KATOLJŠK CEHKYEN LJST. „Danica" izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti /.a celo leto 4 gid. <*> kr., za pol leta iJ gl. 40 kr., za četert leta 1 gl oO kr. V tiskarnici sprejemana za celo leto 4 gl., za pol leta 2 g]., zaeertet leta 1 «rl.; ako zadene na ta dan praznik, izide „Danica" dan poprej. Tečaj XXXVI. V Ljubljani, 17. vel. serp. 1883. List 33. Fopotvaqje iz Minnesote do IJubljane. (Popisal misijonar Jož. Bnh.) Osmega julija sem se bil poslovil v svojih misijonih pri Perhamu. Devetega sem se po 4 urah vožnje po železnici pripeljal do Belle-Praicije, svojega nekdanjega stališa, da sem se poslovil tudi tam, kjer smo bili pred tremi leti med Kanadskimi Francozi novo cerkvico iz-zidali, in setre ali nune reda Svetega Frančiška vpeljali za izrejo mladine. Desetega zjutraj sem se peljal 1 !/a uro po železnici do Št. Klavda k škofiji, kjer pa-stiruje naš nekdanji semeniški vicedirektor g. Anton Gross, zdaj z imenom oče Severin, O. S. B. On dela z velikim vspehom pri pro-katedralni-fari, ljudje ga radi imajo in tudi preč. g. škof so si ga za general-vikarja izvolili. Popoldne tistega dne se pa peljem zopet 4 ure po železnici do Št. Pavla, poglavitnega mesta Minnesote. St. Pavlški general-vikar preč. oče Ravoux, ki še živi, je bil prišel, ko mlad misijonar v Minnesoto. in je tam postavil bil znamenje svetega križa ob lepem bregu, reke Misisipa med divjimi Indijani, med kterimi ni bilo belega človeka viditi, razun kakih dvanajst tergovcev, zdaj pa tam stoji lepo mesto Št. Pavel, ki šteje okoli 80.000 ljudi, in kjer je ta preč. oče Ravoux, francoski duhoven, od začetka sam misijonaril; in tam, Kjer je bilo pred 19 leti, o mojem prihodu v Ameriko, še le 28 duhovnov, jih je sedaj okolo 200; h Minnesota je med tem že razdeljena v dve škofiji, razun Dakote, ki se je v duhovskih zadevah nekdaj tudi pod Minnesoto štela. Tam v Št. Pavlu tedaj prenočim in za svoje popotovanje oskerbim potrebne reči. Enajstega o poldne zopet sédem v soparni vozovlak, in derdramo po železnici vse popoldne in celo noč brez prenehanja, ker v Ameriki ni potreba postajati zavolj ljudi, da bi si kaj jesti kupili, ali druge potrebe opravljali; to vse se dobi in opravi na vozovlaku med tem, ko se naprej pelje. Dvanajstega '/„8 zjutraj se pripeljemo do Cikaga, in ob 9 uri, dve uri potem, se zopet na hitri vozovlak vsedem in se peljemo celi dan ter pridemo zvečer po „Central-Michigan" — železnici do Detroit-a, iz Detroit-a se neutegoma zopet celo noč peljemo do Bufiala ali slapa Niagara, ki je nar imenitniši in nar večji slap na sveti, kar je nam znano. V Buffalo smo bili toraj prišli zjutraj. Trinajstega zjutraj se odpeljemo po „Erie-liniji proti Nov. Jorku kamor smo se tedaj celi dan in pol noči derdrali in okoli 11. ure po noči srečno došli. Štiruajstega v jutro si preskerbim biljet ali tiket za prevožujo čez morje, pri nemški tovaršiji ,Lojdovi-* na velikem parniku „Main-u." Ob dveh popoldne odrinemo od Hobohen-a, to je nasproti mesta Nov. Jork-a. kjer je barka v zavetju ležala. ..Stewarti,u (strežaji na barki) so izurjeni na mu-z i kal ne instrumente, torej so prav prijazno muzicirali. ko smo se memo mesta Novega Jorka peljali, iu dvakrat so iz velikih topov vstrelili, ko smo so ob zadnjih terdujavah memo peljali in ko se potem zemlja več ne vidi. Vse je bilo veselo in prijazno, tudi lepo vreme, in ptujci na barki, od vsih vetrov skupaj zgnani so se začeli sprijaznovati in soznanovati. Okoli šeste ure se barka nekaj pretrese; kapitan nekako preplašen, barko in soparno mašino ogleduje, barka pa obstoji, soparna mašina je ne more več naprej gnati. Torej ni bilo več upanja naprej jadrati; bilo je pa vprašanje, kako nazaj priti v zavetnik? K sreči, ako tudi zemlje več vidili nismo, je vender še bilo več malih ladij in bark tam okoli; torej je kapitan imel priložnost poslati enega svojih vodnikov pomoči iskati. Okoli polnoči pride barka in se prizadeva našo nazaj spraviti; pa ni imela dovelj moči. Torej drugo jutro pridejo trije mali par-niki, ktere vprežejo, eno spredi, eno ob levi, iu tretjo ob desni, in naš veliki parnik vlečejo nazaj proti Novemu Jorku iu memo tega mesta. Vse je