Štev. II.
V Ljubljani, dne 13. marca.
1884.
Vsebina:   Vuk Stefanovič Karadzic. — Vlada in slovenski državni poslanci. — Gospodarska drobnost. — Pogled po slovanskem svetu. — Razne novice. — Politični razgled. — Tržne cene. — Ilustracija,:   Vuk Stefanović Karadzic.
Vuk Stefanović Karadzic.
Hrvatje in Srbje so jeden narod. Razlikujo se samo po veri in pismu; večina Srbov je pravoslavne, a večina Hrvatov katoliške vere; Srbje pišejo s cirilico, a Hrvatje z latinico. Razlika je tedaj samo v pismu in veri, a narod hrvaški in srbski je jeden in isti narod.
Nekdaj ni bilo te razlike, kakor zdaj. Te razlike ni zakrivil ne Hrvat, ne Srb, ampak verski razkol. Srbje so dobili vero iz Carji-grada, Hrvatje iz Rima: Rim in Carji-grad sta razdvojila jednokrvne brate Hrvate in Srbe, da so se jeli sovražiti zarad vere in pisma. To sovraštvo ni še popolnoma ponehalo, ali je upati, da se bode vender pozabilo v prid južnemu Slo-vanstvu; saj ni ta kriv, da se klanja Carjigradu, ne ta, da se obrača k Rimu.
To kulturno razvijanje je prouzročilo, da sta oba naroda hodila svoja pota tudi v slovstvu ter se na to stran razvijala samostalno. Še za Hositeja Obra-doviča, kateri je umrl leta 1812. je vladalo veliko sovraštvo med latinico  in  cirilico.
Sam Obradovič nam pripoveduje, kako mu je rekel njegov iguman „da izgubode vsak pamet, kdor bere latinsko knjigo ; ne vidiš li, da je polovica črk latinskih (namreč v knjigi, katero je bral Obradovič); ne veš li, da je vsaka knjiga prokleta, v kateri so latinske črke, in da so ljudje, odkar izhajajo take knjige, začeli polže jesti ..."
Ne moremo podajati vse dolge razvojne zgodovine srbskega slovstva niti v glavnih črticah, vender naj omenimo vsaj toliko, da so se, ko je bila osnovana srbska država v 12. stoletji, to je, ko so se Srbje združili politično, pokazali prvi početki srbskega slovstva.   Najprej
so prepisavali staro-slovenske knjige ali pa so jih popravljali za svoje potrebe in sicer tako da so mesto staro-slovenskih besed pisali srbske in tako ustvarili neko zmes, katero so imenovali „slavenosrbski jezik",  a sebi so
'W
dejali:   „slaveno-
srbski litera-tori." To slovstvo je bilo samo za duhovnike , a ne za narod, kar je trpelo skoro do 19. stoletja. A ne samo da ni narod umel svojih razumnikov, tudi ti se niso umeli med seboj, ker je vsak pisal po svoje, vsak mešal jezik, kakor se mu je zdelo ; vsak je imel svoja pravila. Samo v tem so pač bili jedini, da so pisali „slavenski", s čimer so se ponašali trdeč (seveda napačno), da je staroslovenski jezik oče vsem živim slovanskim jezikom ! In odtod toliko spoštovanja do tega jezika.
Še le osvobojenje izpod turškega neznosnega jarma, nadalje moderne šole in odmev evropskega boja za svobodo, probujenje narodne zavesti; vse te imenitne do-godbe obrnile so srbsko slovstvo na drugo pot.
ag
82
SLOVAN.
Ster. 11.
Šole so bile takisto gojiteljice „slavenske" ideje. Srbom v korist je bilo tudi to, da se jih je nekaj leta 1690. in 1737. preselilo v Avstrijo, kjer so našli zapadne šole, da je leta 1708. metropolit J. Djakovič prosil avstrijsko vlado dovoljenja za šole in tiskarno. M. Petrovič pa je v svoji hiši v Belem gradu ustanovil šolo, za katero je povabil učitelje iz Rusije. Naslednik mu V. Petrovič je osnoval šolo v Vinkovcih 1. 1733. in je za njo povabil ruske učitelje iz Kijeva. Od Rusov so Srbje dobivali tudi ruske knjige za cerkev in šolo. Tako so res morali delati, saj drugače ni bilo mogoče, ker še do leta 1771. ni bilo v vsej Avstriji tiskarne s cirilico. Znana ćirilska tiskarna v Benetkah je postala 1. 1758., a državna tiskarna na Dunaji 1. 1771. Ali skoro so se je pooblastili privatni podjetniki, dokler ni naposled 1. 1796. postala I last peštanskega vseučilišča. Do 1. 1830. je to bila jedina tiskarna na Ogrskem.
Tako so dobili Srbje kijevsko cerkveno šolastično šolo, katera je bila na Ruskem prva zastopnica omike in učenosti tedanje dobe. Pod uplivom ruskih učiteljev in njihove šole izobrazilo se je tudi novo srbsko slovstvo po tem vzgledu.
Srbski „literatori" so skoro spoznali, da so zgrešili pravo pot v jeziku; videli so, da se je cerkveni jezik veliko izpremenil pod uplivom srbskega jezika, to je, da se je popačil po prepisih. Zdaj so začeli pisatelji iskati pravega slovanskega jezika in sicer v ruskih knjigah. Toda tudi v teh ga ni bilo pravega, ker ruskoslovenski
jezik je bil zmes etaroslovenskega in ruskega jezika. Ta ruski cerkveni jezik so si izvolili zdaj pisatelji za pisni jezik. Najprej so samo pretiskavali ruske knjige, a pozneje 80 jih prelagali na slavenosrbski jezik, kateri je bil zmes ruskega cerkvenega in srbskega narodnega jezika. In ta jezik je bil dolgo pisni jezik. Pisatelji sami so se sramovali pisati v prostem narodnem jeziku, ki ga govore navadni ljudje. Narod ni umel ne jezika, ne vsebine teh slovanskih knjig, in vender jih je pozdravljal z neskončno ljubeznijo. In kdor je imel tako slovansko knjigo, čuval jo je kot kako sibilinsko knjigo. Iz tega se vidi, da je narod želel knjig in da bi jih rad bral.
Tako se je razvijalo srbsko slovstvo, iz katerega se je porodil dolg boj o pisnem jeziku. Prvi Srb, kateri je napovedal vojsko slovanskim „literaturom", je bil sa-mostanec Dos. Obradovič, kateri je spoznal in učil, da je narodu treba pisati v čistem narodnem jeziku. Toda on je še sam bil iz stare šole ter ni mogel pro-dieti. Ali ko se je pokazal najzgovornejši zagovornik narodnega čistega jezika Vuk Stefanović Karadžid proglasivši ga za pisni jezik, prevrnil je vse slovstvo na drugo stran, priboril je srbskemu jeziku veljavo v slovstvu za vselej; temu lepemu jeziku, kateremu je določil znanstveno podstavo slavist Daničič.
Toliko v pojasnilo, da bomo laglje umeli pomen in veljavo za srbsko slovstvo prezaslužnega moža, Vuka Stefanovièa Karadžiča, čegar životopis bodemo priobčili prihodnjič.
ι
Vlada in slovenski državni poslanci.
■
II.
