Štev. 10. y Ljubljani, oktobra 1904. Letnik VIL Glasilo „Slovenskega čebelarskega društva" za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani. -- w - Urejuje Frančišek Rojina. Izhaja po enkrat na mesec in se pošilja ndom brezplačno. Vsebina: F. S. Finžgar: Pri ulnjaku. — Iv. Jurančič: Kako matica jajca leže? — Poslovenil Bohun: Gniloba. (Dalje.) — Iv. Lampe: Kitajski med. — Bavnodolski: Moji čebelarski spomini. (Nadaljevanje.) — Pater: Nekoliko opazk k opombi gospoda Jurančiča v članku »Izbira plemenjakov« na str. 130. — Prosto po Vilj. Bolscheju priredil J. W.: Modrovanje o čebeli. — A. Bukovic : Poročilo o odborovi seji. — Baznoterosti. Pri ulnjaku. Vesel pri vas, čebelice počivam, naslajam se ob vašem šumu; čudeč se vstrajnemu pogumu nazaj pogum ubegli sam dobivam. Oblaki so vam krili solnce zlato, zaprli so vas v tesne -panje, kot v zimi prikovali' nanje, zaprli pridne bire cvetno trato. In danes? V jasnem svitu solnce plava, ljubko je cvetje zadehtelo, in ve hitite spet na delo, pri delu vnovič vam srce vz igrava. Zato nesreča mene več ne bo strašila; če se nebo mi bo zmračilo, tem lepše se mi bo zjasnilo, in jasni dan — dovolj mi bo plačila ! F. S. Finžgar. -»-»S 146 lim 150 razcedi v redko, kašasto snov rumenorjavkaste barve. Če poskusiš to kašasto snov potegniti iz celice s kakim klinčkom, je ne moreš popolnoma, kajti vleče se kakor ptičji lep. Če pogine ličinka, ki je že pokrita, se pokrovec večkrat usede*), se vzboči na noter in dobi večkrat majhno ali tudi večjo luknjico, včasi tudi dve. (Glej prilogo!) Kako in vsled česa nastane ta luknjica, še ni dognano. Mnogi trdijo, da jo narede čebele same, češ, da se hočejo prepričati, kaj je v celicah, ker se zalega toliko časa ne izleže. Drugi zopet menijo, da prederejo pokrovec plini, ki izpuhtevajo iz gnijoče zalege. To mnenje je napačno, ker so pokrovci luknjičavi, sicer bi ne mogla ličinka dihati in živeti! Bržkone nastanejo te luknjice same od sebe, če se sat polagoma posuši. Da je to verjetno, sklepamo lahko iz tega, da so pokrovci usmrajene zalege v sredini gnezda krepkih panjev skoro vsi celi; nasprotno pa imajo sati z usmrajeno zalego, ki jih ne obsedajo več čebele, skoraj nad vsako celico luknjico**). Mnenje, da se po luknjičavih kapicah zanesljivo spozna gniloba, je torej napačno. V začetku bolezni snažijo čebele celice in znašajo gnilobo iz panjev. Videti je posebno zjutraj na dnu panjev in ob žrelu rumeno ali črnorjavo drobljivo tvarino, ki gnusno smrdi, če jo med prsti zmečkaš. Ko se pa bolezen močno razpase, ne odpravljajo čebele več gnilobe iz celic. Gniloba se polagoma posuši, postane črnorjava in naposled se sprime na spodnji strani celice v precej trdo skorjo ali krasto. Kakor hitro opazimo v posameznih celicah take kraste, so gotovo čebele usmrajene; vendar jih je, če so popolnoma zasušene lahko prezreti v starem, črnem satju. Če obesimo tak sat v panj z zdravimi čebelami, osnažijo čebele same celice in znosijo skorjice iz panja. Skorjico, ki nastane iz strjene gnilobe, ne smemo zamenjavati z grižno pego. Po barvi sta sicer obe enaki, neprijetnega duha, toda različni. Grižno pego razločimo lahko od skorjice po tem, da lepi skorjica vedno na spodnji strani (ne na dnu!) celice, grižna pega pa večinoma na dnu celice in po drugih njih straneh, a redkokdaj na spodnji strani celice. Skorjica nastane tudi v pokritih gnilobnili celicah. Če odpremo celico, je navidez prazna, če jo pa opazujemo bolj natanko ali če postržemo z iglico spodaj po njej, zapazimo skorjico. (Daljo prih.) -- Kitajski med. Spisal I. Lampe. Ko sem pisal o medu, sem omenil, da čez kitajski zid še ni prišel med na svetovni trg, in da je neznano, kako čebelarijo „čoparji" v svoji obširni domovini. Temu poročilu zamorem dodati sledeče: Na Kitajskem ste dve vrsti čebel, ena je dokaj večja, druga pa malo manjša kakor naša evropska. Večja je tako huda, da nihče ne išče njenega *) Pravkar pomrla zalega ima še vedno nalahko vzbočene pokrovce. — (Op. pis.) **) Baron Berlepsch je postavil 1. 