bilo viditi neko pobito in žalostno; ni bilo več muzike in uc smeha slišati. Tako pridemo nazaj v nedeljo popoldne, in tam moremo čakati do srede, da smo zamogli se zopet na drugi barki z imenom „Rheiu*4 proti Evropi odpeljati. Una barka „Mam* pa, ki se ji je bilo pod vodo odlomilo vertivno kolo, ktero je sklenjeno s parno mašino in barko naprej žene, ne bo menda kaka dva mesca za rabo. Pravijo, da ta nesreča se redko kdaj zgodi, v 20 letih komaj enkrat. Namesto 14. julija sem torej še le 18 v resnici iz Novega Jorka odriniti zamogel. Novi Jork je eno nar večjih mest na zemlji oziroma na velikost, v zadevi starosti pa eno mladih mest, ker Amerika je še mlada, komaj kakih 400 let je, odkar je bil Krištof Kolumb Ameriko iznajdel; popred so samo divjaki tam stanovali, sedaj pa. ko se tako strašno veliko belih ljudi v Ameriko naseljuje od vsih narodov se divjaki morajo v gozde naprej proti zahodu umikati, koder se jih še sedaj veliko nahaja. V zediujenih deržavah še štejemo okoli 8UO.OJO Indijanov in teb je četerti del spreobernjenih in omikanih, veČina jih je še nevernikov ali divjakov, in jih tudi večina še po gojzdih leta, ter se žive samo od ubozega ribštva, ker druzih dohodkov nimajo; zverina, ki jim je nekdaj mesa in kož obilno dajala, je sedaj večidel pobita in postreljana, od kar so se beli ljudje naselili in zemljo obdelujejo. Torej še le kaka dobra četert naših Indijanov je pokeršcuih; ti radi Božjo besedo poslušajo in radi sveti roženkranc molijo, k spovedi hodijo, zemljo nekoliko obdelovati začenjajo in male lesene bajtice ali kočice delajo. Težavno je Indijaua k delu pripraviti, ker še nikoli delal ni; zato mu delo ne diši in od rok ne gre. Verh tega mu vsega pomanjkuje, nima živine, nima orodja, nima semena, iu ko bi tudi še kaj pridelal, ne ve, kani spraviti, da bi mu slabo vreme in zima ne pokončala; godi se mu kakor zauikernimu kmetiču, s tem razločkom, da zani-kerni kmet je večidel sam kriv, da v pomanjkanji živi, Indijan pa šc nikoli znal ni delati, in njegovi očetje nikoli delali niso. Torej so usmiljenja vredni. Osemnajstega julija se tedaj drugič podamo z Novega Jorka ob 2. uri popoldne in se peljemo 10 dni. da zemlje ne vidimo. Enajsti dan je barka poštne reči oddala pri mestu -Southtempton* na Angleškem, in smo torej južne kraje angleške dežele ogledovali, ko smo se peljali skoz Kanal-la-Manche in severno morje proti Bremen, kamor smo bili dospeli 12. dan po odhodu iz Novega Jorka, 30. julija zvečer. Vožnjo na morju smo imeli, hvala Bogu, mimo in pokojno. In ko smo prašali velikega strežaja, „štewarte" če je večkrat tako mirno na morji, je rekel: zna biti enkrat na leto, ali pa enkrat na dve leti. Ena noč je bila posebno zanimiva — bilo je vse oblačno in megleno, tako rekoč prav temna noč ; ali okoli 11. ure, kar jih še ni bilo zaspalo, vsi hitijo na verh barke, prašam nekoga, kaj da je? Pravi, hitro na verh pojdite, bote vidili kaj zanimivega. In res, ko na verh pridem, je bilo čudovito gledati na morje: vse morje, kamor se je oko ozerlo je mergolelo lučič, nekaj malo je bilo vetra, da je morje se nekoliko gibalo in pluskalo, in torej je bilo viditi, kakor da bi se male lučike v morju in po morju zibale in igrale, barka pa, ki neprenehoma naprej morje reže in seka, je bila viditi polna ognjenih isker, in tam kjer voda okoli barke šumi in perši, je bila morska voda vsa svitla, da se je vidilo v temni oblačni noči okoli barke kakor ko bi bil mesec svetil. Tako zanimljiv je bil ta pogled, da je človek celo uro stal na verhu barke in stermel tje v morje. Pravijo, da se morje nekako včasi od elektrike vname, in da se voda. in kar v morji živi, svetiti začne. Petindvajsetega julija, praznik sv. Jakopa, ko sera pred 25 leti za duhovna posvečen bil, sem torej mogel na atlanškem morji, oceanu, v sredi morja med Evropo in Ameriko praznovati; težko mi je bilo, da nisem mogel maševati. Devetindvajsetega julija pa, v nedeljo potem, ravno v sredi kanala med Angleškim in Francoskim, se pa nisem mogel več zderžati brez božje službe; ker na barki maševati ni mogoče, sem pa saj pridigoval. Ako tudi je bila večina protestantov, jim vender Božja beseda zamore