Pri tih besedah odpre skrivne vralica, ga pahne, in Živko pade glob oko doli v stranišče na smradljive kup gnoja, kterega je bilo dvoriše tiste hiše na vsih krajih polno, da je bilo gerdo — (Konec sledi.) Navade Primorskih Slovencev. (Konec.) d,) K«„,i ali botri. Vsakteri skerbi, da si klima izbere izmed znancov in dobrih prijatlov, posebno pa takega, ki ima kej premoženja. Bolj pa, kakor se meni zdi, cenijo kerslne kume, kakor biriuske, tudi se ne prigodi lahko, da bi se kuni s kuinom pričkal in v razpertii z njim živel. e.) Siuert in pogreb. Na Krasu pri pogrebu menda nekej po- jejo, ali do sadaj mi ni bilo še mogoče take pesmice v roke dobili. Furlani okoli Gorice tako neumno tulijo za merličem, kadar ga k pogrebu nesejo, da človek ne ve, ali bi se smejal ali jezil. V Tminskih gorah na benečanski meji se nektere krate to le zapazi: Kadar merliča iz hiše nesejo, vzame eden luč, ki je zraven me rt vaškega odra gorela, in jo pod oder ali pod posteljo ali v kak kot tako verže, da vgasne, zato da, kakor pravijo, duša rajneega ne terpi, temuč se zveliča. Kadar merliča v trugo denejo, razgernejo čezanj vselej bel pert, in še le potem deuejo pokrov čez. Merliča nesejo vselej bližni sosedje, in dobijo za to dobro kosilo. Za pogrebšino gredo vsi sorodniki, znanci in prijatli, ki merliča do groba spremijo. Tudi osmine so v navadi, to je osmi dan po pogrebu se napravi obed za vse znance in prijalle, tudi za uboge in reveže. f.) Od koleilvanja se vsako leto še kej sliši, ako ravno se la navada okoli Gorice že močno zgubuje. V gorah koledvajo posebno Bov- čani, ki nosijo okoli na veliki palici nekako zvezdo, ki jo vedno okoli verte in pa zraven pojejo, ter darove, ki se jim dajejo, pobirajo. Kaj po- jejo, ne vem, morda pa bom še zvedil. Okoli Gorice je koledvanje tudi še kej v navadi, posebno ob sv. treh Kraljih. Dva, navadno trije možaki hodijo s žakljem ali bisago na rami od hiše do hiše, prepevajo marsika- ke pesmice od Jezuščeka, Marie in sv. Jožefa, ter od sv. treh Kraljev, in navadno tako le sklenejo: Gospodar sedi v koti, Da bi mu Bog dal to misel Derži en tolar v roki; Da bi ga nam pritisnul. Ako bom kej drugih pesmic dobil, ki se o takih priložnostih pre- pevajo. Vam jih hočem drugi krat priobčiti. g.) Božič. Tako imenujejo Goriški Slovenci tisti panj ali čok, ki ga na sveti večer namest navadnega zglavnika za ogenj postavijo (la navada je menda tudi v Ipavski dolini). Okoli ognjišča sedijo okrog gos- podar, gospodinja, in vsa družina, se pri ognju grejejo, orehe in lešnike tolčejo, molijo, prepevajo svete in posvetne pesmi, in si marsikej pripo- vedujejo; božiču pa ponujajo vina iz majolike, in ga z vinom polivajo. V Rovtah nad Ipavo menda ta večer v lonec ognja vzamejo, žgejo žeg- nano oljko, in zraven molijo roženkranc. V Ločniku blizo Gorice imajo nekteri še sadaj to navado, da o Bo žiču eno testo zmesijo iz vsih sort žita; to testo, ki mu božič pravijo, dajo potem živini vžiti. O svetih treh Kraljih pa sploh vsi s žeguano vodo škropijo hiše, hleve, živino in polje. h.) Velika nor. V lpavski dolini je bila dolgo slara navada, da so o veliki noči rep j H jedli, ki so mu allehija pravili. Valvazor od lega obširno govori. Na veliko noč, kakor tudi na sveti dan (božič) je navada, da vsak na svojem domu osiane, in nikamor ne gre, kakor li v cerkev k službi božji; po hišah hodili tako velike praznike imajo za greh. Kadar lisli dan pred božičem ali pred veliko nočjo berač k hrši pride, ga vsakler pod svojo streho ohrani, in ga tudi čez praznik ne iz- pusti iz hiše, temuč mu tako dobro postreže, kakor da bi bil ud družine. Da vsakler, če je tudi ubog, poskerbi, da si za take praznike kej bolj- šega napravi, je naravno, ali to je posebnega onienjenja vredno, da vsi vkupej jedo in se vesele, gospodar, gospodinja, hlapci in dekle, in berači, če so k hiši dan poprej prišli. i.) lire* je pri nas povsod v navadi, in netijo ga večidel otroci, kteri se nanj že dolgo poprej veselijo, ter sej en teden poprej rožja in derv berejo, da imajo s čim kres napraviti. Kadar nastopi večer '23. junia, gredo od hiše do hiše, da si potrebnega netila preskerbe. Ko sobice zaide in tema nastopa, prižgejo kres, pa jemljejo goreče glavne, in jih vkviško mečejo; kadar je ogenj že manjši, začnejo ludi čezanj skakali. V nekterih krajih po Gorah se o kresu tudi z možlarji strelja. — Slo- venci blizo Gorice imajo lo vero: da se to noč copernice s kerstniki bojujejo. Kerstniki pa so dvanajsti bratje, to je, če je v kaki družini dvanajst bratov od enega očela, je dvanajsti med njimi kerstuik. 1) kresu so ti kerstniki v veliki nevarnosti, ker jih copernice z rahlaini iri kolini napadajo, ali prav za prav s tistimi ostanki rahel in kolcov, kteri se od- lomijo in v zemlji ostanejo, kadar se v jeseni rahle pobirajo in domu spravljajo. Zalo da bi torej copernice ne imele orožja, s kterim bi se s kerstniki bojevale, kmetje prav skerbno lake ostanke vse iz zemlje porijejo. k.) Vsili Vernih rugi »<1 »vetih seilmili. Dve solnci sle utonile za božjo milost Njih uton je prižgal pet krasnih zvezd na slavenskem obnebji; bili so le zvezde: Kliment, Naum, Ange- lar, Suva in Gorazd, nasledniki sv. Cirila in Metodja. Poslednjega je Metodi naslednika moravskega nadškolijstva postavil; od druzih pak se ne ve, kje je njih dom. Tisti neimenovani življenjopisec priča, da so jih v Bulgarski, kjer je že Kristusova vera 885 kraljevala, prijazno spreje- mali. Kako so pa marljivo v Gospodovem vinogradu delali priča blagi