FRANC MALI*
Pojem avtopoetičnosti in njegova uporaba v družbenih znanostih
I.
Pojem avtopoetičnosti se na široko uporablja vse od nastopa moderne kibeme-tike naprej na zelo različnih znanstvenih področjih. V zvezi s takšno že kar infla-tomo uporabo se pojavljajo tudi dvomi o njegovi dejanski hevristični in pojasnjevalni moči. Hans R. Fischer piše v uvodu najnovejšega zbornika o avtopoetičnosti (H. R. Fischer, 1991), ki ga odlikuje interdisciplinarnost obravnave, podobna znanemu delu M. Zelenyja in drugih avtorjev iz začetka osemdesetih let (M. Zeleny, 1981), da se danes skuša pripisati »avtopoetičnost« vsemu, celo tistemu, kar jc bilo pred tem razumljeno kot nekaj povsem banalnega. Meni, da se za vreščeče ozna-njajočim in kompleksnim videzom kategorij teorije avtopoetičnih sistemov skrivajo izredno poceni ideje. Priča naj bi bili dogmatizaciji teoretskega načela, za katero pa so »... bolj odgovorni učenci kot učitelji« (H. R. Fischer, 1991, str. 10).
Sc je mogoče strinjati s takšnimi mnenji? Ali ni še pred kratkim veljalo prepričanje, da avtopoetičnost označuje novo paradigmo postmodernega mišljenja, ki jc veljavna tako v naravoslovju kot tudi družbenih znanostih? Še več. Ali ne pomeni paradigma samoorganizacije (vsaj po prepričanju njenih zagovornikov), ki sicer vključuje širše problemsko področje obravnav o sinergctiki, disipativnih strukturah, samoreferenčnosti in avtopoetičnosti, kar spremembe človekove globalne strukture mišljenja?
V našem prispevku bomo vsaj deloma skušali odgovoriti na takšna in podobna vprašanja. Ne glede na vsa nasprotujoča si stališča, ki v najnovejšem času spremljajo teoretske razprave o avtopoetičnosti, še vedno velja, da gre za eno ključnih kategorij sodobne teorije družbenih sistemov. Pripoznavanje tega dejstva je izhodišče tudi za naše razpravljanje, katerega glavni cilj jc predstaviti nekatere dileme, ki so pt>vezane z uporabo koncepta avtopoetičnosti v danes eni bolj odmevnih družbenih teorij - v sistemski teoriji Niklasa Luhmanna. Ne gre nam toliko za iskanje spoznavno-teoretskih izvorov ideje avtopoetičnosti v tradicionalnih filozofskih teorijah, kar postaja v zadnjem Času priljubljena tema številnih razprav' temveč predvsem za osvetlitev nekaterih vidikov prenosa spoznanja iz t. i. biokibeme-tike na področje družbenih znanosti. Za Luhmanna je teorija avtopoetičnih sistemov paradigmatska sprememba v obči sistemski teoriji. In če je mogoče na eni strani trditi, da je sistemska teorija v tem svojem paradigmatskem zasuku, ki se izraža v »posvojitvi« ideje avtopoetičnosti, bolj kot kdaj koli prej posegla v filozofi-
* Dr Franc MaIi. ramlunalcc na Fakulteti a družbene «ede
' Čeprav Itcvtioe leoreitke razprave prihajago do zelo rulitnih ali celo nnprotujotih a sklepov o povezanosti modernega kibemetskega miilienia s tradicionalno filozofijo (glej primere- K. Zimmermaim, 1989; D. Koennecke. 1991). ;im /e skupno dokazovanje, da v biszvu ideje avtopoetičnosti ni ničesar, kat tie bi bilo znano žc v klasičnih filozofemib Taktoi enoduneiuionalm presoji nasprotuie 1. Srubar. Po njegovem mneniu sc pnviačnost med fenomenokig]^ (filozofijo par eaellcnce) m teorijo aslopoetičnih lislemov kaže v tem, da tudi specialne znanosti, ki se ukvarjajo t vpraianjem avtopoetičnosii, lahko razlirjajo bonzont fenomcnolotkega miUjenja; »To jamo kaže. da fenomenolo<ko razmilljanje ni le raziskovanje, ampak tudi raziskovanje lahko pripelje k fenomenoloikemu razmiiljanju- (I.Srubar. 1992. str. 417).
jo, je na drugi strani treba ravno tako priznati, da ji je Se močnejši raziskovalni impulz dala sodobna (bio)kibemetika.=
V teoriji družbenih sistemov lahko (xlkrivamo različne definicije kategorije avtopoetičnosti. Na to bomo v nadaljevanju našega razpravljanja opozorili. Kljub temu je mogoče trditi, da je bila ideja avtopoetičnosti, kot sta jo oblikovala čilska biologa H.R.Maturana in F.J.Varela. za Luhmanna še posebno pomemben nastavek za njegovo sistemsko analizo družbe. To dejstvo je vodilo posamezne kritike teorije avtopoetičnega družbenega sistema k sklepu, da imamo opravka z nekritičnim uvajanjem konceptov in kategorij biologije pri raziskovanju družbenega. Je res mogoče trditi, da gre tu dejansko samo za enostavni prenos miselnega modela iz biokibernetike v sociologijo?'
