3584 E QZ Nl> CLEVELAND, O!
LEMONT, ILL., JULY, 1926
LETO (VoL) XVIL
If undelivered return to: "AVE MARIA" P. O. Box 443, Lemont, Illinois.
"AVE MARIA"
Izhaja vsaki mesec. — Issued every month by
THE FRANCISCAN FATHERS P. O. Box 443,	Lemont, Illinois.
In the interest of the Order of St. Francis Naročnina $3.00 na leto.	Subscription Price $3.00 per man«;
Naslov uredništva in upravništva: P. O.* Bo* 443, Lemont, Illinois. Tel.: Lemont 100-J-2
Entered as second-class matter August 20, 1925, at the post office at Lemont, 111., under the Act of March 3, 1879. Accept*«« for mailing at the special rate of postage prov'J*d for in Section 1103. Act of October 3, 1917, authorized on August 29, 1925.
Izvoljena cvetka božja ........----..............................211
Tajna uživanja ......................................................'212
VSEBINA SEDME ŠTEVILKE.
Pijte iz njega vsi! (Pesem)..................................209 Razlaga sv. maše....................................................222
Po evharističnem kongresu ..................................210 Za Frančiškov jubilej ............................................22$
Toplo priporočamo.................................................22&
Kako je pričel sv. Franč. živeti Bojju....................224
Bliski in oblaki, slavite Gospoda..........................214 Glasovi od naše M. Pomagaj..................................22®
2rtva in sad............................................................216
Na misijone v Indijo ..............................................218
Častna straža ........................................................220
Apostolstvo molitve................................................221
Darovi in zahvale....................................................22J>
Odpustki ................................................................230-
Na razgledu ..........................................\.................231
Naš Radio................................................................232
Hi? rf?	^j!? fj? fj? ^J? Hi? H}? Hj? H* ^f? ^ Ht Hi? H? H? H? ^ H? H? ^^ ^
X +
i +
+
i
i ;
+ *
i +
t
i ?
Apostolat sv. Frančiška.
KAJ ZAHTEVA NAŠ APOSTOLAT?
Apostolu ljubezen ukazuje, priskočiti na pomoč, kjer vidi, da gre za dobro stvar. Ljubezen se ne pusti prositi, zadostuje, da se ji pove, kje in kako lahko pomaga. Takoj je zraven. Ker se mora pa pri telesnih delih usmiljenja, kakor je miloščina, ozirati na svojo denarno moč, koliko zmore, koliko ne, se ji pri vseh podpornih ustanovah daje več načinov na razpolago, kako svojim močem primerno lahko pomaga. Tudi naš "Apostolat sv. Frančiška" ji daje na nazpolago različne načine sopomoči. So pa sledeči:
1.	Redni član "Apostolata sv. Frančiška" plača enkrat za vselej $10.00. Če tega ne more, pa 50c na leto. Teh gotovo ne bo nihče ob koncu leta pogrešal.
2.	Ustanovni član "Apostolata sv. Frančiška" plača $225.00. Toliko stane en aker zemljišča. Kako lepo bi bilo, ko bi vse večje slo-
venske naselbine in vsa dobro stoječa društva postala ustanovni člani.
KAJ DAJE NAS APOSTOLAT?
1.	Vsi člani postanejo deležni vseh molitev, žrtev in drugih dobrih del komisarijata, katerega matica je kolegij in samostan ob njem.
2.	Istotako se bo za vse člane, žive in rajne, bralo na leto sto sv. maš. Mladino v kolegiju pa bomo vedno izpodbujali, naj se jih pri sv. mašah in sv. obhajilih spominja.
3.	Imena ustanovnikov se bodo zdaj na posebni tabli obesila v cerkvici Marije Pomagaj, pozneje pa v večji in lepši cerkvi, ki jo bomo z njeno pomočjo pozidali na prijaznem hribu. To bodo naše ameriške Brezje. V naši cerkvi se vsako leto na dan vernih duš opravi en slovesni rekvijem za umrle ustanovnike.
Rojaki, sezite po teh duhovnih delnicah! Enkrat jih boste najbolj veseli, ker se bodo najbolje obrestovale. Darove pošiljajte na:
UPRAVNIŠTVO "AVE MARIA"
P. O. BOX 443
LEMONT, ILL

ŠTEV. (No.) 7.
JULY, 1926.
LETO (Vol.) XVIII.
Rev. Iv. Pucelj:
Pijte iz njega vsi!
(Mat. XXVI, 27. — Za mesec julij.)
"To sveti kelih moje je krvi, ki jutri se za dolg sveta prelije, Adamov greh v pokorščini omije in vse človeštvo v smrti prerodi."
In ves obraz Gospodu zažari, neskončna mu ljubezen z njega sije, apostolom srce nemirno bije, v ljubezni sveti duša jim drhti. —
Gospod, Ti sebe dal si nam v spomin, da ne omagamo sred bolečin! — Ugasni solncu čudodelno moč
in bujno vse življenje umrje; tako brez Tebe v srcu prazno je, brez Tebe v duši smrt in črna noč.
Po evharističnem kongresu.
VHARISTlCNI gostje so že davno doma. Z eno globoko zavestjo so šli vsak na svoj dom: veliki dnevi so za nami!
Veliki dnevi! Že dobro leto dni je šel po vsem svetu sloves o ogromnih pripravah, ki jih je vodila naša slavna Chicaga za 28. evharistični kongres. Svet je strmel in se z dvoj bo v srcu vpraševal: Ali je res vse to mogoče? In si je dajal odgovor z nekako re-zignacijo: Mogoče samo v Ameriki, saj tam je mogoče vse . . .
Te zadnje misli sicer ne moremo vzeti dobesedno, ali eno je sedaj gotovo, saj je že zgodovinsko dejstvo: 28. evharistični kongres je bil mogoč — in sicer prav tak in prav tako mogočen, kot je bil že davno naprej zamišljen! Ce je kaj razlike med sliko kongresa, ki smo jo gledali poprej v duhu, in med to, ki smo jo v teh dneh gledali in uživali s telesnimi očmi .moramo izjaviti, da je druga slika le še lepša in veličastnejša, nego je bila prvotna koncepcija — 28. evharistični kongres je celo presegel naše nemajhno pričakovanje!
Toda o tem je izrečena in zapisana primerna beseda na drugem mestu. Ko jemljemo slovo, nam sicer pogled nad uide nazaj in nič ni čudno, če se naše oko še dolgo ne bo odtrgalo od mogočne slike, ki se je pestrila pred nami v teh dneh. Ali ob slovesu moraš pred vsem gledati naprej, na to, kar te čaka, da boš stopil na pravo pot in ne zgrešil cilja.
Evharistični kongres ni sam sebi namen, kakor je sam sebi namen kres, ki vzplamti na Krstnikovo vi-gilijo po slovenskih gričih in po nekoliko minutah .ugasne. Evharistični shod je kres, ki ne sme ugasniti, ki mu je namen, da gori dalje in sveti, sveti in razsvetljuje vsa pota, po katerih stopa naša noga skozi življenje.
In kaj nam danes, ob uri slovesa .govori in oznanja evharističnega shoda veličastni kres?
Zdi se mi, da si osvaja besede Zveličarjeve, besede Njega, ki je začetek in konec povsod, začetek in konec tudi vsakega evharističnega kongresa. Tiste besede, s katerimi je evharistični Kralj jedrnato in v pesniških besedah označil namen svojega prihoda na borni svet:
Ogenj sem prišel prinesti na svet in kaj hočem drugega, kakor da se vname!
Ogenj je prišel prinesti evharistični kongres v Chicago, v Ameriko, na vesoljni svet. Ogenj nove, prenovljene ljubezni naših src do božjega Solnca, ki nam sveti in nas greje v presveti Evharistiji, ki o-življa in ozdravlja iz presvete posvečene Hostije!
Ogenj ljubezni! Ljubezen je sila vseh sil, ljubezen je vsemogočna. Kjer je ona, prihaja z nj° vse dobro, kjer je ni, je sama puščoba in žalost. Ah tudi ljubezen ne gori sama od sebe, tudi ona zahteva netiva in kuriva. In ga dobi v prebogati men v sveti Hostiji!
Hostija pomeni žrtev, daritev. Ni je lepše žrtve od one, ki se po^uživa v ognju ljubezni . Tega ognja nam je hotel dati evharistični kongres — o, bratje in sestre v Evharistiji, ali se je vnel v onih dneh ta ogenj v naših srcih ?
Kristus, evharistični Kralj, hoče, da se vname in da gori z bujnim plamenom:
Da bomo odslej v luči tega ognja vse bolj požrtvovalni v službi Gospoda nebes in zemlje, da bom° vse bolj z voljnim srcem dajali Bogu, kar je božjega —
Da bo vsak utrip naših src vse bolj ko doslej združen z utripi presvetega Srca v šotorih miru na oltarjih zemeljskih templjev božjih —
Da bomo vse rajši ko doslej pohitevali nasičevat lakoto svojih duš k mizi Gospodovi, kjer nas čaka prečudna Mana, presladka nasičenost z angelskim kruhom —
Da bomo vstajali od te nebeške mize vse močnejši ko doslej, vse bolj levji v boju zoper moči teme in satana, njihovega poglavarja —
Da bomo po zgledu Jezusovem, ki nas vse ljubi in vsem naklanja presladki evharistični napoj, odhajali od svetega obhajila združeni vse bolj ko doslej v objemu one velike, vseobsegajoče ljubezni, ki nas je vse naredila za otroke enega skupnega Očeta v nebesih, pa brate in sestre med seboj — na veke!
O, ali je vzplamtel ta topli, vseoživljajoči ogenj v nas v kongresnih dneh, o, bratje in sestre, ali ste odšli s plameni tega ognja na svoje domove?
Ne pozabimo: Naročilo evharističnega kongresa gre za nami povsod, je pri nas neprestano kot naš vsikdar bodreči — angel varuh!
V tem znamenju naj ostane med nami spomin na evharistični kongres vedno živ!
Izvoljena cvetka božja.
ADNJE dni letošnjega maja se je vršil v cerkvi sv. Jeronima mi-sijon za Slovence. Tisto nedeljo, ko se je misijon zaključil, je praznovala župnija še drug praznik: prvo sv. obhajilo otrok.
Prvo sv. obhajilo spada vedno med najbolj ginljive cerkvene slovesnosti. Nekaj posebnega je pa bilo pri prvem sv. obhajilu letos v cerkvi sv. Jeronima.
V vrsti belo oblečenih in ovenčanih deklic, prvoobhajank, ki so druga za drugo v zbrani pobož-nosti pristopale k presveti večerji. je bila ena, ki jo je pač vsa cerkev posebej opazovala. Velika je bila skoraj za dve drugi, zadnja je stopala in namesto snežno-bele obleke je imela na sebi krilo, ki je bilo nekako sivkasto-rjave barve.
Kakor da se je vrinila nepovabljena, kakor da se ne zaveda, kam je prišla, in si je pozabila nadeti — svatovsko oblačilo . . .
Ali le človeškemu očesu se je zdelo tako. S kakšnim zadovoljstvom je pa moral gledati na to deklico Jezus, nebeški ženin vseh čistih duš!
Zgodba te deklice je nad vse izpodbudna. Vredna, da se zapise. da se bere.
Rojena in vzgojena je bila naša prvoobhajanka od čisto brez-Verskih staršev. Molitev, cerkcv, življenje po veri — to jim je vse deveta briga. Ce sploh kedaj govore o teh rečeh, govore z zaničevanjem, zasmehovanjem in bogokletno besedo. Prijatelji in znanci, ki zahajajo v družino, "bor-darji," ki so v hiši na hrani, so vsi Prav taki in se pogosto iz verskih reči bridko norčujejo.
Prvotno so stanovali v drugem Velikem mestu, še ne dolgo tega «o se preselili v milijonski D.
V takem ozračju je rasla naša
deklica in dočakala svoje šestnajsto leto.
Nežna njena dušica je pa ostala kljub tej strašni okolici čudovito preprosta in nedolžna. Mimogrede se je seznanila s katoliško vero, v kateri je bila sicer krščena, toda nič poučena. Ali od prvega početka je čutila v sebi silno skrivnostno hrepenenje, ki jo je vleklo v cerkev in jo gnalo, da bi se natančneje poučila v verskih naukih in postala deležna milosti edino prave katoliške vere.
Starši, zlasti še mati, niso hoteli o njenih željah nič slišati. Hoteli so, da tudi otroci odrastejo v verski brezbrižnosti, da, v sovraštvu do verskih reči.
Blaga hčerka je pa hodila svojo pot. Poiskala je katoliško cerkev in se že prijavila za verski pouk, toda prav takrat se je vsa družina preselila.
V novem kraju, v milijonskem mestu, je cerkva vse polno, gotovo več nekatoliških kot resničnih božjih hiš, ki biva v njih pravi Bog, Jezus v presvetem zakramentu. Deklica je iskala in po-praševala, dokler se ji ni posrečilo najti cerkev, v kateri se oznanja beseda božja v njenem lastnem materinskem jeziku.
Z vsem veseljem se je prijavila za pouk in zaprosila prejema sv. zakramentov. Redno je prihajala in vsaka učna ura je vžigala v njej novo ljubezen do Jezusa, ki se ga je njena duša bolj in bolj v junaški odpovedi oklepala.
Bližal se je dan prve spovedi in prvega sv. obhajila. Deklica je povedala materi, na kaj se pripravlja — mati se je razburila, rohnela in klela, zatožila hčerko očetu in vsem v hiši.
Povsod je bil ogenj v strehi. Vse so storili, da bi junaško spo-znavavko odtrgali od njenih načrtov. Zasmehovali so jo, grozili ji, prigovarjali z vso mogočo zgo-
B. A.:
vornostjo — vse zastonj, ostala je stanovitna.
Pred jedjo in po jedi je molila
—	sto strupenih opazk je letelo nanjo od vseh strani.
Ob petkih ni hotela jesti mesa
—	slišati je morala, da je nora.
Da bi ne dajala povoda za
brezversko govorjenje in žalitev Boga, se je začela odtegavati skupni mizi in je jedla sama zase v kuhinji.
Prosila je starše bele obleke za dan prvega svetega obhajila — odgovor lastne matere je bil: Pod nobenim pogojem!
Odločila se je, da pojde v navadni obleki in to je tudi storila. Ko se je odpravljala v cerkev, je stopila mati k njej in jo preklela, zraven pa še dostavila: To ti bodi moj materinski blagoslov za današnji dan--
In junaško dekle je odgovorilo: Mati, rajši vse pretrpim, ko da bi samo enkrat naredila greh in raz-žalila Boga!
Prišla je v cerkev, pristopila in prejela Jezusa med otroci, zadnja v vrsti in edina brez svatov-skega oblačila na telesu — ali kako bogato nakitje je imela na sebi njena junaška, mučeniška duša!
Oči so ji gorele, lica so se ji smejala in svoji učiteljici, ki jo je prapravljala na sv. obhajilo, je izjavila, da je srečna, neizmerno srečna. In je še dostavila: Nisem mogla dočakati jutra preteklo noč, vsakih pet minut sem se prebudila in pogledala na uro . . .
Učiteljica je bila v skrbeh, kaj bo doma, toda dekle se je brez strahu vrnilo domov. Zvečer je povedala: Vsi so molčali, samo neki "boardar" je dejal: Cez par let te bo srečala pamet, pustila boš te neumnosti in živela svobodno kakor mi.
Iz njenih oči je pa sijala trdna volja in zavest, da se je nesrečni mož korenito zmotil--
V7


Hrvatsko spisal f V. Palunko, škof

Tajna uživanja.

»»»»»»»»»»»»»»I


Tolažba v siromaštvu.