1861. pod stekleno posodo sat z gnilobo, na katerem je bilo sedem luknjičavih celic; čez devet dni je imelo že 24 celic luknjice. — (Op. pis.) medu in nihče ne izkuša jo udomačiti. Njen med torej ne pride v poštev. Druga, malo manjša od naše, je približno 1 cm dolga, le matica je nekoliko večja. Ta je črna, ima redko, rijasto dlako; tudi mladice so manj kosmate, kakor pri nas. Če se kitajska čebela nasrka medu, vidi se rumena črta ali lisa, ki zavzema nad dve tretjini kože med obročki. Piči manj, kakor naša, ker ima zelo kratko zelo, mehurček za strup pa bolj razvit. Naselijo se pod vejo kakega drevesa bolj ali manj skrite, zato jih je gostokrat težko najti. Tupatam nastavljajo domačini čez meter dolge kose drevesnega lubja v vodoravni legi, pod katerim se rade primejo. Računi se, da se najde v desetih takih nastavah dva do štri roje. Tudi ni vsako drevo enako vabljivo. Najljubše jim je ono, ki ga Kitajci imenujejo „tranr' in je torej za vado najboljše. Izpodrezujejo navadno mesca avgusta. Od enega ljudstva se dobi do en kilogram voska in temu primerno medu. Na drevesa lezejo Kitajci po lesenih klinih, katere zabijajo v lub. Grozdi se dele, posamezni deli pa se dajo v najem takim, ki nabirajo poleg medu tudi gumo, smolo in gozdne sadeže. Tudi udomačili so kitajsko čebelo. Panji so otli hlodi, zaprti na obeh koncih z lubom ali deščicami; razpoke so zamazane s kravjekom. Pri izpodrezavanju se kadi z gobo, tahtom in cunjami. Satovje z medom in zalego se stlači in prekuha, da se loči med od voska. Umevno je, daje tudi med po tem, in kar je v obče znano, da se Kitajci upirajo vsakemu napredku, tudi ni upati, da bi bilo kmalo boljše iu da bi prišel kitajski med v doglednem času na svetovni trg. -<*- Moji čebelarski spomini. (Nadaljevanje). Moj čebelnjak stoji ločen od druzih gospodarskih poslopij na samem, obdan s precej na gosto zasajenim sadnim drevjem. Jaz navadno ne spim v čebelnjaku, ker dostikrat se mi je vže pripetilo, da me je čebela pičila v spanju, ako nisem mirno spal, poleti v soparnih nočeh pa tudi čebele povsodi po čebelnjaku lazijo. Neko noč se mi je pa zdelo, da bi bilo kaj prijetno, še enkrat malo podremati pri svojih ljubljenkah. Vest, ki mi je vedno očitala malomarnost, da svojih čebel nisem zavaroval, me je tudi sedaj drezala češ, čebelnjak je pokrit s slamo in stoji na samem, lahko se ti v tvoji odsotnosti pripeti kakšna nezgoda. Grem v čebelnjak in prijetno mrmranje čebel me je tako hitro vspavalo, da mi je ostala roka na sredi pota, ko sem se hotel prekrižati. Lahen veter zaveje, vendar toliko močan, da mi odpre vrata čebelnjakova, ki so bila le rahlo priprte in so neprijetno nadušljivo zaškripale, kar me je vzdramilo. Vstanem tedaj in grem ven, da bi dobil kakšno pripravno stvar, da bi jih z njo podprl, ker kljuke na njih še nisem imel. Po kratkem iskanju res najdem oklešček, ki se mi je zdel pripraven. Ravno ko hočem svojo namero izvršiti, mi obstane pogled na črni, veliki postavi, ki se je plazila ob pročelju čebelnjaku. Bil sem v žačetku svojega čebelarjenja kaj praznoveren, in ravno to praznoverje je v meni obudilo domišljijo, da to izključno ni nihče drugi, nego sam največji čebelarski tat sv. Gal ali pa Ajd. O prvem sem slišal, da mu je Bog dovolil — radi zaslug kali, kdo ve? — da sme čebele krasti, kjer se mu izljubi, o drugem so mi pa pripovedovali, da biva v od tu pol ure oddaljeni jami, ki jo ljudstvo