Katoliški
\ UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Letna naročnina, Italija	. . Lir 8.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna inozemstvo . .	. . » 13.000
S PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo, USA	dol. 15
1 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
Leto XXIX. - Štev. 17 (1450)	Gorica	-	četrtek,	28.	aprila	1977	-	Trst	Posamezna	številka	Lir	150
Prvomajsko razmišljanje
Španija mežika Evropi
Prvi maj je praznik delovnih ljudi in spomin na enotne cilje, za katerimi vsak delavec stremi in jih skuša doseči s pravičnim bojem zoper krivico in zatiranje. Praznik dela je vsakoletni opomin človeški družbi, naj poskrbi za vse to, kar še manjka do uresničenja bratske enakosti >n miru.
V	mnogih deželah so se pogoji nekdanjih revnih slojev zelo izboljšali in to Predvsem s pridobitvijo vseh državljanskih pravic, s povečanjem blagostanja in s prisotnostjo delavskih združenj v važnih odločitvah. Na svetovni ravni pa so dosežki prav majhni: bogastvo je razdeljeno neenakomerno, velik del človeštva živi v lakoti in pomanjkanju; kjer pa je delavec dosegel zadostno obilje, ostaja kljub temu razredno zapostavljen in ni deležen enakega spoštovanja kakor drugi sloji. Kdor dela, je vreden poštenega plačila in ne miloščine, zato naj nam pomeni prvi maj Predvsem praznik pravice.
ŠTEVILNI NEREŠENI PROBLEMI
Ko govorimo o delavcu, mislimo navadno na tistega, ki je pri delu od nekoga odvisen in še predvsem mislimo na tiste poklice, ki zahtevajo ročno delo. Pri nas so ti delavci dosegli nasplošno zadovoljivo gospodarsko raven, priznati pa moramo, da je ostalo veliko pomanjkljivosti predvsem na duhovni plati njihovega življenja.
Delavca muči še vedno občutek manjvrednosti in kdor doseže »boljši« družbeni položaj že iz navade gleda na delavca zviška in skuša z vsemi mogočimi pripomočki podčrtati to razliko, namesto da bi jo izničil.
Poleg teh pomanjkljivosti ostajajo še nerešeni tudi veliki problemi. Brezposelnost se vedno bolj vsiljuje posebno med vrste mladih diplomirancev, ki jih kot na tekočem traku pošiljajo v svet pomanjkljive šole. Kako naj praznuje prvi maj, kdor je prikrajšan osnovne prvomajske Pravice, pravice do dela?
Brezposelnost in prenizki dohodki pehajo ljudi v izseljenstvo: to je drugi oblak, ki zatemnjuje prazničnost prvega maja. Ni nani treba gledati daleč, da se o tem prepričamo. Naši bratje iz Beneške Slovenije nam nudijo na tisoče žalostnih primerov. Tretji nerešen problem je žensko delo, ki ostaja na mnogih področjih še vedno zapostavljeno, manj plačano in slabo zajamčeno.
Četrta velika pomanjkljivost so beraške Pokojnine, ki jih prejemajo mnogi upokojenci ter invalidi. Prvi maj bi moral biti njihov veliki praznik, saj so dali družbi Vse moči in včasih zdravje ali celo ude svojega telesa. Daleč smo še od tega, ko ho vsem hlapcem Jernejem po pravici zadoščeno. Nad njimi je sivo nebo, prvomajsko sonce jih ne greje.
Na žalost mnogokrat opažamo, da se delavske organizacije bolj bijejo za tiste, ki So že zadovoljivo preskrbljeni In pozabljajo na one, ki so popolnoma zapuščeni, niorda samo zato, ker preveliki reveži ne niorejo dati organizaciji ugleda in moči.
Pri povišku delavskih plač so dosegli pri “as sindikati velike zmage. Višali pa so se vzporedno tudi življenjski stroški in ne-llehno padamo v brezno inflacije. Ali ne Sre včasih za Pirove zmage? Za resnično korist delavca bi bilo treba inflacijo zau-staviti. Mislim, da bi se morali sindikati Kloboko zamislili v načrte svojega pohoda in doloCiti zdravo mejo, na kateri lahko Se živita skupaj zmaga in sredstva, ki to /n'ago lahko napajajo.
Po vseh teh zmagah moramo slednjič Se ugotavljati, da se razlike med sloji niso Uravnale: bogatejši so postali še bogatejši, reveži pa daleč za njimi. Težko bo priznati, <l;i s'no zaenkrat bistvene cilje zgrešili in državo privedli v tisto gospodarsko nego-tovost, ko postane masa voljna sprejemati ‘udi diktatorske rešitve.
ZAPOSTAVLJENI KMETOVALEC
prvem maju radi pozabljamo na
'neta. v resnici pa je to delavec, ki mu Para. Njegova vprašanja so bila redno
zanemarjena samo zato, ker večina kmetov gospodari na svojem. Zelo veliko pa jih je tudi odvisnih in tudi za te se malokdo zanima. Verjetno je kmečki delavec za sindikate premalo bojevit in preskromen v zahtevah, zato ga pač puste, naj svojo skromnost v miru uživa. Sicer pa mislim, da je bistri kmečki človek že sam pred vsemi drugimi razumel, da je skromnost prava sreča in tudi edina možna bodočnost našega sveta, pri tem pa se tudi dobro zaveda, da brez dela — posebno kmečkega — ni jela in je tudi eden redkih, ki prvi maj proslavlja z delom.
NERAZUMEVANI IZOBRAŽENCI
Tudi izobražencev se moramo spomniti na prvi maj, čeprav mnogo ljudi misli, da to ni potrebno, ker da njihovo udejstvovanje ni pravo delo. Zelo je namreč razširjeno prepričanje, da samo delavec v tovarni trpi in se izpostavlja nevarnostim. Kam pa bi postavili tistega zdravnika, ki si zapravi zdravje za zdravje svojega bližnjega, ali tistega, ki so mu rontgenski žarki razjedli roke? Kaj naj rečemo o javnem funkcionarju, ki ga nerazumevanje predstojnikov, tlačenje njegovih pravih zmožnosti ali nevoščljivost sodelavcev privede do živčnega zloma? Ali ni deležen nasilja šolnik, ki ga potegnejo za nos pri delitvi profesorskih mest, ali kateri koli izobraženec, ki ga opeharijo z nepravilnim natečajem, na katerem se deli pravica po priporočilih? Ko že beremo to v časniku, naj še povem, da je v Vietnamu izgubilo življenje več kot dve sto časnikarjev pri opravljanju svojega dela. In delo umetnika, ki se dan in noč trudi, da bi posredoval vso svojo dušo drugim ljudem, kdo bi ne upošteval?
DOLŽNOSTI SODOBNEGA KRISTJANA
Kakšen bi moral biti odnos kristjana do teh problemov? Najprej, mislim, da bi se moral otresti nekih predsodkov, ki so mu dozoreli zaradi odtujenega zadržanja Cerkve v preteklosti do delavskih strokovnih združenj in njihovih bojev, še danes vidi delavec v Cerkvi tisto ustanovo, ki se postavlja v bran bogatega in močnega ter pridiga revežu potrpežljivost in ponižnost. Včasih se to še danes dogaja.
Sodobni kristjan pa je dolžan, da to napako korenito popravi. V Kristusu ni bilo samo miline; ko je prišlo do konfliktov, se jih ni branil in včasih jih je sam izzval. Privadili smo se, da prepogosto gledamo na krivice z mirno dušo in v molku. Naš molk pa velja za potrditev. Preroki nas gotovo niso lega učili: krivico so posta-Ijali glasno na zatožno klop.
Ta dolžnost je za nas še večja, ker živimo v svobodi. Kristus nam v oporoki ni zapustil udobnosti. Noben kristjan ne sme omejiti svojega delovanja samo na molitvice in miloščino. Posebno v današnjem svetu bi s tem priklicali nase tisto jezo, katere so bili deležni pismouki in farizeji, pobeljeni grobovi.
Istočasno pa mora kristjan dobro paziti, da ne nasede krivim prerokom, kateri ho-hočejo doseči raj na zemlji brez Boga. Ti preroki proslavljajo veličino človeškega dela in obenem tržejo vezi med človekom in Bogom, edinim virom, ki to veličino lahko napaja. Če bo človek urejal svet brez Boga, ga bo nazadnje uredil proti samemu sebi.	D. COTAR
• V nedeljo 17. aprila je umrl irski kardinal William Conway, star ,komaj 64 let. Več .lot je trpel zaradi slabosti srca in to mu je tudi prineslo smrt. Oto njegovi smrti je bila prisotna njegova mati. Pok. kardinal je izhajaj iz številne družine. Bil jo najmlajši med devetimi brati in sestrami. Dva brata sta tudi duhovnika. Za kardinala je bil imenovan leta 1965. Veliko je trpel zaradi nemirov ki krvavih spoipa-nov na Severnem Inskem. Mnogo se je trudil za pomirjenje, a ga ni dočaikal.
• Celovški škof dr. Jožef Kostner je hudo obolel na želodcu. V času odsotnosti ga bosta na birmovanjih nadomestovaia generalni vikar dr. Franc Kirchner in prelat Aleš Zecliner za slovenski del škofije.
V	sodobni zgodovini Evrope smo priča raznim revolucionarnim obratom, ki so temeljito spremenili obraz našega kontinenta. Ne mislimo tu toliko na poskuse iz let 1956 in 1968, ko se je v dveh državah s komunističnim režimom na žalost izjalovil poskus liberalizacije in to po »zaslugi« sovjetskih tankov in proletarskega in-ternacionalizma. Pred očmi imamo predvsem izginotje diktatorskih režimov v nekaterih deželah jugozahodnega sveta oz. Sredozemlja. To so Grčija, Portugalska in Španija. Desničarski in vojaški režimi: v Grčiji vojaške diktature slabih deset let, na Portugalskem nad štiridesetletna težka Salazar-jeva totalitarna vlada, v Španiji tudi štiridesetletna Francova fa-langistična diktatura. Grško politično življenje je že ubralo svoj nekdanji tir in tako imamo v Atenah, starodavni zibelki demokracije, spet vlado s parlamentarnim ustavnim redom. V Lizboni je po začetnih težavah in negotovostih ter po že nevarnih poskusih skrajne levice le prišlo do zmerne demokratične vladavine kot so jo široke množice izbrale na svobodnih volitvah. Karamanlis v Grčiji in Soares na Portugalskem sta sedaj nekak barometer za politično meteorologijo v širšem sredozemskem evropskem okviru.