IROMAŠTVO je ena najbridkejših in najbolj razširjenih nadlog. Z njo je združeno vsakovrstno trpljenje in pomanjkanje. Siromaštvo je pogosto slab svetovalec in utegne človeka spraviti na pot zločina. Siromaštvo je težak jarem za one, ki so se v njem rodili in ž njim odrasli, ki so se mu torej že privadili — a še težje breme je za tiste, ki so rojeni v bogastvu in odgojeni v obilnosti, pa so pozneje zabredli v uboštvo.
Navadni ubožci še najdejo, da-si s težavo, načine, kako si pridobiti košček trdega in črnega kruha. Ako ne gre drugače, pa z beračenjem. Kako pa si naj pomaga nesrečna družina, vajena obilnosti, ki je mogoče celo visokega stanu in plemenitega rodu, a je v kratkem času padla iz blagostanja na trnje siromaštva? — Taki siromaki rajši medle od gladu in žalosti, kakor da bi le besedico zinili in prosili pomoči.
Prosijo sicer z očmi, ali usta jim veže sram. Koliko takih tajnih siromakov se skriva pred javnostjo ! Boje se, da ne bi kdo zapazil sledi bridkih solz, ki jih točijo v samoti. Tupatam se najde plemenita duša, ki razume proseče oči, — a takih je malo, — skritim siromakom ostane le še
Bog.....ako jim pa vzameš še
tega, jim ne preostane drugo, nego da umirajoči od gladu narede sami konec svojemu bednemu življenju . . .
In ravno to hočejo nekateri moderni svetovalci človeške druž-
(Dalje.)
be. Siromakom vzeti Boga ter jih pognati v obup . . . Takih krivih prerokov je danes mnogo. Pod-kopavajo temelje človeške družbe, vabijo lahkomiselne ljudi na nevarna pota razuzdanega življenja in tako jih sčasoma spravijo na beraško palico, sebe pa obogatijo. Tako delajo brezverni demagogi, ki znajo varati ljudstvo, da jim pomaga do visokih služb, pridigujejo svobodo, a v resnici so tirani in tlačitelji ljudstva . . . Oznanjujejo bratstvo in enakost, pa niso drugega ko pijavke, ki zlorabljajo oblast v svojo korist. Čudno je le to, da se dobi na svetu toliko slepcev, ki se dajo voditi od takih goljufov, ki s sladkimi besedami varajo uboge sloje, jim obetajo blagostanje, v resnici jim pa derejo kožo . . . ter jih pehajo v bedo — obupanim pa vzamejo vero ter jih ščuvajo na Boga in njegovo Cerkev.
Ali ni največja nesreča, če izgubijo siromaki vero, tako da gredo v boj proti njej, dasi jim edina kaže pot do prave sreče, časne in večne. Vera tolaži uboge, ki na svetu nimajo dediščine,ter jim kaže nebesa, ki so obljubljena ubogim v duhu. Vera odkriva sirotam, ki so brez očeta, sliko nebeškega Očeta, ki govori vsem pozabljenim in zapuščenim: Ako se ne morete vzdigniti do moje slave, se hočem jaz ponižati do vaše siromaščine, na čudežen način hočem narediti, da bo moja slava prebivala med vami. Ako nimate znanosti, pridite k meni, verujte v mene, in boste imeli mnogo večjo znanost, kakor vsi posvetni učenjaki. Ako ste stari in bolehni, nimate dovolj moči za

