Zapiski, ocene in poročila
A N D R E  M A z o N (1881—1967)
Letos poleti je umrl Andre Mazon, vodilni francoski slavist; v svojih številnih knjigah, razpravah in kritikah je obravnaval tako obsežno in raznovrstno problematiko in v teh območjih prispeval izvirne dosežke, da v slavističnem svetu dandanes velja že za izjemno osebnost. Sicer je strokovno rastel ob znamenitem jezikoslovcu Meilletu, vendar je videti, da so Mazona poleg jezikoslovnih pritegovala zlasti literamozgodo-vinska in širša kulturna vprašanja v slavistiki, še posebej tista, ki so povezovala slo- ; vansko in francosko umetniško tvornost. Tudi za Mazona veljajo besede, s katerimi je označil slovenskega slavista Matijo Murka (RES, 1953, nekrolog): un slaviste aux vues independantes et larges (slavist z neodvisnimi in širokimi pogledi).
Čeprav Mazon v svojih delih ni reševal slovenističnih vprašanj, je s svojo orga-nizatorsko vnemo in skrbjo vendarle spremljal slavistična prizadevanja pri nas in jim v Revue des Žtudes slaves dajal prostor tako v poročilih o naših objavah kakor tudi s prikazovanjem delovnih rezultatov naših pomembnejših slavistov od Pleteršnika do Ramovša. Z objavo in dialektološko analizo štirih južnomakedonskih evangelijskih odlomkov je sodeloval tudi v Slavistični reviji (Ramovšev zbornik, 1950).
Mazonovo znanstveno delovanje v slavistiki objema kar šest desetletij in ga je v kratkem spominskem zapisu komajda mogoče označiti. Skoraj ga ni slavista, ki se ne bi bil v času svojega študija, še bolj pa seveda pozneje, srečal z njegovimi objavami ali vsaj z njegovimi jedrnatimi, bistvo zadevajočimi prikazi v bibliografski kroniki RfiS. Kdor se je ukvarjal s slovansko slovnico, ni mogel mimo več izdaj Mazonove češke
254
(1. izd. 1921) in ruske slovnice (1. izd. 1943); kdor se je poglabljal v slovanski, in posebno v ruski glagolski sistem, je moral spoznati tudi njegovi knjigi o oblikoslovju (1908) in rabi (1914) ruskega glagolskega vida — in četudi so študije o glagolskem vidu v zadnjih desetletjih zasenčile marsikatero Mazonovo trditev, je knjiga o rabi vida še vedno med temelji te vrste literature. Vprašanje glagolskega vida je zanimalo Mazona vse do zadnjih let, saj je v zborniku na čast A. Vaillantu (1964) še enkrat razgrnil in utemeljeval svoje poglede nanj.
Veliko in s posebno zavzetostjo se je Mazon ukvarjal s starimi ruskimi in južno-slovanskimi besedili; med ruskimi sta nedvomno na prvem mestu Slovo o polku Igo-reve in Zadonščina. Več let je s tenkočutno, čeprav ne vedno prepričljivo analizo dokazoval, da je SJovo ponaredek iz druge polovice 18. stoletja, Zadonščina pa izvirno delo, po katerem se je pisec Slova verjetno zgledoval. Svoje študije o tem je zbral v knjigi Le slovo dlgoi, 1940, in odtlej je njegovo ime sinonim za glavnega nasprotnika izvirnosti Slova. V svojem prepričanju je Mazon vztrajal do konca; to dokazuje tudi v spisu o Ivanu Bykovskem, visokem duhovniškem funkcionarju iz druge polovice 18. stoletja, ki naj bi bil tudi imel zvezo z besedilom Slova (RßS, 1965).
Pred prvo svetovno vojno, ko je Mazon več let deloval kot kulturni ataše in lektor v Rusiji, je proučeval delo in življenje Gončarova. V ruskih revijah je objavljal študije o njem, leta 1914 pa je izdal še danes pomembno monografijo o tem mojstru ruskega romana, kakor ga sam imenuje. Pri pregledu več sto enot obsegajočega seznama Mazonovih del je očitno tudi njegovo zgodnje zanimanje za Turgenjeva, zlasti za pisateljevo korespondenco v Franciji. Pariška pisma s komentarji je objavil tudi v knjigi.
Po prvi svetovni vojni je postal Mazon najprej profesor za slavistiko v Strasbourgu (1919—1923), od leta 1924 do upokojitve leta 1952 pa je bil profesor na pariškem College de France. Nadvse pomembno je tudi Mazonovo dolgoletno znanstvenoorganizacijsko delovanje v Institutu d'Etudes slaves v Parizu, kjer so leta 1921 ustanovili Revue des Etudes slaves (A. Mazon, A. Meillet, P. Boyer). Revija si je s 45 letniki pridobila visok ugled v slavistiki in ni dvoma, da je imel prav Mazon, ki je bil vse do smrti njen urednik (nazadnje z A. Vaillantom), največji delež pri oblikovanju njene znanstvene podobe. V krog sodelavcev je znal poleg domačih francoskih slavistov privabiti tudi najvidnejša imena iz drugih evropskih slavističnih središč. Razumljivo je, da je tudi sam v njej objavil številne prispevke. Če je kateri izmed 45 letnikov sicer izšel brez Mazonove razprave, pa ni bil noben zvezek (zadnji leta 1966) brez bibliografske kronike, v kateri je poročal o literaturi iz splošne slavistike, rusistike in bohemistike. Zadnja leta se je posvečal največ zgodovini ruske književnosti; ob tem delu je lahko do konca ostal v neposrednem stiku s slavističnim življenjem po svetu.
Kot organizatorja in predavatelja srečujemo Mazona tudi na številnih slavističnih kongresih, komisijah in simpozijih, od prvega kongresa v Pragi (1929) dalje. 2ivo nam je še v spominu, s kakšno vnemo je kot predsednik simpozija za slovansko filologijo pred kongresom za historične vede v Rimu (1955) skrbel, da sta tam predavala tudi naša strokovnjaka A. Ocvirk (o jeziku) in A. Slodnjak (o književnosti); istega leta je na poti v Beograd na mednarodni slavistični sestanek obiskal tudi naš slavistični oddelek.
Mazon je bil slavist najširšega kova, človek velikega znanja in izvirnih misli, skratka — več desetletij je bil ena izmed osrednjih slavističnih osebnosti.
F.  Jakopin
255