Katolišk cerkven list. Tečni V MIK. V Ljubljani 12. matica serpana 1866. MAst 2$. Usmiljene sestre. TDalie.^ Tudi molitve ne pozabljajo, čeravno jim zanjo ne ostaja dosti časa, ker Kristusu v revežih služijo: pa brez molitve bi njih serca oterpnele. Huda skušnja jih tudi veliko od perviga sklepa od-verne, in morde samo četert jih svoj namen redu se pridružiti — doseže. 31nogo jih mora odstopiti zavolj bolehnosti; mnogo zavolj premalo bistriga uma: mnogim upade seree zavolj težav ter se 7>bernejo ali v lajši red ali pa ostanejo med svetam. In kdo bi vender še zamogel dvomiti, de bi kakor zlato v ognji poskušene device ne imele v sercu plameče ljubezni, in Božjiga poklica? Taka devica je prava, je resnična junakinja, ki jo mora tudi naj bolj spa-čeno seree spoštovati. Oče brezbožnikov elo, Voltaire, se jim je močno čudil in rekel, de nikdar večiga daru na zemlji ni, kakor rra tc rahločutne device po bolnišnicah človeštvu donašajo. In krivoverci, protestanti, zlasti Angleži spoznajo, de jim pri vsi bogatii še usmiljenih sester manjka, de'pa ljubezen, ki ta sad rodi, biva edino Ie v katoliški cerkvi. Zares zamore svoje življenje za druge le samo tisti dati, kdor se je posvetnosti popolnama odpovedal. Kdor pa je na svet le z nitko še na-tvezen, mu že sebičnost moč in poterpežljivost v bolnišnici gotovo podkopava in slabi. Te čiste resnice se vsakdo lahko o kužnih boleznih po bolnišnicah prepriča. Posebno o koleri usmiljenih sester niso nikoli dosti prelivaliti mogli: komaj je ena zavolj vedne postrežbe obležala in umerla, že so bile druge na njenim mestu in po več se jih je za po-skušnjo oglasilo. Kako pa na jetnik i po bolnišnicah o tacih časih delajo, naj poterjajo besede franeoskiga za duhovne redove sicer ne preveč unetifra zdravnika. ® .. »l>rej (po duh. redovih) dobro oskerbovane bolnišnice so se najemnikam prodale, ljudem večidel neobčutljivim in slabiga zaderžanja, ki so prisiljeni bolnikam streči, de bi sami zavolj pomanjkanja ne zboleli. Tako malopridni so postali, de se mora za rane potrebno žganje po barvi in okusu spreminjati, ce ne hi ga vsiga poserkali. Občutljivi so samo za denar in kako uro bolnikovo; pri komur nič ne čutijo, ga zanemarjajo večidel njemu v korist, ker skušnja priča, de taki brezdnarni reveži dalje žive, kakor dnarni, kterim po vsi moči strežejo in želje spolnujejo. Slednjič so silili k postrežbi v bolnišnicah naj slabeji vojake, elo jetnike in zapornike galej. In te smeti človeštva se rabijo za sv. dolžnost , kteri edino le izvoljene duše zadostiti zamo-rej o! Bolnišnice so se sicer zročevale najemnikam, ki so naj manj zanje tirjali, zato so pa potem tudi prav zvito shrambe zopet v najem dajali in slamnice, žimnice, blazine it<1. razproda jali". „„Samo duhovni poklic, ali vojaška palica zamoreta pomagati"". In ravno iz slednjih besedi, de namreč duhovni red in vojaško palico skup postavlja, zamoremo skleniti, kako malo ga je o tem spričevanji vnetost do duhovnih redov vodila," temveč de mu je gola strašna resnica te besede iz obtežanih pers izgnala. Pa bo kdo rekel, saj so zdaj naše bolnišnice z dobrimi strežeji oskerbljene, činm bomo drugih iskali? Brate, kaj pa ho z dobrimi strežeji, ako nas Bog s kužnimi boleznimi obiše?llo mar toliko bolje, kakor na Francoskim? In zamore li naj boljši dekla usmiljeno sestro namesto vati? Odgovori mi na to vprašanje..