KO POSKAKUJEJO BELE ŽOGICE
Namizni tenis ali ping-pong je pri nas eden izmed tistih športov, za katerega ne bi mogli reči, da spada v kategorijo najpopularnejših. Ni šport, zaradi katerega bi Ijubitclji ob malih ekranih delali samomore, dečkom se v rani mladosti nc kupuje namiznoteniških žogic, ampak tiste črno bele, prav tako mcd našimi ekonomsko propagandnimi sporočili (slava jini) še nisem zasledil slogana: Ting-pong mize za celo družino!' Kje se potem ta stvar sploh dogaja? Se! Za nekatere celo štiri ure na dan.
OŠ Ketteja in Murna ima dve telovad-nici. Ena je velika, novejša. druga mala, starejša. V slednji vsak dan postavijo nekaj zelenih igrišč (beri: miz), manjših kot ko-šarkarsko igrišče in večjih kot šahovska plošča. Po tleh je vse polno žogic, na stropu pa gorijo luči. ki po besedah Erne-sta Mencingerja. sekretarja kluba, niso povsem ustrezne (slika ob tekstu je bila, kako ste le uganili. posneta z močnim 'fle-šem'). Za šolo so dobre, saj imajo učenci telovadbo le podnevi. Strinjam se! Zelo lepo od mene bi bilo, da bi povedal. za kateri klub sploh gre:
NTD KAJUH SLOVAN je bilo usta-novljeno pred okoli 25. leti v neki kolesar-nici. "Stara garnitura' je klub vodila do leta '77, potem pa so eni zaradi lega, drugi zaradi onega klub zapustili in tako so na-stopili tisti. ki ta klub držijo na nogah še dandanes. Klub je razdeljen na dva dela. Na rekreativni in pa na vrhunski, profesi-onalni del. Število vseh članov je približno 150. Tisti, za katere namizni tenis ni po-polna španska vas, klub poznajo po tradi-cionalni organizaciji Kajuhovega memori-ala, kateri se bo letos (ako bog da i sreča junačka) udejanil že dvajsetič. To je bil najmočnejši in najobsežnejši turnir v Jugo-slaviji. Letos bo podoba tcga surnirja ne-koliko spremenjena. V bistvu bo Ie-ta za-menjan z Odprtim prvenstvom državnih reprezentanc mladincev in pionirjev (člani imajo ob istem času evropsko prvenstvo). Povabljene so reprezentance iz desetih evropskih držav, iz treh pa so že pozitivno odgovorili. Tako turnir, kot tudi cel klub se financira po načelu 'poznaš - imaš'. Vsa leta sta turnir sponzorirala SCT in pa skupščina občine Moste Polje. Slednja bo to plemenito, in danes tako redko dejanje ponovila tudi letos, za SCT se pa še ne ve. Ostalo bodo prispevali drugi sponzorji, ka-tere bosta tako kot po navadi prepričala predsednik kluba Bogdan Šolar in pa Bo-ris Majer, za katera so mi povedali, da sta nosilni steber kluba. Ko se podre ta...
Igralci niso razdeljeni v skupine po sta-rosti. temveč po znanju. Tako imajo rekre-ativce, ki so razred zase. šolske krožke in pa prvo, drugo ter tretjo selekcijo. V sled-nji se potijo tisti najboljši. Z mladimi in malo starejšimi se ukvarjajo trenerji Mitja Kuzma. Miloš Živkovič in Matjaž Car. ki pa je pred kratkim 'pobegnil' v Libijo. Matjaž je bil tudi igralec in prav zaradi njegovega odhoda gre članski ekipi malo slabše. Sploh so veliko bolj uspešne mlajše selekcije. Izvedel sem, da v tem športu velja logično pravilo: Dober, za člansko ekipo zrel igralec. je igralec Olimptje. Vsi
poznate tisti obrabljeni rek iz slabih filmov in pogrošnih stripov: 'Počakajmo, da iz-kopljejo zaklad, potetn jim ga pa vza-memo.' Vsaka razlaga bi bila odveč.
Zdaj pa o nečem, kar bi moralo stati na začetku tega prispevka. Pravzaprav gre za dve osebi, zaradi katerih je ta pisarija sploh nastala. Da sta prvič omenjeni šele tu, Iahko opravičim z rekom: 'Najboljši prihajajo na koncu!' ali pa 'Zakladi so vedno dobro skriti!'. Gre za Špelo Polon-čič in Biljano Todorovič. Kratko in jedr-nato; sta državni ekipni prvakinji v pionir-ski konkurenci (v ekipi je poleg njiju še Ana Polončič, katere čas šele prihaja). Obe hodita v osmi razred OŠ Ketteja in Murna in obe sta začeli vihteti lopar v dru-gem razredu. Trenirata enkrat na dan. Ko ste prebrali prejšnji stavek, je bil ta že
napačen. Prav sedaj bosta začeli z inten-zivnejšim delom - trenirali bosta dvakrat na dan po dve uri. Vprašanja. kot so: 'Ja kaj pa šola, saj mora hudo trpeti?', pri njiju ne bi padla na rodovitna tla, zato jih nisem poskušal postavljati. Obe sta dobri učenki. marsikdaj pa so, kot pravita. uvi-devni tudi učitelji (slava tudi njim). Njuna prihodnja hiša modrosti bo športna gimna-zija, na vprašanje 'Kaj pa potem?'. pa sta se zazrli v daljave in vprašanje je, če sta tudi tam sploh kaj videli. Ko smo prišli do opreme, je bil dovolj le bežen pogled na njune, lepo slovensko rečeno. športne čev-lje. Mimogrede, dinozavrov v telovadnici ni bilo opaziti. Žogice so potrošni material (10 SLT ena), prav tako tudi gumijaste obloge za lopar (50 DEM). Slednje se hitro obrabijo. Še hitreje. če lopar iz vese-Ija, večkrat pa iz jeze, vržeš na tla. Na vprašanje, ali se to zgodi pogosto - Hi, hi, hi. Na vprašanje. kakšno kariero si želita - spogledovanje. Na vpraSanje, kako je kaj s fanti (pa ne katerimikoli) - Ha. ha. ha. Odgovori, ki ne povedo nič, ali pa vse. Tega ne zna noben računalnik.
0 Ekipa, v kateri igrata Špela Polunčič in Biljana Todorovič, je predlani v konku-renci pionirk osvojila tretje, lani drugo in letos prvo mesto (letos pojem 'naša dr-žava" ne pomeni več isto. kot lani). Med pionirkami posamezno (državno prven-stvo) je bila lani Biljana prva. Špela tretja, letos pa Spela prva in Biljana druga. Kot pravijo trenerji, so napovedi za naprej nehvaležne. Vsekakor pa sta obe v svoji kategoriji trenutno brez konkurence. Njun uspeh na državnem prvenstvu ni bil nepri-čakovan. Vsa pota so jima torej odprta. Važna pa so križišča.
Klub Kajuh Slovan bo imel torej srečo. če mu bo uspelo skrinjo še naprej polniti z zlatom. Še večja sreča bo, če se na koncu ne bodo pojavili možje s črno prevezo okrog očesa in skrinje (seveda polne) ukradli. Bolje se bodo počutili tudi v novih športnih prostorih. ki še visijo v zraku. To in še marsikaj drugega pa je odvisno od denarja (kateri, pomislite, v komunizrau sploh ne bi bil potreben). Zaželtmo jim srečo.
P. S. Ko sem odhajal. sem hotel suniti eno izmed neštetih žogic, ki so ležale po tleh. Sram te bodi.  IZTOK STRŽINAR