APOKALIPTIČNI IDEALIZEM ST. LEBEN Med premnoge povojne psihoze je treba kot eno najbolj zakrinkanih in zato najbolj jalovih prišteti apokaliptični ali katastrofični idealizem, ki nam s svojo obrabljeno melodijo že dokaj let polni ušesa, predvsem v dnevnem časopisju. Marsikdo, ki je hotel ali še hoče sebi in drugim dokazati, da je moderen, sodoben, da ima celo tipalke, ki otipavajo bodočnost, se je navidezno ali resnično zgrozil nad blatom materije in brezduš-nosti, ki ga bojda gazimo do ušes in ki nas bo jutri zadušilo, če v najkrajšem času ne zaužijemo zdravil po takem in takem receptu. Izza povojnih let smo že tolikokrat slišali krilatico o «materialističnem» XIX. stoletju in o vsem, kar je ž njim v zvezi, da se nam že resnično gabi to povprečnjaško, pol inteligentno gledanje na eno največjih in najplodnejših stoletij (z neizogibnimi hibami seveda, kakor jih ima vsaka doba), tako da nima izraz «materialistično» XIX. stoletje v ustih apokaliptičnega idealista danes skoro niti za las večje vrednosti nego krilatica o «temačnem» srednjem veku v ustih prosvitljenega naprednja-karja. Za te odreševalce, ki nas hočejo nezmotljivo ozdraviti vseh neštetih zel, ki so jih po njih mnenju v vse človeško življenje in udejstvovanje zanesli renesansa, reformacija, francoska revolucija in kot krona vseh teh pokretov «materialistično» XIX. stoletje, je značilno dvoje: biti morajo nekako prepričani, da so boljši od časa, v katerem žive, ker nastopajo kot moralisti, ki obsojajo in preklinjajo z nezmotljivo kretnjo vse, kar je od XV. stoletja do danes ustvaril človeški duh. Apokaliptiki so, ker jim lebdi red očmi katastrofično črna slika vsega preteklega in sodobnega življenja, ki bo izginilo, propadlo in se uničilo popolnoma, če ne zavrže in ne zataji svojega porekla. Vsakemu raz-mišljajočemu duhu naše dobe je dovolj jasno, da jc slika sodobnega življenja temna, da krvavimo iz premnogih ran, med katerimi so nekatere ostudno gnojne. Toda ali je s tem že rečeno, da je prav vse naše življenje že tako na robu prepada, da se bo jutri pogreznilo in prenehalo biti? Ali je treba, da (o temno sliko z neko naslado in besednim patosom še umetno pretiravamo in da zgoščujemo senee v popolno temo, namestu da bi v tišini, brez zanesenjaštva in besedne pijanosti, z vsem, kar je v nas dobrega, skušali v vsakem trenutku praktično uveljaviti svoja zdravilna načela ? Vendar živi danes čudna skupina, rekel bi, apokaliptičnih ali kutastrofičnih idealistov, ki nas hočejo prepričati, da je ves sodobni svet pekel živalskega materializma, obsojen brez preklica in obsojen čisto po pravici, ker je v toku štirih stoletij zapustil drugo za drugo vsa pota resnice in življenja ter se oklenil vseh vrst smrtnih zablod. Po njih mnenju so te zablode istovetne z zablodami, ki jih obsoja Syllabus, ali — z drugimi besedami — z vsemi načeli, na katerih je zgrajen moderni svet, z vsemi pridobitvami treh velikih gibanj, renesanse, reformacije in francoske revolucije, iz katerih je ta svet izšel. Po mnenju teh ljudi naš sodobni svet ne boleha samo po tej ali oni strani, marveč je pokvarjen do mozga. V zadnjih vzdihljajih se vije že, ker je zavrgel načela, ki jih je za vse večne čase postavil spirituali-stični in idealistični srednji vek in izven katerih ni in ne more biti ne samo krščanske kulture, marveč kulture sploh; iz česar sledi, da je edina rešilna pot, ki modernemu svetu še ostane, ta, da še enkrat nazaj prehodi pot svoje zgodovine in se znova za-korenini v svoji preteklosti. Najčistejši zastopnik te družine ide-listov je francoski katoliški kritik in esejist Henri Massis s svojo proslulo «Obrambo zapada», ki je stara že nekaj let in ki jo je kritika (Thibaudet, Jaloux, Gillouin) že davno razkrojila v kup najneverjetnejših sofizmov. V letošnji 5. in 6. številki «Doma in sveta» smo končno tudi Slovenci dobili svojega Massisa krajše izdaje v osebi dr. Stanka Vurnika in novo izdajo «Obrambe zapada» v njegovem uvodnem članku «K problemu sodobne kulturnosti». Le eno razliko naj takoj poudarim. Članek slovenskega idealista je brezprimerno bolj pridigarski, pisan v patosu fanatične manije po razbitju vsega, kar je bilo. (Glej tirado na str. 129., kjer se osem stavkov zapored pričenja z: «ne verjamem...») Še značilnejša pa je neka odbijajoča objestnost, ki priča o znatnem pomanjkanju srčne kulture in ki zveni iz vsake besede v tem članku, kakor da je samo on, on edini deležen vse modrosti in razsvetljenja ter so vsi, ki se drznejo imeti malo drugačne mnenje o preteklih in sedanjih stvareh, že naprej in brez usmiljenja ožigosani za zaslepljene duševne siromake. Par-krat vzklika pisec: «Vrnimo svetu dušo!», a redkokdaj sem bral članek, v katerem bi bila duša tako odsotna, kakor tu. V vseh idealistih tega kova najdeš vedno eno in isto osnovno hibo, ki pači vsa njih izvajanja in daje njihovem izsledkom pečat jalovosti. Vsi imajo zdravilni lek že vnaprej pripravljen, vedo zanj že a priori in zagreše zato v zgodovinsko-kulturnih perspektivah, ki jih podajajo v podkrepitev veljavnosti tega leka, težke in grobe napake, ker jih vede ali nevede usmerjajo tako, da bodo upravičilo in krepko podčrtale njihovo že vnaprej postavljeno, edino možno zdravilo. Njihove analize preteklosti, katere plod naj je današnje težko stanje človeštva, niso sad dolgotrajnega, napornega in vestnega iskanja, ki zahteva vse življenje in stremi za točnim in poštenim doumet jem zapletenosti neštetih tokov, ki preprezajo pretekla stoletja, da bi na podlagi take globokoumne, bistre analize pokazali tiste pravilne, življenju škodljive komponente, ki zastrupljajo današnje življenje. V teh idealistih se prvotno zbudi neko megleno prepričanje: svetu manjka duše in nam nato v grozotnih barvah narišejo vso preteklost kot en sam ogromen brezdušen stvor. Zato se človeku ob čitanju takega apokaliptičnega idealista zazdi, da sanja, tako neverjetna je površnost in plehkost njegovih zgodovinskih perspektiv, sklepanj, ki šepajo, nedoslednosti, fantastičnih prepričanj, začinjenih z grobo žaljivimi obdolžitvami. Najrajši bi človek skomizgnil z rameni in ponovil s pesnikom: Tantum religio pot uit suadere malorum! «Oblika,» pravijo, «katero so dale življenju izza renesanse sem na zapadu materialistične in individualistične duhovne osnove, se je na višku svoje popolnosti izkazala za absurdno. Napravila nam je življenje na svetu za strašno bedo, laž, nasilje, budalost in krivico, razsula družbo v sovražne si atome, ki si med seboj ne puste živeti, uničila religiozni čut, napravila znanost ali za prazno učenjakarstvo, življenju nekoristno, ali za nemogoč način iskanja resnice, da, jo je celo napravila za orodje moritev ljudi ter ponižala umetnost do skoraj otročjega čutnega igračka n ja brez duha. Ta oblika nima več bodočnosti v Evropi, nego ji pripada precej neslavna preteklost; eksplodiral je ta sistem sam v sebi, ko je dosegel vrhunec, ker sveta ni mogel osrečiti, ampak samo onesrečiti.» Vsaka izmed teh trditev se zdi na prvi pogled resnična, a so vse neresnične, ker enostranske, odsevajoče samo neznaten del realnosti in puščajoč v senci vse. kar se ne ujema s tem delom. Kaj če bi zaobrnili to sliko takole: Več-stoletij obsegajoča doba.pred renesanso je imela za svoji poglavitni duhovni osnovi spiritualizem in idealizem, prav onih dvoje podlag, ki jih današnjemu svetu baje manjka in ki sta ga zmožni ozdraviti. Poleg tega ne kaže nobena druga doba take strnjene enotnosti v svetovnem naziranju, kakor srednjeveški katolicizem. Bil je to širen in v vsem skladen sistem, ki je natančno ločil duhovno od posvetnega, dvignil duhovno nad čutno, interpretiral krščansko mistiko z izrazi aleksandrinske filozofije, napravil iz znanosti deklo filozofije in iz filozofije deklo teologije, uvedel pojme rimskega prava v od noša je med človekom in božanstvom, postavil krščansko občestvo nad narodnost, obsodil vojne med krščanskimi narodi in proslavljal vojno proti nevernikom ter umel združiti v umsko zadovoljiv sistem vse bistvene vrednote krščanske nadnaravnosti, grškega idealizma ter rimskega prava in imperializma. Bistveni osnovi pa sta mu spiritualizem in idealizem, prepričanje, močno takrat v