k pridu biti; torej sem jim poklic človeka razlagal in zvečer pa nekoliko od Indijanov povedal. Eden-intridesetega julija sem pa že bil zopet na suhem, in sicer prišel do Berlina okoli 10 ur vožnje po železnici od Bremena, in v Berlinu sem torej maševal ob času, ko so moji predragi součenci svojo 251etnico duhovstva v ¿t. Vidu pri Ljubljani obhajali, akoravno telesno razločen, v duhu pa vendar zedinjen. Pervega avgust», se peljem S ur po železnici do Draždan, in tam postanem, da bi bil vidil, sikstinsko Mater Božjo, od slovečega Rafaela slikano. Kar sem podob dozdaj videl, nobena ni tej izverstnosti enaka, in ko jo človek zagleda, navadno po celo uro pred njo stoji, in jo občuduje, ker postava Matere Božje in Jezuška k sercu človekovemu kar govori, tako je zanimljiva ta podoba, res doveršena. Druzega avgusta opoldne se z Draždan v Saksoniji odpeljemo skoz Bodenbach nekako ob 4. uri popoldne, in skoz Prago ob osmih zvečer, — skoz Olomovec, pri solnčnem izhodu drugi dan, in pridemo do Dunaja ob devetih dopoldne; torej sem zamogel še tam maševati in potem tretjega avgusta popoldne Dunaj s stolpa sv. Štefana ogledovati in se malo opočiti. Cetertega avg. se pa zopet o 7®**- uri odpeljem proti ljubi domovini in zvečer malo po O dospemo do bele Ljubljane, do svojih nepozabljivih znancev in prijateljev, hvala Bogu zdrav in srečen! V domačiji mislim kaka dva mesca ostati, in med tem časom imam namen za kaka dva tedna na Tirolsko in Švicarsko se podati, potem pa se zopet nazaj v Ameriko verniti. J. F. Buh, misijonar. Sporočilo bratovščine za vedno češčei^je presv. Rešnjega Telesa in za opravo ubožnih cerkev v Ljubljanski škof^i leta 1882/83. Ko imamo zopet poročati o stanu in delavnosti naše bratovščine, se nam je pred vsem drugim ponižno zahvaliti Gospodu v najsvetejšem Zakramentu za obilni blagoslov, s katerim je tudi v preteklem letu obdaroval naše prizadevanje, ki izvira iz ljubezni in gorečnosti do Njega. On, ki vžiga v sercih svojih zvestih otrok tisti ogenj ljubezni, ki ga je sam prinesel na svet (Luk. 12, 1. 9.), je z močjo svoje milosti privabil naši bratovščini v preteklem letu zopet 1307 novih udov, da bi tako Njegovo čast povikševali, in ljubezen z ljubeznijo vra-čevali. V veliko tolažbo nam je tedaj, da se je do zadnje velike noči število v našo bratovščino zapisanih povzdignilo do 35.708 udov, in ako tudi od njih odštejemo do sedaj umerle ude, se vendar v Ljubljanski škofiji opravi vsaki mesec čez 30.000 molitvenih ur na čast presv. Rešnjemu Telesu. Dosti obilni so bili pa tudi darovi, ki so jih bra-tovski udje v preteklem letu zložili v poveličevanje presv. Zakramenta, kakor je bilo sproti izkazovano v „Zg. Dan." Znesli so ti milodari 4827 gld. 19 kr., ki so se obernili za naprave v prid ubožnim cerkvam. Napravilo se je namreč s pomočjo blagih družbenic, ki so se neutrudljivo darovale temu pobožnemu delu, v preteklem letu: 15 pluvijalov (11 belih, 3 vijolični, 1 čern), 50 mašnih plaščev (in sicer 16 belih, 14 rude-čih, 8 vijoličnih, 6 zelenih in 6 černih), 15 velumov, 8 plajščekov za ciborije, 5 antipendij, 28 raznih štol za pridige in za obhajila, 30 burz za obhajila, 26 blazinic za mašne bukve, 55 mašnih srajc, 51 koretljev, 165 humeralov, 55 cingulov, 100 korporalov, 100 pal, 200 rutic za lavabo, 400 purifikatorjev, 2 oltarna perta, 4 ogrinjala za oltar. Vsi ti paramenti so bili viditi v tu-kajšnem nunskem samostanu pri očitni razstavi od 5—7 tega meseca, po tem so se pa blagoslovili in razdelili, in sicer je dobila: 1. Cerkev sv. Petra v Ljubljani: 2 burzi in 2 štoli za obhajilo. 2. Cerkev presv. Serca Jezusovega v Ljubljani: 1 rudeč mašni plašč, 2 mašni srajci, 6 humeralov, 2 prepasa. 3. Polje pri Ljubljani: 1 velum. 4. Dobrova pri Ljubljani: 1 burzo in 1 štolo za obhajilo, 6 korporalov, 6 pal, 12 rutic za lavabo, 24 purifikatorjev. 5. Brezovec: 1 burzo in 1 štolo za obhajila. 6. Sostro: 1 zelen mašni plašč. 7. 4e^ica: 1 belo pridigarsko štolo. 8. Škofja Loka: 1 rudeč mašni plašč, 2 štoli za obhajila^ 9. Zabnica: 1 vijoličen mašni plašč. Trata: 1 bel pluvijal. Železnike: 1 bel mašni plašč, 1 štolo za 10. 11. obhajila. 12. 13. prepase. 14. 15. 16. bukve. 