Krpe Psi — junaški reševalci Iz Švice pelje preko planinskega sedla pot v Italijo. Včasih je bila zelo Tažna; Po njej je vdiral tudi Napoleon s svojo vojsko na zmagoslavne po-hode. Mnogi popotniki so potovali tod preko. Pot je polna nevarnosti, po-sebno v zimskih mesecih. Marsikak turist je na njej opešal, umrl cmemogel od lakote, se izgubil, zmrznil ali izdihnil v viharju ali snežnem metežu, pa tudi plazovi so marsikoga pokopali pod svojo strašno težo. Časi se izpre-minjajo. Dandanes je tam izpeljana lepa, široka avtomobilska cesta, ki vodi mimo samostana preko sedla. Menda so na vrhu gorsk6ga Sedla sezidali že stari Rimljani svetišče svojemu bogu Jupitru. Ob njem so postavili tudi zavetišče, Stoletja so zbri-sala te zidine. Leta 962. pa je postavil sredi kamiritnih. velikanov sv. Bernard Menthonski avguštinski samostan in cerkev. Konec prejšajega stoletja so ˇse to prenovili in povečali. Dozidali so gostišče, ki zdaj lahko sprejme 30 ljudi, jim nudi zavetje, prenočišče in pomoč. Pot vodi po samotni gorski puščavi. Ob poti so postavljena zaklonišča za morebitne onemogleže, ki se napotijo med te gorske velikane. Starodavni samostan, ki ždi ob znamenitem prelazu, je povsod znan, predvsem zaradi dobrodelnosti, ki jo izvršujejo tamkajšnji menilii že 250 let s svojimi orja-škimi psi, ki so dobili po samostanu ime bernardinei. Ti so že od mladega naučeni za reševanje na poti onemoglih. potnikov, ki jim potem pomagajo dobri avguštinci. Poleg zavetišča jim nudijo tudi prenočišče, podpro pa jih tudi s hrano. Samostan leži 2470 m visoko in je večino leta obdan z visokim snegom, ki polzi z gorskih sten in grmi z vrhov v mogočnih, uničujočih plazovih. Pot je lepa in snega prosta le od majnika do oktobra. Ker je 109 cesta navadno zaradi visokih zametov in viharjev polna nevarnosti, so meaiihi že pred več kot 100 leti vpeljali reševalno službo s psi. Kako pa zvedo menihi visoko med zasneženimi skalami, da je kdo potreben njihove pomoči? Kaj navadno. Samostan je s telefonom zvezan z dolino in od tam javijo vsakokrat, če se kdo odpravi v gore. Seve javijo tudi, kdaj približno bo popotnik prišel do samostana. Če ga ni pravočasno, je znak, da se mu je na poti nekaj pripetilo. Takoj poženo menihi naučene pse, da na zapoved odhite naproti in najdejo sled za morda zašlimi in onemoglimi izletniki ali s snegom zasutim nesrečnikom. Res so že neštetokrat pogumni psi našli do smrti izmučene popotnike, obvestili najdbo z lajanjem meniham in ti so pozneje rešili nesrečneže. Okrog vratu nosijo ti psi v posebni torbici prvo okrepčilo, da si ga najdeni lahko takoj sam vzame, preden prispo menihi. Tisoči in tisoči so večni dolžniki tem psom, ker so jim oni s svojo pomočjo rešili najdražje — življenje. Za taka važna opravila mora imeti žival prav posebne lastnosti. Psi, ki jih goje menihi in priuče na to reševalno službo, so skoraj meter visoki velikani. Gost kožuh sivkaste ali malenkostno rumenkaste barve jim pokriva močno telo, vmes pa opazimo bele lise ali črne pege, na glavi pa imajo navadno veliko črno marogo. Taki psi že od davna prebivajo po gorskih naseljih teh planinskih pokrajin. Ime bernardinci so jim dali ljudje gotovo po samostanu. Ti psi so neverjetno močne zverine, saj pre-neso mnogokrat velike napore. Že hoja po sipkem in globokem snegu je utrudljiva, kako pa šele utruja kopanje in odmetavanje snega s tacami ob iskanju zasutih. Pa bi kaj malo pomogla moč, če bi ne bili utrjeni in po-sebno odporni proti vremenskim neprijetnostim: mražu, snegu in divjim vetrovom. In še nekaj — izrazito dober nos morajo imeti, saj ta jim je vodnik in kažipot v potrebi. Kolikšno človekoljubno in koristno delo opravljajo, si lah-ko zamislimo, saj vemo, da za-pade v teh višinah do 10 m sne-ga in več. Če še omenim, da neprestano pojo plazovi okrog samostaina svoje grozeče pesmi, je menda dovolj orisano, kakš-ne zime vladajo v teh samotah. Reševanje zašlih popotnikov je edino opravilo psov — ber-nardincev, polno požrtvovalno-sti, tveganosti in junaštva. Ko-liko psov je našlo smrt v snež-nih sipinah! Veliko. Seveda uče menihi mlade psičke iskanja, odkopavanja in reševanja, na-uče se pa marsičesa tudi od starejših. B e r n a r d i n e c Tisočim so ti psi že poma- gali. So navadno mirni, krotki, skromni, tihi, ubogljivi, zelo vdami in zvesti, vendar pa silno pogumni. Res, vsi niso enaki, saj se je včasih zgodilo, da je kateri od njih napadel raz-dražen kakega popotnika in nekoč so celo psi pregriznili mali deklici vrat. Vendar so bile take divje živali med bernardinci redke. Med temi pasjimi 110 reševalci se je posebno odlikoval doslej najhrabrejši bernardinec Barry. Pripovedujejo, da je nad 100 ljudem rešil življenje. Zdaj stoji ta junak nagačen v bernskem muzeju, nerna priča moči in požrtvovalnega dela. Rešenci so mu iz hvaležncsti postavili spomenik. Zdaj nameravajo m&nihi zapustiti samostan sv. Bernarda in opustiti gostišče. Modernizirana prometna sredstva jih izpodrivajo. Ni več toliko nevarnosti, torej tudi ne več tolikšna potreba. Sedem menihov je že odšlo t Vojzo — v Titetskem višavju. Tam so si postavili svoje novo bivališče in poleg bodo postavili najmoderneje urejeno bolnišnico, vse to v višini 5000 m, na meji med Tibetom in Kitajsko. Tja menijo preseliti tudi orjaške bernardince, kjer naj bi nadaljevali svoje junaško koristno delo...