vseh sodobnikih (glej Dantejevo dobo!), da je tuzemsko življenje le prehodno, zemlja pregnanstvo in da je treba živeti z očmi, uprtimi v onostranstvo, ki je človekova resnična domovina. In ta oblika, ki so jo dale življenju pred renesanso na zapadu spiri-tualistične in idealistične duhovne osnove, se je na višku svoje popolnosti izkazala za absurdno. Prvič ta idealistični sistem sploh ni bil nikdar docela izveden in to v stoletjih, ko je katoličanstvo kraljevalo neomejeno in z vsemogočno oblastjo, zaradi česar je morda dovoljeno brez drznosti sklepati, da se v celoti morda sploh ni dal izvesti. Kolikor pa je prešel v življenje, se je kmalu razkril v premnogih važnih ozirih kot tiran, tlačitelj in sovražnik vsakega stremljenja po napredku. Tudi to spiritualistično dobo so polnila nasprotja in spopadi med duhovnim in t varnim in vse krščanstvo te dobe ni nikdar preprečilo niti ne omililo neštetih pokoljev med narodi, ki so jih često vneto podpirali celo papeži, kolikor so družili v sebi oblast posvetnih vladarjev. V italjanskih mestnih samodrštvih je cvetel prvovrsten kapitalizem, križarji so v daljnih deželah puščali za seboj spomine divjih nasilij in ropov, supremacija teologije je z vsakim dnem bolj ovirala razvoj človeškega spoznanja. Malo po malem so filozofija, znanost in umetnost, politika in etika raztrgale vezi tega nadčutnega idealizma in sc sprostile katoliških vezi, tako da ni pretirano reči, da je ta idealistično spiritualistični sistem «eksplodiral» sam v sebi, ko je dosegel vrhunec, pač, ker ni mogel osrečiti sveta. Iz te «eksplozije» srednjeveškega katolicizma se je rodil moderni svet z novo težnjo in gonom po sreči. Če bi bil srednjeveški idealizem zares in do dna osrečil ljudi, bi bil tu še danes in bi onemogočil vsako tarnanje nad našo materialistično pokvarjenostjo. Tako stojimo pred enostavnim dejstvom, da je človeštvo preživelo dvoje dolgih dob, eno spiritualistično, onostransko usmerjeno, drugo «materialistično», tuzemsko uravnano, a ki sta obe izkazali svojo nemoč, osrečiti človeštvo, preprečiti vojne, grozo- dejstva, kapitalizem, bedo, in ki sta obe na višku svoje popolnosti «eksplodirali». Kakor trdi sodobni apokaliptični idealist, da je «materialistično» individualistični svet nujno moral propasti, prav tako more trditi poznavalec predrenesančne dobe, da je idealistično spiritualistični srednji vek nujno moral izginiti, le s to razliko med obema trditvama, da je propad idealističnega srednjega veka neoporečno zgodovinsko dejstvo, dočim še ni tako povsem gotovo, da li je moderni svet, kakor se je izoblikoval izza renesanse, res že propadel. Če pride potem kdo in nam riše pred oči pretirano temno, izkrivljeno sliko modernega sveta in na podlagi te napačne slike ne ve povedati v ozdravljenje današnjega časa nič določnejšega, nego plehko frazo, da je treba «vrniti svetu dušo», nič konkretnejšega in novejšega, nego da se je treba vrniti k idealizmu in spiritualizmu, se mi zdi vse to dokaj jalovo početje in dovoljeno je podvomiti, če bo imelo na potek sodobnega življenja tisti vpliv, ki si ga tak idealist obeta. V redu in vsega spoštovanja vredno je njegovo prizadevanje, da s poudarkom propoveduje vero v Boga, vrnitev v okrilje katoliške cerkve in poglobitev religioznega življenja, zlasti če z vsemi temi reformami temeljito začne pri sebi in svojih somišljenikih in jih do skrajne doslednosti izvede v lastnem življenju. Vendar se drznem meniti, da je ta metoda preozka za celokupnost današnjega sveta, katerega velik del ne more več zatajiti štirih stoletij izvenkatoliškega izživljanja; saj se ta metoda ni izkazala in ni zmogla doseči svojega smotra niti v času, ko sta bila vpliv in moč katoliške cerkve neprimerno silnejša nego sta danes. V vseh časih, od početkov katolicizma v katakombah pa do današnjih dni, je na milijone in milijone svečenikov propovedovalo in za vsa zla oznanjalo isto zdravilo kot ta idealist, pa vendar niso preprečili peterih stoletij modernega sveta. Za vsakega katolika so te reforme same po sebi dane in edino možne, ne samo danes, marveč od pamtiveka. Zato se mi zdi nepotrebno in neumestno, če izreka sodobni reformator celo vrsto sofizmov o znanosti in umetnosti, če krivi sliko preteklih stoletij in gleda sodobno življenje v apokaliptičnem prividu, da jih upraviči. Postaviti znanost v napačno luč, izmaličiti vso umetnost svobodomislecev v čutno igračkanje brez duha, istovetiti lahkomiselno in brez pomisleka vsakega svobodomisleca z brezvestnim kapitalistom, brezdušnim znanstvenikom, ki misli le na pogubo človeštva, in z umetnikom, ki se izživlja zgolj v nizkih liedonskih nasladah, ter potem zaključiti: glejte, ljudje božji, taka znanost, taka umetnost, taki svobodomisleci so vzrok današnje bede in upravičen povod mojim reformam, to je malo poštena metoda, prav nič vredna idealista. Najtežja zabloda apokaliptičnih idealistov ne leži toliko v bistvu njihovih katoliških reform kot pa v stremljenju, da te reforme podpro z neštetimi sofizmi, napačnimi definicijami, krivimi pogledi na preteklo in sodobno življenje in, kar je predvsem težko, s popolnoma neupravičenim istovetenjem svobodomiselstva s človekom brez vsakih etičnih načel, ki mu je tuje stremljenje po dobrem, plemenitem in resnično lepem in čigar vse življenje je v iskanju najnižjih čutnih ugodij. Idealizem, izveden iz takih premis, pa naj zaključi s kakršnimikoli reformami, je jalov, ogaben laži-idealizem, ki vsakega pošteno mislečega človeka odbija, kakor vsaka umetno pripravljena zmes lažnega in resničnega. A Kdor hoče spoznati, kako je apokaliptični idealist zmožen potvoriti do skrajnosti sliko znanosti, ki jo je razvilo XIX. stoletje, naj prečiia drugi in tretji odstavek na strani 130. v zadnji številki Doma in sveta». Naštevati najbolj prostaške izrodke znanosti, ki jih je znanost, odkar obstoji, najstrože obsojala in jih sama izločala, ter potem reči: to je znanost svobodnih duhov, je prav tako malo pošteno postopanje, kakor če bi svobodomislec naštel vse temne strani, vse izrodke katolištva, ki jih katolištvo samo obsoja, in bi dejal: taka je vernost katolikov. Kaj se tičejo znanosti primeri (če so res bili!), ko n.pr.Francoz,radi tega,ker je Francoz, zanika nemški rezultat ali obratno, kaj se tiče znanosti, če se dva učenjaka prepirata o tolmačenju nekega termina? Nikdar ni bilo res, da bi znanost ne stremela za spoznanjem resnice, marveč da bi bila smatrala nekaj za resnično samo zato, ker je bila v igri ta ali ona oseba. V eksaktnih znanostih ni nikdar prevladala intuicija — «nekontrolirano zdenje» nad metodičnim raziskava njem. Znanost ni odgovorna, če ljudje njene izume porabljajo v morilne namene: Pasteur ni bil zločinec, ko je izumil vrsto serumov, ki so rešili življenje milijonom ljudi, a ki jih jutri morete uporabiti kot najgroznejše uničevalno sredstvo. Kdor želi, da znanost takoj vzame vrag, naj sam zavrže in se odpove vsemu, kar so dognale eksaktne vede XIX. stoletja, naj se ne poslužuje elektrike in železnic in zdravil, in bo potem morda ozdravil svet današnjega zla. Res je, da je ogromni, nenadni napredek eksaktnih ved imel in še ima za posledico neko mehanizacijo življenja, da je ta napredek spremljalo vse polno neveselih pojavov, da so n. pr. skušali vnesti biološke metode v literaturo, da jim je bilo vse življenje obseženo v sklopku fizioloških procesov, da so skušali graditi socialne zgradbe na podlagi naravoslovnih metod in po analogiji z življenjem živali. J oda ti in podobni pojavi niso istovetni z znanostjo. Vsako pridobitev — tudi podvig eksaktnih znanosti — je treba plačati z zablodami in trpljenjem, toda istovetiti te zablode in to trpljenje z eksaktnimi znanostmi, ki so z druge strani ogromno koristile in katerih pridobitve so danes nenadomestljive, je sofistično postopanje. Kajti napredek pozitivnih znanosti je zakoreninjen v najplemenitejši lastnosti človeškega razuma, ki je njegovo hrepenenje po spoznanju in resnici in je upravičen tudi z verskega zrelišča, ker ustreza poslanstvu, ki ga je Previdnost izročila človeku, da se polasti zemlje in kraljuje nad vsemi bitji. Če znanost množi naša napadalna in razruševalna sredstva, množi tudi