17. 18. 19. Sorica: 2 vijolični blazinici za mašne bukve. Z&lilog: 3 mašne srajce, 9 humeralov, 3 Šent-Lenart: 3 koretlje. Reteče: 1 velum. Dražgoše: 2 rudeči blazinici za mašne Spodnji Bernik: 1 rudeči mašni plašč. Senčuri pri Kranji: 2 obhajilni burzi. Predoslji: 2 mašni srajci, 6 humeralov, 2 prepasa, 6 korporalov, 6 pal, 12 rutic za lavabo. 24 purifikatorjev. 20- Naklo: 1 velum. 21. Kovor: 1 rudeč mašni plašč. 22. Velesovo: 1 mašno srajco, 3 humcrale, 1 cingulum, 3 korporale, 3 pale, G rutic za lavabo, 12 purifikatorjev. 23. Goriče: 3 koretlje. 24. Besnica: 1 belo štolo za pridige, 1 burzo za obhajila. 25. Terboje: 1 vijoličen mašni plašč. Begunje: 2 štoli za obhajila. Grad: 2 beli blazinici za mašne bukve. Bohinska Bistrica: 1 čem mašni plašč. Kropa: 1 vijoličen pluvijal. Jesenice: 1 štolo za pridige, 3 koretlje. 31. Ljubno: 1 zelen mašni plašč. 32. Lesce: 1 štolo za pridige, 3 koretlje. Zasp: 1 rudeč mašni plašč. Kanina Gorica: 1 vijoličen mašni plašč. OvšiŠe: 2 štoli za obhajila. Radoljica: 3 koretlje. Rovte nad Jesenicami: (j korporalov, 0 pal, 11 rutic za lavabo, 24 purifikatorjev. (Konec prih.) 26. 27. 28. 29. 30. 33. 34. 35. 36. 37. Pogum veljd! (Novomašnikom in sošolcem v spomin.) Kaj plah se oziraš, prijatelj, okrog, Ko kliče ua delo neskončni Te Bog V Kaj s strahom nemirnim serce Ti navdaja V Kaj sklepe prej terdne in stalne Ti maja? Mar plaši neštetih kerdel Te Gospod, Kateremu služil boš vedno, povsod? Pred kterim šibe se nebeški duhovi, Trepečejo vsi neizmerni svetovi! Mar bega junakov iskrenih Te cvet, Pred kterimi trese zlovoljni se svet? Ki strah so grozeč vsem sovražnikom Tvojim In škit so braneč vsem prijateljem svojim! Premaganih morda zastraši Te broj, Ki slabi brez meča hiteli so v boj? Sovražnik brezskerbne je hitro zapazil In v boji kervavem jih ljuto porazil. — Ne boj se, prijatelj, nevstrašeno stoj! Serčau se postavi sovragom na boj! Škit vere mogočne si vzemi v levico, Ljubezni puščico si deni v desnico! Z orožjem obdan — le pogumno naprej. Z junaki je zmaga poprej ali slej! Naj stresajo gromi, naj strela udarja: Naprej le: za vero, za dom, za cesarja! Opert na Boga in junake čverste, Naprej brez strahu med vojakov ver ste! Za dobro in pravo in lepo bojuj se! Človeštva uzorom duhovnik daruj se! Ogled po Slovenskem in dopisi. Iz Ljubljane. Prečast. g. amerikanski misijonar Jernej Rajgelj, naš rojak iz Bitnjega, soje te dni vernil nazaj v svoj misijon. Obiskal je svojo 73letno mater in druge svoje prijatle. Ž njim vred so pri oo. benediktinih tudi naši rojaki čč. oo.: G ros, Loč ni kar, Šifrer. Benediktini ondi so nekaj po farah razstavljeni v dušnem pastirstvu, nekaj pa doma v samostanu profesorji, ker v Collegevill-u v Minnesoti imajo male in velike šole, zdaj celo tudi univerzo, vseučilišče. Ob nedeljah grejo vsi — tudi profesorji — na deželo v duh. pastirstvo. Kako daleč so ti misij oni, sodi se lahko iz te^a. da se čez veliko morje pelje nar manj deset dni, ko parnik vedno s silno naglico teče; vender je od morja v Ameriki do teh misijonov v Minnesoti še ravno tolika dalja, kakoršna je čez morje. Po teh misijonih v daljnem severu je še dosti divjaštva toraj tudi revšine pri ljudstvu in pri naših misijonarjih. Preč. g. Jož. Buh pa se bode mudil še nektere tedne v naši deželi, med tem se podal tudi še nekoliko na Tirolsko in na Švicarsko. Ta verli misijonar dasi-ravno nekoliko oslabljen, si tudi ua svojih počitnicah ne da pokoja, ker vsako nedeljo v kaki cerkvi božjo besedo oznanuje. Blezo drugo nedeljo botle imel tudi v stolni cerkvi slovensko in nemško pridigo. Šmarina gora, že stara božja pot, prazuuje dan sv. Ane. V cerkvi romarski je tudi oltar ua čast ljubeznive matere iu patrone sv. Ane. Množica pobožnih priroma ta dan semkaj, da opravijo svoje obljube. Letos je pa še posebno zanimiva cerkvena slovesnost tukaj, ker dve prenovljeni v češenje presvete Božje Matere zidani znamnji dobili ste cerkveno blagoslovljenje, tako so zopet pomnoženi starodavni pomočki milosti na tej sveti Marijini gori. Sej že 1. 1314, 10. aprila, je pa-trijarh Oglejski Ottobouus podelil 40 dni odpustkov tistemu, ki obišče kapelico Marije Devicc na .Cholern-berch-ir' (Šmarna gora. na Golem bcrdu); 1. 