Bremena, katera naklada država vsem stanovom, rastejo od leta do leta in naš, vsled mnogih neugodnih razmer do skrajnosti osiromašeni narod, čuti jih veliko bolj, nego ostali narodi, izimši jedino na kršnih tleh tožne Istre in zanemarjene Dalmacije živeče Hrvate. Tem britkejše pa se čutijo in težje prenašajo ta bremena, ako pomislimo, da se nam nakladajo s soglasjem onih naših zastopnikov, kateri poznajo naše brige in težave do dobrega, — naših državnih poslancev. Nečemo jim tu ničesar očitati ; temveč prepričani smo, da so vedno s teškim srcem glasovali za vladine predloge, vsled katerih so se povećavala bremena brez tega že preveč obteženim državljanom in da so to storili le iz ozirov do države.
Ali očitati jim moremo po vsej pravici, da so le preveč pozabili skrbeti zato, da se z zboljšanjem naših gospodarskih razmer povzdigne tudi blagostanje med narodom in mu tako omogoči izpolnovati vse ono, kar zahteva država v gmotnih ozirih od njega. Kako je pri nas še zanemarjena obrtnost. In vender imamo širom naše domovine tako izvrstne pogoje za uspešni razvoj raznih vrst obrtnosti. V dokaz temu je po mnogih krajih med Slovenci domača obrtnost, katera, dasi jako primitivna in le prvotnim potrebam neizbrušenega ukusa zadostujoča, vender preživlja na stotine rodbin. Kaj bi se tu dalo storiti s poukom ! A vlada doslej še ni, ali vsaj
resno ni še mislila na to, da bi nam ustanovila kako obrtno šolo. Kako čudo tudi! Saj razen jednega pohlevnega poskusa neutrujenega dr. Vošnjaka, doslej še nismo čuli ali čitali, da bi se bilo v tem oziru na mero-davnem mestu kaj storilo.
S kmetijstvom bilo je po vseh deželah, po katerih stanujejo Slovenci, nedavno še ravno tako. Sedaj se je vender začela vlada ozirati na ta najimenitnejši in naj-konservativnejši živelj v državi, a to je le nasledek splošnega prevrata, ki je nastal po energičnem posredovanji nekaterih nemških konservativnih poslancev.
In kako je z našimi občili ? Nijeden narod v vsej državi — razen hrvaškega, s katerim se prav po mačehovski ravna — ni v tem oziru tako na slabem, ko mi. Cela okrožja so odtrgana od svetovnega prometa, ki je dan danes mogoč le po vodi in železnicah ; in dasi se bore za boljšo zvezo z ostalim svetom že leta in leta, ne stori se vender ničesar za nje. Spominjamo tu železnice predelske, loškoidrijskotržaške, celjskodravoborske, kranj-skokoroške transverzalke in tako nujne dolenjske, katere vse bi bile za naš narod neizmerno važne.
Vlada sama je te nedostatke že večkrat priznavala, ne stori pa vender nikakega resnega koraka, da bi jih odpravila. Glede obrtnosti protežuje skoro izključno le nemške dežele; še le v poslednjih treh letih morala je tudi nekaj storiti na Češkem in Moravskem med slovanskim
Stev. 11.
SLOVAN.
83
prebivalstvom vsled energičnih zahtev češkega kluba. Mi Slovenci, ko da bi jej ne bili; ali pa bili le tedaj, kedar je potreba z nami demonstrovati proti italijanski iredenti. Ravno tako je tudi glede železnic. Stotine milijonov potrosilo se je za take proge, ki so in bodo le nemškim deželam na korist; ni se pa našlo še denarja — da ne spominjamo drugih — za dolenjsko železnico, katera bi vender oživila in prerodila največji in doslej najzanemarjenejši del vojvodine Kranjske.
Ne bodemo se varali in naj nam naši gospodje državni poslanci ne zamerijo, ako rečemo, daje temu mnogo krivo njihovo mlačno in prepohlevno postopanje. Pravila „do nt des", katero je navadno v političnem življenji, skoro so popolnoma pozabili. Nečemo reči, da bi se v časih, kedar kriza trka na vrata ministerskih hotelov in so oni po svojem številu odločujoči faktor za „by or no by" Taaffejevega ministerstva, imeli postaviti po robu in odreči svojo podporo, ako se jim ne izpolni ta ali ona želja; kajti dobro vemo, da jim tega v sedanjih okol-nostih ni mogoče, ker nimajo svojega posebnega kluba in se morajo vsled tega pokoravati naredbam Hohen-wartovega kluba, v katerem jih vedno lahko majorizujo konservativni nemški poslanci. Zato pa naj bi vender ne pozabili vlade o takih prilikah opozarjati na nevarnost, katera bi jej nastala, ko bi oni izstopili iz Hoenwarto-vega kluba. Poleg tega pa bi morali neprenehoma prepričavati razna ministerstva, da so še na Dunaji kot zastopniki slovenskega naroda in da ne nameravajo | mirovati prej, dokler se zanj vsaj v primeri j z njegovim davkom in njegovim številom ne ] stori toliko, kolikor za ostale v državnem zboru zastopane narodnosti. Sitnežev sicer nimajo nikjer radi in nadležnost je nelepa čednost. V navadnem življenji zato ne moremo trpeti Židov, ki so v poslovnih zadevah do skrajnosti nadležni tako, da o njih velja prislovica: „ako vržeš Žida skozi vsata iz sobe, prilezel ti bode zopet skozi okno vanjo". Kljubu vsemu temu pa vender priznavamo njihove uspehe in jih z neko zavid-
nostjo občudujemo. — Tako naj bi postopali tudi naši državni poslanci. Nikdar mirovati, dan na dan nadlegovati vlado s svojimi zahtevami, tirjati izpolnitev njihovo vedno odločneje in brezozirneje, — to bi moralo biti njihovo pravilo.
A mesto tega, kaj vidimo? O budgetni debati vzdigne se ta ali oni poslanec, da izjavi, da bode z veseljem — ali še celo z „ navdušenjem * — glasoval za proračun, potem pa našteje nekatera desiderija slovenska, ki se pač zabeležijo v stenografski zapisnik, pa nimajo druge usode, ko da vezane pridejo v zbornično knjižnico. Tako vladanje je za opozicijo. Vladina stranka ne bi se smela ž njim zadovoljiti; tu treba pri vladi izven parlamenta posredovati in sicerposre-dovati brez prenehanja. To pa se ne godi. — Mi vsi se pač še spominjamo, s kakim eklatom je klub slovenskih poslancev kranjskega deželnega zbora poslal konec leta 1883. med strmeči slovenski svet dvoje izjav, katerih prva zahteva izvedbo ravnopravnosti za Slovence po vseh kronovinah, druga pa rešitev nekaterih za kranjsko deželo imenitnih gospodarskih vprašanj. To dvoje izjav se je imelo izročiti ministerskemu predsedniku. Pretekla sta od tedaj že dva meseca in tretjega pol, a vender doslej še nismo čuli, niti čitali, da bi se bili ti spomenici izročili na dotičnem mestu. Menda si vender niso naši gospodje državni poslanci vzeli za uzor oni narodni pregovor ki pravi : „naglost ni prida!"
Lahko bi našteli še več jednakih zadev; a ker s tem člankom nismo nameravali druzega, ko dokazati, da je dosedanjim neuspehom poleg nesolidarnega postopanja vseh slovenskih državnih poslancev kriva tudi prevelika mlačnost in pohlevnost njihova, naj bode zadosti. Rekriminovati nismo hoteli ; pač nas bode veselilo, ako dosežemo to, da bodemo o kratkem mogli poročati o večji odločnosti in izpremenjeni taktiki zastopnikov slovenskega naroda v krasni palači na dunajskem Ringu. —p—p.
