'Izhaja 1. dné\ v mesecu in \ . veljà za vse M )leto2gl.«ik.(M za pol leta ! 1 gl. 20 kr. j Po pošti : za(7 ' vse leto 2 gl. 60 kr., za pol

Naročnina naj se naprej plačuje in Jpošilja uredništvu v kapucinskem predmestji ' hiš. št. 52 v Ljubljani.
(Laibach). (
Časopis s podobami za slovensko mladost,
Štev. 4.	V Ljubljani 1. aprila 1871.	Leto I.
Pregreha ima žalostne nasledke.
vanajst let je minulo, odkar se je Lipe zapisal med cigane in kakor vm smo slišali, ž njimi na Hrovaško potegnil. Od Rupretove lesene bajte ni y bilo več nobenega tiru. Tudi starega Rupreta in njegove žene Mine ni več bilo med živimi. Tam, kjer je stala pred dvanajstimi leti revna, samotna bajta, stala je zdaj lepa in visoka zidana hiša ; poleg hiše vkusno napravljeni hlevi, v kterih je bilo mnogo najlepše domače živine. Vse je bilo na novo napravljeno, vse predelano in tako lepo vredjeno, da se je človek zavzemati moral, ako je poznal revno Rupretovo imetje, iz kterega je nastalo takó bogato in vkusno poslopje. Pred hišo je bila kamenena klop, pred ktero se je raztezal velik prostor, ki je bil ob krajih s sadnim drevjem obsajen. Posestnik te nove hiše je bil Gregor Prevdarnik, ki mu so pa sploh le — Rupretov Groga — rekli. Bil je mož srednje starosti, krepke in čverste postave, ves po volji božjej in oče dvojih otrok. Njegova žena Mica je bila prava podoba ranjke Mine in iz bližnje fare domi
Nekega dné v jeseni sedi Prevdarnik na klopi pred hišo. Na kolenih derži majhnega dečka, poleg njega pa stoji deklica, kakih osem let stara, ki bere iz nekih knjižic. Po cesti pride človek v razterganej vojaškej obleki. Opiral se je na dve leseni palici, kajti leva noga mu je bila odrezana. Zagledavši lepo novo hišo, jo naravnost k Prevdarniku zavije. Suhi upadli obraz, globoko vderte oči, koščeni roki, kašelj, težka hoja, vse to je kazalo, da je bolehen in da ne bo več dolgo pokašljeval. Do Prevdarnika prišedši, vsede se na neki panj, ki je stal blizo hišnih vrat, ogleduje hišo od vseh strani in se nekako čudno vede. Čez nekaj Časa pa globoko vzdihue in jame tako hudo pokašljevati, da celò Mica pride iz veže, ter pogleda, kdo da je. „Prijatelj, vi imate jetiko" ga nagovori Prevdarnik. „Vse nadloge tega sveta imam," reče vojak s hripavim glasom, „iu rad bi že videl, da bi me Bog rešil telesnih in dušnih bolečin, ako bi bila njegova sveta volja. Edina moja noga, ki jo še imam, mi službo odreka; truplo je slabo in gnjilo, iu poleg vsega tega že dva dni nisem imel nič gorkega v svojem želodci."
„Želodcu se laliko pomaga," reče prijazna Mica, „počakajte enmalo, juha bo kmalu kuhana in poldne je že takó blizo; tu na klop se vsedite, vidim da ste res nadložen človek in v sercé se mi smilite."
„To je revež!" vzdihne mala Jerica ter pogleda milo svojega očeta, kakor bi hotla reči: „Kaj ne oče, da se tudi vam smili?"
Oče Prevdarnik se nekoliko višej na klop pomaknejo in vele vojaku, da se naj na klop vsede. Vojak si ne pusti dvakrat reči ili posede se blizo hišnega gospodarja, kterega z vpertimi očmi ves zavzet pogleduje.
„Kakor se vam vidi ste gotovo že marsikaj po svetu skusili in prestali," reče Prevdarnik ; „vaše življenje me jako zanimiva. Povedali nam bote pri kosilu, ako vam je drago, svoje bolj važne dogodke, ker kakor vidim, ste bili tudi vojak in ste berž ko ne v boji zgubili nogó."
„Oj prestal in skusil sem veliko in vsakoverstne nadloščine so me že terle v mojem življenji. Svojega nadložnega in tugepolnega življenja sem pa sam kriv. Resnična je prislovica, ki pravi: Kàkor si kdo postelje takó tudi leži. Rad vam bom povedal žalostne dogodke svojega življenja in vana tudi dovolil, da je pripovedujete vsem mladim ljudem v svarilen izgled, kam pripelje ena sama hudobija mladega človeka, ako se jej že v početku z vso silo ne stavi v bran in je koj v porodu s korenino vred ne zaduši in zatare. Prosil bom pa tudi jaz vas, da mi bote povedali, kako da je ta lepa hiša tukaj nastala, kajti kàkor se spominjam, bila je tukaj nekdaj le slaba, lesena bajta starega Rupreta."
„Ste li morda že bili kedaj v tem kraji?" vpraša Prevdarnik vojaka, éudé se, da onemogli vojak imenuje ime nekdanjega starega Rupreta.
„Minulo je že več let, da sem bil v tem kraji in sem poznal osebno Rupreta in njegovo dobro ženo Mino. Ali ne živita več bogoljubna in dobra človeka?"
„Ne, umerla sta že obedva," reče Prevdarnik nekako zavzet, da je vojaku okolica in Rupretova nekdanja bajta tako dobro v spominu.
„Mir in pokoj njunim kostém", vzdihne vojak iz globine svojega sercä in debele kaplje se mu vternejo po obledelih licih iz globoko vdertih oči.
Iz bližnjega farnega zvonika se zasliši poldne zvoniti. Oče Prevdarnik se odkrijejo in molijo na glas angeljsko češčenje; vojak in mala deklica, ki je lepo na tla pokleknila, molita za njim.
„Zdaj pa le v hišo", se oglasi Mica pri hišnih durih, „kosilo je že na mizi!"
„Prijatelj, pojdite v hišo," reče Prevdarnik revnemu vojaku, „zajeli bote z nami enmalo gorke juhe; juha vas bode gotovo nekoliko okrepčala."