1400. 3. maja, pa Autonius P. Aquil. cerkvi Svete M. D. na „Kollemberg-u" (Marienberg au der Save) ravno tako 40 dni; 1. 1411, 14. marca, so papež Joanez XXIII v pervem letu svojega papeštva podelili za romarje preč. D. M. na „Kollenbergiu odpustkov 100 dni (podpisan na brevu je Janez, nadškof Soltamensis, patrijarhov podložni, pisano in civitate Ziglv); 1. 1411, 3. maja, enako 40 dni odpustkov od patrijarha Ogl. (na pismu je še pečat rudeč iu lastnoročni podpis); 1. 1475 zopet 40 dni odpustkov cerkvi blažene in naj čast. M. D. na „Colemberg-uu (podpisali so kardinali v dan 22. marca v svojih staniščih ob časi papeštva Siksta IV v četer-tem letu); 1. 1499 je bil v. č. Sebastijan Nossinbonus. škofov kanonik, osebno v tukajšni cerkvi čast. D. M. in posvetil je altarja v čast sv. Ahacija in sv. Barbare, — ( podpisal pismo „dano Collenpergh" in podelil moč odpustkov za 40 dni pri zvonenji „Ave Maria". L. 1673, 2. julija, v četertem letu papeštva Klemena X, posvečuje Jožef škof ljubljanski, knez grofov Robatda in vitez veliki altar tukaj; 1. 1729, 31. maja, je pa obletnica posvečevanja (žegnanski dan) na Šmarni gori, ker takrat je bil Sigismund Feliks, cesarski knez grofov Schrotten-bachov, velike cerkve Solnograške kanonik, nam. episkop, posvetil na Šmarni gori cerkev in altarje v njej. Tukaj v romarski cerkvi je bratovščina živega rožnega venca imela svete odpustke na papeževo pismo, dano v Rimu pri sv. Mariji Večji, zaznamovano s pečatom ribičevim 15. marca 1<*>02 od P. P. Aleksandra VII v sedmem letu, — privoljena je od ljubljanskega škofa 21. junija 1662, podpisan je tukaj kanonik Filip Terpin, in 7. nov. 1707 so zaznamovani prazniki za odpustke, podpisan je Janez Auton Thalnitscher, škofov namestnik. Na tej poti je sedaj ponovljeno znamenje M 13. sedem žalosti, podpis se glasi: Britkih žalost polna Mati, Daj mi a Tabo žalovati, Da se grehov apokorim, Odpušenje sadobim. V drugem znamnji že pri verhu gore pa stoji iz kauiuja umetno izrezana podoba M. B. z JezuŠkom v naročji z napisom v skalo vsekanim: Ljuba Mati, hvaljena ! Angeljako poadravljena! Ti si Romarjem veselje. Gledat' Te — so naše želje! Veličasten je razgled v Božje stvarjenje s šmarne gore. Vernega kristjana duh se povzdiguje k nebu, ko se bliža višje in višje k romarski cerkvi; če se pa še mogočen glas zvonov in pok iz možnarjev oglašuje in spremlja cerkveno opravilo na tem svetem kraji, takrat se bogoljubnemu romarju zdi, kakor bi vžival že nekaj nebeške sladkosti. Tako ginljivo je bilo tudi, ko so v četertek pred sv. Vidom pridne deklice iz Tacna nesle lepo podobo Matere Božje gori po hribu, ktera je bila djana v sedanje olepšano znamnje na Šmarni gori. V polnem spoštovanji do nebeške Kraljice in svoje preljube matere so bile praznično oblečene in med svetim petjem in priserčnim veseljem so nosile in spremljale ta predragi zaklad na posvečeno goro. Danes pa, v dan blagoslovljevanja Marijinih podob, se je obnovilo romarsko veselje. Ozališana so znamnja, strel za strelom poka, zvonovi se vbrano glase, solnce nam slovesnost prijazno obseva, častiti gospodje pa blagoslovljaje pred podobo Marijino molijo: „Vsegamogočni večniBog. blagoslovi in posveti to podobo Matere Božje in dodeli, da kdorkoli tukaj ponižno prosi in resnično časti Mater Božjo, naj za-dobi nebeško milost na zemlji in večno slavo v nebesih. Po Kristusu Gospodu Našem. Amen." — Te priserčne prošnje sv. Cerkve imejte v spominu, kteri koli bodete pred podobo Marije D. pomoči prosili. Imejte jih v spominu, tudi ve, blage deklice (Jerica in Micka Jeralovi; Lenka, Micka in Jerica Tomšičeve, Joana Cernivcova, Neža Joževa, Neža Borštnarjeva, in druge), ki ste skazale Mariji Šmarno-gorski prelepo postrežbo! Kakor ste ve venčale in spremile Marijo na Šmarno goro, tako naj Ona vas venča s čistostjo in enkrat v nebesa spremi. Serčna zahvala čast. gosp. župniku Vodiškemu za vse lepe vravnave in oprave! Lepa hvala čast. g. duhovniku Šmarnogorskemu, ki ima zraven mnozih druzih skerbi tudi bistro oko na lepi red pri romarjih, da bi se božja pot v resnici posvečevala v Božjo čast, v če-šenje Marije D. in v zveličanje neumerjočih duš. Poštenje pa tudi g. mojstru Lor. Vodniku, ki umno vravnava in dela poprave in olepšave na Šmarni gori, ki bode Še letos postavil prelepo iz kamna sekano ob-hajilno pregrajo itd. Čcšena bodi, o Marija D vica, Na Šmarni gori, naša pomočnica! Ž. Iz Kremsa, meseca avg. 1883. Na stermih gričih ob bregu tako imenovane reke „blaue Donau" vidi se marsikaj mikavnega, kar budi v človeku misel na zale v rimskem zlogu zidane starodavne cerkve, in veliki vstavi spominjajo popotnika na tiste starodavne čase, ko so ljudje bolj za izgojo v keršanstvu in sploh za izveličanje duše skerbeli, kakor pa zdaj. V okolici, kjer sedaj bivam, in sicer poldrugo uro hoda od starega nekdanjega rimskega mesta Kremsa (Cremsia), dospe se na silno stermi hrib z velikim vsta-vom reda sv. Benedikta, „Gottweih" po imenu. Ta vstav praznoval je 4., 5. in 6. t. m. osemsto-letno slovesnost svojega obstanka (od 1. 1083). K tej slavnosti prikipelo je do tri tisoče ljudstva od vseh krajev iz nižje Avstrije. Zraven tristo duhovnikov vsacega reda bil je tudi nadškof Dunajski nj. presvitl. g. Gangelbauer navzoč. Sv. oče papež Leon XIII vdeležili so se te slovesnosti s tem, da so podelili pismeno iIiim, 26. junija 1883) odpustke tistim, kateri se vde-ležijo te slovesnosti. Naj v kratkem popišem kroniko tega „Štifta." Že leta 1072 bila je cerkev tega vstava toliko dodelana, da so zamogli veliki oltar postaviti in blagosloviti. Slovesno posvečenje novega vstava je bilo leta 1083: vstanovnik Altmann, škof Pasavski, položil je bil vstanovno pismo na Marijin altar, katero je še dandanes tam shranjeno. Tudi njegovo truplo počiva v močno pozlačeni posodi v ti zali cerkvi, in sicer glava v ste-kleničnem iu drago pozlačenem hranilu pred velikim oltarjem, drugo truplo pri stranskem oltarji. L. 1093 je bil škof Ulrih primoran namesto korarjev (Chorherrn) drugi red duhovnikov tam vstanoviti. Po dovoljenji papeža Urbana II. podala se je naselba benediktincev od sv. Blaža (St. Blasien) v Schwarzwaldu na Cottveih, in izmed teh izvoljen je bil za opata o. Hartmann. Kmalo (1116) odšel je oddelek teh benediktinarjev v tačas vstanovljeni stan Seitensteten. V znožji hriba Gottweihskega bival je že pred pervim opatom ženski samostan, kateri je bil toliko bolj sloveč, ker prebivala je v tem ozidju tudi sestra sv. mejnega grofa Leopolda, Heilberg po imenu. Bila se je preselila precej po smerti svojega moža Boriwoj-a, češkega nadvojvoda, v ta samostan. Toda 1. 1557 razpustili so ta samostan; nune so se zaradi slabih zemljiških dohodkov podale v cister-cienški samostan sv. Bernarda ob Ibsi. Tudi benediktinski samostan na Gottweih-u je v 15. in 16. stoletji tako opešal, da je bila 1. 1556 volitev opata opuščena in opravništvo (administracija) vstava prišlo je pod herzogenburškega prošta Jerneja „a Catancis." Že 1.1564 žugal je ta vstav Altmanov propasti, ker istega leta ni bilo nobenega novinca zanj. Podala se je torej depu-tacija k takratnemu cesarju in na to postavljen je bil Melkovski koventuval Mihael za opata. Ta opat je s svojim neutrudljivim in varčnim gospodarstvom postavil ta vstav zopet na noge. Pod cesarjem Karolom VI bil je že v taki moči, da si je zamogel propadeno opatijo sv. Adrijana v Szabavaru na Ogerskem „inkorporirati" in s konventom v posest vzeti. Z začetkom 1. 1873 ločila se je inkorporacija vstava Gottweihskega. Zraven dveh proštij šteje „štift" Gottweih 57 opatij, in je naj bogatejši razun Klosterneuburškega na Niže-Avstrijskem. M. Jakša. Dubica bos., 3. avgusta 1883. Prejel sem poslanih mi 111 gld., ter nove in že popred mi naznanjene in-tencije, ktere so že tudi razdeljene med duhovne, kteri jih bodo opravili. Nadaril Bog! Tukaj pa vlada zdaj nekaka tužnost, ker imamo veliko sušo, da je stern prerano zorela ali prav za prav se posušila, in tudi kasneje sejane koruze niso mogle rasti, rano sejana se v debeli zemlji, kakoršna je tukaj skor vsa, vsaj po ravnem še dosti dobro suše brani. Vender, ako ne bode dežja, mora tudi ta terpeti. Dalje imajo turci svoj ra-mazan ali post, toraj ne jedo in ne pijo nič od solnčnega vzhoda do zahoda, tudi ne pušijo tabaka. Ta post terpi en mesec neprestano, ter pride vsako leto v drugi čas, ker se ravna ne po solncu, ampak po luni. Kadar tedaj zadene v vroče poletje z dolgimi dnevi pa težkim delom, je resnično težek, in prav pogosto cepajo na zemljo oslabljeni postivci na potu, ali med delom. Vidi pa se, da tega posta ni sv. Duh postavil, kakor katoliškega po sveti Cerkvi. Od ene strani je strašno težek, resnično neprenašljiv, od druge pa zopet nekako evropsko kurentovanje, ker četert ure po solnčnem zapadu pokne top, ali možnar, ali puška, in zdaj se začenja jesti ali piti prav po volji, pa še tudi bolje od navadnih jedil, ker pravijo, da kdor zamore, ta mesec po 100 gld. več potroši na jelo, kakor pa kak drug mesec. „Ra-mazanove" noči so med turki nemirne in burne, polne vika in krika, bobnanja in piskanja ter vsakojake (se ve, da turške) muzike, pa raznih iger po kavarnah in kučah. Ženitbe niso zabranjene, ampak svobodne in dopuščene; pa saj imajo tako vsako noč pravo pirovanje (ženitbe). Kar bi toraj dobrega storil post ob dnevu z molitvo in milostinjo (vsak veren turčin ima vsaj dvakrat s hodžem, toraj v džamiji ali cerkvi, na dan moliti in gospodarji milostinjo deliti — vsaj 3 funto pšenice za vsako glavo v kuči — za čas ramazana), to vse podira ponočno kurentovanje; toraj ne more koristiti nravnosti nič, morda ji še škoduje. Kakor žalostno je v mohamedanizmu, pa je zopet žalostno v razkolu ali serbizmu, ker ta svet pridige nima nikdar, službo božjo pa sim ter tje tudi neznano redkokrat. Poznam (raz-kolnega) župnika, ki ima okoli 500 družin v svoji fari, pa nikdar o nedeljah ni doma; vselej je v Dubici, toraj fara nikdar nima službe božje, razun 3—4krat o večih shodih; kadar pa navadno tuj svečenik službo božjo opravlja, ne pa domači. Katoliški dušni pastirji obhajajo službo božjo redno, ali fare so široke in dolge, n. pr. od Gradiške ob Savi do Banjaluke, okoli deset ur narazen, je samo ena fara vmes, pa še ta v hribih. Ta daljava za službo božjo je rojenim Bosancem težka, tujim naselnikom pa vzrok, da službo božjo popolnoma opuščajo in torej nekako obdivjajo. En tak izgled naj povem, ker tiče prav Kranjce, to je, zedinjene iztočne katolike od Medlike. Sedmerica duš od tam, iz fare Drage in Svete nedelje, naselili so se dobre tri ure od Dubice v planini Kozari, v selu Vojskovo. Blizo tam je stari razvaljeni samostan razkolniški, kjer stanuje en kaludjer (mnih), da pase razkolniško svojo čedo. Metliški zedinjenci so kar k njemu v cerkev hodili, k spovedi in obhajilu, ter se njemu hotli dati vienčati (poročiti), misleč, da je onaj kaludjer prav ednake vere, kakor njihovi duhovni doma (ker imajo namreč zedinjeni Gerki vse obrede prav tiste kakor razkolni, samo verujejo drugače). Zvedel pa je to (ne vem že, kako) župnik v Dragi, ter je pisal ondašnjemu kaludjeru, da so ti Kranjci uniati, ter bi moral po carskem zakonu platiti znamenito globo, ako jih vienča. Ta globa je prestrašila raz-kolnika, ter ni hotel poročiti; ali ženin došel je sim v bos. Dubico zopet k razkolniškemu proti (dekanu), da bi njega poprosil za venčanje. Ko je ravno stal pred vratimi, da bi stopil na dvorišče, ugleda od daleč mene, ko sem se domu vračal. Ugleda me ter spozna, da sem katoliški duhoven, ker je njemu dobro znana noša kranjskih duhovnov, toraj počaka, da pridem bliže in hitro k meni pristopi in mi začne razlagati, da se hoče oženiti, pa nobeden ga neče venčati (poročiti), da hoče zato telegrafirati caru itd. Izprašam ga, odkod je, kake vere, in kje zdaj stanuje, morda se bo njegova želja mogla kmalo spolniti. Ko zvem, kar je bilo treba, rečem mu, da on je katolik, sicer ima vse obrede kakoršne Serbi (razkolniki), ali vero ima pravo, ker veruje, da je rimski papež glavar Cerkvi, toraj čez njega nima oblasti noben serbski kaludjer ali pop, pač pa kato liški duhoven, ako tudi rimskega obreda, in saj dobro vč, da zedinjenci okoli Metlike hodijo v cerkev k sv. maši k latincem, in že tudi k spovedi k latinskim duhovnom. To mi je priterdil vse, toraj mu rečem dalje: zamoreš ti ravno tukaj pri meni svoj namen doseči, da se le dob odo potrebna pisma. In to se je tudi zgodilo V cerkev bodo zdaj sem hodili v našo latinsko