Gospodarska drobnost.
(Kako naj sadimo krompir.) Poljedelci se veliko prepirajo, kaj je bolje, saditi celi krompir ali pa ga izre-zavati na kosce, katerih vsak ima po jedno oko. Izkušnja je potrdila, da najlepše oko rodi najlepši sad ; in ali je pod očesom kaj več ali manje mesa, do tega ni toliko. Znano je tudi, da krompirjeva klica, katera je pognala spomladi v kleti, ako se nepoškodovana posadi v zemljo, more lep in zdrav sad obroditi. Vrla gospodinja I. Zmk je sadila krompir na več načinov ter se uverila, da je prav, saditi tudi klice in očesca, izrezana iz krompirja. Kader želimo saditi klice, izkopajmo ne globoke jamice ter polagajmo vanje nepoškodovane klice tako daleč drugo od druge, kakor navadno sadimo celi krompir. Ali klico posadimo navpik, glavico obrnimo kvišku, zasujmo jo s zemljo toliko, da bode popolnoma zasuta. Ta gospodinja je sadila krompir in sicer tako: 1.) same klice; 2.) kosce z očeeci; 3.) celi krompir. Sad je bil od vseh 3 načinov
jednak, samo da je tisti krompir iz samih klic dozorel za celih 14 dni poprej in da je bil ves poprek naj-zdravejši.
Na tak način mogli bi vsako leto saditi novih vrst krompirja, zlasti dragega krompirja, a svoj bi lahko množili dober kup.
Kdo dobrih gospodarjev ne želi imeti krompirja, kakor je: „Magnum bonum" ali „Shaw" ali „Sholma-stera" ali „Championa"? Ali vse te vrste so drage; 1 kg stoji od vsake vrste 35—40 kr. Toda sadimo li te vrste na omenjeni način, denimo jih na topel kraj na zemljo, da poženo klice, potlej pa sadimo klice posebe in očesca posebe, iz katerih so one pognale — in zasadili bodemo velik prostor in kmalu bodemo imeli semena dovolj za se in za sosede.
„Gospodarski list" v Zagrebu priporoča iz svoje izkušnje trgovino H. Frommerjevo v Budapešti.
84
SLOVAN.
Štev. 11.
ih,i^   üisqoino'i  I«
u utii' i,it rief) .it''/.πίίπ roili to /·)!ί.ι1·«!';ί uśnij .inu?/
Pogled po slovanskem svetu.
Slovenske dežele.
tli! »<. i'i;v I    Ml   bj
I '
. (Društvo „Narodni dom" v'Ljubljani) hode imelo svoj letni občini zbor dne 7. aprila t. 1. ob 6. uri zvečer v dvorani ljubljanske čitalnice. — Ob jednem upravni odbor pozivlje vse gospode deležnike, kateri zahtevajo, da se jim izplačajo obresti od njihovih deležev za leto 1883., naj se oglase pri društvenem blagajniku g. dr. Josipu Staretu do konca leta 1884.
(Na korist „Narodnemu domu") bodo priredila vsa zagrebška društva skupno veselico dne 24. t. m. Z radostjo zaznamujemo to vest, ker nam je v dokaz, s ka-košnim bratovskim zanimanjem opazujo hrvaški rodoljubi naš razvoj in kako so pripravljeni podati nam vedno pomočno svojo roko. Kri ni voda!
(Hvalevredno ravnanje) imamo zabeležiti o kranjski kmetijski družbi. Južno štajarsko sadjerejsko društvo pri St. Jurji prosilo je namreč štajarsko kmetijsko družbo, naj mu pošlje vrbovih sadik. Ta — kakor se kaže do skrajnosti birokratno uravnana družba —· mu je odgovorila, da mora prošnjo uložiti po celjski podružnici. — Na to se je društvo obrnilo do kranjske kmetijske družbe in ta je takoj odgovorila, da drage volje odstopi društvu brezplačno 10.000 koreninastih vrbovih sadik. — To ravnanje c. kr. kmetijske družbe kranjske veseli nas posebno zato, ker bode kolikor toliko pripomagalo, da se bode LjublJHna smatrala ne samo v duševnem, temveč tudi v drugih ozirih za središče vseh Slovencev. Cast, komur čast!
(Na Jurčičevem f/robu.) Neko uzvišeno čustvo, katero je vsak dolžan domovini in za njo zaslužnim možem, je gotovo izraženo v tem, da je gospod Rihard Dolenec poslal „žalujočo rožo" (Rosa pendula) v Ljubljano, da se usadi na grob prezaslužnega nam pisatelja Josipa Jurčiča.
(Glasbena matica) je priredila v nedeljo dne 9. t. m. ob dveh popoludne s svojimi gojenci javno poskušnjo v dvorani ljubljanske čitalnice. Da se slovensko občinstvo ljubljansko za razvoj te šole jako zanima, pokazalo je mnogoštevilno poslušalstvo, med katerim smo opazili tudi visokorodnega gospoda deželnega predsednika barona \Vin-klerja in župana Petra Grassellija.
Poskušnja v petji ter sviranji na goslih in klavirji izvršila se je popolnoma povoljno. Občinstvo je bilo iz-nenadejano o tolikem napredku gojencev in je njihovo sviranje na klavirji in goslih sem ter tje prav živahno odobravalo.
Po poskušnji razdelil je društven podpredsednik gosp. Alfr. Ledenik med najpridnejše učence spomine na prvi izpit; opominjal jih, naj tudi nadalje z ljubeznijo in marljivostjo goje slovensko glasbo; zahvalil se učiteljem društvenim na požrtvovalnem njihovem trudu ter pozval konečno deco, naj zakličejo trikratni „živio" cesarju. In iz 40 mladih, deških in dekliških grl zaoril je po dvorani trikratni „živio!", da je bila milina čuti.
Iz vsega srca čestitamo društvenemu odboru, posebno pa njega neumornima členoma Alfredu Ledeniku in Srečku Stegnarju, o prekrasnem uspehu. Slovenskemu občinstvu pa priporočamo, naj se za prekoristno in za razvoj narodne glasbe preimenitno to društvo zanima bolje, nego doslej. Letna dmštvenina znaša 2 gld.
(Delavsko podporno društvo v Trstu) bode imelo 16. t. m. svoj občni zbor. Po računih, priobčenih v poslednji „Edinosti" posnemamo, da to prevažno društvo jako uspešno napreduje. Štelo je namreč koncem lanskega leta 1021 družabnikov in 242 družabnic. Podpor izplačalo je leta 1883. 4802 gld. 92 kr., vender mu je pa ostalo konec leta skupnega imenja 11.260 gld. 31 kr. — Ako se pomisli, da je to društvo staro še le štiri leta in da so  o  njegovi  ustanovitvi   nekateri  prizadevali   si  na
vse mogoče načine izpodkopati mu koren življenja, priznati se mora, da je to res izreden uspeh, na katerem je treba čestitati marljivemu odboru. Ravno to društvo je za slovenski živelj v tako poitalijančenem Trstu neizmerno važno, zato naj bi ga po svojih močeh podpirali vsi zavedni narodnjaki dejansko in moralno.