Za Slovence priredil Rev. Joahim Ferk, O.F.M.Cap.
tolika dobra dela, a imate voljo in željo po njih, glejte, jaz sprejmem vaše želje in jih smatram za dobra dela. Povzdignite svoj glas in vaše molitve bodo zapisane v knjigo življenja. Ne veste H, kaj bi prosili, glejte, jaz dobro vem, česa vam je treba. Ako znate ljubiti, znali boste vse; ako poznate mene, boste imeli vse, ker boste posedovali mene, ki stanujem v srcih njih, ki me ljubijo. — Jaz sem tisti kralj, ki sem k svo-. jim jaslicam poklical uboge pastirje prej ko imenitne kralje. —
Jaz sem' tisti usmiljen? Samarijan,
ki sem hodil od kraja do kraja dobrote deleč; bolnim sem dajal zdravje, slepim vid, očiščeval sem gobave, reševal obsedene, obujal mrtve. Postavil sem se med bogataša in siromaka, postavil med njima most, na katerem naj se srečata, v sveti ljubezni poljubita kot brata in se tako zveličata. Kakor sem ljubil čast svojega Očeta, ljubil sem vaše uboštvo, vašo lju-bebzen. Jaz, vrhovni gospodar vseh stvari, sem slekel vse veliča-stvo in oblekel vaše uboštvo.
Da bi vas naučil ceniti uboštvo, sem si izbral zaročenko ubogega tesarja za mater, zapuščen hlev za rojstno hišo, jasli za zibelko. Svoje detinstvo sem1 preživel v pokorščini in delu, živel v nadlogah in težavah, jedel kruh miloščine, sramotni križ za svoj prestol, Ošabni so me zaničevali, prezirali in žalili, preroki so me imenoval' moža bolečin, ki sem si izvolil zadnji počitek sem našel v tujem grobu. Siromaštvo, osramočenje in druge nadloge so tvorile moj dvor, ko sem hotel k sebi poteg* niti in na ljubeče srce pritisniti
vse uboge, zapuščene, prezirane in obupajoče . . .
Vsak hrepeni po sreči in išče zadovoljnosti. Vsi stari in novodobni filozofi so se ukvarjali z vprašanjem, kako bi se mogla doseči zadovoljnost in z zadovolj-nostjo sreča. A nobeden ni našel pravega lek>a za uboge in zapuščene. Le eden je podal najboljše zdravilo za skeleče rane siromaštva, Jezus, ki je v nasprotju z vsemi svetnimi problemi življenja zaklical: "Blagor ubogim v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo!" Ubog v duhu je on, ki nima ničesar in se v svojem siromaštvu vdaja v božjo voljo; pa tudi bogat človek, ki ima ne vem koliko zemeljskega blaga — a srce mu ni navezano na minljive zaklade, ampak se vzdiguje nad vsako zemeljsko srečo ter pričakuje prihodnjo, večno blaženost.
Noben filozof in filantrop, noben sociolog ni zn,al siromakom pripraviti takega tolažilnega balzama, kakor ga daje Jezus po svoji Cerkvi. In tej Cerkvi naj bi se ubožci odtegnili ter zapustili njen zveličavni nauk? Sovražili njo, ki v imenu dobrotljivega Bo-Ka tolaži vse žalostne : Blagor u-bogim v duhu? . . .
Moderno svetovno naziranje, ki je tuje krščanskemu duhu, ima Uboštvo za največje zlo — za največjo nadlogo. Toda temu ni tako. Že vsakdanja skušnja nas uči, da mom jo tudi bogati pogosto Prenašati raznovrstne bridkosti, ki so hujše od siromaštva. Tudi za bogatine je ta svet solzna dolina. Življenje jim je težak jarem, Posebno tedaj, ako ne poznajo ®oga in se ne brigajo za njegovo
Previdnost.
Ubožci, ki se ozirajo na svetlo zvezdo vere, imajo v njej potrpežljivost, ki jim lajša gorje in n.lihove solze spreminja v svetle bisere, ki so sranjeni v nebeški Zakladnici za dan plačila. Tedaj 8e bo videla vsa čast in slava, ves Sl'aj kraljestva ubogih ... Sv.
era vzbuja v srcih siromakov za-v°st, da je njjhovo potrpežljivo
prenašano uboštvo zagotovilo, da so izvoljeni za nebeški raj — ako ga združujejo s trpljenjem Jezusovim, ki si je izbral uboštvo za svoj delež.
V trinajstem stoletju se je pred vratmi dominikanske cerkve v Strassburgu med slovečim bogo-slovcem Taulerjem in nekim- beračem razvil razgovor, ki ga beremo v spisih učenega Taulerja.
"Dober dan, prijatelj, Bog ti daj dobro jutro," pozdravi Tauler berača. Berač odgovori: "Bog mi še nikdar ni dal slabega jutra." — "Dobro, Bog ti daj srečo!" — "To sem vedno imel." — "Potem ti želim popolno srečo." — "Nisem bil nikdar nesrečen." — "In zdravje?" — "Imam vse, kar si želim," odvrne berač.
Zares čudno, da more berač, ki je poln nadlog, brez vseh sredstev, tako govoriti. Tauler vprašuje dalje: "Toda, kako je to mogoče?" — "Zelo preprosto," odgovori siromak. "Ako sem lačen ali žejen ,če mi je vroče ali mraz, ako me spremlja sreča ali nesreča, jaz ne iščem ničesar drugega ko voljo božjo, v Bogu živim, a moja volja je njegova volja. Tako uživa moja duša mir, in celo moje življenje je vedno zahvalje-vanje božji Dobroti." — Redovnik se temu ne more dovolj naču-diti in vprašuje dalje:
"Kaj pa, ako bi te hotela božja volj-a vreči v pekel ?" — "V pekel," pomišlja siromak, "v pekel ? Dobro, ako bi Bog tako hotel ; glej, tu imam dve roki, s katerima bi se oklenil Boga; prva je moja ponižnost, po kateri se združujem z njegovim človečan-stvom; druga je desna, to je moja ljubezen, s katero dosežem njegovo božanstvo. S tema dvema rokama bi se oklenil t.ako trdno Boga, da bi bil prisiljen iti z menoj. Tako bi našel popolno srečo tudi v peklu, ker je vsekako bolje biti z Bogom v peklu, kakor v raju brez njega." — Nato vpraša redovnik: "Povej mi, kdo si ti?" — "Jaz sem Kralj," odvrne berač.
—	"Kje imaš svoje kraljestvo?"
—	"V svoji duši."
Tedaj se je redovnik spomnil, da je minulo osem let, odkar je prosil Boga za milost, da bi mogel najti človeka, ki bi mu pokazal pot modrosti in pravega miru. Roka božja ga je pripeljala k temu beraču.
Iz tega nam mora biti jasno, a* je siromaštvo velik in bogat zaklad. Življenje, ki je polno bridkosti in nadlog, je veriga iz zlata; vsak dan s svojimi težavami je en člen več. Blagor njim, ki se oprijemajo te verige in je nikakor nočejo izpustiti; vsak dan je daljša, dokler ne pride zadnji člen, ki jih zveže z ljubim Bogom na veke.
(Dalje prih.)
MARIJINI PRAZNIKI V JULIJU.
V tem mesecu obhaja sv. Cerkev dva praznika v čast Materi Božji: Marijino obiskovanje, in karmelsko Mater Božjo. O drugem prazniku nekaj besedi:
Karmel je gora med Sveto deželo in Sredozemskim morjem. Že v stari zavezi so zelo čislali to goro preroka Elija in Elizej, pa učclici obeh. Živeli so na njej kot nekaki menihi. Po Kristusu se je ustanovil na tej gori pravi samostan, ki jc zlasti pospeševal češčenje Matere Božje. Turki so samostan uničili in pobožni naseljenci so zbežali v Evropo .Tu so u-stanavljali po raznih krajih nove samostane in jih nazivljali "Karmel." Karnie-litski red obsega oba spola. Nam so bolj znane karmeličanke nego karnicličani. Se vedno ta red močno časti Mater Božjo. Ona sama jc dala njihovemu vrhovnemu predstojniku Simonu Stoku znani rjavi škapulir in mu je rekla: "Sprejmi, ljubi sin, škapulir tvojega reda kot znamenje posebne predpravirc. Kdor bo umrl v tej obleki, ne bo trpel v večnem ognju." — To se jc zgodilo leta 1251. Spomin tega dogodka sc obhaia po vsej Cerkvi dne 16. julija.	P. A .F.
MESEC JULIJ.
Ta mesec častimo predrago Kri Jezusovo v cerkvi ali pa doma. Papež Pij IX. jc podelil za to pobožnost odpustek za vsak dan 7 let in 7 krat po 40 dni, ako sc javno opravlja v .cerkvi; ako jo pa vsak za se opravlja, tristo dni odpustek, enkrat pa popolni odpustek ako sv. zakramente in moli po papeževem namenu.
P. A. F.
Bliski in oblaki, slavite Gospoda.
(Resničen dogodek; pripoveduje misijonar.)
Maks Kassiepe, A. B.:
TARI cerkovnik, ki ga vsa vas pozna pod imenom Janez, velik čudak, je prilomastil hud in pihajoč od slabe volje v župnišče. "Tristo zelenih, gospod pater, kakšno vam je to vreme! Še pes se mi smili, da bi ga pognal iz hiše. Mislim, da pri tem nemarnem vremenu žive duše ne bo v cerkev. Potemtakem tudi ni vredno dolgo zvoniti. Ali se vam ne zdi tako, oče?"
"Toda, Janez, saj je še skoraj dve uri do pridige. Do takrat se lahko že dvakrat zvedri."
"Ne, gospod, vidi se vam, da ste iz mesta. Tam lahko hodite po cementu, če je cesta blatna. Ali pri nas, gospod, pri nas je sama ilovica povsod. Hočete videti, kaj se pravi ilovica? Ravno prej mi je spodrsnilo, da sem treščil na hrbet — kar poglejte, komu je to podobno!"
Obrnil se je in dvignil suknjo — cela zadnja stran je bila od vrha do tal namazana z ilovico...
"In to se mi je zgodilo, gospod, na tej kratki poti od mežnije do cerkve. Sedaj pa mislite na ljudi, ki morajo tričetrt ure daleč hoditi po opolzkih poljskih kolovozih ! Jaz mislim, če Bog hoče, da se ljudje spreobrnejo, naj vendar poskrbi za malo lepše vreme! Le poslušajte, kako treska, vselej v tistem samem trenotku, ko se je zabliskalo. — Jehata, zdaj je gotovo zopet nekam vsekalo! — Sploh je letošnje leto že naravnost prenoro s tem bliskanjem in treskanjem, to mora biti prav gotovo v zvezi s kometi . . ."
"No da, Janez, bom še premislil zavoljo zvonenja. Malo pozneje vam povem."
S tem sem prekinil daljšo naravoslovno razpravo mežnarjevo in sem ga prijazno spremil skozi
vrata. Drugače bi me bilo gotovo vsaj pol ure zadrževal, kot je bila njegova navada.
Ko sem se ozrl skozi okno, sem ga videl na trgu pred cerkvijo, kako se je zastonj boril s hudo uro. Kapa mu je bila sfrčala z glave in ko jo je ponovno poskušal pobrati, se je pri vsakem pri-pogibu zopet pokazala "ilovica." Dežnik mu je prišel med dva nasprotna vetrova — resk! — se je zavihal čez vrh in ni hotel več nazaj.
To je bil prizor, da bi se človek do solz nasmejal.
Ampak drugače ni bilo do smeha ne meni in ne mojim sobratom, pa tudi gospodu župniku ne. Z nemirno skrbjo smo pogledovali ven v strašno neurje.
Za nocoj je bila napovedana zelo važna pridiga. Od nje je morda odvisen uspeh vsega misi-jona, ali pa vsaj izpreobrnenje mnogih grešnikov.
Prav nič ni bilo podobno, da bo neurje kmalu ponehalo. Tam nad bližnjo reko je visel težak oblak, kot da ga je voda priklenila nase.
Čemu vendar nam pošilja Bog prav sedaj to neznosno vreme?... Skoraj nič bolje mi ni bilo pri srcu kot staremu Janezu. Da bi se otresel morečih misli, sem segel po brevirju in začel jutranjice in hvalnice za drugi dan. To me je pomirilo. Prišel sem že do psalma "Benedicite," do onega čudovitega slavospeva treh mladeničev v ognjeni peči, v katerem se vse stvari v prirodi, žive in nežive, prijazne in neprijazne, pozivlje-jo k prepevanju slave Stvarniku...
"Poveličujte vode na nebesih Gospoda . . ."
"Dež in rosa, poveličujte Gospoda . . ."
"Bliski in oblaki, poveličujte Gospoda . . ."
Nenavaden ropot, kakor drdra-nje težko obloženega voza, me je zmotil, da sem se nehote ozrl
skozi okno. Videl sem mladega moža na motornem kolesu, kako je buril skozi vas in se ustavil pred majhno hišo. Pomislil sem: to bi utegnil biti oni mladi nad-monter, ki so mi o njem pravili?
Ko sem prišel z brevirjem do konca, mi ni dalo več strpeti v sobi. Šel sem v cerkev. Še je od časa do časa blisnilo, toda nevihta se je že razbila in deževalo ni več. Tam iz daljave je še prihajalo bobnenje kot daljni odmev. Nad reko se je bočila krasna mavrica. Od vseh strani so drli verniki v cerkev kljub dolgim potom in mastni ilovici. Celo stari Janez se je menda sprijaznil z vremenom. Z zavihanimi^rokavi je stal pod zvonikom in gnal veliki zvon s tako silo, da še noben dan m tako krepko pel. Komaj me je zagledal, mi je mignil, naj stopim bliže, in mi je med* neprestanim zvonenjem povedal na uho:
"Gospod, resnično se je zgodil čudež. Nadmonter se je pripeljal in pravi, da bo šel k misijonu. Zdaj naj mi le poskusi kdo zabavljati na vreme — prav to pasje vreme je tega grešnika spravilo v cerkev. Sami se pomenite ž njim, gospod, sedaj je v zakristiji in želi govoriti z vami — veste, sram ga je priti v farovž."
Res sem našel nadmonterja v zakristiji. Pripovedoval mi je v preprostih besedah, kaj se je popoldne zgodilo in komaj zadrževal globoko ginjenost.
Nekaj tednov že je bil zaposlen pri montiranju velikanskega dvigala za ladje v bližnjem mestu. Navadno je prihajal z motornim kolesom vsak večer domov. Ko je pa prišel misijon in sta ga dobra mati in sestra priganjali, naj vendar gre zopet enkrat v cerkev, se je zaklel, da ga ne bo domov, dokler bodo tuji "popi na vasi. Šel je in si v mestu naje' sobo za 14 dni.
Mati ni nehala moliti in je na-
prosila še druge. Potem se je vsedla in pisala sinu pismo, kot ga more pisati le ljubeča mati, ki ve, da je sin v strašni nevarnosti večnega pogubljenja. Rešiti ga mora! Da bi sin bolj gotovo dobil pismo, je napisala na ovojnico: Nujno! Oddajte mu osebno v roke!
Sin je delal med tem s tovarišem monterjem in dvema ponioč-nikoma visoko gori na železnem ogrodju mogočnega dvigala. Delo je bilo že blizu dovršeno.
Na dež se je pripravljalo, zato je priganjal in hitel. Zvečer je treba napraviti še zadnjo preizkušnjo, če je vse v redu. Za jutri so namreč povabljeni predstavniki oblasti, da si pridejo napravo ogledat.
Nenadoma pride zadržek. Spodaj pred šotorom stoji pismonoša in daje znamenje, da mora nad-monter nujno takoj doli.
Nadmonter je slutil, da ga čaka zaupno poročilo njegovega Podjetnika zavoljo prihoda zastopnikov oblasti. Na vsak način je treba doli, nikakor ne gre, da l>i starega pismonošo klical po nevarni poti k sebi navzgor.
Poprej je še dal tovarišu naročilo, naj preizkusi električne stike in varovala pri strojih. Oba Pomočnika naj popravita orodje in deneta v red vse potrebno.
Pismonoša je oddal pismo in s'n jo spoznal pisanje materino.
"Ah, neumnost, motili ste me Pri važnem delu! To pismo bi me lahko počakalo tu. No, naj bo!"
Raztrgal je ovojnico, nejevoljen bral. Tega je še manjkalo, (la mu mati niti tu ne da miru z neumnimi opomini. Ali ni dosti star, da sam ve, kaj je prav? Že Je mislil pismo zmečkati, pa se Je premislil in dalje bral:
"Ali nisi bil takrat, ko si imel Se vero, mnogo srečnejši ko sedaj?
Kako da danes si več dobro •n res, kar si takrat spoznaval za Pravo? Ali se je resnica izpreme-nila? o, preljubi sinko, bodi ven--sam do sebe poštenjak in ne
veruj ljudem, ki si jih poprej zavoljo nelepega življenja zaničeval . . ."
Mati ne piše tako napak. Sin je pomislil na tovariša monterja, ki je še danes ves dan govoril ostudne reči, da se je njemu samemu že gabilo in mu je šele pred četrt ure zaklical, naj vendar neha s temi ogabnostmi. Bil je to človek brez vsake iskrice vere in ni je bilo reči, ki bi mu bila sveta.
Nadmonter je pogledal navzgor. Visoko gori na ogrodju je oni človek pritrjeval električne žice. Oba pomočnika sta bila globoko pod njim.
Ali kako čudno se zbirajo oblaki ! Temno je postalo, da je bilo kar groza. Pravični Bog, ali oni človek tam gori nič ne vidi?
"Za božjo voljo, tovariš, takoj doli, strašna huda ura se bliža!"
Prepozno! — Odgovora ni bilo-več — grozen blisk — celo nebo je bilo kot en sam ogenj — vmes je silno siknilo — glušeč pok — nadmontc in oba pomočnika so ležali kakor frirtvi na tleh . . .
Pa ne dolgo. Ko se drug za drugim zopet zavedo — o, kakšna groza! Monterja ni bilo več na
višini, niže doli med železnim o-grodjem je viselo zvito in očrne-lo truplo, da bi ga komaj še spoznal . . .
Nadmonterja je pretreslo v dno duše. Nehote je poljubil materino pismo. Potem je sklenil roki in pobožno zmolil oče naš za nesrečnega tovariša: "Moj Bog, v kakšnem stanju je pač prišla ta duša pred večnega Sodnika? . . ."
Nadmonter je bil popolnoma drug človek . . .
Popolno izpreobrnenje nadarjenega in podjetnega moža je vplivalo na vso župnijo. Mnogo svojih prijateljev, ki že leta in leta niso bili pri spovedi, je pridobil s prepričevalno besedo, drugi so sami od sebe posnemali njihov zgled.
Tako je prišlo, da se je ta mi-sijon končal z najlepšim uspehom. In vendar smo se ob izbruhu hude ure tako bali, kaj bo . . .
Vsi do zadnjega so prišli in o-pravili misijonsko dolžnost.
S hvaležnim srcem smo na po-vratku v samostan molili besede:
"Bliski in oblaki, poveličujte Gospoda!"
tT
K
Žrtva in sad.
17.
<<h	-ilTTKA.T smo," je rekel
uradnik , ki je spremljal Patricka po hodniku jetniš-nice, "tukaj za temi vrati je mož, ki ga iščete. Naročeno mi je, naj vas pustim samega z jetnikom1. T.ako je odločil gospod ravnatelj. Brez njegovega posebnega dovoljenja bi bilo to nemogoče."
Patrick je paznikove besede komaj slišal. Tesno mu je bilo pri srcu in bal se je snidenja z duhovnikom ,čeprav je na drugi strani komaj čakal tistega trenotka. — Ves bled in prepaden je bral napis na vratih: "Pavel Golob, rojen 15. julija 1856. Tatvina, 10 let."
Teh par besed ga je tako pretreslo, da je kar zastokal in odstopil.
"Poglejte, če ga boste spoznali," je rekel paznik in odprl majhno luknjico v vratih. S čudnimi čuvstvi je pogledal Patrick v celico. Jetnik ni slutil, da g.a kdo opazuje, in je bil ves zatopljen v svoje delo. Pletel je slamnato preprogo. Roke in prsti so se mu pridno gibali. Na nizkem stolu poleg njega je ležala molitvena knjiga. Med delom je ubogi jetnik večkrat povzdignil oči proti nebu in ustnice so se mu premikale. Mir, ki je odseval z njegovega obraza ,je pričal, da njegovi vzdihi pomenijo iskreno molitev. Ostre poteze na njegovem obrazu in precej osiveli lasje so pričali o velikih dušnih bolečinah, s katerimi si je polagoma priboril srčni mir in dušno ravnotežje.
Kako je Patricka pretresel ta prizor! Roke so se mu tako tresle, da je nehote potisnil zapah čez odprtino.
"Mr. Blackford," je pričel praviti paznik, "skoraj vsi tu zaprti nesrečni ljudje so po lastnem z-a-
(Po resnični dogodbi za "Ave Maria" napisal Rev. Marijan Sirca, O.F.M.—Brezje.) (Konec.)
trjevanju nedolžni kakor jagnje-ta. Neprestano tarnajo in se pritožujejo nad veliko krivico, ki se jim baje godi. Ta pa ne zatrjuje svoje nedolžnosti in nad krivico se ne pritožuje. Vendar rečem: če je bil kedaj kdo po nedolžnem obsojen, je prav gotovo ta nekdanji katoliški duhovnik. Jaz ljubim prostost in življenje, poleg tega postane človeku pri občevanju s tolikimi pokvarjenimi in zavrženimi ljudmi srce trdo in neobčutno, saj večkrat drugače niti ni mogoče. Vendar bi se rad dal za eno leto sam zapreti, ako bi mogel s tem temu nesrečnemu človeku vrniti prostost."
Paznik je mislil z navedenimi besedami obiskovalca pomiriti, pa ni niti slutil, kako je še bolj vzbudil njegovo očitnjočo vest. Patrick si je' obrisal potno čelo in je dej,al:
"Pa mi sedaj odprite vrata, da spregovorim nekaj malega z nesrečnim gospodom."
Ce bi bil stopil duh v celico, bi se duhovnik ne bil mogel bolj prestrašiti. Pred njim je stal mož, ki je njegovo življenje tako zagrenil.
Za trenotek sta se nemo gledala. Takoj nato je Patrick stegnil roko in proseče dejal duhovniku:
"Prečastiti, odpustite mi, k.ar sem vam' storil."
"Kaj naj vam odpustim?" je vprašal duhovnik, ki ga je proseči glas bankirjev iznenadil.
"Kako morete še vprašati, Father, ko vendar že tako dolgo sedite tu po nedolžnem zavoljo mene."
"Kaj, nedolžen sem, pravite, nedolžen ? . . . Torej veste, da..."
Naprej ni mogel. Spreminjal je barvo, zdaj je bil bled, zdaj ga je zalila rdečica, globoko je dihal.
"O moj Bog, vendar enkrat..."
Sedel je in si pokril obraz z rokama. Zdelo se je, da je pozabil na bankirjevo pričujočnost in je
ostal kot zatopljen sam vase.
"F.ather, odpustite," je ponovil Patrick in se je sklonil k zamišljenemu duhovniku.
"Nimam vam kaj odpustiti," je odgovoril Rev. Golob. "Nehote ste napravili napako in postali žrtev nesporazumi jenja."
"O pač, mnogo mi imate odpustiti," je hitel Patrick, "bilo je več ko zgolj nesporazumljenje . . bil je nelep predsodek proti vaši veri in proti vašemu stanu. Ta predsodek mi je narekoval ono grdo sumničenje. Priznam: zelo zoperno mi je bilo, ko sem vas videl ob bolniški postelji svojega očeta. Dobrodošla mi je bila priložnost, da sem se mogel znesti nad vami. Kar me pa najbolj peče, je misel, da nisem poslušal očitkov svoje vesti, ki so mi jo vzbudili opomini mojega umirajočega očeta."
"Kaj pa hočete v prihodnje napraviti ?"
"Zdaj poslušam' vest, ki mi pravi, da nisem grešil samo zoper vas, ampak tudi zoper vašo vero. Pokažite mi pot, kako naj svojo veliko krivico popravim. Vera, ki je zmožna napraviti iz slabotnega človeka takega junaka, mora biti resnična in prava. To hočem očitno priznati s tem, da sam stopim vanjo."
"Zdaj ni čas za take sklepe, gospod Blackford. Govorite pač v prvem razburjenju. Spoznanje, da ste meni naredili krivico, čeprav nehote, vas je vznemirilo. Ko se pomirite, bomo o tem dalje govorili, če boste še hoteli."
"Ne, Father, moj sklep je trden in odločen. Prva skrb mi mora biti, da najdem dokaze za vašo nedolžnost. Nočem vas prositi, da mi pri tem pomagate . . zdaj se zavedam, da vam je to nemogoče. Dosedaj imam v rokah samo neko pismo, ki sem ga našel v očetovi zapuščini. To pismo mi kaže pravo pot. To pot bom nemudoma nastopil, da vam vr*
nem p/ostost. In ko boste v najkrajšem času — tako upam — zopet prosti, in v svoji službi . . . Potem . . . potem bom prihajal k vam — tega mi ne smete odbiti— in me boste poučevali v veri, da bom mogel po željah rajnega o-četa živeti in umreti . .."
Patrick se oklene duhovnikove roke in jo spoštljivo poljubi. Duhovnika je obšlo sveto veselje. Iz dna presrečnega srca je vzdihnil:
"Dobri Bog, za ta presrečni trenotek bi prav z veseljem pre-
trpel desetletno ječo . . ."
# * *
Nedolgo potem so srečno našli družino White. Vse drugo je šlo seveda popolnoma gladko in Rev. Golobu je prišel konec njegovega mučeništva.
Dobro leto pozneje najdemo našega duhovnika kot ravnatelja nove sirotišnice, ki se je ustanovila v nekdanji hiši umrlega bankirja Williama Blackforda.
Harry Blackford je z družino zapustil rodno mesto in se je preselil na zapad. Ondi je ustanovil
novo banko in je prav dobro u-speval. S svojim obilnim imetjem se je prav pridno udeleževal dobrodelnosti in dejanj krščanske ljubezni do bližnjega. On in njegova žena sta našla pravo pot v življenje in sta prestopila v katoliško cerkev.
Patrick je pa stopil v katoliško semenišče in se je z vso gorečnostjo pripravljal na duhovniški poklic.
T.ak je bil sad duhovnikove junaške žrtve.
Otvoritev evharističnega kongresa. Spodaj papežev delegat, kardinal Bonzano, zgoraj drugih 10 kardinalov.
Na misijone v Indijo.
i-!---IDEČE morje je polno
gliv rdečkaste barve in odtod ima morje svoje ime. Na njem  smo tu in tam srečali I_ parnik manjše velikosti, drugače ni bilo nič posebnega. Le valovi so se penili in se v mavričnih barvah prelivali navzgor in navzdol, pa delfini so poredno poskakovali na njih.
Ko smo tako par dni pluli po Rdečem morju, nas je obkolilo nenavadno veliko število galebov in kmalu smo zavili v zaliv in pristan arabskega mesta Aden, ki je pod angleško upravo. Belilo se je v dalji, ob koncu zaliva, kot bi padel sneg na pesek v puščavi, mi smo pa obstali daleč zunaj na morju. A kako vse drugače smo bili sprejeti tu ko v življenja prekipevajočem Port Saidu! Ti ubogi črnci okoli nas! Skoraj nagi čolnarji, med njimi le redki nosilci fesov, kar znači Arabca — nekaj robotnikov na tovornih splavih, drugi v šajkah, ki so bile kot orehove lupine. Ponujali so kosti morskega velikana, menda morskega volka, kričaje zahtevali denarja in ko so ga dobili, so se vsi, stari in mladi, pulili zanj na splavu. Bili so kot ena sama masa črnih teles. Enemu se je prekucnila šajka, da je požrlo morje njega in vso njegovo borno kra-marsko robo ž njim. Brž so priskočili tovariši in mu pripomogli do nove sape. Hujše nesreče ni bilo — le neprostovoljna kopel moža, ki je je bil že itak potreben . . .
Arabci so pa prodajali tudi bisere. Bogate "ladies" na našem parniku so jih kupovale kar v kitah in so jih razobesile po mili volji.
Aden ni daleč od ekvatorja in je bila to najbolj južna točka naše vožnje. Indija je nekoliko više proti severu, vendar je tako vroča, da se hoče v toplih mesecih
vse skuhati in speči pod pritiskom solnčnih žarkov.
V	Adenu se nismo dolgo mudili. Pustili smo za seboj vse one črnce raznih rodov in smo nastopili zadnji del svoje morske vožnje. Kmalu smo bili v Indijskem oceanu. Še nekaj dni in na ladji se je pojavil razglas, da dospemo drugo jutro v Bombay. Potniki so se fotografirali, uslužbenci razkladali prtljago, jaz sem se pa naglo poslovil od dveh indijskih malčkov, ki sta potovala v North — uboga mohamedančka! Vse je hitelo, vse je bilo v nestrpnem pričakovanju: Indija! Indija!
Sirena je zatulila in parnik je obstal. Ni se še bil naredil dan in mesto Bombay je snivalo v jutranjem miru, na parniku in okrog njega je pa vršalo živahno vrvenje. Poslednjič smo se v kabini okrepčali s kruhom močnih in se poslovili od prijaznih francoskih redovnic. Imeli smo sicer isti smoter, a tu v širni Indiji nas je vodila različna pot. Bog vas čuvaj in podpiraj, blage misijonarke!
Snidenje in slovo — kolikokrat se ponovi v našem nemirnem življenju, dokler nas ne povede čoln življenja v večni pristan. Pogostokrat doživljamo to resnico sami na sebi, posebno živo nam pa stopi pred oči v pristaniščih . . .
V	Bombayu se je takoj poznalo, da smo pod neposredno angleško oblastjo, zakaj vse se je vršilo sicer z orientalsko živahnostjo, toda evropsko umerjeno, sigurno in solidno. Domačini so prinašali velikanske vence in šope cvetlic. Čudil sem se, koga mislijo tako počastiti, tembolj, ker sem videl, da zopet drugod stoje s cvetjem v rokah v dolgem špalirju. Pa kmalu sem spoznal, da so cvetlice namenjene le bagotinom, saj sem tako okinčane Evropejce in Indijce že ponovno videl na potu. Ko bi ti ljudje za dušo in večnost toliko skrbeli, kot skrbe za nakit-
Salezijanski br. Martin Berlec.
(Dalje.)
je umrljivega telesa in za njegovo časno življenje! Nisem modrijan in tudi ne mislim postati, toda nehote mi pridejo take misli in mi uidejo tudi na papir. Toda kaj pomaga pisati take reči, ko pa ne bodo brali tisti, ki bi jim bila tako silno potrebna misel, da —-"vse mine, le Bog ostane!"
Ako bi hotel Bombay opisovati, bi gotovo predaleč zašel. Saj'je za novinca v njem toliko nenavadnih zanimivosti. Orient in Ok-cident se družita v slogi s svojimi zanimivostmi in dragocenostmi. Vrvenje kakor v evropskih velikih mestih, privlačnost, mikavnost tropičnega Jutra — vse se zliva v en sam .ogromni kaos. Po ulicah prašne palme, pod njimi črne krave, množica golobov in vran, bazari poleg palač, bujno razkošno oblečene bogate domačinke poleg siromašnih, skoraj razgaljenih evropsko oblečenih dam — kdo bi vse pregledal v enem dnevu!
Bombay ima tudi precej lepih katoliških cerkva in vzgojnih zavodov in šol. Hladna jesen je prilika kakor nalašč za evropske in ameriške letoviščarje, da si ogledajo Indijo in njene znamenitosti, pa tudi za novonaseljence, da se počasi privadijo na vroče podnebje.
Na postaji sem srečal ameriškega protestantovskega duhovnika, ki mi je rekel, da se vozi ž njim še 24 mladih misijonskih kandidatov. Vozil se je v prvem razredu in videti je bilo, da je z vsem bogato preskrbljen. In nek» drugi protestant je rekel našemu misijonarju, da njim ni treba nikoli beračiti za darove v prid mi-sijonom, ker jih njihovi rojaki, Amerikanci in Angleži, sami vedno dovolj podpirajo. Koliko več bi pa lahko storili katoliški mi»'-jonarji v čast božjo in prospeh misijonov, če bi imeli le polovico tega, kar imajo protestantski. To-
da naši so večinoma le ubogi Lazarji . . .
Od Bombaya nas je vozil vlak dva dni do Calcutte. Ker smo imeli altar s seboj, smo kar svoj "kovčeg" odprli in smo imeli tudi v kupeju sv. mašo. Sicer se je, pa bilo vsak hip bati, da se nam bo altar prevrnil, tako se je tresel vlak. Vendar se k sreči nič takega ni zgodilo. Bili smo pa nemoteni, ker smo se vozili sami zase brez radovednih mohamedanskih in poganskih prič.
Iz kupeja se je pred našimi očmi širila prostrana ravan, prizori so se menjavali kot misel. Bilo je večinoma kot pri nas spomladi. Zopet drugje smo videli žetev — tam zadaj za to ravanjo se pa po Pripovedovanju nekega jezuitskega patra raztezajo žungle — eldorado tigrov in drugih grabežljivih zveri.
V Calcutti sta nas čakala dva sobrata, ki sta bila malo pred nami prišla v to velemesto in največje indijsko središče Bengala. Sedaj se širi slava Marije Pomoč-nice tudi v tem mestu, kot je nekoč sama pokazala in povedala Don Boscu. Misijonarja skrbita, da se tudi tu vzgajajo mlada srca za Boga in se jim tudi v časnem oziru pokaže boljša pot.
Vse, kar sem omenil glede Bombaya, velja še v mnogo večji meri za to mesto čudes. Ne lo eksotične rastline, palače, baza-ri> protestantovska in katoliška katedrala — še bolj so vzbujale ttojo pozornost pagode, ki v njih kraljujejo Brahma, Šiva in Vish-poleg njih pa še nešteto .dru-bogov in boginj. Posebej ome-njam glasovito boginjo Kali, ki nosi še več drugih imen.
MESEČNI PATRON,
častitljiva Marija Longa, vdova 2. reda ■v. Frančiška.
.Marija Longa jc bila hči zelo plcmc-",tc rodbine v Napolju na Laškem. Bila 'f Prav zgledna žena in jako skrbna tna-1 "vojin, otrokom. Nekega dne je mo-ral» Posvariti deklo zaradi nekega po-Krcška; dekla jako zameri in sc hoče
Vstopili smo v najlepšo pago-do, ki se zdi vsaj na prvi pogled prekrasna. Vrani so kričali okoli nje, a gorje onemu, ki bi le kamen vrgel nanje, saj so Brahmi posvečeni ti čistivci in snaživci cest po vsej Indiji. In. prav tako je krava — sveta žival! Skoraj zazeblo me je, čeprav je bilo od sile vroče, tako me je odbijala odurna, smešno grda vnanjost mnogih bogov. V neki oddelek pagode nismo smeli takoj vstopiti, ker se je ondi opravljala daritev. Kričali so svoje pesmi, nič kaj prijetne našim ušesom. — Ko je bilo konec, smo si sezuli čevlje — usnje je sploh Indijcu nekaj neznosnega — in si nataknili ražnate copate.
Pagoda in poganska umetnost v njej, pa naša cerkev in krščanska umetnost — kakšna ogromna razlika! Hladno, odbijajoče je v teh prostorih, v teh vaših hišah, o Brahma, Šiva, Vishnu! Toplo, privlačno, sveto je le svetišče Trojedinega, ki je v nebesih, na zemlji in pod zemljo. — Oddahnil sem se, ko sem stopil zopet iz pagode na cesto.
Kam pa sedaj? — Avtobus nas je vozil okoli in tako smo si laže in hitreje ogledali mesto. Leži ob reki Hoogly, ki je en rokav svete reke Ganges. Baje so prvim evropskim naseljencem, ki so prišli sem, na vprašanje, kdaj bodo pokosili travo, domačini odgovarjali: Cal cutta, to se pravi: jutri bomo kosili. Tako je dobilo ime prvo selo, ki se je pozneje razvilo v velemesto, da se kosa z vsakim drugim, zanimivosti ima pa več ko marsikatero drugo.
Šofer se je zmotil in nas je hotel ob koncu vožnje izložiti pred
maščevati. Vzame strupa, ga natrese v jed in da gospej, ki zavžijc z jedjo tudi strup. Umrla ni ravno, ker jc bilo premalo strupa, a živci so toliko trpeli, da so ji otrpnili vsi udje. Zdravniki ji niso vedeli pomagati; zaupala jc na Mater božjo, ki jc zdravje bolnikov. Peljali so jo na dolgo božjo pot v I.oret. Ko jc bila pobožno pri sveti maši, je njeno mrtvo telo zopet gibčno postalo. Zdrava se jc vrnila domov v Napolj in Boga hvalila.
židovsko sinagogo. Blizu tam o-znanja muezin z mošejo mogočnost Allahovo, iz naše katedrale se pa oglašajo zvonovi. Po ulicah oblastno stopajo krave in puščajo svoje spominke, kjer se jim ljubi, tam teče tekač z vozičkom, na katerem čepi Indijec s solnčni-kom, zopet drugje srečaš nosače z nosilnico, vmes švigajo na vse strani avtomobili z Evropejci, Indijci in Bengalci, kitajskih priseljencev ne manjka na cestah — z eno besedo: naletiš na vse mogoče ljudi, vere in običaje . . .
Po enourni vožnji smo dospeli do Bramaputre, svete, mogočne reke, ki menda zato nosi svoje ime: sin Brahme. Prekrasno je bilo, ko smo šli zvečer z ondotnimi misijonarji na izprehod. Solnce je zlatilo valove prostrane reke, sredi nje je zelenel Gospejni o-tok, deca mesta Gauhati je tekala za nami in nam klicala svoj salam. Tudi tu bazari z živahnim vrvenjem, pagode s ponočnimi orgijami v čast bogovom — neki duhovnik je dejal, da sedaj darujejo le živali, ljubše bi jim pa bilo, če bi mogli in smeli darovati glave Evropejcev. Nekdaj so ob določenih časih darovali neverjetne množice ljudi svojim krvoločnim bogovom. Sploh so njihove pagode središče greha in v strašni luči se kaže tu zabloda poganstva. Še izobraženi pogani žalujejo, da so se odpravile človeške žrtve, toda o tem morda več o drugi priliki, danes le mimogrede omenjam.
Rojak, rojakinja, ali se vama ne zdi, da so misijoni nujno potrebni? —
(Dalje prih.)
Zdaj jo zadene nov križ: mož ji umrje. Kot vdova je zapustila svet; postavila je veliko bolnišnico in v nji je stregla neozdravljivim bolnikom. Rada bi šla v Jeruzalem na božjo pot, a ko ji spovednik pove, da jc božja volja, naj ostane v Napolju in še dalje bolnikom streže, jc ubogala in zbirala tovarišice, ki so ž. njo bolnikom stregle. Umrla je v sluhu svetosti in sveta Cerkev preiskuje njeno življenje, da bi jo prištela med blažene. P .A.