kapelo, tudi spovedovati jih zamorem, ali dovoljenje za obhajilo samo s presveto hostijo (Gerci se obhajajo pod obema podobama) bom moral sprositi za nje od preč. ordina-rijata. Kako se je godilo in se še zamore goditi v Bosni zbog vere rojenim Bosancem, evo vam zopet izgleda. Došel je o uzkereu (vel. noči) človek neznan k meni ter me prosi, da naj ga izpovem. Čul sem bil že popred nekaj o njem, ter ga izprašam natančneje, odkod je, kakove vere i. dr. Odgovoril mi je, da je on rojen v Travniku; otac bil mu je neki dalmatinec, sluga pri pašu turškem, pa mu je otac kmalo umeri in za njim zopet mati, bil je sirota toraj okoli 5—0 let star. Neki dan pride turčin s Priedora k pašu, kteri me izroči temu tujcu, da me pri odhodu spravi v šepet (precej dolga korba, skor majhen košek), pa me priveže konju na stran in me prinese v svojo hišo, kjer sem toliko let živel da sem postal že precej močan. Pride pa mojega gospodarja obiskat prijatel iz bos. Dubice, Osman aga Pezič (tega sem pa jaz poznal, zdaj je pa že umeri), kteri me je iz Priedora pred dve loti pripeljal, ko sem pal in ohromil, da nisem mogel več delati, zato me je pa tudi turčin iz kuče iztiral, da sem moral beračiti. Vprašam ga, kako ve, da je on katolik? Odgovoril mi je, da so mu stari katoliki povedali, kdo je bil njegov oče, kje je bil rojen, kako je prišel iz Travnika v Priedor, ter da je po veri katolik tudi on, in od tistega časa spoznaval se je vedno za katolika, če tudi ni nič vedel od katoliške vere, ter se je počasi naučil križati se, pa očenaš in zdrava-Marijo, kar mi je tudi izmolil. Turki so ga večkrat skušali za svojo vero pridobiti, ter mu marsikaj obetali, ako bode mohamedan; vender nikdar jih ni poslušal, ostal je brez vsega poduka, popolno stanoviten katolik. Zdaj se bo počasi kaj več naučil, ker bo že nekaj več priložnosti imel. Kakor ta, se je mnogo katoliških sirot v turške hiše spravilo ter so skoro vsi vero zgubili, posebno deklic se je nahajalo pri muhamedanih. Vse to se je lahko godilo, ker so bili katoličani tako redko nastanjeni, da niso vedili, kaj se godi s pervim sosedom, ter so bile fare posebno oddaljene, toraj tudi dušni pastirji niso zvedeli, kaj se je zgodilo s tim ali unim otrokom, še zlasti zato, ker so bili večidel samo po 3 leta na fari, potem pa so se menjali z drugim. Ravno zdaj imam pisanja zavoljo dekliča, čigar oče živi tukaj v Dubici ter jo je bil zapustil teti, ta pa jo je dala v hišo turško, iz ktere jo bom s pomočjo ondotnega župnika zopet njenemu očetu v hišo pripeljal. V kolikih nevarnostih vero zgubiti ho toraj katoliški naselnici tukaj v Bosni zavolj daljnih fara, in zopet koliko bosanskih sirot je vero zgubilo zavolj daljnih fara! Morajo se toraj katoliške fare zgostiti, potem bo vsak našelnik lahko hodil v cerkev, potem tudi turčini ne bodo mogli katoliških sirot v mohamedanstvo zapeljevati; morajo se vstanoviti katoliške fare v sredi med Serbi, v sredi med Turki, kjer jih dozdaj navadno ni bilo. Ali kdo naj jih vstanovi? Bosanci sami, kakor tudi navadno siromašni naselniki, jih naenkrat ne morejo ; toraj je treba pomoči od drugod, in treba je hitre pomoči, ker zdaj se še zamore delati, ali se bo vedno zamoglo to se ne ve, to je resnično, da bi razkolna vlada vse poskušala, da bi ovirala take poskušnje in napore. Misijonske družbe so za Bosno do naseljenja oo. trapistov neznano malo storile; razpošiljale so novce v Ameriko, Azijo, Afriko in Avstralijo; Bosno je red-kokrat kaka drobtinica doletela; to nesrečno deželo moral je še le častiti o. Pfanner, trapistovski prijor, najti, tako je bila Evropi neznana. In še zdaj se ozira na Bosno menda samo bratovščina brezmadežnega Spočetja, drugi enaki zavodi pač malo, ker se derže namena, iz kterega so bili vstanovljeni. Dalje bi bila Bosna, v katoliški veri vterjena, pomoč in zavetje za sosednje jugoslovenske dežele, v kterih bi se potem katoličanstvo krepilo in množilo. Toraj po vsem tem lahko rečem, da je misijon v Bosni posebne in hitre pomoči potreben ne samo iz enega, ampak iz več razlogov. Delajmo dokler je dan, ko pride noč, delati ne bo več mogoče. Z Bogom! V. Lah. Vernica. Piše Svetilko. (Dalje.) Gnjil *