Zadnja se je tema pridružila Španija. Na Pirenejskem polotoku imamo sedaj zadnjo pot prehoda iz dolgoletne težke totalitarne vladavine v novo družbo. Demokratizacija je v Španiji pravzaprav prevzela za čudo mirno ob-liko, saj je v ozadju vedno tlela nevarnost za tragično ponovitev nekdanjih usodnih napak iz državljanske vojne. Po smrti generala Franca se je španska država začela usmerjati v nove modernejše in nedvomno obetajoče poti.
Verjetno je v Španiji več dejavnikov, ki jim gre zasluga za začeto demokratizacijo. Monarhija ima tu gotovo prvenstveno vlogo. Nihče ni pričakoval, da bo mladi kralj Juan Carlos I. tako pogumno začel z reformami in se postopno oddaljeval od lrankistič-nega vzorca. Zato je tudi tako hitro zamenjal nekaj vlad, ki so v tem času po Francovi smrti res napravile nekaj odločilnih korakov v smeri prave demokratizacije. Sedanja Suarezova vlada je gotovo na dobri poti in zato tudi
išče vedno tesnejših opor v najbolj naravnem zavezniku Španije — Evropi.
KRALJ IŠČE ZAVEZNIKE
Spominjamo se, da se je začela nova stran španske zunanje politike in njeno pogledovanje po evropskih sosedih takoj po prihodu kralja na oblast.
Ob kronanju Juana Carlosa sta bila med drugimi prisotna francoski predsednik Giscard d’Estaing ter zahodnonemški državni poglavar Walter Schell. To je bil že prvi pomembnejši skok nove Španije proti Evropi. Sedaj se je sam kralj lotil iskanja novih stikov s svojimi obiski po večjih prestolnicah držav Evropske gospodarske skupnosti. Pred časom je ob svojem obisku pri papežu imel vrsto razgovorov z odgovornimi italijanskimi voditelji. V Parizu je že vrnil obisk francoskemu državnemu poglavarju. Pred dnevi pa je zaključil svoj prvi obisk v Bonnu.
»Skozi Bonn gre evropski odmev španske zunanje politike.« Tako je v komentarju k temu obisku zapisal vodilni madridski dne-nik El Pais. Isti dnevnik je še zapisal, da se prav v Zahodni Nemčiji stikajo nekateri glavni španski interesi. O čem so se raztovarjali odgovorni predstavniki obeh držav? Gotovo je šlo tu predvsem za dvostranske odnose. Toda kralj Juan Carlos in kancler Schmidt sta se še bolj razgovar-jala o odnosih med špansko državo in evropsko skupnostjo. Madridska vlada si med drugim posebej želi formalnega vstopa svoje države v Evropsko gospodarsko skupnost. Izgleda, da ima za to že skoraj vse potrebne pogoje, saj je pot demokratizacije odločno pozitivna in zato ne bo verjetno nikakih večjih zaprek za špansko prisotnost v evropskih organizmih.
Nove simpatije si je sedanja pofrankovska Španija pridobila predvsem z razpisom parlamentarnih volitev, ki so določene za 15. junij. Politične stranke, ki so sedaj v živahnih pripravah nanje, so že pred časom dobile svoj politični prostor. Med zadnjimi naj omenimo še legalizacijo španske komunistične stranke (PCE), ki si sedaj prvič po štiridesetih letih zagotavlja pravico do javnega delovanja.
AVTONOMISTIČNE TEŽNJE
Generalni sekretar KP Santiago Carillo in predsednica KP nad osemdesetletna Dolores Ibarruri, imenovana »La Pasionaria«, sta že prijavila svoji kandidaturi. Sploh si španski komunisti na moč prizadevajo, da bi prikazali stranko kot svobodoljubno in kar se da »evrokomunistično«.
Zanimivo je nekoliko pogledati politično sliko španskih dežel. Znano je namreč, da je Španija kljub navidezni nacionalni enotnosti večnarodna država. Baski, Katalonci, prebivalci Galicije ter Andaluzije — vsi težijo za priznanjem etnične in kulturne samobitnosti.
Pred časom je že španski kralj legaliziral rabo deželnih jezikov, rabo deželnih jezikov, ki so bili pod Francovim režimom prepovedani. V zadnjem času je med posameznimi avtonomističnimi političnimi gibanji v Španiji precej aktivnosti. V Andaluziji se npr. kažejo jasne težnje po deželni avtonomiji, in to v luči radikalnih gibanj, kot je npr. Movimiento Socialista Andaluz pod geslom »Andaluzijska avtonomija za svobodo in socializem« pod pokroviteljstvom legendarnega očeta tamkajšnjega regionalizma, ki je bil padel v državljanski vojni, Pa-blo Iglesias y Blas Infante. Zelo živahno je delovanje avtonomističnih gibanj v Galiciji. Sem spada zlasti Union do Poblo Gallego (UPG) ter Asamblea Nacional Po-pular Gallega, ki se borijo za samoodločbo galicijskega ljudstva. Močna je tudi politična dejavnost političnih strank med Katalonci.
V	Barceloni kar mrgoli strank in gibanj, ki si prizadevajo za priznanje avtonomije katalonske narodnosti. Naj omenimo le Partido Socialista Unificado de Cataluna, Partit Socialista de Cataluna-Con-gres, Convergencia Democratica de Cataluna, Front Nacional de Catalunya, ki je vključena v Equi-po Democrata Cristiano del Esta-do Espanol. Med Baski pa je politična dejavnost že od nekdaj močna. V mestu Bilbao pa govorijo o skorajšnjem nastanku nove baskovske velike stranke, ki naj bi nastala na temeljih obstoječe Eusko Sozialistik EHAS, tj. baskovske socialistične stranke.
Jasno je, da so vsa ta politična gibanja idejno silno raznolika. Znamenje,da se tudi med španskimi narodi nekastiljskega izvora razvija močna idejno-politična dialektika, ki je ni podcenjevati. Kako pa bo vse to prišlo do izraza na bližnjih volitvah? Vprašanje je še odprto. Če bi sledili mnenju nemškega politologa prof. Dieterja Nohlena z univerze v Heidelbergu bi morali zaključiti, da gre pri voli vnem zakonu za favoriziranje konservativnih strank. To naj bi namreč izhajalo iz novega volivnega ustroja. Posebej naj bi to prišlo do izraza pri volitvah za senat, kjer bo v veljavi večinski sistem. Vsekakor bo o vsem tem jasno spregovorilo predvsem špansko ljudstvo, ki bo sredi junija prvič po tolikih desetletjih stopilo pred volivne žare. Upamo, da bo glas španskih volivcev zavrnil vsakršno totalitarno ideologijo, saj so eno izmed teh Španci zelo dolgo občutili na lastni koži. Druge pa si prav po tej logiki ne bi smeli želeti...
Sv. oče Pavel VI. na obisku med delavci ene rimskih tovarn
MARIJA — NAŠE UPANJE
V molitvi »Pozdravljena, Kraljica« nagovarjamo Marijo tudi kot »upanje naše, pozdravljena!«. Zakaj vidi krščansko ljudstvo v Mariji svoje upanje? Prvi razlog je v tem, da je Marija prva posredovala ljudem Kristusa in to preprostim, ubogim in pozabljenim.
Najprej se je to zgodilo v hiši sorodnice Elizabete. Odšla je Marija v gore, stopila v hišo Zaharijevo in pozdravila Elizabeto. »Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je dete v njenem telesu poskočilo; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je z močnim glasom vzkliknila: "Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa...”« (Lk 1).
Pozneje je Marija pokazala svoje Dete pastirjem v Betlehemu in Modrim z Ju-trovega. Vsi so bili nepoznani ljudje, ki še za njih imena ne vemo. Potem je bil drug malo poznan mož, stari Simeon v templju. Kakor danes se je tudi takrat za stare ljudi malokdo zmenil. In vendar je bil Simeon tisti, ki mu je Marija položila Dete v naročje, da je vesel zapel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru; zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje« (Lk 2). Videle so Zveličarja, ki si ga pripravil vsem narodom.
Drugi razlog našega upanja je pa v tem, da je Marija zmeraj posredovala pri svojem Sinu za stiskane in prestrašene. To se je zgodilo v Kani Galilejski. Ni si težko predstavljati stisko in strah ubogih novoporočencev, ko je na vsem lepem zmanjkalo vina. Za Palestino in tedanje običaje je bilo to nekaj nedopustnega. Vemo, Marija je s svojo besedo pri Jezusu položaj rešila. Pozneje je iz podobne stiske pomagala apostolom. Bilo je po Gospodovem vnebohodu, ko so se učenci vsi prestrašeni skrivali v neki hiši in molili v pričakovanju Svetega Duha. Tedaj je bila med njimi tudi Marija in skupaj z njimi molila. Molila je s Cerkvijo v stiski.
Končni razlog je v tem, da je Marija pomagala tudi svojemu Sinu v največji stiski, ko je umiral na križu. Ob smrti je človek v največji stiski in takrat si želi imeti poleg sebe osebo, ki mu je najbližja in najljubša. Kdo nam je bližji kot mama? Ko so med prvo svetovno vojno umirali vojaki v strelnih jarkih in na kraški gmajni, se je slišal njih klic: »Mamina mia...« Tudi Ivan Cankar si v Podobah iz sanj predstavlja, da ima ob uri smrti poleg sebe mater. Zato je gotovo res, če trdimo, da je bila tudi Jezusu ob umiranju na križu prisotnost njegove Matere v največjo tolažbo, morda edina tolažba v tisti uri.
Tudi kristjani smo si zmeraj to želeli, da bi bila Marija ob naši smrtni uri. Saj pri vsaki zdravamariji ponavljamo: »Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri.«
če vse to premislimo, ali ni res, da je Marija upanje naše? Saj smo preprosti in nepoznani, v večjih ali manjših stiskah, v največji pa bomo ob smrtni uri. Toda ne bomo se bali, če bo Marija upanje naše.
      minimumi m...........................................................
»Prazniki življenja«
Mogočna manifestacija v obrambo nerojenega življenja in zoper liberalizacijo splava je bila v četrtek 14. aprila v športni palači v Rimu, katere se je udeležila zlasti mladina
Spomenik katynskim žrtvam
Zakon o liberalizaciji splava, ki ga je sprejela poslanska zbornica in ki bo v kratkem prišel v razpravo še pred senat, je med italijanskimi katoličani sprožil močno reakcijo. Zdi se, kakor da bi se bili zbudili iz nekega spanja in se zavedeli groze, ki jo predstavlja splav v taki obliki, kot jo je sprejela poslanska zbornica.
Od tedaj naprej se je katoliški dnevnik »L’Avvesnire« postavil odločno v boj za spremembo tega zakona, že nekaj mesecev v skoro vsaki številki objavlja pisma bralcev, ki obravnavajo to žgočo temo. Oglašajo se preprosti bralci, pa tudi intelektualci, škofje, teologi, tudi mladina in zlasti dijaki. Vsi enodušno obsojajo zakon o splavu.