Odgovor na zastavljeno vprašanje lahko da le skrbnejše zasledovanje ideje avtopoetičnosti pri U. R.Maturani in F. J. Vareli na eni ter pri N.Luhmannu na drugi strani. Če bi se zadovoljili zgolj z enostavnim naštevanjem atributov, ki opisujejo bistvo koncepta avtopoetičnosti. bi morda celo ugotovili, da ni bistvene razlike med pristopi posameznih avtorjev. Da torej omenjeni avtorji znotraj različnih topik uporabljajo isto metodo raziskovanja.' Šele natančnejši vpogled v obravnavano problematiko razkrije pomembne razlike.
Pred tem je treba opozoriti še na en pomemben vidik obravnavane teme; na povezanost vprašanja, ki zadeva možno ekstrapolacijo modela avtopoetičnosti na družbeno, na splošnejši problem t. i. globalizacije paradigme samoorganizacije. Če naj bi namreč paradigma samoorganiziranih sistemov izšla na začetku iz različnih razvojnih linij naravoslovnih in tehničnih znanosti.» znotraj katerih je prihajalo - v drugi fazi - do postopnega zavedanja o podobnosti njihovih konceptov (o skupnem epistemičnem jedru), je zadnjo stopnjo v njeni artikulaciji že označevalo transponiranje konceptov na nenaravoslovna in netehnična področja znanosti. In celo na področja, ki so zunaj same znanstvene semantike (na področje kulture, politike, ekonomije itd.). Nekateri vodilni predstavniki (ne pa vsi) paradigme samoorganizacije so na široko popularizirali univerzalnost spoznanj, do katerih so sicer prišli pri ožjih eksaktnih raziskovanjih. Zanimivo je. da so pri tem prcdnjačili nekateri pisci, ki sicer niso sodelovali pri izvirnih formulacijah (naravoslovnega) koncepta samoorganizacije, so pa iz njega delali že kar svetovni nazor. Med sled-
' otsuja velik* «opnia loglas'. "I" I« ncmJki družbeni leorelik n»)boli obotalil 5V0|0 «ocioMko leori|o ravno pod vplivom logike m biologiie - kibemetike drugega reda m biokibenKIike (gle| R Spaeroann. 1990. «r 60; A Melmer. 1989. «r. 872; F Adam. 1990. «r. 74$; Nt Kokol. 1991. «r 9)
' Zna&lno za ntlemiko družbeno teorijo naj N bik), lako trdijo nekalen I,ulimannovi kritiki (npr W L Buehl, 1987). da vodi. te zato ker brez metodolotke premostitve kibemetike (brez formalizma in neke matematiine utemeljitve) ni mogoča, v dokaj neutemeljene analogije in gole pojmovne substitucije Menim, da kolikor bi se komu zdel u tip kntike celo upravičen, bi težko dokazal, da gre za oživljanje kUsičnih bioloikih anaUigij Spencerjcvega lipa. Zalo sklepi, kol na primer u. da ».. Luhmannova teorija ni prva znanstvena teonja v zadnjih dvesto letih, ki si ideoloiko formo pridobiva z nanašanjem naravoslovnih principov na protislovno kompleksnost družbe- (D.Zadnikar. 1991. str 99). niio upravičem
' Vzemimo kol pnmer temeljne predposuvke avtopoetičnega družbenega sistema znanosti, ki jih Luhmann navaja v svojem integralnem delu o družbenem sistemu znanoHi (N Luhmann. 1990); rekurzivnosl. strukturna deteniimiranosl. avtonomno«! m operativna zaokroženost aviopoeličncga sistema znanosti Na ravni poimenovanja gre za isli lip alnbutov. kt jih srečujemo pri Maturanovi m Varektvi določilvi avtopoelične organizacigc biok)4kih organizmov (H R Maturana/ F J Varela. 1974)
' Pri določitvi začetka novodobne paradigme samoorganizacije (že zaradi »levilnih zgodovinskih predhodnikov ga m mogoče posuviii v točno določeno časovno obdobje) je treba upotievati uveljavitev komptemcnumega načela o energetski odprtosti sisiema m njegovi operativro zaokroženosti Glede na ti dve meriU je kfcntifiaranih vsaj pet ključnih, med sebo) v začetku neodvisno nasulih razvojnih Unij samoorganizacije (k lem hi Nk) mogoče prišteti Se gestalt psihologijo. teorijo turbulenc, teorijo katastroO kibemeiiko drugega reda Heinza von Foersterja. teorijo ireverezibilne ienn<x)inamike Ilvja Pngogina. teorijo molekulame samoorganizacije Manfreda Eigcna. teorijo laserja Hermanna Hakcna. modeme ekoloUie teorije (glej; W Krohn/O Kueppen. 1987; S. J Schmidt. 1987; H Seifcrt/E Jantsch. 1989)
nje je vsekakor treba Šteti Ericha Jantscha. Trdil je. da se bioloSka, sociobiološka in sociokulturna evolucija povezujejo na temelju homoloSkih in nc analoSkih načel (E.Jantsch. 1986, str. 9).
Čeprav W. Krohn, G. Kueppers in drugi avtorji govorijo, da je v zadnjem času priSlo do prave erupcije znanstveno teoretskega zanimanja za vpraSanja samoorganizacije', hkrati vseskozi opozarjajo na nevarnost glede metaforičnih in inflatornih uporab govorice samoorganizacije.
II.