sredstva v obrambo človeškega življenja v boju z naravo; če njena raziskavanja vodijo k vedno obsežnejši praktični uporabi njenih izsledkov in če s tem pospešuje neko «materializa-cijo» življenja, pa je gotovo, da sama ne uči in ni vzgled brezdušnega materia I izma, ker izvira iz plemenitega stremljenja in nesebične ljubezni do resnice. Kljub najraznejšim zablodam in škodljivim utopijam je moderni človek ohranil spoštovanje in celo obožavanje resnice. «Umetnosti ni več», to je zaključek apokaliptičnega idealista, če motri njen razvoj od renesanse do današnjih dni. In kje je vzrok, da umetnosti ni več? V renesansi seveda, temu proklet-stvu modernega človeka, in v vsem, kar ji je sledilo. Ne poznam in bi se ne drznil soditi o razvoju in vrednosti slikarstva, kiparstva in arhitekture, dobro pa poznam razvoj in vrednost zapad-nih romanskih literatur in na podlagi tega poznanja smem reči, da še nikdar nisem videl na enem mestu nakopičenega tolikega nepoznanja literarne umetnosti, kakor v uvodnem članku zadnje številke «Doma in sveta». Če «umetnost še nikoli in nikdar nič drugega ni bila kakor ogledalo, v katerem se estetski zrcali duh človeka določene dobe», potem bi človek mislil, da renesansa ni tisti bogokletni vek, ki je vir vse današnje nesreče, saj sta renesančna človeka i Shakespeare i Michelangelo in je moralo biti življenje renesančnega modernega človeka nekaj čudovitega, če je umetnost teh dveh genijev njeno estetsko zrcalo. Ali se apokaliptični idealist prav nič ne zamisli ob dejstvu, da je pet stoletij modernega sveta, odkar «je človek XV. stoletja zavrgel dušo, misel na posmrtnost in Boga, se odkrižal vseh socialnih, etičnih in religioznih vezi», rodilo in spočelo brezprimerno več in boljših umotvorov, kakor vsa dolga stoletja spiritualistične pred renesančne dobe? Če bi upošteval samo to nepobitno plat modernega življenja, bi ga nam morda ne risal več v tako črni luči in bi ne trdil s tako lahkomiselno apodiktičnostjo, da je vir vsega današnjega zla. Gorostasnejše in neokusnejše potvorbe literarna umetnosti XIX. stoletja še nisem čital drugje, kakor v tehle vrsticah apokaliptičnega idealista: «Literat je smatral za svojo nalogo, spravljati interesantne fante in lepa dekleta po tolikih ovirah končno le v zakonsko zvezo in je obravnaval psihologijo radi naturnosti in seksus radi seksusa in sociologijo radi štimung in Boga radi bogoiskateljske tragike, nam krmil radovednost in sugeriral štimunge in končno obstal pri detektivskem, pornografskem in amerikanskem romanu ter produciral na cente.» In s kakšnimi dokazi podpre idealist ta edinstveni prerez literarne umetnosti XIX. stoletja? Z nikakimi! Ker jih morda ne pozna ali ker bi mu ne prijali v njegovo sličico. Zaneseno propoveduje, da bo «skrajnega naturalizma in senzualizma konec», in ne ve, da se bori z mlini na veter, ker sta «skrajni naturalizem in senzualizem» mrtva in dokončno odpravljena že pol stoletja. Razlaga, da je «individualizem dal umetnostno avtonomijo v obliki načela l'art pour Tart», pa pozablja, da je bil Tart pour Fartizem prav toliko plod individualizma kot skrajnega idealizma in spiritualizma in da je preteklo že trideset let, odkar ga ne upošteva nihče več. In na podlagi takih premis zaključi apokaliptični idealist, da «umetnosti ni več». Le kdo bi mu verjel! Najbolj pa je obžalovanja vredno, zlasti v današnjem času, ko so mnogi bili pripravljeni na pošteno sodelovanje za zmago vsem najdražjih in naj plemenitejših stvari, da tak idealist na-perja svoja izvajanja proti vsemu, kar je svobodomiselno in da istoveti svobodomisleca s pokvarjenim, manjvrednim človekom, ki ga je treba zatreti, če naj se reši današnji svet. Zanj mož in žena, ki pripadata kategoriji svobodnega duha, sploh nista zmožna zakonske vezi; duhovna plat življenja je človeku svobodomiselnega tipa pomembna samo toliko, kolikor mu nudi neposredno pomoč pri ustvarjanju njegovih zemeljskih nebes; o kaki religioznosti svobodnega duha ni mogoče govoriti; duh svobodnjaka je kulminiral na polju tehničnih znanosti in je uničil vse življenje na zemlji in pod njo in kakor so se kristjani v težkih urah obračali na Boga, tako se je svobodni duh v nesreči obračal na tehniko; umetnost svobodnjaka je materialistična, ker izpoveduje le čutno prijetnost in štimungo narave. Kolikor besedi, toliko psovk, toliko najtežjih žalitev, ki jim manjka senca vsakega dokaza! Take zlobno potvorjene definicijo svobodnega človeka diše po kulturnobojnem izzivanju, zlasti, če so tiskane na uvodnem mestu slovenske kulturne revije. Na tako kavarniško natolcevanje bi svobodomislecem ne bilo težko odgovoriti n. pr. s Tolstim, ki pravi v «Spovedi» (v prevodu Jos. Vidmarja): «Naravno je, da sem se (pri iskanju smisla življenja) obrnil na verne ljudi svojega kroga, na učenjake, na pravoslavne bogoslovee, na menihe, na samostanske očete, na pravoslavne bogoslovce novega odtenka in celo na tako zvane nove kristjane, ki izpovedujejo izveličanje že iz same vere v odrešenje. In oklepal sem se teh verujočih ljudi in jih izpraševal, kako verujejo in v čem vidijo smisel življenja. Spominjam se mučnega čuvstva groze, ki me je prevzemala, ko sem iz nade, ki sem jo tolikokrat in tolikokrat občutil v občevanju s temi ljudmi, spet padal v prejšnji obup... Ni me odbilo to, da so pri razlaganju svoje vere primešavali krščanskim resnicam, ki so mi bile vedno pri srcu, še veliko drugih nepotrebnih in nerazumnih stvari, — to me ni odbilo; temveč odbilo me je to, da je bilo življenje teh ljudi ravno tako kot moje, samo s to razliko, da ni ustrezalo tistim načelom, ki so jih razvijali v svoji veri... Videl sem pa to po tem-le: če bi poznali tisti smisel, pri katerem izgine vsak strah pred izgubami, trpljenjem in smrtjo, tedaj bi se jih ne bali. Oni pa, ti verujoči ljudje našega kroga, so živeli popolnoma tako kot jaz, v blagostanju in izobilju, skušali so ga povečati ali ohraniti, se bali izgub, trpljenja in smrti in so popolnoma tako kot jaz in kot vsi mi neverni, živeli v na-sičevanju svojih poželenj; skratka, živeli so prav tako slabo kot neverni ljudje, če ne še slabše... Le taka dejanja, ki bi pokazala, da poznajo smisel življenja, pri katerem revščina, bolezen, smrt. ki so strašne zame, zanje niso strašne, bi me mogla prepričati. Ampak takih dejanj nisem videl med temi raznovrstnimi vernimi ljudmi našega kroga. Nasprotno, videl sem taka dejanja med najbolj nevernimi, nikdar pa med tako zvanimi vernimi ljudmi našega kroga.» oparni večer, nobenega diha v lipah za vodo. Pred Medjovo hišo so polivali otroci prah, da so lahko gnetli gradove in votlili za predore. Tačas je prišel doli po klancu mlad človek z velikim svežnjem pod pazduho, zavil je za vodo. Ni se zmenil za ljudi, za cviljenje otrok, radovedno se je oziral po hišah. Ženske na pragih so ga molče ogledovale in sodile. — Kdo bi bil? Pritepenec. Kako je rjav! In raztrgan. Talijan. — Fant se je prestopal počasi od hiše do hiše, kakor da mu nobena ni všeč. Šele pred Cunjarjevim plotom je obstal, odmotal sveženj in pričel lepiti velik lepak na deske. Otroci so se mu strnili za hrbtom in stegali vratove. Ko je LETEČI ANGEL J U š KOZAK tujec dokončal, je odstopil za korak, da bi pregledal svoje delo. Zarežal se je otrokom, ki so se gnetli pred živopisanim lepakom, in odšel. Medjov Dizma in Frgolinov Pik sta se prerinila do plotu in glasno prebirala: «Cirkus Bellini, vsak dan gala predstava... štirideset konj. — Otroci so zadrževali sapo. — Opice, levi... sloni... žonglerji in akrobati... Špiridonove, leteči angeli... svetovna atrakcija.» Frgolinov Pik je zavrtel glavo, da so se mu stresli grivasti lasje. Z važnim glasom je pozval otroke: «Fantje, jutri zjutraj na travnik, tam ga postavijo.» Otroci so čakali, kaj poreče Medjov Dizma, ki je doslej odločeval med njimi in je bil leto starejši od devetletnega Pika. Dizma je še vedno strmel v lepak. Izpod dolgih trepalnic so sive, zvedave oči poželjivo opazovale slike. Tačas se je oglasil gori na hodniku očetov zategnjeni žvižg, ki je ukazoval k večerji. Dizma se je hitro okrenil, odžvižgal in ognjevito pozval: «Gremo! Pred našo hišo!» Oče je bil slabe volje, pohrkaval je pri večerji in se praskal za ušesi, kar sta otroka dobro poznala in vedela, da je bolje, če ga ne ogovarjata. Dizma je molče zajemal, pred očmi so se mu vrstile slike z lepaka. Prikrito je škilil na očeta, rad bi bil omenil, da je napovedan cirkus, kakršnega mogoče se ni bilo. Ni se drznil, očetovo sršeče oko se ni zmenilo za nikogar. Po večerji se je Medja zagledal skozi okno, medtem sta se fanta nemirno presedala, ker sta morala molčati. 47 France. Zastonj sc trudite! Zastonj pletete vozel na novo! Tone. Morda pletem svojo moč, kaj vi veste! France. Ilaha! moč! Vi? — Moč ima samo pravica! Tone (se zakrohoče). Narobe! Pravico ima samo m o č! Moči bova merila, gospod! Razen, da se za časa še premislite in me ne prisilite, da se zatečem ven. Hiša je vaša, a jaz hočem delitev premoženja! Jaz hočem svoje nazaj, jaz hočem svoje delo ohraniti! Kar vam bo od hiše ostalo, bo požrla pravda in na koncu vseh koncev bo hiša moja! Z zobmi bom grizel. da bom prijel močneje! France. Čemu pravda? Iz naravne pravice je med nama sodba. Za njo ni treba sodnikov. Krika zunaj pa je dovolj. Čemu bi kričala še midva? T o n e. Vi me silite kričati. Vi boste s svojo ženo v svoji hiši — jaz pa bom zunaj kričal in tožil pred svetom in pred sodiščem! France (popušča). Dovolj so nas žrli... Ako res mislite, da vam gre pravica na premoženju, ako ne čutite v sebi pravice, potem brez krika ... Tone (udari po mizi). To je beseda! (Preže.) Kaj daste? France. Dom ni blago. Ne gre za kravjo kupčijo. Jaz imam le dom in ljubezen. Samo to sem rešil iz razpada svojega sveta — Tone. čenče! Gre za to, kdo je upnik in kdo dolžnik! France. Kaj upnik in dolžnik! Če bi sodil hudič, bi izgubil oblast v peklu, ako bi sodil drugače! Tone. Potem — kaj terjate? France. Nisem Judež, da bi prodajal dušo! To n e. Potem je za tiho rešitev le ena pot: razsodnik! Izberiva jih in kakor odločijo oni, tako bodi, ko da je sojeno! France. A z doma ne grem — in tajno mora ostati! Tone. Velja! France. A kdo bo razsodnik? Tone. Kaj vam to! (Zasmehljioo.) Saj je pravica moč — po vaše! France (kljubovalno). Zborovanje bi sklical, da bi vsak, ki bi hotel, mogel glasovati! — A krika ne! (Nervozno.) Mir, mir... Tone. Prav. Voliva župana, župnika, notarja — na vrh so postavljeni od onih, ki bi jih vi sklicali k glasovanju! Pravico nosijo. Svet so v malem. Franc e (bolestno). Zakaj se ženete, človek! Zakaj mučiti razsodnike! Odnesite, kar je vašega in pojdite z Bogom! Sicer pa — pristanem! I one (zelo poslovno). Saj sem vam rekel, da sem se zazidal v to hišo! Ne gre drugače! Spišem dogovor. (Gre.) Ivanka (naglo odpre orala in se plaho ozre za Tonetom). France, kaj je bilo? France. Soditi je treba dati, kar je že davno sojeno, le v odkup za lo, da ne bodo spet lajali za nami! I v a n k a (plaho). Soditi? Tone je močan! France. Ne bojim se ga! Naj pa ima sodbo, če že hoče, saj mu itak nič ne pomaga! Niti spora ne more biti! I v a n k a. Med nas je stopila nevidna stena. Čeznjo gledajo od-zunaj in sodijo, obsojajo, more ... in z njimi, med njimi, nad njimi Tone, njih družba, glava, ki ima z njimi zveze, kupčije, politiko! On ne molči. On ima vse niti do njih v svojih rokah. On je od njih sveta! France (fanatično). Najina pravda je pisana v človeku! (Mehko.) A zate se bojim. Tone je izigral neko tvojo ljubezen — I v a n k a. Da ... bojim se zanjo. Nad nami je prekletstvo, z nami se ne more vezati nihče... Bova pač živela midva skupaj, oba ujetnika ... saj imava svoj dom. France. Dom je ostal. Breda tudi... Vse bo spet dobro! Tudi tebi se pomore! Ivanka (bolestno). Vsak na cesti se ozre — ljudje stikajo glavfe — mimo gredo, ko da bi šli mimo mrtvaškega odra ... France, ne več pravd in časopisov — France. Baš zato, vidiš, moram pristati, da sodijo župnik, notar in župan. Ivanka (boječe). A Tone je njihov! Vse te dni je prečepel pri notarju. — In če poreko, da je vse njegovo — ali bi veljalo? France. Ha! Take sodbe ni v človeku! Ivanka (se zgrozi). France! Dom je iztegnil svoje roke po naju ... Ne drži naju več, zdaj naju davi... o beživa, France! France. Od svoje pravice? Zdaj, ko bo Breda moja? Ivanka (obupno). Breda — tvoja!... (Vije roke.) Ti še nisi potegnil sape vase iz tega zraka okrog nas. Ti ne vidiš, ko na Bredo misliš — France. Kaj! Ista je spet... Poglej jo, saj jo vidiš, da je — Ivanka. Laže! Še to je laž, kar telesnega vidiš na nji! Mrtva te veže! Tebi mrtva ... Slep si, pa hodiš naravnost... Joj, France, da bi ti je ne vrnili... France (nemirno). Saj še nisem podpisal... Nič še ni zamujenega ... Odložimo... Zahtevam premislek, dokler se ne prepričam. kako je — Tone (z otrokom, ki se stisne k Ioanki). Tu je pogodba. Še vaš podpis! Nato pa likof v vesoljni potop naših brig! Ivanka. Potop! Da bi ti bil Noe! Ali imaš tudi v krčmi že liter na mizi in kozarce natočene, kakor si imel to pogodbo pri notarju že pripravljeno? Tone (vzkipi). Strup prekleti! Tudi tu si vmes — Ivanka (prezirljivo). Nikar moralnega ogorčenja! Tak pušeljc ni za tvoj klobuk! V petih minutah take pogodbe nisi spisal! — France, ne razpravljaj z njim! France. Ne gasi, kjer ne gori! Premislil bom! Ivanka. Gori, a plamena ne vidiš!... Tone. Nesmisel! V tem papirju je smisel! Kaj je treba premišljati! Otrok. Ivanka, pravljico! France. Tedaj pokažite, Noe, svojo barko! (Vzame Tonetu list in se zatopi vanj, med tem ko ga Tone napeto in nemirno opazuje.) Ivanka (poltiho govori otroku). Pravljico? Kje sva ostala? ... (Nemirno opazuje Franceta.) Ko se je menih prebudil čez dolgih, dolgih sto let, se je spet povrnil v svoj domači kraj — (se ozre na Toneta, ki se v zadregi okrene). Našel pa je tuje ljudi, ki jih ni poznal in tudi od njih ni nihče več imel spomina nanj. Tedaj se je razjokal in si zaželel rajske ptice, one, ki je bila spečemu pela o lepoti sveta in zaželel si je — Tone (osorno otroku). To so pravljice, veš, izmišljene stvari! Takih tic ni! 10. Breda (vstopi). Ivanka, prosim, stopi dol! France. To je treba podpisati? Breda (hlastno). Kaj? Tone (poslovno). Samo podpis! 1 v a n k a (boječe). France ... (Gre.) Otrok (zajoka in teče za njo). 11. Breda. Tone, motiti te moram — I one (vznejevoljen). Hudiča! Sedaj? Rekel sem ti, da me nič ne zanima, dokler se bijemo! Breda. Gorišea te že tri dni hodi čakat. Ne da se odgnati. Pravi, da jo v bajti zebe. Njen bedasti sin je spet bolan. Tone. Naj gre k vragu! France (se čudi). Gorišea? Saj ima pri nas stanovanje in hrano zase in za bebca do smrti? Breda. Zdaj je v občinski bajti. T one. Koder delam jaz, tam se morajo vse roke gibati. Prevžit-karji se mi ne bodo košatili! France (očitajoče). A ti si poznala voljo moje matere! Zakaj si to dopustila? T o n e. Ker sem jaz tako ukrenil. Kaj je tedaj imela ona dopuščati? France. Ali je izba prazna? Da? Prav. Še danes se preseli ženska s sinom vanjo! Sporoči ji to! (Strogo.) Idi! Breda. Tak ton ni več doma pri nas, da veš! (Se ozre na Toneta.) Tone (migne z ramo proti Francetu). On je lastnik. Njegova je beseda. Breda. Lastnik! Saj si ti vendar moj mož! Tone (se suho posmeje). Kdo ve? Danes še za svojo ženo nihče več ne ve! Stori po svoje, draga! Breda (pogleda od enega do drugega). Sporočim! (Se obrne proti vratom.) Tone (sarkastično). Vremenska hišica! Breda (se naglo okrene, vsa razkačena). Ne, ne zato! — Zdaj ne grem nikamor! Zdaj hočem slišati, kako se bijeta in v vajin boj poseči! Pravico imam! Tone. Tako? Boj je navaden. Podpisujeva. Breda. Brez mene? ... Cena sem jaz! (Srdito.) Jaz se ne dam kot klavno živinče! (V jok.) Bog... Plašč delita pod menoj, ki sem na križu ... F1 ranče (toplo). Zate ga deliva, Breda, zaupaj vame! Tone. Samo premoženje deliva: hišo! To ni tvoj plašč! Breda (si otre solze). A jaz? France (mehko). Zate smo se že dopravdali! Breda (odbije). Ni še nič odločeno! France. Vsak dan, vsak hip dospe odločitev. V stvari je že raz-sojeno, le oblike še ni! Breda. Razsojeno? O mojem zakonu z vama. da. A ne o meni! Jaz'se dam. komur se meni hoče! Tone (vzhičeno). Bravo, Breda! France (vzkipi). Ne izzivaj! Po meni bije ko bobneči ogenj! (Brcne v časopise.) Tole, ta gospod tu, ki me vleče sem, Ivanka tam, ki iiie teži ko strali — da sem že ves zmeden — in vse to okolje, kjer se ne znajdem — in moji živci, živci... ne izzivaj še ti! Breda (zaničljivo). Ne bojim se teh tvojih pretenj! Saj nisi mož! Sanjač si in eksaltiranec! Oh. meni se hoče moža (se oklene T one l a), moža ... France (o silnem razburjenju). Ne izzivaj! Tvoje mesto je odslej na moji strani! — Sem, k meni! To je božji ukaz in posvetna sodba! Breda (osa iz sebe). Da, to je orožje slabiča, fej! Bog in sodnik! To me ne priveže nate! Jaz sama te moram čutiti, doživeti te, a te ne bom nikoli, ko me snubiš le s križem in tehtnico! Moža hočem, moža — France (besen sili vanjo). Ne izzivaj — Breda — Breda — Breda! Breda (ledeno). Kaj! Šleva! — Pa podpiši ta list, če si kaj moža! Viš, da si ne upaš? Še v svoje pravice ne veruješ, pa me zahtevaš za ženo mimo pravic? Tone (povsem poslovno). Res — ali mislite podpisati? France. To — od nje? Od nje... (Hrope.) Dajte, dajte — (podpiše.) Breda (se razigrano posmeje). Slabič! Tudi s tem me ne uženeš! (Divje.) Jaz bom pri Tonetu, najsi pade sodba tako ali drugače! Da veš, da čuješ! (Kriče.) Nečem nazaj v tvojo osladnost! Jaz hočem moža! In za Tonetom se bom metala — proč od tebe — proč — T one (zadivljeno). Ženska! Ženska! France (skoči divje proti njima in potegne samokres). Pa bodita skupaj — zveri — Breda (krikne in odskoči). Tone (z naglo kretnjo zgrabi Franceta za roko, mirno). To ni za ljudi slabih živcev, gospod. (Mu izvije pištolo.) France (se težko zruši na stol). 12. Ivanka (prihiti z velikimi modrimi pismi). Sodba! Od sodišča! (Izroči vsakemu eno pismo.) France. Sodba — Sodoma ... (Vsi pozorno čitajo. Molk.) Breda (brez glasu). Zakona med menoj in Tonetom nikoli ni bilo... (Krikne.) O, laž! (Raztrga sodbo in jo potepta.) Bo pa zakon dejstva! France (tiho, upehan in strt). Tudi ti si pobesnela ... To ne (zmaje z glavo, težko in trezno). Midva, Breda, nisva nikoli bila mož in žena. To je tu zapisano. Mož mojega pomena ne potrebuje konkubinata! Breda, razumi! Jaz sem korekten človek. Breda, tvoja strast je divna. a jaz sem človek družbe. Ukloniti se morava. Sedaj je splav preklan na dvoje in gre narazen! Vrni se in vdaj se! Breda (ihte sede). Torej — v smrt — Tone! Ti si me odvrgel — ko — nadležno — breme ... France (zanosilo, a brez ognja). Zmagati mora svetla stran v človeku!... Ivanka (si zakrije oči in se obrne stran). Zdaj se jc pričela — T one. Kaj si rekla? (Bolj zase.) — vlada mrličev, a? Ali jc mogoče, da bi se začelo življenje znova od zadaj? (Odmahne z roko.) Pali! (Trdo in glasno, formalno Francetu.) Sodba je Bredo spoznala za vašo ženo. Jaz sem korekten človek! Zato ne smem imeti tuje žene. Poslušajte dobro! Izpolnjujem to sodbo (kazaje na Bredo:) Tu je vaša žena! Jaz sem odveč! (Gre.) Ivanka (se okrene, v grozi sklepa roke). Breda... (Nato poklekne ob stol k Bredi in seže z roko proti nji.) Breda ... France (se počasi okrene proti Bredi). B r e d a (počasi vstane, s sklonjeno glavo obotavlja je se stopi proti njemu in mu s težavo pomoli roko, ki mu jo moli ves čas, ko da bi mu ponujala neko tujo stvar). France (ki je zrl ves čas nepremično nanjo, za piči sedaj oči v to roko, se strese, prime za glavo, se umakne za korak in vzklikne, ko da bi se vzbudil iz omotice, z grozo, tuje in začudeno): žena?... (Konec prihodnjič.) ONA f S R E č K O KOSOVEL I. V somraku je dolina oglušela, megla nam zlato solnce je zakrila in z ostrim mrazom polja pregrnila — misel ne ve, kam krila bi razpela. Sirota v meni je o'kamcnela. O, ko da v žalost se je spremenila, nad to vasico kraško bo strmela, nad njo bo razprostrla svoja krila-- Kot zlat sijaj nekoč je zableščalo, kot grad v oblakih v meglo zatonilo, a mene ni prenehalo boleti, odkar je upanje to obmolčalo, odkar je v meni nehalo živeti — povsod ga iščem, kam se je zgubilo... II. No, pridi, tam je ples in svetel smeh, glej, ona je poslala povabilo, oko nje črno te bo pomirilo, kar iščeš v svetu, najdeš v nje očeh — Bila je tam in tiho je strmela, kot dobri žamet črne nje oči, bila je tam, moj molk je razumela, ko da v globini z mano govori. Ta strašni molk — ne moreš se opiti, ne moreš umreti v čudni ta pokoj, bolesti ni mogoče pozabiti, postati človek, človek nad seboj. Smejati moraš se in govoriti, a angel smrti kliče: Za menoj! — III. V temini črni angelska so krila na mojo trudno dušo se spustila, in med oblaki čul Njegov sem glas in v temi svetil je Njegov obraz. Njegov obraz življenje nam podarja in glas Njegov svetove nam ustvarja, pozove nas, da pridemo do tja, kjer vse se pomiri in vse konča. In ognja plamen in veseli smeh zasvetil v dušo, meni zašumel, in mehki žamet v črnih nje očeh me z blagim, dobrim mirom je odel, le ena rana me je pekla, žgala — da ona je strmela in molčala. JAN K O C II A N O W S K I OB ŠTIRI STOLETNICI NJEGOVEGA ROJSTVA ANTON SLOÜN J A K Poljski narod slavi lcios štiristoletnico rojstva svojega največjega pesnika pred Miekiewiezem. Potrebno je, da si pred-očimo duševno podobo Jana Koehanowskega tudi mi, ki živimo v dobi, ko še sicer predavajo literaturo na visokih, srednjih in osnovnih šolah, ko ponatiskujejo, razlagajo in proučavajo literarna dela preteklih časov, vendar stojimo mogoče že na pragu v dobo, ki bo imela malo skupnega s podobami in idejami minulih umetniških pokolenj; kajti namen vsakega umetniškega ustvarjanja ostane vendar vekomaj isti — rešiti človeka iz strašne poplave življenjskih dejstev na višine umetnostnih podob in razmerij. Kochanowski je bil sin poznega humanizma. V drugi polovici 16. stoletja so nastala njegova dela. Takrat je bilo evropsko človeštvo v borbi za čisto evangeljsko resnico, iskalo je že zopet nove verske sinteze, ni ga mogel zadovoljiti humanistični epikureji-zem, niti ni moglo najti tolažbe v humanističnem fatalizmu, ki je za besedo bog pojmoval neizprosno usodo, kateri je treba iztrgati trenutek sreče, temveč se je v mnogih sektah vzpenjalo za bogom, ki bi umel trpljenje individuja. Tudi v Kochanowskem najdemo sledove razkola 16. stoletja; toda on je bil vse preveč umetniška narava, da bi se spuščal v teološke spore, nova stran življenja je bila še preveč borbena, neustaljena, dinamična, da bi jo mogel dojeti s svojim pesniškim talentom, ki si ga je bil izšolal ob klasični latinski poeziji; saj je šele poezija 19. stoletja izrazila vso globino razkola stoletja reformaeije. Zato je Kochanowski, kar se tiče oblike njegove poezije, dosleden humanist, tudi njena miselna stran je bolj ali manj humanistična, z nekimi pomembnimi izjemami tudi njena vsebinska stran. Novodoben človek pa je Kochanowski v izbiri svojega pesniškega organa, ki si ga jc poiskal v svojem rodnem jeziku in ga iz skromnih početkov s pomočjo klasične metrike dvignil do dovršenosti. To je bilo enako dejanje, kakršno je izvršil skoraj tri sto let pozneje Slovencem France Prešeren. Še več pomeni vsebinska stran njegove poezije, kjer je sicer večinoma zvesto posnemal svoje antične vzorce, v svojih najvišjih delih pa se mu jc posrečilo izraziti mišljenje svojega stanu, plemiškega posestnika, ki se je pravkar rodil na ozemlju poljske države iz plemiškega bojevnika, ali pa celo svojo individualno bolest, kakor na primer v Žalost in kali (Treny), kjer opeva presunljivo žalost očetovo nad izgubo svojega otroka. Začetki poljske literature segajo v 13. stoletje, iz katerega imamo prvi spomenik poljske poezije — pesem: Bogu Rodzica. Tudi iz 14. stoletja je ohranjeno nekaj cerkvenih pesmi. V 15. stoletju dobi bodoča poljska poezija mogočne temelje v sijajnem političnem razvoju države, ki z bitko pri Grunwaldu ustavi naval Germanov na vzhod. Ustanovitev krakovske univerze dvigne kulturno stanje zemlje ter ustvari torišče poljskim humanističnim pisateljem 16. stoletja, kakor so bili latinski pesniki Gregor iz Sanoka, Pavel iz Krosna, Jan iz Wislice, Klement Janicki. Tudi velika politična pisatelja 16.stoletja Modrzewski in Orzechowski pišeta v latinščini svoje obširne politične in teološke traktate. Vzroki, da se je kmalu po začetku 16. stoletja pojavila na Poljskem književnost v narodnem jeziku, so bili različni: nemški kolonisti, ki so ustvarili mestne naselbine, so se že bolj ali manj popoljčili. zato je meščanstvo potrebovalo poljskih knjig, nadalje