Piše npr. skupina Furlanov iz župnije Sutrio: »Potres, ki je prizadel našo deželo leta 1976, je povzročil veliko škode in porušil mnogo hiš, toda menimo, da bo zakon o splavu povzročil še večjo škodo. Porušene hiše bomo lahko obnovili, toda uničenih življenj ne bo nikoli mogoče nadomestiti...«
MIRNE MNOŽIČNE MANIFESTACIJE
Poleg te kampanje v časopisih so sprožili še drugo, ki se odvija pod geslom »Prazniki življenja« (Le feste della vita). Gre za množične manifestacije po raznih mestih, pri katerih združeno nastopajo vse katoliške sile od mladinskih organizacij do Katoliške akcije, delavskih ACLI in drugih skupin. Pri temi prirejajo mogočne povorke po mestnih ulicah ter se na koncu zberejo na kakem javnem prostoru, kjer spregovorijo različni govorniki.
Na praznik Marijinega oznanjenja 25. marca se je v Firencah zbralo 30.000 vernikov, da manifestirajo za pravico do življenja; v Anconi se je v nedeljo 27. marca zbralo 3.000 kristjanov, ki so v tihi povorki korakali po mestnih ulicah; v Veroni se je 12. marca zbralo 20.000 oseb. Tudi v Rimu so v četrtek 14. aprila imeli tako manifestacijo, ob kateri so napolnili veliko dvorano šiportne palače. Množici je
govoril časnikar Liverani, potem zdravnik, delavec, mati in oče. Slične manifestacije so videla še mesta Turin, Prato, Padova, Acireale, Carpi in druga.
Največja taka manifestacija pa je gotovo bila v Milami preteklo soboto 23. aprila. Zbrali so se zastopniki iz vseh Škofij Lombardije in v tihi povorki odkorakali na stadion San Siro, kjer se odigravajo največje nogometne tekme. Napolnili so ga do vrha. Gotovo je bilo navzočih 80 tisoč oseb in več. Množici so spregovorili razni govorniki, med njimi tudi m. Terezija iz Kalkute. Vsi so poudarjali neprecenljivo vrednost, ki jo predstavlja sleherno življenje od spočetja dalje. Med govorniki je bila tudi družina fizično prizadetih oseb. Manifestacija se je zaključila s somaševanjem kardinala Colomba in vseh škafov iz Lombardije. Nadškof Co-lombo je med mašo imel tudi nagovor.
NASPROTOVANJA
Te mirne manifestacije so naletele v mnogih krajih na huda nasprotovanja. Prišla so od strani ekstremistov, med njimi gre prva beseda raznim feministkam. V Veroni npr. niso mogli imeti sprevoda po ulicah, ker je bila nevarnost, da bodo ekstremisti udeležence fizično napadli. Škof Carraro je zato govoril množici na trgu pred stolnico. Dejal je med drugim: »Nismo se bali nacističnih brzostrelk, ne bomo se bali ustrahovanja zagovornikov neresnične svobode.« Tudi v Anconi so se oglasile feministke in nekaj radikalov z grdim zmerjanjem. Isto se je dogajalo še tu in tam.
Te manifestacije so šle na živce tudi raznim časopisom, ki ali o njih nič ne poročajo ali pa se obregajo vanje z ironijo in nasmehom. Tudi televizija je do sedaj bila slepa in gluha za te manifestacije, šele v soboto 23. aprila se je kratek hip ustavila ob pogledu na množico na stadionu San Siro. čas je že bil, da so tudi italijanski katoličani znova stopili na ulice in trge.
H V Rimu je rektor univerze zahteval od policije, da zaščiti neoviran pouk na treh fakultetah. To je bilo dovolj, da je prišlo iz vrst študentov do streljanja, pri čemer je izgubil življenje policijski agent Setti-mio Passamonti. Uboj je -povzročil v vrstah policije veliko nezadovoljstvo, saj je očividno, da oblast ni več zmožna vzpostaviti javnega reda. Notranji minister Cos-siga je to pot zagrozil, da bo v bodoče po-lioija odgovorila na streljanje z istim orožjem. »Ne bomo dovolili, naj vedo očetje in matere — je dejal v razgovoru s časnikarji — sinčkom rimskega meščanstva, da bi pobijali sinove naših kmetov z Juga.« Obenem je Cossiga do konca maja prepovedal vse javne manifestacije v Rimu, kar pa spet ni bilo všeč levičarskim strankam. U Do silno hude prometne nesreče je prišlo preteklo nedeljo na pontebanski cesti pri kraju Portis nedaleč od Humina. V nesreči je umrlo šest oseb, štiri pa so bile hudo ranjene. Pri tem je bila uničena cela družina petih oseb iz Moše pri Gorici. Nesrečo je zakrivil šofer avta, ki je na ovinku izgubil oblast nad vozilom, prešel sredino in z vso silo udaril v vozilo iz Moše.
■ V bližini železniške postaje pri Gospe sveti na Koroškem je v sredo 20. aprila v zgodnjih jutranjih urah eksplodirala bomba, ki so jo neznanci podtaknili pod drog električne napeljave. Zaradi tega je bil za nekaj ur na tej progi prekinjan promet.
■ V nedeljo 24. aprila je bila v Ljubljani proslava 40-letnice ustanovitve 'kamunistič-ne partije Slovenije, združena s proslavitvijo 40nletnice prihoda Tita na čelo jugoslovanske partije. Proslave se je udeležil tudi Tito, ki je imel pri tem priložnostni govor. Med drugim je dejal, da je današnji mednarodni položaj težaven in da je treba biti pripravljen na vse.
0 Šest dni sta se mudila kot gosta predsednika Tita danska kraljica Marjeta II. in njen mož iprinc Henrik. Za njima je prišel v Jugoslavijo še predsednik angolske republike Agostinho Neto.
ES Pod vodstvom francoskega državnega predsednika Giscarda d’Estainga je bil v Dakarju (Senegal) IV. francosko-afrišlki vrh, ki so se ga udeležili državni poglavarji 11 francosko govorečih afriških držav. Giscard d’Estaing je poudaril, da ima vsaka afriška država pravico do varnih meja, kakršna koli naj bo njena politična ureditev. Pri tem je imel pred očmi državo Zaire, ki je doživela vdor tujih čet z ozemlja Angole. Prav hitri nastop Francije v korist Zaira je gotovo pripomogel, da so tuje čete, ki so prišle iz Angole, že na umiku.
M Etiopska vlada v Addis Abebi je odredila, da se zapro vsi konzulati v Asmari, glavnem mestu Eritreje, ki se želi odcepiti od Etiopije. Gre za konzulate ZDA, Italije in Sudana ter častne konzulate Belgije, Francije in Anglije. Iz omenjenih konzulatov naj bi prihajale vesti o uspehih eritrejskih gverilcev zoper etiopsko vojsko. Tudi to je en dokaz več, da etiopske oblasti ne obvladajo več položaja v Eritreji.
■ Na Tajskem je vojaška vlada prepovedala za 1. maj kakršno koli javno zborovanje ali povorko, češ da je to oblika »komunističnega praznovanja«. Tajski ministrski predsednik Kraivičien je delavcem svetoval, naj ta dan posvetijo duhovnemu življenju.
nočni pridigi nadškof kardinal Konig ostro obsodil pojave poganstva v sodobni družbi. Zlasti se kaže to poganstvo v porastu splavov, visokem številu zakonskih ločitev ter zanemarjanju oskrbe starih ljudi. Ker mnogi ljudje odklanjajo vero v vstajenje, postajajo sužnji materije, sebični in iščejo srečo na škodo soljudi.
• Tudi za letošnjo iveliko noč se je obra-
lo	v ekumenskem središču Taizč v Franciji veliko mladih. Bilo jih je 20.000, med temi 3.000 Nemcev, 2.000 Italijanov in 3.000 Špancev. Znani prior Roger Schutz je napovedal, da bo obiskal Filipine na Daljnem vzhodu in če bo mogoče, tudi Kitajsko, saj tam živi na milijone mladih, ki hrepenijo po resnici in ljubezni.
• Letos je prišlo v Jeruzalem za veliko noč okoli 30.000 romarjev, za tretjino več kot lani. Poleg številnih posameznikov je bilo 673 organiziranih skupin. K porastu romarjev je pripomogla tudi okoliščina, da je pravoslavna velika noč sovpadala s katoliško.
• Marsejski nadškof Etchegaray je ) ro-slavil Gospodovo vstajenje skupno z za-
Po nemško-sovjetskem vpadu na Poljsko leta 1939 so sovjetske oblasti odvedle na desettisoče poljskih vojakov. (Mnogi so se jim predali po ukazu, da ne bi padli v nemško ujetništvo.) Skoro leto dni so sorodniki prejemali pisma ujetnikov; od spomladi 1940 pa pisem od mnogih ni bilo več.
Potem ko so Nemci napadli Rusijo in naglo prodirali vanjo, so sovjetske oblasti dovolile, da se iz poljskih ujetnikov pod vodstvom generala Andersa sestavi poljska zavezniška vojska. Tedaj se je izkazalo, da manjka nad 14.000 častnikov in vojakov. Na poizvedovanje so Sovjeti odgovarjali: Ne vemo; nimamo informacij. Aprila 1943 so Nemci v Katynu pri Smolensku odkrili množično grobišče, iz katerega so potegni-
li	4.500 poljskih oficirjev. Grobišče je bilo zakrito z nasadom mladih smrek.
Nemci so grobišče odkopavali pred komisijo predstavnikov raznih narodov. Ni bilo dvoma: častniki so bili pobiti spomladi 1940, ko je bil Katyn trdno v sovjetskih rokah. Takratni sovjetski poslanik v Londonu Majski je protestiral proti obtožbam tam bivajočih Poljakov. Sovjeti so trdiii, da so Poljake likvidirali Nemci. Churchill je sovjetskega diplomata potegnil v strani rekoč: »Naša naloga je premagati Hitlerja; zdaj ni čas za prepire in pritožbe.« (Pozneje je isti angleški državnik dejal, da bi bilo za sprejetje sovjetske verzije o pokolu v Katynu — da so ujetnike postrelili Nemci — »potrebno dejanje vere«.)
Sir Aleksander Cadogan, vodja britanskega zunanjega ministrstva leta 1943, je pozneje izjavil: »Priznam, da sem takrat strahopetno obrnil glavo proč od katvn-skega pozorišča.«
Med vojno se torej nihče od zahodnih zaveznikov ni hotel zmeniti za dejstva, kot so jih prikazovali Nemci. Vendar na niirn-berškem povojnem procesu noben Nemec ni bil obsojen zaradi katynskega hudodelstva. Močno značilno je, da so sovjetski zastopniki pri tistem mednarodnem sodišču zavrli preiskavo glede tega.
