Gerry Loose je škotski pesnik, dramatik, oblikovalec poetičnih vrtov, ekolog in družbeno angažiran kritični razumnik. V njegovi poeziji odsevajo, kot meni Tom Leonard, "intimno in osebno, javno in globalno: dosledna filozofija in zavest, ki povezuje brazde zgodovine in individualne izkušnje in vanje seje besede". Pesnik se dotika najrazličnejših vsebin, od duhovnosti starih Keltov do sodobnega atomskega oboroževanja. Naklonjen je slehernemu bitju in stvari v ponavljajoči se preteklosti in minevajoči sedanjosti. Poezija začudenosti, seksualnosti, razvnetega razuma. Lahko bi dodali, da verzi Gerryja Loosa ukinjajo razliko med subjektivnim in objektivnim ter izrekajo hipna izžarevanja resnice, ki jo je mogoče doživeti le kot ekstazo in sočutje do vsega, kar nas obdaja. Skrivnost človekove povezanosti z dušo sveta zapisuje v skrajno asketskih dvostišjih (Srnina steza do mojih vrat) ali mogočno orkestriranih pesnitvah (Thatperson himself). Gerry Loose je med drugim izdal zbirke Change, Yuga Night, Knockariddera, a measure, Eitgal, Being Time, The Elementary Particles, Tongues of Stone. Ustvarjal je ambientalne, gledališke in radijske igre in filme ter poetične vrtove v Glasgowu, Montpellieru in drugod. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi Creative Scotland Award, Robert Louis Stevenson Award, Society of Authors Award ter Arts on Prescription Award. Prevedene pesmi so bile objavljene v zbirki Odtisnjeno na vodi (Printed on Water), ki je pri založbi Shearsman Books izšla leta 2007 in prinaša avtorjev izbor iz več desetletij nastajajočega opusa.
Gerry Loose
Odtisnjeno na vodi
vse bi se moralo začeti ko je na videz končano ko je končano bi se vse moralo začeti in videti & vse je videz in nič se se ni začelo
borilne veščine
stvari ki se jih oklepamo kako lahko jih je odvreči
stvari težave drobna sočutja
že plava proč: odvrženi tovor nad njim se prepirajo galebi.
vzklije prijateljstvo in me najde praznih rok
reka teče v globini pod mojim avtom
spet se pretvarjam da potujem od tu do tja.
nož zareže enkrat dvakrat
komu bom poklonil darilo
svojo smrt
kot moje svetlooko dekle kot moj temnooki fant
človek poje v praznini
obrezane besede se prilegajo le tišini
vsak hip se nekaj ponuja
vsakega pol hipa sreče
bučanje mesečine na gričih
3
garanje noč in dan
viski ima okus po viskiju
če bi le lahko prepoznal iveri v tvojih očeh
kaj bi pridobil
kaj izgubil kaj spremenil
nekaj me je dvignilo na vrh gore
in me odložilo čas napornega dela je
poslušaj saj ne veva kaj je ljubezen
4
že poražen
z izklopljenim razumom
ne vidimo ga ne pokaže se
globoko znotraj čaka mali otrok.
kaj je sploh lahko izrečeno
v napetosti v sprostitvi jecljanje spotikanje
med besedo in ničem leži pesem.
presekati blebet seveda
se enkrat tule razburka površino
nežna sapica droben dežek
govorica nima naslova
(beseda sama ne more odpreti, je rekla.
Samye Ling 190797)
zvok zlogov om ah hum & zvok krožne žage ki reže drevo v deske
oplazi vodo zaniha rep na skali njegov čutni uvid mišično tkivo zloga stotih zlogov
(Samye Ling: tibetanski budistični center na Škotskem)
vse simbol
za vse drugo
ogledalo v spalnici je praznina veriga ki visi na privesku vzročnosti
vse je to
kar je in to kar ni
za nagajivostjo v tvojih očeh je bolečina ali pa je za bolečino nagajivost
odvrneš pogled in kot svetilnik v nevihtni noči
s snopom luči obsiješ ladje odsevaš veliko golih skal
preden tvoje svetleče oko opiše cel krog na svoji
visoki in samotni poti morda
sem nasedel
kar niso skale se bo
gotovo premaknilo in se spremenilo v podobe
ladij podobe svetilnikov narediva še ogledala sočutja in ljubezni
in neogledala gibanja in ravnodušnosti
so že narejena delava jih po tem vrstnem redu
poimenovanje otoških ptičev
kovač zore
vihravi nabiralec gozdnatih tal poljski pohajač obračalec govna drobno naviti skakač vetropevec vetronosec sladkokreši rečni spalec drobilec sanj mrmrač trajnih čudes gospodarček plimovanj vrezovalec nebesnih krožnic raztezalec peruti
čemerni valivec morskih kamnov šivalec morja in obale grleni razteznik napol zveneči vodni venec nenadni čivkač ob sesanju plime navodni stalček
nebesni mrgolečnik plitvinski letač pohajalec skalnih senc
iz sočasnosti
malo je manjkalo pa bi se zmenila za kobilo & žrebička ob njej po košnji je začelo deževati Tim O'Sullivan se je odpeljal na traktorju brez kabine čez glavo si je potegnil moj zimski plašč v traktorski lopi je stržica v žepu plašča spletla gnezdo & šele ko je zorelo poletje je Tim odjahal čez močvirje da
bi mi vrnil plašč gnezdo jajca mladički le kako bi jo lahko zmotil
trideset let & v četrtem nadstropju na balkonu v lončku s kepico praproti
je mestna golobica izvalila alabastrni jajci na majhen svitek rdečih & rumenih električnih žic
& ne morem tja ven niti na nežen pomladanski dež
pred tristo leti je pesnik Bašo umirjeno korakal iz prestolnice
proti severu ko se je v Sendaju ustavil je srečal slikarja Kaemona
ob slovesu je umetnik pesniku izročil par sandal
uporabno darilo za potohodca trakovi so bili natančno & brezdanje
modri
kakor irisi o čemer je Bašo napisal pesem
prebirajoč pesem se pod prepišnim oblakom odpravim iz hiše proti botaničnim vrtovom grem mimo muslimana ki prodaja rože v vedru ima šop irisov povsem enake barve kot Baševe sandale pozdravim ga & za manj denarja kot stane štruca kupim deset vijoličastih perunik
takšne so kot raztrgani oblaki & sončni žarki
včasih je teža enaka teži zvezd & zahajajočega sonca
sonce obsije kopast oblak in zrelo rdeče pade za obzorje
s kakšno močjo luna použiva naša življenja & ljubezen ji pade k nogam
kri na naših temenih stara pokrajina nastlana s svitki sena
& razvlečena meglica dima iz jablanovine iz otroštva nekoga drugega
smrtni smo ljubezen je zvon prebujenja
oneži nas, lovec, našo kri izbrane gibe na nepravem mestu
valentinovo za Morgen
iz vrtnic, jasno & hijacint & amarilisov veliko spominčic & zvončkov pa tudi ukradenih sadežev
to je petina petina štirinajstih od tisoč devetsto & štiriinštiridesetih dni
približno osemnajst milijonov srčnih utripov zaseje pomen le zaljubljencem
kaj je važnejšega od brstečih sadik vsaka si deli bežen trenutek nestalen, popoln
iz srnje steze do mojih vrat
tu počnem kar mi gre najbolje plevem berem pijem
davčni računi niso poravnani načrtujem klop okrog platane
čas mine ob črni papigi kraljici čebulic nočnega tulipana zakaj ne bi delal sede
zgodnji avtobus v mesto k poučevanju bolje bi bilo slediti trkajoči žolni med drevje
žolna trka zganjenih kril krila se zganejo hip za hipom
marmorna dvorana vsi lepo oblečeni & varnostniki ne vedo za dež v mojem vrtu
starka trosi kruh za ptice
cvetje se ji je prilepilo na čevlje to je vse
hčerka je odšla v svet
včasih v njeni sobi pustim goreti luč
jesensko listje se kopiči po vogalih najboljše kar lahko storiš je da ne narediš nič
star lonec pod nebom kjer si umivam roke vrtnarjenje preplaši nesi žabice k ribniku kjer se gosi prepirajo o ničemer
padec čez pijane predpise
adijo zaobljube adijo boleča golenica boleča dlan boleči nart
čisto majhen hrošček z lahkoto
preči napisane vrstice s katerimi se mučim
stopim ven da bi scal nočem da bi kliknila ključavnica poslušam sovji klic
Prevedel Milan Dekleva