j. kaLuŽa: Protislovja teorije zgodovinopisja ...180  
jernej kaluža
Protislovja teorije zgodovinopisja v 
okvirih skeptične misli Michela Foucaulta
udk 930
KALUŽA Jernej, profesor zgodovine in diplo-
mirani filozof, mladi raziskovalec na inštitutu 
nove revije. si-1000 Ljubljana˝, Pot k ribniku 1. 
kaluzajernej@gmail.com 
Protislovja teorije zgodovinopisja v okvirih 
skeptične misli Michela Foucaulta
Zgodovinski časopis, Ljubljana 69/2015 (151), 
št. 1-2, str. 180–204, cit. 82
1.02 pregledni znanstveni članek:jezik sn. 
(en., sn., en.)
v pričujočem članku poskušamo vzporejati 
Foucaultovo teorijo z nekaterimi temeljnimi 
problemi iz zgodovine in teorije zgodovinopisja. 
Foucaultov pristop je v tem kontekstu lahko 
zelo uporaben, saj se zoperstavlja tako zgodo-
vinskim univerzalijam kot tudi instrumentali-
zaciji zgodovinopisja. Posebej se osredotočamo 
na vprašanje, ali naj bo zgodovinopisje zgolj 
resnica o preteklosti ali naj vsebuje tudi nasvete 
in priporočila za sedanjost. analiza nas pripelje 
do skrajno skeptične metode zgodovinopisja, 
kar v praksi implicira dvom in konstantno 
samoizpraševanje temeljev zgodovinopisja.        
Ključne besede: zgodovinopisje, diskurz, 
sodba, resnica, skepticizem, Michel Foucault
avtorski izvleček
udc 930
KALUŽA Jernej, Ba in history and Philoso-
phy, junior researcher at the institute of  nova 
revija, si-1000 Ljubljana, Pot k ribniku 1, 
kaluzajernej@gmail.com
Contradictions of Theory of Historiography 
Within Michel Foucault’s Sceptical Thought
Historical review, Ljubljana 69/2015 (151), 
vol. 1-2, pp. 180–204, 82 notes 
Language: sn., (en., sn., en.) 
the paper aims to parallel Foucault’s theory 
with some fundamental problems in history 
and theory of historiography. Foucault’s ap-
proach can be of great use in this context, as it 
contradicts both historical universals and the 
instrumentalisation of historiography. the focal 
point of the paper lies in the question whether 
historiography should be merely the truth about 
the past or should also contain advice and re-
commendations for the present. the analysis 
brings us to an extremely sceptical method 
of historiography, which in practice implies 
doubt and constant self-questioning of the very 
foundations of historiography.
key words:  historiography, discourse, judg-
ment, truth, scepticism, Michael Foucault
author’s abstract
Izhodiščni problem1 
Začnimo s samoumevnim: vsaka veda je znotraj zgodovine svojega nasta-
janja razvila sebi lastno in specifično metodo. rečeno drugače in z druge strani, 
specifičnost metode je s časom pogojevala preoblikovanje vsebine posamezne 
vede – njen doseg, pristop ter njene objekte raziskovanja (ti pa so povratno seveda 
vedno znova zahtevali metodološke premestitve). najbrž velja, da ga ni področja 
vednosti, kjer bi bil metodološki pristop povsem samoumeven in brezčasen. sama 
vednost in način njene produkcije sta torej v konstantnem preoblikovanju, bodisi 
počasnem in postopnem, bodisi skokovitem, v obliki znanstvenih revolucij, ki ne-
nadoma odpravijo epistemološke ovire, kot to pokaže, denimo, gaston Bachelard.2 
Že samo dejstvo, da smo součinkovanje med metodo in vsebino posamezne 
vednosti in njenega diskurza opredelili kot premeščanje in preoblikovanje skozi čas 
(pustimo ob strani vprašanje, ali gre tu za napredek, razvoj, ali zgolj preoblikovanje 
vednosti), nam kaže, da mora biti vprašanje metodologije in zgodovine zgodovi-
nopisja še posebej zagonetno in večplastno in da zato na določen način izstopa 
med množico sorodnih problemov razmerja med zgodovinami in metodologijami 
posameznih ved – vsebina in metoda zgodovinopisja kot vede sta usodno prepleteni. 
kaj natančno mislimo s to prepletenostjo? Če lahko zgodovino vsake druge vede 
načeloma prikažemo kot nekaj delno ločenega in zunanjega od njenih aktualnih 
metodoloških problemov, katerih razrešitve so, četudi so ti problemi zgodovinsko 
konstruirani, načeloma neodvisne od njihove geneze, to v primeru zgodovinopisja 
ne more biti tako. Zgodovina zgodovinopisja je načeloma prav tako zgodovinopisje, 
medtem ko na primer zgodovina fizike ni fizika (temveč zgodovina). v obeh primerih 
sicer drži: zgodovina fizike lahko prikaže postopno oblikovanje moderne znanosti 
fizike, zgodovina zgodovinopisja pa oblikovanje sodobnega zgodovinopisja. razlika 
pa je, da mora zgodovinopisje uporabljati svojo lastno metodo, s katero lahko brska 
po svoji zgodovini. Metoda in objekt vsake današnje znanosti sta bila izoblikova-
na v preteklosti, a le v primeru zgodovinopisja sta tja tudi povratno usmerjena. 
ta avtoreferencialni zasuk je tisti, ki je specifičen in za katerega se zdi, da če ga 
vzamemo povsem resno, naredi nalogo zgodovine in metodologije zgodovinopisja 
samonanašalno v neskončnost. 
1  Članek je nastal kot predelana verzija nekaterih tez iz diplomske naloge, katere mentor 
je bila dr. Marta verginella. avtor se ji ob tej priložnosti zahvaljuje za vso pomoč, usmeritve in 
nasvete. glej: kaluža, Zgodovinopisje med sodbo in resnico. 
2  glej denimo: Bachelard, Oblikovanje znanstvenega duha, str. 14.
Zgodovinski časopis | 69 | 2015 | 1–2 | (151)| 180–204 181
j. kaLuŽa: Protislovja teorije zgodovinopisja ...182  
to je torej problem, ki ga bomo poskušali v nadaljevanju razgraditi ter pregledati 
njegove predpostavke in posledice. vse to pa bomo poskušali storiti s pomočjo teorije 
Michela Foucaulta. naša izbira seveda ni arbitrarna, saj je ravno v okviru njegove 
teorije epistemološki problem, ki smo ga zarisali, vseskozi prisoten. Foucaultovo 
teorijo je sicer težko enostavno umestiti. ni jasno, ali sodi na področje zgodovine, 
sociologije ali filozofije, saj vseskozi preizprašuje temelje, na katerih slonijo izhodišča 
teh ved, prav tako pa Foucault tudi ni, sicer z razlogom, nikoli ponudil izdelane 
teorije ali celo filozofije zgodovine, recimo konsistentne teorije vzroka in učinka, 
ipd. toda, kot pravi Mark Poster, Foucault vseeno »ponudi nov način mišljenja in 
pisanja zgodovine, kakor tudi poudari drugačno vlogo le-te v aktualnih družbenih 
bojih. Če je Foucault enfant terrible, čigar misel razgraja humanistiko, je obenem 
eden njenih najbolj fascinantnih praktikov, ki preoblikuje očrt humanistike v skladu 
z izvorno in specifično zgodovinsko prakso. Foucault je antizgodovinski zgodovinar, 
nekdo, ki piše zgodovino in pri tem ogroža vse kanone te obrti.«3 
kaj točno in konkretno naj bi pomenile vse te daljnosežne in presežne izjave? 
Zakaj predstavlja Foucault provokacijo za zgodovinopisje? kot pravi Foucaultov 
bližnji prijatelj in zgodovinar Paul veyne, je bila Foucaultova teorija za zgodovinarje 
na določen način preveč radikalna, ker je zgodovino vzela preveč resno, celo veliko 
bolj resno, kot jo po navadi jemljejo zgodovinarji. na specifičen način, ki se mu 
bomo v nadaljevanju še posvetili, je pokazala, da je vse zgodovinsko oblikovano, 
vključno z resnico, celo resnico zgodovine samo. Foucault je vseskozi zavračal 
vsakršne transhistorične konstante, vsakršno zunajzgodovinsko idejo človeške 
narave ali človeške družbe. 
kot poroča veyne, se Foucaultu ni nikoli povsem uspelo uveljaviti znotraj 
zgodovinarske stroke svojega časa in prostora, torej znotraj francoskega zgodo-
vinopisja šestdesetih in sedemdesetih let dvajsetega stoletja, kjer je glavno vlogo 
igrala »analovska šola«. »na njegovo [Foucaultovo] nesrečo so bili v tistem času 
[analovski zgodovinarji] prevzeti z lastnim projektom, s tem, da so razlagali zgo-
dovino tako, da so jo povezovali z družbo: v Foucaultovih knjigah niso mogli najti 
realnosti, katero so običajno iskali v družbi, temveč so našli probleme, ki se jih niso 
dotikali: primer je problem diskurza in resnice.«4 na drugi strani analovcev je torej 
Foucault s svojim stališčem, da je nemogoče govoriti o neki družbeni realnosti, ne da 
bi vzeli v obzir njeno zgodovinsko konstruiranost; konstruiranost ne samo realnosti 
same, temveč tudi koncepta te realnosti. s pojmom družbe, na katerega so stavili 
analovci, naj torej ne bi mogli zaobjeti vseh zgodovinskih družb, saj je sam ta pojem 
nastal v določenem času in določenem razmerju sil. kot pravi Foucault: »vse, na 
kar [analovci] mislijo, je družba, kar je za njih isto, kar je bil Physis za grke.«5 
Foucault je torej tudi v tem kontekstu želel premisliti gibalo nekega diskurza, ki 
je sicer samo zgodovinsko strukturirano, vendar predstavlja znotraj diskurza tisto 
nespremenljivo, kar funkcionira kot lupina, forma ali univerzalna struktura, znotraj 
katere se pretakajo vsebine in analizirajo zgodovinske spremembe.
3  Poster, Foucault, Marxism and History, str. 73. 
4  veyne, Foucault, str. 22. 
5  Prav tam, str. 24., povzeto po Foucault, Dits et Ecrits (4 vols), str. 20–35.
Zgodovinski časopis | 69 | 2015 | 1–2 | (151) 183
razmerje med Foucaultom in analovsko šolo nas sicer tu ne zanima v po-
drobnostih, vendar pa predstavlja dober primer glede provokativnosti Foucaultove 
teorije za zgodovinopisje: problem zgodovinopisja je poenostavljeno rečeno ta, da 
so njegove glavne kategorije in koncepti, s katerimi poskuša misliti zgodovino, sami 
zgodovinsko nastali.6 Zgodovinar je tako vselej vpleten v krog, ki ga nujno sili v 
premišljevanje in potencialno preoblikovanje lastne metode ravno na podlagi tega, 
kar odkrije na vsebinski ravni raziskave. to je morda nekatere napeljalo k po našem 
mnenju zavajajoči ugotovitvi, da zgodovinopisje nima metode.7 v nasprotju s tem je 
poskušal Foucault s svojim skepticizmom, ki ga ne smemo zamenjati z relativizmom, 
pokazati, da je ravno zgodovina sama tista, ki nas sili v dvom glede samoumevnosti 
našega načina produciranja vednosti, torej v metodološko utemeljeni dvom, ki je 
povratno usmerjen v metodo samo. v nadaljevanju tega teksta bomo poskušali 
prikazati nekatere osnovne zastavke tovrstnega pristopa v primeru metodologije 
zgodovinopisja in njegove zgodovine. v naši obravnavi bomo vseskozi vzporejali 
samorazumevanje lastne obrti s strani (predvsem) antičnih zgodovinarjev in nekatere 
temeljne zastavke Foucaultovih del. Prikazali bomo zgolj nekatere zasnutke neke 
potencialno bolj celostne »diskurzivne« obravnave zgodovinopisja. drugi namen 
je eksplikacija Foucaultove skeptične metodološke pozicije, ki izhaja iz njegove 
obravnave in razumevanja zgodovine.  