Ideja avtopoetičnosti se je najprej uveljavila v kibernetiki. Sintagmo avtopo-ezis (gr.: autos = sam; poiein = proizvajati) je prvi uporabil Herbert Maturana leta 1972, da bi označil avtonomijo in cirkulamo organizacijo organskih sistemov.' Ideja avtopoetičnosti pri Maturani vključuje predpostavko organskih sistemov (od celice do človeškega organizma) kot celotnega sistema vzajemno delujočih delov. Organizmi kot avtopoetične enote so proces. Sestojijo iz nekega omrežja produkcije sestavnih delov, ki rekurzivno učinkujejo na to isto omrežje, znotraj katerega se ti sestavni deli tudi producirajo. Na tej podlagi se to omrežje produkcije uresničuje kot enota v prostoru, v kateri so ti sestavni deli (H. R. Maturana. 1982, str. 158).
Organski sistemi nastopajo kot sistemi, ki reproducirajo sami sebe. Samih sebe ne reproducirajo samo v običajnem smislu genetične replikacije in generacijskega zaporedja, temveč tudi v zelo specifičnem smislu stalno prisotne samoprodukcije lastnega sistema. V tem pomenu avtopoetičnost bioloSkih sistemov ni empirična, temveč konceptualna entiteta."
Pri Maturanovi in Varelovi ideji avtopoetičnosti gre torej prav toliko za episte-moloSko kot bioloSko teorijo. VpraSanje organizacijske zaprtosti živih sistemov se namreč povezuje s kognitivnimi in epistemoloSkimi vpraSanji. Čeprav je njun model avtopoetičnih sistemov učinkoval najbolj izzivalno glede na predhodne sistemsko teoretske postulate nujne odprtosti organskih sistemov ravno z idejo njihove operativne zaokroženosti (npr. neka celica, organizem oziroma človeSki živčni sistem zagotavlja svojo kontinuiteto in regulacijo izključno na temelju lastnih zakonitosti delovanja, tako da neka regulacija sistemu specifičnega delovanja od zunaj ni mogoča), to ne pomeni, da operativna zaokroženost sistema ne predpostavlja hkrati njegove odprtosti v smislu sprejemanja (predelave) informacij in energije. Povedano z drugimi besedami, operativne zaključenosti sistema ni mogoče razumeti niti v smislu creatio ex nihilo, ki se pojavlja brez vsakrSnega zunanjega sodelovanja, niti v smislu odprtosti, ki se kaže kot brezizjemna odvisnost od okolja.
Avtopoetičnost pri Maturani in Vareli se nanaSa na »organizacijo«, ne pa
• Po iKkalenh podukih ic bilo ve( koi 50% del. ki iMjavliajo v naslovu, da jc njihovi ključna obrivnivi nimenjena obravnavi problerai samoorjtanizacijc. in lo v ban podatkov Science Citation Inde« (od leta 1973 naprc)). objavlienih po letu 1987. celo 25% po letu 1990 (W Krohn/G Kueppers, 1992. «r, 29)
' H R Maturana v prispevku, ki ga je napisal poscbq za ie omenieni rischerjev zbornik o avtopoetičnosti (H R. Maturana. 1991. su 123). odreka F J Vareli enakovredni delež pn začetni lonnulaciji ideje avtopoetičnosti To je nekoliko prcKnelliivo glede na to. da Maturana in Varcia nista podpisana kot soavtorja samo pod prispevkom, kjer sla prvič predstavila Sir<i strokovni javnosti po svelu svo|e nove poglede (H R MaluranVF J Varcia. 1974). temveč tudi pod celo vTslo kasncjUi skupno izdanih del
' Maturana v intervjuju z V Riegasom in C. Venetom na lo dejstvo izrecno opozarja (V. Rieps/C. Vener. 1991. str. 36). Spel druge pnpisujc mcnlu avtopoetičnosli pomen predvsem glede -kolosahle poenostavitve, tradicionalnih proMe. mov bnloikih raziskovanj (H Maturant Vazela. 1987. str. 49) Tu na) ne bi ilo toliko za upiranje te nakopičenemu znanju v bioznanosti. temveč njegovo umestitev v nov horizont pojasnjevanja.
»strukture« živih organizmov. V tem primeru se »organizacija« nanaSa na shemo cirkulame interakcije med sistemskimi sestavinami, medtem ko »struktura« označuje konkretne obhke, ki jih živi sistemi predpostavljajo glede na specifične lastnosti svojih sestavin. Razlika med avtopoetičnimi in alopoetičnimi sistemi se nanaša ravno na problem organizacije oziroma funkcije sistema.* Avtopoetična organizacija sistema nastopi, če sistem na rekurzivni način reproducira svojo lastno organizacijo. V nasprotju s tem alopoetična organizacija sistemov (je lastnost mehanskih sistemov) ne producira sestavnih delov, ki konstituirajo in zagotavljajo to lastno organizacijo kot enotnost, temveč produkte, ki v smislu sistemskega outputa niso namenjeni lastni avtopoetičnosti in se zato tudi razlikujejo od sistema.