Pri kosilu rečejo oče Prevdarnik svojej ženi Mici: „Glej, Mica! Ta človek tukaj je poznal najina največa dobrotnika Rupreta in Mino, ki se že davno nebeškega raja veselita."
„Ni mogoče!" reče Mica ter pogleda nekako začudjeno vojaka.
„Mogoče je, mogoče," pravi vojak, „in še prav dobro sem ju poznal, Bog jima daj dobro! — Radoveden pa sem zvedeti, kako da ste vi nato mesto prišli in tu, kjer je stala nekdaj malovredua Rupretova bajta, tako lepo hišo naredili. Ali ste mar vi revno bajtico kupili?"
„Nisem je kupil ne," odgovori Prevdarnik, „ampak bogato, a nikakor ne, kakor vi pravite, revno bajtico, dobil sem prav zastonj in še veliko lepih njiv, poljii in celò zlatih denarjev po verh."
„Tega ne razumem, in zelò sem radoveden, kako bi to bilo," zaverne ga vojak.
„Tudi jaz mislim da ne ümete tega. Ker ste pa poznali Rupreta in Mino, kakor pravite, osebno, povedati vam hočem tedaj čudno zgodbo, kako sem prišel iz nič na takò lepo in hvala Bogu, tudi bogato posestvo. Gotovo vas bode povest iz mojega življenja zanimala in spoznali bote iz njé, kako čudna so večkrat pota božja, po kterih nas pelje modra roka njegova. Poslušajte ."
Vojak se sklone na mizo in vidi se mu, da je njegova radovednost do verha prikipela.
„Jaz nisem iz tega kraja domä", pripoveduje Prevdarnik. „Moji starši so bili jako revni in so mi umerli, ko sem bil komaj kakih deset let star. Ker ni bilo nobenega premoženja pri hiši, dolgov pa obilno, je bila hiša prodana, mene pa je vzel neki sosed iz miloščine v svojo hišo. Tu sem moral prav pridno delati in mu pri vseh rečeh pri hiši in na polji pomagati. Namestoval mu sem hlapca in to tudi z veseljem, kajti dobro sem vedel, da razun njega, nimam nobenega znanega človeka na svetu. Vse svoje žive dni bodem hvaležen za lepe nauke, ki mi je je dal pošteni sosed, Bog mu je poverni stoterno. Pri sosedu sem bil do svojega šestnajstega leta. Ker so pa med tem časom sosedovi otroci odrasli in mu pri vseh opravilih lahko sami pomagali, pa je tudi sosed nekaj let sim zdatno obožal reče mi nekega dné: Ljubi moj Groga! Ti si zdaj v šestnajstem letu in sposoben za vsako kmetiško delo. Moji otroci so, hvala Bogu, zdravi in se morajo tudi dela poprijeti. Kakor veš, da te rad imam, te vendar ne morem več dalje pri sebi imeti, a to iz dveh vzrokov. Pervič: sem reven in komaj izhajam s svojo družinico; drugič: moram skerbeti, da tudi ti k svojemu kruhu prideš in si časoma kaj prihraniš. Pri meni nimaš nobenega plačila, ampak delati moraš le za hrano in obleko, pa še to je, bodi ga Bogu milo, jako pičlo. — Po mojih mislih bi bilo najbolje, da greš zdaj po svetu in si kake službe poiščeš. Ako se boš deržal, kakor te smo učili, ako boš pridno delal in rad molil, te Bog gotovo ne bode zapustil, pa te bodo tudi vsi dobri ljudjé radi v službi imeli. Še enkrat, — nerad te dam od hiše, pa — mora se zgoditi. Jutri zgodaj ti bom dal nekaj denarjev in takò si boš šel sam svoje sreče iskat po svetu. Prosi Bogä, da bi te k dobrim ljudérn pripeljal.— Milo se mi je storilo pri teh besedah dobrega soseda in debele solzé so me polile. Tudi sosedovim je bilo težko po meni, kajti drugi dan v jutro so vsi jokali, ko sem odhajal. Sosed mi je dal nekaj petič, me je poljubil in djal : Srečno hodi ! Bog in sveti augelj varuh naj bota vedno s tabo in te peljeta po pravej poti. Ako boš vtegnil kedaj, obišči nas; vselej te bomo radi pod streho vzeli in ti po zmožnosti postregli. —■ Takò sem postal sam svoj in odrinil sem v daljni svet, da si poiščem drugega gospodarja. Precej drugi dan sem stopil v nekej majhnej vasi pri nekem kmetu v službo. Ta
kmet je bil jako slab gospodar, brezbožen in zraven še pijanec in velik za-pravljivec, da mu ga ni bilo blizo enakega. Terdo sem moral delati, zraven še večkrat kruha stradati in poleg vsega tega sem še bil za vsako majhno nerodnost tepen, da je bilo joj. Dasiravno sem vedel, da je človeku ter-pljenje dolžnost, vendar nisem mogel več prestajati, posebno ker sem bil dostikrat prav po nedolžnem pretepan in lasän. K svetej maši nisem smel hoditi, pa tudi moliti mi ni bilo dopuščeno. To je bilo tedaj zelò žalostno stanje za mene. — Bilo je neko lepo, jasno noč; ako se ne motim ravno o Križevih, da prav po tihoma vstanem iz svojega revnega ležišča ter jo tebi meni nič, pobrišem od nemarnega, brezbožnega kmeta, brez da bi kaj plačila od njega zahteval. Hodil sem vso noč ne vede kam me ponesejo nogé. Jelo se je že po malem daniti, da pridem v gosto lesóvje. Dalj Časa sem hodil po temnem gozdu tjé v en dan, naravnost po enej stezi, ker stranskih potov je bilo v omenjenem gozdu čuda veliko. Ko takó naprej hodim, zapazim na enkrat pod nekim starim hrastom mlađega dečka, ki je prav sladko spal pod drevesom, a poleg njega na tleh je ležala majhna, še precej lična usnjata torbica."
Yojak pogleda nekako osupnjeno Prevdarnika, globoko vzdihne, potem se nasloni na mizo rekoč: „Nadalje!"