sploh nazivlje Podjamo. Ali mi je neljubega gosta duh medu ali moje meso privabilo, o tem nisem imel časa razmišljati, z mačjo hitrostjo zbežim na kozolec, kjer se zakopljem globoko v seno, še precej zadovoljnega srca, da se jutri ne bom pomikal po črevih lačnega Ajda, čebele sem pa prepustil njih osodi in varstvu sv. Ambroža. Lahko se umeje, da me drugi dan ni bilo treba buditi; bil sem vže zgodaj pri svojem čebelnjaku, kjer sem čudeč se, ker nisem mogel vzroka obiska sinočne prikazni uganiti, pregledoval panje če katerega manjka. Nič! Od največjega nemškega dvojčka, velikega kot Noetova barka, do najmanjšega kranjička, je bilo vse nedotaknjeno in v redu. Zadovoljen, da se je tako srečno izteklo, začnem pospravljati po čebelnjaku deske, o katerih sem menil, da jih je sinočni veter zmetal na tla. Ravno, ko denem prvo na svoje prejšnje mesto, pade od strehe kos črnega lesa, ki je bil brezdvomno še pred kratkim v zemlji, ker je bil vlažen. „Da bi to ne bil les od rakve", — si mislim in spomnil sem se pri tem pogovora z Zepelnom. „Jasno mi jo! To je tvoje delo". Mamica moja so mi že nekoč prej povedali, kakšno moč ima les od rakve do čebel. „Boga zahvali," so rekli, „da ti je izkazal to milost, da nisi prezrl tega lesa, inače bi ti vsi roji ušli k onemu, ki ti je ta les v streho spravil'" Lahko mi verjamete, da sem bil na jedno stran izredno vesel, ker se mi roji ne bodo kontrebantali k lakomnežu, a žalosten in jezen na drugi, nad takim podlim, četudi neškodljivim činom. Čebelar, katerega naj bi vsaj človekoljublje, če ne stanovska ljubezen, vezala pomagati s svetom in dejanjem svojemu mlajšimu sodrugu, nastopa proti njemu z vsakovrstnimi spletkami, ki vse nimajo druzega namena, nego zagreniti mu veselje do čebelarstva. Toda to se mu bo korenito izjalovilo, ker slutim, čeprav sem še mlad čebelar, da ne bom nikdar opustil čebel. Ravnodolski. -*- Nekoliko opazk k opombi gosp. Jurančiča v članku „lzbira plemenjakov" na str. 130. Že od nekdaj so Slovenci z velikim veseljem in posebnim prepričanjem cepili jezikoslovno dlako in noben narod nima v zgodovini zapisanih tako srditih bojev v jezikoznanstvu kakor ravno mi. Jezikoslovna žilica tudi g. Jurančiču ni dala miru. Prerešetajmo nekoliko njegovo razmišljevanje. Gosp. Jurančiču je posebno pri srcu izraz čebeloreja. Omenil sem že njemu, da je beseda čisto navadno narejena po nemški: Bienenzucht, torej ni narodova beseda, ampak prestavljena in še to ne v narodovem diiliu. Jezik ni nikakor čevljarjevo kopito, na katero se besede lahko poljubno natezajo. In če ima Nemec besedo -k»S 153 Bienenzucht, nikakor ni potrebno k našemu izveličanju, da bi morali imeti tudi mi čebelorejo. Čemu ne bi raje posegli v zakladnico narodovega jezika in porabili besede, ki jih rabi narod, ki je že od nekdaj stal na višku čebelarske vede. (Primeri Janša!) Poglejmo le nekoliko, koliko slabejših izrazov imajo Nemci od nas. Oni pravijo Konigin, \Veisel (v čebelarskem oddelku Koprivnikovega »Vrtnarstva" se je seveda urinila grda spaka, tudi prestavljenka kraljica, princezinja itd.). Koliko lepši, temeljiteji in primeren izraz je naša matica! V Nemcih samih, posebno onih, pri katerih je »teoretična čebeloreja" posebno razvita, se rabi vedno bolj izraz Mutterbiene. Mi zaznamujemo tudi trota pravilno z moškim spolom, ko je pri Nemcih ženskega spola. Lahko bi navedel še več primerov, pa naj zadostujejo ti. Tako je tudi s čebelorejo. Čemu bi se mi ne držali domače besede čebelarstvo ali čebelstvo, kakor je pisal Levstik? Jurančič sicer hoče dokazovati, da on pod besedo čebeloreja razumeva vse kaj druzega kakor z besedo čebelarstvo. Ločitev teh pojmov je docela nova. Vsem čebelarjem sta bila dosedaj oba pojma identična, tudi