1. Zgodovinopisje kot diskurz
kaj bi pomenilo na zgodovinopisje gledati kot na diskurz v specifično Fou-
caultovem pomenu tega pojma in kam bi nas ta analiza, ki se je Foucault sam 
sicer nikoli ni lotil, pripeljala?8 v čem bi se razlikovala od drugih tematizacij 
zgodovinopisja? najprej je treba v splošnem poudariti, da sledeč Foucaultu ne 
6  v tem kontekstu se zdi zanimivo analizirati tudi ponavljajoče se polemike glede časa 
nastanka slovenskega naroda in glede modernistične paradigme pojmovanja naroda, ki je močno 
zaznamovala sodobno slovensko zgodovinopisje: na najbolj osnovni ravni, bi lahko rekli, da je 
problem ravno v tem, da narod deloma funkcionira kot objekt zgodovinarjevega preučevanja, 
delno pa tudi kot metodološki pripomoček, okvir, v katerem poskušamo misliti določen del 
zgodovine, v tem primeru zgodovino narodov.
7  to trditev je prvotno izrekel jakob Burckhardt. okrog interpretacije te trditve se deloma 
vrti nedavna polemika v Pogledih glede zgodovine slovenskega naroda med igorjem grdino in 
jernejem kosijem. dostopno na http://www.pogledi.si/knjiga/zamisljena-nezgodovina in http://
www.pogledi.si/knjiga/o-zgodovinskih-virih-njihovi-interpretaciji 
8  »diskurz« nedvomno spada med Foucaultove temeljne koncepte, zato ga moramo 
brati sistematično ter ga striktno ločevati od konceptov »govora« in »jezika« iz saussurove 
lingvistike. vseeno pa je nemogoče postaviti enoznačno definicijo »diskurza« pri Foucaultu, 
saj se je koncept sam doživljal predelave in drugačne poudarke v različnih Foucaultovih delih. 
v splošnem bi sicer lahko rekli, da je specifičen diskurz zgodovinsko pogojen način konstitu-
iranja vednosti o določenem področju, ki pa je obenem povezan in pogojuje tudi samo prakso, 
okrog katere se formira (npr. diskurz o norosti in zapiranje norosti, diskurz o seksualnosti in 
obravnavanje homoseksualnosti, itd.). diskurz določa horizont smisla govora o nekem objektu 
v nekem času, določa kaj je sprejemljivo in resnično na eni ter kaj lažno in nepomembno na 
drugi strani. Z drugimi besedami: diskurz je vseskozi tesno povezan in neločljiv od »oblasti«, 
še enega temeljnega Foucaultovega koncepta.
j. kaLuŽa: Protislovja teorije zgodovinopisja ...184  
moremo enostavno reči, da so red določenega diskurza in zgodovinske spremembe 
znotraj njega preprosto posledica napredka v človeškem védenju o svetu. ta red ni 
vzporedna odslikava postopnega odkrivanja neke zunanje resnice, ni zgolj produkt 
razvoja znotraj neke vednosti same, saj je ta pri Foucaultu vedno v notranjem 
razmerju z oblastjo. toda ravno to notranje razmerje je tudi tisto, ki preprečuje, da 
bi glede reda diskurza potegnili povsem obraten sklep, češ da je povsem relativen 
in v celoti produkt zgolj trenutno vladajočih razmerij moči, saj velja tudi obratno: 
vsaka oblast mora temeljiti na vzpostavitvi neke vednosti. rečeno natančneje, ne-
smiselno je sámo ločevanje in iskanje razmejitvene točke med vednostjo in oblastjo, 
saj sta obe vedno v zapletenem odnosu, ki ga bomo še podrobneje analizirali v 
nadaljevanju. v splošnem pa lahko rečemo, da ne gre za obratno sorazmerje, kot 
si pogostokrat predstavljamo, temveč za premo sorazmerje: bolj absolutna kot je 
vednost, težje kot je vanjo iz neke specifične točke znotraj diskurza (ki ga sama 
omogoča) podvomiti, bolj postaja ta enaka čisti oblasti. in obratno, bolj absolutna 
kot je oblast, bolj trdna in na videz nedvoumna je vednost, ki jo ta producira. toda 
vse rečeno je še presplošno in premalo konkretno. Foucault namreč poskuša s kon-
ceptom »oblast/vednost« preusmeriti pozornost preučevanja ravno v konkretne in 
specifične zgodovinske oblike udejanjanja te povezave.  
razmerje med oblastjo in vednostjo je bilo prav na primeru zgodovine zgo-
dovinopisja velikokrat tematizirano, vendar po navadi vselej kot razmerje dveh 
ločenih in načelno nepovezanih entitet: v zgodovini so obstajali številni oblastni 
režimi, ki so nasilno zatirali, omejevali in cenzurirali zgodovinarjevo delo in tako 
potvarjali zgodovino: omenimo le znano retuširanje oseb na fotografijah v stalinovi 
sovjetski zvezi ali vlogo ponarejenih dokumentov o judovski zaroti (t. i. »Protokoli 
sionskih starešin«) v nacističnih interpretacijah zgodovine.9 oto Luthar je v 
nekem intervjuju v tem kontekstu zatrdil, da je zgodovinopisje načeloma »nevaren 
poklic« in da je bil marsikateri vladni kronist tudi ubit.10 samo po sebi se zdi torej 
evidentno, da je zgodovinopisje kot znanost še posebej tesno povezano z oblastjo 
in da poskuša oblast vselej poskrbeti za »pravilno« interpretacijo zgodovine, ki 
oblast povratno utemeljuje kot edino pravilno, kar je bilo še posebej izpostavljeno 
v okviru marksističnih teorij z uvedbo in analizo pojma ideologije.11  
a sledeč Foucaultu, so negativni mehanizmi prepovedi in cenzure le vrh ledene 
gore, le tisti del sodoločanja oblasti in vednosti, ki je najbolj viden. nedvomno 
sicer velja, kot je poudaril v svojem nastopnem predavanju na collège de France 
z naslovom »red diskurza«, da ti elementi določajo diskurz: »v družbi, kot je 
naša, seveda poznamo postopke izključitve. najbolj očitna, tudi najbolj domača, 
je prepoved. dobro vemo, da nimamo pravice reči vsega, da ne moremo govo-
riti o vsem v kakršnihkoli okoliščinah in da končno kdorkoli ne more govoriti o 
čemerkoli.«12 toda ti elementi niso edini vpliv oblasti na vednost, saj oblast ni 
9  arendt, Izvori Totalitarizma, str. 18. 
10 intervju z otom Lutharjem, dostopno na: http://www.rtvslo.si/odprtikop/vecerni_gost/
prof-dr-oto-luthar/ 
11 althusser, »ideologija in ideološki aparati države«, v: Izbrani spisi, str. 53–111.  
12 Foucault, »red diskurza«, v: Vednost – oblast – subjekt, str. 9.
Zgodovinski časopis | 69 | 2015 | 1–2 | (151) 185
samo tista zunanja instanca, ki prepoveduje in omejuje, ni samo nekaj negativnega 
in ne deluje zgolj v obliki zakona, kot to predpostavlja novoveška pravna definicija 
oblasti, utemeljena na konceptu suverena. »vsi ti negativni elementi – prepovedi, 
zavračanja, cenzure, zanikanja – ki jih hipoteza o zatiranju zbira v neki velik osrednji 
mehanizem, katerega namen je reči ne, so nedvomno le koščki, ki igrajo omejeno 
in taktično vlogo v spravljanju v govor, v tehniki oblasti in v volji do znanja, ki še 
zdaleč niso omejeni na njih.«13  
na oblast je torej treba gledati širše; kot na nekaj, kar je tudi pozitivno in 
notranje diskurzu vednosti, kot na nekaj, kar vsi vseskozi izvajamo. diskurz ni 
»enostavno le to, kar prevaja boje ali sisteme dominacije, ampak se zanj in z njim 
bojujemo, je oblast, ki se je želimo polastiti.«14 Če torej želimo zgodovinopisje 
pojmovati kot diskurz, in to v skladu s Foucaultovim povezovanjem vednosti in 
oblasti, to prvenstveno ne pomeni študije negativnih zunanjih vplivov posameznih 
tipov oblasti na zgodovinopisje nekega časa, temveč predvsem analizo oblasti, ki 
prihaja od znotraj in jo vseskozi izvajajo/izvajamo sami zgodovinarji nad sabo in 
nad svojim diskurzom. Foucault kot enega od glavnih tovrstnih notranjih meha-
nizmov oblasti navaja razločevanje med resničnim in lažnim, za katerega se na prvi 
pogled zdi, da je mehanizem vednosti same, ki je povsem ločena od oblasti in se 
oblasti, ravno zaradi vztrajanja pri resničnosti, vseskozi zoperstavlja. toda, kot pravi 
Foucault: »seveda, če se postavimo na raven neke trditve, znotraj nekega diskurza, 
ni razločevanje med resničnim in napačnim niti arbitrarno, niti spremenljivo, niti 
institucionalno, ne nasilno. toda če se prepostavimo na drugo lestvico, če si posta-
vimo vprašanje o tem, kakšna je bila, kakšna je vseskozi prek naših diskurzov ta 
volja do resnice, ki preči toliko stoletij naše zgodovine, ali kakšen je v svoji zelo 
splošni obliki tip razločevanja, ki usmerja našo voljo do vednosti, tedaj si lahko 
zamislimo nekaj podobnega, kot je sistem izključitve (zgodovinski, spremenljiv 
in institucionalno obvezujoč).«15 
v določenih refleksijah zgodovinarjev glede lastnega dela tako lahko najdemo 
specifične poskuse reševanje zgornje težave, ki vsi po vrsti poskušajo doseči idealno 
stanje, v katerem bi bila notranja resnica diskurza neodvisna od zunanje oblasti, 
ki poskuša nanjo vplivati. eden od takih poskusov je razločevanje med resnico in 
sodbo, dvema funkcijama zgodovinopisja, pri katerih pa mora pravi zgodovinar 
vselej dati prednost prvi. Zgodovinar naj bi torej prvenstveno bil na strani vednosti 
(resnice), in ne oblasti (sodba). v tem kontekstu je zanimiv navedek jacquesa le 
goffa, ki glede Marca Blocha pravi, da je bil »sicer sovražnik zgodovinarjev, ki 
‹razsojajo›, namesto da bi razumeli, /…/«. Toda vseeno je »zgodovino /…/ trdno 
zasidral v resnici in morali. Zgodovinska znanost se izteka v etiko. Zgodovina 
mora biti resnica; zgodovinar se izpolni kot moralist, kot pravičnik. v našem času, 
13 Foucault, Zgodovina seksualnosti I, str. 16. glej tudi Foucault, »Zanke oblasti«, v: 
Življenje in prakse svobode, str. 183: »osrednja točka, to, kar oblast tvori, še kar naprej prepoved, 
zakon, to, da rečemo ne, pa tudi forma, formulacija ‹ne smeš›. oblast je predvsem tisti, kdor 
pravi ‹ne smeš›. Zdi se mi, da je to povsem nezadostna koncepcija oblasti ... «
14 Foucault, »red diskurza«, v: Vednost – oblast – subjekt, str. 9.
15 Prav tam, str. 11.
j. kaLuŽa: Protislovja teorije zgodovinopisja ...186  
brezupno iščočem novo etiko, mora med iskalci resničnega in pravičnega, ne zunaj 
časa, ampak v njem, najti svoj prostor tudi zgodovinar.«16 
v navedku lahko torej jasno razberemo, kako se ideal ločevanja med resnico in 
moralno sodbo znova izteče ravno v njuno združitev: resnico je treba spoštovati prav 
zaradi določene poklicne zgodovinarjeve »moralnosti«; odkrivanje resnice samo je 
prvenstveno nekaj moralnega, kot v različnih kontekstih ugotavlja nietzsche, ki je 
imel na Foucualta nezanemarljiv vpliv.17 ta moralnost (in z njo tudi resnica) pa ne 
more biti s Foucaultovega stališča nič drugega kot specifičen, zgodovinski konstrukt 
»moralnosti« v neki dobi: genealogijo njenega nastanka bi morali zgodovinarji šele 
premisliti. Zgodovinarjev imperativ k resničnosti, ki pa poskuša iz raziskave izključiti 
ravno zgodovinsko konstruiranost pojmovanja resničnosti, torej s Foucaultovega 
stališča funkcionira identično, kot vztrajanje pri (onkraj zgodovinski) pravičnosti, na 
katero stavi chomsky v družbenih bojih. Foucault mu v znameniti televizijski debati 
odgovarja: »v nasprotju s tem, kar mislite, me ne morete odvrniti od prepričanja, 
da pojmov človeške narave, pravičnosti, uresničenja bistva človeka – pojmov in 
konceptov, ki so se izoblikovali v naši civilizaciji, v našem tipu vednosti in v naši 
obliki filozofije, zaradi česar so vključeni v naš razredni sistem – ne moremo, naj bo 
to še tako obžalovanja vredno, postaviti v ospredje, da bi z njimi opisali ali upravičili 
boj, ki naj bi načeloma porušil same temelje naše družbe.«18
Podobno poanto kot Bloch, čeprav je izražena iz povsem nasprotne strani, 
ponudi tudi oto Luthar v uvodu v Zgodovino historične misli (na katero se bomo 
tudi v nadaljevanju pogosto sklicevali), kjer poudari, da je zgodovina kot produkt 
zgodovinopisja vselej vmesnost med sedanjostjo (in njeno sodbo) ter preteklostjo 
(in njeno resnico). toda navkljub neodpravljivosti te vmesnosti mora zgodovinar 
ostati nekoliko pristranski. njegova pristranskost je ravno v tem, da se nagiba k 
nepristranskosti, k temu, da ima preteklost prednost pred sedanjostjo: »zgodovina 
(je) rezultat dialoga med preteklostjo in sedanjostjo, zgodovinar pa ‚služabnik dveh 
gospodarjev‘, pri čemer bi se moral zavedati predvsem svoje zvestobe prvemu, tj. 
preteklosti. samo v preteklosti lahko namreč najde gradivo za oblikovanje verjetne 
pripovedi o nekdanjem življenju ljudi.«19 tudi tu se »zvestoba preteklosti«, torej 
striktno ločevanje med resničnim in neresničnim, izkaže za specifičen moralni 
imperativ znotraj neke specifične sedanjosti, ki bo sama nekoč postala pretekla. 
striktno ločevanje med zgodovinsko resnico in sodbo je torej, vsemu nagibanju v 
eno stran navkljub, neuspešno, saj je resnica vselej produkt nekega specifičnega 
razsojanja (med lažnim in resničnim), kakor je tudi obratno sodba vselej produkt 
neke specifične resnice. 
Pri foucaultovski analizi diskurza zgodovinopisja torej ne smemo pozabiti na 
najbolj notranje določilo tega diskurza, ki narekuje selekcijo resničnega in izločitev 
vsega lažnega in neresničnega. to določilo je, s stališča notranjosti diskurza, zaradi 
16 Le goff, j., »Predgovor«, v: Bloch, M., Apologija zgodovine, str. 31.
17 Foucault, »nietzsche, genealogija, zgodovina«, v: Vednost – oblast – subjekt, str. 87–111. 
18 Foucault, chomsky, »o človeški naravi – pravičnost proti moči«, v: Človeška narava 
in zgodovina, str. 53. 
19 Luthar (in drugi), Zgodovina historične misli, str. 19. 
Zgodovinski časopis | 69 | 2015 | 1–2 | (151) 187
svoje vseobsežnosti skoraj povsem samoumevno, neproblematično in nevredno 
preučevanja, a ravno zato se nam lahko zdi problematično s stališča Foucaultove 
misli, ki vselej postopa tako, da poskuša premisliti tisto najbolj samoumevno znotraj 
nekega diskurza (denimo ločevanje med norostjo in razumom v delu Zgodovina 
norosti v času klasicizma20 ali vlogo »oblasti pogleda« v Rojstvu klinike21 in 
Nadzorovanju in kaznovanju22). to, kar je samoumevno in se zdi skorajda »na-
ravno« znotraj diskurza v nekem specifičnem trenutku časa, je mogoče prikazati 
za nekaj zgodovinsko nastalega ravno s tem, da pozornost preusmerimo v gene-
alogijo nastanka te samoumevnosti. ravno zato moramo metodologijo in teorijo 
zgodovinopisja vzporejati z zgodovino zgodovinopisja.
 
2. Nastanek zgodovinopisja in selekcija resnice
ko spremljamo potek zgodovine zgodovinopisja, lahko opazimo, da je 
utemeljitveni in izvorni moment zgodovinopisja povezan ravno z razločevanjem 
resničnega od lažnega, ki se vzpostavi z ločitvijo zgodovinopisja od mita. ta 
ločitev poteka vzporedno z razločitvijo med resničnim in lažnim v filozofiji. 
kot pravi Foucault, se je v antični grčiji med heziodom in Platonom ustalilo 
»določeno razločevanje, ki je delilo resnični diskurz od napačnega; vsekakor novo 
razločevanje, kajti odslej resnični diskurz ni več tisti vzvišeni in zaželeni diskurz, 
ni več diskurz, ki bi bil vezan na izvrševanje oblasti. sofist je pregnan.«23 še v 6. 
stoletju pred našim štetjem je bil namreč resničen diskurz tisti, kateremu se je bilo 
treba podvreči zato, ker ga je govoril nekdo, »ki je imel pravico do tega, /.../ ki je z 
napovedovanjem prihodnosti ne le oznanjal, kaj se bo zgodilo, ampak tudi prispeval 
k njeni realizaciji, s seboj je nosil pristanek ljudi in se tako prepletal z usodo.«24 
v tem mitskem diskurzu pred izvorom zgodovinopisja in filozofije sta skratka, 
rečeno s Foucaultovo terminologijo, funkciji oblast in vednost povsem identični: 
arhetipski miti razlagajo preteklost, obenem pa določajo tudi obnašanje – prepo-
vedi in običaje v sedanjosti. Besede oblasti so besede, ki nespremenljivo določajo 
resnico preteklosti, sodbo sedanjosti in usodo prihodnosti. tovrstna situacija se 
ponovno pojavi morda samo v skrajnih oblikah nekaterih totalitarnih vladavin 20. 
stoletja, ki bi jih prav tako lahko okarakterizirali s podreditvijo in nadzorovanjem 
vseh specifičnih diskurzov znotraj družbe (vloga zgodovinopisja je tu reducirana 
na raven instrumentalnega mita, ki podpira oblast v sedanjosti). Pustimo sicer 
tu ob strani vprašanje, ali je nemara podoba arhajskih kultur kot kultur mita tudi 
sama mitska, torej faktično zgodovinsko presplošna in posledica primanjkovanja 
virov iz tistega časa.
20 Foucault, Zgodovina norosti v času klasicizma.
21 Foucault, Rojstvo klinike.
22 Foucault, Nadzorovanje in kaznovanje. 
23 Foucault, »red diskurza«, v: Vednost – oblast – subjekt, str. 11.
24 Prav tam.
j. kaLuŽa: Protislovja teorije zgodovinopisja ...188  
ne glede na to naj bi bili po Foucaultu v naslednjih dveh stoletjih (6.–4. stol. 
pr. kr.) priča nastanku diskurza, ki začne razločevati zrnje od plev, resnično od 
lažnega, v njem pa prav tako nista več istovetni funkciji vladarja-svečenika (oblast) 
in pesnika-zgodovinarja-filozofa (vednost). še več, pojavljati se začne celo motiv, 
da morata biti ti dve funkciji nujno ločeni: vladar, denimo, ne sme vplivati na 
resnico zgodovinarjev in filozofov, ti pa povratno v svojih delih ne smejo skrbeti 
samo za »laskanje« oblasti. Foucault se v zadnjih predavanjih pred svojo smrtjo 
tudi direktno sooči s (v tem kontekstu zelo zanimivim) fenomenom grške parrhesie, 
kar bi lahko prevedli kot »neustrašni govor«. Zanj je značilno, da izrazi resnico ne 
glede na posledice, ki jih bo ta resnica imela za govorca. ravno zato je ta govor tudi 
tvegan in terja pogum, saj je vedno naslovljen na močnejšega s strani šibkejšega, 
ki se ne ozira na to, kaj želi ta močnejši naslovnik slišati: »Če obstaja kakšna vrsta 
‚dokaza‘ iskrenosti parrhesiasta, je to njegov pogum,«25 ugotavlja Foucault in se 
nadalje sprašuje: »toda ali parrhesiastes reče, kar meni, da je resnično, ali kar tudi 
je resnično? sam mislim, da reče, kar je resnično, ker ve, da je res. druga značilnost 
parrhesie je torej, da vselej obstaja natančno ujemanje med prepričanjem in resnico.«26 
in če smo rekli, da se naloga zgodovinarja pogosto prikazuje kot neizprosno služenje 
resnici preteklosti, ki pa je omejevana in zatirana s strani vladarjev sedanjosti, potem 
predstavlja ravno parrhesia primarni način izrekanja zgodovinske resnice, kakor 
tudi način ohranjanja avtonomnosti zgodovinskega diskurza.   
tudi znotraj samorazumevanja lastnega dela pri antičnih zgodovinarjih najdemo 
sorodne ideje. tukidid (med 460 in 455 do 395 pr. kr.)27 na primer pravi: »Moje 
delo ni imeniten spis, s katerim naj bi osvojil trenutno poslušalstvo, temveč sem 
ga napisal kot pridobitev za vedno«.28 Lukijan (ca. 117–180 po kr.) pa v svojem 
»priročniku« za zgodovinopisce omeni kar nekaj točk, ki bi jih lahko interpretirali 
kot pozive k parrhesii: »oglejmo si prav res veliko napako: to namreč, da veliko 
zgodovinopiscev zanemarja pripoved o dogodkih in se dolgo zamudi pri hvali 
vladarjev in poveljnikov, pri čemer domače kujejo v nebo, sovražnike pa blatijo 
brez vsake mere. ne zavedajo se, da tisto, kar loči in razmejuje zgodovino od sla-
vospeva, ni le neznatna ožina, ampak je med njima velik zid /.../. Pisec slavospeva 
misli zgolj na to, kako bi čim bolj hvalil in laskal tistemu, ki ga hvali, zato mu bo 
malo mar, če bo dosegel cilj tudi z lažjo. Zgodovina pa ne prenese laži, niti majhne 
ne, nič bolj kot sapnik ne more sprejeti vase tistega, kar kdo pogoltne, kot vedo že 
sinovi zdravnikov.«29 
25 Foucault, Neustrašni govor, str. 7.
26 Prav tam, str. 6. 
27 Letnice rojstva in smrti so dodane v oklepaju pri tistih omenjenih (ne sodobnih) avtor-
jih, kjer se nam je zdela časovna umestitev nujna zaradi lažjega razumevanja zgodovinskega 
konteksta same izjave ali stališča določenega avtorja.  
28 Luthar (in drugi), Zgodovina historične misli, str. 174. 
29 Prav tam, str. 182. Lukijan navaja tudi sledeč poziv: »v splošnem pa si zapomni to, 
kar pogosto ponavljam: ko pišeš, se ne oziraj zgolj na trenutne okoliščine in na to, da te bodo 
hvalili in cenili tvoji sodobniki, ampak imej v mislih trajno vrednost dela in piši raje za prihodnji 
rod; terjaj račun za knjigo od njih, da se bo o tebi govorilo: ‚bil je svoboden mož, odkritosrčne 
narave, brez sence prilizovanja ali klečeplaznosti, poosebljena resnica‘.« Prav tam, str. 184
Zgodovinski časopis | 69 | 2015 | 1–2 | (151) 189
težava pri govorjenju »resnice« torej ni samo metodološka in hermenevtična, 
temveč tudi povsem praktična: kako daleč si upa nekdo iti, koliko si upa tvegati v 
želji po tem, da bi povedal resnico, prijetno ali ne. tudi sam Foucault je poskušal 
v svojem delu vedno »provocirati« dogme sedanjosti in to zgolj s tem, da je izpo-
stavil »pravi« zgodovinski potek njihovega nastajanja, njihovo genealogijo. sam 
ta prikaz je torej, četudi Foucault tega ni nikoli dobesedno izrekel, relativiziral 
navidezno občost ali »naravnost« neke norme ali dogme, ki je samo sebe želela 
reprezentirati kot »brezčasno« ali »zunajzgodovinsko« resnico.   
3. izrekati resnico 
v nadaljevanju bomo poizkušali skicirati nekatere značilne in ponavljajoče 
se elemente znotraj zgodnjega zgodovinopisnega diskurza, ki se pojavljajo tekom 
prelamljanja z mitom. razločevalna sodba glede tega, kaj bo diskurz izločil kot 
lažno in nevredno, tako ni bila več povsem zunanje diktirana, temveč postane stvar 
presoje posameznika, ki za to presojo tudi odgovarja. to prelamljanje z mitom 
sicer nikakor ne pomeni popolne negacije vsega mitskega, saj je za kaj takšnega 
potreben neki skupek znanstvenih pravil (ki pa so lahko s postopnim oblikovanjem 
zgodovinskega diskurza šele nastala), temveč najprej možnost izbire posamezni-
ka, možnost njegovega odločanja in odbiranja glede tega, čemu bo verjel, katere 
zgodbe bo obdržal, katere izločil in katere omenil kot napačne. kot pravi hekatej 
(ca. 550–480 pr. kr.), eden od prvih mislecev, kateremu se pripisuje zametke 
znanstvenosti: »o stvareh pišem, kakor presojam, da so resnične. grških zgodb, 
ki se mi zdijo naravnost smešne, je namreč brez števila.«30 vseeno pa mu njegovo 
razločevanje med resničnim in lažnim ne onemogoča, da ne bi poleg krokodila in 
povodnega konja opisal tudi feniksa ali pojmoval sveta kot sestavljenega iz povsem 
pravilnih likov – celin.31  
Za nastanek diskurza, ki sistematično razločuje med resnico in lažjo, pa 
niso dovolj sporadični in obrobni pojavi tovrstnih izjav, temveč morajo postati 
ravno ti elementi bistveni deli medsebojnega nanašanja in upoštevanja avtorjev in 
njihove medsebojne komunikacije. diskurz se na teh mejnih pravilih vedno znova 
rekonstruira in obratno, ta pravila omogočajo njegov obstoj, spremembe pravil pa 
implicirajo spremembe znotraj diskurza. deli, ki se zdijo resnični, so prepisani 
in povzeti, deli, ki se zdijo lažni, so kritizirani. nekatere metodološke zglede je 
treba posnemati, druge kritizirati in preostale avtorje znotraj diskurza na tovrstne 
nevarnosti opozarjati. tako »oče zgodovinopisja« herodot (490 ali 480 do 425 
pr. kr.) zgoraj omenjeno geografijo svojega predhodnika hekateja kritizira: »na 
smeh mi gre, ko vidim, kako so se mnogi lotili zemljevida sveta in kako ga nihče ni 
izgotovil po pameti. nekateri rišejo okean, kako teče okoli Zemlje, ki je okrogla, 
kakor bi jo očrtali s šestilom, azijo pa delajo enako veliko kakor evropo.«32 Po 
30 Prav tam, str. 59.
31 Prav tam, str. 56–58.  
32 Luthar (in drugi), Zgodovina historične misli, str. 59. 
j. kaLuŽa: Protislovja teorije zgodovinopisja ...190  
drugi strani pa herodot povzame zanj očitno zadovoljiva hekatejeva opisa krokodila 
in feniksa: » /.../ sveti ptič, imenovan feniks, katerega sicer sam še nisem videl, 
razen na slikah. celo v egiptu je velika redkost, saj tja pride /.../ samo vsakih petsto 
let, ko stari feniks umre.«33 verjetno ni treba posebej poudarjati, da se pojavijo 
tudi kritike herodota in kritike teh kritik, in ravno to medsebojno nanašanje in 
razpravljanje tvori povezanost in kontinuiteto zgodovinskega diskurza. iz številnih 
kritik herodota, ki so se pojavile v poznejših časih, tako ne smemo sklepati, da je 
bil slab zgodovinar, temveč predvsem to, da je bil pogosto bran zgodovinar, da se 
je okoli avtorske funkcije njegovega imena (in imen drugih) začel tvoriti specifičen 
diskurz.34 Zelo na splošno bi torej lahko rekli, da povezovalni element znotraj 
tega nastajajočega diskurza ni nič substancialnega, nič nespremenljivega in skozi 
zgodovino zgodovinopisja vztrajajočega, temveč je tisto povezujoče ravno kritično 
obravnavanje in spreminjanje metodoloških pravil in načinov razločevanja med 
resnico in lažjo skozi čas. 
analizirati zgodovinopisje kot diskurz v Foucaultovem pomenu besede tako 
ne implicira spraševanja, ki se odvija na ravni vsebine diskurza – »kaj je resnično, 
kaj lažno in kaj ločnica med obojim?«. kot pravi Foucault v Neustrašnem govoru: 
»Moj namen ni bil ukvarjati se s problemom resnice, temveč s problemom govorca 
resnice ali govorjenja resnice kot dejavnosti.«35 Pravo vprašanje je torej, kako (in 
zakaj) diskurz določa vrednost izjavam, po kakšnih kriterijih določa, ali bodo le-te 
znotraj njega obdržane ali izvržene: »Pokazati moramo, zakaj ni mogel [diskurz] 
biti drugačen od tega, kar je bil, v čem je izključen iz vsakega drugega diskurza, 
na kakšen način zavzema sredi drugih in v razmerju do njih prostor, ki ga ne more 
zasesti noben drug.«36 Pozornost je torej treba preusmeriti k samemu konceptu 
resnice, ki predstavlja znotraj zgodovinskega diskurza centralno in utemeljitveno 
točko, vendar pa ravno zaradi te pozicioniranosti znotraj diskurza samega ne more 
biti premišljen. oblik resnice je namreč več in ravno ta preoblikovanja resnice so 
tudi tista, ki pogojujejo preoblikovanja znotraj zgodovinskega diskurza, o katerem 
lahko le pogojno govorimo v ednini: »govoriti resnico« je motiv, ki je sicer kon-
stantno prisoten od samih začetkov zgodovinopisja, a lahko v različnih kontekstih 
različno pojmovanje resnice implicira povsem različne oblike zgodovinopisja. 
imperativ »izrekanja resnice« tako lahko implicira povzemanje vseh zgodb, ki se 
»resnično« govorijo, povzemanje samo tistega, kar se je resnično zgodilo, razpozna-
vanje »resničnih« mehanizmov vzroka in posledice, ki iz ozadja šele pogojujeta 
faktične dogodke, itd.    
33 herodotov opis feniksa je dostopen na: http://www.eaudrey.com/myth/phoenix.htm, 
(30. 8. 2014)
34 herodotovemu laskavemu poimenovanju »oče zgodovine« so nekateri dodali še naziv 
»oče laži«. oba naziva je treba brati kot nujno sopogojena, in ne kot protislovje. herodota sta 
hvalila med drugimi dionizij halikarnaški in atenaj, kritizirali pa Plutarh, ki »mu je v delu O 
Herodotovi zlobi (De Herodoti malignitate) prisojal pristranskost« in ciceron, ki »je v spisu O 
Zakonih (De Legibus) ugotovil, da je njegovo delo ‚polno brezštevilnih zgodb‘ ...« glej o tem: 
Luthar (in drugi), Zgodovina historične misli, str. 14 in str. 63. 
35 Foucault, Neustrašni govor, str. 151. 
36 Foucault, Arheologija vednosti, str. 31.  
Zgodovinski časopis | 69 | 2015 | 1–2 | (151) 191
 4. Zgodovinskost zgodovinske resnice
Pri prvih grških zgodovinarjih, denimo pri herodotu in tukididu, moramo 
najprej opozoriti na dejstvo, da bi jih, če upoštevamo njihovo samodojemanje, 
težko primerjali z današnjimi zgodovinarji, saj so opravljali bolj nekakšno funkcijo 
reporterjev, komentatorjev ali novinarjev.37 njihovo ločevanje med resnico in lažjo 
ni potekalo toliko na ravni preteklosti, saj so poskušali natančno popisati resnico 
v njihovi bližnji preteklosti (ki so jo doživeli) in sočasni sedanjosti. kot opozarja 
Luthar, so bili antični zgodovinarji v sedemdesetih odstotkih sami akterji doga-
janja, o katerem so poročali.38 tudi zato med prvimi »zgodovinopisnimi« teksti 
izstopata dve zvrsti, ki bi jima danes nikakor ne rekli zgodovinski, saj sta izrazito 
vezani na popis posameznikovega doživetja – namreč periodos (potopis) in peri-
plous (opis plovbe).39 te pionirje v zgodovinopisni diskurz tako ne umešča samo 
njihov kritični odnos do preteklosti, temveč tudi specifično historično zavedanje 
glede prihodnosti: zavedanje, da bodo sami nekoč postali del preteklosti in da bo 
obstajala neka prihodnja sedanjost, v kateri bodo njihova dela brali in sodili kot 
pretekla, neka sedanjost, v kateri bodo grško-perzijske ali peloponeške vojne postale 
legendarne, podobno kot je bila takrat legendarna trojanska vojna. tudi zato je za 
zgodovinarja nespametno, če želi ugajati zgolj vladarjem sedanjosti, saj bi to lahko 
škodovalo njegovemu ugledu v prihodnosti. Pri procesu tvorjenja »zgodovinske 
zavesti« torej ne gre samo za zagledanost v preteklost, temveč tudi za specifičen 
odnos do prihodnosti, ki predstavlja nekakšno prazno mesto, na katerega se diskurz 
vseskozi nanaša: ena od specifičnosti nastajajočega zgodovinskega diskurza se 
tako zdi tudi še ne popolnoma eksplicirana zavest o nedokončanosti, o imanentni 
umeščenosti zgodovinarja znotraj časa. 
tako lahko pri herodotu beremo, da »je ta poročila zbral in zapisal, da ne bi 
s časom zamrl spomin na to, kar se je godilo po svetu, zlasti pa, da bi se ne poza-
bila velika, občudovanja vredna dejanja tako helenov kakor barbarov, in zakaj je 
prišlo do vojne med njimi.«40 herodot torej že razmišlja o tem, kaj bi bilo vredno 
z zapisom ohraniti, pri tem pa vseeno deloma prepusti razločevalno sodbo med 
resnico in lažjo tudi bralcu in prihodnosti: »kot poročevalec sem dolžan poročati 
o vsem, kar se govori, zato pa še ni treba, da bi moral tudi vse verjeti: tega načela 
se hočem držati v vsem svojem poročilu.«41 Za herodota torej »povedati resnico« 
pomeni povedati vse, kar se govori, in ne zgolj izmišljevati si lažne govorice. 
nasprotno pa lahko pri tukididu (med 460 in 455 pr. kr. do 395 pr. kr.) opazimo 
37 Paul veyne pravi: »naslednji primer, ki sem ga postavil v svoji knjigi o grkih in njihovih 
mitih, je herodot, ki bi bil danes precej bliže kakemu reporterju kot pa zgodovinarju. gre za to, 
da izključimo vse poglede zdravega razuma. Foucault je izrekel nekaj, kar mi je zelo pri srcu: 
[...] namen zgodovine ni pomagati preteklosti, da se obnavlja, temveč ubijati sedanjost.« glej 
v: veyne, »Besednjak razlik« v: Vsi Tukididovi možje, str. 210. 
38 intervju dostopen na: http://www.rtvslo.si/odprtikop/vecerni_gost/prof-dr-oto-luthar/, 
(30. 8. 2012).
39 Luthar (in drugi), Zgodovina historične misli, str. 54.
40 Prav tam, str. 64.   
41 Prav tam, str. 63.
j. kaLuŽa: Protislovja teorije zgodovinopisja ...192  
že strožji sistem nadzora diskurza in izločevanja laži: poročati je treba ne samo o 
tem, »kar je bilo resnično povedano«, temveč predvsem o tem, »kar se je dejansko 
zgodilo«.42 skoraj povsem isto trditev znotraj povsem drugega zgodovinskega 
konteksta in diskurza izreče utemeljitelj znanstvene zgodovine Leopold von ranke 
(1795–1886): »Moje delo želi pokazati samo, kako je dejansko bilo«.43 
vsaka temeljna metodološka usmeritev zgodovinopisja temelji na nekem 
specifičnem pojmovanju resnice in četudi je ta vselej usmerjena v preteklost, je 
tvorjena v neki specifični sedanjosti. to dejstvo zlahka uvidimo za pretekla zgo-
dovinska obdobja in pri zgodovinarjih iz preteklosti, veliko bolj samoumevno in 
težje razvidno pa postane, ko govorimo o zgodovinopisju sedanjosti, zato obstaja 
velika nevarnost, da bomo v analizo zgodovinskega diskurza preteklosti vključili 
prav predsodke naše sedanjosti. v tem kontekstu se zdi odličen primer vseprisotna 
sodba o »mračnem« srednjem veku, ki naj bi predstavljal nekakšno »nazadovanje« 
(znotraj sicer splošnega napredovanja) zgodovine, na kar je opozoril že jacques 
le goff.44 tako lahko v Zgodovini historične misli beremo, da »so se v srednjem 
veku s pisanjem zgodovine ukvarjali večinoma ljudje, ki za to niso bili usposo-
bljeni«, da so bili »teoretsko in metodološko precej manj osveščeni kot njihovi 
predhodniki v antiki« ter da »sodobniki še vedno s precejšnjo težavo ugotavljajo, 
kaj od zapisanega je zgodovinska ‚resnica‘ in kaj ne«.45 
s foucaultovskega gledišča je treba biti pri tovrstnih izjavah zelo previden, 
saj predpostavljajo, da vedo, kaj je zgodovinopisna usposobljenost, metodolo-
gija in celo, čeprav v narekovajih zapisana, resnica. Prav tako pa so te izjave 
vedno izrečene iz določene perspektive, ki za nazaj utemeljuje lastno identiteto. 
nedvomno nas presenečajo zgodnjesrednjeveški kronisti, recimo ioanes Malalas 
(491–578 po kr.), ki v svojo kroniko vključujejo tako mitološke teme, kot takšne, 
ki se zdijo bolj zgodovinske. na isto linijo so tako postavljeni stvarjenje adama 
in eve, trojanski časi, ustanovitev rima in čas rimskih konzulov.46 toda sodba, 
da gre za zanemarjanje prave zgodovine antičnih časov, utemeljene na resnici (ki 
naj bi bila pozneje v renesansi obnovljena), je določena z današnjim, znanstvenim 
razumevanjem pojma resnice. iz neke druge perspektive bi lahko rekli, da zgo-
dovina v srednjem veku še pridobi pomen v primerjavi z antiko. kot pravi Marc 
Bloch, je »krščanstvo verstvo zgodovinarjev«.47 krščanski nauk je osnovan ravno 
na neizpodbitnosti zgodovinskih dejstev (kristusovega rojstva, smrti, Marijinega 
vnebovzetja itd.). tako pride funkcija neizpodbitne »resničnosti« zgodovine, 
predvsem njeno izkoriščanje za cerkveno oblast, prek ovinka v srednjem veku, še 
bolj do izraza. določeni deli diskurza postanejo tako obče sprejeti, da se debata o 
njihovi resničnosti sploh ne pojavi, temveč ti šele uokvirjajo celotno razločevanje 
med resničnim in lažnim. toda ravno v tej točki postane današnji racionalizem, ki 
42 Prav tam, str. 75.
43 Prav tam, str. 498.
44 glej: Le goff, Za drugačen srednji vek. 
45 Luthar (in drugi), Zgodovina historične misli, str. 335.
46 Luthar (in drugi), Zgodovina historične misli, str. 355–361.
47 Le goff, »Predgovor«, v: Bloch, Apologija zgodovine, str. 14. 
Zgodovinski časopis | 69 | 2015 | 1–2 | (151) 193
ni zmožen videti lastne iracionalnosti, enak domnevni srednjeveški ozkoglednosti, 
ki jo sicer obsoja kot polno predsodkov. kot pravi Foucault: »religija stoletja ni 
mogla prenesti, da bi povedali njeno zgodovino. dandanes naše šole racionalnosti 
nočejo, da bi pisali njihovo zgodovino, kar nedvomno zelo veliko pove.«48
najsplošnejši problem razsojanja o zgodovinski resnici je torej ta, da smo vselej, 
tako v preteklosti kot v sedanjosti, znotraj zgodovinskega časa, znotraj določenega 
horizonta razumevanja resnice in da se v tem smislu nikoli ne moremo postaviti na 
neko »zunajzgodovinsko« točko objektivnosti. to sicer ni značilno samo za zgo-
dovino kot vednost, temveč gre za specifično zgodovinski problem vsake vednosti, 
ki pa bi ga lahko mislila ravno zgodovina. ta problem narašča premosorazmerno 
z našo umeščenostjo znotraj nekega diskurza, neke družbe ali neke civilizacije, ki 
nam sicer navidezno omogoča uvideti »resnice« drugih časov, družb in civilizacij, 
ne pa naše lastne »resnice«. ta bi lahko bila videna le iz neke potencialne zunanje 
točke, s katere bi se morali potopiti v notranjost našega diskurza, vendar bi ob tem 
približevanju morali vseskozi ohraniti tudi »kritično« distanco. to težavo Foucault 
na izviren način izrazi v nekem intervjuju: »dober etnolog naše lastne kulture bi 
lahko bil nekdo iz kitajske, kak arapeš ali nekdo iz plemena nambikwara. toda 
konec koncev, s katerimi kategorijami, s katerim miselnim okvirjem bi nas lahko 
spoznal, če ne z našim lastnim miselnim okvirjem? torej smo, navsezadnje, mi 
sami tisti, ki bi lahko bili najbolj uspešni, če bi se le bili zmožni nekako zaukriviti 
nad sabo in se pogledati v ogledalo /…/ Lahko bi seveda sanjali Marsovca, čigar 
misel bi uspela popolnoma zajeti našo lastno misel in takrat bi bil ta Marsovec 
tisti, ki bi nas najbolje spoznal. ampak to ni možno, saj, vsaj kolikor jaz vem, 
Marsovci ne obstajajo.«49
5. Objektivna oddaljenost ali subjektivna bližina resnici 
obstaja točka, ki predstavlja skupen problem tako Foucaultove teorije kot 
tudi teorije zgodovinopisja v splošnem in ki jo dobro ponazarja zgoraj navedeni 
Foucaultov navedek glede marsovcev. Po eni strani se zdi, da je zgolj oddalje-
nost med raziskovalcem in objektom preučevanja tista, ki je zaradi nevpletenosti 
jamstvo za objektivnost, toda po drugi strani je potrebna tudi vzpostavitev bližine 
s preučevanim objektom, ki šele omogoča njegovo podrobno poznavanje. Foucault 
se z vsemi stranpotmi te problematike direktno sooči že v svojem prvem delu, s 
katerim je postal v Franciji širše poznan, v Zgodovini norosti v času klasicizma, 
kar je posebej razvidno iz polemične debate med njim in jacquesom derridajem. 
Foucault to delo odpre z dvema zelo pomenljivima navedkoma: »Ljudje so 
tako neizbežno nori, da bi bila le druge vrste norost, če človek ne bi bil nor.«, in pa 
»da bi se prepričali o lastni zdravi pameti, ni treba, da svojega bližnjega zapremo v 
norišnico«.50 Zgodovina norosti je torej po navadi vselej zaznamovana s tem, da je 
48 Foucault, Življenje in prakse svobode, str. 180.  
49 intervju dostopen na: https://www.youtube.com/watch?v=Xc7ksv5tQso (14. 8. 2014).
50 Foucault, Zgodovina norosti v času klasicizma, str. 5. – avtor prvega navedka je Pascal, 
j. kaLuŽa: Protislovja teorije zgodovinopisja ...194  
pisana s stališča neke čiste racionalnosti, ki je od norosti povsem oddvojena in od 
nje kar se le da oddaljena, saj lahko šele tovrstna oddaljenost omogoči objektivno 
preučevanje norosti. norost v lastni zgodovini tako nikoli ne spregovori, še več, 
norost je, sledeč Foucaultu, nujno molk in odsotnost dela. toda sama ta stroga 
racionalnost, ki se poskuša na vsak način oddvojiti od norosti, je v Foucaultovi 
zastavitvi le norost neke druge vrste, ki preprečuje prvi, da bi spregovorila in se kot 
subjekt vpisala v zgodovino. Foucault zato poskuša v svoji zgodovini norosti, kot 
pravi derrida, napraviti norost tudi za subjekt svoje knjige: »napisati zgodovino 
same norosti. Same norosti. o sami norosti. se pravi tako, da bi ji prepustili besedo. 
Foucault je hotel, da bi bila norost subjekt njegove knjige – subjekt v vseh pomenih 
te besede: tema njegove knjige in govoreči subjekt, avtor njegove knjige, norost, 
ki govori o sebi. napisati zgodovino same norosti, se pravi izhajajoč iz njenega 
lastnega izkustva, iz njene lastne avtoritete, in ne v jeziku uma, v jeziku psihia-
trije, ki govori o norosti, /.../ ‚ne zgodovina psihiatrije‘ pravi Foucault, ‚temveč 
zgodovina norosti v vsej njeni živahnosti, še preden se je je polastila vednost‘«.51 
takoj lahko uvidimo nevarnost, ki je v tem, da bi se lahko Foucault ujel v 
lastno past. ne more zgolj enostavno pisati v imenu norosti, saj je ta prvenstve-
no definirana kot molk in odsotnost dela, po drugi strani pa ne more pisati niti z 
racionalistične pozicije, ki je sama neka norost. Pisati mora torej v »neusmiljenem 
jeziku ne-norosti«, ki naj bi se izognil obema poloma in iz katerega je šele mogoče 
misliti razdvojitev med norostjo in racionalnostjo. Zgodovina izganjanja norosti 
je tako tudi zgodovina vzpostavljanja racionalnosti, saj se oba pola medsebojno 
definirata. toda kot opozarja derrida, je »izraz ‹izreči norost samo› sam na sebi 
protisloven. kajti norost je po svojem bistvu tisto, česar se ne izreče /…/«52 ali 
se ne ujamemo torej v past normalnosti, takoj ko spregovorimo? kako naj se torej 
Foucault v svojem delu izogne tako racionalnosti kot norosti? Zdi se, da zahteva 
od sebe neko nemogočo pozicijo, ki bi bila obenem povsem oddaljena (pozicija 
radikalne »ne-norosti«), po drugi strani pa tudi povsem blizu norosti, tako blizu, 
da bi ta sama postala subjekt dela. 
sledeč derridaju ostane Foucault tako dvojno dvoumen. Prva dvoumnost 
se tiče same norosti: »nesreča norcev, neskončna nesreča njihovega molka je v 
tem, da so njihovi najboljši govorci tisti, ki jih najbolje izdajo. kajti ko hočemo 
izreči njihov molk sam, smo že prešli k sovražniku in na stran reda, pa čeprav se 
znotraj reda bojujemo proti njemu in ga postavljamo pod vprašaj pri njegovem 
izviru.«53 druga dvoumnost, ki nas bolj zanima, pa se tiče same zgodovinskosti: 
»v svoji najsiromašnejši sintaksi je logos um, um, ki je že zgodovinski. in če je 
norost nasploh, onkraj vseh nepristnih in določenih zgodovinskih struktur odsot-
nost dela, potem je norost po svojem bistvu in nasploh molk, prekinjena beseda, 
v cenzuri in rani, ki načenja življenje kot zgodovinskost nasploh. /.../ v dimenziji 
zgodovinskosti nasploh, ki je ne smemo zamenjati ne z nezgodovinsko večnostjo 
drugega pa dostojevski. 
51 Foucault, derrida, Dvom in norost, str. 16.
52 Prav tam, str. 27. 
53 Prav tam, str. 18. 
Zgodovinski časopis | 69 | 2015 | 1–2 | (151) 195
ne s kakim empirično določenim momentom zgodovine dejstev, igra molk iredukti-
bilno vlogo, ki nosi in straši jezik, edino izven katere in proti kateri jezik lahko 
vznikne /.../.«54 v nadaljevanju derrida pravi: »Lahko bi rekli, ne da bi se držali 
zgodovinsko določenega trenutka, temveč to resnico razširjajoč na zgodovinskost 
nasploh, da se vladavina končne misli lahko vzpostavi le na bolj ali manj prikritem 
zapiranju, poniževanju, priklenitvi in zasmehovanju norca v nas, norca, ki je lahko 
norec nekega logosa /.../.«55 
težavam, ki jih pri Foucaultu detektira derrida, lahko najdemo vzporednice pri 
številnih zgodovinopiscih. najprej imamo vprašanje: kako se izogniti potrjevanju 
zgodovine zmagovalcev in ali je sploh mogoče, da bi zgodovino pisali poraženci, 
recimo norost, ki vedno znova izgublja boj z razumom, obmolči in govor o sebi 
prepusti drugemu? Primo Levi v delu Potopljeni in rešeni pri zgodovinjenju ho-
lokavsta opozori na strukturno gledano identično težavo, kot jo ima Foucault pri 
zgodovinjenju norosti. subjekti in akterji zgodovine so nujno nemi, vedno znova, 
ko spregovorimo, jih že izdamo in se od njih ločimo: »še enkrat ponavljam, da 
preživeli nismo prave priče. /…/ Preživeli smo ne le neznatna, temveč tudi izjemna 
manjšina; smo tisti, ki se zaradi zlorabe moči, sposobnosti ali sreče niso dotaknili 
dna. kdor se ga je dotaknil, kdor je videl gorgono, se ni vrnil, da bi pripovedoval 
o njej, ali pa se je vrnil nem. toda prav oni, ‚muslimani‘, potopljeni, so priče, ki bi 
lahko povedale vse in katerih izpoved bi bila vsesplošno pomembna.«56  
seveda predstavljajo nekatera najbolj ekstremna izkustva, kot je izkustvo 
koncentracijskega taborišča, najbolj prikladne primere za težavnost prvoosebnega 
zgodovinjenja, vendar je sama problematika dejansko veliko širša. nikakor ne gre 
samo za vprašanje zgodovinjenja tistih, ki so iz zgodovine po navadi izključeni ali 
pa o njih govorijo drugi (zgodovina norosti, zgodovina žensk, zgodovina homo-
seksualnosti itd.), temveč za splošnejši problem posredovanosti zgodovine, ki ga 
dobro ponazori Bloch: »o obdobjih pred seboj znamo torej govoriti samo na podlagi 
pričevanj. v zvezi z njimi smo kot preiskovalni sodnik, ko si prizadeva obnoviti 
hudodelstvo, pri katerem ga ni bilo zraven; ali kot fizik, ki ga je v postelji zadržala 
gripa in bi za izide svojih poskusov zvedel samo iz poročil vajenca v laboratoriju. 
v nasprotju s poznavanjem sedanjosti, skratka, naj bi bilo poznavanje preteklosti 
vselej ‚posredno‘.«57 Zgodovina je torej vselej posredovana; zgodovinar ne more 
biti nikoli povsem izenačen z akterjem zgodovine. kot pokaže Bloch, tudi na videz 
neposredno poročilo iz dogajanja ni nikoli povsem neposredno: »recimo, da je 
vojskovodja ravnokar izbojeval zmago. in se odločil, da bo o njej s svojo roko pri 
priči napisal pripoved. Zasnoval je načrt bitke. jo nato vodil. in zaradi sorazmer-
no majhnega zemljišča /.../ je lahko videl, kako se je domala ves boj zgodil pred 
njegovimi očmi. navzlic temu ni nobenega dvoma: o več kot enem pomembnem 
pripetljaju se bo moral opreti na poročila svojih poročnikov. s tem se bo samo, 
zdaj kot pripovedovalec, prilagodil svojemu vedenju izpred nekaj ur, med bojem. 
54 Prav tam, str. 40. 
55 Prav tam, str. 48, 49. 
56 Levi, Potopljeni in rešeni, str. 66. 
57 Bloch, Apologija zgodovine, str. 73. 
j. kaLuŽa: Protislovja teorije zgodovinopisja ...196  
ko je tedaj sredi bojnega vrveža iz trenutka v trenutek uravnaval premike svojih 
čet, s čim, mislite, si je pri tem najbolj pomagal: s podobami, ki jih je bolj ali manj 
vsevprek na pol videl skozi kukalo ali s poročili, ki so mu jih v drncu prinašali 
častniki za zveze ali pribočniki?«58 Blochov primer bi lahko še bolj radikalizirali: 
četudi bi naš vojskovodja po nekakšnem čudežu vsak trenutek bitke doživel ne-
posredno ali če bi se odločil le za zapisovanje tistega, kar je neposredno doživel, 
bi vseeno bili posredniki njegov selektivni spomin, domišljija, ki bi dopolnjevala 
dogodke, osebni predsodki, njegov besedni zaklad itd. 
neposredno izkustvo samo torej ne more spregovoriti, četudi je ena izmed 
intenc zgodovinopisja ta, da bi ga ubesedilo. Foucault se tudi v tem kontekstu ne 
sprašuje po vsebinskosti resnice izkustva, temveč po njeni umeščenosti: zakaj resnico 
vselej iščemo ravno v obliki izpovedi o neposrednem izkustvu, kaj pričakujemo, 
da bomo od tam izvedeli? toda izpoved izkustva ni samo kraj, kjer pričakujemo 
razodetje neke resnice, temveč tudi kraj, kjer se najpogosteje nahaja laž. tisti, ki 
izkuša in je vpleten v dogajanje, je tako obenem najbližje pa tudi najdlje od resnice, 
saj je njegovo pričevanje vselej vnaprej osumljeno vpliva osebnega interesa, ki 
prikriva in prireja. to je posebej razvidno iz prvega dela Zgodovine seksualnosti: 
Volja do resnice, kjer se Foucault osredotoči na vprašanje izkustva seksualnosti in 
njenega neutrudnega spravljanja v govor. kaj se pričakuje od tovrstnih praks? Pride 
resnica v izpovedi sama, ali jo je treba nekako izsiliti ali iztisniti? vprašanje po 
resnici se tako v svoji skrajnosti spet transformira v vprašanje po oblasti: »dolžnost 
priznanja se nam zdaj vrača s toliko različnih koncev in je odslej utelešena v nas 
tako globoko, da je več ne dojemamo kot učinek oblasti, ki nas prisiljuje; nasprotno 
se nam zdi, da resnica v najbolj skritem kotu nas samih samo prosi, da pride na 
dan /.../.«59 toda resnica, ki pride na dan, je, kot ugotavlja na primeru seksualnosti 
psihoanaliza (ki jo Foucault uvrsti na isto ravnino praks spravljanja seksualnosti v 
govor), vselej dvomljiva, tako da ni dovolj zgolj izpoved, temveč je nujno potrebna 
še njena interpretacija. 
v praksi izpovedovanja seksualnosti, ki je več kot zgolj primer med pre-
ostalimi nemimi neposrednimi izkustvi, se torej več različnih procesov seka z 
različnimi tendencami: »tako da se v tem ‹vprašanju› seksa (v dveh pomenih 
besede: izpraševanja in problematizacije; zahteve po priznanju in vključitve v 
polje racionalnosti) razvijeta dva procesa, ki vselej napeljujeta drug na drugega: 
od njega zahtevamo, da pove resnico (toda ker je on skrivnost in uhaja samemu 
sebi, prihranimo zase pravico, da sami povemo končno razjasnjeno resnico, ki je 
končno razvozlana njegove resnice); in od njega zahtevamo, da nam pove našo 
resnico, ali bolje rečeno, od njega zahtevamo, da nam pove resnico, ki je globoko 
zakopana v tisti resnici o nas samih, za katero mislimo, da jo imamo neposredno 
v zavesti.«60 seksualnost drugega se torej ne izprašuje samo za to, da bi na plan 
prišla resnica drugega, temveč tudi neka višja in skupna resnica nas vseh: tudi tu se, 
kot v primeru norosti (ki govori resnico racionalnosti) raziskovalec in raziskovani 
58 Prav tam, str. 74.  
59 Foucault, Zgodovina seksualnosti 1, str. 64. 
60 Prav tam, str. 74. 
Zgodovinski časopis | 69 | 2015 | 1–2 | (151) 197
objekt najbolj združita ravno takrat, ko ju poskušam povsem ločiti. velja pa tudi 
obratno: ločitev je, bližini navkljub, neodpravljiva. Poglejmo si, kako ta paradoksna 
topologija »nahajališč« resnice funkcionira v kontekstu zgodovinopisja. 
Že znotraj zgodovinopisja antike lahko, predvsem v uvodih v dela, kjer avtorji 
po navadi razjasnijo svojo metodološko pozicijo in umeščenost znotraj lastne 
raziskave, najdemo dve nasprotujoči si težnji. Že v obdobju prvih zgodovinarjev, 
za katere smo rekli, da mejijo na poklice, ki bi jim danes rekli novinar ali reporter, 
lahko opazimo ambivalentnost glede tega, ali se je smiselno do raziskovanih do-
godkov povsem distancirati ali pa se nasprotno sme pisati le o dogodkih, s katerimi 
je določen raziskovalec čim tesneje povezan. kdor izbere prvo pot, pot distance, 
izbere zdravo pamet in zmernost, ki vedno znova počaka, preden kaj zapiše, ki 
premisli, preden sodi, in ki hoče vsakršno lastno afekcijo pustiti čim dlje izven 
dela, s katerim se pravkar ukvarja. toda zakaj bi se sploh nekdo ukvarjal s temo, 
do katere je ravnodušen? ali ni v raziskavi vselej potreben določen interes, ki jo 
poganja? Zgodovinopisec je tako pogostokrat prisiljen v določeno razdvojitev: ločiti 
se mora na sebe, ki ima interese in strasti, in na sebe kot objektivnega znanstvenika. 
Zgodovinska sodba se namreč zdi mogoča zgolj takrat, ko je sodnik sam oddaljen, 
nezainteresiran in neopredeljen. vendar pa se po drugi strani zdi, da lahko zgodo-
vinar sodi samo o stvareh, ki jih neposredno pozna. 
Že tukididu se zdi v uvodu v Peleponeško vojno vredno omeniti, da je atenec, 
torej na strani enega izmed nasprotnikov v tej vojni, kar pa »po njegovih besedah 
ne vpliva na njegovo nepristransko poročanje«.61 vseeno pa končno sodbo raje 
prepusti bralcu: »ob moji razlagi [si] vsakdo ustvari pravilno sodbo o preteklosti; 
pri pesnikih, ki preteklost olepšujejo in poveličujejo, ali pri letopiscih, ki jim je 
več do navdušenja pri občinstvu kakor do resnice, je gotovo ne bodo našli.«62 
tukididova argumentacija gre torej v smeri nezainteresiranosti in objektivnosti, 
ki sta, vpletenosti navkljub, podlaga njegovi znanstvenosti. tudi v prihodnjih 
generacijah zgodovinarjev je ostal cenjen ravno zaradi prave mere vpletenosti in 
oddaljenosti. kot poroča dionizij halikarnaški (60 pr. kr–7 po kr.), si je tukidid 
izbral »točno določeno zgodovinsko snov, v kateri je bil tudi sam udeležen, zato se 
mu je zdelo povsem neprimerno, da bi svojemu delu dodajal očarljive dramatične 
primesi, /.../.«63 tovrstna interpretacija (v stilu »zato, ker je bil udeležen, dogodkov 
ni olepševal«) pa je prej izjema kot pravilo, saj je po navadi ravno udeležba tista, 
ki povzroča prirejanje. tako sta vojno med kartagino in rimom zaznamovala dva 
zgodovinopisca – Piktor in Filin, ki sta pisala vsak z ene strani. Polibij (200–118 
pr. kr.) tako najde razumevanje za njuno pristranskost, saj je pristranskost in vple-
tenost enega pogojevala polje možnosti drugega.64 
ni pa vedno vpletenost tista, ki pogojuje netočnosti, temveč se lahko zgodi tudi 
ravno nasprotno – do napak pride zaradi nevpletenosti, oddaljenosti in nepoznavanja 
zadev, o katerih avtor piše. efor (405–330 pr. kr.), recimo, »ni imel niti političnih 