SF Častna straža pred Najsvetejšim. aŽ
SVETA EVHARISTIJA V PRVIH STOLETJIH.

Leta 1878. so našli v samostanu božjega groba v Carigradu zelo star rokopis velike važnosti. Med drugim pisanjem je tudi prepis majhne knjige, ki se v tistih časih velikokrat omenja. Kakor veliko drugih dragocenih knjig, tako se je tudi ta v teku časa izgubila.
Knjigo je našel grški metropo-lit in jo dal natisniti. Splošno menijo, da je bila spisana med leti 80 in 100 po Kristusu.
Knjiga je znana pod imenom: "Nauk apostolov." Sveti Atana-zij, ki je umrl leta 373, jo še omenja med "kanoničnimi" spisi kot knjigo, ki so jo določili cerkveni očetje, da jo berejo pred vsem oni, ki so šele prestopili v katol. cerkev in se žele naučiti pobožnega nauka.
Kar nas posebno zanima v tej knjigi, je nauk o sveti Evharistiji. Knjiga seveda ne vsebuje vsega nauka. Tu je omenjeno, da je reden dan, ko se verniki zbirajo, nedelja, "Gospodov dan." Takrat so vsi navzoči pri evharistični daritvi in prejmejo sveto obhajilo, ko so se najprej spovedali v cerkvi in poravnali vsak nespora-
zum. V tistih časih so še imenovali sveto mašo "lomljenje kruha," a beseda evharistija (zahvala) je že prihajala v navado. Obe besedi: "lomiti kruh" in "dati zahvalo," kar pomeni biti pri sveti maši, najdemo v zgoraj omenjeni knjigi, ki jo navadno imenujejo z grško besedo "Dida-he." Takole beremo:
"Vsak Gospodov dan (nedeljo) se zberite, lomite kruh in dajte zahvalo (darujte sveto mašo), ko ste se prej spovedali, da bo vaša daritev čista." Naj se nihče ne prikaže, ki živi z vami v prepiru, dokler se prej ne spravi, da ne bo vaša daritev omadeževana. Gospod je rekel: Povsod je daritev in čista žrtev se daruje mojemu imenu, ker moje ime je veliko med narodi."
To je bilo pisano v prvem stoletju in vsak katoličan razume danes pomen tega pisanja. Jasno je povedano, da so se verniki spovedali pred sveto mašo, ker ni bilo nikogar pri sveti maši, ki bi ne bil tudi svetega obhajila prejel. Ravno taka je želja svete cerkve danes.
Posebno zanimiv je deveti odstavek o sveti Evharistiji. Apostoli so ohranili nekaj obredov iz judovske vere in jih rabili pri daritvi svete maše. Tako najdemo tudi v tej knjigi molitev, ki je bila najbrž posneta po judovski molitvi ob blagoslovljanju kruha
in vina. To molitev so molili kristjani med povzdigovanjem in za-vživanjem, ker je rečeno, da je bil kruh takrat že zlomljen. Knjiga poučuje tako-le:
"Sveti Evharistiji daj zahvalo tako:
Kelihu: Zahvalimo te, naš Oče, za vino tvojega služabnika Davida, katero si nam dal po tvojem služabniku Jezusu. Cast ti vedno !
Zlomljenemu kruhu pa: Zahvaljujemo te, naš Oče, za življenje in modrost, katero si nam skazal po tvojem služabniku Jezusu. Cast ti vedno!
Kakor je bil ta sedaj zlomljeni kruh nekoč raztresen po gričih, pa so zbrali zrna in napravili celoto, tako naj bo cerkev zbrana iz vseh delov sveta v tvoje kraljestvo, ker tvoja je" slava in moč po Jezusu Kristusu na večne čase." —
Hleb kruha, ki je bil potem posvečen v Telo Kristusovo, je bil spečen iz moke, narejene iz zrn, ki so jih zbrali z raznih gričev, kjer je na njivah rasla pšenica. Tako naj se zberejo v Kristusovo kraljestvo udje iz vseh delov sveta in naj tvorijo eno kraljestvo, skrivnostno telo Kristusovo.
Tak je evharistični pomen te molitve.
Pisatelj nadaljuje:
"Nihče naj ne je in ne pije naše Evharistije, če ni krščen v ime-