reformacija, ki je zahtevala nabožno slovstvo v narodnem jeziku, blagostanje plemiške plasti, ki je. ker je postala Poljska v 16. stoletju glavna izvozna država za žito. vedno bolj zapuščala dvorsko in vojaško življenje in se posvečala poljedelstvu ter je kazala mnogo zanimanja za politična in verska vprašanja. Zato so vstali pisatelji meščanstva, kakor je bil n. pr. Bernard iz Lu-blina. prvi poljski posvetni pisatelj, Nikolaj Rej, ki je prvi pisal samo v poljščini in je v svojih traktatih izražal mišljenje in življenje podeželske šlahte, ki jc tačas iz ekonomskih, verskih in političnih razlogov stremela v nekak agrarni demokratizem, ter vrsta reformacijskih pisateljev od husitov do antitrinitarcev ali arijancev. Dvorska stranka in katoliško duhovništvo sta še nekaj časa pisala v latinščini, vendar je tekom 16. stoletja poljski književni jezik zmagal. In to najbolj po zaslugi Jana Kochanowskega. Bil je sin podeželskega plemiča: rodil se je leta 1550. na ozemlju Malopoljske. Študiral je na krakovski univerzi, katero je leta 1549. zapustil in odšel na inozemske visoke šole. Nekateri literarni zgodovinarji sklepajo, da je bil nekaj časa v Nemčiji, kjer bi se naj bil navzel reformacijskega duha. Toda ta doba njegovega življenja je še nerazjasnjena, kakor je tudi vprašanje o njegovem razmerju do reformacije skoraj nerešljivo. Ohranjeni so nekateri njegovi epigrami, ki govore, da ni bil slep za napake katoliške duhovščine; na primer: Nc morem te imenovati sveti, oče, pa se ne sramujem, kajti tvoje otroke, veliki duhoven, srečujem. Svetemu očetu.1 Značilno je tudi, da nikdar ne govori o Mariji. Vendar bi ga težko šteli med protestante. Kolikor morem na podlagi njegovih del doumeti njegov verski nazor, bi slutil v njeni v mladosti precej močno versko čuvstvo, ki ga je potem bujno prerastel humanistični stoicizem, dokler se v zadnji dobi pod težkimi življenjskimi udarci ni zrušil njegov epikurejsko-stoični pogled na svet in se je pesnik po pretresljivih duševnih borbah, kakršne nam razodevajo njegove Žalostinke, zatekel spet k veri svoje matere. Leta 1552. je prišel na univerzo v Padovo. Jz te dobe so nam ohranjene njegove latinske pesmi. V teh je posnemal svojega literarnega učitelja Horaca, deloma tudi Tibulla, Properca, gotovo je spoznal takrat tudi Petrarco. Te pesmi so popolnoma podobne istodobni humanistični literaturi. Ta dela so bila najboljša šola v obliki, ki jo je pozneje dal pesmim v rodnem jeziku. Že v tej učeni poeziji se nam razodeva velikega artista. Kdaj se je izvršil v njem preokret k rodnemu jeziku, ali že v Padovi pod vzgledom Petrarce, ali šele od leta 1555., ko je študiral. po daljšem potovanju po Italiji, v Parizu pod vplivom Du Bellaya, ki je v knjigi «La Defense et Illustration de la langue fran^aise» pozival francoske pisatelje, naj opuste latinščino in pišejo francosko? Kot neposredni vpliv bi mogla služiti dela Du Bellayevega prijatelja Ronsarda, ki je od leta 1549. do 1552. izdal v francoščini več priložnostnih in lirskih del. med njimi zlasti slavne Les Amours. Prav tako moremo samo domnevati, da je v tem času spoznal Marotov prevod Psalterja, ki bi naj bil vplival na njegovo svobodno prepesnitev psalmov, ki jo je dovršil okoli leta 1578. Leta 1556. se je vrnil Kochanowski iz Pariza. Stopil je v dvorsko službo. Takrat se je udeleževal razbrzdanega življenja, kakršno je živela poljska šlalita in kot ga nam je naslikal poet v svojih Igračkah (Fraszki), satiričnih epigramih, kjer je izražal svoje nazore, risal svoja opazovanja, opeval svoje naglo se menjajoče ljubice. Te Igračke so najbolj osebno delo pesnikovo, ker so nastajale v vsej njegovi življenjski dobi. Hkrati so nam dokaz za pesnikov življenjski pesimizem; razkol modernega človeka že toži iz njih: Igračka je vse,'karkoli mislimo, igračka vse, karkoli delamo; na svetu nimaš nič gotovega, 1 Prevodi posameznih mest imajo le ilustrativen namen. — Op. pis. zastonj se trudiš s čemerkoli, • poštenje, lepota, moč, denar in slava, vse to mine, kakor na polju trava. Smeje se nam in našim delom, zapro nas v vrečo, kakor lutke. 0 človeškem življenju. Marsikatero ostro je povedal v njih tudi sodobnim duhovnikom. Mnogo Igračk opeva ljubezenske doživljaje, pesnikove prijatelje, srečo selskega življenja na pesnikovem posestvu, kamor se je preselil kot štiridesetletnik, sit dvorskega življenja; druge izražajo spet njegova verska, politična in življenjska prepričanja, nekatere so posvečene njegovi umetnosti, v ostalih pa govori o Igračkah samih, jih brani in razlaga. Kljub relativni originalnosti teh Igračk, ki jih je vseh okoli tri sto in jih je od teh okoli sto vsebinsko in oblikovno izposojenih iz grške, latinske, nekoliko tudi iz italijanske, francoske in poljske literature, — so vendar odkritosrčen dnevnik pesnika-humanista, ki hoče ujeti vso polnost življenja ne glede na posamezna nesoglasja, ker je prepričan, da je življenje — nesmiselno. Nihče ni povedal večje resnice, odkar svet stoji, kot ta, ki je nazval človeka — božjo igračko. Človek, W.ja igračka. Ves skeptizicem humanista spričo nepreračunljive usode je izražen v njegovih verzih. Njegovo pojmovanje boga ni krščansko, njegov bog je fatum, ki se igra s človekom — Edipom, ki je prepričan, da dela najbolje, dela pa najhuje. Igračke neprecenljive, ljube igračke moje, v katere polagam vse svoje skrivnosti, bodisi da mi je usoda prijazna, ali sovražna, kar se mi često zgodi... Igračkam. Mnogo je v teh igračkah tudi plitvega, vendar so naj z veste jša slika pesnikovega duševnega življenja: pogosto naletimo v njih na pusta, prazna mesta, mnogo pa je v njih zdravega, robatega humorja, dasi nas v splošnem odbija njihov pesimizem, ki pa se spravljivo prepleta s stoičnim mirom in zadovoljstvom poeta — vaškega plemiča. Igračke je pesnil Kochanowski vse svoje življenje in iz svojega življenja, zvest svojim besedam: Ne pišem drugače, kakor živim, pijane so moje pesmi, ker sam rad pijem, ni mi mrzka pojedina, niti dovtip... O svojih pesmih. Sled njegovega političnega mišljenja, ki ga je izražal predvsem v svojih rimanih političnih brošurah, kakor so: «Satir», «Sloga» in «Prapor ali pruski poklon», kjer je zastopal politiko dvorske stranke, ki je hotela vpostaviti državo po vzgledu srednjeevropskega absolutizma in navdušiti šiahto, ki se je posvetila poljedelstvu in trgovini z žitom, za borbo z vzhodnimi sosedi, je ohranjen tudi v «Igračkah». (Igračka o Lubomiru.) Najzanimivejše delo v njegovi verzificirani publicistiki, ki jc nastajala za časa njegovega bivanja na dvoru, je «Satir», ki je izšel leta 1563. Klic o pogubi poljske države, ki zveni skozi vso literaturo 16. stoletja, se oglaša tudi iz tega dela. Čudno je, da so se klici o pogubi države glasili takrat, ko je bila država na višku svoje moči. Posebno jarko so se oglašali ti klici v latinski publicistiki Orzechowskega, ki je začel svoje pisateljsko delo z nenavadno ostrimi napadi na katoliško cerkev, dokler se nenadoma ni spreobrnil in začel s ciceronijansko zgovornostjo proglašati načela katoliške teokratije; še jače je proglašal pogubo države koncem 16. stoletja jezuit Skarga v svojih Parlamentarnih pridigah in več drugih. Ta publicistika bi nam ostala nerazumljiva, ako ne bi videli v njej idej neke politične stranke, ki hoče preustvariti plemiško-demokratsko državo v magnatsko-absolu-tistično. Usodni preokret v poljski zgodovini, ko je nastal iz plemiča-vojaka — veleposestnik in trgovec z žitom, je navdahnil Kocha-nowskega k pisanju političnih pesnitev. Satir, duh poljske divje pokrajine, toži, da so ga poljski kmetje in kupci, kajti drugih stanov ne poznajo več na Poljskem, pregnali iz lesov in step. Graja plemiško samovoljo, verske boje in očita poljskim plemičem, da «koklje vale v njihovih čeladah in da merijo oves ž njimi», zato pa so Rusi prešli v napad in zahtevajo po «prirodnem pravu» vso Vzhodno Galicijo (Halicz). Zanimivo bi bilo glede te poljske publicistike 16. stoletja preiskati vpliv hebrejske starozakonske literature, prerokovanja prerokov o padcu Izraela. Zveze so nedvomne, saj najdemo mogočne vplive hebrejske literature tudi v romantiki, v delih Slowackega, pa tudi Mickiewicza