(Volitve v občinski zastop celjske okolice) ovrgla je vlada na pritožbo, ki so jo proti nepostavnemu in brez-ozirnemu postopanju celjskih nemškutarjev uložili tamošnji narodnjaki. Z veseljem pozdravljamo to vest, kajti smo prepričani, da bode o prihodnjih volitvah narodna stranka sijajno zmagala. — Priznavati nam tega vladinega dejanja ni potreba, kajti ona — kateri je dolžnost čuvati, da se povsod izvršujo zakoni — storila je le svojo dolžnost. Ker pa se naši štajarski bratje ne morejo pohvaliti, da bi se povsod tako strogo zavračalo nepostavno ravnanje „plavičarjev", priporočamo slavni vladi, da vedno in povspdi meri z isto mero.
(Časnikarstvo iti naši časniki.) Pod tem naslovom prinašal je „Slov. Narod" celo vrsto izvrstno in zanimivo pisanih podlistkov iz peresa jednega najodličnejših pisateljev slovenskih. Sedaj so ti podlistki izšli v posebni knjigi, katera se dobiva po 70 kr. v „Narodni tiskarni" v Ljubljani. — Ker je gospod pisatelj gradivo razvrstil tako, da nam podaja popolno in natančno sliko o zgodovinskem razvoji našega časnikarstva, poleg tega pa nas poučuje o časnikarstvu in njegovi uredbi sploh; ostala bode ti knjigi stalna slovstvena vrednost. Gladko-tekoči jezik pisateljev, lepi slog njegov in pekoča satira, s katero prepleta sem ter tje svoje pripovedovanje, je nam poroštvo, da se bode knjiga vedno z istim zanimanjem čitala. Priporočamo jo tedaj najtopleje vsem izobraženim Slo-verićem.
(Kmečka posojilnica vrhniške olmlice) izdala je ravnokar svoj račun o poslovnem letu 1883. Iz tega računa, je razvidno, da je zavod deloval prav uspešno, kajti doseglo se je 117.622 gld. 34 kr. prometa. Čisti dobiček koncem leta je iznašal 764 gld. 85 kr. Za deleže osnovala se je, kakor se nam poroča, na Vrhniki cela borza in povpraševanje po njih bilo je toliko, da so se prodajali z dobičkom 40 gld. — Želimo, da bi zavod tudi nadalje še uspešno posloval na korist ljudstva vrhniškega okraja in na čast slovenskemu narodu, kateremu bode veljava postajala tem večja, čim samostalnejši bode v gmotnem oziru.
(Kranjska hranilnica kot dobrotnim.) Kakor vsako leto razdelila je kranjska hranilnica od bogato obložene svoje mize nekoliko skorjic suhega kruha nekaterim društvom in dobrodejnim napravam. Od 200.000 gld. dobička razdelila je namreč okoli 20.000 gld., tedaj komaj deseti del, dasi je njena rezervna zaklada že neprimerno visoka.
Ako si to dobrodejnost njeno ogledamo natančnejše, tedaj bomo videli, da ravnateljstvo hranilnično z neko posebno — pravi izraz nam je pod peresom, a recimo — brezozirnostjo protežuje nemškutarske zavode in društva, slovenske pa prav provokatorno prezira. Tako je dobilo filharmonično društvo, dasi ima samo že lepo imenje, 800 gld. podpore ; „Glasbena matica" pa, katera ima le neznatna denarna sredstva in uzdržuje svojo šolo za petje, gosli in klavir, v kateri se mnogo učencev uzgaja brezplačno, — samo 50 gld., reci: petdeset goldinarjev. Zato je pa hranilnica dala onemu tiskarskemu društvu, katero so ustanovili pruski hujskači v Bamber-govi tiskarni zato, da uzdržujejo razpor med ljubljanskimi stavci, 150 gld. Ta fakta pač jasno govore ter so tudi svarilo onim narodnjakom, kateri od nemškutarske zmernosti in popustljivosti pričakujejo čudežev.
85
In tako ravna nemškutarska gospoda z denarjem zavoda, ki je do svoje sedanje moči in veljave dospel le s slovenskim denarjem ! Dobro, da si to zapomnimo.
Tudi domoljubom izven glavnega mesta našega priporočamo ta fakta v resen preudarek.
(Resolucijo za slovenske šole na Spodnjem Stajarskem in Primorskem) je predložil v budgetnem odseku češki poslanec Clam Martinie. Dasi so se jej levičnjaki upirali z vso silo, bila je vender sprejeta z večino glasov. Poroča se tudi, da si minister Conrad ni upal več jednako drzno govoriti proti uvedbi slovenščine kot učnega jezika, kakor lani. Iz tega je vidno, da se je letos vender stvar že približala nekoliko svojemu realizovanju. — Dolžnost vseh slovenskih državnih poslancev pa bodi, da potem, ko so po svojem govorniku v zbornici prijavili svoje zahteve, tudi zahtevajo, naj jih minister-izvede. Odločnega ravnanja treba je ravno sedaj bolje, ko kedaj.
Iz Istre, dne 9. marca. [Izv. dopis.] Ne morem, da ne bi, predno izpregovorim o zadnjih istrskih dogodkih nekaj vrstic, povedal na tem mestu svoje in isterskih rodoljubov misli o sedanjem prepiru v nekaterih slovenskih listih.
Ne glede ne na desno ne na levo, mislimo, kader se sem ter tje uname med dvema prepir o osebnih nazorih, katerim mora biti vedno predmet stvar občne važnosti in se vrši v mejah dostojnosti, je v korist našemu slovenskemu časopisju; ali kader čepi za prepirom gola sebičnost, onda zgreši časopisje, katero odpira predele takim narodnim nepridipravom, in ako so tudi „veliki" učenjaki, svoj namen in zaupanje svojih naročnikov, kateri so v Slovencih ponajveč rodoljubi. Glede podlistkarja v „Slov. Narodu" in „Edinosti" je naše mnenje, da sta oba dva zabredla, in malo menj strasti, a veliko več previdnosti svetovali bi obema. Ne „Edinost", ne podlistkar v „Slov. Narodu" nista tako nedolžna, kakor se sama opisujeta. V njijnih spisih tiči preveč osebnosti. — „Edinosti" nećemo na tem mestu spodtikati nobenih nepoštenih namenov, ali odkritosrčno jej bodi povedano, da nam njen oportunitet v zadnjih letih ni nikakor bil po godu, in se nam je dozdevalo, kakor bi hotela imeti v Trstu za se posebno slovensko politiko, ne oziraje se na delovanje drugih nagih narodnih zastopnikov. A to ne sme biti, in to je spoznala, mislimo, tudi „Edinost".
Upaje, da bode tega nesrečnega prepira skoro konec in da bodeta oba dva lista spet vzajemno začela priob-čevati koristne pouke našemu narodu in zaprla pot vsakemu osebnemu napadu, želimo jima iz dna srca najboljšo srečo v borbi za sveto našo stvar.
Kakor sem vam poročal, ima politično društvo italijansko v Pazinu glavni namen poitalijaniti naš hrvaški narod ; na sredstva se ne gleda, so li poštena ali ne.
Narodne začetne šole v Istri so redke, kot bele vrane, a še te so naše iređentovce tako v oči zabole, da se je odboru tega političnega društva potrebno zdelo, najprej obrniti svojo pozornost šolskemu polju in tu posnemati nemški „Schulverein".
In da mu je to resna volja, kažejo nam štiri razpisani stipendiji v listu „Istria", kateri so namenjeni onim učiteljem med hrvaškim narodom „delia campagna" kateri se ne bodo oblikovali le v poučevanji italijanščine, pač pa tudi v razširjevanji italijanske kulture med svojimi gojenci, z dostavkom, da se ne bode pri podeljevanji teh stipendijev gledalo na uspehe konstato-vane od šolske oblasti, nego na druge okolnosti. Po mnenji mnogih pametnih ljudi prekoračilo je politično društvo meje dostojnosti; ali ono pri tržaški vladi v Trstu ima „carta bianca" in mi raja moramo gledati in prenašati vse to. Koliko časa — videant consules. Sicer se meni zdi, da to društvo troši svoj denar po nepotrebnem in bi bolje storilo, da ga hrani za volitveno
borbo, da bode moglo naši podkupljeni raji vsaj zdravega vina mesto ponarejenega in mesto Osliča vsaj kako mlado kravče kot Ezavovo lečo napraviti, da jej še dalje vstraja in vsled želodičnih bolečin ne pogine. Za blaženo italijanščino v šolah skrbi že vlada sama in podpira jo pri tem prav izdatno c. kr. deželni šolski svet.
Tu le jeden dokaz! Deželni šolski svet istrski v Trstu je določil, da ima učni jezik na osnovni šoli v Novakih, v pazinski podobčini, biti hrvaški.
A kaj se je zgodilo ? Pošljejo ti v Novake učitelja, kateri ne zna hrvaški in zaradi tega poučuje italijanski. Pa da bi ta učitelj bil kaj posebnega; disciplinarno je bil prestavljen.
Ni li to največja ironija — in ne pravi li se to podpirati naravnost novi laški „Schulverein", kateri bode teško obračal denarno pomoč v svoje namene ako mu bode brez dvombe tudi z one strani morja dohajala.
Z velikim strahom pričakujemo tudi imenovanja poreškopuljskega vladike ; kajti vsa znamenja kažejo, dà ostane spomenica političnega društva „Edinosti" neuspešna. V Poreči, kjer so o takih stvareh dobro poučeni , govore se o poslednjem dunajskem potovanji tržaškega namestnika stvari, katerih bi vi nikakor priobčiti ne smeli. Vender pa: „ne udajmo se!" kajti naj-bližnja bodočnost je naša.
Iz Gorice, v dan 1Q. marca. (Posojilnica, nesreča.) „Goriška ljudska posojilnica" imela je v preteklem meseci občni zbor, pri katerem je osnovalni odbor polagal račun o dosedanjem poslovanji ter se volil novi odbor in nadzorstvo. Odbor je ostal prejšnji, v nadzorstvo 'pa so bili voljeni: prof. Fr. Erjavec, Fran Ferrila, vodja Povše, župnik Kramar in vikar Znidarčič. Iz odborovega poročila je posneti, da je imel zavod od 1. junija do konca leta 1883. čezv 7000 gld. prometa. Oziraje se na jednake zavode na Stajarskem pripoznati se mora, da je ta uspeh majhen, a za stalno ne znal bi vam povedati, kje tiči uzrok ti prikazni. Nekaj menda v tem, da naš kmet nima zaupanja do menjic, torej ne jemlje rad denarja na posodo od zavoda, kateri posojuje v prvi vrsti na krajše obroke in na menjice; da se pa ne ulagajo večje svote, pouzročuje menda še nezaupnost, izvirajoča iz ponesrečene „Slovenije". Pripoznati se mora, da se je odbor trudil, kolikor je bilo v njegovi moči, da bi izpolnil svojo dolžnost; to je pripoznalo tudi nadzorstvo koj po volitvi, pregledavši račun in poročilo osnovalnega odbora.
Našega uzornega rodoljuba in obče spoštovanega narodnjaka Fr. Erjavca dohitela je velika izguba. Izmed troje otrok jedini sinček Miljutin, šest in polleten, duhovit in prisrčen dečko, ponos roditeljev in up naroda, umrl je po dvodnevni bolezni vsled ,,angina difterica". Velika izguba roditeljem, a tudi narodu, kajti vzgledna narodna izreja in redka nadarjenost sta porok, da bi bil iz dečka postal steber slov. narodu. Žalostna vest o smrti preljub-ljenega angelčka prešinila je vse kroge; žalovanje po njem v narodnih krogih je občno. Dal Bog, da bi to občno žalovanje olajšalo vsaj roditeljem bolest po toliki izgubi!
Gospodičina! Na odkritosrčno svojo žalost nisem več v onih letih in onih blagih okolnostih življenja, da bi bil v podvečer pustnega torka mogel premišljevati filozofijo, katera tiči v študentovski tožbi našega nesmrtnega Preširna. In vender, hodeč ob tretji uri popoludne po ljubljanski „Zvezdi" in izogibaje se kolikor mogoče onim dokazom prave ljubezni in prijateljske naklonjenosti, ki ta dan ničesar slabega slutečemu Ljubljančanu utegne
86 SLOVAN. Štev. 11.
je sedaj pa sedaj v podobi nespretno pobarvanega peska prileteti v obraz in oči, dejal sem nekako s tožnim srcem :
„0 predpust, ti čas presneti, ■ Da bi več ne prišel τ drugo!"
In pobegnil sem iz gnječe pustnih zijal ter nespretno in neokusno napravljenih ljubljanskih postopačev, kateri so s svojo grandezzo korakali za obligatnimi grabljami. Doma pa sem se utopil v premišljevanja. „Vanitas vani-tatum et omnia vanitas!" šepetal sem ravno poluglasno izza zob, kar nekdo potrka in predno še prav odgovorim, odpró se vrata in v sobo stopi prijatelj Muhobér, , katerega smo krstili zarad njegovega sokolskega navdušenja „le grand „sokol"". Prišel me je vabit, da grem ž njim na maškerado in je govoril s tako zgovornimi in prepričevalnimi besedami o moji sokolski dolžnosti, da sem ne mu nazadnje udal in poiskal iz zaprašene omare vabljivo rudečo srajco. In bil sem spet „sokol" — s polomljenimi krili. — —
Bil bi pa neodkritosrčen, ko bi trdil, da je bilo treba mnogega prigovarjanja, da se udeležim norčevanja, na katerem ima dobri in veseli naš Kurent poslednjo besedo. Saj sem vedel, da vi, gospođici na, veliko bolje cenite njegove razposajenosti, nego resna premišljevanja pepel-nične srede in da vam je veliko laglje opustiti ta dan svojo krščansko dolžnost, nego pustiti Kurenta brez slovesa. — — — — —
Ustopivšemu v Kurentovo svetišče, zavrtelo se mi je v glavi. S početka sem mislil, da vsled sijaja, krasote in množice raznovrstnih utisov. A ko sem videl, koliko doslej nepoznane elastičnosti je bilo v tej veseli družbi, domislil sem se še le, da sem na zgodovinskem parketu. Saj je tu vender lanskega leta imel naš deželni zbor svoje prve seje. Od tod ona nenavadna elastičnost, ki se je pooblastila celo mene.
In glejte, gospodičina. ko sem tako ravno premišljal, kako je mrzla sapa vladine milosti kar čez noč zamorila one cvetke radikalnega Slovenstva, katere je po besedah nekega slovenskega dnevnika o zasedanji deželnega zbora opazovalo ljubljansko občinstvo s takim izrednim zanimanjem; ko sem ravno na jeziku imel besede : „sic transit gloria radicalismi," zadelo me je dvoje kaljenih strel v dno srca. Vem, da se o tem ne boste plašili, ker vam je dobro znano, da so se strelci, kateri rabijo morilno orožje, bili že pred leti preselili v „solnčnejše kraje" na vznožje mlekorodnega in kavoplodnega Rožnika, kjer ne rabijo kaljenih pušic, temveč svinčene kroglje in zrna ; zato bom pa tudi kar naravnost povedal, da ste me oni dve pušici zadeli izpod nežne krabice visokostasne Crnogorke. Dvoje ko oglje črnili oči ! In sicer, oči, za katere bi bil oni treno tek prisegel, da so Vaše.