šele leta 1952, na višku »mrzle vojne«, je poseben odbor severnoameriškega kongresa po temeljiti preiskavi dognal, da so storilci katy.nskih umorov Sovjeti. Isto je nato dokazalo več knjig, od katerih je tri napisal Louis Fitz Gibbon; 'knjigi iz leta 197,1 je dal naslov: Katyn — a crime vvit-hout paralel (Katyn — zločin brez prime-ic). Namen umora je bil, da se iztrebi poljski vodilni sloj: med v tilnik ustreljenimi so bili univerzitetni profesorji, pravniki, inženirji itd.
Kmalu po izidu omenjene Gibbonove knjige je pisec prejel pismo poljskega begunca iz Južne Afrike s 30 šterlingi za sklad sorodnikom katynskih žrtev in s predlogom, da se jim v Londonu postavi spomenik. Gibbon je zamisel sprejel. Sestavil se je odbor za postavitev spomenika.
Kar živi v zahodnem delu Londona mnogo Poljakov, je odbor za spomenik izbral pokopališče v Kensingtonu. Občinski svet je za to dal dovoljenje; tedaj pa je vmes posegla angleška Cerkev, češ da je potrebna njena privolitev. Junija 1974 je prošnja prišla pred londonsko škofijsko svetoval-stvo. To je odločitev zavlačevalo do januarja 1975. Na spomeniški odbor je pritiskal škofijski pravni zastopnik, naj se napis naspomeniku spremeni: namesto »Katy.n 1940« naj se vklešejo besede: »V prvih le-
stopniki pravoslavnih Grkov, katoliških maronitov, Armencev, anglikancev in evangeličanov v marsejskem pristanišču. -Svečanost, med katero so se prepletale velikonočne pesmi in branje sv. pisma, je bila deloma na obali dedoma na stari ladji, ki je zasidrana v pristanišču.
• Kako malo je pravoslavna Cerkev svobodna v svojih izbirah, kaže primer izvolitve novega romunskega patriarha. Volijo ga državni predsednik, vladni svet, poslanci pravoslavne vere (torej sami komunisti!), poleg njih pa še škofje, škofijski svet v Bukarešti in teološki profesorji. Volitve so v prostorih romunskega parlamenta, patriarško žezlo pa izroči novemu patriarhu predsednik države. Ta je sedaj vodja komunistične partije Ceausescu.
•	13. maja bo poteklo 60 let od prvega Marijinega prikazovanja v Fatimi. Za to priložnost je sv. oče imenoval za svojega posebnega odposlanca pri spominskih slovesnostih kardinala Humberta Medeirosa iz Bostona, ki je po rodu Portugalec. V ZDA je prišel petnajstleten skupno s svojimi starši.
tih vojne«. Odbor se ni uklonil, zato je škofija odrekla dovoljenje; pri tem se je sklicevala na neko odredbo iz leta 1884, ki prepoveduje na pokopališčih postavljati poslopja (!).
Odbor si je nato izbral bližnje pokopališče Gunnesburg v Chiswioku, last občine Kensington; na njem je pokopanih mnogo Poljakov, med njimi dva generala.
Stvar je torej postajala resna, zato sta sovjetsko in poljsko poslaništvo ustno in pismeno pritiskali na britansko zunanje ministrstvo: samo od lanskega aprila je bilo deset intervencij in protestov. Ministrstvo se je izgovarjalo, da je postavitev spomenika zadeva krajevne oblasti. Poslaništvi sta torej navalili na občinske svetovalce z grožnjami in trditvami: »Vi nadaljujete s širjenjem nizkotne laži Gobbel-sove propagande.« Učinek na konservativne občinske može pa je bil nasproten. Zupan Malby Grofton je rekel: »Bolje bi storili, če bi dostojno molčali in nas pustili delati.«
Silno klavrno vlogo je zaigrala britanska vlada. Odredila je, da k odkritju ne pošlje nobenega zastopnika. (Enako so razen ZDA napravile vse vlade NATO). Častnikom ni dovolila udeležbe v uniformi. Konservativni poslanec za Ulster Airey Neave je to ošibal kot »strahopetno in poniževalno obnašanje«; maršal RAF-a John Slessor pa kot »strahopetno nehvaležnost«. (Vlada se je povrhu še skrila za izgovor, da nobeno mednarodno sodišče ni še odločilo, kdo je rivec katynske morije.« Uvodnik v The Times je ugotavljal, da se je vlada »dala za-strašiti silni in strahovalni protestni gonji proti spomeniku, ki so jo izvajale sovjetske oblasti.«
The Daily Telegraph je dan pred odkritjem spomenika najprej navedel angleški izgovor, da se med vojno niso upali zameriti ruskemu zavezniku. Potem vpraša: Pa zdaj po 36 letih? In nadaljuje: »Tudi Poljaki so bili naši zavezniki, še prej kot Rusi. Tisoči so se borili in umirali z britanskimi četami. Mogoče bi kdo rekel: kaj pomeni to, ko je toliko milijonov padlo na obeh straneh? Pomeni, ker britanska vlada še vedno "obrača glavo proč” iz strahu, da bi se zamerila Rusom. To je mirotvor-stvo najbolj otročje vrste, ki nam je vsem v škodo. Rusi bodo samo opazili-novo. znamenje britanske slabosti in hinavstva: da se bojimo počastiti svoje prijatelje iz strahu pred našimi sovražniki.«
Dejstvo je, da je poniglavo ravnanje angleške vlade dalo odkritju spomenika v soboto 18. septembra 1976 mogočne odmeve. Navzočih je bilo nad 5.000 ljudi; okvir so tej množici dajali poljski skavti in dekleta v narodnih nošah. Prišlo je 20 britanskih poslancev; ameriškega predsednika Forda je zastopal uradnik s poslaništva ZDA. Po prireditvi je VVinston Churchill, muk pokojnega politika, vzkliknil: »Edini ljudje, ki danes tu niso bili zastopani, so krivci, nevedneži in ničvredneži. Britanska vlada spada med te zadnje.«
Slavnost je trajala dobro uro. Začela se je s petjem poljske in britanske himne. Govoril je dr. Stanislav Ostrowski, predsednik poljske begunske vlade. Sedem metrov visoki, vitki spomenik iz nubijskega črnega granita je blagoslovil vrhovni dušni pastir poljske emigracije škof Rubin, odkrila pa ga je gospa Cheimecka, vdova po enem izmed ustreljenih v Katynu. Na spomeniku se kljub vsem naporom zagovornikov laži blešči v zlatih črkah napis KATIN 1940. Pod tem napisom pravi v poljščini: »Vest sveta kriči po pričevanju resnice.« V temeljni kamen so spravili listino, ki pravi: »Bili so pomorjeni spomladi leta 1940 od sovjetske NKDV.«
★
• Za apostola Oceanije velja sv. Peter šanel, francoski misijonar iz družbe mari-stov, ki je bil na povelje kralja na otoku Futuni v Tihem oceanu mučen leta 1841. Njegove posmrtne ostanke so kasneje prenesli v Francijo, sedaj pa so jih spet prepeljali na otok Futuni. Tam bodo kristjani zgradili veliko narodno svetišče.
• V afriški državi Ekvatorialna Gvineja, ki je bila svoj čas španska kolonija, izvaja predsednik Macias Nguema tako kruto diktaturo, da je od leta 1969, ko je prišel na oblast, deželo zapustila že tretjina prebivalcev. Sedaj je v vrsti svojih diktatorskih naredb izdal tudi dekret, da je krščanskim staršem prepovedano dajati svojim otrokom krščanska imena.
Umrl je Ludvik Zorzut
Ob zaključku lista smo prejeli žalostno vest, da je v sredo 27. aprila zjutraj umrl znani kulturni delavec in pesnik Goriških Brd Ludvik Zor/ut. Pogreb bo v petek 29. aprila ob 17. url v Medani. Naj v miru počiva.
OKNO V DANflŽNJI SVET
• V dunajski stolnici je v svoji veliko-
S TRŽAŠKEGA
Novosti v psihiatrični oskrbi
Bralci pišejo
Italija se pripravlja na velike reforme: srednja šola, univerza, zdravstvo so področja, ki bodo doživela močne spremembe v strukturah in organizaciji. Zaenkrat smo seveda šele pri načrtih in zakonskih predlogih, o katerih se v javnosti živahno razpravlja.
V	Gorici, pa tudi v Trstu vlada precejšnje zanimanje tudi za korenite spremembe, ki so napovedane v oskrbi psihiatričnih bolnikov. Ljudje slišijo, da so v Trstu pred kakim mesecem zaprli psihiatrično bolnišnico, da jo bodo zaprli tudi v Gorici pred koncem leta. Sprašujejo, kam bodo spravili umobolne ljudi, bodo ti hodili prosto po ulicah? In če bo kdo rabil psihiatra, kam se bo obrnil? Za vsa ta vprašanja kratek odgovor.
Pred približno 15 leti je prav v goriški psihiatrični bolnišnici nastalo gibanje za priznanje pravic »neumnim« ljudem; te so do takrat zapirali v bolnišnice, ki so bile bolj podobne zaporom, odvzeli so jim vse pravice in jih tako izolirali iz družbe.
Iz Gorice se je to gibanje razširilo po vsej Italiji, še zlasti v Trst, kjer trenutno deluje ekipa, ki je najbolj živahna v borbi za pravice -vseh bolnih in »handikapi-ranih« ljudi. Na žalost, kljub vsem novim spoznanjem in novim načinom zdravljenja,
še vedno obstajajo v Italiji psihiatrične bolnišnice, ki so najbolj podobne lager-jem. Dnevno časopisje večkrat poroča o krivicah, ki se dogajajo v teh ustanovah, ki v današnjih časih res ne bi smele obstajati.
Prva zahteva osveščenih psihiatričnih delavcev je, da se dokončno odpravijo norišnice, ki so simbol vseh krivic iz preteklih časov in emarginacije umsko bolnega človeka ter so postale nepotrebne zaradi novih načinov zdravljenja. Norišnica ima še danes med ljudmi pomen prekletega kraja, kot so prekleti in obsojeni tisti, ki se morajo zdraviti v njej.