samemu gosp. Jurančiču, kar hočem takoj dokazati. Samo par besedi poprej naj se mi dovoli. Jurančič trdi, da je čebelarstvo bolj praktičen, splošen izraz, čebeloreja pa bolj teoretičen, poseben izraz. To trdi g. Jurančič, a on sam se ne ravna po tem. V navedenem članku »Izbira plemenjakov" ima naslednja stavka: Vsak kraj ima svoje naravne posebnosti, ki so zlasti za čebelarstvo pomenljive, oziroma občutljive. Zategadelj zahtevajo razni kraji tudi različen način, načrt, po katerem se naj čebeloreja vravna. Vsak čebelar, ki pazno prebere zadnji stavek, mi bo pritrdil, da bi g. Jurančič tu moral rabiti mesto teoretičnega praktičen izraz. Vsak čebelar bo uravnal praktično čebelarstvo po krajevnih razmerah. Kaj pa g. Jurančič misli z »mehaničnim izrazom", mi je pa docela nejasno. V ti zvezi jaz teh dveh besed še nikoli nisem slišal. Tudi nisem še nikogar slišal: pridi mojo čebelorejo pogledat, ampak vsakdo je dejal: pridi moje čebele pogledat. Čebeloreja je vendar »teoretičen" izraz, le umstven pojm. Že dalje časa gojim željo ogledati si Jurančičevo orodje, katero je sam izumil in zboljšal, njegovo stiskalnico, točilo itd. Upam, da si v nepredolgem času ogledam njegovo čebelarstvo in čebelnjak. Ogibajmo se torej ponesrečenega izraza čebeloreja in zavrzimo grdo tujko, ko imamo domačih izrazov dovolj na razpolago. Pišimo in govorimo v duhu jezika. Ne tajim, da je ravno ob jezikovni meji teže ohraniti si čut za čistost jezika, kakor nam kaže Danjkovo »Čelarstvo" in tudi Koprivnikova novejša knjiga. A naša skrb bodi, da ne vrivamo v govorjenje brez potrebe slabih in skovanih besedi, izmed katerih jedna najgrših je ravno čebeloreja. Če se pa gosp. Jurančiču toži po ti besedi, naj pa tega ne stori preveč na glas; raje naj potoči v samotni kamrici par solzic in naj naredi križ čez čebelorejo. Meni se ne toži ne po čebeloreji, kakor tudi ne po medmetalnici, ležakih, stojakih, dvojakih in avstrijskih panjih. Ravno tako je z besedo »čebele pasti". Jurančič meni, da so časi že davno minoli, ko je veljalo čebele samo »pasti". Pa ravno Navratil pripoveduje v Janševem življenjepisu, da star kmet, ki je Janša osebno poznal, ni vedel Janša bolj pohvaliti, ko da je dejal, „da je na hofu na Dunaju čebele .pasel'". In kaj smo mi proti Janšu! Naj poseženi še malo v čase, ko sem še sam duše pasel. Iz tege izraza gosp. Jurančič vendar ne bode domneval, da sem pri svojih dušicah stal le z gorjačoj ali palicoj v roki, kali? Oče Jurančič niso v svetem pismu ravno slabo podkovani in gotovo poznajo zgodbo o dobrem pastirju! Kar pa gosp. Jurančič še dalje piše o besedi „rediti", pa ni, da bi mu moral bolj obširno odgovarjati. Kdo je še dal čebele v rejo? Vsak jih da v pašo. In lačne čebele vsak čebelar pita, krmi ali jim klade. Redi se samo živina. Vino se ne redi, sadje se ne redi in tudi čebel še nihče ni redil. Tudi gospod Jurančič ne izbira plemenjakov za prirejo. Proč torej s sadjerejo, vinorejo in čebelorejo. Gospod Jurančič se je zaril v svojo besedo ljubljenko in to mu kvari bister pogled. Le nobene zmedenosti ne v pojmih ! Pater. -«- Modrovanja o čebeli. (Prosto po Vilj. Bolscheju priredil J. W.) (Dalje.) Pojdi dalje z menoj v čebelski bajki! Pomladi imaš v panju tale bitja: staro, lani oplemenjeno matico, ki je doslej še vedno pri popolni materinski moči; mnogoštevilen zarod vestalk, ki se še vedno dalje pomnožujejo; malo naselbino novih, pravkar porojenih trotov; končno pa, vsaj v eni matični zibelki, mlado matico, ki jo vestalke vestno dopitavajo v godno bitje. Mogoče je tudi več takih „nadej bodočnosti". Kaj bo sedaj? Najbolj logičen zaključek po naših človeških razmerah bi bil ta, da se jara kraljica, ko je popolnoma godna, sprijazni z gospodi