61 Luthar (in drugi), Zgodovina historične misli, str. 76. 
62 Prav tam, str. 77. 
63 Prav tam, str. 174. 
64 Prav tam, str. 142. 
j. kaLuŽa: Protislovja teorije zgodovinopisja ...198  
niti vojaških izkušenj, kar se posebej kaže pri njegovih ponesrečenih opisih bitk«, 
zato »po pravici velja za prvega znanega ‹kabinetnega zgodovinarja› /.../ in s tem 
prednika modernih ‹zgodovinarjev za pisalno mizo›«.65 v povezavi z njegovim 
imenom najdemo pri seneki tudi navedbo, da ga je izokrat »pod roko odpeljal s 
trga, sodeč, da bo več dobrega napravil s pisanjem zgodovinskih spisov«.66 v tej 
izjavi nakazana ločitev med trgom in zgodovinarjevim kabinetom, med politikom 
in zgodovinopiscem, v antičnih časih ni bila tako samoumevna, kot se zdi danes, 
do nje je prišlo postopoma, prek izjem in različnih zasukov. »tega nisem le slišal in 
čital,« nas denimo prepričuje kasij dion in poskuša svoje poznavalstvo utemeljiti 
ravno na politični udeleženosti: »temveč sem se o tem dejansko prepričal v času, 
ko sem bil v provinci vladarski namestnik.«67 kot zgodovinarja na primer štejemo 
tudi politika par excellence – gaja julija cezarja (102-100–44 pr. kr.). njegovi 
spisi ostajajo enigma, saj je dogodke, pri katerih je bil še kako vpleten, prikazoval 
na izrazito stvaren in neokrašen način, zato ni jasno, »koliko so verodostojni in 
koliko so bili napisani v propagandne namene«. sumljiva je namreč ravno njegova 
stvarnost in dejstvo, da je pisal v tretji osebi ednine, kar je v nasprotju s pričakovanji, 
da bo poizkušal svoja dejanja čim bolj opravičiti. Pretiran videz »resničnosti« 
sam je torej sumljiv, kot da bi poskušal cezar s svojim slogom kaj prikriti. svojih 
nasprotnikov denimo ne zmerja naravnost, »kar je morda prav tako prefinjeno 
sredstvo za ustvarjanje videza objektivnosti.«68 Zdi se, da se kritiki ni moč povsem 
izogniti, sama poštenost se v lastni skrajnosti spridi v skrajno sumljivost, kakor je 
sumljiv tudi pretiran videz resničnosti. 
izvzetost iz dogajanja torej načeloma implicira nepoznavanje in povzemanje 
napačnih navedb, udeleženost pa zmago raznih interesov nad resnico. tudi zgo-
dovinopisci sami se zavedajo, da se lahko v vsakem primeru znajdejo na udaru 
in zato svoje uvode polnijo z opravičili in opozorili na lastno omejenost. tudi v 
Lukijanovem priročniku Kako je treba pisati zgodovino najdemo številne majhne 
napotke in nasvete, kako si zavarovati hrbet: »Če se zgodi, da se ne moreš izogniti 
kaki bajki, jo sicer povej, a ne verjemi v celoti: nepristransko jo posreduj, bralci pa 
naj ugibajo o njej, kar hočejo. ti se ne izpostavljaš in ne nagibaš na nobeno stran.«69 
6. Zgodovina in sodba
vseskozi smo vzporejali dva pojmovna para: sodba se zdi v takšnem razmerju 
do resnice, kot je oblast do vednosti. gre torej za medsebojno podpiranje in ute-
meljevanje, ki poteka v obe smeri: ni samo sodba tista, ki temelji na neki resnici, 
temveč vsako selekcioniranje resnice vselej že poteka v obliki sodbe. tudi zato je 
vprašanje vloge »moralnega nauka«, ki naj bi ga imela zgodovina, ki bi tako bila 
65 Prav tam, str. 120.  
66 Prav tam, str. 121. 
67 Prav tam, str. 190.
68 Prav tam, str. 217, 218.    
69 Prav tam, str. 184. 
Zgodovinski časopis | 69 | 2015 | 1–2 | (151) 199
»učiteljica življenja«, večplastno. Zgodovinopisje se ne more enostavno izogniti 
sodbi zgolj tako, da je faktično in neopredeljeno, saj nam zgodovinar že z izbiro 
snovi implicitno ali eksplicitno nekaj sporoča. »Že pri Herodotu najdemo misel, 
da zgodovina ohrani v spominu, kaj je bilo velikega in kaj slabega«.70 Že tu torej 
opazimo prvo zgodovinarjevo sito, ki pa ne pokaže zgolj tega, kar se je zgodilo, 
temveč tudi bistveno vpliva na to, kaj od tega je sploh vredno prikazati, morda 
implicitno tudi, kaj je vredno posnemati in ponavljati. v naslednjih stoletjih se je ta 
intenca ohranila in celo okrepila, pod vplivom izokratove retorike pa je kulminirala 
v misel, naj zgodovinar doda osebno sodbo.71 tako lahko pri eforju opazimo, »da 
skuša bralca vzpodbujati k posnemanju dobrih zgledov in izogibanju slabih«,72 
s čimer je svoji zgodovini dal moralni ton. Polibij pa pravi, »da je preučevanje 
zgodovine najboljše sredstvo, s katerim si pridobiš izobrazbo, in najboljša pot do 
državniških spretnosti, ter da je spomin na usodo drugih najučinkovitejši in edini 
učitelj, ki te uči častno in moško prenašati udarce usode; /…/.«73
Presenetljivo je, da se v antiki pogostokrat pojavlja tudi kritika zgodovinopisja, 
ki gre v smeri njegove premajhne uporabnosti v »propagandne« namene in gre v 
povsem nasprotno smer od kritike, ki zavrača razsojajoče in moralizirajoče zgodovi-
nopisje. Znana je aristotelova (384–322 pr. kr.) obsodba, da sta poezija in filozofija 
pomembnejši od zgodovinopisja, saj govorita bolj o splošnem, zgodovinopisje pa 
bolj o posameznostih.74 Problem je torej, da ima zgodovinopisje manjši vpliv na 
posameznika, da mu ne pove dovolj, kaj naj stori in kaj je prav. ta tendenca pride 
še bolj pogosto kot v grškem do izraza v rimskem zgodovinopisju. kot opozarja 
Luthar, so bili rimljani ljudstvo, »katerega zavest je temeljila na tradiciji; imeli so 
smisel za zgodovino, ki pa je izviral predvsem iz praktičnih političnih motivov.«75 
sempronij azelion (158–91 pr. kr.) tako s podobnim argumentom kritizira formo 
letopisa: »Letopis namreč ne more nikogar predramiti ali navdušiti za kakršnokoli 
stvar; tistih živahnega, iskrivega duha ne more pripraviti do tega, da bi stopil v bran 
države, niti ne omahljivcev, da bi se polotili kake zgrešene zadeve.«76 argument 
diodorja s sicilije (ustvarjal 60–30 pr. kr.) je sicer vsebinsko podoben, le da gre v 
nasprotni smeri, saj pravi, da je »zgodovinski spomin na dobra dejanja tisto, kar v 
ljudeh ustvarja potrebo po tem, da postanemo denimo ustanovitelji mest ali snovalci 
zakonov«. v podobnem tonu nadaljuje in zgodovinopisje poveže z nesmrtnostjo, 
ter tako na konkreten način pokaže, kako poteka selekcija zgodovinskega spomina: 
»ob smrti tistih, ki v življenju niso napravili ničesar vrednega omembe, z njihovim 
telesom mine tudi vse, kar je bilo v njihovem življenju: dejanja tistih pa, ki so s 
svojim trudom in izjemnostjo dosegli slavo, ostanejo v spominu ljudi, kar o njih 
govori in jih slavi zgodovina s svojim vzvišenim božanskim glasom.«77 
70 Prav tam, str. 95. 
71 Prav tam. 
72 Prav tam, str. 120. 
73 Prav tam, str. 129. 
74 Prav tam, str. 104. 
75 Prav tam, str. 160. 
76 Prav tam, str. 144. 
77 Prav tam, str. 166.
j. kaLuŽa: Protislovja teorije zgodovinopisja ...200  
Zgodovina tako postane v rimskem času povsem neločljiva od pripomočka za 
posredovanje tradicije in državljanske vzgoje: rimska država je najveličastnejša 
država in ravno rimska zgodovina je tista, ki to dokazuje. kot pravi dionizij 
halikarnaški (okrog 60–7 pr. kr.): »kdor se namreč ozre po vladavinah ljudstev 
in mest, o katerih se je do nas ohranil spomin iz minulih časov, in jih preuči vsako 
samo zase ter jih primerja med seboj /.../, ta bo ugotovil, da je rim daleč presegel 
vsa ljudstva in mesta, ki jih zgodovina pomni od prej. Presegel jih namreč ni le 
v razsežnostih svoje vladavine in s svojimi izjemnimi dosežki, ki jih še nihče 
ni primerno slavil, temveč tudi z dolgo dobo svojega obstanka, skozi katero je 
vzdržal do našega časa.«78 tu lahko že opazimo nekatere prve elemente, ki jih 
pozneje prevzame krščanstvo in ki tvorijo idejo, da naj bi bila zgodovina nekakšno 
postopno udejanjanje resnice. v tem kontekstu je zanimiva tudi misel judovskega 
zgodovinarja Flavija jožefa (37–100 po kr.), »ki je gojil prepričanje, da je Bog 
na strani rimljanov«.79
rimska ali srednjeveška zgodovina, ki sta obe, gledano z današnjega stališča, 
izrazito zaznamovani z moraliziranjem in razsojanjem, torej nista nikakršni izje-
mi, temveč zgolj izrazita primera, ki ponazorita splošno pravilo: stranski produkt 
ubesedenja zgodovine je vselej tudi neka sodba – denimo izhodiščna sodba o tem, 
kaj je resnica, dobesedno izrečena sodba s strani samega zgodovinopisca ali im-
plicitna sodba, ki izhaja iz povezav med zgodovinskimi vzroki in posledicami, iz 
uporabe pridevnikov, iz primerjav in povezav med dogodki itd. tudi Foucaultovo 
delo v tem kontekstu ne more biti izjema, četudi se zdi, da je povsem ravnodušen 
do snovi, ki jo obravnava, saj ne moremo pri njem nikjer najti nikakršne direktne 
sodbe, niti se Foucault nikoli ne postavi na to ali ono stran znotraj določene dile-
me, ki jo obravnava. toda, kot pravi Mladen dolar, je »videz nepristranskega in 
natančnega zgodovinarja zavajajoč – ta dela so vseskozi in na vsaki strani polemična 
in angažirana in če iz njih ni mogoče potegniti kakšne politike za neposredno 
rabo niti nasvetov za sekanje teh ali onih glav, pa je vendar njihova ost politična 
in daljnosežna.«80 v čem natančno se torej skriva Foucaultova političnost in zakaj 
so se na njegovo misel tako pogostokrat sklicevali aktivisti za pravice zapornikov, 
homoseksualcev, antiinstitucionalno gibanje usmerjeno proti zapiranju norosti in 
drugi? kako je sploh mogoče iz njegovih analiz, ki so nepristranske in natančne 
zgodovinske analize (to ni zgolj videz, kot namiguje Mladen dolar), izluščiti načela, 
ki naj bi usmerjala politično delovanje v sedanjosti? in nadalje, ali ni ravno to gesta, 
ki bi se ji morali izogniti, vsaj sledeč Foucaultovemu neutrudnemu prikazovanju 
relativnosti določene vednosti? kakšno, če sploh kakšno, držo v sedanjosti torej 
implicira njegova vednost?
78 Prav tam, str. 170.  
79 Prav tam, str. 160.  
80 dolar, Kralju odsekati glavo, str. 7. 