Načrti predvidevajo za psihiatrične bolnike drugačne strukture, v katerih se bodo mogli zdraviti. To so Centri za duševno zdravje (Centri di Igiene Mentale), ki bodo delovali v vseh večjih krajih. V njih bodo na razpolago psihiater, socialni delavec in bolničar za vse potrebe umsko bolnih ljudi. Ti bodo zdravili bolnika doma, če bo mogoče; če 'pa bo njegovo stanje zahtevalo sprejem v bolnišnico, ga bodo tja pospremili, kjer bo vedno nekaj postelj za take primere. Poleg tega bo moral Center skrbeti tudi za preventivno medicino, to se pravi preprečevati nove primere umskih bolezni; skrbeti bo moral za preglede v
Gostovanje Števerjancev v Rimu
Ansambel »Veselih števerjanskih fantov«, ki je 24. aprila z velikim uspehom gostoval v Rimu ter nastopil pred rimskimi Slovenci
Na povabilo društva »Slomšek« iz Rima je ansambel »Veseli števerjanski fantje« iz Števerjana gostoval 24. maja v Rimu. Nastopil je v dvorani, iki je v ulici Botteghe Oscure iv Rimu. To je kraj, kjer se vsako zadnjo nedeljo v mesecu zbirajo rimski Slovenci.
Nastopajoče je najprej pozdravil predsednik društva »Slomšek« dr. Ivan Rebernik, ki je v svojih besedah poudaril važnost takih srečanj in rekel, da Slovenci lahko ohranimo samo s takimi srečanji svojo slovensko pesem in besedo.
Nato se je Anka Cemic v imenu ansambla zahvalila za povabilo in predstavila ansambel ter orisala njegovo delovanje in vlogo, ki jo ima ta skupina v zamejstvu.
S skladbo »Pozdrav Slovencem v Rimu« je skupina mladih števerjancev začela svoj program. Občinstvo, ki je napolnilo dvorano, je z navdušenim ploskanjem spremljalo enourni program, ki je poleg glasbe vseboval tudi netkaj šaljivih prizo-
rov, kateri so prisotne spravili v veselo razpoloženje.
Ob zaključku koncerta se je predsednik društva s toplimi besedami zahvalil veselim muzikantom in skupini v priznanje podaril slovenski šopek; ansambel »Veseli števerjanski fantje« pa je v zameno podaril predsedniku društva »Slomšek« slovenski par v briški narodni noši. Ker ploskanju ni bilo konca, je skupina muzikantov zaigrala še nekaj skladb.
Po končanem koncertu so se rimski Slovenci zgrnili okrog Števerjancev in prepevali domače pesmi ter povpraševali po svojih krajih in ljudeh.
Ansambel je v Rimu bival v Sloveniku. Ob prostem času si je ogledal mesto. Za vodiča sta bila gg. Lojze Uran ter Vinko Potočnik, ki študirata v Rimu.
V	ponedeljek zjutraj se je ansambel poslovil od rimskih Slovencev ter se vrnil na Goriško poln lepih vtisov.
šolah, v tovarnah in drugih delovnih mestih; organizirati dejavnosti proti alkoholizmu ter mamilom itd.
S tako organizacijo na periferiji postane sedanja psihiatrična bolnišnica nepotrebna. To niso samo lepi načrti. Na Goriškem in Tržaškem obstajajo že več let Centri za mentalno zdravje v vseh večjih središčih. Seveda so zaenkrat še odvisni od centra, to je od psihiatrične bolnišnice, a jasno je, da bodo postali neodvisni, ko bo bolnišnica prenehala z delovanjem.
To pa se ne bo zgodilo tako kmalu. Obstajajo namreč praktične težave. V vseh psihiatričnih bolnišnicah sestavljajo več kot polovico pacientov starejši ljudje, ki sploh niso bolni, a morajo ostati v bolnišnici, ker ni dovolj mest v raznih domovih za onemogle. Pa tudi sami nočejo iti iz bolnišnice, ker so že desetletja v njej in se bojijo življenja med normalnimi ljudmi.
Zanje bodo ustanovljeni posebni psiho-geriatrični centri. Dokler ne bo teh na razpolago, seveda ne bo mogoče zapreti psihiatričnih bolnišnic. Zato so prazne izjave, da je bolnišnica v Trstu že prenehala delovati ali da bo goriška psihiatrična bolnišnica zaprta pred koncem tega leta le »triki« politikov za pridobivanje volivcev.
Načrti za humanizacijo umsko bolnega človeka pa so in ostanejo dobri. In ker marsikje niso ostali le pri besedah, smemo upati, da bodo kmalu prišli do celotne izvedbe.
B.š.
CAMILLO MEDEOT
Sofronin Pocarini - Diornalista
Pred kratkim je C. Medeot, neutrudni raziskovalec goriške preteklosti, izdal krajšo študijo o tem uglednem goriškem časnikarju v letih po prvi vojni, bratu znanega gorišikega prevajalca Ervina Pocarja. Študija je v zasnovi sicer izvleček iz knjige »Mio fratello Sofronio«, napisal jo je Ervino Pocar, toda obogatena z novimi podatki, da je v bistvu samostojno delo.
Medeotova študija je zanimiva tudi za .slovenskega bralca, saj je dogajanje po prvi vojni na Goriškem, posebno na političnem in časnikarskem polju, za slovensko in italijansko govoreče nekaj skupnega in bi se kot tako moralo tudi obravnavati. Le-tega se C. Medeot očitno zaveda in zato v spisu poseže tudi v slovensko dogajanje. Omenja med drugim nastop časnikarja Pocarinija na seji goriških časnikarjev ob tretji zaplembi lista »Goriška straža« pod odgovornim urednikom Leopoldom Kemperletom. »Goriška straža« je objavila članek, v katerem izraža prizadetost slovenskih staršev, ker njihovim otrokom ni več omogočeno učenje materinega jezika v šoli. V sklepnem poročilu goriških časnikarjev je tudi izjava, v kateri ugotavljajo, da v članku Kemperleta ni ničesar protidržavnega, kar bi opravičevalo postopek proti njemu in da so upravičeni opomniti oblastva, naj ne otežujejo sožitja tukaj živečih narodnosti, katerih bratsko sožitje je temeljni zakon družbenega in državnega življenja ter ploden vir za napredek in skupno blaginjo.
študijo krasi tudi nekaj ilustracij, naslovne strani satiričnega lista »el refolo gorizian«, »Squille Isontine«, »L’Eco del-1’Isonzo«, ter grafični portreti Sofronija Pocarinija, ki so jih narisali Italico Brass, Luigi Spazzapan, Veno Pilon in T. Crali (karikatura).
Latinščina - da ali ne?
Marsikaterega laika pa tudi duhovnika še vedno motijo liturgične spremembe v Cerkvi. Stoletja dolgo je bil v liturgiji, zlasti pri daritvi svete maše, v rabi samo latinski jezik. Res je po eni strani, kar so zagovorniki latinščine kar naprej ponavljali: z latinščino je bila maša povsod enaka, enotnost Cerkve je bila tako zunanje vidna.
Toda poglejmo bliže: prva maša pri zadnji večerji je bila v aramejščini, ki jo je govoril Jezus in apostoli. In če gremo dalje: mar niso apostoli na binkoštni praznik govorili tako, da so jih ljudje iz različnih krajev vsak v svojem jeziku razumeli? Bogastvo obredov, skrivnosti zakramentov so pred nami v naše posvečenje in zato, da jim pridemo bliže. Zakaj naj bi jih zapiral jezik, ki je mrtev, ki je samo še v knjigah?
Spreminjajočega in žuborečega življenja ne moremo utesnjevati v nekaj mrtvega samo zavoljo tega, ker je to mrtvo svečano in staro. Cerkev je živa množica in obenem prostor, kjer morata pravičnost in ljubezen biti na najvišjem svečniku. Je pravično zapirati lepoto in bogastvo obredov ljudem, ki govorijo samo svoj jezik? Je to ljubezen, če lahko moliš v svojem jeziku iz mašne knjižice, opravljaš zasebno molitve v svojem jeziku, ne bi pa mogel sodelovati z duhovnikom v svojem jeziku pri najbolj sveti daritvi? Ekumenski koncil je moral priti, ker je bil čas tudi v Cerkvi dozoret, ker je bilo veliko zunanjega v njej, tako okostenelega, da ni smelo več biti.
Zavedajmo se, da so vse liturgične spremembe vračanje k staremu, k tistemu prastaremu, kar je bistvo vere. Vera ni komplicirana zadeva, tudi ni zunanji blesk ne oguljena formula — vera je življenje z Bogom in pot do večnosti. Kdor od katoliških laikov po vseh mogočih časopisih lovi novice o škandalu tega in onega duhovnika, o uporu tega in onega teologa, je daleč od tistega, kar naj bi vera za vsakega osebno bila: iskanje Boga tudi v preizkušnjah, ki jih danes Cerkev doživlja. Nobena stvar, niti človek, se ne rodi brez trpljenja.
—lš—
Škofje Treh Benečij pri sv. očetu
Vsak škof mora vsakih pet let obiskati Rim, dati poročilo o življenju Cerkve v njegovi škofiji in obiskati sv. očeta. Letos so na vrsti škofje iz vse Italije. Novost pri teh obiskih je ta, da prihajajo skupno v Rim škofje posameznih dežel italijanske republike. Tako so te dni v Rimu škofje Treh Benečij, ki so v četrtak 28. aprila v cerkvi sv. Petra somaševali in jih je potem skupno sprejel sv. oče. Zastopnik tega območja beneški patriarh Luciani je prikazal v strnjenem poročilu življenje v tem delu republike, škofje Julijske Benečije in Furlanije pa so pripravili še posebno poročilo, kjer so predstavili posebnost naše dežele, kjer biva slovenska manjšina. Ob tej priložnosti je goriški nadškof podaril sv. očetu knjigo z naslovom »Papež med nami«, kjer je opisan obisk sv. očeta prod petimi leti, ko je bil v Ogleju in Vidmu ob državnem evharističnem kongresu. Obenem mu je podaril tudi album fotografij o tem obisku.
•	Ameriški jezuiti številčno spet naraščajo. Lota 1970 so imeli 76 novincev, ‘ani pa že 150. Tudi druge redovniške skupnosti beležijo porast.
Marijin dom pri Sv. Ivanu
Vesel popoldan nam je nudil v nedeljo 17. aprila ansambel »Taims« z Opčin z vrsto popevk in glasbenih točk. V skoro dve uri trajajočem sporedu so nam odpeli in odigrali večino Avsenikovih in Bur-nikovih pesmi ter glasbenih točk.
Med izvajalci ansambla sta tudi dva avtorja in sicer kitarist Janez Beličič in harmonikar Igor Košuta, katerih kompozicije so tudi bile predstavljene. »Nabrala sem šopek rož« in še druge lepe pesmi nam je podala s čistim in dovršenim čutom Nadja Fabris, ki je žela zasluženo priznanje od hvaležnega občinstva. - E. F.