„Kaj ? mislim sam pri sebi, to je beraček in ima gotovo kruha v svojej torbici; jaz pa sem lačen, da se čez me vidi. Ne pomišljujem se dolgo in sunem spečega dečka s svojo palico rekoč: Hej, dragi! Ali imaš kaj odveč kruha v svojej torbi, rad ga kupim en košček od tebe, — Deček se predrami, me nekako debelo in plaho pogleda, skoči po koncu, popusti svojo torbico na tleh ležati in jo na vse kriplje pobriše izpred mojih oči. Meni se je bojazljivost dečkova jako smešna zdela in sem si mislil: Deček gotovo nima dobre in mirne vesti, ker se boji človeka, ki mu nič zalega noče. Naj bo temu kakor rado, torbice vendar ne pustim tukaj ležati. S temi besedami primem za torbico, hitim po stezi, po kterej je deček zbežal, ga kličem in iščem, pa — zastonj. Naprej si nisem upal, ker potov je bilo v gozdu veliko in tudi nisem vedeti mogel, po kterem jo je deček vbrisal. Vernem se tedaj nazaj in kmalu sem bil na planem. Ne daleč od mene zaslišim izpod bližnjega germiča vodo šumljati. Stopim bližej k bistremu studencu, odložim torbico na oglajen kamen, ki je stal zraven vode, ter se napravim, da se umijem. Komaj sem že gledal, tako sem bil zaspan in truden. Ko si prav dobro glavo operem in z žepno ruto otarem, vzamem zopet torbico v roke, da pogledam, če je kaj kruha v njej. Ali mislite si moje zavzetje, ko lie dobim v torbi ne mervice kruha, ampak belo ruto, v kterej je bilo v enem voglu nekaj zavezanega. Berž razvozlam omenjeni vogel in kaj najdem v njem? — Strah in groza! Pet sto rajnšev v papirjih. Še prav dobro se spominjam, bilo je 30 bankovcev po deset in 40 bankovcev po pet rajnšev. To je čudno, si mislim: Kje neki je mogel mladi deček toliko denarjev vzeti. Pa ne, da bi bil deček, še tako mlad, pa že zrel hudobnež, ki je okradel svojega gospodarja. Hitro se vernem še enkrat nazaj, da bi poiskal dečka in ga prijel za odgovor od kod ima toliko
denarjev in res, kmalo dospem do drevesa pod kterini je deček ležal, toda od dečka ni bilo sledtì. Hodim še nekaj časa po gozdu sim ter tje in ga kličem na vso sapo, pa — vse zastonj. Gotovo se je ustrašil hudobnež, da je prišel človeku v pest, ki ga bode izdal pravici in jo berž in bolj potegnil iz samotnega lesovja. Jaz ga nisem vtegnil dalje iskati, ker je bilo v gozdu več stranskih potov in nisem prav vedel, po kterej poti bi jo bil begun pobrisal. Namenil sem se tedaj zopet nazaj iti in berž ko pridem v kako bližnjo faro, gospodu župniku izročiti denarje, da je oznanijo iz lece ter je izroče, komur slišijo."
Vojak postaja nemiren. Pogleduje zdaj Prevdarnika, zdaj Mico, potem pa zopet pravi: „Prosim na dalje!"
(Konec prihodnjič.)
Stari Plesnik — počena struna.
(Žalostno-podučni spomini.)
Živel je v mestu N. starček, kterega so vsi prebivalci zavoljo njegove priljudnosti, učenosti in zgovorljivosti zelo čislali. Bil je sploh znan kot stari Plesnik. Tudi otroci celega mesta poznali so starega Plesnika, a tudi on je vsacega poznal; posebno je pa rad dobrim in vbogljivim otrokom večkrat kakšno jabelko iz žepa privlekel. Sivi lasje, ki so mu se spuščali po zgerbančenem vratu, bili so skorej zmiraj pokriti z majhuo kapico — in kaj bi ne ? — saj če bi plešasto glavico dobrega starčeka kak ostri veter le prepihal, padel bi starček morebiti koj v bolezen, kterej bi sledila smert. Na nosu stala so vselej debela očala, kedarkoli je moral starček gledati v papir, kar je bilo znaminje, da je stari mož marsiktero noč s prebiranjem knjig in druzih pisem preživel.
Otroci so tedaj Plesnika poznali! Ne le otroci celega mesta, ampak tudi vsa odraščena mladost: dà, ni bilo človeka, kteri bi vljudnega starčeka ne bil pozdravil, ko ga je kje na ulici srečal. Saj je pač Plesnik bil v celem mestu edini, ki je tako izverstno vsacega znal na glasovirji, goslih in v petji podučevati. Bilo je že veliko berkastih gospodov, veliko gospl in gospidičin, ki so za svojo godbino vednost le staremu Plesniku bili hvaležni. Je pa tudi Plesnik že veliko let prebival v tem mestu, ter si s podučevanjem v muzikalnih vedah vsakdanji kruhek služil. Bil je sam. Ni imel žene niti otrok, le polni kupi vsakoverstnih not, ki so sim ter tje po njegovej sobi ležali, pričali so, da je mož skoz in skoz odrasel v godbi. Že zgodaj zjutraj slišalo se je pod njegovim oknom brenkanje na glasovirji. Ljudje, ki so hodili memo, so se večkrat v celih kupih vstavili, poslušaje prekrasne igre ver lega starčeka.
*
* *
Bilo je na sv. Matevža dan, ko je stari Plesnik prišel po navadi ob štirih popoldne k Stankovim, kjer je mladega Bogomila in njegovo večo
sestro Anico podučeval v krasnej god bi. Bogomil je godei, Anica pela, a naš starček tako umetno in urno prikladal, da je bilo veselje poslušati. Stari in gerbavi persti starčekovi so tako mojstersko skakljali po belej klaviaturi, kakor da bi v nobenem ne bilo koščice. — Preneha — in zopet začne, — zdaj tiho, zdaj glasno, — zdaj počasi, zdaj urno, — — bil je danes čisto zamišljen in nenavadnega obličja. Bogomil neha gosti, tudi Anica vmolkne, ali starček le naprej gode svoje fantazije. Bilo je obema čudno pri serci; čudno stormita oba pod urne perste sivega starčeka.
