PESMI Svet lana  Makarovič
POLETNI DAN
Ničesar ne vem o velikih zadevah. Marjetice mi ne povedo ničesar o njih.
Ko se zakopavam v poletno travo
z mislijo nanj,
ne verjamem nikakršnim
pametnim besedam.
Obljubi sonca verjamem,
ko zajame moj obraz
v svoje velike, lepe dlani.
POLETJE
Od daleč se smeje poletje.
In zrak je slasten kot voda,
rahlo greni kot mlado listje;
zrak, ki plahuta skozi moje oči,
svež kot otrok, in jih polni
z zdravilnimi iskrami.
Zeleno tihoto gozda
prepregajo pisani glasovi,
bližajo se, pojemajo
ali sijejo na istem mestu kot cvet.
Pozdravljam brezbrižno kukavico
in mislim na jagode. Poletje.
Lastim si ga polna naročja
in si domišljam,
da ga lahko komu darujem.
DANES
Danes sem lahko regratov cvet, potem sem razposajen zajec na svetli jasi. Ali pisana enodnevnica. To je moj dan.
Ne poznam besede jutri, nočem je poznati. In noč je še daleč. Ne bojim se. Nočem se bati.
151
Nobenih skrivnosti.
Diham. Vdihavam
in izdihavam sonce.
Misli sem povila v klobko,
ki spi nekje
v daljnem zelenju.
Nebo sega do mojega travnika. Brezskrbno sonce leži ob meni.
Objemimo se. Nekje globoko pod zemljo spi pošastna ličinka besede jutri.
MESECNICA
Sredi svetle noči
odtrepeta molk
z dolgimi rokami mimo oken.
Tedaj se približa
zategel, teman moški klic
iz daljnega gozda.
Dvignem se
in kot mrtva megla
plovem za njim.
Nikoli ga ne najdem
sredi črnih gozdnih arkad.
Čutim le tisoč mladih oči med smrečjem.
ki jočejo proti svojim ozvezdjem.
In nikoli se ne morem prav vrniti
v svojo mrtvo spalnico.
152
PROSTOST
Iz težkega granita solz sijejo žarki moje velike prostosti. Prestrezam jih z lačnimi prsti, z razprtimi ustnicami, ki poznajo le pesmi. Svoje brezbrižne korake puščam na tihem obrežju. Svobodna sem.
TUJCI
Za svojimi vrati čutim
stopinje sovražnih tujcev.
Sovražijo me zaradi golobov, ki mi sedajo na ramena, zaradi mladega zelenja, ki ga nosim na prsih, zaradi cvetne čase, ki legam vanjo vsak večer.
Za mojimi krhkimi vrati
se množijo prihuljene stopinje. Moja hiša je iz sanjskih rož, iz vrabčjega perja in metuljih kril: okna so na stežaj odprta dobremu vetru in soncu. In vrata, vrata so iz divje trte narahlo narahlo spletena.
Bližajo se. V meni vztrepetava
kot grlica.
Nihče me ne bo branil.
153