Kot smo že zapisali, je bila teorija avtopoetičnosti za Luhmanna radikalni paradigmatski zasuk v obči sistemski teoriji, pri čemer nemški sociolog ni nikoli zanikal vloge biokibernetskih spoznanj. Toda moči te paradigmatske spremembe ni nikoh omejil zgolj na koncept avtopoetičnosti, ki se navezuje na organske sisteme. Razširil jo je na vse sisteme. Pomeni mu občo obliko sistemov, ki uporabljajo samoreferenčno zaključenost. Čeprav se zaveda, da je bila kategorija avtopoetičnosti izumljena, da bi definirala življenje, torej je po svojem poreklu biološka, jo uporablja tudi za opisovanje psihičnih in socialnih sistemov kot smisel uporabljajoče sisteme. Različni tipi sistemov torej zahtevajo različne načine uresničitve avtopoetičnosti: »Prav iz te osnove izhaja potem možnost, da organske in nevrofi-ziološke sisteme (celice, živčne sisteme, imunske sisteme itd.) razlikujemo od psihičnih in družbenih sistemov, ki jih konstruira smisel. Za vse ravni oblikovanja sistemov velja temeljni zakon samoreference, vendar za pr\'o imenovano skupino v bolj radikalnem, bolj izključnem smislu kot za sisteme smisla« (N.Luhmann, 1985, str. 64; prav tam: N.Luhmann, 1990a. str. 782).
Formalna definicija avtopoetičnosti ne specificira časovnega razpona v obstoju sistemskih elementov. V konceptu avtopoetičnosti je sicer vseskozi navzoča predpostavka ponavljajoče potrebe po obnovi elementov. Vendar če proces obnavljanja bioloških sistemov za določen čas odlaga njihov končni neizogibni razkroj, pa zavestni in socialni sistemi svojih temeljnih elementov (misli in komunikacij) ne proizvajajo kot kratkotrajna stanja, ampak kot dogodke, ki izginejo takoj potem, ko so se pojavili: »Dogodkov kot takih ni moč ohraniti, marveč je njihova izguba pogoj za njihovo obnovo. Zatorej čas in nepovratnost nista vgrajena v sistem le na strukturni ravni, temveč na ravni njegovih elementov« (N.Luhmann, 1991, str. 31).
Najbrž ni naključje, da je ta sistemsko-teoretski premik od samoreferenčne strukturne integracije k samoreferenčnemu konstituiranju elementov predmet ostrih kritik zlasti v sodobnih socioloških teorijah. Tradicija strukturnega funkcionalizma v sodobni sociologiji je še vedno močna. Na neupravičenost sklepov, ki v najnovejšem Luhmannovem formuliranju temporalno-operacionalne organizacije delnih družbenih sistemov zaznavajo deficitarnost glede pojasnjevanja njihovih strukturalnih predpostavk, smo opozorili že na drugem mestu (F. Mali, 1993). 2^to naj tu samo za ponazoritev predstavimo najradikalnejši tip kritike Luhmannovega modela dinamičnega sistema.
Po W. L. Buehlu domnevna totalna temporalizacija sistema pri Luhmannu
' Pojem otg»nwJ»dii tc luuiaia lu hinkcijo. ki (O imajo sntas-ni deli pri padnji neke celote (enote). Pn oparovanju funkcije sestavnih delov tc oliramo po relacijah med temi sestavnimi deli. Organliacijo sistema (p. organon. instrument, orodje) lato definiramo kot relacijo med sestavnimi deli sistema, ki so nujni, da se sntem kot taklen ohrani Relaaje konstituirajo enotnost sistema in mu s tem lagotavljajo njegovo identiteto.
vodi načelno k enaki homogenizaciji strukture in diskontinuiteti dinamike kot totalna detemporalizacija v okviru dogme stabilne uravnoteženosti sistema. Zalo naj bi celotno izvajanje o avtopoetičnosti družbenega sistema dejansko regresiralo na točko, od katere se je pravzaprav hotelo odmakniti. Zdi se. da so Buehlove kritične puščice, in v tem se ta avtor ne razlikuje od vrste drugih kritikov sodobne sistemske avtopoetične teorije, usmerjene na napačni naslov. Ce namreč Buehl pri zagovoru lastnih stališč trdi. da epislemološke predpostavke opazovanja vseh pojavov v svetu vodijo k sklepu, da ne samo da se pri vsej spremembi (mikroskopskih) elementov ohranja konstantnost (makroskopskih) struktur, temveč da »... tudi elementi sami (geni. možganske celice, imunski sistemi, kulturni artefak-ti) izkazujejo precejšnjo obstojnost in ne fluktuirajo vsi permanentno in z enako hitrostjo« (W. L. Buehl. 1991. str. 206), ni povedal nič bistveno novega. Tudi Luhmann namreč ni zanikal predpostavke o razlikah v času obstojnosti posameznih sistemskih elementov. Še posebej če gre za bazične elemente organskih sistemov na eni in psihičnih in socialnih sistemov na drugi strani.
Teoriji avtopoetičnega družbenega sistema ni mogoče enostavno pripisati sociološkega biologizma. Luhmannov sprejem koncepta avtopoetičnosti je utemeljen na predpostavki, da vsi sistemi (socialni, psihični, biološki) delijo zmožnost samo-produkcije in samoopisovanja. In da la okoliščina odpira probleme, ki jih ne moremo rešiti z »normalnimi« sredstvi formalne logike in empiričnega raziskovanja. Zalo nemški družbeni teoretik tudi ne sprejema programa »eksperimentalne epistemologije«. Razvija, kot to poimenuje D. Zolo. »epistemologijo samorefe-renčnosli« (D. Zolo. 1991. str. 75). Seveda te epistemologije ne moremo uvrstiti med genetično epistemologijo Piagejevega tipa. Ne odpravlja samo razmerja subjekt-objekt. temveč nasploh odpravlja vlogo delujočega subjekta znotraj diference sistem-okolje (o tem več: T. Sutter. 1992. str. 420).
111.
Čeprav lahko v Luhmannovih novejših spisih sledimo več ravnem definiranja pojma avtopoetičnega sistema, je v ospredju zanimanja njegovih zagovornikov (in kritikov) predvsem tista razsežnost, ki se nanaša na samospecifikacijo in samopro-dukcijo avtopoetičnega sistema. V nasprotju z razširjenimi predstavami o enotni definiciji avtopoetičnega družbenega sistema je W. Beermann izhajal iz njene delitve na dva temeljna razreda (W. Beermann, 1991, str. 243). Prva definicija razreda izhaja iz pojma bazične samoreference - v skladu z Luhmannovo trditvijo, da so avtopoetični sistemi »...sistemi, ki se oblikujejo preko samoreference in imajo v tem svojo sistemsko enotnost« (N. Luhmann. 1985. str. 602). V okviru drugega razreda definicij je avtopoetični sistem opredeljen kot sistem, ki vse elemente, ki so neizogibni za (re)produkcijo nekega elementa sistema, sam producira. Gre torej za sisteme, ki »... elemente, iz katerih sestojijo, sami producirajo in reprodu-cirajo. Vse, kar takšni sistemi uporabljajo kot enoto: njihove elemente, njihove procese, njihove strukture in samega sebe. je šele določeno preko takšnih enot v sistemu« (N. Luhmann, 1985a, str. 403).'»
Vendar druga definicija avtopoetičnosti vključuje prvo. kajti za reprodukcijo nekega elementa so zlasti tisti elementi neizogibni, preko katerih se ta element nanaša na samega sebe. Avtopoetični sistem se torej v vsakem primeru oblikuje preko bazične samoreference. Ali kot pravi Luhmann: »Bazična samoreferenca je
" To IK pomeni - na lo smo opozofili »c na dnj)ah mcsiih - da v Luhmannoscm horizontu obtavnasv avtopoetični sistem ne p(Mtebu|e nobenega temelia v (onni energije, matenala. informacij oziroma oseh (F Mali. IW3. str. 54)
minimalna forma samorefcrence. brez katere neka avtopoetična reprodukcija temporaliziranih sistemov ni mogoča« (N. Luhmann. 1985, str. 600).
Z vidika predhodne pojasnitve odpadejo tudi očitki o nekonsistentnosti definiranja kategorije avtopoetičnih družbenih sistemov. Sam Luhmann je v številnih polemičnih zapisih kritikom pripisoval poenostavljeno razumevanje bistva ideje avtopoetičnosti oziroma njihovo ujetost v tradicionalne miselne sheme. V enem svojih najnovejših polemičnih zapisov poudarja, da je samo-referenčno konstruirana tudi sama avtopoetična teorija. Uporablja teoretske figure, ki v klasičnem mišljenju niso bile dovoljene. Zato se »problemom kompatibilnosti znotraj neke teoretske zasnove« (N. Luhmann, 1992, str. 139), ki v sociologiji nasploh še niso metodološko razrešeni, nc more v celoti izogniti.
Če se na tej točki sinoptično povrnemo k temeljni značilnosti teorije avto-poetičnega družbenega sistema, je vsekakor treba poudariti njeno radikalno sociologizacijo (v pomenu depersonalizacijc) pri obravnavi družbenih pojavov. Družbeni sistem tu nc nastopa kot agregat posameznikov, temveč kot procesiranje komunikacij. Družbeno ne predstavlja gole agregacije bioloških in psihičnih momentov, temveč avtopoctično reprodukcijo komunikacijskih procesov. Ta ključna poteza avtopoetičnega družbenega sistema je dovolj znana, saj jo je Luhmann razvijal praktično v vseh delih (in teh ni malo), ki jih je napisal po svojem temeljnem delu Soziale Systeme. Tu »samoprodukcija« družbenega sistema vedno poteka na ta način, da (družbena) komunikacija pogojuje komunikacijo. Komunikacija jc končni element družbenega sistema. Je končna enota, z razkrojem (dekompozicijo) katere bi ta družbenost izginila.
Nekoliko presenetljivo je. da se znaten del pomislekov glede eksplanatorne moči koncepta avtopoetičnosti pri analizi družbenega veže na domnevno nejasnost ideje o samoprodukciji družbenih komunikacij (produkciji komunikacij iz komunikacij) (glej: Mayntz. 1988). Manj presenetljivo je dejstvo, da uporabnost pojma avtopoetičnosti v analizi družbenega zavračata Krohn in Kueppcrs. že predhodno omenjena avtorja teorije samoorganizacije. Pravita, da jc idejo avtopoetičnosti v analizi družbenega sistema mogoče razumeti samo metaforično. Glede na to da v njuni opredelitvi sistema ključno vlogo igra vprašanje medsebojne interakcije bazičnih elementov (nc samoprodukcija). jc takšna ugotovitev celo razumljiva. Trdita, da jc izhodiščni problem vsake konstrukcije sistema določitev bazičnih elementov in elementarnih interakcij, od izbire katerih jc odvisno, kje in kolikšne so razlike med modelom in realnostjo.