Vleklo me je z nepopisno silo za njima ; za Crno-gorko in v družbi njeni po gladkem parketu stopajočo Rusinjo. Komaj pa sem za šaljivkama stopil nekolikokrat, kar pristopi k meni Sparadrap, potiplje me po desnem ramenu in z vso resnobo za ličino skritega obraza pravi :
„Kdor s Črnogorko koketuje — se konfiskuje, Kdor za Rusinjo se ogleduje ·— se aretuje."
Mogel bi bil te besede pač imeti za šalo a — domislil sem se naših sedanjih razmer. Ali ni za nedolžnim kostimom starega mojega znanca Sparadrapa iz „prince-sinje trebizonske" mogel biti skrit kak strog služabnik sv. Hermandadi? Lahko mogoče, da mu je bilo naročeno paziti na to, da se na klasičnem parketu elastične dvorane ne osnujo kake nevarne panslavistične spletke. In koliko prilike bilo je ravno isti večer za to ! Vseh slovanskih narodov zastopniki bili so zbrani na tako tesnem prostoru ; kolika množica panslavističnega dinamita, katera bi zadostovala, da vzdigne v zrak silno idejo vseukup-nega Kranjstva.
Ali, glejte ! v tem trenotku prideta mimo mene lep, mlad Rus in ljubeznjiva Poljka.
„Kak ja tebè ljublju, barišnja serdca mojego !" dejal jej je on nežno; a mesto prijaznega nasmehljaja, odgovorila mu je deva srpo : „Niescesliwy Moskale, jak bylko možno pomislio, žeby cię Polka pokochała?" in Sparadrap, ki je tudi bil tema nevarnemu paru že za petami in je korenito svoje znanje ruskega jezika zajemal bržkone iz „Neue Freie Presse", dostavil je temu dvogovoru obligatni „pašol". Jaz pa sem se uglobil v premišljevanje o slovanski slogi in medsebojni ljubezni, potem pa vzel iz žepa knjižico in si počel zapisavati pojedine maske.
„Kdor za „Slovana" zapisuje — se konfiskuje" zašepetal mi je zopet Sparadrap poluglasno čez levo ramo. Kaj ne, gospodičina, dobra misel in naši državni pravd-niki storili bi najpametnejše, ko bi si jo osvojili. Naj po-konfiskujo vse pisatelje in konfiskacij časnikov ne bode več.
Ni dvombe, Sparadrap bil je jeden onih od „tajne garde". A da se o tem popolnoma prepričam, skušal sem začeti pogovor z navzočnim redarstvenim poverjenikom. Komaj pa sem ž njim nekoliko besedi izpregovoril, že je bil zopet za mano nesrečni Sparadrap, rekoč:
„Kdor s policijo konferuje — se konfiskuje!"
Tedaj še policija bi me ne bila mogla obvarovati zapora, ali v najugodnejšem slučaji vsaj zaplene! Seveda je pepelnična sreda najpripravnejši dan samotnemu premišljevanju o nečimernosti vse posvetnosti, a priznali boste, gospodičina, da se to da mnogo ugodnejše in te-meljitejše izvršiti pri kozarčku dobrega cvička in krožniku fino obloženega „arenka", ko o plesnjivem kruhu in suhi vodi. Ne boste mi tedaj zamerili, da sem ušel Sparadra-povemu zasledovanju, predno sem se še mogel do dobrega naveseliti razkošnega življenja v elastični dvorani ter se prepričati, če se pod zalo ličino ljubeznjive Crnogorke res skriva ljubki vaš obrazek.
In kakošno sem imel spanje po utisih tega večera ! Sanjalo se mi je, da ležim polusede v kreslu pred svojim pisalnim stolom, na katerem je ležalo nekoliko pol za „Slovana" popisanega papirja. Kar se vrata odpró in v sobo stopi vitez čudne postave. Viteška oprava njegova, ki je spominjala nekako slavnega španjskega junaka Don Quixota, storila je, da se je nekako karikoval obraz, na katerem so sicer bile vidne sledi smelih potez Orlanda Furiosa. Mesto sulice bil mu je v desni roki lopar, z levo pa je držal ščit. In kakošen ščit ! V nobenem muzeji še nisem videl takega ; še celo v sloveči dunajski ambraski zbirki bi ga človek iskal zastonj. Zapisana pa je bila sredi tega ščita rimska številka XIX. Cudni ta vitez pristopi nenadejano hitro k meni, zavihti nekolikokrat lopar nad mojo glavo, potem pa mi položi svoj ščit na prsi. Prizadeval sem si braniti se, a neka čudna onemoglost se me je polastila ; komaj sem zajemal sape pod teškim tem ščitom in bil bi se skoro zadušil.
Zdajci pa se prebudim. Bil je že beli dan. Plašno pogledam okrog sebe. Ni ga bilo več čudnega viteza in tudi sape mi ni več nedostajalo. Veselil sem se, da so vse to bile le neprijetne sanje; nehote pa mi je prišlo na misel, če ni naša ustava z glasovitim članom XIX. oni ščit, pod katerim tako teško diha slovenski naš narod.
Vas, gospodičina, pa prosim, da pogledate v sanjske bukve — seveda v prave egiptovske — in mi razložite te sanje. Ob jednem mi tudi naznanite, katere številke naj stavim, da jih gotovo zadenem. Dobitek bodem — to obljubujem že zanaprej — daroval za zidanje „Na-rodnega doma", da si tako pridobodem pravico zavrteti se o svojem času z Vami po gladkem njegovem parketu.
Vaš listkarski obožavatelj Mažibrk.
Štev. 11.
SLOVAN.
87
Ostali slovanski svet.
(Jama zahvala.) Podpiralni zalogi slovanskih vse-učiliščnikov v Gradci so za leto 18*3/84 blagovolili darovati: visoka dež. zbora kranjski in štajarski po 100 gld.; slavna posojilnica v Mariboru 50 gld.; gosp. dr. Jos Sernec, odvetnik v Celji, 20 gld.; gospoda dr. Karol Schmidinger, c. kr. notar v Kamniku in dr. G v i d o n Srebre, odvetnik v Brežicah, po 10 gld. ; gosp. dr. Žižek, zdravnik v Gradci, 6 gld.; gospodje dr. Jos. Gregi, zobolečnik v Gradci, dr. Greg. Krek, c. kr. vseučiliščni profesor v Gradci, dr. Janko Sernec, odvetnik v Mariboru, dr. prava Juraj Sterbenec, župnik in deželni poslanec v Hrenovicah in dr. J. Var glia, c. kr. vseučiliščni profesor v Gradci, po 5 gld. ; gospoda dr. Rudolf Globočnik v Gradci in Davorin Meško, kooperator pri sv. Barbari v Halozah, po 3 gkh ; gospod o. Benedikt Schiuder, gimn. profesor v St. Pavlu na Koroškem, 2 gld in gospod J. Bradaška, kr. upok. gimn. voj v Gradci, po 1 gld. — Za vse te preblage darove izrekajo podpisani v imenu opravilnega odbora imenovane zaloge in v imenu vseh onih, katero uživajo dobroto tega zavoda, javno najiskrenejšo zahvalo.
V Gradci, dne 1. marca meseca 1884.'
