hiatus je dovoljen, če ni slaboglasen; pesnik sme premekniti cezuro, kamor se mu zdi potrebno, itd.1 Ko so simbolistom očitali, da si s tem hočejo le olajšati delo, so samozavestno odgovorili in ne po krivici: „Noben umetnik, tudi pesnik ne potrebuje olajšujočih pravil; stari verzi so tiranski, ne zavoljo svojih tesnih pravil, temuč zavoljo svojih samovoljnih pravil."
¦.V
Gotovo vzrok in morda tudi posledica tega estetskega naziranja so bile umske zablode. Čisto umevno je, da so simbolisti, ko so istovetili sebe z vesoljstvom, zašli v panteizem ter da je njih poezija amoralna in nemoralna.
Čudno se je združila s panteizmom srednjeveška mistika. Ne mistična vera, temuč mistična čuvstvenost, prosti, vseobsegajoči polet mistične duše, potapljanje v vesoljnost božjo ter primitivna, pikantno naivna oblika mističnih spisov — to je mikalo simboliste. „Oni so nehali verovati, toda v srcu jim je ostal meglen in vsiljiv spomin na prepovedano. In kakor ne verujejo, tako se tudi prav nič ne obotavljajo prekoračiti teh zakonov, a vendar hočejo čuvstvovati, kakor bi še vedno verovali, ter okusiti slast tistega, kar imenujejo teologi greh zlobe, greh satana in vseh prokletih; oni hočejo kljubovati prepovedi zato, da žalijo Boga, prekršiti zakon zato, da podvoje svojo slast. (Njihov) misticizem išče torej čuvstev, ki se jim zde sladka, ker so prepovedana. Ekstazo, do katere je čiste mistike dvigala vnema njih molitev, dosezajo ti psevdomistiki z izžemanjem svojega organizma."2 Njih misticizem obstoji v tem, da so potvorili duhovno naslado, da ljubijo duh kadila in brlenje tankih, kapajočih sveč v mračni cerkvi, da izrabljajo besedo starih mistikov in krščansko terminologijo v profanem ali bogokletnem zmislu, kakor Baudelaire, ko poje:
Je  fadore,  6  ma frivole,
Ma  terrible passion!
Avec la  devotion
Du pretre pour son idole, Je veux batir pour toi, Madone,  ma maitresse. Un autel souterrain au fond de ma detresse.3
Vendar niso simbolisti toliko neverni, kot bolestno razsanjani. Oni radi slišijo in govore o ne-
1  Ou nous en sommes? 72. 73.
2  Poesie contemp. 109.
3                   Obožujem te, frivolna, strašna strast!
S pobožnostjo svečenika za svoj idol! Zgraditi ti hočem, Madona, gospa, podzemski oltar na dnu svoje bede.
vidnem, ljubijo tihoto samostanov in ascetske poteze menihov (Verhaeren), manjka jim pa umskega in moralnega spoznanja. Nekateri izmed njih so našli nazaj pot h krščanstvu; drugi tavajo po brezciljnih potih agnosticizma brez miru in zadovoljstva in le semintja se jim dvigne krik prav iz dna srca, kot je zajecal n. pr. Maeterlinck k Bogu:
Mon ame  a peur  comme  une  femme. Vover ce  que j'ai fait,  Saigneur, De  mes  mains,  les  lys  de  mon  ame, De mes yeux, les cieux de mon coeur !
Ayez pitie  de  mes miseres! J'ai perdu la palme  et 1'anneau ; Ayez pitie  de  mes prieres, Faibles  fleurs  dans  un verre  d'eau.
Ayez pitie du mal des levres, Ayez   pitie  de mes regrets; Semez  des lys  le  long  des  iievres Et des roses sur les marais.
Mon Dieu!  d'anciens vols  de  colombes Jaunissent le  ciel  de  mes yeux, Ayez pitie du lin des lombes Qui m'entoure de gestes bleus!'«
In ko se je Paul Verlaine vrnil v Cerkev, ko se je „vrnil domov k Bogu mladosti", kakor pravi sam, je zapel v svoji zbirki „Sagesse" (Modrost) pobožne pesmi, ki jim ni mnogo ravnih v svetovni literaturi. Le en sonet! Bog ga vabi, naj ga ljubi, in Verlaine odgovarja:
—  Seigneur, c'est trop! vraiment je  n'ose. Aimer qui?
Vous ? Oh! non! Je tremble et n'ose.  Oh! vous aimer je n'ose, Je  ne veux pas!  Je  suis indigne.  Vous,  la Rose Immense  des purs vents de 1'Amour,  6 Vous, tous
Les coeurs des  saints,  6 Vous qui futes le Jaloux
Dlsrael,  Vous,  la chaste  abeille  qui  se pose
Dur la seule fleur d'une innocence mi-close
Quoi, moi, moi, pouvoir Vous aimer. Etes-vous fous ?
Moja duša je plašna kakor ženska. Poglej, kaj sem storil,  Gospod, z rokami, lilijami svoje duše, z očmi, nebom svojega srca.
Usmili se mojih bed! Izgubil sem palmo in prstan; usmili se mojih molitev, slabotnih cvetov v kozarcu vode.
Usmili se bolnih mojih ustnic, usmili se mojega kesanja, posej lilij ob mojem nemiru in rož na močvirju.
Moj Bog, davni poleti golobov
žoltijo nebo mojih oči,
usmili se pasu okrog ledij,
ki me obdaja s plavim objemom.

178    —