Po Krohnu in Kueppcrsu v moderni znanosti, ki je »... že zaradi njene celovitosti in neenotnosti ne moremo označiti kot poseben sistem vedenja, temveč kot družbeni sistemi za produkcijo vedenja, torej kot raziskovalno dejavnost« (W. Krohn/G. Kueppcrs. 1989. str. 28). nastopajo specifične elementarne interakcije. Znanstveniki, ki raziskovalno delujejo, so bazični elementi sistema znanosti. Preko interakcij raziskovalcev nastajajo socialna omrežja. Čc so interakcije v socialnem omrežju rekurzivnc. se oblikuje družbena organizacija, ki jo avtorja teorije samoorganizacije označujeta kot raziskovalno skupino. V tej raziskovalni skupini nastopa kot element (compositc unit) vedno posamezni raziskovalec.
Na tem načelu družbene konstrukcije sistema znanosti, ki pravi, daje raziskovalec bazični element sistema znanosti - podobnosti s synereferenčno (ne .samore-ferenčno!) definicijo socialnega sistema pri P. M.Hcjlu (P. M.Hejl. 1987;
p. M.HejI, 1992) ni mogoče spregledati" - temelji Krohnovo in Kueppersovo zavračanje teorije avtopoetičnosti."
Zdi se. da se te kritične pripombe o domnevni zgolj metaforični možnosti uporabe koncepta avtopoetičnosti v družbenem vsaj deloma napajajo iz stališč F. J. Varele. ki je zavračal idejo avtopoetičnega družbenega sistema. Kot je znano, je za Varelo ideja avtopoetičnosti po definiciji pomenila, da se elementi sistema reproducirajo iz elementov sistema samo v strogem pomenu besede. Takšen tip produkcije je zanj kemična produkcija, ki je v .. dejanskem ali računalniško simuliranem prostoru, pri čemer je zanj merilo razlikovanja specifičnih avtopoetič-nih sistemov od drugih neavtoptjetičnih sistemov topološka razmejitev« (F. J. Va-rela. 1987. str. 120).
V duhu strogega merila topološke razmejitve je Varela odrekel družbenim sistemom naravo avtopoetičnosti. saj jim manjkajo topološko določene meje. Zato naj bi bilo mogoče govoriti kvečjemu o avtonomiji družbenih sistemov, ne pa avtopoetičnosti. Če trdimo slednje, pravi Varela, storimo »... kategorialno napako« (F. Varela, 1987, str. 121).
Tu bi se morali najbrž ponovno vrniti k argumentom, ki jih je Luhmann razvil v zagovor svoji teoriji avtopoetičnih družbenih sistemov. Menim, kar smo predhodno vsaj deloma skušali pokazati, da njegova izvajanja prepričljivo zavračajo vse preveč razširjeno stališče, da gre tu za uvajanje poenostavljene analogije med organskimi in družbenimi sistemi. Na koncu vseeno prisluhnimo enemu izmed njegovih bolj znanih učencev, nemškemu sociologu H. Willkeju. Ne nazadnje tudi zato, ker uveljavlja tisto razsežnost kategorije avtopoetičnih sistemov, ki se nanaša na njihovo hiperciklično naravo.
H. Willke namreč trdi, da če se .. ideja avtopoetičnosti ne omeji na kemično reprodukcijo znotraj topoloških meja. temveč se njeno bistvo razume kot operativna zaključenost neke samoreferenčne strukture pričakovanj... v sorodnosti z idejo hiperciklusa« (H. Willke. 1991. str. 48). potem njenemu prenosu na psihične in družbene sisteme niso dane nikakršne ovire. Struktura, ki uravnava način operira-nja danega sistema, postane merilo, ki v vsej svoji transparentnosti pokaže, ali je nekemu sistemu možno pripisati kvaliteto avtopoetičnosti. Če namreč takšna regulacijska struktura usmerja posamezne operacije sistema v avtokatalitične cikluse nekega rekurzivnega vzorca, tako da iz tega sledijo zaokrožene, samoreferenčne strukture pričakovanih operiranj. je mogoče govoriti o avtopoetičnosti. V nasprotnem primeru ne.