Marjan Jakopič
Na Krasu
Brinje ponižno in skrito, grenko dišeče zelenje, burji in snegu kljubuješ, dekliških si src hrepenenje.
Skromna vasica na robu — daleč na morje strmeča, prošnje k Njemu pošiljaš kot žena že dolgo noseča.
Morje, zvonik in sivina, brinje s spomini ob plotu, ognjišče, ki nas sprejema kot mati, kot Bogek tam v kotu...
Iz Slovenije
Dijaško obmejno srečanje v Kopru
V	soboto 23. aprila je bilo v Kopru obmejno srečanje dijakov višjih srednjih šol Primorske z obeh strani meje. Srečanja so se udeležili dijaki iz Gorice, Trsta, Kopra, Pirana, Nove Gorice, Postajne, Ajdovščine, Tolmina in Idrije.
Dopoldne so bila športna srečanja ter nekatere točke kulturnega programa (literarno in likovno področje), popoldne pa podelitev nagrad ter zaključna kulturna priredile« v koprskem mestnem gledališču. Dopoldanski del je obsegal tudi sprejem v občinski skupščini v Kopru ter sestanek ravnateljev v zvezi z bodočimi srečanji. Na popoldanski prireditvi so nastopili tudi zamejski dijaki, in sicer pevski zbor goriškega učiteljišča pod vodstvom prof. Jericija ter pevski zbor tržaškega učiteljišča pod vodstvom prof. 2erjal-Za-ghetove.
Smrt uglednega hrvaškega teologa
V	Rimu je v petek 15. aprila umrl frančiškanski redovnik Karel Balič, svetovno znani raziskovalec Marijinega življenja. Ustanovil je papeško mednarodno marijansko akademijo in organiziral ter vodil več mednarodnih marijanskih in marioloških kongresov. Nad 40 lat je deloval kot profesor in bil nekaj let rektor na papeški frančiškanski univerzi Antonianum v Rimu.
Njegovega pogreba v ponedeljek 18. aprila so se udeležili številni kardinali, saj je bil p. Balič konzultor različnih rimskih kongregacij. Pogrebno mašo je somaševalo nad sto duhovnikov. Sožalje so frančiškanskemu redu izrazili sv. oče Pavel VI., ministrski predsednik Andreottti in mnogi drugi. Jugoslovansko vlado je pri pogrebu zastopal poslanik pri Apostolskem sedežu Svete.
HlllflllllHIHIIIIIIIIIIIlll!ll!ll!IIHillllM1!ll!llllllllll!lllllllllltlllllllllllllllllllllHlllllllllllllllllilllll[|IIIIHIIIIIII!linill!lf!IHIIillllllillllllllll!IIIHIIIIIIHIIIIIIIIIII!IIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIln
ANDREJ MAJCEN SDB
Tri tedne pri slovenskem kirurgu dr. Janežu
(Priredil Anton Vode SDB)
(6)
Takoj po prihodu, sredi junija 1952, so kamiljamči z dr. Janežem ustanovili skromen kirurški oddelek z 12 posteljami. Dne 17. julija je bila prva kirurška intervencija. Dr. Janež, ki ga Kitajci imenujejo '<Fan Isen», postaja vse bolj znan, kami-ljanci in njihova bolnišnica dobivajo sloves. Sem se zatekajo ljudje iz okrožja, ki šteje 400.000 ljudi. Kmalu je bilo treba pripraviti 40 postelj. Danes, po 25 letih, ima bolnišnica 480 postelj in pet oddelkov: 180 na kirurgiji, 125 na splošnem, 20 na otroškem, 45 na porodniškem oddelku in 110 v sanatoriju za TB, ki stoji na bližnjem hribu. Poleg tega je še poliambulatorij, ki ima vsak dan kakih 600 obiskov. Onstran c<Jste pa je triletna višja srednja šola za bolničarke. V treh razredih jih je čez 250. Te, ki so v zadnjem letniku, so tudi na Praksi v bolnišnici.
Pater Crotti piše z velikimi črkami: V 25 letih je dr. Janež opravil okoli 70.000 kirurških posegov (večjih ali srednjih, manjših ne štejemo). S tem je dosegel neke vrste rekord in ga le malokdo poseka. Ce bi hotel, bi lahko pripovedoval časnikarjem in vsem, ki sučejo pero, toliko, da bi napolnil debele knjige. Toda naš doktor je za take reči alergičen in ne mara nič povedati. Za vsako reklamo po časopisih je popolnoma nedostopen. Čisto drugačen pa je z bolniki: posluša jih, skuša jih razumeti, se z njimi pogovarja, se jim smehlja, jim daje pogum. Okoli njega se pletejo že prave ljudske legende. O njem vedo povedati nič koliko, celo reči, ki so čudne in morejo biti le sad domišljije. Jasno je, da jih ni samo ozdravil, ampak si jih je tudi pridobil in osvojil; imajo ga radi, zelo radi, in zato v svoji preproščini vedo toliko povedati...
ŽIVI KAKOR PRAVI MENIH
Pater Crotti nadaljuje: Dr. Janež se ne briga za svet, tudi ne za gospodarstvo, ki ga prepušča kamiljancem, ne za denar, ne za plačo, v svoji samoti živi samo za
bolnike.
AM: živi kakor reven menih, v majhni sobici. Tu je postelja, zraven hišni telefon, nekaj naslonjačev, knjižna omara s Cankarjem in medicinskimi knjigami, ki jih pridno prebira, radio, gramofon, da si navije kako slovensko pesem ali kakega klasika, ki mu je posebno pri srcu; ima tudi majhen kuhalnik, da si sam kaj pripravi; na mizici pepelnik in šopek rož, za katere skrbi stara bolničarka, ki mu pospravlja.
Sedaj mu je vrhovni predstojnik kami-ljancev dal narediti lepšo in nekoliko prostornejšo sobo, četudi je še vedno zelo preprosta, da se po truda polnem delu lahko malo odpočije, pokadi kako cigareto in zraven razmisli, kako bi razrešil ta ali oni težji operacijski problem.
V	nedeljo po maši si vzame avto, ki mu ga je podaril vrhovni predstojnik, in gre nekoliko na zrak, da se razvedri. Enkrat sva se peljala v sanatorij. Tu je majhno pokopališče, kjer počiva več mojih prvih prijateljev kamiljancev. V sredi je plošča v spomin na p. Rizzija in s. Klavdijo, ki oba počivata tam daleč v Maocetungovi
Kitajski, nekje pri Caotungu, in čakata plačila za življenje, ki sta ga podarila v službi sv. Kamila; oba sta umrla za tifusom. Pomolil sem še pri grobu p. Anto-nellija, prvega zdravnika kamiljanca, ki je prva leta sodeloval z dr. Janežem. Moža sta se rada imela. Doktor je patru posredoval svojo zdravniško izkušnjo, pater pa doktorju svojo asketiko sv. Kamila: živeti za Kristusa v bolniku; umri je še dokaj mlad za rakom. Poleg njega leži junaški in meni tako dragi br. Casagrande, živo pravilo sv. Kamila...
O, to so zgledi, to so prve kamiljanske misijonske žrtve. Padle so sredi dela in so najsigurnejša podlaga za kamiljanski misijonski razvoj. Tu, mislim, bodo našli kak kotiček tudi zame, če se zrušim, med cipresami in rožami! Nemo sem stal; pred duhom se mi je zvrstil lep kos moje zgodovine; svoje premišljevanje sem zaključli z dognanjem: Kaj si pa ti, revček Andrej-ček, napravil? Tri velike luknje v morsko vodo...
Tretji teden po operaciji me je doktor po deseti maši in po majhnem kirurškem posegu spet peljal na izlet, kot pravd.
Ogledovala sva si ribiško pristanišče, ki se polagoma razvija v veliko morsko luko. Ladje in barke so prihajale z morja, na obali so, kakor nekoč sv. Peter in tovariši, sortirali ribe in druge morske živali. Simpatične Taivanke so s smehljajočimi se obrazi ponujale raznovrstno morsko bogastvo, ki ga je ustvarila božja dobreta.
Počasi sem capljal za doktorjem, ker me je rana še nekoliko bolela, posebno pa še, ker sem pasel radovednost nad prečudnimi sadovi Tihega morja. Na levo in desno so velikanske tovarne, krasni železniški vagoni švigajo mimo naju. Ogromne zaloge raznega materiala za novo najmodernejšo električno železnico proti Hvalianu. Polje je lepo obdelano. Tu in tam vidiva čudovite nove pagode — smo v budistični deželi — in kako revno majhno krščansko cerkvico. Kamiljanci imajo više v hribih več majhnih misijonskih postaj med prvotnimi otoškimi prebivalci. Le-ti so bolj sprejemljivi za vero v Boga, medtem ko se priseljenci trdovratno držijo budizma.
V	teh 25 letih se je Kitajska na Formozi silno lepo razvila in je disciplinirana država.	(Drugič	naprej)
Slovenska skupnost počastila praznik osvoboditve
Pokrajinsko tajništvo Slovenske skupnosti v Gorici se je na dan osvoboditve 25. aprila spomnilo vseh padlih za svobodo v boju proti fašizmu, saj je prav po teh žrtvah zasijala nova zarja svobode za slovensko manjšino.
V	nadaljevanju seje pod predsedstvom pokrajinskega tajnika Marjana Terpina je tajništvo obravnavalo razne aktualne probleme. SSk nasprotuje sedanji porazdelitvi Fonda Gorica, ki se ozira predvsem na znane infrastrukture, ne upošteva pa resničnih potreb goriškega prebivalstva. Člani tajništva so nato razpravljali o bližnjem obisku pri SZDL v Novi Gorici, ki se uvršča v okvir stikov z obmejnimi političnimi dejavniki.
Tajništvo bo nadalje okrepilo informacijsko dejavnost prek svojih tiskovnih organov. Posebej je še obravnavalo problem ustanovitve novih sekcij, zlasti v mestu Gorici.
Sprejem na čast delegaciji SZDL na goriškem gradu
Ob zaključku uradnega obiska delegacije Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije pri deželnem tajništvu Krščanske demokracije je bil prejšnji petek 22. aprila v znani restavraciji na goriškem gradu sprejem, ki ga je priredil jugoslovanski generalni konzul v Trstu Ivan Renko. Na sprejemu sta bili prisotni obe delegaciji, ki sta ju vodila za SZDL predsednik Mitja Ribičič in za DC deželni tajnik Sergio Co-loni. Poleg teh so se sprejema udeležili vidni predstavniki političnega življenja v naši deželi in pokrajini, med temi goriški prefekt Barasso, župan De Simone, predsednik pokrajine Agati ter predstavniki političnih strank.
♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦m*
SKPD v Gorici vabi na kulturni večer, ki bo v sredo 4. maja ob 20.30 v mali dvorani Katoliškega doma. Geolog dr. Miro Koršič bo predaval o temi
POTRES V FURLANIJI IN NA GORIŠKEM
Predavanje bodo spremljali diapozitivi.
Briljanten koncert na goriškem gradu
Goriška koncertna sezona, ki so jo tretje leto priredile Glasbena matica, ZSKP in SPZ, je pri kraju. Zadnji koncert — šesti po vrstnem redu, v kolikor smo letos imeli še enega iz lanske sezone — je bil v četrtek 21. aprila v dvorani deželnih stanov na goriškem gradu. Primeren okvir, kot nalašč za ansambel in vrsto glasbe, ki smo jo poslušali. Slovenski komorni orkester iz Ljubljane je pod vodstvom Antona Nanuta predvajal izbrani (čeprav škoda bolj maloštevilni) publiki izredno posrečen koncertni program. Vsa dela so bila v glavnem iz ožjega klasičnega repertoarja, če izvzamemo prvo skladbo, Balete »a 5« slovenskega baročnega mojstra Janeza Krstnika Dolarja. Mozart, Tartini in Haydn so nosili težo večera in so tako dali koncertu pečat intimne slogovne in vsebinske enovitosti.
Po prijetnih zvokih baročne lahkotnosti in — lahko bi rekli — takratne kozmopolitske usmerjenosti te uglajene muzike v nekaki baletni suiti (od »inlrade« do »re-tirade« mimo gige, sarabande in couran-te) je program prešel na prvo glavno delo večera, Mozartov violinski koncert v D-duru KV 218. Violinist solist je bil Črtomir šiškavič, mlad tržaški obetajoč umetnik, ki nadaljuje glasbeno izpopolnjevanje pri znanem slovenskem violinskem mojstru Igorju Ozimu v Kolnu. Sam koncert salzburškega skladatelja je gotovo eden pomembnih tovrstnih skladb v violinski literaturi in predstavlja trd oreh za preizkušnjo slehernega violinista, šiškovič je v svoji igri pokazal velik muzikalni temperament in znatne tehnične zmogljivosti. Zelo precizen je bil tudi koncertant,ni dialog violina-orkester, kar je pri takem koncertu osnovnega pomena.
Drugi del koncerta je obsegal najprej Tartinijev Koncert v F-duru št. 58 za sam orkester. Delo samo je polno prekipevajoče melodike in kaže na različne vplive v istrskem skladatelju (ne zadnje verjetno tudi slovanske narodne glasbe!). Posebej smo tu občudovali barvito vlogo rogov in oboe, kar vse je vlilo skladbi ter njeni izvedbi neko zvočno intimnost in svežino. Zadnja je bila na sporedu Hay rineva simfonija v f-molu (La Passione), v
kateri je orkester ponovno dokazal, da jc zelo amalgamirano instrumentalno telo, ki z veliko umetniško subtilnostjo in rafiniranim čutom interpretira partituro. Za vse to gre prvenstvena zasluga dirigentu, primorskemu rojaku Antonu Nanutu, sedaj stalnemu dirigentu Slovenske filharmonije.
Koncertna sezona v Gorici je letos zabeležila res velik uspeh, tako po vrhunskih umetniških nastopih (poleg sedanjega naj med drugimi posebej omenimo še koncert ljubljanskega radijskega komornega zbora) kot po odzivu od strani občinstva in ljubiteljev glasbe. Vse to dokazuje, da je taka umetniška politika pravilna in da jo kaže nadaljevati. Ne poznamo še koncertnega programa za prihodnjo sezono, vendar sodimo, da bo šla dosedanja orientacija še naprej in to v edino korist naše kulturne rasti v zamejstvu.	ab
Nastop rojanske mladine in goriškega zbora »Kekec«
V	nedeljo 24, aprila so v Katoliškem domu gostovali dijaki enotne srednje šole »Fran Erjavec« iz Rojana. Nastopili so z mladinsko igro »Pikica in Tonček«. Poleg tržaških gostov je nastopil tudi goriški mladinski zbor »Kekec«, ki ga vodi Ivo Bolčina. Zapel je pet pesmi; med njimi so bile nekatere precej zahtevne. Razveseljivo je, da se je tudi letos zbor pomladil, saj je v nedeljo nastopilo lepo število novih pevčkov. Priznati je treba, da so se vsi čedno odrezali. Njihova pesem je bila obenem pozdrav Goričanov tržaškim prijateljem.
Igra o Pikici in Tončku je bila zelo prijetna. Priredila jo je in tudi naštudirala prof. Marija Peterlin-Susič. Mladi igralci so se lepo vživeli v svoje vloge in vsa štiri dejanja odigrali živahno in tekoče. Med vsemi je izstopala Pikica, ki je imela tudi glavno vlogo. Tega pristnega in tako posrečeno izbranega dekletca je bilo občinstvo še posebej veselo. Priznanje pa zaslužijo prav vsi, ki so sodelovali pri uprizoritvi igre. Dandanes, ko je na enotnih in tudi na višjih srednjih šolah tako malo zanimanja za tovrstno dejavnost, nam ro-janska šola dokazuje, da kulturno udejstvovanje šolskega dela nikakor ne obremenjuje, temveč ga lahko učinkovito dopolnjuje.
Med odmori je igral ansambel mladih Rojančanav in z veselimi melodijami zabaval občinstvo. Posamezne točke je napovedovala dijakinja Nadja Cotič.
Dvorana Katoliškega doma je to popoldne mladostno oživela; med občinstvom je bilo seveda največ otrok. Najbolj radovedni in neučakani so kar obkolili oder. Mladi in najmlajši, njihovi starši in številni prijatelji mladine so vse nastopajoče nagradili z navdušenim ploskanjem.
Letošnji Praznik frtalje v Rupi
Čeprav je naš kraj tako majhen, da ga na zemljevidu le težko najdeš, pa so ga preteklo nedeljo premnogi našli. In prepričan sem, da so tudi letos, kakor vsa prejšnja leta obiskovalci odnesli iz našega kraja pristen kulturni užitek, ki človeka osreči in zadovolji.
Dve uri in pol trajajoči program ni prisotnih nič dolgočasil, saj se je vse odvijalo kakor na tekočem traku. Najprej jc za primemo razpoloženje poskrbel ansambel Lojzeta Bledeta iz Števerjana s pevci in humoristom. Sledil jc nastop Goriškega okteta, ki je dovršeno odpel svoj program. Za njim je nastopil domači pevski zbor Rupa-Peč pod vodstvom Zdravka Klanjščka ter dokazal, da slovenska pesem v naši vasi vedno živi.
Veseli srno bili naših najmlajših iz otroškega vrtca in iz osnovne šole. Požrtvovalnim učiteljicam naj gre topla zahvala za trud, ki so ga imele v zvezi z nastopom šolarjev.
Pozdravni govor je imel Marij Maver, ki je nadomestil obolelega časnikarja Saša Martelanca. Za njim je nastopil moški zbor iz Opatjega sela, ki je s čednim številom pesmi pripravil -kar majhen koncert. Lep užitek je nudilo tudi dovršeno petje moškega zbora iz štmavra pod vodstvom prof. Devetaka.
Darko Durcik je povedal šc nekaj misli ob tem prazniku ter predstavil moški zbor »Ivan Cankar« od Sv. Duha pri Škofji Loki. Tudi njih petje je pri poslušalcih izzvalo mogočen aplavz.
Nato je slovenska pesem ob dobri postrežbi in izborni kapljici odmevala šc pozno v noč ter pričala o zadovoljstvu vseh udeležencev. - ik
GODNIČ BERNARDIN
Rojen 20. maja 1914 v Komnu, posvečen 29. junija 1939 v Gorici. Od leta 1940 do 1947 je bil župnik v Gradnem v Brdih, od 1947 do 1977, torej polnih 30 let, pa župnik v Vrtojbi. Dotrpel je po neozdravljivi bolezni na velikonočni petek 15. aprila, k večnemu počitku pa so ga položili na belo nedeljo 17. aprila na vrtojbenskem pokopališču. O zaslužnem pokojniku je obširno pisal naš list v prejšnji številki.
Sovodnje
Akcija za ustanovitev krvodajalske sekcije tudi v občini Sovodnje je dobro uspela. Pripravljalni odbor se je živo zavzel za ta človekoljubni podvig in v petek 22. t. m. je bil sestanek občanov v domačem Kulturnem domu. Število udeležencev je preseglo vsa pričakovanja. Tudi tistih, ki so se obvezali, da postanejo krvodajalci je bilo zelo visoko. V kratkem zato lahko pričakujemo ustanovni občni zbor te sekcije in bo tako tudi sovodenjska občina stopila v zbor tistih, ki se zavedajo važnosti darovanja krvi v človekoljubne namene.
Zborovanja so se udeležili tudi ravnatelj transfuzionalnega centra goriške civilne bolnišnice dr. Bancheri, iz Nove Gorice dr. Urbančič ter predsednik in tajnik pokrajinske zveze krvodajalcev.
Počastitev padlih. V nedeljo dopoldne je bila pred spomenikom padlih občutena proslava žrtev fašističnega nasilja. Občinska uprava je v goste povabila moški zbor iz Škofje Loke, ki je začel proslavo s priložnostno pesmijo. Padlih sta se spomnila župan Jožef češčut in Oskar Malič. Sledili sta še dve recitaciji. Moški zbor iz Škofje -Loke je nato zapel še pomenljivo »Lipa zelenela je«.
Tečaj slovenskega jezika v občini Krmin
Krminska občina je letos že drugič organizirala v Krminu in Bračanu poleg drugih petmesečnih tečajev koit so nemščina, likovna umetnost, furlainščina in telesna vzgoja, tudi tečaj slovenskega jezika za osnovnošolske otroke.
Otroci, ki obiskujejo la tečaj, so razdeljeni v tri skupine. Vsaka ima slovenski pouk enkrat tedensko popoldne po dve uri. Vseh otrok, ki letos obiskujejo slovenski tečaj, je 38; lani jih je bilo 32. Ta porast priča, da je bil lanski tečaj uspešen. Zasluga za to gre predvsem požrtvovalnemu prizadevanju voditeljice slovenskega tečaja v Krminu, ki prihaja poučevat otroke iz števerjana.