\aj ima strežej angelsko voljo vse prav dobro opravljati, ali pa zares more po angelski volj: storiti? Kratko ne! primanjkuje mu vednosti in s. cnosti, ki pa ste ravno pri boleznih !nko potrebne, de utegne samo zavolj te pomankljivosti bolezen delj terpeti ali elo hoinik umreti. Kteri najemnik ima toliko skušnje, vednosti in ročnosti v bolniški postrežbi, kakor ravno usmiljena sestra, ktera se perve tri leta vedno podučuje, vadi in skušnje starejih sestra posluša? Usmiljene sestre nad vsakim bolnikam natanko pazijo in vse naj manjši spremembe in znamnja bolezni zdravniku naznanjajo, ko najemniki ali iz lenobe ali iz nevednosti imenitne in razločivne znamnja in spremembe bolezni zamol-čujejo, de se zdravnik nič ne zave, pri čim de je. Usmiljene sestre zavolj vesti, naj gotovšiga višiga varha, vse zdravnikove povelja in sporočila zvesto ročno in urno spolnujejo, in skrivno donašanjc jedil je pri njih skor nemogoče. Ali so vsi strežeji tako vestni? Ali ne premore belič v pest potisnjen neznano veliko? Usmiljene sestre res prav po mater-no bolnikam strežejo, in zatorej jim ljudstvo toliko zaupa, zatorej gre vsak rad v njih usmiljeno postrežbo, ko se pa (iz vsakdanje skušnje se lahko vsak prepriča) bolnišnice z na jetniki boji huje ko °Snj*? iu ako je le mogoče, dolgo raji terpi, kakor hi vanjo šel. Koliko pa zaupanje in mir duše in serca k zdravju pomagata, vsak, zlasti zdravniki dobro vedo; gotovo več kakor polovica povžitih zdravil. Toliko od postrežbe, zdaj še od varčnosti usmiljenih sestra. (D. si.) Nekoliko iz misionskih naznanit* (Od 1. sušca 1854 do posled. sveč. 1855.) (Dalje.) Koliko spremenjenje, ako se na lansko leto ozremo, ko so zamtirci tolikrat delavce dražili in nadlegovali, se med seboj prepirali, in se komaj z nar večim prizadevanjem dali potolažiti! Kdo je to storil? Ali ne vidimo tukaj Božje roke, moči njegove gnade, ki svojim oznanovavcam pot načenja! Postrežba, s ktero je ozdravljanje njih rojakov vidno napredovalo, oblačenje in reja domorodcih otrok, hiša, ki je bila tako čudna proti drugim, lepo obdelovani vert, razne dela, kakoršnih še svoj živi dan niso vidili, vse to se je zmiram dalje okrog razglasovalo, in je vsak dan trumo radovednih privabilo, ki so hotli z lastnimi očmi viditi, kar so slišali, in ptujee sami pozdraviti, ki so toliko čudniga v deželo prinesli. Zraven tega so bili otroci kakor pomočniki k začetku olikaniga in čedniga življenja. Mogli so paziti, de ni kdo z orožjem v hišo stopil; le brez orožja de smejo očete pozdraviti, tako so otroci jim oznanovali, kteri so prihajali. Slehern je bil rad pokoren temu opominovanju. V vsih okolišinah je dobro za mision, ako bojne ljudi, kakoršni so liaričanje, misel presunc, dc je ta kraj posvečen, na kteriga se ne sme z orožjem. Fantiči so to povelje moško in z nekako priljudnostjo spolnovali. Marsikteri poglavar, ki jc prišel iz daljne dalečine, ni mogel zapo-pa>ti, zakaj vender dc bi mogel svojo sulico odložiti iu je otroka izpraševal zavoljo tega, kteri mu je lepo mirno odgovoril: „kdor hoče našiga očeta pozdraviti, mora svoje orožje zunaj pustiti1*; in mogočni se je podvcrgel, je sulico zunaj na zid naslonil, ter smel potem brez zaderžka v poslopje iti in po njem vse ogledati, kolikor se mu je ljubilo. Ker jc Barjanam družljivost in zgovorljivost prirojena, so take obiskovanja sicer veliko časa vzele, dale so pa tudi priložnost, ljudi na Boga, na cil in konec človeka zavračevati, ter z umno previdnostjo uiarsiktero dobro seme vsejati. Zah"j tudi v nar bolj zarobljenim neznabožcu dremlje zavednost do Boga; lc zbuditi jo je treba, de se hrepenenje obširnišiga spoznanja vname. Tako so apostolski namestnik s priserčnim veseljem spoznali, dc je marsikteri ravno iz tega namena bolj pogosto hodil, de sc mu je spoznanje Božje zmiram bolj budilo, na kar de poprej nihče še mislil ni. .Med mnogoterimi poslanstvi, ki so prihajale od vsih krajev, marsikterikrat od silo deleč, je prišel tudi M o ga s svojim poslanstvam Beriškiga naroda. Le ta pride neko saboto-večer k g. Pro-vikarju in jim napove to poslanstvo, ki je štelo 60 oseb, reši jih pa ob enim iz napravljene zaderge, ker jim pove, de bodo poslanci pod milim nebesam spali in dc jim ni druziga treba, kakor derv in javc (olu podobne pijače). Dali so jim obojiga; na jutro pa jc bilo pozdravljcnje odločeno. Po sv. maši Moga zopet pride in naznani, de so možje v dvoriši po časti razstavljeni, in čakajo gosp. Provikar ja, •le bi svoje poročila opravili. Hcjenci so prosili, icr sc pri pozdravu v red in verste vstopili, kar jc temu djanju posebno slovesnost dalo. V tem ko so se rcjcnci v red stavili, so dali gosp. Provikar za poglavarja primernih oblek, za vsaciga spremijav-cov pa motoz steklenih biserov pripraviti, ter so se podali skoz vert na dvor, v kterim se je bila obilna množica pod štirimi poglavarji v štirih razdelkih razverstila. Ko gosp. Provikar pridejo, so sulice vzdignili in domorodno pesem zapeli, pa nobeden se ne gane s svojiga mesta. Apostolski namestnik se usedejo pred svojo malo trumo na stol. Ko pesem iz-poio, pride vodja v sredo in Moga z njim ter g. Provikarja nagovori v svojim domorodnim jeziku, Mogu je pa besedo v bariško pretolmačil. Po dol- gim vvodu, ki je bil s šegami spremi jen, reče „de so mu Beriški poglavarji naročili, naj jim njih si-novsko počešenje opravi, se zlasti za to zahvali, de so jim Moga-ta nazaj pripeljali, ki so mislili, de ga ne bo nikoli več; pa de jih vabijo, naj pridejo v njih hribe, kjer so jim zraven senčne ta-marinde na visokim in zdravim mestu hišo naredili, od kodar bodo zamogli vse njih hiše pregledovati. — Gosp. Provikar so odgovorili: kako priserčno jih veseli dobrovoljnost, ktero jim ves Beriški narod naznanuje, in de bi že radi zdaj v njih gostoljubno vabljenje privolili, ako bi jih mnogotere dela v Gondokori ne zaderževale. Ako jim pa Bog življenje ohrani, bodo prihodnje leto njih željo spolnih. — Zdaj se vodja približuje, nekoliko stopinj pred apostolskim namestnikam poklekne, se spoštljivo z životam priklone, in v takim stanu z rokami ob desnici in levici po pesku praska. To viditi, gospod Provikar vstanejo, mu naproti gredo in reko, de naj vstane in k njim gre. Poglavar je zaterdil, de tega ne sme, prosi, de naj pripustijo in se spet usedejo, dokler ne bo ta dolžnost dopolnjena. K temu še Moga pristavi, de bi bili vsi žalostni, ako bi v to ne privolili. Ko se je poglavar do stola priplazil, prime v ravno takim stanu gosp. Provi-karjevo desnico, jo nese k svojim ustnicam, potlej na svoje čelo iu še le ko se je roka njegove glave dotaknila, vzdigne svoj silno razvescljeni obraz in reče: „Zdaj je prav! ti si veliki oče! oče Bariča-nov, ob enim tudi naš oče! mi vsi bi bili žalostni, ko bi ti svojiga spoštovanja tako ne smeli skazati, kakor se spodobi". Potem jc prosil, de bi smeli tudi njegovi rojaki priti mu roko kušnit, kteri so se jim ravno tako približevali, kakor glavar. Le temu pa, ki jc pred g. Provikarjem klečal, so ukazali rudeče oblačilo darovati, iii še le potem se je na svoj stoliček zraven njih usedel. Ta čudna šega je čez uro dolgo terpcla, in otroci su tačas mnoge pesmi peli. Poslanci so bili zjutraj in zvečer z velikim volam pogostovani, kteriga