Ocene in poročila
CENE VIPOTNIK, DREVO NA SAMEM
Resnično zadoščenje takale lepa knjiga, kakor je Vipotnikova zbirka, ki je izšla pod konec leta pri nekdanjem Slovenskem knjižnem zavodu. Njegovo ime je bilo sicer vsa ta leta po vojski prištevano med prva v naši poeziji, ali bilo je potrebno še tako bolj vidno potrdilo, da se v svojem izročilu nismo ustavili ali šli, kar se je le prevečkrat godilo, rakovo pot. Tukaj pa je umetnost, kakršna je navadno redko sejana, in v nji odmev nedavnih in današnjih dni, ob katerem se moraš pomuditi in se mu nemalokrat brez pridržka prepustiti.
Dijaški list 2ar je v letih 1930—1933 natisnil Vinku Vipotniku več pesmi in lirične proze, ki' govorijo, da izvira njegov pesniški rod iz ekspresionizma. Iz tistega plemenitega ekspresionizma Cankarjevih in Zupančičevih dedičev, ki je gojil v mladem človeku visoko etično zahtevnost in češčenje lepe naše besede. Ob njem se je pesnik zavedel, da ima v duši povabilo za državljanstvo lepšega sveta, vzvišenega nad klavrno stvarnostjo. Tega povabila ni mogla preklicati proletarska mladost doma ne v mestu, kamor ga je gnala želja po učenju, ne preganjanje na šoli ali revščina v službi na deželi. Od tod pa je poganjala trpka žalost že v njegovih študentovskih poskusih, še najbolj v liričnih črticah, ki so rasle v melanholično trudnem ozračju Mrzelove proze. Prav na to Vipotnikovo liriko v prozi je vredno opozoriti, ker kaže še bolj ko takratni njegovi verzi tanek posluh za besedo in podobo — marsikatero srečaš še kasneje v njegovi pesmi. In če je bilo videti, da ta občutljivost za pretanke utripe ne more najti poti iz žalosti, obupov in rahlih upov mladostne melanholije, je bil to vendarle pravi ustvarjalni dar, ki te je moral prevzemati s svojimi novimi in presenetljivimi podobami. Tak dar se ni dal zatajiti in je bilo treba le še nekaj let, da se je še vse drugače izvirno izlila njegova pesem in ovrgla sodbo, češ da je »ugasnil«. To se je zgodilo v Dejanju in Ljubljanskem Zvonu.
Kje je prava moč in novost te poezije? Morda bi to še najprej utegnil povedati ob Tujini, ki je zraven ena izmed zgodnjih Vipotnikovih pesmi. Kar ti zadeva ob srce, to je podoba in občutje utrujenosti, ki je legla na človeka hkrati s prahom praznih dni. Medtem ko človek sklepa žalostne račune svojih porazov, pa se življenje pred njim noče ustaviti, valovi z vetrom po
277
pšenici in vabi za seboj s pticami, ki se odmikajo v presrečnem begu na večnem nebu.
Jaz zapuščen iz zemlje bilke rujem.
Ta nedopovedljivo trpka nepomirljivost z življenjem, ki ne pozna veličine ne razmaha v svobodne daljave, je presimljiva, da bolj ne more biti, najbolj učinkovit vrh — in podobnih je še cela vrsta — poleg tega pa do kraja naraven.
Veter, drzni svobodnjak, slovesno sonce, pomlad — taki elementi ne-ugnanega življenja so kakor nezadržen klic potepuškim sanjam in hrepenenju, naj plane na ladjo luči, v višave, v daljno usodo brez imena — v višji svet, ki je veličastna lepota in prostost človeka vrednih dejanj. Ta klic je v pesniku najmočnejši glas in te mora zato tudi najbolj potegniti za seboj. Ali nič manj niso resnična in elementarna spoznanja, da je le prepogosto vržen v samoto, ki se vanjo ne more vdati kakor drevo na samem, da ga obdajajo dež, dolgčas, blato in ponižanje. Grenko je to življenje — hkrati pa vendarle čudo, ki neprestano drami pričakovanja. In kolikor višje in bolj neučakane so želje, toliko silnejši je potem nož obupa, ki rije po človeku, toliko bridkejši je občutek groze, ki se nateka kakor jez, toliko bolj krčevito se upira duša, da bi jo zagrnila preteča noč, preden je človeku dano pognati se na velike poti.