Skupno romanje v Francijo
Vršilo se bo od ponedeljka 4. do petka 8. julija 1977. Število udeležencev je omejeno: 200 oseb. Pohitite zato z vpisom! Cena 110.000 lii\ Ob vpisu sc vplača 30.000 lir, ostali znesek se more poravnati do L junija. Romanje prireja tržaška Duhovska zveza v sodelovanju z goriškimi duhovniki. Potuje se v udobnih avtobusih. Na Tržaškem vpisujejo vsi slovenski dušni pastirji, na Goriškem uprava Katoliškega glasa v Gorici, Riva Piazzutta 18, tel. 83177. Iz programa:
Ponedeljek: zjutraj odhod iz Trsta in Gorice, večerja in prenočevanje v Dolini Aosta.
Torek: skozi predor pod Mont Blancom do Chamonixa v Franciji, nato v Annecy, kjer je bil škof sv. Frančišek Šaleški; maša v svetišču, njemu in sv. Ivani Šantalski posvečenemu; kosilo ob Ženevskem jezeru; zvečer prihod v Ars pri Lyonu, kjer je deloval sv. Janez Vianney.
Sreda: iz Arsa do Clunyja, kjer je bil nekdaj slavni benediktinski samostan; obisk ekumenskega kraja Taize; opoldne v Paray-le-Monialu, kraju razodetij Srca Jezusovega sv. Marjeti Alakok; prenočevanje v Lyonu.
četrtek: sv. maša v svetišču La Four-viere nad mestom; prek Grenoble v 1800 metrov visoko ležečo Marijino božjo pot La Salette v francoskih Alpah; tam kosilo, popoldanski odmor, večerja, prenočevanje.
Petek: povratek; kosilo pri Novari, večerja pri Padovi.
Za potovanje je potreben ali polni list ali veljavna osebna izkaznica.
Proslava 25. aprila
V	Gorici je bila osrednja pokrajinska proslava praznika osvoboditve 25. aprila. Na trgu Baltisti so se zbrali predstavniki oblasti, izvoljenih organov, političnih strank in protifašističnih gibanj cele pokrajine. Na zborovanju so govorili predsednik pokrajine Agati, občinski odbornik Fantini, za slovensko manjšino v slovenskem jeziku Marija Ferletdč in pokrajinski svetovalec Poletto. Po uradnih govorih so sledile podelitve odlikovanj raznim bivšim partizanskim predstavnikom.
Občinska svetovalka v Doberdobu Marija Ferietič je zlasti prikazala boj Slovencev v Italiji, ki so doprinesli ogromen delež k protifašističnemu odporu. Zato pa tudi pričakujejo, da bo vendar prišlo do popolne uresničitve 6. člena ustave ter določil Osimskega sporazuma za zaščito slovenske manjšine v Italiji.
Šport
Vigili - Olympia 1 : 3
Tudi videmski ekipi Vigili ni uspelo prekiniti pozitivne serije nastopov goriške 01ympije. Čeprav bistveno okrnjena, manjkala sta namreč oba brata Cotiča, ni slovenska šesterka nikdar podvomila v končni uspeh. Pač pa sta šepala ritem in borbenost, predvsem zato, ker se je tekma odvijala v zgodnjih jutranjih urah in je manjkal vezni igralec. Kronika tekme je tudi tokrat revna: prva dva niza je 01ympia takoj pospravila, nato zadremala na »lavorikah« v tretjem setu ter se nenadno prebudila v četrtem in ponovno žela uspeh.
Po tej tekmi je polovica turnirja mimo, izkupiček pa spodbuden: pet zaporednih zmag, le trije seti izgubljeni (lahko bi jih bilo še manj), polnih deset točk in odločno vodstvo na lestvici. Vendar pa je treba v povratnem delu prvenstva računati na trši odpor moštev kot sta Ginnastica in Liber-tas, ki sta 01ympiji za petami. Medtem pa je prihodnjo soboto na sporedu goriški derbi z Agijern. Tekma bo ob 18. uri na Kornu.
* * *
Kot že večkrat, bo tudi letos OJympia sodelovala z moško ekipo pri »XI. turnirju prijateljstva«, na katerem nastopajo odbojkarska društva iz zamejstva, Slovenije in Reke. V izločilnem delu tekmovanja se bo naše moštvo pomerilo 4. maja ob 20. uri na stadionu 1. maja v Trstu z močnima kandidatoma Krasom in Borom.
4=	*	*
Dekliška ekipa OIympije je začela svoje prvenstvo 3. divizije. V prvi tekmi z Domom je morala poražena z igrišča. Treba je pač razumeti, kajti ekipa je skoro vsa prenovljena.
DAROVI
Za sklad Katol. glasa: N. N. 5.000 lir.
Za Alojzijevišče: N. N. 10.000; družina čus 100.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: družina Stanka Konjedic namesto cvetja na grob Mariji Konjedic 4.000 lir.
Ob 10-letnici zbora »Mirko Filej« iskreno čestita Josip Perin iz števerjana in daruje za zbor 5.000 lir.
Ob deveti obletnici smrti nepozabnega moža Francija daruje žena Marija Pavlin vd. Briško za Zavod sv. Družine, za Alojzijevišče, za sklad Katol. glasa in za slovensko duhovnijo v Gorici po 2.500 lir.
Marjan Vižintin daruje namesto cvetja na grob Marije Terčelj-Bone za sklad Katoliškega glasa 20.000, za Zavod sv. Družine in za Alojzijevišče pa po 15.000 lir.
Za števerjansko cerkev: družina Pintar ob krstu Mateja Pintar 30.000; namesto cvetja na grob Jožefa Hlede darujejo Afra Komjanc 5.000, tpta Tereza 10.000 ter družina Hlede 5.000 lir.
Ob pogrebu Jožefa Gergolet daruje družina Gergolet iz Doberdoba za domači cerkveni pevski zbor 20.000 lir.
Za potresence v Beneški Sloveniji: N. N., Bane, 10.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Ana in Branko v spomin Zdravke Vidmar-Čebron 3.000; Viktor čebron v spomin pok. žene Zdravke 20.000; družina Peter Vidau v spomin Josipa Škabar za zastavo sv. Jerneja 5.000; N. N. 100.000; Mihaela Škerlavaj 10.000; družina Feriat 1.000; razni 50.000; Angela Škerlavaj 4.000 lir.
Za cerkev na Banah: družina Husu namesto cvetja na grob Josipa Škabar 10.000; Giovanni Pro ob krstu sinčka Pavla 5.000 lir.
Za cerkvico na Konkonelu: v spomin pok. Andreja Markon darujejo: L. S. 4.000, G. Z. 5.000 in I. R. 3.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
¥ IMm
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19; kratka poročila ob 11.. 14; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15.
Spored od 1. do 7. maja 1977
Nedelja: 8.30 Kmetijska oddaja. 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Vedri zvoki. 10.30 Orkester. 11.05 Mladinski oder: »Piper nad pragozdom«. 11.35 Nabožna glasba. 13.00 Ljudje pred mikrofonom. 13.15 Slovenske ljudske pesmi. 14.05 Operete. 14.35 Lahka glasba. 15.00 šport.
Ponedeljek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Obletnica tedna. 9.40 Koncert. 14.05 Koncert folk. 14.30 Mladina. 16.15 Od melodije do melodije. 17.05 Koncert. 18.05 Srečanja. 18.20 Slovenski zbori.
Torek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Šolska oddaja.
9.40 Koncert. 14.05 Koncert folk. 14.30 Mladina. 14.40 Glasbeni vestnik. 16.30 Za naj-mlajše. 17.05 Koncert. 18.05 Problemi slovenskega jezika. 18.20 Zborovska glasba.
Sreda: 8.05 Tjavdan. 9.30 Rojstna hiša naših velmož. 9.40 Koncert. 11.40 Šolska oddaja. 14.05 Koncert folk, 14.30 Mladina.
14.40 Izbirajte sami. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Deželni solisti. 18.05 »Bunker«.
četrtek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Nekoč je bilo. 9.40 Koncert. 11.40 Šolska oddaja. 14.05 Koncert folk. 14.30 Mladina. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Koncert. 18.05 Tehnološke spremembe. 18.20 »Primorska poje 77«.
Petek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Zenska imena.
9.40 Koncert. 11.00 šolska oddaja. 14.05 Koncert folk. 14.30 Mladina. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Deželni skladatelji. 18.05 Kulturni dogodki v deželi. 18.25 Domači zvoki.
Sobota: 8.05 Tjavdan. 9.40 Koncert. 14.05 Koncert folk. 14.30 Mladina. 15.35 Poslušajmo spet. 18.05 »Južna železnica«. Igra. 18.45 Vera in naš čas.
OBVESTIIA
Seja Zveze slov. katol. prosvete v Gorici bo v ponedeljek 2. maja na sedežu v Gorici ob 20.30.
Ljubljansko mestno gledališče bo v sredo 4. maja ob 20.30 gostovalo v Verdiju v Gorici z igro, Andreja Hienga »Večer ženinov«. Igra je za goriški abonma.
V Društvu slov. izobražencev v Trstu, ulica Donizatti 3 bo v ponedeljek 2. maja filmski večer ob prvi obletnici potresa v Furlaniji. Svoje filme bo prikazal Giordano Michelizza (Mihelič) iz Platišča v Slovenski Benečiji.
Maša za cerkveno edinost bo v Trstu v Marijinem domu, ul. Risorta 3 v ponedeljek 2. maja ob 18.30. Maša bo v čast bi. p. Leopoldu ob prvi obletnici proglasitve blaženim.
V Slov. klubu v Trstu bo v soboto 30. aprila govoril časnikar Sergij Pahor o temi »Prvi maj in študentovsko gibanje«. Predavanje bo v društvenih prostorih ul. Donizetti 3 ob 19.15. V soboto 7. maja bo večer posvečen 20-letnici delovanja kluba. Vabljeni so vsi sedanji in bivši člani.
Izlet na Koroško v nedeljo 29. maja priicja Društvo slovenskih izobražencev z obiskom kiparja Franceta Goršeta in ogledom njegove galerije v Svečah v Rožu. Vpisovanje na sedežu društva in pri odbornikih društva. Kipar Gorše je pravkar dokončal kip prof. Peterlina, ki ga bodo v društvenih prostorih odkrili ob koncu letošnje sezone.
★
Za svetišče na Sv. gori: N. N., Sv. Ivan, Trst 20.000 lir.
Za žrtve potresa: po g. Gorkiču N. N. iz Gorice 10.1X10; T. S. z Opčin 70.000 lir.
Za misijone: Vera Genlili, Trst 6.000 lir.
V	zameno za manjša dela in za družbo nudi udobno sobo v novem stanovanju, hrano in plačo po dogovoru 65-letna gospa ženski istih let. Naslov:	Giulia	Della
Schiava, ul. Anastasio 18/1T Trst tel. (040) 418869.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo