Emil Štampar
SODOBNA HRVATSKA NOVELA
(Referat o nekaterih problemih sodobne hrvatske novelistike na Kongresu jugoslovanskih slavistov v Ljubljani v septembru 1961)
Snov povojne hrvatske novelistike, ki jo je zapazila in poskusila transpo- i nirati vrsta pisateljev iz petih generacij in petih književnih klim, je zelo razno- i vrstna po času, po lokalizaciji, a do neke mere tudi po idejnih stališčih. ]
Tako v romanu kot tudi v novelistiki je osrednje inspiracijsko področje : herojska borba naših narodov proti fašizmu, ki se je reprezentiral z okrutnimi ; zločini proti človeštvu. Tudi je interes pisateljev srednjega pokolenja rad usmer- ; jen k problematiki bivše Jugoslavije, zlasti s kritičnim odnosom do nosivcev j tedanjega družbenega reda. Po zaslugi pisateljev mlajše, pa tudi srednje gene- S racije se vse bolj pojavlja v književnosti problematika naših dni. Raztresena] lokalizacija problematike odkriva raznovrstnost panorame dogajanja in željo j za sintetično reprezentanco. I
V novejšem času se večina problematike, ki se je najpogosteje kretala po i jugu in po provinci, zdaj bolj in bolj koncentrira v velemestu. Celo nekateri j znani pripovedniki vaških motivov so se zdaj znašli na tem novem področju. Ta j novelistika kaže vedno večji kritično-ocenjevalni pogled bodisi na ostanke sta- ] rega v naši družbi bodisi na disakorde novih oblik. Vendar del mlajšega poko- ¦ lenja pisateljev nima nekako prave afinitete za širša družbena vprašanja, ampak i je skoncentriral pozornost na posameznika, in sicer največ na njegovo subjek- . tivistično notranjost. Nadaljnja pot je včasih vodila k bizarnosti. '
Ta novelistika je zajela precejšnjo množino problemov. Vendar bi nam bila dolžna prikazati sliko današnje bistveno spremenjene vasi, naših gradbišč, naše j industrializacije in tehnizacije s tolikšnim napredkom, pa tudi s posameznimi i negativnimi refleksi. V tej smeri bi lahko pokazala vsaj več prizadevanj kot do ; sedaj. Zato ni fraza, če rečemo, da naša književnost, pa tudi novelistika, dokaj ' zaostaja za naglim razvojem naše ekonomske in družbene preobrazbe. Razum- \ Ijivo je, da želja po večji angažiranosti novelistov za sodobne snovi ne pomeni) tudi laksno zahtevo po reprizi prvih deklarativnih let po vojni, ampak poglobljen j ustvarjalen odnos. j
Novelisti so pogosto opazovali človeka in njegove odnose, oziraje se na širše družbeno ozadje dogajanja, večinoma v duhu socialističnega humanizma.
225!
Vendar je manjši del pisateljev v zadnjih letih začel prikazovati probleme v luči, ali bolje rečeno v zatemnelosti subjektivistično-etičnih teženj posameznika, odkrivajoč nekatere nianse gledanja v svoji viziji sveta in na svoj način reagirajoč na moro in tesnobe današnjega globoko pretresenega časa. Njim je bližja Dürrenmattova misel: »Strah. To je modema oblika sočustvovanja.« Ali: »Vse se dogaja brez kakršnekoli želje ali zasluge. To je naša usoda, ne pa naša krivda.« Vendar pozabljajo tudi na dolžnost človeka, da se je v najtežjih časih treba boriti za boljše življenje človeštva.
Vse to pa daje področju hrvatske povojne novelistike pestro raznovrstnost in zanimivost.
Vendar ne obstaja samo diferenciacija v izbiri snovi in v idejnih stališčih do različnih vprašanj in likov, temveč je to književno delovanje bogato z ni-ansami metod in z izraznimi sredstvi, ki so z njimi novelisti oblikovali materijo v umetniške stvaritve.
Hrvatski pripovedniki so ustvarili v nekaj letih po 1945 vrsto kvalitetnih novel, kot so npr. Dončevičevo Pismo majci u Zagorje, Horvatovi Zapisi Petra Arbutine, novela Vladana Desnice Pred zoru in druge, vendar je treba iskreno reči, da so pisatelji v tem obdobju imeli tudi nekaj težav pri ustvarjanju. V napeti atmosferi zmagovito premaganih nadčloveških naporov je književna kritika v znatni meri zožila področje umetnikovega delovanja. Zagovarjala je predvsem ozki tip realizma, izrazito poudarjanje nasprotij, iz česar se je rodila tako imenovana črno-bela tehnika. Ta kritika je blagoslavljala dela s fabulo, zunanjo akcijo in z jasno izraženo idejno deklarativnostjo. Napadala pa je avtorje, ki so kakšen pojav tolmačili biološko ali ki so se drznili kreniti par korakov v čudno področje podzavestnega ali so se dalj časa zadržali pri psihološkem tkanju notranjosti lika. Sama je bila stilistično anemična in pretežno racionalistična. Zato ni trpela stilov z izrazitimi figurativnimi sredstvi. Precej običajne izrazne kvalitete je imela za pretirano baročno lišpanje. Na ta način je bila volja za ustvarjanjem in za invencioznim iskanjem novega utesnjena. Nekatera dela takšnih pisateljev so ostala dokaj neopažena ali so doživela ostrejše kritike kot knjige slabših avtorjev, ki so se spretno posluževali »koristnih« receptov in znanih kalupov.
Čeprav je simpatičen napor književnika Vjekoslava Kaleba, da bi šel s časom, da bi se aktualiziral, je vendar zavoljo take kritike precej osiromašil svojo ustvarjalno metodo v prvi zbirki novel po 1945 Brigada. Ko je kritik Zivko Jeličić poudaril pomembne kvalitete Kalebovih novel pred vojno, je po pravici opozoril na precejšnje slabosti teh prvih novel po vojni: »Pisatelju, ki je bil navajen cizelirati svojo plastiko, se izmaknejo v tem primeru posameznosti skozi prste« . .. »Pisatelj je v Brigadi povsem nepotrebno začel poenostavljati svojo metodo dela do plakatskih oblik, ki so ga brez nadaljnjega privedle v abstrakcijo.«
Podobne pripombe zadenejo še vrsto novel iz tega prvega obdobja, in sicer Vladimira Nazorja, Ivana Dončeviča, Josipa Barkoviča, Vojina Jeliča, Mato Beretina in druge. Vendar je na srečo Kaleb prebrodil te prve krize. Lahko rečemo, da je vsaj delno z značilnimi drobnorezbarskimi sredstvi precej oživil vzdušje dogodkov in like v noveli Četiri vozara iz Brigade in še z večjo plastiko, ki so ji pomagali duhoviti humoristični aspekti, je zgradil vrsto likov v noveli Trideset konja iz 1946.
226
o vsem tem je govor zato, da bi se videlo, kako je ta književnost imela j izredne možnosti inspiracije in izbire problematike v velikih dogodkih in kako ; umetnikova ustvarjalna energija včasih ni razpolagala z zadostno širino, da bi: se razmahnila in uresničila raznovrstne invenciozne možnosti. Vendar so se po ; teh prvih letih, ki so bila preozka v gledanju na metodo ustvarjanja, vrata i kmalu širše odprla. Prihajalo je vse več svežine. Književniki, med njimi tudi i novelisti, so se bolj elastično kretali na odru književnosti. Izbirali so bolj svoja; osebna pota in nova sredstva v umetniški preobrazbi dogodkov iz stvarnosti. \ Zato lahko na področju novelistike govorimo o več različnih atmosferah, ki so \ dajale posebno klimo književnim težnjam v njihovi iznajdljivosti in doživljanju^ snovi ter iskanju adekvatnih izraznih sredstev.
Razumljivo je,-da so se nekako najlaže znašli v prvi periodi pisatelji, ki so se tudi pred vojno posluževali realistične tehnike. To je predvsem najboljši, jugoslovanski humorist Slavko Kolar, ki je tej metodi ostal zvest tudi v poznejših letih, ko je prevladovalo modernistično vzdušje. Celo v tem času, ko je bilo vsekakor neprijetno pisatelja označevati za realista, je on s ponosom po-j udarjal, da je »stari« realist. Pri tem je lahko z zadovoljstvom kazal na številne ; prevode svojih knjig novel na Zahodu in na Vzhodu, kar je bila za večino \ modernistov samo vroča želja. ]
V svojem metodološkem postopku posveča posebno pozornost aktualnostij družbene problematike. Rad jemlje kot snov konkretne družbene slabosti in žive i osebnosti. Celo v knjigi Glavno da je kapa na glavi obilno zbada svoje cehovske [ kolege. Pripovedno materijo vodi premočrtna fabula z redkimi retrospekcijami, : vendar ta fabula ni bujna. Je oster opazovavec in prefinjen izbiravec detajlov. ; Posveča pozornost izgraditvi likov, ki jih postavlja v zapletene situacije nemirne \ vesti in v preizkušnje etičnih odločitev. Toda ker so osebna prerivanja in spe-1 kulacije lokalizirane v vojno vzdušje, vnaša ta humorist v svoje like vse bolj | satirične barve, zlasti v slikanju meščanskih ljudi in intelektualcev, katerih za-; vest orientacije je odgovornejša. Ni pa tako oster v kritiki vasi. Tu je, kot npr.' v noveli Dva srca, res bolj topel humorist kot satirik. Je objektivist, ki s po-1 stopnim doziranjem humorističnih in satiričnih detajlov dviga temperaturo atmo- j sfere in globlje vrezuje pot dejanju, ki ga navadno končuje z duhovito poanto, j
Skupino pisateljev realistov reprezentira tudi Vladan Desnica, ki se je koti novelist pojavil zdaj po vojni. Sicer je vrsto del napisal že prej, vendar jih za-i radi stroge avtokritike ni objavil. Tudi on je objektivist. Tudi on ima ostro raz-; vit smisel za detajl in nekatere druge kvalitete kot Kolar, samo v drugačnem so- \ razmerju in v posebni osebni varianti. V svojem ustvarjalnem postopku posveča ] osrednjo pozornost izgradnji glavnega lika. To težnjo je pozneje najbolj ilustriral i v romanu idej Proljeća Ivana Galeba, samo z drugačno, moderno metodo. Ostali j liki so bolj periferni. Dejanje je enostavno. Bolj dominantna je zelo koncentri- \ rana motivika, ki zgoščuje dimenzijo glavnega lika v razvoju situacij. Pri tem; slikanju je za spoznanje bolj vidna kot pri Kolarju psihološka komponenta. Hu- j morističen detajl je redkejši kot pri omenjenem humoristu. Odlikuje ga ekono-; mika kompozicije in sočnost izraza. i
Oba pisatelja sta se srečno izognila črno-beli tehniki: Kolar z naravno pre- j pričljivostjo in s kakšnim humorističnim aspektom tudi v izgradnji simpatičnega; lika, Desnica pa z duhovitimi obrati in sploh z niansiranjem. Tudi nehvaležno, na ]
227i
oko nezanimivo snov — kot v noveli Posjeta (lik senilnega in bolnega starca) — zna transponirati v močno in interesantno ustvaritev.