In če je v tako razumljenem (razširjenem) konceptu avtopoetičnosti. takšen je sklep VVillkcja. hkrati implicirana zahteva po določitvi razmerja med (avtopoetič-nim) sistemom in njegovim okoljem, potem naj bi se ravno pojem avtonomije pokazal kot najprimernejši za označevanje enotnosti diference samoreference (avtopoetičnosti) in zunanje reference (strukturalne spojenosti z okoljem). V pra-
" Gkdciu Heilm-oizhodiUnodefmiajoMxuüncgamtcRij kotsntcmi. katcrcgj pripadniki >... ptoduarajo ikupno realnost, s lern pos-ezano območje smiselnega delosanja m komunikacije in gkde na lo svopajo v medseboinc interakcije« (P M He)l. 19A7. str. 319). je doka) logičen tudi nKgov sklep o individuumih kot tenKlini enoti soaalnega sistema Brez mdividualne sestavine, njenih . energetskih potreb in .presetka cerebralnih kapacitet' /zerebralen UberkapaziUV-(P M Hejl. 1992. str. 191) tudi ni mogoča dinamika soaalnega sistema
'' Luhmann je v odgovoru na kntikc avtorjev teorije samoorganizaaje sistema znamHti opozoril, da obravnava posameznih raziskovalcev kot «elementov« družbenega sistema znanosti zamegljuje pojasnilev srstemskih kategorij, kot sta •interakaja« oziroma «relacija«, kajti . noben človek ne vsebuje relacij do drugih kot del samega sebe in tudi ne mote obsujati parcialno v formi interakcij zunaj samega sebe« (N Luhmann. 1990. str 275) Na tej podlagi zato izosii^a tudi pojasnilcv visoke stopnje selekuvnosii. ki jo moramo upo<ievatt pn družbenih sistemih Se zlatu pn druZhenem sistemu znanosti
vem pomenu besede gre pri avtonomiji za neito obliko samodinamike oziroma samostojnosti. Že v tem pomenu avtonomije, kolikor naj bi bilo njeno uvajanje seveda korak naprej pri specifikaciji ideje avtopoetičnosti, ni najprimerneje vezati zgolj na notranji horizont sistema. »Avtonomija ravno presega obe strani, notranji in zunanji horizont, in poudarja povezanost med notranjo in zunanjo referenco« (H.Willke , 1991, str. 49).
Ce vprašanje možne univerzalizacije koncepta avtopoetičnosti proučimo z vidika Willkejeve pojasnitve (in ni dvoma, da se je Willke vedno izkazal tudi kot dober razlagalec Luhmannovih izredno abstraktnih in kompleksnih kategorij), potem kategorija (družbene) avtonomije svojo pravo hevristično moč izkazuje šele znotraj temeljne ideje avtopoetičnosti. Torej ne kot neka najbolj splošna in ohlapna oblika pojasnjevanja samoreferenčnosti družbenih sistemov, znotraj katere bi bilo sklicevanje na avtopoetičnost »kategorialna napaka«, temveč kot ena izmed ključnih kategorij v specifikaciji konccpta avtopoetičnega družbenega sistema. Formal-no-logično bi torej lahko govorili, da se pri analizi družbenega kategorija avtonomije imancntno navezuje na kategorijo avtopoetičnosti. Ne pa morda ločuje ixl nje.
Na koncu želimo poudariti, da se kategorija avtopoetičnosti. ki ima v sodobni sistemski teoriji družbe osrednjo vlogo, izkazuje kot hevristično izredno plodna pri sodobnih socioloških proučevanjih znanosti. Metodična prednost teoretičnega modela avtopoetičnega sistema znanosti, pri čemer seveda ne smemo zanemariti vse subtilnosti razlikovanja uporabljenih sistemskih pojmov, kot so rekurzivnost, strukturna determiniranost, avtonomnost in operativna zaokroženost, se kaže tako v odnosu do tradicionalne funkcionalistične sociologije znanosti kot tudi do sodobnejših etnografskih teorij znanosti. Njegova prednost se kaže tudi do teorij kritičnega racionalizma. Ce omenjeni pristopi (metodična) pravila in norme znanstvenega delovanja še vedno primarno pojasnjujejo kot prinesena od zunaj v sistem znanosti, pa teorija znanstvene avtopoetičnosti v zvezi s tem dokončno odpravi kakršen koli sociološki ali logični redukcionizem.
UTERATURA
ADAM. F. (19W1: Prispevek NlkUva l.uhiiianiu k ranoju wieimke leotije. V: Nov» revqa. Letnik 9: «r 744-751 BEERMANN. W (1991): Luhminn» Autopoieiivhejrilf ^iler (rom noise-? V; Autopoteüs - Eine TheorK im Brennpunkt der Kniik (Hrsg H R Fischer) Heidelberg: Carl-Auer-Systeme Verbg. str 24J-263
BUHL. W (1991): PoUtlschc Grenzen der Autopoiese sozialer Systeme V: Auiopoiesis - Fjnc Theorie im Brennpunkt der Kniik (Hng H R Fischer) Heidelberg Carl-Auet-Systeme Verlag. sU. 201-227
BÜHL. W L. (1987): Grenien der Autopoiesis V Kölner Zeitschrilt lür Soziologie und Sozialpsychologie. Ihg J9: Str. 225-254
FISCHER. H R (1991): Murphy Geist oder die glückliche abhanden gekommene Weh. V: Autopotcsis - Eme Theorie nn Brennpunkt der Kniik (Hsg H R Fischer) Heidelberg: Carl-Auer-Systeme Vertag, stt. 9-41