svojega domovanja, sklene z njimi ljubezenske zveze in tako poskrbi za nadaljno porajanje. Poleti bi izpopolnjevala in množila vestalski zarod, za naslednjo pomlad bi pa poskrbela novih trotov in novo matico. Stara mamica kraljica bi pa sedaj, ko je spravila toliko tisoč in tisoč mladih bitij na svet in vse to tekom enega leta, šla v zasluženi pokoj, odrekla bi se težavnemu materinstvu in bi lepega dne vzela slovo od tega sveta in njega ničnosti, tem laglje, ker je že tekom enega poletja preživela toliko vestalskih generacij. A, človek, ti se hudo motiš, ko tako računaš in sklepaš. Pri teh čudovitih bitjih se vrši to vse drugače, kakor si misliš ti v svoji človeški omejenosti. Ti ne poznaš niti življenske žilavosti matice same, niti življenske trpežnosti onih plemenskih živalic lanskega leta, ki dobro shranjene v semenski mošnjici še vedno krepko in veselo dalje žive, tako da je še za naprej zagotovljena ploditev novih vestalk in matic. Mlada matica se sicer res zave svoje ženskosti in svojega poklica, a stara matica je še tudi vedno močna in zavedna ženska in ne gre kar tako kratko malo v pokoj. Radi tega se mora dogoditi v panju nekaj vele-pomembnega: pride do spora, do konflikta, do prevrata. To vendar ne gre, da bi v eni državi kraljevali dve matici, obe s popolno plodnostjo. Število vestalk bi moralo potem narasti, da bi jih bilo -►»J2 155 ko peska v morju, in kdo bi držal vso to mrgolečo in gomezečo državo v redu? Že zdaj, po zadnjih pomladanskih uspehih matice, se je ljudstvo v panju tako pomnožilo, da se vse kar tare. Priti mora do delitve: ljudstvo se mora razdeliti v dva roda, le eden lahko ostane v starem domovanju, drugi pa se mora izseliti, vsak seveda s svojo matico, ta s staro, oni z mlado. Star običaj v modri čebelski zadrugi veleva, da se poda starejši, pametnejši rod zdoma v svet, iskat si novega bivališča, nezrela, neizkušena mladina pa ostane doma. Nekega dne se izgodi mlada matica. Še iz zaprte celice se začuje neki poseben glas: matica poje. To je znamenje! Okrog starke se zbere družina broječa deset do petnajst tisoč vestalk. To ljudstvo se dvigne in poleti ua prosto: panj je izrojil. Prijel se je kje na kako vejo in se zbral v kepo. Čebelar pride in ga ogrebe v novo hišo. Tu začno vestalke iznova graditi, staro delo se prične, rod se množi. V starem domu pa se vrši vse povsem dosledno. Ako se je izgodila le ena mladica, začne ta takoj s svojim kraljevanjem. Poleti na praho, da se od trotov oplemeniti in leže skozi celo poletje jajčeca, iz katerih se razvijajo ženska bitja, ki postanejo vsled nezadostne brane same vestalke. Vse, kakor si že prej slišal. Ako se pa porodi poleg mlade matice v sosednih zibelkah še kaka kraljičica, je zopet treba ločitve. Prvorojenka zbere krog sebe oddelek svojega rodu in mesto da bi v panju kraljevala in mlajšo vrstnico izpodrinila, izleti s svojimi pristaši v prognanstvo. Kot drugec si išče ta roj novega bivališča. Utegne se pa tudi prigoditi, da je od prvca v panju preostali rod premalo množen, da bi si z rojenjem upal ustanoviti novo družino. V tem slučaju se spravijo vestalke celo nad matice, ki so se pozneje naredile. Neusmiljeno jih pokoljejo, prav tako, kakor morajo pozneje koncem poletja pasti leni trotje pod njih smrtonosnimi piki. Veliko čudovitejše, ko vsi ti dogodki, je to, kar se godi s staro matico v prvotni čebelski naselbini. Tu šele se pokaže vsa spolna zmožnost te častivredne starejše dame v polhi luči. V novi naselbini prične zdaj drugo poletje svojega življenja in svojega delovanja. Vedno še leže jajčeca, tisoče in zopet tisoče, in skozi celo poletje oplemenjuje vsa ta neštevilna jajčeca s starim, zdaj že poldrugo leto starim semenjem, ki ga hrani v svoji