Dr. Greg. Krek, c. kr. vseučiliščni profesor,
t. t. predsednik, s. r. Josip Lendovšek, n. gimnazijski učitelj, t. č. blagajnik, s. r. Janko Bezjak, stud. phil., t. č. tajnik, s. r.
(„I. S. Turgénjev u sebe, v jego posljednij prijezd na rodinu") (I. S. Turgénjev pri sebi o poslednjem svojem prihodu v rojstni kraj,) je naslov spisu, kateri priobčuje J. P. Polonskij v ruskem ilustrovanem listu „Njiva". Pisatelj bil je intimen prijatelj slavnega literata. L. 1881. sprovej je z vso svojo rodbino poletje vsled posebnega vabila Turgénjeva na njegovem posestvu Spasskoje.
To leto bil je, kakor znano, Turgénjev zadnjikrat v svoji domovini, in pisatelj priobčuje iz tedanjega življenja v Spasskem zanimive epizode, katere bodo vsekakor veliko pripomogle, da se pravilno oceni značaj pokojnega pisatelja. Znamenit je ta spis tudi zato, ker je v njem obseženili nekaj doslej še nenatisnjenih epigramov Turgénjevih in prekrasna pravljica „Kaplja žizni" (kaplja življenja), katero je Turgénjev nekedaj po obedu pripovedoval otrokom Polonskega. Pripovedovanje pisateljevo , uravnano je strogo kronološko in je dospelo doslej do 2. julija 1881.
(Karol Jakovljevic Grot,) kateri se je lani mudil tudi nekoliko dni v Ljubljani, prevzel je po pokojnem V. V. Makuševu stolico profesorja jugoslovanskih literatur na varšavskem vseučilišči. V nastopnem svojem govoru dejal je med drugim : „Nepotrebno bi bilo dokazovati korist, katera izvira Slovanom iz spoznavanja slovstvenega življenja in proizvoditeljnosti ostalih slovanskih plemen. Ono je preveč očividno ; kajti tako spoznavanje spada med najmogočnejša sredstva vzajemnega duševnega približevanja in občenja jednorodcev, kateri so, žal ! tako razdeljeni vsled svojega političnega življenja, vere in omike. Na žalost svojo treba nam je priznati, da se za tako vzajemno spoznavanje — za tako imenovano „slov-stveno vzajemnost" — v slovanskem svetu dela še nenavadno malo. Krivi temu niso samo slovanski učenjaki, temveč še veliko bolj oni slovstveni delavci, katerim bi morala biti glavna naloga, sezjianjati tako ali tako svoje občinstvo s slovstveno vsebino, pesniškimi idejali in umetniškimi oblikami, katere označujo najbolj individuvalnost ostalih slovanskih plemen." — Gospod prof. Grot je nakupil sam v Ljubljani najznamenitejše proizvode slovenskega slovstva; nas pa je naprosil, da ga v prihodnje opozarjamo na vsako imenitnejšo prikazen duševnega življenja našega naroda.
(Banka „Slavija") sklenila je v mesecih oktober, november in december 1883. leta 13.550 novih zavarovanj za kapital 15,861.200 gld. 50 kr., za kar se jej je plačalo zavarovalnine in pristojbin 455.618 gld. 46 kr. Od bančnih kapitalov bilo je v navedenem času naloženih 231-721 gld. 9 kr. v 32 založnicah in 618.584 gld. 17 kr. izposojenih na hipoteke. Denarni promet glavne blagajnice znašal je v tej dobi 3,197.564 gld. 35 kr. Gasilne brizgalnice oddala je 4 občinam. Od 1. januvarja do 31. decembra 1883 bilo je na novo sklenenih 66.443 zavarovanj za kapital 69,143,670 gld. 79 kr., proti zavarovalnim in postranskim plačilom 1,793.023 gld. 19 kr. Za škode izplačalo se je v tej dobi 707.089 gld. 76 kr. Samoupravna društva za zavarovanja užitkov in pokojnin postajajo čez dalje bolj priljubljena. Pristopilo jim je namreč do konca decembra 1883 že 770 členov, ki so zavarovali užitkov in pokojnin za 143.632 gld. 8 kr. in upisali ulog 579.420 gld. 14 kr. Zastopniška pokojninska zaloga imela je do konca 1883. leta 39.506 goldinarjev 6 kr. imenja.
(Dostavek.) V 9. štev. „Slovana" smo poročali, „da se bode izkopal kanal, kateri bode vezal Petrograd z morjem". Tu je izostala beseda in mora biti „s Črnim morjem".
Iz Dalmacije, 7. marca. [Izv. dop.] Mandeljnova drevesa cveto, ali ni še cvetja na našem političnem obzorji. Vse je pusto in golo, kakor da je toča padala petnajst dni nepretrgoma; ni ostalo ne klice. A trud naših zastopnikov ? Izprevrgel se je ! Vsak je delal po svoje, a Jovanovič pašikuje v Zadru. Ali jim je dobro. Poverilo se je ljudem, kateri nam niso dali dosta poroštva s svojo preteklostjo in dokler se upirajo na videz, podajajo roke skrivoma neprijatelju, da si pribore kako osebno pooblastilo ali podjetje. Narodna stranka razpada. Duhovščina hoče svoj list, in preobrazila se je „Cattolica"; ona je postala katoliška — hrvaška pa beži v stekliše, da tam očita „Naród nemu listu" in da seja razdor. „Narodni list" ali bi ne smel, ali bi ne hotel, in „Kato-liška" mu danes kašlja na mizi. In tako preti propast „Narodnemu listu" in da bo skoro propala tudi „Kato-liška". No, tukaj tudi ni stati. Mi smo največja, naj-jačja občina, pravijo v Spletu. Tudi nam se hoče „organ" ; v mestu, tu imamo manjšino; mi moramo, da se obdržimo proti ogovarjanju, katero nas duši . . . Pognal je klico „Narod". Tudi on v stekliše in hodi s „Katoliško", katera se je dobrikala in laskala Jovanoviču, da se mu je dovolila tiskarna. Glejte, to so naše bolečine ! Vsi bi radi dokazali, da so „Hrvatje"; vsak upije, mi smo „pravi", a nihče nima čistega čustva. Italijanje pravijo: „ bottega".
Ljudje, kateri imajo oblast, postajajo avtokratje in trujejo mladino. V občinah se gospodari slabo ; ne ve se, ne kdo pije, ne kdo plačuje, a vsaka ima neke prirastke, kateri so ji brez prestanka sesavci, brez katerih ne morejo biti. Načelniki glavnim občinam, kakor Šibeniku in Spletu, so ljudje od slame, za katerimi se skriva ali kateri avtokratni uradnik ali pa kateri prevejani odvetnik. Glejte, to so naše bolečine ! Morje je vznemirjeno, da Bog varuj ; in kader poneha nevihta, procvela bode zopet nova stranka, „vladina stranka", katera nas bode prognalaj$v Nemštvo.*)
Gospodarski interesi se popolnoma zanemarjajo, iz-imši nekatere osnove, katere vlada izjavlja za slepce. Trgovine ni ; poljedelstvo peša ; mornarstvo je propalo, a ribarstvo usahlo.  Glejte, to je naše stanje!
*) Toute comme ehez nous.
Uredništvo.
•iiełr : ι i< ■
88
SLOVAN.
Štev. 11.