nu Jezusovem. Zato pravi Gospod: Ne dajajte svetih reči Psom."
četudi ni bila ta knjiga spisala pred letom 80, je vendar ver-Jetno, da so to molitev rabili že veliko prej.
Opazimo, da se kelih imenuje na prvem mestu. To se da razlagati na več načinov, morda je pa tudi le pomota onega, ki je knji-prepisoval.
V desetem poglavju najdemo ZoPet drugo molitev, ki so jo najbrž molili pred svetim obhajilom. Pred molitvijo pisatelj opominja Vernike: "Ko ste nasičeni, se zavalite tako:
"Ti, vsemogočni Gospod, si u-stvaril vse stvari zavoljo svojega lrUena in dal človeku hrano in pijačo v uživanje, da se ti zahvali, ^al si duhovno hrano in pijačo in
jj ^bena stvar ni tako dragoccna v očeh °*jih, kakor človeška duša. Človek sam "o sebi je nagnjen k slabemu. Nihče ne J"1 otroka, kako sc naj vede, da bo trmo-^av .nihče mu ne pove ,kako se more est|. da ne bo ubogal, in vendar to zna k'ak otročiček. Človek sc obrne na sla-j0° Sani se'je- Zato pa potrebuje vzgo-. • Zavoljo tCRa jc Bor tako uredil ill .. Popolnoma naravno, da ima vsaka mati Dežen do svojeRa otroka v srcu, in si-■j/ ljubezen, ki presega vse druge sile.
ljubezen jo Roni, da skrbi za otroka t Ka vodi po pravi poti. Ta ljubezen jc llta. da mati premaga samo sebe in sc So daruje otroku.
n , Usa človeška ni človekova last, am-tur ')0*Ja • j° ')0 tirjal nekoč. Čc-ob|' prav'mo' da imajo starši nad otroci ^ ast. so otroške duše samo izposojene, v,ii'C star^CI" v varstvo, in Bor bo zahte-j^j strog račun od njih. Starši so prvi,
Postavijo
to dušo na pravo pot. Če iini'1 110 storc v zK°dnji mladosti, Rorjc
jNa dolžnost staršev jc torej, da sku-t>o° ot'pravit' napake, ki jih ima otrok nCr.'lnrav'' s »o dolžnostjo pa jc zvezana kar rec'no druga: da dajo otroku to, {j() 11,11 gre po božji volji: Da jih uče o °tr t!' Ver' 'n vsem •'<ar ic potrebno, da reši dušo. Mpr^jo tor?j otroka
"AVE MARIA"
večno življenje."
"Naj pride milost in naj preide svet! Hozana Bogu Davidovemu! Kdor je svet, naj se približa. Ce ni, naj obžaluje. Maran-atha. Amen."
"Maran-atha" je aramejska beseda in pomeni: Naš gosp'od prihaja. Ta beseda sama je dobra molitev pred svetim obhajilom, ker izraža živo vero v božjo pri-čujočnost, upanje, da bomo prejeli vse, ko pride k nam naš evharistični Gospod, in ljubezen, ker pove, da si duša Gospoda želi. Maran-atha! Kristus, naš Gospod, prihaja k nam!
Pri sveti maši imamo še danes dve aramejski besedi iz te molitve, namreč: Hozana in amen. Škoda samo, da ne rabimo še one besede, ki ima tak lep pomen.
Krasne besede pri sveti maši
privaditi pravi poti in Ra usposobiti, da bo moRcl hoditi po njej. Pod smrtnim grehom so tudi obvezani, da ga pošljejo v katoliško šolo.
Ko odraste otrok šoli, dolžnost staršev še ni skončana. Tukaj se napravi največ napak . Starši, vsaj slovenski in sploh priseljeni v to deželo, začno računiti, kako dobro jim bo šlo in koliko bo otrok zaslužil, ko doraste. Ni še dovršil osmega razreda, ga že skušajo spraviti v tovarno. S tistim denarjem hočejo napraviti vse; začelo se jim bo dobro goditi in začeli bodo celo darovati za cerkev. Kaj vsega ne bodo storili s tem denarjem!
Pride pa razočaranje. Delo jc pretežko, dečko jc sit dela dan za dnevom. Morda celo zboli ali sc pa ponesreči. Kaj jc navadna posledica? Pusti službo in sploh ne mara nobenega dela več. Šolo je že pustil, ne bo šel več nazaj; doma tudi ne more neprenehoma tičati. Postal bo postopač. Če opazuješ postopajočo mladino, boš videl, da ta mladina ni zavednih staršev, ampak takih priseljencev, ki so hoteli prehitro obngateti.
Za tem pride pa zopet druga nevarnost. Mladina, ki dela po tovarnah in drugih delavnicah, pride skupaj z vsakovrstno tovarišijo. Pride skupaj s pokvarjeno mladino, snidc se pa tudi z odraslimi delavci, katerih pogovor ni vselej zgleden.
221
so: "Zahvaljujemo se ti zavoljo tvoje velike slave." Ravno isto zahvalo pa najdemo v prvih stoletjih krščanstva: "Zahvaljujemo se ti, ker si mogočen; čast ti vedno!"
Iz vsega tega pa vidimo, da so imeli že tedaj uradne liturgične molitve, četudi so bile morda šele krajevne. Nedelja je bil dan, ko so vsi šli k sveti maši in svetemu obhajilu. Sveto mašo imenujejo daritev. Zahtevo, da mora biti vsakdo kršen, da sme prejeti sv. obhajilo, kakor tudi, da ga ne sme prejeti v grehu, ampak se mora spovedati. Čujemo tudi o Kristusovem vidnem kraljestvu, o cerkvi, ki sestoji iz članov iz vseh delov sveta; beremo tudi, da so bili imenovani škofje in vredni dijakoni, ki naj služijo oltarju.
Rev. John Plaznik. delavska mladina.
Ta mladina živi v najnevarnejših letih. Tu jim prihajajo misli v glavo, zakaj morajo delati, kakor njihov oče, pa ne smejo denarja po svoje zapravljati, zakaj bi ne smeli iti, kamor sami hočejo, zakaj bi morali biti doma ob določenem času zvečer in podobna vprašanja. Slišijo pa tudi vse nemoralne pogovore, pogovore zoper cerkev in duhovnike. Vse to napravi globok vtis nanje, ker so v takih letih.
Odgovor na prva vprašanja bo ta: Treba jim je zlepa razložiti; kletev ne bo pomagala. Oče mora biti oče, svetovalec in tovariš svojemu sinu, ne trinog in samo gospodar. Kar se drugega vprašanja tiče, pa samo to, kar je Kristus rekel:
"Gorje svetu zaradi pohujšanja! Boljše bi bilo, da bi se takemu človeku obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja."
Tudi mi bomo storili svojo dolžnost prihodnji mesec in molili za dušni blagor teh mladih Ijudij, ki so na razpotju, da bi jih Bog varoval in vodil po pravi poti.
Molitev vsakdanjega jutranjega dobrega namena:
O presveto Srce Jezusovo! Po rokah prečiste Device Marije ti darujem vse molitve, dela in trpljenja današnjega dne v spravo za vse žalitve, ki jih trpiš v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa, in za dušni blagor naše delavske mladine.
<8>--
Apostolstvo molitve.
Mesečni namen apostolst va molitve za mesec avgust:
Razlaga
sv. mase.
(Dalje.)
II. DEL.
5. Oremus — molimo!
Kolekte ali zbirne molitve.
O gloriji, ali če ta izostane, po Kyrie poljubi mašnik altar, da se združi s Kristusom in svetniki, in se obrne k ljudstvu s pozdravom: Dominus vobiscum — Gospod z vami! Pri teh besedah razprostre roki, kar pomeni iskreno željo, da bi se res izpolnilo, kar jim vošči. Zlasti je v njegovih besedah izraženo voščilo, da bi mogli prav moliti. Sploh pa imamo vse dobro, če je Gospod z nami, in vse hudo je daleč od nas.
Obratno pa želi ljudstvo maš-niku, da bi bil Gospod tudi z njegovim duhom, v njegovem srcu, zakaj mašnik je srednik med Bogom in med vernim ljudstvom. Zato odgovarja strežnik v imenu vseh navzočih: Et cum špiritu tuo — in s tvojim duhom.
Tudi škof pozdravlja pri sv. maši vernike s pozdravom: Gospod z vami! Toda na tem mestu rabi namesto tega pozdrava besede : Pax vobis — mir vam bodi! Škof je namreč prav posebno namestnik Kristusov, zato pozdravlja pričujoče tako kot je vstali Zveličar pozdravil apostole.
Po tem pozdravu stopi mašnik k mašni knjigi, razprostre zopet roke in reče ali poje: Oremus — molimo! Prekoristen opomin! Molitev je najsvetejše, najvzviše-nejše, pa tudi najkoristnejše naše opravilo. V molitvi se pogovarja človek s svojim Bogom!
Pri opominu: Oremus, prikloni mašnik glavo proti križu in začne moliti kolekte ali zbirne molitve. Zbirna molitev je dnevna uli praznična molitev, ki so vjo-mu z značajem ifodu. Prav za
prav je vsak dan samo ena. Ce se pa dodevajo še druge molitve, sc opravljajo v čast svetnikom, ka-
terih spomin obhaja cerkev isti dan poleg glavnega praznika. Včasih se pa dodajajo tudi kolekte, ki vsebujejo prošnjo za pomoč v nujni ali javni potrebi, pa tudi zahvalo in podobno. Večji ko je praznik, manj je kolekt.
Odkod je pa ime "kolekta" ali zbirna molitev? Mašnik je kakor angel v skrivnem razodetju, ki zbira molitve svetnikov v zlato posodo in jih nosi pred prestol Najvišjega. Tako združuje ali zbira mašnik v teh molitvah vse prošnje in želje sv. cerkve in vernega ljudstva.
To ime je pa tudi opomin duhovniku in vernikom, naj opravljajo te molitve z zbranim, pobožnim srcem po zgledu prvih kristjanov, ki so bili v molitvah enega duha in enega srca.
Sklepajo se te molitve, z lepim slavospevom v čast presv. Trojici. Navadno tako: Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, Sinu Tvojem, ki s Teboj živi in kraljuje v edinosti Svetega Duha, Bog od vekomaj do vekomaj. Amen!
Po Jezusu Kristusu morajo prihajati vse naše molitve k Očetu in po njem prihajajo vse milosti od Očeta k nam. "Ako boste Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal." (Jan. 16, 23.)
"Ki s Teboj živi in kraljuje.... Da, živi in kraljuje! Živi, saj je Sin živega .Boga, gospod in vir vsega življenja. Kraljuje — saj mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. On je pa zlasti kralj naših src. O, da bi se od dne do dne bolj utrjevalo med nami njegovo kraljestvo, kraljestvo milosti in ljubezni! — Pridi k nam tvoje kraljestvo!
"Bog od vekomaj do vekomaj." Bog je cilj vsega našega hrepenenja, V njem ne bo spremenila naša vera v gledanje, naše upanje v posest, naša ljubezen se pa še izpopolnila.
Strežnik odgovori v imenu vseh
Po raznih virih priredil Rev. Jos. Pollak.
pričujočih: Amen! Znamenje, da so te molitve javne in so privrele iz duš vseh. Zato jih Bog rajši U-sliši po besedah Jezusovih: "Kjer sta dva ali kjer so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi." (Mat. 18, 20.)
6. List ali epistola.
Kolektam sledi branje lista ali epistole, ki je vzeta iz sv. pisma in sicer večinoma iz listov sv. apostola Pavla, odtod ima tudi svoje ime.
Sv. Krizostom in sv. GregoriJ Veliki imenujeta sv. pismo "oC* Boga nam poslani list." Branje sv-pisma pri svetih shajanjih je jak° stara navada. Ze pri judih se Je to godilo. Celo o našem Gospodu vemo, da je v shodnicah razlaga sv. pismo. To navado so ohrani'1 pri kristijani in je ostala do danes.
V	grški cerkvi je v času sv. Kfl-zostoma dijakon vsem v cerkvi zaklical, naj utihnejo. Na to se Je bralo poglavje iz starega, potem po iz novega zakona. Brale so se torej najprej predpodobe in Pre" rokbe, potem pa njih izpolnitev-
Pri slovesnih sv. mašah papeze* vih bere subejijakon list v grške"1 in v latinskem jeziku. To pomen1-da je papež pravi naslednik sV-Petra in postavljen nad vso cerkev. V starih časih so se pa bra pred sv. daritvijo tudi listi ime nitnih škofov, zlasti pa papežev-rimskih škofov. To je bil lep d°' kaz edinosti vesoljne cerkve-vzhodne in zapadne.
Bralo se je glasno in razločuj Ce kdo ni vsega razumel, je prositi za pojasnilo. In prvi kri jani so poslušalo to branje z 11 večjo pazljivostjo, zlasti branj sv. pisma.	_ ^
V	molitvah je govoril mašnik Boku, zdaj se pa poniža Bog sa^ in govori človeku. V svojem P mu nam kaže pot do večnega Z ljenja. To so besede našega y . ta, ki nam želi lo dobro. (D»Ue,/
2a Frančiškov jubilej.
Spodnji Šiški pri Ljubljani zida naša frančiškanska provincija cerkev v čast sv. očetu Frančišku. Prvo v Sloveniji. Bo redovna in obenem župnijska cerkev . Trajen spomenik naj bi bila na sedemstoletni jubilej smrti sv. Frančiška. Preprost in vendar svetega očeta vreden.
Dela pa, ki smo ga začeli, sami ne zmoremo. Štedili smo, kar smo le mogli. Prosili smo naše verno ljudstvo v stari domovini, ki sv. Frančiška visoko ceni. Po možnosti nam je pomagalo. Hvaležni smo lhu> Poleg tega smo se morali še silno zadolžiti.
Tako smo postavili cerkev, ki nima ne prave ®tl-ehe, ne stolpa in tlaka. Je brez oken in vrat. Tudi ometana še ni.
Upali smo, da nam bodo naši dobrotniki še dalje lagali. Toda vsled visokih davkov in ker je proš-nja *a druge stvari zelo veliko, so prispevki za našo do malega prenehali. Prišli smo v mučno
zagato . Nazaj ne smemo, naprej ne moremo. In vendar je cerkev, ki bo oskrbovala nekako 10,000 župljanov, Šiški tako potrebna, kakor vsakdanji kruh.
Dobro slovensko ljudstvo v Ameriki, prisiljen sem še na tvoje sočutno srce potrkati. Ne storim rad, ker vem, da se moraš vsestransko le samo vzdrževati. Uverjen sem pa, da ljubiš sv. Frančiška, ljubitelja in ljubljenca ubogih. Tudi mi ni neznano, da imaš sočutje s takimi, ki si služijo kruh s trdim delom. Večina Šiškarjev živi tako težko življenje.
Zato vendar-le prosim ,spomni se šišenske cerkve s kakšnim milodarom. Trpini v Šiški ti bodo, trpinu, hvaležni. Gospod ti bo pa tudi povrnil, kar storiš za svetnika, kateremu je bil Kristus vse.
Požrtvovalno slovensko ljudstvo v novi domovini, prosim te, kar moreš in hočeš utrpeti, pošlji uredništvu lista "Ave Maria." Naša provincija se ti bo oddolžila z molitvijo.
Chicago, 111., 28. junija 1926.
P. REGALAT ČEBULJ, provincijal.
Toplo
priporočamo
t
. ^redništvo Ave Marije opozar-. in prosi vae bravce in bravke, ^ ne prezro nujne in lepe proš-. e Našega preč. p. provincijala, Regalata Cebulja iz Ljublja-
Ka kratko so oče provincijalj Povedali, za kaj gre. Pono-
Šiška pri Ljubljani potre-
buje nove cerkve tako nujno, kot vsak misijon v poganskih deželah. Gre za 1 ().()()() neumrjočih duš!
2. Ta cerkev se zida v čast in spomin 700 letnice smrti sv. očeta Frančiška. Ker je to edina cerkev na Slovenskem,' temu svetniku posvečena, in ker ima biti spominska cerkev, se spodobi, da prispe-
va zanjo ves slovenski narod doma in na tujem.
3.	Doma so že precej dali, vsega pa ne morejo, ker so siromaki. Tudi na tujem Slovenci niso bogataši, toda bolje se jim večinoma godi kot onim doma. Vsaj nekaj gotovo morejo prispevati tudi Slovenci v Ameriki.
4.	Da je to res, se je že po-
kazalo v teh dneh, ko so se mudili oče provincijal tu med nami. Junijska številka je prinesla njihovo sliko. Kjer so bili, povsod so se s svojo ljubeznivostjo in po-božnostjo zelo priljubili in nekaj stotakov so že nabrali.
5. Nekaj čez 400 tolarjev so jim darovali Slovenci v Chicagi, ki so jim oče provincial dali sv. misijon. Tretje.redniki istotam so dali nekaj čez 100. Slovenci v N. Yorku čez 200. V So. Chicagi tudi blizu 100. Na Calumetu, Mich, so nabrali -71. Pri sv. Štefanu v Minn, okoli 50. Dobrotnik na Ely, Minn, je dal 20. Tudi še nekateri drugi so dali manjše svote. Vsem:
Bog plačaj!
6.	Drugih oče provincijal niso mogli osebno poprositi, ker jih je dolžnost prehitro klicala domov. Zato so se v našem listu zaupno obrnili še do drugih, če bi mogli kaj utrpeti.
7.	Trdno smo prepričani, da se bodo dosedanjim velikodušnim dobrotnikom pridružili še drugi da bo vsak Slovenec po svojih močeh deležen velikega dobrega dela, ki bo storjeno s pozidanjem nove Frančiškove cerkve v Šiški.
8.	Bolj premožne naše prijatelje in morebiti tudi bolj petična društva prav lepo prosimo za kak
mm®
^ O se je jel sv. Frančišek, ki je hotel postati vitez v zlati opravi in knez, po hudi bolezni spominjati bil prevtseljačil let in dni, ki jih je na gostijah in svečanostih, se je tako prestrašil svojega bogastva, da je hitel, gnan od čudovitih prikazni, k cerkvici sv. Damijana pri Asiziju, kjer je dolgo razmiš-ljeval v gostem logu oljk in cipres; proti večeru pa, ko se je solnce ravno pogrezalo v škrlatno globočino, je odprl cerkvico in šel notri.
Zveličar, ki so ga bili tako o-korno in pisano naslikali na prekrižano desko, je gledal čudno pomenljivo iz rdečkastega somraka, kakor bi mu hotel reči:
"Kdaj boš spoznal ne samo čas in reči v njem, ampak tudi duha in večnost?"
In Frančiškova duša se je razširila, kakor če bi gledala hrib, ki se potaplja v tmino molčeče noči.
Ko tako nekaj časa kleči, opirajoč lica o obe dlani, in premišljuje Kristov pogled, začuje ne-
nadoma s križa skrivnostne besede: "Ali ne vidiš, kako razpada moja hiša? Pojdi in popravi mi
jo
i"
Mraz ga izpreleti tako močno, da takoj skoči kvišku in gre ven. Skozi večer, ki so mu svetile prve zvezde nad gorami, hiti domov in vzame iz očetovega skladišča škrlata in svilenine, kolikor jo je mogel nesti. Proti jutru naloži blago na konja, odjezdi in proda blago in konja na trgu v Foligno, neprestano razmišljajoč o razpadajoči cerkvici in božji besedi. Zlatnike prinese staremu duhovniku, ki je stanoval v bližini sv. Damijana, in ga prosi, naj takoj prične popravljati cerkev, kajti to želi Bog sam.
Peter Bernardone, Frančiškov oče, ki je bil bogat trgovec, je bil zavoljo sinovega ravnanja ves iz sebe; takoj odjezdi k sv. Damijanu, da privede svojepa zaprav-ljivca nazaj in ga kaznuje. Ker je bil Frančišek skrit v gorski votlini, kjer se je razgovarjal z Bogom, je moral oče jezditi domov, ne da bi bil ohladil jezo in napasel denarnico. Zato je bila njegova nejevolja še večja.
večji dar, ki ga bomo radi tudi priobčili in vklesali v cerkev za trajen spomin, manj premožne pa prosimo vsaj za dar uboge vdove. Saj vemo, da se takega daru rad drži poseben blagoslov.
9.	Kdor ne more takoj poslati svojega daru, naj ga pošlje pozneje, saj ne bo nikoli prepozno. Da ne bo nihče pozabil, bomo na tem mestu v našem listu večkrat ponovili, kar prosimo danes.
10.	Vse darove za cerkev v Šiški rada sprejema uprava našega lista, zato pošiljajte kar na naslov:
AVE MARIA, Box 443, Lemont, 111.
Kako je pričel sv. Frančišek živeti v Bogu.
Rev. Fr. Pen gov
Ko je sv. Frančišek, ki mu Je povedal duhovnik, kako grozno je oče preklinjal, čez nekaj dni začutil, da je dovolj močan za pot pred očeta, je zamenjal ml ar denič, ki je bil dosihmal tako visoko čislal lepo obleko, svoja oblačila s surovimi cunjami in se vesel v Asizi. Popoldanski hrus je odmeval po mestu in kmalu Jc bila zbrana okoli Frančiška vriskajoča množica ljudstva. Poti*' nili so ga na glavni trg in se hehe-tali:
"Ali vidite Bernardonovega sina? Prej je jezdaril v svili in br°' katu in žvižgal z bičem; danes s® zavija v cunje in prihaja n11' nas! Kaj vendar hoče?"
Ko spozna Peter Bernardo^ sina in se besno zažene proti flJ® mu, stegne Frančišek roke reče preprosto in milo, kot bi voril sam Bog iz njega:
"Mir bodi s Teboj!"
Ljudstvo onemi, zadeto od ga čudnega zvoka, a Petrova Jc za raste, da zmerja sina kot ta > ga pahne v hišo in zapre v ceh • ki je ni dosegel noben solnčm * rek. —
Ko odpotuje naslednje J
utr°
^eter po opravkih v Ankono, sto-Pika, Frančiškova mati, v za-da bi nagnila sina, naj se Vendar ukloni očetovi volji. Sin ji ^ako blaženo pripoveduje o svo-sklepu, da bo pozidal cerkvico in da želi iskati v tihoti in ubo-®tvu edino to, kar je večno, in s tem pripomoči tudi k sreči človeka, da je vzniknil tudi v njeni plamen in se je čutila kljub Mokrim stenam in trohnobnemu 2raku v ječi tako, kakor bi bila v raju. Poljubila je sina na čelo, 11111 dala materinski blagoslov in Ra izpustila iz vjetništva z milim ^asmehom, četudi ji je srce po-a'o od bolečine ob slovesu. Ko pride Peter domov in sliši, je Frančišek z doma in na tem, da popravi cerkvico sv. Damijana ®arr> — stari duhovnik se je bal b°Batega trgovca — dirja, ves iz 8ebe, navzlic prošnjam svoje že-tle> na sodnijo in zatoži sina tat-Vlne. Ker je pa Frančišek izjavil, Je puščavnik in podložen le duhovski sodniji, so se morali vr-nJti sodni sluge brez njega v Asi-kjer so odmevale že vse ulice 1,1 ceste o Frančiškovi tatvini.
3
Ko vloži Peter tožbo tudi pri ordinarijatu, določi škof dan, ko ima priti grešnik pred stolnico k zagovoru; to je storil Frančišek prav rad.
Oblečen samo s spokornim pasom vstopi obdolženec, ki mu je solnce prepekalo golo telo, skozi radovedno množico pred škofa, ki je čakal nanj v portalu (med vrati) sredi svojih služabnikov v bliščečem sijaju in silno strogega obličja. Na desni lakti je nosil Frančišek bogata oblačila, ki jih je bil skrival v duplini, v levici pa je držal vrečico cekinov. Oči so se mu svetile v nebeškem lesku, ko je ponavljal Peter, tresoč se od gnjeva, pred vsem narodom svojo obtožbo in zahteval z nestrpnim glasom uropano blago nazaj. Ker je opominjal k temu tudi škof, je vzel Frančišek svilnata oblačila in jih z denarjem vred položil očetu pred noge. Nato se obrne k škofu in pravi:
"Kar sem želel imeti, ni bilo namenjeno zame, kajti za čas in njegove potrebe se ne menim nič, ker iščem samo večnosti. Pozidavam cerkvico in oskrbujem dušo.
Ne samo denar, tudi obleko vračam Petru Bernardonu, kajti nobena stvar me naj ne spominja let mojih norosti. Bog je moj oče, on mi bo pomagal!"
Vse presunjeno od zvonka njegovega glasu in preprostosti njegove spokorne nagote, je molčalo ljudstvo kot da se je zgodil čudež pred njim.
Škof vstane, stopi doli po visokih stophicah in objame mladeniča, dočim se splazi Peter Bernar-done z denarnico in oblačili ves zelen od sramu in jeze, skozi množico domov.
Frančišek pa, ki mu je škof u-kazal podati haljo, čevlje in pu-ščavniško palico, je odšel veder kakor otrok iz mesta v gorovje in je prepeval pesmi prisrčne ljubezni do Boga in do vseh stvari. Dozidal je v kratkih dneh cerkvico popolnoma, sam pa je ostal romar k Bogu in je otvoril svojim bratom tako bogat vrelec življenja, da so bili ž njim vred vsi blaženi v času in večnosti.
(Po Th. Seidenfaden: —Im Wunderkahn.)
Pogled v Stadion drugi dan kongresa.
!
GLASOVI
od naše Marije Pomagaj
P. Benigen:

K
RONA! Ta beseda je zdaj odmev glasov od naše Marije Pomagaj. Nepopisna radost je bila krona nam vsem na kresno nedeljo, ko so presvetli knezoškof Dr. Anton Bonaventura Jeglič slovesno kronali milostno podobo Marije Pomagaj na ameriških Brezjah v Lemontu. Ta dan je bil najlepši, v resnici zgodovinski dan za drage nam Slovence v A-meriki, tega dneva ne bomo pozabili nikdar. Kar smo čutili ta dan v svojih srcih, koliko veselje je prikipevalo v njih, se ne da popisati. Tako lepo, izpodbudno, prisrčno in brez najmanjše ne-prilike ter ob najlepšem junijskem vremenu se je izvršila ta ljubka slovesnost kronanja podobe Marije, naše slovenske Kraljice, da je v resnici ta dan — naša krona, krona začetku slovenske božje poti k Mariji Pomagaj v Lemontu.
V zadnjih številkah Ave Maria ste čislani rojaki brali o pripravah na ta zgodovinski dan. Zeljno smo ga vsi pričakovali, pričakovali, kako lepo bo tedaj; toda svečanost tega dneva, ki se je izvršila, je nadkrilila vse naše pričakovanje. Nešteti naši rojaki in rojakinje iz širne Amerike skupaj z našim očetom-škofom in duhovniki, ki so prihiteli ta dan v Lemont, so vsi žive priče te naše trditve. To je bil prelep Marijin dan; čast in hvala ji zanj na veke!
Za nas Slovence v Ameriki je bil zgodovinski dan, ker se je u-radno in slovesno otvorila božja pot na ameriško Brezje v Le-
montu. Predolgo bi bilo, o tem zgodovinskem dnevu vse opisati; zato bodi tu samo najvažnejše, zlasti za one drage častilce Marijine, ki niso mogli priti sem, kakor bi bili tudi radi, da bodo brali o njem in imeli malo sliko o tem zgodovinskem dnevu.
Da bo velikanska udeležba ta dan, smo vedeli, ker so nam mnogi obetali, da pridejo. Naša mala, lična cerkev Marije Pomagaj bi pa nikakor ne mogla sprejeti tolike množice. Sklenili smo zato takoj: slovesnost bodi na hribu ob jezeru. Da pa bo dostojno in kolikor mogoče hitro pripravljeno vse za kronanje, smo postavili 40 čevljev dolgo in 24 čevljev široko dvorano med štirimi mogočnimi hrasti, prav na vrhuncu hriba ob jezeru. V tej dvorani bo lahko tudi pontifikalna sv. maša, kjer bodo obvarovani pred pripe-kajočim solncem ali pa slučajnim dežjem. Ljudje bodo pa pred dvorano lahko sledili sv. maši, kjer je velika ravnina, vzdigujo-ča se proti dvorani, in se od daleč vidi na vzvišeni oltar sredi dvorane.
Nepričakovano hitro je naša le-montska samostanska družina zgradila dvorano, napravila v njej oltar in poskrbela vse potrebno za škofovo mašo. Istotako je naša družina napravila lepo cesto od cerkve na hrib za avtomobile in romarje. Zato da bo v prihodnje prostor za cerkvijo in samostanom samo za redovnike, romarjem pa je odločen prostor na hribu ob jezeru z dvorano.
Za ta slovesni dan so veliki napisi, katere je lepo dovršil Rev. Blanko s pomočjo br. Akurzija,
pozdravljali romarje, prihajajoče iz Chicage in iz Jolieta. Velik prostor pred cerkvijo, posut s peskom, obdajajo lepe gredice s cvetlicami. Cerkev in oltarje so okusno in bogato okrasile nase sosede, šolske sestre. Pročelje cerkve so dičile papeževa, slovenska in ameriška zastava. Vse torej je bilo kolikor moč dobro o-krašeno in pripravljeno za bodoči slovesni dan — za pomenljivo letošnjo kresno nedeljo.
V	soboto proti večeru so se Vrl~ peljali k nam naš ljubljeni vladi-ka Jeglič, ž njimi so bili še na* preč. P. provincijal, Regalat Ce-bulj, ter gospoda župnika ReV' C. Zupan, O.S.B., iz Puebla, Colorado, in Rev. V. Kragl, iz Fra* ma pri Mariboru.
Med slovesnim potrkavanjefl1 zvonov so prišli.
Samostanski
družina, na čelu ji predstojmk Rev. Father*John, jih je sprejel* pri cerkvenih vratih ter spremi'3 k oltarju, kjer so vsi počasti presv. Rešnje Telo.
Živahni in veseli so bili višji pastir, ki so nenavadno & kljub velikemu naporu pri evha' rističnem kongresu, in so s te^ še bolj navdušili redovno dru^1' no za slavlje prihodnjega dne-
V	nedeljo so bili presvetli šk°* že na vse zgodaj v cerkvi pri v sv. mašah in po deveti uri, ko • dospeli še Very Rev. dr. Mih^ Opeka, stolni kanonik iz
LjubU^
ne, Rev. Ivan Štrajhar, župnik Borovnici, Rev. S. Lampe, O-S^'' indijanski misijonar v Red Minn., Rev. John Smoley, ŽuPnl iz Calis, N. Dak., in Very Kazimir Zakrajšek, komisar
227
i
Chicage, smo se pripravili za prosijo na hrib.
Prekrasen dan je že sam na-Polnjeval vse z zavestjo, da da-ne bo motil dež slovesnosti Marijine. Množice mož z zasta-Vami so se ustavile za procesijo, njimi polno število pevcev društva "Adria" od Sv. Štefana Chicage, katerim je sledila du-°vščina, že pripravljena za ško-°vo mašo. Štirje dijakoni so ne-1 na nosilnici milostno podobo pred škofom, ki so šli peš v vsem *°fijskem ornatu, za njim pa je dolga vrsta deklic in žena. 8a procesija je na glas molila Sv- rožni venec.
v Ob cesti je bilo na za to določnem prostoru vse polno velikih ousov" in avtomobilov in ker je premalo prostora za toliko, 80 bili drugi prav do vrha hriba.
,^°spevši vsi med potrkova-^Jem zvonov in glasno molitvijo okrašeno dvorano, so dijakoni Postavili kip z nosilnico proti lju-in škof so takoj po krasno jjPeti antifoni "Ecce Sacerdos /agnus" pričeli pontifikalno sv. '■a80' kateri je izborno pela dria" latinsko mašo med Premljevanjem harmonija. Ver-so zunaj dvorane na velikem Prostoru pobožno molili.
. Kmalu po začetku sv. maše je e Prišel Rev. John Plevnik, slo-eUski Župnik iz Jolieta, 111., z n°gimi verniki.
evanKe'i-'u 80 stopili k rokemu vhodu poleg milostne ^ uobe in imeli v srce segajoč go-j r o Mariji, nebes in zemlje Kra-^ ci- Rekli so: Pred 8 leti sem j, 0,lal čudodelno podobo Marije ^magaj
na Brezjah; danes bom tukaj na ameriških Brezjah . °nal p0 čudodelni podobi nare-sliko Marije Pomagaj. Nato ePo razložili pomen tega obre-^ z»kaj zasluži Marija, da je Kraljica nebes in zemlje kro-Navduševali so vernike, ki
"1.u&
tako željno in pazljivo po-

a'i> k zaupanju in češčenju e Predobre nebeške Matere in
da se tudi mi vselej prizadevajmo po zgledu Marijinem, ki je rekla: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi, spolnjevati zvesto in natanko voljo božjo, da bomo tudi mi zaslužili krono večnega življenja. "Po Mariji k Jezusu," so sklenili navdušeni, prelepi govor.
Zdaj pa je nastopil tisti sveti in zaželjeni trenotek, ko so škof z zlatima kronama kronali Marijo in Jezuščka. Vsa obilna množica je v sv. navdušenju gledala pre-ginljivi prizor. Po odpeti molitvi so vzeli škof krono in jo položili na glavo Mariji ter na to krono na glavo Jezuščku in vse navzoče posvetili nebeški Kraljici. Veličasten, ganljiv trenotek!
Nato so škof nadaljevali sveto mašo, ki je bila prva pontifikalna maša v dvorani na hribu poleg jezera. Takoj po sv. maši je stopil Very Rev. Kazimir Zakrajšek, predstojnik komisarijata, k vhodu pred množico in najprej navdušeno zahvalil Boga, ki je po Mariji dosedaj tako očetovsko vodil naš komisarijat, zlasti pa še, da je nam v tako lepem kraju, tu v Lemontu, dal središče, odkoder naj se Njegova slava in češčenje Marijino širi med našim dobrim slovenskim ljudstvom po Ameriki. Zahvalil Ga je, da nam je dal dočakati ta prekrasni Marijin dan. Zahvalil je našega prevzvi-šenega škofa Jegliča, ki so s tolikim veseljem opravili za nas tako pomenljivo slovesnost in ne po kakem slučaju, ampak po volji božji kot tolik častilec Marijin, kronali ne samo čudodelno podobo na Brezjah v stari domovini, temveč tudi danes tukaj milostno podobo Marije Pomagaj, da bo Ona zdaj naša slovenska Kraljica v Ameriki. Naj bi Ona privedla nazaj k Bogu vse one naše brate in sestre, ki so tu v Ameriki zašli od Njega. Zahvalil se je častiti duhovščini, ki je prišla povzdignit našo današnjo slovesnost, pevcem in obilnim romarjem, ki so priro-mali od vseh krajev od vzhoda in
zapada, od severa in juga, katerim bo za vedno ostal današnji dan v najslajšem spominu.
Nato smo še skupno zmolili molitve romarjev, katere so glasno odgovarjali vsi navzoči. In zopet se je lepo uredila velika množica za procesijo nazaj v cerkev. Najprej moški, nato pevci, ki so vso pot do cerkve prepevali naše prelepe Marijine pesmi, za njimi duhovščina s kronano podobo Marijino in škof, za škofom množica žensk. Med vso potjo so mnogi slikarji in slikarice s svojimi aparati napravili veliko slik naše procesije. Gotovo nam jih bodo rade-volje prinesli, da jih objavimo v prihodnjih številkah naše Ave Maria. Solnce nam je veselo sijalo, ko smo se v dolgi procesiji pomikali v cerkev, kjer so položili kronano podobo pred prezbiterij ljudem v češčenje.
Po kratkem obedu so presvetli škof pred slovesnimi večernicami blagoslovili še novo lepo podobo Sv. Jožefa (smrt Sv. Jožefa), ki je v stranskem oltarju, in so govorili o češčenju Sv. Jožefa, delavca, ženina Marijinega in red-nika Jezusovega. Lepo podobo je naslikal slovenski umetnik Mr. John Gosar iz Bethlehema, Pa., in jo podaril naši cerkvi. S svojo gospo soprogo je bil navzoč v cerkvi. Bodi mu za ta lepi dar bogat plačnik Sv. Jožef!
Presvetli so še posebno pohvalili požrtvovalne pevce Adrije s pevovodjem Mr. Račičem, ki so tako lepo povzdigovali čast božjo pri pontifikalni maši, med procesijo in pri večernicah, ter vse, ki so bili navzoči, za njihovo tako izpodbudno in lepo vedenje. To je za nas veliko veselje in zadoščenje, da so naš višji pastir na lastne oči videli, kako dobro in verno je še naše ljudstvo v Ameriki. Rekli so sicer, koliko slabega sem doma čul o naših Slovencih v Ameriki! Res je, slabo časopisje je mnoge privedlo na kriva pota in odvrnilo od Boga, ki so s tem vzeli dobro ime tudi drugim,
vendar večina naših rojakov in rojakinj je tudi v prosti Ameriki ostala zvesta veri svojih očetov in mater, ki se smejejo zabavljicam v časnikih naših janičarjev. Ce so pa nekateri zavoljo svojega slabega poželenja in grešnega življenja tu v Ameriki raje verjeli brezverskim našim izdajicam, ki pišejo dan na dan, da ni Boga, da ni večnosti, potem naj bi taki zapeljani siromaki odgovorili na besede, ki so jih naš vladika govorili v nedeljo pri naši slovesnosti: Kaj pa potem, če je Bog, če je večnost? Na to si naj vsak odgovori sam, kaj potem, če je Bog, če je večnost, ali bom enkrat želel kot sovražnik njegov, stopiti pred nsekončno pravičnega Boga, ki dobro plačuje in hudo kaznuje? Brez dvoma bo vsak, ki resno premisli ta vprašanja, obrnil hrbet svojim zapeljivcem in njih časnike vrgel od sebe, kamor spadajo. Daj, dobri Bog, na pri-prošnjo svoje Matere, katere prošnja pri Tebi vse velja, da bi se vsi naši zašli sobratje in sose-stre čimpreje povrnili nazaj k svojemu predobremu Očetu, da bi zopet postali dobri in vneti kristjani, kakor so bili nekdaj, kakor so jih vzgojili njihove verni očetje in matere.
Presvetli so nam še podelili svoj višjepastirski blagoslov in se poslovili od nas. Iti so morali v Chicago in zvečer z vlakom v Marquette, da počašte grob apostola Indijancev, v sluhu svetosti umrlega škofa, našega rojaka
VABILO K SLOVESNOSTI BLAGOSLOVITVE PROVIN-CIJALNEGA DOMA IN CERKVICE ŠOLSKIH SESTER V LEMONTU.
Več ali manj je že znana naša farma in naš Provincijalni dom na njej našim bližnjim rojakom. Ave Maria je včasih že kaj povedala o obojem, in isto-tako naši dobrotniki.
Dne 2. avgusta pa želimo seznaniti naše domovanje tudi z bolj oddaljenimi. Ta dan bo namreč blagoslovljen naš domek — griček Assisi.
Najuljudneje torej vabimo bližnje in oddaljene, da prihite ta dan v velikem številu na naš griček in se udeleže lepe slav-nosti. Cerkvica sicer ne stoji vrh gore, kot ona v slovenski pesmi, a vsaj na gričku je in bo služila sestram v to kot Por-cijunkula sv. Očetu Frančišku, čegar sedemstoletnica blažene smrti se bo začela praznovati ravno tisti dan. Njemu v čast in jubilejni spomin bo izročen svojemu namenu tudi naš tihi prostorček.
Velepomemben bo ta dan za našo kongregacijo, velepomemben tudi za naše slovenske šole. Tu se bodo odslej vzgajale učiteljice — vzgojiteljice, ki bodo pozneje delovale na raznih šolah.
Gostje in dobrotniki, dobrodošli!
ŠOLSKE SESTRE.
Friderika Barago. Naš P. Provincial so jih v lepem govoru pri bedu prosili, da bi poslali prošnjo v Rim, kakor so mariborski škof za Martina Antona Slomšeka, da bi bil naš rojak, indijanski misij0' nar, prištet med svetnike.
Po slovesnih večernicah so se romarji, ki se jim ni mudilo pi'e" več domov, povrnili na hrib k jezeru, kjer je več govornikov pri vhodu v dvorano imelo navdušene govore. Predno so pa romarJ1 odšli iz cerkve, jih je prav lJu' beznivo nagovoril še naš vsespo-štovani hišni predstojnik, kateremu gre hvala, da je naš Lemon to, kar je zdaj, kjer živi zadovoljno redovna družina, brojeca že 25 oseb. Res, dela imamo veliko vsi, pa radi ga vršimo, ker nam sveti s svojim zgledom nas Father John, ki se ne ustraši nobenega še tako težkega dela, ki pa tudi očetovsko skrbi za vse-Vedno vesel, nas navduši bolj s svojim zgledom kot z besedo, kadar je treba iti na kako "ofenzivo." Zato se je pa v tem kratkem času — še ni dve leti, kar Je on tu — toliko naredilo in doseglo in to brez vsake zunanjc pomoči — in po ceni. Ta naš vse časti vredni predstojnik Fatb« John se je najprej zahvalil vseI11 romarjem ter jim izjavil, da on kot gvardijan, to je čuvar-sprejel v svoje varstvo krona'10 podobo Marije Pomagaj, kako1 tudi ravnokar blagoslovljeno leP0 podobo Sv. Jbžefa, ter jim že»e iz srca srečno pot domov. Ede" sobratov mu je po nagovoru rC kel: zakaj jih nisi še povabil drugič? In na kratko se je Fa^6. John odrezal: zahvala je najb°,J ša prošnja . . .
Še eno o popoldanskem ta^of na hribu. Kot "stoloravnatelj' bil naš Father John, ki je m«*8!] kako na kratko povedal ter Voil val k besedi govornike kot R® ' Strajharja, Simona Lampeta, ^ rila Zupana, Fathra Bernarda Mr. Vraničarja. Pri vseh -s0 \ prijetni šaljivi uvodi njih govcj: rov, potem so pa resno nastop za lepo krščansko življenje in
Provincijalni dom šolskih sester.
scenje Marijino, bili so v resnici podučno - zabavni govori. Hvala ln čast vsem govornikom, katerim 80 navzoči navdušeno ploskali in Sv°je veselje izražali z bučnim smehom. Father John je imel poklicati še dve deklici iz Chicage, ^ bi nastopile vsaka s svojo de-k'amacijo, kakor so bile že prijavljene, pa ker je njuna druž-ba morala oditi z "busom," nas ni8ta mogli razveseliti s svojimi Sotovo lepimi deklamacijami. U-pamo, da bosta pri drugi enaki Priliki še znali in to tembolj srčno Povedali, česar nista mogli na dftn naše zadnje slovesnosti.
Polagoma so se proti večeru pričeli romarji poslavljati od kra-Ja> ki jim je nudil toliko dušnega j^selja. Šli so še enkrat v cerkev nebeški Kraljici in vsak je bil 12 srca vesel, da se je udeležil te jj^lepe Marijine svečanosti. — . Sak je poln hvale nad tem, kar 3e videl in slišal to nedeljo v Le-^ntu.
Ob sklepu popisa te izredno ,ro uspele Marijine svečanosti
dob
ne smemo nikakor pozabili t°nib skrbnih Mart in mož, ki so ako vztrajno in več ur skrbeli, ja naši dragi romarji niso bili ne ne žejni, ampak z vsem lju-.e2nivo postreženi. Ti so bili na-^ desna roka. kajti mj redovniki nl vteKa ne zmogli pri najboljši sj .v°lji, ker smo bili vsi zapolni bodisi v cerkvi ali pa v ku-nji; zato izrekamo tem potom J* in vsakemu posebej našo Zahvalo» ki bodi po besedi tnra Johna najboljša prošnja
gotovo govorim iz srca vseh dab .drat?ih romarjev, če rečem, Ha °černo v prihodnje vsako leto ha- .0 nedeljo po Binkoštih ob-' obletnico kronanja milosti-•<0 ne Podobe Marije Pomagaj in SVef obnoviti to prvo prelepo Vveanost naši solvenski Kraljici ast- Po Mariji k Jezusu!
Ustanovnika našega narodnega kolegija sta postala
Frank in Antonija Gorenz, Sycamore, 111.
Poslala sta $225.00 za en aker zemlje. Bog stotero poplačaj!
go, 111. dva svečnika; Mr. Anton Sraj, Joliet, 111. večkratna vožnja z avtomobilom in jestvine; Mr. Moškric, Joliet, 111. dve lepi oleandri.
Posebna zahvala Mr. Drašlerju iz Waukegana, ki nam je daroval konja.
^ darovi v blagu.
«oecr' ") Jakob Sega, Joliet, III. dra-Clb°rij; Mrs. in Mr. Kobal, Chica-
KOLEKTA V DENARJU.
Od 15. maja do 15. junija za cerkev Marije Pomagaj v Lemontu, 111.
Ana Jakse, 50c; Elizabeth Skraba, $1; Jenie Cheplak, $1; Anna Mačuga, 50c; Neža Urajnar $2; Mike Trinko, $10; Marija Novak, $1; Ana Loparc, $1; Jožefa Matzonič, $1; družina Ravtar, $1.
Za samostan.
Neimenovana Chicago, $2; Mary Pe-tach, $3; Mary Mule, $1.
Za kolegij sv. Frančiška.
Na knjižico je nabrala: Mrs. Mary Novak, Greaney, Minn. $13.50, dali so ji: Mary Novak $1, Joe Kasun.$l; Louis Udovič $2; Johana Flak 50c; Marija Pal-čar $1.50; Ana Peršič $1.50; Katarina Malerič $5; Marija Petek $1; posamezni so dali: Mary Benedičič $1; Josephine Barto $1; Rev. J. J. Oman $5; F. Zbač-nik $2; Terezija Marinček $2; Anton Kutnar $1; Jos. Urajnar $2; Agnes Uraj-na $1; Ivan Biščan $1; Francis Motoh $1.50; Mary Mevzek $10; Ana Jackse 50c; John Ludrovec $2.
Za apostolat sv. Frančiška.
Cila Gorsek $1; Patrick J. Gilmartin $10; Bridget Gilmartin $10; Frances A-greš $1; Mary Oblak $2; Magdalena Mortel 50; Martin Hebein $1; Agnes Heebin 50c; George Smoliner 50c; Rose Mance $1; K. R. $1; Rozi Krasovich $1; Frank Darovic $20; Antonia Starman $10; Bridget Paulich 50c; Francis Motoh 50c; Ista za r. moža 50c; Louis Ko-stelec $10; John Anzlovar $10; Ana Bogataj $1; Agnes Stepanich $10.
Darovi za list Ave Maria.
Neimenovana, Elcor, Minn. $1; Frank Ulčar $1; Mrs. N. Zugel $1; Frances Zbačnik $1; John Bishan $5; Ana Plenici $1; Neimenovana, Chisholm, Minn. $1; Antonia Hudales $1; Antonia Bambich 50c; Francis Odlazek 50c; Agnes Klarič $1; Mrs. J. Pavlic $1; Mary Novak $1; Agnes Jordan $1; Martin Frank $2; Neimenovana, ltocks Springs, Wyo. $1; Antonia Vidic $1; Mary Novak $2; Frank Hudak $2; Anton Gradišar 50c; Fany Baraga $1; Mrs. M. Zalar $1. Za šmarnice in lučke pri Mariji Pomagaj.
Jožefa Arch $1; Ana Kutnar $1; Peter Droll $1; Antonija Hočevar $1; Mrs. J. Bajuk $1; Ema Pakiž $1.50; Rozi Povaj-ba $1; ). K. $1; Mary Petek $1; M. Hab-jan $3.87; Ana Smajdek $2; Frances Fink
$1; Ana Valter $1; Uršula Stupnik $1;
Frances Agreš $1; John Heraner $2; Jakob Zabukovec $6; Barbara Kambič $1; Jožef Lesjak $1; F. Zbačnik $1; Ana Plemel $1; Terezija Marinček $3.00; Ivana Pirnat $1; Katarina Klemen $1; Elizabet Gabrenja $1; Ana Jakse 50c; Elizabet Gabrenja $1; Ana Jakse 50c; Elizabeth Skraba $1; Neimenovana, Chisholm, Minn. $1; Ivana Skorenšek $1; Jenie Cheplak $1; Mrs. Novak $1; Frances Rožič $1; Jos. Setina $2; Mary Janzel $2; Agnes Zokal $2; August Krznarič $1.50; Rud. Perme $1; Math Ivanetič $1; Josie ovack $1; F. Pekla j 25c; Agnes Stupka 60c; Dor. Konča $1; Antonia Hudales $1; Clara Biases $1; Mary Vidmar $1; Ana Stimetz $1; Uršula Blatnik $1; John Hribernik $1; Antonia Vogrič $2; Antonia Kotar $; Ana Campa $1; Rozi Smintič $1; Fr. Mohorič $1; Martin Ver-zoh $1; Mary Leben $1; F. Becjan $1; Agnes Kompare $1; Theresa Hrela $1; Mary Mishich $1; Franies Omers $1; Ana Lumpert 50c; Antonia Bambič 10c; Francis Odlazek 50c; Helena Pekolj $1; Agnes Stepanich 50c; Lena Patrick $1; Margareth Bukart $2; George Spehar $2.50; Anton Kutnar $1; Ivana Kočevar $2; Jenie Mevzek 75c; Rozi Burja $1; Barbara Marček $1; A. Korošec $1; Johana Jakopič 50c; John Progar $1; Vine. Komp $5; Mary Ratej $1; F. M. Urajnar $1; Jakob Robida $1; Francis Tomše $1; Jenie Cheplak $1; Mrs. M. Majerle 1; Josephine Turšič $1; Frances Zokan $1; Frances Dremel $1; Uršula Kušar $1; Josephine Zupan $1; Frances Spiler $1; Franc Darovic $1; Helen Zore $1; Mary Zore $1; Frančiška Vrabič $1; Katarina Kušljan $1; Ana Smajdek $1; Veronika Rupe $1; Matt Kremesec $2; Mrs. Turk 50c; Mrs. A. Požun $2; John Mihelič $2; Peter Makuvič.50c; Mary Plantan $1; Marija Novak $1; Fany Slapničar $1; Ter. Jancer $1; Katarina Medved $1; Anton Stiglic $1; Mary Bečaj $1; Helen Spegar, Mamie Perusek $1; Josephine Kervin $1; Adeleina Minoni $1; Mary Gostič $1; Katy Kepec $1; Frances Spiler $1; Frank Sajovic $2; Anna Plemel $1; Mrs. M. A. R„ Chicago, 111. $1; Helen Shnider $1; Anna Jacksie 10c; Johana Zalar $1; Ana Znidaršič $1.
Razno:
Za venec okoli uodobe Marije Pomagaj je darovala Mrs. Terezija Kodrič, Joliet, 111. $15.00; prej $5.00, skupaj $20.00. Za sv. maše so poslali: F. M. Urajnar 1 (1); Mrs. M. Thomas 2 (2); Johana Flake 4 (4); Agnes Jordan 4 (4); Felix Petrač 2 (2); Mary Molk 2 (2); Josephine Starek 6 (6); Mary Mule 1 (1); Mrs. A. Turk 1 (1); Mr. John Turk 1 (2); Johana Rode 2 (2); John Molek 1 (1); Mary Lorenc 1 (1); Neimenovana 1 (1); Marija Novak 1 (1); A. Strubel 1 (1), Barbara Težak 1 (1); Gertrude Močivnik 1 (1); Anton Stiglic 1 (1); Anton Snuali 1 (2); Frančiška Cr-nigoj 5 (5); Bridget Paulič 1 (1); Mary Maček 1 (1); Mary Koren 1 (1); Mr. Bregantic 2 (2); Terezija Gradišar 1 (1.50); Mary Gostič 1 (2); Katy Kepec
1 (2); Ivana Ceplak 1 (1); Ana Gerch-man 1 (1); Frank Mihovar 1 (2); Maria Klobučar 1 (1); Mary Požek 2 (2); Math Kremesec 2 (2); Mary Crnoff 1 (1); Jakob Kovach 1 (1) Helena Gerdich 1 (1); Antonija Hočevar 1 (1); Anton Grdina 1 (1) Agnes Stepanich 2 (2).
Nekateri darovi za našo cerkev Marije
Pomaagj, ki so bili sicer večinoma ie pravilno objavljeni v listu, pa so se o priliki zadnje proslave v Lemontu v o-znaniu in govorih deloma napačno navajali:
Dva angela za blagoslovljeno vodo je darovalo društvo sv. Ivana Krstitelja, Chicago, 111.	i
Kip sv. Antona sta darovala Mr. Anton in Mrs. Milika Majcen, Chicago.
Dva angela na altarju sta darovala Mr. in Mrs. Louis Majcen, Chicago.
Podobo Marije Pomagaj sta plačala Mr. in Mrs. Charles Brcgantič, Chicago.
Kroni za Marijo in Jezusčka sta darovala Mr. in Mrs. Charles Bregantič, Chicago.
Za Relikviarij sv. "Križa so darovali: Mr. John Spilak $10; Mr. Michael Go-rek $5; Mr. Steve Ritlop $10 in Mr. Peter Vrašič $5.
Društvo sv. Ane, Chicago, je darovalo $160.00 za električni venec k milostni podobi Marije Pomagaj.
Vsem ponovni: Bog povrni!
ZAHVALE ZA USLIŠANJE.
Lorain, O. — Prisrčno se zahvaljujem Mariji Pomagaj in sv. Ani za uslišanje moje prošnje in prilagam $1.00 za list Ave Maria.—Mrs. Fany Baraga.
Milwaukee, Wis. — Prisrčno se zahvaljujem Mariji Pomagaj in sv. Tereziji za uslišanje moje prošnje in prilagam $3.00 za sv. maše.—Uršula Koropec.
Cleveland, O. — Pošiljam Mariji v dar $5.00, ker je milostno uslišala mojo prošnjo. Priporočam se ji še dalje.
—Frances Oražem.
Cleveland, O. — Po obljubi se zahvaljujem Mariji in sv. Tereziji za uslišano
prošnjo. Moja lOletna hčerka je bil« fle* varno operirana in sem obljubila, da poslala v list Ave Maria, ako ozdravi' Sedaj je popolnoma zdrava.
—Frances Barag«-
Chicago, 111. — Po obljubi se zahvalj«' jeva Materi Božji in sv. Tereziji Det«" Jezusa za uslišano prošnjo. Prepričan' sva, da le na priprošnjo Matere Božje i® sv. Terezije se je stanje najinega s"1' obrnilo na bolje.
—Anton in Mary BrodariČ-
Rock -Springs, Wyo. — Priloženo P°* šiljam v podporo listu $1.00 s prošnJ"; da priobčite mojo javno zahvalo Marl|! Pomagaj in Mali Cvetki za pomoč v n10'1 veliki stiski.—Neimenovana.
Northame, Minn. — Prilagam $2-®^ da priobčite najina zahvalo. Najin s"1' ček je bil zelo bol,in da smo bili ze prav hudih skrbeh. V tej stiski sv« * zatekla k presv. Srci le7iis"vnni k t* riji Pomagaj v Lemontu in k Mali Cvet*1' In glej, kmalu mu je odleglo. Za to 101 lost se prav iskreno zahvaljujeva.
Jožef in Ana Pletnel-
Odpustki meseca augusta.
Urejuje Rev. John Miklavčič.
1.	Nedelja, prva v mesecu. Popolni odpustek za one, ki počastijo presv. Jezusovo Srce in prejmo sv. zakramente. Od 12. ure naprej se prične porcijunkulski odpustek. Popolni odpustek se zadobi tolikokrat, kolikorkrat kdo obišče redovno cerkev sv. Frančiška in moli na namen sv. Očeta. Ti odpustki se zadobe danes od 12. ure opoldne pa do 12. ure ponoči 2. avgusta.
2.	Pondeljek. Porcijunkula.
4. Sreda, prva v mesecu, posvečena sv.
Jožefu. Popolni odpustek onim, ki s pobožnimi vajami počaste sv. Jožefa in
prejmo sv. zakramente.
6. Petek, prvi v mesecu. Popolni odpustek za vse, ki prejmejo sv. zakramente in nekoliko premišljujejo dobrotljivost presv. Srca in molijo na namen sv. Očeta.
7.	Sobota, prva v mesecu. Popolni odpustek za vse, ki opravijo pobožne vaje v čast Brezmadežni in prejmejo sv. zakramente . Popolni odpustek tretjercdnikom zaradi praznika blaženih Agatangela in Kasijana, rhučenikov I. reda.
8.	Nedelja, druga v mesecu. Popolni odpustek za člane najsv. Imena.
12.	Četrtek. Sv. Klara, ustanoviteljica 2. reda sv. Frančiška. Popolni odpustek za tretjerednike in vesoljna odveza.
13.	Petek. Sv. Janez Vianncy, spozna-valec 3. reda. Popolni odpustek tretjercdnikom.
15. Nedelja. Vnebovzetje Device Marije. Popolni odpustek tretjercdnikom, članicam Marijine družbe in altarnega društva, udom bratovščine Karmclske Marije. Za tretjerednike vesoljna odveza.
17. Torek. Sv. Rok, spoznovalec 3. ft da. Popolni odpustek tretjerednik0111'
19.	Četrtek. Sv. Ludovik, škof in »P0'' novalec 1. reda. Popolni odpustek f* jerednikom.
22. Nedalja. Sedem radosti Device ^ rije. Popolni odpustek tretjeredniko"1
vesoljna odveza.
25. Sreda. Sv. Ludovik. kralj in novalec 3. reda. Popolni odpustek <re rednikom in vesoljna odveza.
*	nI"'
20.	Nedelja, zadnja v mesecu, ^
odpustek za tiste, ki trikrat v tednu lijo sv. rožnivencc.
Udje tretjega reda in članice družbe zadobe popolni odpustek "3 mesečnega shoda.
t
NA RAZGLEDU
BARAGOV grob v Marquette,
k . Mich., so šli nekateri naši staro-rajski gostje. Pred evharističnim konusom je romal tja frančiškanski provinca' iz Ljubljane, Very Rev. Regalat Če-U,U1J. D.D., po kongresu pa ljubljanski *of dr jeglič. Veseli nas da sta imenoma gospoda napravila to pot. Saj je as veliki Baraga le preveč zapuščen in °2abljen v svojem skritem počivališču, .°r se tudi njegovega ogromnega dela JeKovi rojaki vse premalo spominjamo, prebiti bo to romanje dalo pobudo za ' da se nag Baraga dvigne iz groba po-at)ljenja . Tožimo včasih, da nimamo e*nikov — ako bi bil Baraga sin dru-eKa naroda, bi ga gotovo že častili na 'arjili. Prav je, da se je sprožila misel, cct' proces za Slomškovo beatifikacijo, (J tem samem ne sme ostati. Če je ,,°mšek velik, ni Baraga prav nič manj-1 Kakor sta sveta brata Ciril in Metod e'°čljiva kot svetnika vseh Slovanov, I?. 0 bi morala biti pri Slovencih neloč-Jlva Slomšek in Baraga. Bog daj, da bi ,e 'meni obeh v doglednem času zasvetili jasni zvezdi na svetniškem nebu ka-l,ske Cerkve! Molimo v ta namen in .■j^kjanio se v svojih potrebah k svetni-8Rim Pred
'"a rojakoma, da ju bo Bog poveličal očmi svoje Cerkve!
SEDEMSTOLETNICO smrti sv. n Frančiška pripravlja tudi slovenski jjfod primeren spomenik. To je nova, ^Pa cerkev sv. Frančiška v Spodnji Šiški 'Ljubljani, ki se zida sicer počasi in z 'kimi finančnimi težavami, vendar u-da bo do praznika sv. Frančiška
cišek
vsaj za silo pod streho. Sv. Fran-
dai: časi
"oče, da bi mu veliki bogatini, zi-
cerkev, zato pa kapljajo darovi po-„ '. 'n v majhnih svoticah, vendar sta-noV'tno in nepretrgoma. Zato bo tudi v „u stavba siccr preprosta, toda lepa.
s	...
'ačrt ■
'te Je napravil popolnoma zastonj ve-Jubitelj sv. Frančiška in njegovih si-
lik
1ov
f?a Sam.
Slovenec Plečnik, arhitekt evropske-
slovi
esa. Tudi zidanje vodi deloma H0 r0 je dovolj velik dokaz, da bo .»-erkev nekaj lepega, dostojen spo-s'vQ "a ju,)'lcino 'cto- Slovensko ljud-Vsak •	P°Ilosno na svoje delo in
1'rispeva za zidanje te cerkve, si Pod- 8tCt' v tla ie 1>ri tein Pre'ePem tju sodeloval.
pv EVHARISTIČNEM kongresu so ^ vsi veliki chicaški listi zelo lepo pisali. Ves potek zborovanj in slovesnosti si našel popisan do najmanjših podrobnosti in neštevilne slike so pojasnjevale in skušale ponazoriti, kar se je v tistih dneh godilo. Večina poročil je bila sestavljena v tako prijaznem in spoštljivem tonu, da bi človek mislil: ti dnevniki so vsi v izrazito katoliških rokah. In vendar so versko indiferentni in jih urejujejo večinoma nekatoličani. Prepričani smo, da niso tako pisali iz golega dobičkarstva, ker so vedeli, da bo od milijona chicaških gostov marsikak dolar odpadel v chika-ške blagajne, temveč v glavnem zato, ker so olikani in izobraženi Amerikanoi res gentlemeni in spoštujejo tudi versko prepričanje katoliških someščanov. Samo duševni pritlikavci morejo zaničljivo govoriti in pisati o tako ogromnem pojavu globokega verskega prepričanja in čuv-stvovanja, kot ga je razodel veličastni evharistični kongres. Tu bi se lahko marsičesa naučili naši duševno tako majhni verski odpadniki, ki niso vedeli o kongresu drugega reči, nego da so pisali o neki "kutarski reklami." Upamo, da so se spričo sijajne verske manifestacije, ki ves njihov napor ni niti toliko odščipnil od nje, kolikor je za nohtom črnega, samih sebe pošteno — sramovali ....
O V. ALOJZIJ obhaja letos dvestoletni-co, odkar je bil slovesno prištet med svetnike. Zgodilo se je to 31. decembra 1. 1726. Obenem ž njim je bil kanoni-ziran sv. Stanislav Kostka, drug velik vzornik in zaščitnik mladine. Od Aloj-zijeve smrti je do takrat poteklo sto triintrideset let. Pravo dvestoletnico bomo torej. obhajali šele zadnjega decembra, toda ker pada Alojzijev god v mesec junij, so se mnogi cerkveni listi že v svojih junijskih številkah obširno bavili s tem jubilejem . Zlasti mu je posvetil veliko pozornost starokrajski "Bogoljub," ki prinaša tudi več lepili slik, spominja-jočih na Alojzija. V tem listu tudi beremo, da so ljubljanski škof naročili mladeničem v svoji škofiji, naj proslave spomin na Alojzijevo povišanje tako-le: 1. Opravljajo naj prav v velikem številu šcstncdcljsko pobožnost v čast sv. Alojziju. 2. Po možnosti naj se oskrbe za mladeniče tridnevnice z molitvami in cerkvenimi govori. 3. Slovesen naj bi bil
letošnji 31. december. Odredi naj se skupno sv. obhajilo, izven cerkve pa (popoldne) akademija v proslavo angelskemu mladeniču. — Naj se tudi vsak bra-vec našega lista spomni Alojzijevega jubileja z molitvijo in dobrimi deli temu ljubeznivemu svetniku na čast.
l^A SEDEMSTOLETNICO smrti sv.
Frančiška se pripravljajo vsepovsod. Iz Rima in Italije sploh prihajajo novice, kako zbirajo za celo vrsto spomenikov, ki imajo proslavljati Frančiška pred late-ransko baziliko, na gori Subasio, v Milanu, Neaplju in drugod .— V Švici, na Francoskem, v Kolumbiji in na Slovenskem zidajo spominske in votivne cerkve. — Nemški in avstrijski Frančiškovi ča-stivci zbirajo darove v razne dobrodelne namene. — Mislijo celo na katoliško univerzo v Firencah in na stolico za frančiškansko zgodovino na kraljevi univerzi v Rimu. Če se bosta ta načrta posrečila, še ni gotovo. — Istotako se mnogokje pripravljajo razstave frančiškanske umetnosti. Cela vrsta umetnikov, slikarjev, pesnikov in komponistov se priglaša za sodelovanje. — Seveda skuša Italija s Frančiškovo proslavo združiti tudi domoljubno navdušenje. Tega ji ne moremo zameriti . Toda da vidi Mussolini v Frančišku le prenapetega nacijonalista, to je vsega obžalovanja vredno. Pa saj nas ne briga Mussolini in zato nas njegovo mnenje o Frančišku ne moti. Mi poslušamo sv. očeta in njegova sodba o asiškem serafu je tudi naša sodba. Zato bo katoliški svet praznoval Frančiškov jubilej pa naročilu sv. očeta, ne po volji Mussolinijevi.
■pOSVEČENJE družin Jezusovemu Sr-cu je že znano tudi ameriškim Slovencem. V zadnji številki smo poročali, da je v prvo Zlato knjigo vpisanih 55 slovenskih družin iz New Yorka. Sedaj smo pa zvedeli, da se je med tem ondi posvetilo še nadaljnjih 37 družin, tako da je skupno število naraslo že na 92. To je vsekako za eno samo župnijo, ki ni posebno velika, zelo časten dokaz ljubezni do presv. Srca. Kdaj se bodo v tem ozi-ru zganile slovenske družine še drugod? Pripravlja se že druga slovenska Zlata knjiga — New York je že zopet zastopan v njej z lepim številom, toda ne sme samo pri tem ostali . Vse slovenske naselbine na noge I
NAS RADIO