mošnjici. Nič več se ne združi spolno s kakim trotom, nič več se ne dotakne te čistostne vdove kak moški. A vendar ima v svojem semenskem mehurčku še vedno dosti plemena od one prve lanske spomladanske prahe. Pride zima in matica prezimi s preostankom žilavih vestalk. Dočaka nove vigredi. Že tretja je to v matičinem življenju, a še vedno je njena spolna moč tolika, da oplemeni eno ali še več jajčec, določenih za zarod matic. Zopet se mora podati starka s svojim rojem v svet, da zakraljuje v tem doma mlada gospa. Še tretje leto se vse to ponavlja; pač začne zdaj moč patriarhinje vidno pojemati. Šestdeset tisoč jajčec, kakor v prvem letu, zdaj več ne izleže, a leže še vedno. Tretje leto se prevali, pride četrto in znova se prične isto življenje. Pomisli! Pred seboj imaš žuželko, ki je v primeri z velikansko veČino svojega rodu, s poletnimi, le šest tednov živečimi vestalkami, že zdaj razmerno v taisti starosti ko človek, ki bi doživel približno šestindvajset-kratno človeško dobo tridesetih let: prava patriarhalska starost, dosegajoča skoro 800 let! To bitje ima že od rojstva sem moč, partenogenetično porajati nove čebele in sicer vedno le moške; o prvi prahi pa dobi že takoj v prvi pomladi drugo moč: porajati oplemenjena jajca, iz katerih se razvijajo ženska bitja, vestalke in matice. Za to zadnje je pa treba, da ostane v plemenski mošnjici moško seme ene trotovske generacije skozi več let neizpremenjeno živo. Tista generacija trotov je že pred tremi leti popolnoma poginila, a njih semenske živalice so kar za tri leta preživele svoje prvotne lastnike. Čudovita bajka o čebeli se bliža s tem zadnjim čudom svojemu koncu. Če so razmere ugodne, poraja taka patriarhinja še peto leto nov zarod. Končno dospe vendar do cilja: neizčrpni vir življenja usahne, plemenski mehurček se izprazni, tudi moč deviškega porajanja zamre — slednjič se ustavi vsa življenska energija, bitje otrpne, matica je mrtva. (Konec prih.) -*- Poročilo o odborori seji. (Poroča tajnik A. Bukovic.) Vi. seja dne 8. oktobra 190 4. 1. Navzoči gg. Črnagoj, Rojina, Likozar in Bukovic. V prvi vrsti je bilo na dnevnem redu posvetovanje, kaj naj i dbor našega društva ukrene z ozirom na odpoved zavarovalne pogodbe zavarovalnice v Pragi. Kakor se je že v 9. številki „Čebelarja" naznanilo, je zavarovalnica proti nezgodam meni nič tebi nič odpovedala z dnem 21. septembra 1904. 1. pogodbo, ki jo je društvo sklenilo s to zavarovalnico v svrho zavarovanja čebelarij društvenikov. Odbor se je na to odpoved obrnil do predsedstva „Državne zveze" s prošnjo, naj mu naznani vzrok tega postopanja zavarovalnice. Na ta dopis je predsedstvo odgovorilo društvu, da je odpovedala zavarovalnica vsem društvom pogodbo, ker je bilo nazuanjenih toliko slučajev nezgod, da je izplačana odškodnina že davno prekoračila vplačano zavarovalnino. Hkrati se je pa društvu naznanilo, da je zavarovalnica pripravljena pogodbo obnoviti, če se zavežejo vsa društva, ki so v „Državni zvezi." da zavarujejo z novim letom vse svoje člane. Tudi se zahteva, da se naše društvo nemudoma izjavi, kako misli o tem. Z ozirom na to, da bi se morala udnina za 30 h (toliko znaša zavarovalnina za posameznika!) zvišati, če bi hotelo društvo zavarovati vse svoje člane, se je sklenilo, da se skliče na dan 19. novembra 1.1. izredni občni zbor, čigar naloga bi bila pretre-sovati to in še nekaj drugih velevažnih vprašanj, ki o njih ne more odbor sklepati svojevoljno. K temu občnemu zboru je vabiti tudi zastopnika „Slovenskega čebelarskega društva za Sp. Štajersko." Tajnik Bukovic je zatem naznanil, da c. kr. deželna vlada ni potrdila novih društvenih pravil, in to vsled nekega formalnega nedostatka. Tudi ta zadeva naj pride na dnevni red