in drugih, kar je zaradi sožitja obeh narodov tudi razumljivo. Močan vpliv so izvajali na to publicistiko Ciceronovi govori. Iste misli so tudi v didaktični pesnitvi «Sloga» (Zgoda). kjer govori pesnik plemstvu, na opusti politične in verske prepire in se združi v boju za ohranitev državnih mej. Vrhunec pa je dosegla verzificirana publicistika Kochanowskega v delu: «Prapor ali pruski poklon» («Proporzec albo hold pruski») iz leta 1569., kjer opeva zmagoslavje poljske države ob priliki, ko se je v Lublinu poklonil pruski knezAIbrecht poljskemu kralju Zvgmundu Augu-stu. Pesnik nam slika kakor na razkošnem praporu na eni strani zgodovino bojev s križarji, na drugi pa opeva usodo slovanskih narodov, njih naselitev, kjer omenja tudi južnoslovanske narode: Srbe, Ante, Bošnjake in «bojevite Hrvate», v katerih se je «narod slovanski oprl celo na veliko obrežje Jadrana». Konca pa se to prvo epično delo poljske literature s pozivom k slogi, ki jc edina naklonila Poljakom zmagoslavje nad Prusi. Tudi njegova «trajedja» «Zavrnitev grških slov» («Odprawa poslov greckih») iz leta 1578. je v bistvu politično delo. V obliki starogrške drame nam predstavlja v antičnih osebah in konfliktih sodobne misli. Grški odposlanci zahtevajo vrnitev ugrabljene Helene. Trojanska skupščina odkloni grško zahtevo. V njeni neslož-nosti nam slika pesnik borbo v poljskih sejmih ter zopet dviga klic po edinosti. Značilen je govor Odiseja, ki oznanja konec Troje-Poljske z besedami: «O neredno kraljestvo in njegov nagli pogin! Kjer ne veljajo zakoni, niti ni pravičnosti in je treba vse kupiti z zlatom.»2 Zanimivo je, da zbor — trojansko ljudstvo — zahteva, naj se zgodi Grkom pravica, četudi imenujejo Grki Tro-jance — barbare, sluge; čeprav «ni ta gospod, ki se je rodil na Peloponezu ali v Troji, temveč ta, ki nosi ostro sabljo ob boku». V osebi Antenorja, ki edini svetuje Trojancem, naj vrnejo Heleno, je podal Kochanowski osebnost državnega kanclerja Jana Zamojskega, voditelja dvorske stranke in glasnika politike državne avtoritete. Drama je kljub velikim pomanjkljivostim — nima pravega dejanja — poleg liričnih pesmi Kochanowskega in dalmatinske književnosti najkrasnejši sad, ki se je rodil iz spoja humanizma in slovanstva v tako zgodnji dobi. Že pred temi deli je napisal Kochanowski dva krajša epska speva: «Šah» («Szacliy») in «Suzana». V prvem je posnemal italijanskega humanističnega pesnika Vido. Čeprav delo ni originalno, je vendar zanimivo, ker nam v pravilih šahovske igre podaja prvo ljubezensko novelo poljske literature. «Suzana» jc dolgovezna svetopisemska legenda, kjer je zanimivo le to, da se navaja kot odločilen moment za razplet dejanja narodnostno nasprotje med Judi in Babilonci. Poleg teh poetičnih del se je ohranilo še več prozaičnih f ragmentov s podobnimi motivi. Najbolj sloveče delo Kochanowskega v njegovem času in tudi pozneje je bil njegov poetični prevod Psalter ja, ki ga je začel prevajati po sodbi poljskih literarnih zgodovinarjev okoli 1.1566., v istem letu, ko je iz svojega «Nigdirdoma» poslal Trubar Psalter Slovencem. Dovršil ga je okoli leta 1578. Delo Kochanowskega ni izviralo iz verskih razlogov, temveč je nastalo iz poetičnih motivov, dočim je Trubarjev prevod Psalterja sad verskega prepričanja. Označil sem že razmerje Kochanowskega do verskih pro- - Sallustov Jugurta karakterizira s podobnimi besedami Rim. blemov, znano je, da kot tipičen humanist ni mogel razumeti verskih bojev 16. stoletja. Zato je treba smatrati njegov prevod Psalterja kot poetično nalogo, poteklo iz duha časa, kakor je nastal iz duha časa Prešernov «Krst pri Savici».3 Literarni zgodovinarji so v spodaj citiranih Prešernovih besedah radi videli neko ironijo ali pa celo ncodkritosrčnost, ker so prezrli, da so zakoni umetniške resnice izven zakonov psihološke resnice. Brezpogojno so hoteli videti v umetnini neko življenjsko izpoved in ne umetniške, kar je edino mogoče. Celotna zgodovina umetnosti, ki vidi v pravem umetniku neizmerno zmožnost, izražati «al pekel, al nebo», nam je porok za pravilnost našega pojmovanja. Umetniki, ki morejo izražati samo «nebo», ali pa samo «pekel», so diletantje; njih cena je samo časovna, ker so odvisni od kulturnih ali političnih idej, ne pa od lastne stvariteljske sile, razsvetljujoče vesolj-stvo kakor vsak drobec, razžarjajoč in raztapljajoč dobro in zlo, lepo in grdo, zdravo in bolno, bogato in revno v enkratne, enotne like sveta umetnosti. Psalter je bil edina knjiga svetega pisma, ki jo je smel v srednjem veku čitati vsak človek. Še priljubljenejši je postal v 16. stoletju, ko je reformacija s pesmijo cerkvene občine hotela nadomestiti mašo in speve duhovnikov. Vendar je ostal Psalter knjiga, ki so jo ljubili tudi katoličani, tako da so bili prevodi psalinov knjiga, ki so jo v 16. stoletju najčešče natisnili. V tej obči priljubljenosti Psalterja je vzrok, da ga je začel parafrazirati v poljščini Kochanowski, dočim je Trubarjev ali Dalmatinov prevod nastal iz apostolske vneme. Trubarjev krepki, dostikrat naravnost poetični prevod se je rodil iz želje, da bi postal prava ljudska pesmarica, medtem ko je Dalmatinov medlejši prevod v Bibliji iz leta 1584. namenjen branju in premišljevanju, saj pravi Dalmatin, da noben slikar ne bi mogel tako naslikati strahu in upanja in noben Cicero ali besednik lepše izraziti teh temeljnih čuvstev človeške duše kakor psalmist. Vsi ti vzroki Trubarjevega in Dalmatinovega prevoda psalmov veljajo za Kochanowskega le deloma. Njegov prevod ni nastal iz propagandističnih namenov, temveč iz duševnega razpoloženja občestva v 16.stoletju, kakor Prešernov «Krst pri Savici» ni izraz individualne življenjske prepričanosti slovenskega kmetiškega inteligenta v prvi polovici 19. stoletja, ampak je značilen za splošno o vzdušje srednjeevropskega pred marca. (Konec prihodnjič.) 3 Mein neuestes Produkt: «Kerst per Savici»... bitte ich als ene metrische Aufgabe zu beurteilen, mit deren Lösung der Zweck in Verbindung stand, mir die Gunst der Geistlichkeit zu erwerben. — Prešeren Čelakovskemu 22. avgusta 1836. KNJIŽEVNA POROČILA Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi. Igra v d veli dejanjih. Samozaložba. Življenjska gmota fantastične Grumove drame je sestavljena iz dveh osnov. Iz «dogodka» in iz «Goge.*, to se pravi, iz osrednjega sproščujočega erotičnega zločina in iz učinka, ki ga ima to dejanje na okolico. Ali širje in točneje: iz vrste grotesknih erotičnih tragedij in* iz splošne tragikomedije utesnjenega in zadušenega malomestnega življenja. Navzlic tej dvojnosti je začetni vtis dela enoten. Splošna tragikomedija Goge je primerno ozadje erotični in erotična se zdi postavljena v ustrezajočo okolico ter poteka v nji tako naravno, kakor da se je iz nje rodila. Ta početna harmonija med obema prvinama se v poglavitni sredini drame nekoliko razstroji, in sicer tako, da splošno življenje Goge skoro poj>oliionia izgine spričo silovite avtonomnosti srednje ljubezenske drame. Toda niti to dejstvo bi sožitja individualnega s splošnim ne motilo, če se ne bi ob koncu popolnoma izprevrglo. Ko se namreč osebna erotična drama dovrši, stopi nenadoma zelo poudarjeno zopet Goga v ospredje, in sicer na način, ki je s smislom prejšnjih prizorov v slabem skladu. «Dogodek», ki je za udeležene osebe in opazovalca človeško pomemben in sam v sebi upravičen, se pokaže zdaj nepričakovano v odnosu in odvisnosti od Goge in to kot burka ter smešna potegavščina. Drauia, katere središče je bila doslej oseba, dobi nenadoma nov center — celoto mesta Goge. Toda Goga bi pri sedanjem stanju stvari smela biti samo okvir in primerno ozadje, ki bi drami morda lahko nudilo prikladen zaključek. Zdaj opravlja to svojo nalogo preglasno, vnaša v delo nepričakovano nov, satirični element, trga s svojo obsežnostjo in intenzivnostjo celoto na dvoje in se postavlja v neko ne povsem jasno in tudi ne čisto resnično razmerje z erotično dramo. Poglavitna ljubezenska drama in vse ostale manjše, ki jih delo vsebuje, so v bistvu avtonomni pojavi. Dasi se dobro podajo v splošno razpoloženje Goge, je vendar jasno, da niso odvisni od njega in še manj, da bi bili iz njega nastali ali da bi bili