Detroit, Mich. — Zadnji teden meseca maja smo imeli detroitski Slovenci sv. misijon, ki ga je vodil naš misijonar iz Lemonta, 111. Sv. misijon se je precej dobro obnesel, toda če pomislimo, koliko je vseh Slovencev v Detroitu, moramo odkrito reči, da se jih je misijonskim klicem le malo odzvalo. Vzrok je seveda isti kot drugod po velikih mestih: nasprotnega mišljenja jih je prav mnogo. Bog se jih usmili, da bi skoraj izpregle-dali, kako zelo so zapeljani, in se povrnili nazaj k Bogu in v naročje matere Cerkve. Nekaj je bilo takih že pri tem misijonu, da so po dolgih letih zopet enkrat prišli, prejeli sv. zakramente in tako spet postali otroci božji. Za druge sirote, ki živijo brez Boga kar tja v en dan, moramo pa svoje molitve potrojiti, ne samo podvojiti. — Ob misijonskem času sem tudi jaz imela lepšo priliko za pridobivanje novih naročnikov. Dobila sem jih šest in pošiljam denar. Želim veliko novih naročnikov, da bi se list še zelo razširil.—Naročnica.
Sv. Lenart nad Škofjo Loko, Slovenija. — Evropa je letos mrzla. Imamo večen dež. Na binkoštno soboto je pa pri nas toča pobila vse sadje in tudi žito je precej trpelo.'
Rev. John Miklavčič prav fletno piše svoje Spomine. Čudno! Letos je leto "spominov." Politik Šuklje je izdal že eno knjigo, druga se tiska, svetnik in zlatomašnik Lavtižar je napisal knjigo z enakim naslovom — dr. Detela jo je zelo pohvalil — in njima se pridružuje slovenska Amerika z Miklavčičem.
V Selcih bo pa letos amerikanska nova maša. Pel, oziroma ponovil jo bo sorodnik zavodarskega profesorja Šolarja. V Crngrobu bo pa 11. julija ena domača loška nova maša. Sicer jih bo pa malo. Naš rod začenja pešati! Bog daj, da bi bili vsaj ti, kar jih je, dobro zrno!
Končno pošiljam, združen z Ameriko v mislih na evharistični kongres, čez veliko lužo brez števila najlepših pozdravov!—J. Langerholc.
Youngstown, O. — Primio sam od Vas opomenu, da mi je prcdplata na list Ave Maria iztekla. Ja znadem, da je, i lijepo Vam se zahvaljujem, da mi još šaljete ovo lijepo štivo. Drage volje hočem dug podmiriti i predplatu produljiti. Zaostao sam zato, jerbo slabe su radne prilike, a obitelj je velika. Ali nemožern, da hudem bez Ave Marije, pošto ju moja žena čita po pet puta svit, dok druga dojde. Želim Vam sreču i zdravijo i napredak u svemu.	J. B.
Prežganje pri Litiji, Slov. — Prejel sem Ave Marijo in Koledar, oboje nam Je zelo všeč. Naši fantje Orli in drugi jako radi prebirajo. Iz naše župnije je
obilo ljudi raztresenih po Ameriki. In ko tukajšnji gledajo slike in čitajo zanimive spise, jih silno mika obljubljena dežela Amerika, kjer jedo baje meso tako pogosto kot pri nas krompir. Neki fant iz Amerike je pisal domačim: Tukaj pri nas vsak dan velika nedelja — vsak dan meso!
Naša fara je med ubožnimi skoraj najbolj siromašna. Koliko bi se jih izselilo, vozne listke imajo od svojcev že obljubljene, pa jih Amerikanci ne marate. Toda, na žalost, večina se jih tam v A-meriki odtuji cerkvi in pozabi na domačijo. Vaši cenjeni listi bodo gotovo mnogo pripomogli k ozdravljenju te rak-rane naših izseljencev. Ako je tam v Vaši bližini kaj "naših," jih le primite za u-šesa, ako niso pridni!
Kaiko pa drugače pri nas? O, žalostna nam majkal Uboštvo lomi moštvo! Le-time slabe, davki pretežki, toda, brate, šuti i plati! Trpeti je treba in se z resnim delom boriti za boljše čase! — Pozdrav!	Rev. Martin Jarc.
Ahmeek, Mich. — Vidim, da samo tihih naročnikov in bralcev niste posebno veseli. Radi vidite, da se kateri oglasi in Vas malo pohvali, ali pograja. Jaz Vam dam pohvalo in tudi vsi drugi tukajšnji naročniki so prav zadovoljni z Vašim prekoristnim listom.
Zdaj Vam bom pa malo opisala versko življenje v naši naselbini, mogoče bode koga zanimalo. Tukaj nas jc prav majhno število Slovencev in še ti smo razskrop-ljeni. Nekaj jih živi tukaj na Ahmeeku, nekaj na Copper City, nekaj na Moliav-ku. Dasiravno smo tako raztreseni, vendar sc vsaj vsako nedeljo vidimo v cerkvi, katero imamo na Mohavku. K nji spadajo vse narodnosti, ker vsakega posameznega naroda jc premalo, da bi zdr-žaval svojo cerkev.
Stalnega duhovnika nimamo, ker cerkev oskrhujijo oo. frančiškani iz cerkve Srca Jezusovega na Calumetu. Pa smo vseeno v vseli dušnih potrebah dobro preskrbljeni, ker naš Father T.eary zato skrbijo. Oni sc dosti trudijo za narod in zato jim tudi narod zaupa.
Meseca maja smo imeli cerkveni bazaar, ki se jc nad vse dobro obnesel. t i-stega dobička se je napravilo $950, za kar so se gospod župnik prav lepo zahvalili, češ da so ponosni na svoje farane.
Na 20. junija so tukaj prejeli otroci prvo sv. obhajilo. Vsa čast šolskim sestram Srca Jezusovega, da so tako lepo izučile otroke, ki jih pridejo podučevat vsako soboto.
Zdaj pa, cenjeni urednik, če se Vam ta viti vredno, lahko priobčite, če ne, pa ne bo nobene zamere!
K sklepu še prav lepo pozdravljam vso
naročnike lista A. M., listu pa želim ob'* lo uspeha.
Josephine Hribljan zastopnica-
Brežice ob Savi, Slov. — Pozdravlja
ni, dragi rojaki iz obsavskih sel in brav, zlasti iz župnije Brežice! V vsa vasi skoro vsaka tretja hiša ima kake£a družinskega člana v Ameriki. Upanio, ste vsi dobri in srečni! Ostanite zveS veri in vrlinam svojih očetov, zvesti »*. ukom blagih mater! Spominjajte se ra svoje lepe stare slovenske domovine, P se pripravljajte na .veličasten pohod svojo nebeško domovino! Spomnite tudi drage cerkvice, kjer ste sprejeli sv krst, prvo sv. obhajilo in sv. birmo; ste pred evharističnim Bogom izliva prve utrinke svoje otroške pobožnosti > ljubezni! Vaš dom misli na Vas, moli t Vas in Vas pozdravlja črez široke vo in daljne dežele: Bog Vas živi, dragi jaki od Save in Sotle, ostanite dobri SI venri pa vzorni katoliki, čast in s'aV_ matere Slovenije, dični sograditelji Pr° svete, gospodarske blaginje in krščans nravstvenosti tam v veledržavi svobo in napredka! Pod zastavo križa Kris' sovega, na žarkem solncu T
abernakl)3
Rev. M. Jurhar-
4« 4 4» 4» 4 4 4 4 4 *
SLOVENSKI STARIH!
Imate sinčeka, ki je končal svojo lju1' sko ali farno šolo, pa premišljujete, k*"1 bi ga dali v šolo, da bi bilo kaj iz
Kaj pa, ko bi nekoliko pomislili, 2e * morda Bog ne kliče v duhovski stan, 0 bo služil Njemu in svojemu narodu » duhovnik Gospodov?
Vsak narod mora za svojo duhovščin sam poskrbeti. Tudi vi, slovenski stari'1 morate misliti na to.
Mi slovenski frančiškani bi radi P®"1?, gali slovenskemu narodu v Ameriki slovenske duhovščine.
Imamo že več slovenskih klerikov P® goslovcev in tudi več slovenskih dijak0 ' ki se pripravljajo za duhovski stan v r du Sv. Frančiška.
Za to jesen bi jih radi še več sprej^Jv
Slovenski stariši, kaj ko bi dali vaš« sina nam, da pri nas poskusi, če p* " kliče v ta stan?	, .
Prav za majhno mesečno odškodn' ga sprejmemo.
Pišite takoj po vsa pojasnila na:
VERY REV. FATHER COMMISSAJ*V 1852 West 22nd Place, Chicago, 111.
Jfj. Jf. Jjf. Jjf. J^ ^ ^ Jjf. Jf. +
_"AVE MARIA"
5 5 LET
je že minulo od kar je ta banka začela poslovati, in sicer z malim uradom v slovenski naselbini mesta Chicago. Odprl jo je sedaj pokojni ustanovitelj g. William Kaspar in od tega časa pa do današnjega dne so vedno gg. Kasparovi solidno vodili po načelih konservativnega bančnega poslovanja.
Danes je ta banka, ki je bila ustanovljena pred 55. leti z malim kapitalom, priznana kot reprezentativna štedilna in bankirska ustanova Slovanskega naroda v Zed. državah, ki razpolaga s kapitalom v znesku devetnajst milijonov dolarjev.
Stopite tudi Vi v zvezo s to banko, ki Vam oskrbuje sledeče: Hranilne uloge, čekovne uloge, čekovni konto, posojila na imetje,
ulaganje denarja na hipoteke in obveznice, pošiljanje denarja v staro domovino, ali pa osiguranje Vašega imetja. Vi bi morali vpoštevati ustanovo, katera že 55 let posluje, pri kateri še ni nikdo niti enega centa izgubil, kdor je iml z njo posla.
KASPAR AMERICAN STATE BANK
1900 BLUE ISLAND AVE. CHICAGO, ILL.
Največja Slovanska Banka v Združenih Državah.
KAKŠEN NAJ BO VAŠ DOM !!!
Sedaj je tisti čas, da si opremite, očistite in prenovite vašo hišo za letno sezono. Zima vam je pokvarila mnogo pohištva: Blazine in druge posteljno opravo. Poleti vas bodo prišli obiskati vaši prijatelji kako vam bo ugajalo, ako boste imeli lepo moderno pohištvo!
Mnogi ki so pri' nas kupili pohištvo, ga danes po desetih letih ne dajo za isto ceno. Vidite, kako pametno je bilo kupiti dobro pohištvo: Ves ta čas so imeli pohištvo za hišno opravo, kar jim je bilo v veselje, in je še več uredno danes.
Predno greste kam drugam, oglasite sa pri nas! Mi dajemo na lahka odplačila in sile ne delamo nikomur v tirjavi, vsi naši odjemalci to vedo. POSEBNO SO VABLJENI ŽENINI IN NEVESTE.	—
Kadar imate pa pohištvo že v svoji hiši je pa še druga potrebna stvar, namreč: Victor Grama-fon in plošče. Vsaki ve, da so "VICTOR'S NAJFINEJŠA V AMERIKI." Boljših muzikaličnih aparatov ni, k^kor so najmoderneje sedaj na razpolago "VICTČ»R" aparati. Ko slišite Victor
Gramafone VITO-NOLAS, se vam zdi, da slišite velike orgije in prave cerkvene pesmi, ali pa da slišite iz zvonika krasno potrkavanje. Nikdo ne more verjeti, kako močne glasove imajo in kako jasno in različno se sliši. Pridite ali pa pišite za pojasnila. Drage volje vam pošljemo vsa pojasnila. Ko boste slišali te novovrstne muzikalije, se boste čudli, da se more kaj sličnega doseči, kakor so te plošče in gramafoni.
Za obilo naročil in udeležbe se priporočamo: A. GRDINA in SINOVI 6019 St. Clair Ave. Podružnica 15301-7 Waterloo Rd. Stanovanje 1035 E. 62nd St., Cleveland, O.
/
NnnraiMniiNuiiHiMiiiiiiHiiiiiNiniiEiiiiiiiinmHiiiN
MARTIN LAURICH
Prvi in najstarejši Slovenski trgovec s hišami in zemljišči v Chicagi, roja- 3 kom jamčim, da boste vedno pošteno postrežem. —
MARTIN LAURICH	|
Real Estate Office — Phone Canal 5777 1900 West 22nd Place,	Chicago, Illinois, f
..............................................................................................................................................................................mimic*
JOHN J. POWALISZ, JR.
STATE LICENSED PLUMBER Main and Lemont Streets,	Lemont, Illinois
Phone 38 - R.
............................................................<■:
JOSEPH PERKO
2101 West 22nd Street,	Chicago, Illinois
SLOVENSKA TRGOVINA S ČEVLJI. — NAJBOLJŠE BLAGO IN ZMERNE CENE.
..'.■»■........
FRANK BANICH 1902-1904 West 22nd Street,	Chicago, Illinois.
NAJVEČJA SLOVENSKA TRGOVINA Z OBLEKO.
Rojakom se priporoča za naklonjenost. — Blago razpošilja na vse kraje Z. D. in tudi v stari kraj. —

K	MATH KREMESEC	^
Chicago, Illinois
SLOVENSKI MESAR 1912 West 22nd Street,
Phone Canal 6319	S
v
Zaloga svežega in prekajenega mesa.	^
Poklon od
FIRST NATIONAL BANK
Lemont, Illinois.
JOHN KOSMACH
EDINA SLOVENSKA TRGOVINA S 2ELEZNINO.
Vedno veli! a zaloga različnih barv in stekla.
JOHN KOSMACH 1804 West 22nd Street	.	Chicago, Illinois.
Sprejema vsa stavbinska dela. Popravlja hiše. Poklada stenski papir. — ( Rojaki podpirajte svojega rojaka.
Vi ne morete biti zdravj
brez notranjega reda in čistosti.
Triner s Bitter Wine
vam očiščuje črevesje, j* ohrani čiste in v redu. J® najboljše zdravilo proti |Sjpl J nlabemu teku, zaprtju*
JlfjjjMtl	_ ,
v glavobolu, nervoznosti
vsem drugim notranji®
nerednostim.
Dobite ga pri vseh drugistih.
JOSEPH TRINER CO.
1333-45 S. Ashland Ave.
Chicago, TU
FIDELITY ELECTRIC SHOP
FRANK SHONTA, lastnik 2049 W. 22nd St., Chicago, lU*
Velika zaloga vseh električnih potrebš««-
_Phone Canal 5190_____
J. N. PAZDERTZ
SLOVENSKA GROCERIJA iN MESNICA.
Najboljše blago in zmerne cene. Cor. Center arfd Hutchison Streets, JOLIET, ILLINOIS
MICHAEL TRINKO
PLASTERING CONTRACTOR
Slovencem* se priporoča.
2114 W. 23rd PI., Chicago^
JOHN F. GLOMB
— FOTOGRAF in SLIKAR — 2006 W. 22nd St., Chicago,
ŽK'

ANDREW GLAWACH
— AUTO LIVERY — Svoji k svojim. Phone Canal 5889	.
1844 W. 22nd PI., Chicago^
MIKE ŽELLE
SLOVENSKA GROCERIJA
6314 St. Clair Ave., Cleveland,
Se priporoča v naklonjenost! u