izrednega občnega zbora. Nadalje je tajnik predlagal: 1. naj se pošlje kranjskemu deželnemu odboru prošnja za podporo k stroškom za nakup samobeležnika k opazovalni postaji v Ljubljani; 2. naj se odpošlje prošnja c. kr. poljedelskemu ministrstvu za brezplačno oddajo 12 Lacherjevih čebelnih tabel, ki bi jih društvo rabilo pri svojih predavanjih. V prošnji bi bilo omeniti, naj bi se table razdelile med okrajne učiteljske knjižnice, ki bi se morale zavezati, da jih prepuste ob potrebi „Slov. čeb. društvu za Kranjsko"; 3. naj se ponatisnejo članki „Gniloba", katere prinaša „Čebelar", v posebni knjižici, in sicer v 200 izvodih, če ne bodo stroški presezali zneska 50 K; 4. naj se ponatisne 3., 4., 5. in 7. številka „Čebelarja", da se razpošlje podružnicam „Slov. čeb. društva za Sp. Štajersko"; 5. naj se odda nekemu članu 60 v izvirne platnice vezanih starejših letnikov „Čebelarja" po 2 K 20 h posamezni letnik. Od teh predlogov se je sprejelo 1., 2., 3. in 5.; 4. predlog je bil odklonjen, ker bi stroški ponatisa bili ogromni, kar pa ne dopušča stanje društvene blagajne. Predsednik je zaključil sejo ! -*- Raznoterosti. Pater Walter Šmid 0. S. B. z Gašteja pri Kranju, ki ga poznajo čitatelji Čebelarja iz njegovih raznih, vseskozi zabavnih člankov pod imenom „Pater", je bil dne 29. pr. m. na vseučilišču v Gradcu promoviran doktorjem filozofije. Ob tej slovesni priliki mu je došlo od njegovih mnogih prijateljev poln naročaj prisrčnih čestitek. Trije njegovi prijatelji so mu takole brzojavno čestitali: »Danes od veselja s čebelo pleše trot! Naša pa je želja: Sreča spremljaj Te povsod!« Eden izmed teli je sloveč lekarnik, ki je večkrat Patru ugovarjal, da „medek" ni univerzalno zdravilo, kar Pater vedno trdi. To nesporazumljenje sicer ni bilo na kvar prijateljski ljubezni še izza otroških let, vendar včasih se je vnela med njima prava besedna vojska, zlasti ker smo tudi drugi podpihovali in se razdelili v dva tabora: eni pro, drugi kontra medku. Zadnjič, ko je prišel Pater za 14 dni domov na oddih, sta pa sklenila premirje do prihodnjih počitnic, a že čez par dni je prav malo manjkalo, da nista zopet potegnila -k>81 158 bridkih sabelj, in to vse radi ljubega medka. Da bi spravil pereči pogovor v drugi tir, vpraša urednik Patra kar nenadoma: „Dohtar! kdaj boš pa uredil Levstikov rokopis „Čebelstvo" ? „Pater mi reci, kot doslej, Ti in vsi moji čebelarski bratje; kar se pa Čebelstva tiče, vzamem je takoj po državni izkušnji v delo in menim, da je priredim za božično darilo. Potem bom tudi kaj za Čebelarja poslal, da ga boš redneje izdajal, prekvati oče Rojinca". V zahvalo za te lepe besede, si ni mogel urednik drugače, da je vstal in imel tale nagovor: „Dragi Pater! Za Tvojo plodovito ljubezen do Čebelarja in do čebelarstva sploh, Ti kličem v imenu vseh čebelarjev: Bog Te živi! — Ta nagovor sicer ni bil dolg, a sem prepričan, da mu pritrdijo vsi čebelarji, ker je tako lep. Slika našega umrlega Mihaela Ainbrožiča. Ker mnogim čč. društvenikom ranjki Ambrožič ni bil osebno znan, prinaša današnja številka „Čebelarja" sliko tega za našo čebelarsko trgovino toli zaslužnega moža. Iz njegovih potez gleda tip pravega gorenjskega čebelarja. Edvard Drory f. V noči 2. do 3. septembra je umrl v Berlinu E. Drory, ravnatelj angleške plinarne v Berlinu, daleč naokoli znan čebelar, v 60. letu svojega življenja. Potomec angleške rodbine je bil rojen v Berlinu ter je po dovršenih študijah nastopil službo ravnatelja plinarne v Bordeauxu (Bordo-u)na Južnem Francoskem, kjer je bil tudi urednik čebelarskega lista. Na Dunaj, kamor je bil v 70 tih letih prestavljen, je prinesel seboj svoj »francoski panj". Toda on sam ni izumil tega panja, ampak njegova tašča madame