Zdelo se je, kakor da je starček pozabil, da podučuje.
„A zdi se mi, kakor da bi se prestrašili, ko je pččila struna/' pristavi Anica.
„Ljuba moja otroka", reče starček, „danes je za mé dan žalostnih spominov. Sv. Matevž bil je patron mojega ranjkega očeta, a ta fantazija, ktero sta slišala, nehoté je donela izpod mojih perstov. Bila je fantazija mojega očeta! Ni bilo dneva, da je nisem slišal na našem starem gla-
sovirčeku. Tvoji glasi na goslih in Aničino petje---ne vém--
kako je danes vse to čudno — in ta očetova fantazija — oh prečudno —
spominja me žalostnih otročjih časov, — dà--in pa še — počena
struna---!
„Pač malo škode", povzame tolažljivo Bogomil.
„Malo škode", poreče premišljeno starček, „ali veliko spominov ! Danes
je ravno 50 let, odkar so moj oče ravno to fantazijo igrali na glaso-virji. Bil sem še otrok, stal sem pri njih s svojo sestrico Dragotinko, —
kakor vi dva stojita zdaj pri meni. Tudi takrat počila je struna--da
da — počila je struna pri ravno tej fantaziji — danes je že 50 let. — Jaz sem se kot neumni otrok takrat zavzel in vprašal očeta, kaj to pomeni, ter sem mislil, da se je ves glasovir pokvaril. Oče mi parekó: „Vidiš, ljubi moj sinček, struna, kije zdaj počila, podobna je človeškemu življenju. Kakor si zdaj slišal počiti struno, tako se bo tudi nam enkrat pretergala nit našega življenja. Kako vesel sem brenkal po glasovirji ne mislé, da bo strunica počila, a glej, ravno tako tudi človeku včasih v največem veselji, kedar se najmanj nadeja, obišče smert. Struna poči — njen prijeten glas se izgubi', — in ko v človeku struna življenja poči, tudi on izgubi glas, vid, sluh in vse, kar ga je oživljalo." — In res, ljubčeka moja, čez nekaj dni potem počila je struna življenja v mojem očetu. Ostal sem revež sam s sestrico na tem svetu. Kedarkoli mi je pozneje na glasovirji počila struna, vselej sem se spomnil očetovih besed. Danes pa, na njihov god, pri tej njihovej fantaziji, me je počena struna posebno ganila, — zdi se mi, kakor da je zraven sebe vidim, — zdi se mi, kakor da njihovo fantazijo slišim, kakor da njihove besede poslušam ....
Nekako tožno vstane stari Plesnik, vzame svojo palico in — odide.
Bogomil in Anica ganjena gledata za njim.
*
* *
Za osem dni po tej dogodbi je bil pri Stankovih glasovir pokrit s černim suknom. Plesnika ni bilo več! Počila je tudi v njem — struna življenja, ki je odmevala prijazno in vsacega z ljubeznjivostjo očarovala. Bogomil in Anica, kedarkoli pogledata glasovir, spomnita se starega Plesnika.
Namesto počene strune se je sicer nova postavila, ali urni Plesnikovi persti niso nikoli več skakljali po glasovirji!
Lj. T.
Bodi prijazen.
Mnogo otrok je, ki imajo sicer dobro sercé, a vendar so dostikrat neprijazni z drugimi otroci. Tak otrok je bila tudi Minka. Dasiravno je imela svojo sestrico Roziko zelò rada, vendar jo je večkrat razžalila s kako neprijazno besedo. Nekega dné je dobila Minka lepo jabelko v dar, in Rozika, ki je bila za nekoliko let mlajša, bi ga bila tudi rada imela. Zategadelj se dobrika svojej sestrici in jo prosi: „Minka, oh Minka, bodi tako dobra in daj meni jabelko". — Toda Minka jo sune proč od sebe in pravi: „Poberi se mi in ne delaj mi nadlege, ker veš, da ti ga ne dam." To je občutljivo Roziko močno zabolelo in jokaje odide. — Po noči zboli Rozika. Veliko je moral terpéti revni otrok in ker zdravnik ni mogel pomagati, imeli so drugi dan merliča v hiši. S cvetlicami ovenčana je ležala Rozika na mertvaškem
odru. Njena ljubeznjiva očesca so za večno zaspala in tudi ujena sladka ustica so obmolknila za zmiraj. — Spomnila se je zdaj Minka neprijaznih besed, s kterimi je svojo séstrico razzatila." Oj preljuba, zlata moja séstrica" joka Minka in zdihuje „le samo enkrat me še poglej s svojimi prijaznimi očesci, da te za odpuščanje prosim !" Okrog vratu se oklene mertve sestrice in jo poljubuje; pa vse zastonj, — Kozika sene sprebudi več in tudi nobene prošnje, nobenega sladkega glasu ni več iz njenih nežnih ustic. —
Dasiravno je že več let preteklo, vendar Minko še zmiraj boli sercé, da je s svojo neprijazno obnašo tako hudo razžalila dobro svojo séstrico.
Kedar te kdo kaj prosi, pa mu želje ne moreš spolniti, odreci mu prošnjo vsaj z lepo in prijazno besedo, brez da bi ga žalil.
r.
P I š c a f k a.
(Po ruskem iz Karamzina.)
Ko še mlad sem bil neveden Komaj let sem štel še sedem, Mati pénezov so dali, I veleli ukazali : „Kupi si kaj lepega „Lepega, koristnega."
Pa nobeden mi ne vgane, Koliko piščal me stane, Le pozneje, ko zvedó, Mi smeje naštevajo: Kaj bi kupil lahko vsé, Za izdane péneze.
Hitro tjé na somenj tečem, Zbiram, pravim „tega nečem", Zdaj piščal ugledam zälo, Sérce se mi zasmejalo, Dal veselo, rad sem vsé, Za piščalko péneze.
Naglo jo prot dómu mahnem. Tukaj se še le oddahnem, Kér veselje me je gnalo, Da imél sem zdaj piščalo; Jél doma sem piBkati Veselit se, vriskati.
Večji sem po svetu hodil, Dežela velik' obhodil, V slednjej druge šege videl, Z znanci sem povsod se snidel; Tü sem videl pridnega Tamkej zopet lenega.
Tü skopuha sem ugledal, Ki po dnarji le je segal, Sebi le v žep vse grabil, Reveže pa čisto zabil, Ta plačuje prav dragò, Mislil sem si piščalko.
Vidši je' ki plosk lovijo, Hvalo z razno zvijačijo, Gospodarstvo popustijo, In nazadnje vsé zgubijo, Mislil sem si, oh ljudjé! Kak so drage piščalke.
In tako tedaj prav mnogi V širocem zemskem krogi, So nesrečni le zató, Ker piščal preplačajo.
Ivan Gabršek.
Cvetna nedefja.
Otroci! Jutri je za vas vesel dan, jutri je cvetna nedelja. Dobro vém, da ste si že danes prinesli polno naročje mačic in zelenega beršlina, sedeli ste v izbi in vezali bütarice ter je lepo okinčali z zelenim beršlinom. Mati vam so prinesli pozlačenih orehov in šišek, rudečih jabelk in pomoranč in vam je so navezali na butare. Kaj ne? to je bila lepota, škakljanje in veselje! — Da, da, začetek vseh velikonočnih veselic je že cvetna nedelja,
soke in tenke butare, ki je povijó z zelenim beršlinom in olepšajo s spomladanskimi cve-tlicami ; verh bü-tare nataknejo
šopek oljke in navežejo vse polno leporudečih in rumenih jabelk, kar se med zeleni beršlin prav lepo poda. Ali ni znabiti res takó? — In koliko nedolžnega veselja bote imeli še le jutri na cvetno nedeljo, na dan blagoslovljćnja lesä, ko bote s krasnimi butarami veselo šli proti cerkvi, ktera je ta dan lepemu zelenemu vertu podobna. Le varite, da vam kdo po butari ne udrihne, kajti to bi bila velika škoda. — Ali pa tudi veste, ljubi otroci, kaj cvetna nedelja pomeni? Cvetna nedelja je zadnja postna in zadnja predvelikonočna nedelja. S cvetno nedeljo začnemo obhajati spomin Jezusovega 'terpljenja in se spominjamo posebno onega veselega dné, ko je naš izveličar Jezus Kristus na oslici sedè prijezdil zadnokrat v mesto Jeruzalem, da pokaže svojo naj-večo oblast, ktero ima v nebesih in na zemlji. In glej! komaj se je približal jeruzalemskemu mestu, že mu hitijo naproti stari in mladi, da pozdravijo svojega kralja in učenika. Nekteri sekajo veje iz dreves in nastiljajo Ž njimi pot, drugi zopet razgrinjajo svojo praznično obleko po tléh, da bi vredno in spodobno počastili prihod Gospodov. Iz tisoč in tisoč ust se razlega veselo pozdravilo: „Hosäna sinu Davidovemu, visokohvaljen, ki pride v iménn Gospodovem!" Zares vesel in veličasten dan v Jeruzalemu in presrečno ljudstvo, ki tako lepo slavi svojega Gospoda. Toda čez malo dni pozneje, to je, na veliki petek, kaka sprememba ! Ljudstvo, ki je malo poprej sprejelo Jezusa z največo ràdostjo in veseljem, ne pozdravlja ga več kot sinu Davidovega in kralja Judov, marveč na ves glas upije: „Proč ž njim! Križaj,
to vém tudi jaz kedarkoli se spomnim vesele mladosti.
Pridni mladenči že en dan poprej pripravljajo iz verbovih vejic vi-
križaj ga!" To je omahljivo judovsko ljudstvo, ki komaj čaka onega tre-notka, da Jezus prelije svojo drago kri na lesu svetega križa.
Spómnite se tedaj jutri, ko bote prinesli v vežo božjo krasno okinčane oljke in butarice, tistega veselega dné v Jeruzalemu, ko je še ljudstvo svojo praznično obleko in zelene veje pokladalo po tléh, da vredno počasti svojega kralja, ter ne pozabite nikoli, kako visoko čast in hvalo ste tudi vi dolžni Jezusu, ki vas je s svojo drago kervjo na lesu svetega križa odrešil od večnega pogubljenja. Oljka, ki jo bote imeli v butarah, je pa tudi znaminje in podoba mirü in sprave, ktero nam je on skoz svojo smert in terpljenje pridobil. Zelene vejice nas opominjajo, da se mora naše staro grešno življenje v pravej, resničnej pokori ozelenéti, da ne smerno biti podobni suhim vejam, marveč sadonosnim drevesom, ktera dober sad prave pokore obrodijo.
T.
Pošteni Indijan.
Indijan je prosil svojega soseda, da bi mu dal malo tobaka. Ta seže v žep in mu ga dà polno perišče. Drugo jutro pride Indijan zopet k svojemu sosedu in mu prinese nazaj tolar, kterega je naj del med tobakom. Ko so mu pa nekteri sovetovali, da naj obderži denar, položi roki'» na sercé rekoč: Tu pri serci imam dobrega in hudobnega človeka. Dobri mi je rekel : „Denar ni tvoj, daj ga nazaj njegovemu lastniku." Hudobni človek pa je rekel: „Dali so ti ga in tvoj je." Dobri človek reče dalje: „Ni rés; tobak je tvoj, a denar ne." Hudobni nadaljuje zopet: „Ne bodi neumen in nepokojen, ampak pojdi in kupi si žganja za-nj." Kes nisem vedel, kaj bi storil; poslednjič se vležem v posteljo, da bi se umiril; pa hudobni in dobri človek sta se vso noč kregala tak<5, da nisem imel poprej miru, dokler nisem oddal denarja pravemu gospodarju.
Kako se je nekdo naučil očenaš moliti.