je bil nek glavar poprešnji dan gosp. Provikarju poslal. V obilnim veselji so potem šli z Gondokore, poprej pa so jim mogli še enkrat obl jubiti, de jih bodo prihodnje leto obiskali in svojo hišo v posest vzeli. Zraven tega so pa imeli gosp. Provikar še veliko opraviti z misionišnico, z vertnim plotam, ki ni kljuboval ne ljudem ne zverini, z vodo, ki je bila veliko zemlje odtergala. Od deleč so pošiljali poglavarji bičje za popravljanje strehe in kole za vertni plot. Dobivali so zanje bisere, pa to leto so bili z manj zadovoljni, kakor pretečeno leto in veliko rajši so nosili. Ako se pomisli, de je mogel ubogi zamurcc butaro trave, na priliko naših škop-nikov, ali pol čevlja debelo deblo velikrat dan hodit deleč, nekaj na glavi, nekaj na plečih nesli; je bila pest steklenih biserov gotovo mala reč za njegovo robo in trud. Poslopje pokrili in verte ogradili so bližnji sosedje; jez pa so mornarji naredili, — vse pod vodstvam in pred očmi g. Pro vikarja. Do vnebohoda je bilo vse to dodelano, tako de se tudi v nar hujših plohah ni mogla voda več v znotranje stanovanje cediti, jez pa je že o pervi po-vodnji na čevelj debelo nar rodovitniši persti vertu privernil. To se je ljudem posebno mikavno zdelo, ker so vidili, de reka vse spet povračujc, kar je v poslednjim deževji odtergovala. (D. si.) Reseitovanfe med katoličani in kalvinci. Ko so se Lutrovc in Kalvinove zmote v 16. stoletji tudi na Francosko vsilovale, so imeli oboji med seboj besedovanja ali prepire, de bi se pora-zumeli. Eden tacih razgovorov je naslednji, kakor ga iz stare zgodovine posnamemo. Ludovik Burbonski, Montpensier-ski vojvoda, knez kraljeviga rodu in serčin branivec katoliške vere, je bil svojo hčer Franciško Henriku Robertu, Bullionskimu vojvodu, zaročil, ktera je bila pa po svojim možu in z njim vred v krivoverstvo zašla. To je njeniga pobožniga očeta silno žalilo, in je torej razgovor napravil, de bi svojo malopridno hčer in njeniga moža zopet v sveto zveličavno cerkev zavernil. Od katoliške strani sta bila zvoljena Simon Vigorius in Claudius\aintes, velika in učena bogoslovca, ki sta bila oba tudi pri sv. Tridentinskim zbirališu. Od krivoverske strani pa sta prišla Janez Spina, miniški uskok, in Hugon Sorellus, kteri je bil zapert, ker je bil neke ne-spoštene bukve na svitlo dal, za zdaj pa je bil iz ječe izpušen. Prepir je bil v mescu malim serpanu 1566, pri kterim sta pa kalvinca, v tesnobo vgna-na, rajši Božjo vsigamogočnost tajila, kakor de bi bila Jezusovo pričujočnost v nar svetejšim zakramentu spoznala. Tako huda je terma krivovercov kteri ne išejo resnice! ltajši v očitni in spoznani zmoti žive, kakor de bi se ponižali in verovali. Ta prepir se je bil kalvincam tako slabo obnesel, de so v svojim prihodnjim zboru sklenili, se s katoličani ne več v prepir podajati, de bi namreč njih novi skovani evangeli ne imel kaj terpeti, ker si niso upali spričati, kar so terdili. To sta spričala kalvinca Gene bran dus in pa Launovus, kteri je tačas kakor „predikant" v zboru govoril, poznejši pa jc bil katolišk. Bavno ta tudi priča, de je bil Sorellus, eden kal vinskih prepiraveov, v tem razgovoru od sv. Rešnjiga Telesa tako pobit, de je Kalvinove zmote naslednjič zavergel in se v katoliško cerkev povernil, za ktero se je potlej v svojih spisih tako serčno zoper kalvinarje poganjal. re sta pa una dva, zavoljo kterih je bil prepir napravljen, svojo zmoto spoznala ali ne, ni povedano. Ogletl po Slovenskim. Iz Ljubljane. V nedeljo okoli štirih ho ne podali od tod proti Terstu novi misionarji za Prednjo Afriko, za zdaj 4 duhovni (gg. Jož. Staller, Mihael Warnitsch, Frane Norlang in Alojzi Pircher, iz Briksenške škofije), in pa 12 rokodeleov, Tirolcov. So pravi možaki in viditi prav pripravni zasveti mision; Bog jih spremljaj! — Od g. Možgana je ravno te dni prišlu pismo do njegoviga milostiviga škofa, v kterim naznanja, de je še nepre-nehama zdrav, in de ga zamorci Kiki prav radi imajo; nar hujši nasprotniki so mu komarji in dnararji (kopče-vavci). — Drugi zvezek „cerkveniga govornika slovenskiga duhovstvau se že natiska in upamo, de bo sredi prihodnjiga mesca že gotov. Pervi zvezek gre dobro spod rok. — nDrobtinceu za 1855 (njih 10. tečaj) so ravno prišle na svitlo. Na čelu imajo podobo sv. Liharde, koroške grafinje: pastirsko ogledalo obseže pridige osnovane za godove svetnikov sploh, v ogledalu blaženih možje tudi Frančišek Ksaveri, ranjki Goriški vikši škof; v prigodbah pa, kako so se koroški Slovenci pokritdjanili. Sklep obsega sostavuo obravnavo „kateketikett od prečsstitiga korarja g. Jožefa Rozman-a, s čimur je slovensko slovstvo z novim steblam obogateno, kakoršno se je dosihmal v našim jeziku pogrešalo. Dobi se tudi posebej. Druzo je vse prav, eno bi bilo škoda, ko bi se spolnilo: „Drobtince" v svojim predgovoru slovo jemljd, in ne mislijo več izhajati; vender nam tisti „berž ko nea in „raenda" upa- nje dajeta, de so se samo malo pokujale, se bodo pa v prid Slovencov že še prikazale ob svojim času. — Iz Tersta nam piše 10. t. m. gosp. misionar Pircher: G. Erlactaer iz Tridentinske škofije ne pride za nami (kakor je bilo na 27. t. m. določeno). V Egiptu je strašna kolera, (tedaj toliko več molimo za misionarje!) Hvala Boga! po daljnopisnim naznanilu se zastonj peljemo, (bda je nekaka opovira v začetku). Dunajčan (neki rokodelec, ki mende nima dosti misiouskiga doba), ostane. * Ravno kar so v založbi Mat. Gerker-ja z dovoljenjem visokočastitljiviffa Ljubljanskiga škcfijstva na svitlo prišle: vRajske Cvetice" ljubi mladosti v pobla-ževanje serca podarjene ali podnčne in molitevne Lukviee za otroke, pa tudi za bolj odrašene po Krištofa S m i d a. Te bukvice na 314 straneh obsegajo branje in molitve. Branje ima štiri oddelke: 1. pervi poduk od Boga za ljube otroke, 2. mali katekizem in kratek poduk za spoved in sv. obhajilo za otroke, 3. fot proti nebc-sam za otroke ali opominovanje k čednosti, 4. od stre-ženja pri sv. maši. — Molitve pa so: 1. vsakdanje, 2. pri sv. maši, 3. za spoved in sv. obhaiilo, 4. za po-sebniši praznike, 5. mnogoverstne posebne molitve. 6. popoldanje ali večerne molitve (litanije vt-ih svetnikov, lavretanske litanije). 7. sv. križev pot, 8. cerkvene pesmi. Pridjana jim je tudi prav lepa podobica deteta Jezusa, ki je naša pot in naše življenje. Slovenska beseda je izverstna, natis posebno čeden, cena nizka. Mislimo toraj, de bi bile te bukvice posebno lepo in koristno šolsko darilo. \a Brezovei smo peto nedeljo po binkoštih zares serčno veselje obhajali, ktero se nikakor popisati, ampak le občutiti da. Bili so namreč od vsih faranov toliko spoštovani, od naši~a milostljiviga kneza in škofa novoimenovani gosp. fajmošter Janez Potočnik slovesno "mesteni. Ko se je vsa fara že delj r-a«a k ti »Inv-eHnosti pripravljala in je bilo ▼ saboto večer že vse polno mlajev krog cerkve do šole in farovža nastavljeno , je bila tudi cerkev znotraj vsa olepšana; s šopki in venci pre-prežena, je zares kakor ozaljšana nevesta svojiga ženina pričakovala. Komsj se je zaželeni dan zaznal, že je pokanje možnarjev ne le domačim, ampak tadi sosednim faram veselje Brezovške fare oznanovalo; in je skor neprenehama ves dan in še pozno na večer terpelo. Kakor so tudi visokočastiti okrajni dekan gospod Jožef Zupan z navadno ginljivo besedo pač prav v pridigi omenili, se bo ta dan za vso Brezovško faro po pravici vedno med tiste štel, ki so v človeškim življenji ko mejniki postavljeni; in tacih dnevov ima vsaki človek nekoliko, n. p. kerstni dan, dan perviga sv. obhajila itd. Razložili so na dalje v pridigi, narprej dolžnosti fajmoštra do faranov, namreč njim, kot svojim ovčicam, od kterih bodo nekdaj odgovor dati mogli, resnice sv. vere skerbno oznanovati, jih pri studencu Božjih gnad, v sv. zakramentih, napajati, in zanje vedno moliti. Potem so pa zložili dolžnosti faranov do njih fajmoštra; namreč, de so dolžni besedo Božjo ne le zvesto poslušati, ampak tudi v svojim serca ohraniti in po nji živeti; sv. zakramente v svoji domači cerkvi prejemati, in sosebno za svoje duhovne pastirje moliti, zakaj, kakor strela le v tarne in visoke drevesa rada vdari, so djali, tako tudi satan iše sosebno predpostavljene s svojo peklensko strelo oslabiti. Posebno ginljivo pa je bilo, ko so novima fajmoštra začeli Brezovške farane izroce-vtti, in sicer naj prej očete in matere, predpostavljeno in starčke, bolnike in reveže, potem odrašeuo mladost in poslednjič otroke, kteVe so, kot njih učenik in duhovni oče, že popred toliko radi imeli. Pač prav so to omenili, de, ako hočemo kdaj boljših časov pričakati, moramo pri mladosti pričeti, de se mladima serca Ijabezcn da sv. čednost vcepi, ohranaje in aterdaje. Malo ktero oko je bilo brez solz. Za tem nekako resnobnim veseljem pa je še lepši, serčniši veselje prišlo. Po dokončani službi Božji, pri kteri ste se med drugimi lepimi pesmami tudi dve, za to slovesnost novo narejeno pele, smo se podali v zares lepo prostorno novo šolo, ki je bila s posebnim trujenjem noviga fajmoštra zidana. Ko so visokočastiti okrajni dekan noviga fajmoštra, spremljeniga od enajst drugih dahovnov in več prijatlov v šolo med otroke pripeljali, so ti, že komej jih perčakovaje , bolj s straham nas po keršansko pozdravili : „llvaljen bodi .Jezus Kristus!M Gospod okrajni dekan poprimejo to pozdravljenje bolj krepko, in tudi vsa polna šola bolj glasno odgovori: Amen na vekomaj! Ko so pa gosp. dekan rekli, dc jim poprejšnjiga učenika kokor njih fajmoštra pripeljejo, so so otrokam že začelo od veselja oči lesketati. Ko pa vse potihne, pristopi lepo belo oblečena deklica Johana Pivk z vencam na glavi in začne v imenu vsih šolarjev govoriti tako: ,,Prečastiti gospod fajmošter! Veseli dan smo doživeli! Naše mlade serca od veselja kipijo, ko vidimo, de nam je Božja milost po svitlim škofa Njih za noviga faimoštra zvolila. Današnji dan nam bo v vednim spominu. Serčno se jim zahvalimo za lepo šolo. ktero so nam s tolikim trudam napravili. Kakor mili Jezus, so tudi dni nas otročiče tu sem poklicali, in so nam mano nebeških naukov lomili iu podajali. Ker so za Boga delali, bo Jim tudi Bog poplačal. Vedno bomo tudi mi s\oje ročice k Gospodu nebes in zemlje povzdigovali in m»lili: Dobri Oče, stoterno Jim poverni, karkoli so nam dobriga storili. — Za gotovo vemo, de bo Njih usmiljenje do nevednih otrok tudi zanaprej brez odnehanja, kakor pred. Milo prosimo, de nam Njih dragi jezik še zanaprej Božjo besedo tako vneto oznanuje, sej z veseljem obljubimo, se zvesto po ti poti deržati, ktero l»o«'o it a m kazali. Bog naj Jih vodi in ohrani, de na* in \"