Razne
(Madžarski napori.) Madžarska vlada je izdala naredbo, vsled katere se bodo oni dijaki sarajevskega gimnazija in ostalih bosenskih učilišč, kateri se obvežejo glavne izpite polagati jedino le v sladkem jeziku Arpa-dovih potomcev, sprejemali brezplačno na madžarske srednje šole in viša učilišča. Srečno bosensko prebivalstvo, kateremu se po velikodušnosti madžarske vlade odpira tako znamenito kulturno obzorje!
(Novo vseučilišče) osnovalo se bode na otoku Islandu in sicer v glavnem njegovem mestu Rej kj a viku. Na tem otoku je komaj 70.000 duš ; a narod je jako vzbujen in omikan, kajti med vsem prebivalstvom ni ne jednega, kateri bi ne umel brati in pisati.
(Češke naselbine na Hrvaškem.) V Križevee je dospelo do 100 čeških rodbin, da bi se naselile na Hrvaškem.
(O plesu.) Gotovo tudi Slovenke rade plešejo; jaz sicer ne, pravi g. Z. v „Viencu" (štev. 7), iz katerega smo posneli te vrstice o plesu, vender sem razmišljal o njem ; a teško da je mislila o tem katera plesalka izza prijetno prespane noči, da je večina naših modernih plesov slovanskega izvora.
Polka je slovanska. Domovina ji je Češko. Početkom tridesetih let našega stoletja plesalo je neko nedeljo mlado kmečko dekle v Tynu nad Labo, kjer je bila v službi pri nekem meščanu, sebi za kratek čas ples, ki ga je sama izmislila. Plešoč je tudi pela primerno melodijo. Tamošnji učitelj Josip Nerada, kateri je bil navzočen, zapisal je to melodijo. Okoli 1. 1835. udomačil se je novi ples že v Pragi, kjer so mu nadeli ime ,,Polka" L. 1839. so jo že plesali na Dunaji, kamor jo je prinesel praški kapelnik Pergier. Dunaj čan Raab, učitelj plesa, je seznanil z novim plesom Parižane. Leta 1840. napoti se v Pariz, kjer je pri svojem  prijatelji H. Bürnsteinu
novice.
priredil večerno veselico. Tu se je plesal ples „On pol-kera": kakor je bilo pisano na vabilu. V novinah se je kar pisalo o novem plesu in žvižgal in pel ga je ves Pariz. Neki pariški list je imenoval Raaba „Kolumba polke". Iz Pariza se je preselila polka v Ameriko. Prvo tiskano polko je izdal Fran Hilmar, učitelj v Kopidlnu, katera se zove : „Esmeralda-pólka". Posebna vrsta polke „Strasäk" je tudi češkega izvora ter je znana v salonih po imenu „Polka tremblente".
„Poloneza" (Polonaise) in „mazurka" (mazurek) sta poljska plesa. Ko je izumrla dinastija Jagelovičev, izvoljen je bil 1. 1573. za kralja Henrik anžuvinski, sin Katarine Medici. Drugo leto je prišel v Krakov in je sprejemal zastopnike naroda. O tej priliki so plemenit-niki vodili svoje gospe zaporedoma po taktu godbe po dvoje pred kralja. Kadarkoli so pozneje izvolili tujca za kralja, ponavljali so vedno ta običaj in od te „promenade" nastal je potlej ples „poloneza". Takrat se je plesala s sabljo, imenovano „carabella". Lepe poloneze so nam podali Beethoven, Schubert, Weber in Spohr, ali vse je prehitel Rusin Chopin, čegar poloneze imajo polno posebne poezije, idejalne lepote, in specijalno poljskih motivov.
Tudi Rusi imajo dovolj narodnih plesov. A komu ni znano srbsko hrvaško „Kolo"?
Neslovanski plesi n. pr. : Contredanse (Country dance) je angleškega izvora. Kadrila, imenovana Quadrille à la cour (Les Lanciere) plesala se je prvikrat 1. 1800. na dvoru Napoleona III. Za valcer trdé Nemci, da je njihov narodni ples. Valcer je neestetičen ples, gotovo nemoralen. To omenjamo zato, ker so pri nas nekateri zaljubljeni v ta ples, proti kateremu je napisala žena generala Sher-mana posebno knjigo. Naj bi se rajši udomilo tudi pri nas „kolo".
Politični razgled.
■
Vdržavnem zboruje končana generalna budgetna debata, v kateri so zopet levičnjaki, zlasti Plener mlajši in Carneri, trd Nemec iz Verone, govorila (posebno Carneri) o zatiranji Nemcev in o slabem gospodarstvu sedanje vlade. Minister Pražak je zavrnil Plenerja, kateri mu je očital, da je Pražak pri jezikovni debati govoril o češkem pravu. Sedanje gospodarstvo je dobro, kajti kurz zlate rente znaša 102 gld., kolikor še nikdar doslej, in vlada ne more kar odpraviti vsega deficita, ki ga je zakrivila prejšnja vlada,
Angleži imajo v severni Afriki veliko sitnosti, posebno ker jih večkrat zapušča bojna sreča. Konečno so zopet zmagali: Osman Digma je bil dne 1. marca po-tolčen pri studenci El Tebu, da je general  Graham še
istega dne osvojil Tokar. Tokar seje predal brez upora, prebivalci so še celo veselo sprejeli Angleže, a ustaši so pobegnili v gore.
Gordon bode moral z vso močjo braniti Hartum, da se ga ne pooblasti prorok (mahdi) Osman Digma, kateri ne sme prestopiti mej Kordofana, kajti če mahdi osvoji Hartum, izgubili bi Angleži važno točko, ker tamošnje prebivalstvo ni posebno naklonjeno Angležem.
Francozi se že približujo Ba kninu v iztočni Aziji; generala Millot in Brière de L' Isle bodeta napadla Bak-nin ter ga tudi osvojila, dasi jima Kitajci zapirajo pota in se pripravljajo na upor.
Norveško državno sodišče je obsodilo državnega ministra Selmerja na 18.000 kron kazni.
Tržne cene v Ljubljani
dne 12. marca:
Hektoliter: pšenice 8 gld. 12 kr., ječmena 5 gld. 20 kr., ovsa 3 gld. 26 kr, soršice — gld. — kr., ajde 5 gld. 86 kr., prosa 6 gld. 86 kr., koruze 6 gld. 63 kr., krompirja 3 gld. 38 kr.. leče 9 gld. — kr!, graha 9 gld. — kr., fižola 10 gld. — kr.
Kilogram : goveje masti 98 kr., svinjske masti 88 kr., surove slanine 64 kr., okajene slanine 72 kr., masla 85 kr., govejega mesa 62 kr., teletine 64 kr., svinjine 64 kr., ovčjega mesa 40 kr. — 1 jajce 2 kr., 1 pišče 65 kr , 1 golob 18 kr., liter mleka 8 kr. 100 kilogramov: sena 2 gld. 23 kr., slame 2 gld. 5 kr.
„Slovan" izhaja vsak četrtek popoludne.   Cena mu je za celo leto 4 gW., za polu leta 2 gld. in za četrt leta I gld. — Posamične številke se prodajejo po 10 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošiljajo upravništvu, dopisi pa uredništva na Kongresnem trga St 7.   Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo. — Za inserate se plačuje za navadno dvostopno vrsto, če se tiska jedenkrat 8 kr., če se tiska dvakrat 7 kr., če se tiska trikrat 6 kr., če se pa tiska večkrat, po dogovora.
Tisek „Narodne Tiskarne". — Izdajatelj in lastnik: Ivan Hribar. — urednik: Anton Trstenjak.