196
Divje deklice.
pri svojih otrocih. Kolika dobrota je torej za take, da morejo čez dan biti v skrbnem varstvu!
Z ustanovitvijo zavetišča je bilo Go-gali le pol želje izpolnjene, ker potreboval je še sirotišnice, to je take hiše, v kateri bi bilo mogoče zapuščene sirote popolnoma oskrbovati in izrejevati. Tudi ta želja se mu je izpolnila, ko je leta 1880. dobila Vincencijeva družba lastno hišo za sirotišče.
Mnogo dela in skrbi je še imel Go-gala, predno je postavil lepo novo poslopje na Poljanski cesti in doživel veseli dan, ko je bila hiša blagoslovljena in je dobila lepo ime »Marijanišče« dne 12. novembra 1. 1882. Število gojencev je raslo hitro in nove skrbi za vzdrže-
vanje so silile blagega moža,- da poskrbi še za izdatno in redno podporo sirotišča, nekoliko z deželnimi ustanovami, nekoliko po odseku blagih gospej, ki so obljubile podpirati ta zavod, drugo po blagih dobrotnikih. »Marijanišče« ni le navadna šola; tu se uče otroci vsega, kar jim more koristno biti v življenju, in zlasti revežem pripomoči do kruha. Tako je dosegel Gogala svoj blagi namen, ustregel svoji srčni želji in osrečil sto in sto revnih dečkov, ki bi bili ostali brez pouka in brez omike, zdaj pa bodo dobro odgojeni, krepki udje našega ljudstva. Postavil si je spomenik velike, žrtvovalne ljubezni do bližnjega, spomenik hvaležnosti in spoštovanja v srcu naroda slovenskega.
Divje   deklice.
la polju pšeničnem je rasti začel In žito zatira bahati plevel.
Ko v jutranjem svitu se ptiee bude, Na njivo plevice tri mlade hite.
V goščavi ob polju pa peva nekdo In mladim plevicam veleva tako:
»O deklice zale, pač škoda je vas, Da solnce bi žgalo vam nežni obraz.
Pustite nam plevke na polju čez noč, Prispeti vam hočemo malo v pomoč.
Ko solnce zatone, noč zvezde prižge, Ko spet jih ugasne, opleto bo vse.
Zato pa naj mati doma nam speko Pšenično pogačo in sem prineso!«
In mlade plevice podirjajo v vas: »Brž mati, brž mati, postavite kvas!
Mesite pogačo iz moke lepe, Nesite pečeno na ravno polje,
Kjer v mladi pšenici je rasti začel In žito zatira bahati plevel.
Nam deklice divje ga dojdejo plet, Ko luna svoj svit bo izlila čez svet«.
Omesijo mati, pogačo speko, Pečeno pa k mladi pšenici neso.
Ko solnce zatone za sinje gore, Pa divja dekleta na njivo hite.
Pogačo pojele, poplele plevel, Še predno petelin je peti začel.
Ko zraste pšenica, že klas rumeni, Kmetica s pogačo na njivo hiti.
Ko mrak se razgrne in zvezde prižge, Pa deklice divje požanjejo vse.
Hodile pšenico te deklice plet In žet so hodile že sedem jo let.
Dekleta domača pod lipo sede In šivajo krila, pleto si lase.
Nobena več pleti in žeti ne zna, Saj v hiši domači dovolj je blaga.
Čim bolj se množi jim, kopiči blago, Tem bolj gospodari se v hiši skopo.
Pa pride za zimo spet mila pomlad, V pšenici pokaže se slak in osat.
Opleti bo treba iz žita plevel, Dušiti že mlado pšenico je jel.
„DOM IN SVETS' 1891, štev. 5.
197
Pa pravijo mati: »Roj divjih deklet Oplel za pogačo pšenico bo spet.
Pogačo pšenično brž mati speko, Zvečer jo na njivo dekletom neso.
Pogače pšenične pa več jim ne dam, Saj še za pogače se prejšnje kesam,
Divjakinjam takim kruh dober prosen, Ječmenov predober, najboljši ovsen«.
Ovseno pogačo jim mati speko, Na njivo dekletom jo divjim neso.
Ko vgasnil svit lune in zvezdic je žar, Pa pride na žitno polje gospodar:
Pogača je cela, v pšenici plevel, Nikdo ni še pletve na njivi pričel.
Ste bale za kruh Pa plevite mlado
Ko pridejo zjutraj na žitno polje, Pogačo in njivo v plevelu dobe.
In dojdejo, dojdejo deklice tri Nad mlado pšenico iz bližnje vasi.
In plevejo tiho, povešajo vrat, Ker v nežne ročice, jih zbada osat.
Ko solnce pripeka v obraz jim gorko, Pa kliče plevicam iz gošče nekdo:
»Naj zbada, naj zbada vas ostri osat, Naj solnce obžiga vam lica in vrat!
se iz moke lepe; pšenico same!«
,1. H.
Gostačeva hči.
(Spisal T.) V.

ipfregovor pravi: »Kar vesta dva, * se še zariglja, kar vedo trije, vedo vsi ljudje«. Na Korenovi njivi pa jih je bilo oni dan celo sedem, ki so vse slišali. Dasi so bili menda vsi uverjeni, da je bila Jerina ovadba le zlobna spletka, vendar se je ta novost raznesla po vasi, in ljudje so si osnovali vse še lepše in mikavnejše — iz gole laži je v ljudskih očeh postala istina. Seveda mnogi niso verjeli, ker so predobro poznali Jero, in med temi je bil v nekoliko tudi Jurij.
Jako nemilo ga je zadela ta novica. Omahoval je še vedno v dvomih, iskal si razlogov za to in ono; sedaj mu je hotela ugasniti  zadnja  iskrica   upanja.
In zdaj iz trga grem vesel, Kar slišal sem, nerad povem, Dozdaj ne vem, al sem verjel, Ne vem, ali verjeti smem?
Levstik.
Tolažil se je sicer, a srce mu je bilo nepokojneje.
Neko nedeljo navlašč počaka Jero pred cerkvijo, da jo med potom vpraša o tej stvari. Domov grede jo doide sredi polja.
»No, Jera, dober dan!« pozdravi jo. »Vroče je danes; v cerkvi je bilo tako soparno . . .«
»»Bog nam ga daj dober dan!«« odzdravi mu silno sladko. »»Da, vroče je, saj je pa tudi čas za to: pasji dnevi so že blizu. Vsa premočena sem, tako sem se kuhala v cerkvi. Pa je vendar tako prijetno tam notri, odkar imamo tega gospoda. Tako lepo znajo povedati, da bi jih kar zmerom poslušala.