Bogat kmetič pride k spovedi. Spovednik ga vprašajo, če znä očenaš. „Ne znam ga" odgovori kmet, „mnogokrat mislil sem se ga na učiti, pa nikoli se nisem pripravil k učenji." Spovednik ga dalje vprašajo če umé pisati ali brati. „Tudi tega ne znam" pravi kmet. — „Kako si tedaj zapomnite vse svoje dolžnike, kterim dajéte denar in žito, ako ne umette niti pisati niti brati?" vprašajo duhoven. Kmet z ramami majaje odgovori: „Tega jaz pač sam ne vém, kratko, zapomnim si je." Duhoven nadaljujejo: „Naložite si v pokoro, posojevati revnim ljudem žita, ktero vam poverniti obljubijo po žetvi!" „Rad storim kakor vkažete" pravi kmet, ter odide. — Čez malo časa pošljejo duhoven kmetu reveža, kteri je bil po vasi čisto neznan. Revež ga naprosi, da bi mu posodil dva vagana reži. „Kako se pišeš?" vpraša kmet reveža. Revež mu odgovori: „Oče naš." „Kterega rodu?" vpraša dalje kmet. „V nebesih, je moj ród" odverne revež. —
Kmet mu dà žita. — Ko mine teden, pošljejo duhovnik druzega reveža z imenom : „Posvećeno bodi tvoje imé — iz rodu : „pridi k nam tvoje kraljestvo." Zopet čez nekaj časa pošljejo tretjega z imenom: „Zgodi se tvoja volja — iz rodu: „kakor v nebesih takó na zemlji." In takó mu pošljejo duhovnik še več revežev, a zadnjič pridejo sami k bogatemu kmetu ter ga vprašajo, če je razposodil žito. „Razposodil sem ga" odverne kmet. Kako se imenujejo dolžniki?" poprašajo spovednik. Kmet jame naštevati vse dolžnike po versti takó, da izmoli ves očenaš, in ko se mu gospod nasmejejo vpraša je kmet zakaj se mu neki smejejo, „zató," odgovoré spovednik, „ker ste se zdaj naučili očenaš, kterega poprej niste znali." Vse mu zdaj raz-lozé, kako mu so polajšali učenje te molitve. Kmet pa je daroval revežem vse žito, ki jim ga je bil razposodil, in je bil duhovniku zelò hvaležen, da ga so v tako kratkem času naučili „očenaš" moliti.
Ivan G.
Pajek in polž.
(Bases.)
Srečala sta se nekega dné pajek in polž. Pajek nagovori polža rekoč: „Ljubi moj, povej mi vendar, kako je mogoče, da ves čas prebivaš v tako majhnej in tesnej hišici, kakoršno nosiš na svojem herbtu? Poglej mene! Jaz prebivam v lepih izbah in poslopjih; včasih predem svojo pajčevino celò okrog kraljevih prestolov."
Pohlevno odgovori polž: „Majhna, pa moja je hišica, v kterej prebivam."
Spomini
Oj rajski časi, kje ste vi, Oj časi mojih mladih dni? Ko sem po vertecu skakljal Nedolžno se s tovarši igral!
Oj rajski časi, kje ste vi, Oj časi mojih mladih dni? Ko še nedolžen in vesel Prebirat strune sem začel!
mladost.
Oj rajski časi, kje ste vi, Oj časi mojih mladih dni? Ko sem po trati šetal se In bele tergal rožice!
Oj rajski časi, kje ste vi, Oj časi mojih mladih dni? Ko mlado moje serčice Nij bolečin poznalo še!
Veseljapolni časi vi Za vami duša hrepeni! Vernite oh, se spet nazaj, Otroški mi darujte raj!
I. Libijanski.
prir©d©p8®@> -Mtoröinaisk© p^Iji«.
Velblod ali kamela.
Pojdi z menoj, dragi moj mladi bralec, da te v mislih popeljem daleč tam v žarečo puščavo, ti se enako peščenemu morju razprostira po velikem delu Afrike in po sosednjih azijatskih zemljah. Brezkonečna dobrota in modrost božja je skerbela tudi za te vroče puščave, ktere ne oživlja nobena voda, po kterih žareče sape sezgó vsako bilko, ki bi znabiti hotla poganjati v jalovem pesku. Glej, vsem tem peščenim planjavam, ki se razprostirajo med Azijo in Afriko je Bog podaril vel bi oda.
Misli si lepega arabskega konja, kako kmalu bi se pogreznil v valovih peščenega morja in bi poginil! Kopita bi se mu razpokala in noge ohromele. Velblod pa ima na podplatih tos mesà, ki je z debelo kožo prevlečen. Ta mesnata in vendar ne preobčutljiva noga mu lajša težavno hojo po pesku in kamenji peščenih azijatskih puščav. Konj ne bi mogel težkih tovorov nositi,
posebno zató ne, ker bi se mu moralo razun tovora tudi veliko kerme za živež nalagati. Velblod pa za sé le kaj malo potrebuje in je dostikrat s koprivami in osatom popolnoma zadovoljen. Pri vsem tém lehko nosi 12 stotov (centov) teže in lehko 12 milj na dan prehodi. Velblod je sedem do osem črevljev visok, tedaj viši ko najveći konj.
Na velblodu nam najpred pade v oči njegova visoka gerba sredi herbta. Gerba je od same masti, zató pa tudi ni pri istej živali zmerom enaka. Ako ima namreč velblod dobro in obilno pašo, hitro se mu gerba napolni in napne, in taka polna gerba tehta včasih do 30 funtov. Ako pa je kerma slaba in pičla, gerba kmalu upade in splahne, da je komaj 5 do 6 funtov težka. Iz tega se vidi, da ima velblod v tolstej gerbi zalógo za hude čase, ko mora na dolgem potu živeti o prepiclej in malopridnej kermi. Na dolgem zvitem vratu se ziblje majhna, skoraj ovčja glava s trobastim gobcem, majhnimi ušesi in velikimi bebastimi očmi. Okrogli nabuhnjeni vamp visi med dolgimi suhobedrimi nogami in Čopasti rep se mu opleta po zadnjih bedrih. — Na persili, na kolenih in na gležnjih ima terde žulje, na ktere se spusti, kedar počiva ali kedar se mu tovor naklada ali razklada. Razen teh žuljev je povsod pokrit z razmeršeno rujavkasto ali sivkasto dlako, ki je na temenu, na podvratu, na plečih in gerbi daljša nego pa drugod.
Velblod kermo prežvekuje ali preživlja ter spada med prežvekovalce, kakor ovca, koza, jelen i. t. d., dasiravno se v zobéh od vseh teh živali močno razločuje. Vsi prežvekovalci imajo po štiri želodce, a velblod jih ima pet. Najzanimljivi je peti želodec, v kterega lehko obilo vode shrani. Ko pride namreč do kake vode, se najpred do sitega napije, a naposled še svoj vodnjak, to je, peti želodec napolni, v kterem ostane voda hladna in čista ter se prav nobenega duha ne navzame. Ako so popotniki v nevarnosti žeje poginiti, kar se v dolgih peščenih puščavah prav lehko primeri, pobijejo berž velbloda in pijejo vodo iz njegovega želodca ter se takó hude smerti rešijo. Posebno čudno je pri tej živali to, da lehko 24 ur strada in da tudi v najhujej puščavnej soparnici in vročini osem ali pa še več dui lehko žejo sterpi. Če verh tega še pomislimo, da ta žival spanja le malo potrebuje in noč in dan lehko potuje, lehko potem zapopademo, zakaj je velblod prebivalcem jutrovih dežel najljubša domača žival. Bogastvo Arabcev je večidel le število velblodov cenijo pa velbloda po 90 do 120 kron. Arabcu je velblod to, kar je nam konj, ovca in govedo ; on ga ravno tako čisla, kakor konja najlepšega plemena. In kaj bi ga tudi ne? vsaj velblod daje Arabcu živež in obleko. Iz velblodovega mleka si pripravljajo sir in maslo, iz njegove dlake si narejajo obleko in iz kož prav dobro usnje. Tudi meso od mladih velblodov zavživajo ter pravijo, da je neki prav dobro in slastno.
Da pa vrednost velbloda prav spoznaš, moraš si vse njegovo življenje, jutrovo deželo in ondotno podnebje prav živo pred oči postaviti. Ako si je Arabec primerno mesto izvolil in svoj šotor razpel, poležejo vse živali pred šotorom ; potem zveže gospodar staršim velblodom kolena z vervjó, da vstati ne morejo, mladi pa poležejo zraven njih po pesku. Tako počivajo blizo do polnoči ; o tem času se namreč zacnó Arabci zopet gibati. Gospodar pomolze
kobile, potem jim zopet noge zveze in je pusti tako do solnčnega vzhoda. Med tem gospodinja s hlapci in deklami šotor podere in ga s hišnim orodjem vred naloži velblodu. Najmočnejšemu velblodu privežejo na herbet vélik usnjat koš, va-nj sedejo starci, bolniki in otroci — in tako odrinejo. Gospodar jezdi z nabito puško naprej, da si izbere pripraven kraj ; gospodinja pride kmalu za njim in razpostavi šotor. Staro mesto zapuščajo navadno že pred solnčnim vzhodom, in ob štirih popoldne je šotor že na novem mestu postavljen.
Solnce je zatonilo na robu puščave; velblodi se pasejo do terde noči. Na paši ima velblod nekaj mičnega in priljudnega na sebi. Čudna podoba, rumena polt, varna hoja, dolgi vrat, ki ga zdaj steguje zdaj zopet kerči, in nedolžni pogled — vse to nas opominja na starodavne čase očakov in pastirskih kraljev; človeku se zdi, kakor bi videl pred seboj boljši svet in boljše čase, — in močno ga gane ta lepa prikazen.
Jeternik (Anemone hepatica) ima valjasto koreniko, z majhnimi vlaknatimi koreninicami, kterih je vse polno. Korenika poganja peceljnate, zgorej gole, spodej kocinaste liste. Cveti imajo trilistno čašo in 6 do 12 višnjevih, redko kedaj belih ali rudečih listekov. — Raste prav pogostoma po senčnatih gozdih in pod germovjem. Cvete navadno poprej, preden listje požene, že meseca marca in aprila. Po nekterih vertih imajo tudi pitane in pisane versti te cvetlice.
Velikonočnica (Anemone Pulsatilla) ima valjasto, naravnost v tla rastočo koreniko, ki poganja pri tleh stoječe, dva- do trikrat precepljene liste. Steblo je pokrito z dolgimi mehkimi lasci in nosi na verhu vijoličast cvet. Pod cvetom se vidijo na steblu razparani, kosmati krovni listeki. Cvét ima 6 lepo vijoličastih lističev, mnogo rumenih prašnikov in vse polno od zgorej vijolčastih pestičev, ki se pozneje razvijejo v dolgo repate plodiče. — Raste pogostoma po senčnatih, suhih gričih, posebno na apnenej zemlji. Cveté marca' in aprila meseca. Velikonočnica je zelò strupena, kakor tudi njej podobni kosmatinec (Anemone pratensis), ki se prav lehko spozna po kimastih temnovijolčastih cvetih.
Kurje zdravje (Draba verna) je majhna enoletna rastlinica s tenko koreninico, ktera n'osi prav pri tleh mično listno rožico, iz ktere se dviguje tenko, komaj palec visoko steblo. Na njem visi nekoliko prav drobnih kri-žastih cvetkov. — Ta zavoljo svoje majhne postave imenitna rastlinica raste že zgodaj v spomladi povsod na peščenih krajih in po suhih tratah. Cveté marca in aprila meseca.
Perve pomladanske cvetlice.
Razne stvari.
D rob t i ne.
(Pomoček za zobe.) Kedar te zob boli, olupi surovo čebulo in položi en olupek ali košček, toda ne premerzlega, pa tudi ne kuhanega ali pečenega, na boleč zób. Kakor bi pihnil, bolečine zginejo.
(Kri kedar iz nosa teče, hitro ustaviti.) Nek sloveč fran-cozki zdravnik, Negrir po imenu, pravi, da kedar človeku kri iz nosa teče, se mu prav leliko »stavi. Dražega nij treba kakor rokó naj na ravnost kviško derži, in sicer hitro naj vzdigne desno rokó, ako iz desne nosnice kri teče, vzdigne naj levo, ako mu iz leve nosnice kri teče.
Pametnice.
*	Človeška lepota se da priličiti lepej cvetlici, ki v enem dnevu usahne, ali pa sedmerobojnej mavrici, ktero veter v enem hipu prežene.
*	Domača hiša in domač vertec bodi ti najljubši; rožice, ki cvetejo na domačem polji, so najlepše in gerlica v domačem logu najlepše poje.
