Za poduk in kratek čas. Iz Koujice v Jablanico. Koajica je bila aekdaj bogato, slovito ia znamenito mesto valed ugodne lege na meji dveh lepib, rodovitib dežel. Sedaj pa je revna osamela in zapuščena, vendar smem reči in prerokovati če tudi niseni ne veliki ne mali prerok, da se jej hoče v novi dobi, ki je nastopila 8 prihodoni avstrijske vojske, povrniti nekdaaja alava, nekdauje blagostanje. Vsaj zora že gotovo sije Hercegovinceoi, in ako Bog da in stara areča, bočc tudi dan napočiti — dan jaani in veseli. Take in ednake inisli in želje so se mi rajale v glavi in srci, ko seni na vcčer v topli župnikovi izbi liatkal po knjižici od ča8titega o. Andrije v spomin podarjeni: nHercegovina za devetdeset godina vezirovanja llali Paaina. Spievao jedan Heicegovac. Cisti pribod od ovc piesme nanienjen je carkvenim potrebštinani v Hercegovini. U Beču troškom Hervačaniaa. 1863 1. str. VI. 93." Delce obaega 4 pcsni, ki opevajo neslavno vladanje po silovilib činib slavuega vczira Ali R:zvanbegoviča. Prvi spev zaeeuja z otožno uiiliui ogovorom ncsiečne zeruljc Hcrcegovine: ,,Svetog Sabe vojvodino krasna, Heiceg zernljo, nioja tužna uiajko! Kamo sreča, da radjala nisi, Nego vazda neplodnicoui bila: Jeibo alavnib i ako si riiajka, I nakazu ti porodi grubu." To pesen-žalostinko je neki zložil o. Peter Bakula, ki je umrl dne 2. oktobra 1874. Isti inož je poslal med svet tudi: „0 francuskom in pruskom ratu godine 1870—1871. Pjesme oca Petra Bakule Fraujevca Heicegovca." Žal, da je njarljivi pisatel), ki je po vseb rožicab in na vseh cvetlicab nabiial 8trdi, da jo predela v aladko aiedico, prenaglo urarl in ni dučakal, česar je tako žcljno čakal, ugodncjaih časov za avojo donjovino. V četrtek 23. januarja zabvalim «e iskreno vileniu župniku za toli prijazno pogostovanje in nastopiin dalnjo pot v družbi dveb vojakov, nekega Gornještajerca in nekega Slavoaca, ki nie naj aprctnljata na danešnjeai dolgem uiarau do Jablanice. Takoj zunaj Konjice ae uam je še pridruzila zelena Narenta, da naa kratkočasi vea dragi dau s avojiui rablini šuniljanjem ali pa glasniai bučanjcia in peliskanjem čez budo skalovje. Cesta, katero so na raznib kiajib delavni Slovenci, doma iz različnib kraajskib niest iu vaai, akrbno nasipavali s kamnjem, v bližnib kamnoloniib naiušenim, bila je tu in tam tako ozka, da se voz ne more voza ogniti, in je tako tikoma Naieato vodila, da človeka omotica napade, ako pogleda tje doli v kacih 40 do 50 čevljev globoki prepad. V pivi vasi od Konjice gor — v Celebiči stoji majbna srbska cerkvica v sredi pokopališča, katerega grobovi so z debelimi kamni zasipani, ker menda potrebne zemlje primaujkuje. Hiše, redko po okolici aasejane, ao vee zidane, nizkc, krite z belimi ploščami, da izgledajo strehe, kakor bi je vedno sneg odeval. Zatim saio srečali in pustili na desnem obrežji mestice Lisici na blizo s 50 poslopji in z mično džamijo, na levem biegupa8ela: Ribič, Ostrožac, visoko v hribib ležečo vas Markovo iu pa samotuo Papreako, kamor smo došli, ko je bilo solnce že pol neba prevalilo. Pri ueiziaci ao ubornem hramu privcžemo b košati tepki konje in atopimo v porašeno bajto, v koji je bivala katoliška družina Fraajo Bošajak z ženo Maro in sinkom Matom. Trojica je čepela pri ognjisci na sredi sobe, da se greje in kuba kavo za mimo gredoče