Kakor prevzema v Vipotnikovi pesmi zagon za višjim svetom, tako in morda še močneje zagrabijo taka spoznanja, da ga je zavratni čas ukanil, vklenil in kdaj tudi pobil na tla, tako da si izmučeno srce zaželi, naj ga do kraja zmelje, samo da se odpočije. Redek je tukaj odsev do neke mere pomirjenega razmerja do življenja; in še ta ob pogledu na mater in otroka, ki »zvezde kot drobtine mu padajo v skodelo« — ker pač še ne pozna sveta. In jasno, da hudega ne more zakriti žarek, ki se ko cekin trklja na pismo prijatelju. To zlato dobro sonce, ki s srcem sveti na list, budi vendarle nekam krhko vero v rešitev.
To raznierje 'do življenja se je pomembno dopolnilo in poglobilo v letih, ko se je osebno trpljenje združilo s skupnim narodnim. Med pregnanimi so bili tudi njegovi domači in pesnik sam je bil med tistimi, ki so jih odtrgali od družine in poslali v tuja taborišča. Mračne podobe nasilja, umiranja, smrti in moreči občutek vklenjenosti obujajo trpko, zamolklo udarjajočo besedo obsodbe in upora. Iznad osebnih bridkosti, iznad plahutanja smrtnih ptic pa se vzpenja ne samo vprašanje, kje je tisto slovesno življenje, ki smo ga takrat pričakovali, ampak tudi zanos spričo upirajoče se domovine. Zena, ki mu oživlja spomine in pričakovanja ljubezni, prehaja skorajda v simbol domače zemlje, ki se koplje v žrtvovani krvi, pa jo zato toliko bolj prežarja volja vseh rodov, da se v hudournem uporniškem ognju poganja v viharne zarje novih, veličastnih časov. Malokdaj govori pevec s svojo privzdignjeno besedo tako iz duše vseh, kakor je bilo to na tistih padovanskih pogradih.
Sla po velikem in lepem in grenki računi ob nedoseženem, poslavljanje od omam mladih dni — tukaj je srce Vipotnikove poezije in to se je še posebno ubrano in zrelo razodelo v nekaterih novih pesmih. Kjer je izpovedoval ta osnovna razpoloženja, je že od kraja navadno našel zanje pravo besedo in ritem. Pravo, to mislim naravno besedo, ki seže v sredo stvari, ponazarja posebno občutje, včasih pa je s svojo rezko vsakdanjostjo priča nepomirlji-vega boja s sivim, ponižujočim in brezobzirnim svetom. Taka prvotna moč je v besedi tudi, kadar je drzno prestvarjena, saj zaživi ž njo življenje v novi obleki in luči. Omenil bi samo Pogreb in v njem posebno izzivajočo podobo: »skljuvan obraz koščeno kokodaka«, ki je pretresljivo resnična, kakor je bil tak izpit mrliški obraz z ostrim nosom ko ptičji kljun. In zato je tudi glas rezko, obtožujoče zmaličen. Za tisti dež, ki šiva venomer, povem samo pripombo preprostega poslušalca, ki ni mogel v sebi zadržati priznanja: »Ampak res gre prav tako dež!«
Vendar pa je mik nove besede ali redkega metaforičnega zasuka včasih silnejši od miselne in čustvene teže. Takrat v verzih ne zapolje kri, ampak so kakor preplet cvetja metafor, kdaj tudi nekoliko eksotičnega in bizarnega cvetja. Podobe se gnetejo, izražajo lahko tudi pesnikov nemir, kakor ga po
278
svoje ritem z neltimi novimi enotami in zarezami, ali moč teh podob ni enakomerno razdeljena. In če je legel na nekatere besede iz prvih njegovih del prah časa, morda niso tako daleč od kakšnega »jada« ali »poseta« tudi taki primeri eklektičnega jezika, kakor je smrt, ki razi, čebmjavi mesec ali nikari, kjer zveni beseda, ki je nekod morda celo ljudska, vendarle literarno, artistično. Podoba »dan upogiba zlato hrbtenico« je bila nemalokrat občudovana, da so spričo nje skoraj prezrli pravo moč pesmi, ki je drugod. Drzna je in sili čez okvir, preveč drzna, da bi bila lahko skladna in bi jo mogel sprejeti vase. Zato rajši ne silim vanjo in se zadovoljim z vtisom zlatega risa, ki ga črta na nebu. Nekaj podobnega je tisto srce v Šimnu Sirotniku ali malo jasna podoba grozljive gospe v Obisku.
Zato pa je tukaj zraven prej v parafrazi posnetih mest še vrsta takih, ki ne morem mimo njih, da ne bi omenil vsaj nekaterih. Tak je na primer že začetni stavek v Pesmi o ljubezni ali tiste poševne hiše in domače strehe, ki sijejo umito. V Zalostinki imaš čudovito sonce, ki bo »v vejah tekalo za ptico, paslo po travnikih čebelje roje«. In potem v verzih, ki jih je rodilo izmišljeno sovražno sporočilo, da je brat padel, v pretresljivo spremenjeni ritmični intonaciji ena naših najbolj veličastnih podob:
Angela strašnega udarijo peruti in večnosti zazevne silna lesa in vstane senca mila od telesa in skoznjo gre, da ni koraka čuti.
Ko pa stopiš za žlahtno pojočo besedo Dvogovora, Aprilske idile ali Jeseni, se vzdigneš v presunljivi žar slovesno milega ljubezenskega vabila, in ta žar strm en j a drhti še, ko so splahneli glasovi blažene omame in je privid mlade lepote, ki se je prej razstrl hrepenečemu srcu, izginil v spoznanju drugačne resničnosti. Tam magične besede ljubezni, ki so kakor obred in zarotitev:
Ti si od davnodavnih let kakor al6e gosti cvet v meni spočet.
Za njimi pa občutje samote in ta samota se še bolj zareže v človeka spričo lepote, ki se mu odpira pred očmi:
Utihnil je svetli šepet omame, med mahom zamolkle ciklame žarijo same.
Včasih je bila za Vipotnikovo pesem značilna zrahljana, nekam razse-kana kompozicija podob in ritmov. Ustvarjalo jo je neuravnano, neenakomerno dognano doživetje, pa tudi notranji nemir. Čutiš, kako se je pesnik odbijal od mučne stvarnosti, se spopadal ž njo, se skušal ž njo spraviti, pa se tudi predajati mikavni ustvarjalni igri. Njen odmev je dražljiva nova realnost njegove besede in ritem s svojimi moderno občutenimi premenami, ki dajejo tolikokrat občutek nevezanosti, včasih skoraj svojevoljnosti in ustrezno poudarjajo vsebinske prehode. Tu naletiš precej pogosto na vozle, ob katerih se tek besede, misli in čustva zadrži, nagnete, se tare in se potem spet razhaja. Takih primerov, kakor so verzi: Mogočno luč vali vigredni dih; strma noč, zamišljena, z menoj / iz senc in sanj gnete telesa; ponosna vem: zemlja se upira; iz vlažnih samot / gozdov silne vzletajo ptice — takih primerov zadržanega ritma v novih pesmih skoraj ni. Pesem se je umirila, zraven pa zapela polno, posebno v prej omenjenih. In tam je med drugimi morda najlepši, najbolj ganljiv Vipotnikov verz:
bilo je svetlo, kot da k jutru gre.
Za njim trepeče vsa tista miloba, ki jo pozna mladost in ljubezen in ki je     _ v nji že slutnja in žalost slovesa — lepota, ki ji ne veš imena.        Lino Legiša    279