Poleg teh dveh najizrazitejših predstavnikov realistične novele, ki nadaljujeta tradicijo objektivistične proze med obema vojnama, deluje v duhu takih metodoloških pristopov k materiji vrsta pisateljev zlasti srednjega pokolenja, razumljivo s skromnejšimi sposobnostmi in enostavnejšimi kombinacijami metodoloških variiranj. To so Mihalič, Stipčević, Matic Halle, Pavičičjn nekateri drugi z določenimi medsebojnimi diferenciacijami, vendar v bistvu z interesom za pazljivo vpletanje številnih detajlov v pretežno racionalistično osnovo fabule z vidnimi psihološkimi postopki. Pri tem ima še znatno vlogo zunanje dogajanje.
Pravzaprav nahajajo po svoji metodi mesto v tej skupini tudi nekateri pisatelji srednjih in mlajših pokolenj, ki so realisti z umerjenimi psihološkimi prijemi, kot Drago Ivaniševič in Bogdan Stopar z dinamičnim ritmom in spretnim dialogičnim obvladovanjem književne materije. Ali tudi pisatelji z nagnjenjem k naturalizmu, kakor Krsto Špoljar in do neke mere Katušič in Vidas, ki za razliko od pisateljev med obema vojnama večinoma kažejo intimnejšo afiniteto za pulz sodobnega velemesta z njegovo dinamiko, nervozo, zlomi in usedlinami, kar še ne pomeni tudi polnega ustvarjalnega uspeha.
Razen tega je del pisateljev v svoji metodi zelo vidno in dominantno razvil psihološko niansiranje v izgradnji lika in situacij, pri čemer je pustil nekako ob strani zunanje dogajanje in poglobil notranji portret v glavnem z objekti-vističnim pristopom k materiji. Ta način se bolj izrazito opaža v novelah Mirka Božiča, ki so ga sicer bolj afirmirali romani in drame, v novelah Novaka Simića, katerih prozna osnova je prežeta z lirskimi elementi. Poudarjena psihološka detajlistika v objektivistični tehniki je tudi solidna kvaliteta Disoprine novelistike.
Na področju te metodološke atmosfere se občuti že izrazitejši priliv komponent modernistične proze: subjektivizacija, čeprav v objektivni tehniki, retro-spekcija in raztresenost situacij v kompozicijskih težnjah, tu in tam prestopanje v iracionalne pojave, v tehniki pisanja notranji monolog, vendar liki v glavnem stojijo na realnih tleh. Te pozicije so postopoma dohitevali tudi pisatelji, ki so v prvi periodi po vojni dajali ton s svojim anekdotskim in faktografskim realizmom. Ena znanih Dončevičevih novel fiahirnr ktikac.n je pravzaprav samo notranji psihološki monolog glavnega lika. Tako so tudi novejše novele Josipa Barkoviča in Vojina Jeliča izrazitejšega psihološkega karakterja, čeprav sta oba vnesla več modernističnih elementov v svoje zadnje romane.
Novele Petra Segedina in Ranka Marinkoviča pomenijo delno ostajanje na realnih tleh objektivne tehnike, delno pa močan poseg v novo, kar zlasti velja za drugega pisatelja. Oba postopoma prehajata v jaz-tehniko. Ustvarjavec se začne aktivno udeleževati novelističnih dogajanj in s tem bolje emocionalno povezuje delo z bravcem. V temačni atmosferi Mrtvega morja, v noveli U jutarnjoj tišini, duhovito postavlja Segedin kot kontrast ustvarjalni transpoziciji realne dogodke, ki so ga inspirirali. Ranko Marinković efektno izkorišča v Zagrljaju lik pripovednika; dogodki dobivajo barve raznolikih aspektov, ki so poslani iz različnih zornih kotov. To zlasti oživlja vrsto situacij in ustvarja emocionalno napetost privlačnosti.
228
Ta pisatelja priljubljenih tem strahu in smrti rada odvedeta bravca iz : realnosti v iracionalnost, pri čemer Marinković ovija svoje slike grotesknih ali j satiričnih likov v novi tip simbolike. Zaradi tega je kritika iznašla in lansirala ! termin simboličnega realizma. Vendar skozi zavese njegove simbolike oko lahko i prodre do realnega smisla dogajanja kot v duhovitih novelah Zagrljaj, Ruke, \ medtem ko je zamegljenost nekaterih mlajših pisateljev, kot Šoljana, Slamniga, ' Kušana, včasih tudi Slobodana Novaka, določena bariera za bravčevo osva- ; janje smisla.