popotnike. Ako čitatelj ne verujcš tega, kar ti poročam o goli revačiai teh Heicegovcev, ne bode čuda, ker jaz sain, ki aeru vsc to z lastniui okom gledal, težko verujera. Koliba ni iaiela okcn, le aiajbni dušaiki so apuščali dim in smrad iz izbice, v njo pa mrzli sever, pied katerim je dregctal in se niraza treail v teako nrajčico oblečeni Mato. Hišae priprave nisi našel, da je tvoje oko še tako skrbno stikalo po njej. Teia sirotam so prati glavaik, uilakice po veži ogledalo, trda zemlja pa miza, stol in postelj. Da je, kakor je, pove tudi Antun Kaeževič, aekdaj spiritual bosanskih klerikov v Djakovu, sedaj župnik v Leskovici podkraj Varcara, v svojej peani: ,,Suze Bošnjaka Dad giobnicoia kralja avojega u Jajcu", v kateri opisuje siromašne koče siroinašnib kristijanov rekoč: ,,Moja kuča, v kojnj atanujcm, I v kojoj grozne suze li.jetn, Kuči jednoj zar da prilikuje, Gdje 8tvor prosti treba da atanuje? Na ledini tvrdoj načinjena, Kaljnžinocn crnoni obliepljena, A ševarjeni odsgor zastrta, Da me brani od zloga vremena. A uniitra ni podnice nemaui. Što je izba, zato ni ncznadem. Za piozore aupljiDa mi služi, Da ini aunce sjajau zrakti pruži, Da prosvietli tu grobnicu niračnu, Razveseli nejaka djetčicu  Blagor si vam, vuci i medjedi I ostala divljačiaa zvjeradi! Vaša kuča bolja je od moje; A vi v njoj živite sgodnije." Odbajaje od tega kraja, kder nesicča akoro nesreci oduška ne daje, spomail seai ae izreka nekega zgodovinarja, ki nekako tako pravi: ko bi zamoglo solnce brati liste žalo.stue zgodovine, ki se semtitje vrši na zemlji, da bi zamoglo to storiti, kadar se suče zemlja okolo solnca ter obrača liate 8vojih letopisov, solnce bi si zakrilo obličje pri marsikterem poglavji in roarsikteri točki. (Dalje prihod.) Nove knjižice za slov. ljndstvo. V založbi ljubljaaakega knjigotržca J. Giotinija izišle so 3 nove knjižice za prosto slov. Ijudstvo z lepimi barvaaimi naslovi in za odraščene Ijudi s prav priuaernim^ zapopadkom. Prvi dve knjižici z naalovoma: nCrni bratjeu in nPod Turškim jarmoin" ob^egate dve od g. F. H. poelovenjeni zanimivi povesti, kteri je g. prevoditelj za nas še zanimivejai narcdil s tera, da je v obeb povestih za glavne osebe narodil Kranjske rojake. Tretja knjižica pa obaega: ,,Zbirko ljubimskib in ženitovanjskib pisem", ktero je po raznib izgledib se8tavil tudi g. F. H. V svoje opravičevanje ia pojasnjenjc piae g. piaatelj v uvoda: nNauk za spisovanje ljubimskib in ženitovaujskih pisem je iz dveh ozirov potreben; prvio za take, ki ne najdejo sanii pravib hesedi za avoje ohčutke, drugič pa za take, ki ne znajo popolnem pravilne slovenščine piaati, ter iz tega vzroka iščejo izgledov. Tak nauk tudi ni pohujšljiv, kajti ženitovanjaka piHma 8o sama na aebi potrebna, ljubimska pisma pa so sc pisala ia se bodo tudi brcz tega nauka, samo da bodo vsled tega nuuka morda lepša in nravnejae sestavljena, ko brez njega. Cena tetn knjižicam je prav jiizka, zvezek po 20 kr. Smešnica 9. Župan in žandar prideta v neko bišo iskat ukradenega purana pa ga ae uioreta najti. Ko se žandar odpravlja, pokliče gospodinja župana nazaj iu rau na ubo zašepcče: Bog Vam plati, da niste v zadnjej biai v postclji pod slamo pogledali. Boter, tam jc puran. Ali čeravao je žnpan bil boter, moral je puran izpod alame, tatica pa v lukujo!