HEJL. P M (1992): Die zwei Seiten der Eigcngcsetzlichkeit Zur Konstruktion natürlicher Sozialsysteme und zum Problem ihrer Regelung V Kognition und Gesellschaft (Hrsg S J Schmidt) Frankfurl/M Suhrkamp VcrUg. str 167-214
HEIL. P M (1987): Konstruktion der sozulen Konstruktion Grundlinien einer konstruktivistischen Sozialtheone V: Der Dnkurs des Radikalen Konstruktivismus (Hrsg S. J Schmidt). FrankfutVM Suhrkamp VerUg. str. 303-340 JANTSCH. E (1986): Die Selbstorganisation des Universums München: Deutscher TaschenbuchvTilag GmbH KONNECKE. D. (1991): Rcvolutionieiung der WiuenschafI'' V: V: Auiopoiesis - Eine Theorie im Brennpunkt der Kritik (Hsg H R Fischet) Heidelberg Carl Auer-Systeme Vertag, str 125-137
KOKOT. M (1991): Sistemska družbena teorqa? V: Časopis za kntiko znanosti. Utnik 19: str 9-21 KROHN, W (1992). Küppers. G : Sclbstorganiiatioa - Ein neues Paradigma fucr Wissenschaften V: Infomution Philoiophie. Jhg 20: str 22-32
KROHN. W (1989). Küppers. G : Die Selbstotganisalion der WitsenschafI Flankfun: Suhrkamp Verlag
KROHN. W ( I9«7). Kuppen G., Patlack R. Selbuor(;»niulian. Zui Geneic und EniwicUung einer wiucnwlufili-ehen Revoluinn. V: Der Diskun de» R»dik»kn Konurukiivnmui (Hng. S J. Schmidi) Frankfurt: Suhrkanip Verlag, «r 441-466
LUHMANN. N. (983): Sonak Systeme - Gnindriss einet allgemeinen Theorie (2 Auflage) Frankfurt: Suhrkamp VerUg
LUHMANN. N (l98Sa): Die Autopoiese des Bewussncim. V: Soiiak Welt. Jhg 34: su. 402-446 LUHMANN. N (1990): Wissenschaft der Oesellschaft Frankfurt Suhrkamp Verlag LUHMANN. N. (1990a): Sistem in funkciga V: Nova revija. l.einik 9: str 769-803 LUFIMANN. N (1991): Avtopoens lonalnih sistemov V: Cuopis 2a kntiko jnanosti. Letnik 19: «tr. 21-46 LUHMANN. N. (1992): Wer kennt Wil Martens'* Eine Anmerkung zum Ptobkmder EmergenzsoaakrSysteme.'V: KMner Zeitschrift für Soziotogie und Sonalpsychologie. Jhg. 44: stt. 139-142
MALI. F. (1993): Znanuveni svet in refleksivna integracija družbenih podsistemov V: Teorija in praksa Letnik 30; »u. 46-54
MATURANA. H R . Varcla. F. J. (1974): Autopoiesis - the organization of living systems, its characterization and a model V; Biosystems 5 (4): sti 187-196
MATURANA. H.R . Varda. F.J (1987): Der Baum det Erkenntnis Bem-Munchen-Wien; Scherz Verlag. MATURANA. H. R (1982): Erkennen - Die Organisation und Verkörperung von Wirklichkeit Braunschweig: Vieweg Verlag
MATURANA. H. R (1991): The Origin of the Theory of Autopoietic Systems V: AutopoiesU - Eine Theorie im Brennpunkt der Kritik (Hrsg H. R.Fischer). Hetdelberg: Carl-Auet-Systeme Verlag, str. 121-125
MAYNTZ. R (1988); Funktionelk Teihysteme in der Theone soziakr Differenzierung V: Differenzierung und VerselbstsUndigung. Zur Entwicklung der gcsellscbaftlicher Tcibystcme. Frankfun; Campus Verlag
METZNER. A. (1989): Die okologischc Krise und Differenz von System und Umwelt. V: Das Argument. No. 178: Str. 871-886
RIEGAS. V.. Vetter. C. ( 1991): Gespräch mit Humheno R Maturana V; Das Auge des Betrachten (Hng P. Wat-zlawick). Manchen; R Pippcr GmbH. Str. 11-90
SCHMIDl. S. J. ( 1987): Der Radikak Konstruktivismus. Ein neues Paradigma in mterdiuipliniren Diskun V: Der Diskun des Radikakn Konstniktnismus (Hng S.J. Schmidt). Frankfun; Suhrkamp Veriag su. 11-89
SEIFERT. H.. Jantsch. E (1989): System - Syuemtheorie V; Handleukon zur Wisjensehafutheorie (Hrsg.: M Seif fert undG.Radniizky) München Ehrenwin Verlag GmbH
SPÀMANN. R (1990): Niklas Luhmann Herausforderung der Philosophie Frankfurt/M: Suhrkamp Verlag SRUBAR. L (1992)! Od mll|e)a do avtopoezisa V: Nova Revija. Ulnik II: str 407-419 SUTTER. T. (1992): Konstruktivismus und InteraktmnnmiB- Zum Probkm der Subjekt-Objekt-Dilferenzicning im genetischen Strukturalismus. V; Kölner Zeitschrift für Soziologie und Sozialpsychologie Jhg. 44: str 419-435
VARELA. F.J. (1987): Autonomie und Autopoesis V: Der Diskun des Radikalen Konsuuktivisnius (Hng. S.J. Schmidt) Fnnkfuri/M ; Suhrkamp Verlag
WILLKE. H. (1991): SysienHheorie. Stuttgan: Gustav Fischer Verlag
ZADNIKAR. D (1991): Mravljinčar. Luhmann m Subjekt V: Časopis za kritiko znanosti. Letnik 19; str. 95-10* ZELF.NY. M (cd.) (1981): Autopoiesis A Theory of Living Organization. New York: North Holland ZIMMERMANN. K (1989): Die Abschaffung des Subjekts in den Schranken der Subjektphilowphie. V: Das Argument. No. 178: str. 855-870
ZOLO. D. (1991): Autopoesis - Critique of a Postmodern Paradigm V: Telos. No. 86: ur. 61-80