*	Bodi snažen in čeden na svojem truplu. Porezuj skerbno nohte na rokah, da ti ne izrasejo kremplji, kajti ni ostudni-šega, kakor če ima kdo dolge in ostre nohte, pa zraven še misli, da to pripada k oliki.
*	Tvoja obleka naj bo čedna in po tebi narejena. Ljudjé pravijo: Kakoršna obleka, takošna duša.
*	Dober kup sta red in snaga, — Vsakemu sta ljuba, draga.
Kratkocasnice.
*	Katehet vprašajo učenca: „Zakaj prosimo le za vsakdanji kruh, pa ne za cel teden ali za cel mesec?" Učenec nekoliko pomisli, potem se pa odreže: „Zató ne, ker bi bil prestar in presuh."
*	Pri spraševanji vprašajo g. fajmošter možaka, kije imel že precej let, a v glavi skoraj samo slamo: „Kdo te je ustvaril?" Ne dobivši odgovora, zastavijo vprašanje malemu dečku, ki prav gladko in glasno odgovori: „Bog Oče!" — „Še ta vé, ti pa ne." — „Ta lehko vé, ker ni dolgo, kar ga je Bog ustvaril, pri meni je pa že dolgo," odgovori kmet.
*	Učitelj: Kje je Bog?
Učenec: Povsod, v nebesih in
na zemlji, na vsacem kraji.
Učitelj: Ali je tudi v šoli?
Učenec: Tudi.
Učitelj: V vašej kleti?
Učenec: Né, v kleti ga nij.
Učitelj: Zakaj pa né?
Učenec: Ker nimamo nobene
kleti.
*	„Zakaj je več, kakor enò kazalo na zvoniku?" vpraša deček dečka. "Vprašanihitro odgovori: „Zató, dami ni treba čakati na-te, kedar ti gledaš na uro in bi tudi jaz rad vedel, koliko je ura."
*	Učitelj : „Mi moramo vbo-gajme dajati. — Ti bi imel kos kruha pa bi te kak lačen beraček srečal, kaj bi storil s kruhom?"— Učenček: „Snédel bi ga!"
*	Učitelj: „Kdor nam nalašč kaj hudega stori, je naš sovražnik. — Ko bi ti na kraji vode stal, pa bi te kak hudoben človek od zadej v vodó sunil, — ali bi bil to tvoj prijatelj ali sovražnik?
Učenec: „Moj sovražnik."
Učitelj: „Kdo bi pa bil tvoj prijatelj ?"
Učenec: „Tisti, ki bi me od spredaj v vodó sunil."
Besede, ki tudi nazaj brane nekaj pomenijo.
Mir	= Rim,	Vol		lov,
Bob	— bob,	Hud		duh,
Peč	— čep,	Lés	Sr;	sèi,
Kos	= sók,	Lok	—	kol,
Žir	— riž (rajž),	Top	=	pot,
Dar	= rad,	Meso	—	osem
Déd	= déd,	Zób		bós.
Zabavne naloge.
I. Naloga.
Kako boš iz 2 koščekov podoba a, iz 2 koščekov pod. b in iz 2 koščakov pod. e sestavil pravi čveterokotnik (kvadrat)?
II. Naloga.
Naslednja podoba, ktero si lahko s kredo na mizo narišeš ali pa iz majhnih šibic sestaviš, predstavlja nam pet kvadratov. Kako boš tri certe na tej podobi zbrisal, da še 3 celi kvadrati ostanejo?
1	2	
3	4	5
III. Naloga.
Koliko je polovica od 12?
(Imena reševalcev, ki vse tri naloge prav režijo, priobčili bomo v prihodnjem listu.)
Zastavioe.
1)	Nek kupec je kupil na tergo osem gosi za pet goldinarjev ; po čem pride ena k drugej?
2)	Ni kóst niti riba, pa vendar v žepu miga. Kaj je to?
3)	Suha sraka, na poti mesa čaka. Kaj je to?
4)	Čez vodo leti, pa sence nič nima. Kaj je to?
5)	Pervi pravi: pojmo doli; drugi pravi: pojmo gori, in tretji pravi: t\i ostanimo. Kaj je to?
6)	Zapiši tisoč, petsto in sto brez
ničel !
(Rešitev zabavnih nalog in uganjke zastavic v prihodnjem listu.)
Rešitev številnih nalog in uganjke zastavic v 3. listu „Verteca."
Rešitev štev. nalog: 1) Ako daš staremu očetu eno, njihovemu sinu in vnuku vsakemu eno. 2) Perva deklica A. je imela 18, druga B. 34 jajec. 3) 99%; 999%.	_
Uganjke zastavic: 1. V lekarnici; 2. Obé gorite krajši; 3. Jaz sam; 4. Po rim-skej; 5. Maj, ker ima le tri čerke; 6. Obà morata dobro zadeti; 7. Kurje oko.
Listnica. Gosp. J. P. v K. štev. zabava a« sčasoma porabi. — G. A. P. v Lj. Vašim spisom je treba še mnogo poprave, zatorej ne moremo za zdaj še ustreči Vašej želji. Naročnine ste nam poslali 40 kr. preveč, prosimo, da nam naznanite, kam Vam je oddamo. — G. Marija J. v T. Z veseljem prejeli, znabiti se sčasoma porabi. — G. M . . k v Lj. Ako se malo sem ter tj e opili, bode dobro in bomo priobčili po okolnostih potrebnega prostora. — G. A. K. bogosl. v Lj. Vaše drobtinice so nam prav všefc; prosimo večkrat kaj. — Opomniti moramo tudi to, da nikakoràne tvarine ne moremo natisnoti brez pisateljevega pravega imena. Prosimo tedaj vselej z gradivom tudi pravo imé. — Premalo naročnine so nam poslali naslednji gg. naročniki: J. G. v Ip. 20 kr. ; L. C. na V. 10 kr. ; T. Zup. v K. pri 2 iztia. 20 kr. ; P. Malis v G. 10kr. Prosimo, da se nam ti krajcarji pri naročevanji za drugo polletje priveržejo.
Danai njemu listu je pridjaua muzikalna priloga.
Izdatelj, založnik in vrednik Ivan Tomšič. — Tisk Egerjev v Ljubljani.