Marinković je duhovit voditelj dialogov in spreten iznajditelj grotesknih situacij. Take efekte zna dosegati s tem, da postavlja problem tako, da dobro \ idejo brani in zagovarja omejen človek (Poniženje Sokrata). Bujnost in pestrost j njegovih postopkov je duhovito označil Krklec: »To povezavo humorja s satiro, : ironije s poezijo, parodije z grotesko, realističnega z iracionalnim, kontinental- i nega z mediteranskim in konvecionalnega z rušilnim daje Marinkovičevi prozi ; posebno mikavnost avtentičnega modernizma. Zaradi tega njegove »norčevalne -pravljice« ne odkrivajo samo posebne zanimivosti življenja in klepetanja po ; »brivnicah«, temveč dobivajo splošno človeški pomen.« i
Na vsak način se je Marinković dvignil med najboljše noveliste in bi mu i težko našli konkurenčno osebnost. ]
Po letih in po ustvarjalnih postopkih je Slobodan Novak izrazitejša knji- \ ževna individualnost, preko katerega lahko preidemo od omenjenih modernistov ; srednje generacije in poetiziranih premišljanj o življenju in smrti Jureta Kaste- ¦ lana k najmlajšim. Tudi njegova problematika se giblje okrog motivov smrti in ^ težkih etičnih problemov (ena najboljših novel je Treba umrijeti logično), toda ; medtem ko taki pojavi pri nekaterih mlajših pisateljih ne morejo skriti sledov j lektire zahodnih književnikov, ima taka problematika pri Novaku korenine v| naši zemlji in med našimi ljudmi. {
Zna najti ostra družbena nasprotja, ki jih naglo razvija do strastno emotiv-; nih z grenkobo prežetih spopadov ter jih rešuje z ostrimi udarci sekire. Med- \ tem ko so nekateri »jezni mladeniči« večinoma ravnodušni ali spremljajo do- j godke s cinizmom, ironijo absurda ali protestirajo s številnimi kozarci konjaka, \ ima jeza Slobodana Novaka toplo humano jedro in odnos do človeka, ki ga močne sile ženejo v fatalizem, on se pa temu z ogorčenostjo upira. V nekaterih: novelah ni čisto opustil fabule, čeprav so kompozicijske povezanosti med po-i sameznimi deli precej rahle.
Podobno kakor Slamnig v izrazitejši noveli Neprijatelj ali Soljan v noveli; Cesta na jug tudi Novak rad transponira dogodke preko pripovednika otroka^ v jaz-tehniki. Bravec se mora potruditi, da razvije iz prve slike novo realno! sliko, kakor bi jo videl odrasel človek. S tem dosega pisatelj določeno duho- i vitost svoje proze. Ta način ga tudi upravičuje, kot Slamniga, zaradi kritičnih i pripomb o disakordih, ki jih opazi v družbi. 1
Med vsemi mlajšimi novelisti, ki so formirali prve silhuete svoje književne! fizionomije (Slamnig, Soljan, Kuzmanović), najde Novak v izbiri izraznih sred-j stev največ svežih besed in metafor z naravnim vonjem. V slikanju lika, prav- i ,, zaprav razbite notranjosti z metodo toka zavesti, kaže Novak (kot tudi Kuz-j manovič) posebno senzibiliteto za vizualne in avditivne plastičnosti lika v eterič- j nosti; »Poput kristalnog zvonca u tihom samostanskom dvorištu, poput anđeoskoga
229'
pjeva negdje visoko u noći iznad betlehemskih jasala, cinkao je u drvenoj trubi parlatorija loman glasić badesse madre Antonije. Rasipao se kao glas ptica, zvonio kao teške kapi u crnoj dubini kamenoga zdenca, šuštio kao voda, kao svilena trava.