Zgodovinski časopis | 69 | 2015 | 1–2 | (151) 201
7. Zaključek: skeptična metoda
Poskušali smo pokazati, da se znotraj Foucaultove misli vsaka zgodovinska 
vednost (kot tudi vsaka vednosti v zgodovini) izkaže za določeno specifično obliko 
manifestacije oblasti, ki jo izvaja zgodovinski diskurz, in se zdi znotraj njega 
upravičena in resnična, medtem ko je z nekega oddaljenega stališča pristranska 
in diskurzivno pogojena. toda kako znotraj te analize uvrstiti samo Foucaultovo 
vednost? ali ni sama Foucaultova analiza oblasti-vednosti zgolj resnica nekega 
časa in nekega diskurza, ki se, tako kot resnice drugih časov in diskurzov, zgolj 
izdaja za univerzalno? Paul veyne v podobnem kontekstu pravi: »včasih nekateri 
trdijo, da je Foucault v protislovju s samim sabo, ko trdi, da je resnica, da ni no-
bene resnice: njegov skepticizem naj bi ga zanesel tako daleč, da ga je pripeljal do 
dvoma o samem dvomu. toda to ne drži, saj ne gre za stvar principa ali za načelo 
skepticizma, da je treba dvomiti o vsem. to je dovolj za odboj ugovora, ki sofistično 
meša univerzalno sodbo s kolektivno sodbo, ki upošteva vsako dejstvo posebej. 
ko neki mislec podvomi o splošnih idejah, takrat to ni njegova splošna sodba. 
/.../ nasprotno, njegova sodba je numerično gledano kolektivna: ne gre za stvar 
principa, vnaprej ne ve, da splošnih resnic ni, temveč je predhodno naredil kritično 
bilanco v trgovini resnic in opazil, da vsi raziskani vzorci zaslužijo kritiko – to ga 
vodi do zaključka, da je vse v tej trgovini mogoče podvreči kritiki.«81 
kot smo že večkrat rekli, če sledimo Foucaultu, nimamo nobenega jamstva 
resnice, ki bi ga lahko utemeljili na ideji napredka ali smisla zgodovine. to, da 
živimo v časih, v katerih je življenjski standard višji od tistega v srednjem veku, 
da so naše tehnologije hitrejše in močnejše in da lahko znotraj diskurza našega 
časa razpoznavamo zablode resnice srednjega veka, še ne pomeni, da naši časi niso 
nekakšna »mračna doba«, neki odklon in zabloda s stališča neke prihodnosti, ki 
bi morda več resničnega videla v srednjem veku. Paul veyne pravi: »Morda boste 
porekli: ‚to dokazuje, da je skepticizem napačen, saj je neuporaben in ne more 
nikogar podučiti, kaj naj bi moral narediti!› toda ali je kdaj sploh bila kakšna 
filozofija ali religija kakršnekoli vrste, ki bi nas lahko kaj naučila, razen seveda 
prek iluzije, v katero smo pripravljeni verjeti, zato ker nam trenutno pristaja? ali 
je sploh bilo kdaj jasno, razen za pridigarja, da je svet tako dobro narejen, da se 
lahko resnica meri po njeni uporabnosti?«82 ne gre torej za to, da nam Foucaultov 
skepticizem ničesar ne pove ali da je onstran vsake funkcije sodbe, ki jo ima, kot 
smo poskušali pokazati, vsaka zgodovina v svoji lastni sedanjosti. ne gre za to, da 
bi ta skepticizem funkcioniral kaj drugače kot drugo zgodovinopisje; nikakor ne 
uspe najti zgodovini zunanje točke gotovosti, vendar pa sistematično pokaže, zakaj 
je takšna točka nemožna. tako kot vsaka zgodovina tudi Foucaultova deluje med 
resnico preteklosti in sodbo sedanjosti. toda zato, ker v preteklosti bolj kot resnice 
najde laži, ki so tem bolj trdovratne, kolikor bolj se učinkovito izdajajo za resnice, 
nam v sedanjosti ne more ponuditi drugega nasveta kot radikalen metodološki dvom. 
81 veyne, Foucault, str. 45.
82 Prav tam, str. 128. 
j. kaLuŽa: Protislovja teorije zgodovinopisja ...202  
Foucaultov dvom torej ni neka vnaprejšnja in od vsebine njegove zgodovinske 
analize ločena metodološka predpostavka, temveč sam imanentni metodološki 
sklep, izhajajoč iz njegove zgodovine. resnica njegove zgodovine tako pogojuje 
paradoksno sodbo, ki dvomi o vsakem razsojanju in od nas zahteva, da najbolj 
dvomimo ravno o tistem, o čemer se v sedanjosti ne dvomi.  
Literatura 
althusser, Louis, Izbrani spisi, Ljubljana: Založba *cf., 2000. 
arendt, hannah, Izvori totalitarizma. Ljubljana: študentska založba, 2003.
Bachelard, gaston, Oblikovanje Znanstvenega duha: prispevek k psihoanalizi objektivnega 
spoznanja. Ljubljana: studia humanitatis, 2012. 
Bloch, Marc, Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic. Ljubljana: studia humanitatis, 1996.
dolar, Mladen, Kralju odsekati glavo: Foucaultova dediščina. Ljubljana: krtina, 2011.
Foucault, Michel, Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana: Založba *cf., 1998. 
Foucault, Michel, Arheologija vednosti. Ljubljana: studia humanitatis, 2001.
Foucault, Michel, Nadzorovanje in kaznovanje – nastanek zapora. Ljubljana: krtina, 2004.
Foucault, Michel, Življenje in prakse svobode. Ljubljana: Založba Zrc, 2007.
Foucault, Michel, Vednost – oblast – subjekt. Ljubljana: krtina, 2008.
Foucault, Michel, Neustrašni govor. Ljubljana: sophia, 2009.
Foucault, Michel, Rojstvo Klinike. Ljubljana: študentska založba, 2009. 
Foucault, Michel, Zgodovina seksualnosti 1: Volja do znanja, Ljubljana: škuc, 2000.
Foucault, Michel, derrida, jacques, Dvom in norost. Ljubljana: društvo za teoretsko psihoa-
nalizo, 1990.
Foucault, Michel, chomsky, noam, virno, Paul, Človeška narava in zgodovina. krtina: Lju-
bljana, 2007.
kaluža jernej, Zgodovinopisje med sodbo in resnico: Michel Foucault in teorija zgodovinopisja 
(diplomsko delo), Ljubljana, 2012. 
Le goff, jacques, Za drugačen srednji vek. Ljubljana: škuc: Filozofska fakulteta, 1985.
Levi, Primo, Potopljeni in rešeni. Ljubljana: studia humanitatis, 2003.
Luthar, oto (in drugi), Zgodovina historične misli. Ljubljana: Založba Zrc, 2006. 
Poster, Mark, Foucault, Marxism and History: Mode of Production Versus Mode of Information. 
cambridge: Polity Press, 1984. 
veyne, P., »Besednjak razlik: kako pišemo zgodovino (pogovor s Paulom veynom)«, v: Vsi 
Tukididovi možje, Ljubljana: krt, 1990, str. 197–212. 
veyne, Paul, Foucault - His Thought, His Character. cambridge: Polity Press, 2010.  
internetni viri
Foucault, Michel, Les Mots et les Choses, Pierre Dumayet, 1966, intervju dostopen na: https://
www.youtube.com/watch?v=Xc7ksv5tQso, (27. 8. 2014).
grdina, igor, Zamišljena nezgodovina, dostopno na: http://www.pogledi.si/knjiga/zamisljena-
nezgodovina, (27. 8. 2014).
herodot, Phoenix, dostopno na: http://www.eaudrey.com/myth/phoenix.htm, (27. 8. 2014).
kosi, jernej, O zgodovinskih virih in njihovi interpretaciji, dostopno na: http://www.pogledi.si/
knjiga/o-zgodovinskih-virih-njihovi-interpretaciji, (27. 8. 2014).
Zgodovinski časopis | 69 | 2015 | 1–2 | (151) 203
Luthar oto (sprašuje sandi Čolnik), Večerni gost, dostopno na: http://www.rtvslo.si/odprtikop/
vecerni_gost/prof-dr-oto-luthar/, (30. 8. 2012). 
s u M M a r Y
contradictions of theory of historiography within Michel 
Foucault’s sceptical thought
jernej kaluža
if compared to other sciences, historiography has a specific relationship to its own history. 
Fundamental methodological assumptions have arisen historically in each science, but they are 
directed towards history only in the case of historiography. the method of historiography cannot 
be external to the content, i.e. history, that it is supposed to research. we attempt to consider this 
problem in the scope of Michel Foucault’s sceptical thought. our choice is by no means acciden-
tal, as Foucault repeatedly sought to point to the historical continuity of everything and rejected 
the establishment of any universality in the form of the concept of “human nature”, “justice”, 
“society”, etc. historical constructedness of each methodological tool and each seemingly self-
evident dogma by means of which we seek to think history is to be thought over. however, does 
such concept not lead us to a vicious circle of extreme relativism?
a discursive analysis of historiography that follows Foucaults example demonstrates at first 
that historiography is to be regarded as interlacement of knowledge and power. in doing so, we 
do not have in mind so much respective impacts of individual historical reigns on the historio-
graphy of a certain period, namely external and negative forms of limitation (censorship, ban), 
but rather internal power that is in the discourse conducted by historians themselves/ourselves. 
one of the main mechanisms of this kind is the distinction between true and untrue, which seems 
within the historical discourse so self-evident that it is considered unworthy of study, however, 
it must precisely therefore be the subject matter of discursive analysis. By means of analysis 
of several fragments form historiography of antiquity, we aim to demonstrate that the concept 
of the truth itself changes in the course of history of historiography and thus co-determines the 
transformation within the discourse. we turn our attention also to specific historical consciousness 
that accompanies historical discourse within which the imperative of truthfulness resists to the 
desires and requirements of the authorities in the present. a historian must take—as shown by 
oto Luthar and Marc Bloch—the side of the past rather than that of present and of the truth rather 
than judgment. however, this division derives itself into its opposite if the request of a truthful 
depiction of the past is incessantly set in a specific, limited, prejudiced present. the ideal of 
histriography is thus—even if historians constantly attempt to approach it from various sides—in 
its extreme unattainable, since we are incessantly immanently placed within a historical time 
and the point of pure exteriority of history is beyond reach. 
a similar problem can be encountered in Foucaults work, to be more exact, in his first book 
entitled Histoire de la folie à l’âge classique. Foucault does not consent to talking about madness 
solely from the external position of rationality, since he wishes madness to be the subject of his 
book as well. however, it is on the other hand impossible to write a book from the point of view 
of madness. he appears to require a dual position which would be infinitely near and infinitely 
far away from madness. it seems that the same twofold ideal appears also within the history of 
historiography. on the one hand, historians are expected to be familiar with the events, even to 
take part in them (herodotus and Persian wars, thucydides and Peloponnesian wars, etc.), and on 
the other hand it appears that merely distance form events provides a guarantee for detachment 
and objectivity. however, distance itself can result in mistakes, simplification or enhancement. 
Foucault encounters the same issues in his work Histoire de la sexualité i, in which he seeks to 
j. kaLuŽa: Protislovja teorije zgodovinopisja ...204  
call back in question practices of searching for the truth in the expression of direct experience 
of sexuality. he is not so much interested in the contents of the truth, but rather in the question 
of its whereabouts: why do we seek the truth in direct experience, but at the same time refuse to 
trust it, why do we expose it to tests and additional interpretations?
From here stems immanently also the question of historical judgment: can judgment be 
passed by someone who experienced something or, conversely, can judgment only be passed by 
someone who is detached and therefore objective? we seek to demonstrate in general through 
Foucault and the history of historiography that historiography cannot avoid passing judgment 
that is always—albeit implicitly—present within it. this raises the concluding question: what, 
if any, is Foucault’s judgment that stems from the history? if we sought to demonstrate that 
the interpretation of the past always has an impact on the present, what is the extent thereof in 
case of Foucault himself? did he—by pointing to the co-effect of power and knowledge that is 
sustained throughout history—find a point that avoids any imperative of power in the present, as 
it can always be merely a consequence of limited and historically conditioned comprehension? 
our concluding theses are as follows: Foucault is, like all other historians, immanently placed in 
time and his theory implies specific methodological behaviour that originates from his historical 
analysis. if in history Foucault incessantly finds merely historically conditioned truth, this does 
not imply relativism, but methodological doubt which gnaws the method of historiography itself. 
this doubt is an immanent judgment which is in the present caused by his analysis of history, a 
judgment that in advance condemns any judgment that would be based on history and would at 
the same time pose as universal and timeless.