Jarrie. Razširjen je panj posebno po Južnem Francoskem, pa tudi v Alzaciji, kjer ga je učitelj Elsasser uzmal in hotel pod imenom „švabski panj" kot svoje dete med svet spraviti. V zadnjih letih razširja se zaradi svoje priročnosti francoski panj tudi pri nas. Pater. Kako skrbi ruska država za razširjenje čebelarstva razvidi se iz sledečega: Ko je nastopilo pomladi južno vreme in so južne reke obsežnega carstva silno narastle, ugledaš velikanske brode posebne oblike, nekake plavajoče vrtove, ker brodi so čez in čez posuti s prstjo in posejani z medečimi rastlinami. Sredi njih vidiš lične šotore za osobje pa tudi čebelnjake polne čvrstih ljudstev. Čemdalje proti solnčnem jugu, Mihael Ambrožič. Edvard D r o r y. tem bujnejše se razvija cvet na brodu, tem živali- -H>» 159 Re-i— nejše šume čebelice, Pri vsaki vasi ob bregu se brod ustavi, zvonovi zadone in ljudstvo pride s svojim „starosto", da se praktično uče čebelarstva. Ko je brod dovršil svojo pot in prišel v kraje, kjer manjka lesa, se razdere, les proda, osobje pa se vrne po železnici ali kaki drugi poti na dom. -*- Listnica uredništva. Gosp. A. L. v R. pri T.: Saj bovist pri združevanju čebel ni neobhodno potreben. Čebele, ki jih nameravate pridjati drugemu panju, naj bodo site, in vsak panj jih rad sprejme. Da se napijejo, razmaknite satnike in vmes malo dima vpihnite; pri navadnih panjih pa odtrgajte dno, čebele tudi nekoliko zakadite in če treba nekoliko na panj potrkajte. V obeh slučajih pa pustite čebele toliko časa med piti, da začno site po satovju laziti in se nobena več ne vtika v celice. — Gosp. A. B. v Lj.: 19. t. m. so Vam matice na razpolago. — Gospod M. H. pri sv. A. (Štajersko): Do konca mesca bodete obveščeni. — Opravila za oktober niso pravočasno dospela, zato so morala izostati. — Za članke se priporoča uredništvo, naj se pošljejo čim preje, ker prihodnja številka izide radi izrednega občnega zbora zadnji dan tega mesca. 200 pločevinastih posod za 5 kg vsebine proda po 35 vin. komad I. N. Bab ni k, Lj ubljana. Čebele kupuje M. Ambrožič v Mojstrani na Gorenjskem. — Prodaja pa isti umetno satovje iz pravega čistega voska. _ g ^ ^ ^ ^ ^ ^^^ ^ ^ == za vosek stiskati so v veliki zalogi pri == Antonu Šinkovcu, vrvarju v Kranju. Za čelbele je facelija in esparzeta najboljša paša, in se dobi pri Peter Lassniku v Ljubljani, zaloga velikanske pese, vrtnih in travnih semen. = ČeToelzs-jsutr ===== 3'/a m dolg, 2 m širok in 2 m visok; 12 nemških panjev in 6 košnic ima naprodaj F R. UNGER - ■ — v Spodnji Šiški pri Ljubljani. ===== -H>m 160 Seroena rdeče detelje (inkarnat), espateete, faeelije, ^ ranjak ali uročnik (Tannen= oder Wundklee) ^ zelo medunosne cvetlice prodaja JOS. KO^DIJSi v Ljubljani. Umetno satovje, točila in vsa čebelarska orodja razpošilja po nizkih cenah, kupuje pa tudi čebele najstaejša, leta 1866. ustanovljena eebelarskaftvrdka baron Rothsehutz v Višnjigori. --- Ceniki se pošiljajo na zahtevo brezplačno. -- Nemške panje (gersfungovee) izdeluje po natančni meri, z mediščem po T K 50 1», brez medišča po 6 K 60 1» s satniki vred: ton mizar v Kranju. Preosnovljene aroerikanske (Pavlinove) panje s povprečnimi satniki v svetlobi 25x34 cm izdeluje po primerni ceni Jakob Virient, čebelar v Olševku pri Kamniku. Pravi čeloelni vosek kripuje v vsaki množini po visoki ceni, prodaja pa po nizki ceni garantirano = pristni med, pitanec f Fp. Schupeutz v Ljubljani. Udnina (2 K) in reklamacije naj se pošiljajo gospodu I. N. Babnik-u v Ljubljani, dopisi in članki za list pa uredniku „Slovenskeg-a Čebelarja" Frančišku Rojini, naducitelju v Šmartnem pri Kranju. Odgovorni urednik Mihael Rožanec. — Lastnik »Slovensko čebelarsko društvo«. Tisk J. Blasnika naslednikov v Ljubljani.