Istezao sam vrat, ne bih li joj ugledao bar obrise. Pričinjalo mi se katkada kao da iz dna bunara vidim dvije blijede iskričave zvijezde kako drhte u dalekoj tami svoda ali one su se javljale i gubile i ne bih znao reći, jesu li to priviđenja ili badessine oči. Umjesto njena lika treperio je iznad moje glave topli cvrkut piskutave samostanske talijanštine, slijevao se na moje užagrene obraze i samo je cvrkut i pisak draškao moje sljepočice« (Badessa madre Antonija).
Razen tega Novak in drugi mlajši novelisti poizkušajo dvigniti zaveso tudi z zelo neprijetnih ran družbe. Pri tem se ne bojijo naturalizmov. Večinoma občutijo dinamično ritmiko današnjih dni in si prizadevajo, da bi jo zajeli z adekvatnim ritmom vznemirjenega stavka, ki je pretkan z novo figurativnostjo, in sicer z večjim razponom oddaljenosti med besedo in njeno pravo asociacijo. Koliko je zlomov, nervoz in raztrganosti v tem premišljenem kretanju besed?! In mar to ni izraz današnjega življenja?
Tudi dosedanji standardni lik književnega jezika spreminja svojo podobo z novo leksiko. V to prozo vse bolj prodira, zlasti v notranje monologe, pogovorni jezik in z njim v družbi kup besed, ki so do sedaj živele v usedlinah ulice, posebno velemesta. V notranjosti asociativnega monologa se javlja novi stavek, ki postaja počasi pri mlajših pisateljih tipiziran: afirmacija, nasprotje, vzročnost doživetja in nato novi zaokret misli. Razumljivo je, da take pogoje porabijo nekateri za afektacije in pretiravanja, kot je npr. v tem tekstu: »Vani je bilo mračno i ja sam vidjela u daljini svijetla, a on mi je rastumačio gdje je rijeka. To je bilo lijepo znati da je tamo rijeka i bila je lijepo na visokom, a tamo je rijeka, jer je bilo vodeno, a opet nije bilo more a mislila sam da je kod mora jedino lijepo, ali tu je bilo drugačije a opet lijepo i to je bilo zgodno.«
Ob tej najmlajši prozi se javljajo tudi druga vprašanja. Mar ne bi bilo potrebno premišljati tudi o odnosu bravca do dela, ki je ovito v motno simboliko, in sicer v času tako močne konkurence ostalih družbeno-kulturnih aktivnosti (film, televizija), na kar je deloma že med obema vojnama opozarjal Duhamel.
Vendar je kljub nekaterim negativnostim dala sodobna hrvatska noveli- -stika res vrsto vrednih kvalitet. S tematsko-idejne strani je bolj aktualna in sodobna kot roman in nekateri drugi književni žanri. Tudi je razvila močnejšo In pogumnejšo kritično komponento v analizi sodobnih dogajanj.
Je topla in humana, čeprav se nekatera stališča mlajših ne morejo sprejeti . v celoti, medtem ko se njihova opozorila na nove možnosti pri ustvarjalnih postopkih večinoma lahko sprejmejo in pomenijo obogatitev. K oblikovanju tematike je pristopila z najrazličnejšimi metodami od enostavnega faktografskega realizma z minimalnim sodelovanjem pisatelja v transmisiji stvarnosti celo do preveč subjektivnih fiksacij sveta, ki so ovite v gosto meglo simbolike. Ali med tema dvema skrajnostma so se javili metodološki postopki raznovrstnih nians in kombinacij, ki so tudi po strogem izboru dali obilico zrelih plodov.
Nekaj antologij te proze pomeni zares znatno afirmacijo sodobne hrvatske in jugoslovanske književnosti in zaslužijo celo večjo pozornost in večji družbeni ugled kot stvaritve na področju romana.
230