njegova posledica. To je očitno po življenjski logiki sami, kakor tudi po dejanski neodvisnosti glavnih usod od posebnega Goginega ozračja. Grum jih je tudi kot avtonomne oblikoval. Ko pa je hkratu oblikoval Gogo, se mu je vanjo vtihotapil — ne veni, ali nameravan ali nehoten pomen, ki je s to avtonomnostjo v opreki. Označil je Gogo z lastnostmi, ki vzbujajo videz, da se v nji mora v«ako življenje izroditi in da leži nad mestom in vsem njegovim življenjem prokletstvo smrti, groze in pošastne smešnosti. S tem je ustvaril za opazovalca možnost, iskati vsem tem tragedijam vzrok v Gogi. Ko pa jo je že v zaključku tako določno povzdignil od golega obeležja do predmeta in stvora, ki sam živi in ki se mu nepričakovano poglavitno dejanje celo nekako podredi, je povzročil, da je dobilo to gogijansko tolmačenje življenja še večjo verjetnost in sugestivnost in da se sedaj v delu bori s preprostim in nemističnim ter prevladujočim razumevanjem. Ta neenotnost ima končni vzrok v tem, da življenjsko čuvstvo v avtorju samem neodločno omahuje med mističnim in življenjsko racionalnim razlaganjem sveta. Pri čemer pa imamo vtis, da je pristnejše racionalno gledanje in da je mistično literar-nejšega porekla, dasi vse razpoloženje dela prepričuje, da niti njegov grozotni misticizem ni samo izmišljen. Kolektivno ali mistično tolmačenje dogodkov je tako močno, da je nekdo dramo nazval prvo slovensko kolektivno igro. Če je po mnenju tega kritika kolektiv iskati v Gogi. potem je ta naziv po gornjem razboru enotnosti le deloma, in sicer le po šibkejši in manj važni strani dela upravičen. Če pa bi kdo videl kolektiv v Bogu Erosu, se da oznaka «kolektivna drama» dobro zagovarjati. Kajti intenzivneje nego Coga. ki je bila prvotno najbrž zamišljena samo kot razpoloženjski element, ki pa se je pri izdelovanju na škodo enovitosti razbohotila, je zanimala avtorja in vznemirja tudi opazovalca — erotika. Mislim, da je v nji iskati intimno klico in inspiracijo tega dela, ki bi ga skoraj lahko imenovali groteskno satiro na Erosa. Čuvstvo. s katerim se to mnogoobrazno božanstvo kot glavni junak drame v življenju Goginih prebivalcev obravnava, je nedvomno odpor in protest. Grum občuti dejanje in nedejanje ljubezni v človeškem življenju kot muko, kot snovanje pošastne in grozne sile, ki ravna s človekom zlobno in neizprosno in ki ga tolikokrat okrutno pohabi za vse življenje. Ta svoj občutek o erotiki izraža v groteskno spačenih in fantastično nelepih. od Erosa prizadetih človečnostih, oziroma usodah. V vsej Gogi skoraj ni osebe, ki ne bi nosila neizbrisnega znaka božjega srda na duši. Tako groteskno in boluo mehanistično občuti Grum moč Erosa v nemajhni meri kot človek svojega časa. v katerem se je zdravje erotičnega instinkta neki nevarno izrodilo. Toda kakšna je čisto osebna barva in intenziteta tega njegovega čuvstva. ki prav za prav predstavlja človeško pomembnost njegovega dela? Pozorno podoživljanje prizorov, ki jih je zasnovalo, zapusti v zavesti če ne ravno bolečine, pa vsaj neki iskreno izpovedan srčni nemir nad življenjem. Ta iskrenost je zastrta z zavednim in očitnim pretiravanjem, ki pa ni ne patetično ne sentimentalno, marveč hladno in fantastično posmehljivo. Tako čuvstvovanjc ustvarja grotesko. Grumovo čuvstvo Erosa gotovo vsebuje pogoje za groteskni slog. Toda. če preiščeš doslednost izvedbe v tem delu in primerjaš silno kopičenje sorodnih grotesknih prizorov s skoro docela naturalističnim dialogom, se ti vzbudi občutek, da je slog vsaj deloma morda bolj premišljeno izbran nego spontanski in nujen, oziroma, da je temeljno Čuvstvo dela nekoliko slabotno ali zadušeno od teže oblikovnih problemov. Podoben vtis, samo še nekoliko stopnjevan, dobi opazovalec, če pregleduje usode nastopajočih oseb. V njih se poleg krepkih čisto življenjskih elementov taji nekaj shematičnega. Zdi se. da jili tako ne enoti samo občutek, ki jih je ustvaril, marveč tudi neka ideja, da. celo neka teorija. Nikoli pa nista iskrenost in polnokrvnost nekega čuvstva do kraja prepričevalni, če je mogoče, da se v njegovo tvornost vpleta kaka teorija. Če v teh človeških usodah nepoučen in naiven bralec ne bo čutil psihoanalitične miselnosti kot konstruktivnega elementa. bo pa gotovo nad njimi slutil neko tujo in neznano idejno kontrolo. Ta dejstva nam predstavljajo avtorja «Gogc» nekako takole: Nedvomno ga je vodil pri delu iskren, v svojih svojstvih precej določen, toda ne zelo močan življenjski občutek. Gotovo je tudi spontansko nastala temu občutku prva oblika. o čemer pričajo poleg razpoloženjske enote dela samega tudi drobci «Dogodka», ki jih je kot črtice priobčeval Grum že pred dramo. Toda tem spon-tanskim oblikam se je kcsnejc pridružilo mnogo racionalnega in izmišljenega, ki se ni popolnoma spojilo s prvotnim organizmom. Zdi se tudi, da mu je primanjkovalo snovi; glav ni zamisli se je zato kcsnejc pridružil nov domislek. in nove sile, ki so se pojavile v delu, so prekvasile prvotno čuvstvo in mu odvzele dokaj pristnosti, enotnosti in neposredne svežine. Gotovo pa je mnogo teh važnih pomanjkljivosti pripisati tudi dejstvu, da je «Goga» avtorjevo prvo večje delo. Navzlic tem nepopolnostim, ki opredeljujejo glede važnih umetniških kategorij Grumovo delo kot celoto, je njegova drama v marsikakem pogledu pomembna in zanimiva. Kdor bo mogel prezreti omenjene neenotnosti, bo videl 36* 563 v tej dvodejanki vendarle zelo čvrst in samobiten organizem, ki vsebuje navzlic vede ali nevede drugam usmerjenim notranjim silam dovolj enotno vizijo, kot izraz avtorjevega erotičnega čuvstva. To je barvito fantastični drobec človeškega uljnjaka, v katerem se krčevito in grozno smešno kretajo ljudje, ki jih jc neznani lutkar ujel na svoje nitke in jim zmedel življenja in voljno gibanje v strahoten nesmisel in avtomatsko oglatost. Ta skriti lutkar je bog Eros in nihče drugi. Ko je Grum morda samo za trenutek in morda samo napol hotel potisniti lutkarske niti v roke nevidnemu in' ne prav verodostojnemu Duhu mesta Goge, je moral izgubiti svojo pravo prikazen izpred oči. Ta privid je v zadnjem jedru vendarle iskren in izviren. Lahko je trditi, da je v uljnjak mesta Goge natrpanih preveč strahot in preveč izključno pošastno je njegovo življenje, da bi moglo učinkovati tragično in pretresljivo. Vendar je mogoče prav v tej nesposobnosti za skrajne Čuvstvene napetosti, ki se druži s štedljivo in vendar nedvomno čuvstvenostjo, podana neka značilnost sodobne umetniške tvornosti, ki se prav zaradi te notranje strukture tako rada zateka k čuvstveno brezčutni groteski. Gruma sta k tej obliki privedla deloma njegova narava, deloma pa tudi okus, ki se mu je oblikoval ob sodobni literaturi. Veristični realizem se zdi preizkušen in kot idealna umetniška oblika zavržen. Sodobni okus zahteva in išče novo prosvitljenost in prcduhovljenost življenjske snovi. V naturalizmu in realizmu zatrta fantastika priglaša svoje pravice. Grumova drama je važen, hvalevreden in razveseljivo fantasten, pa četudi nekoliko prisiljen poizkus najti novo obliko. Razumljivo je, da vpliva osnovna vizija dela često zelo odločilno tudi na podrobnejše oblikovanje. V ljudeh, ki so predstavljeni kot Erosove lutke, je razumljivo, če je osebnost skoro popolnoma izbrisana. Ostala je samo še v njihovih usodah. V Grumovih osebah bi zaman iskal celotnih človečnosti; ljudje se razodevajo samo, kolikor je njihovo življenje v zvezi z erotiko. Ta abstraktnost je sicer v konceptu dobro utemeljena, toda nedvomno tiči v nji dovolj vidna sled modernega psihološkega panseksualizma, kar sem od druge strani pokazal že zgoraj. Kot nadomestilo za izgubljeno raznost individualnosti nudi Grum pisane in raznolike erotične usode nastopajočih ljudi. V njih je s psihoanalitskim znanjem predstavljena cela vrsta življenjskih in duševnih poškodb, ki jih je ljudem prizadejala nesrečna spolnost. Toda kot nemajhno tvorno moč je treba smatrati Grumovo sposobnost, s katero je tako vešče podal vsa ta življenja groteskno živa in zanimiva. In to navzlic temu, da je marsikaj gradil na teoriji in navzlic temu, da ga je osnovna zamisel silila v mehanizacijo in uniformiranje. Prav tako je treba priznati, da je spretno in dovolj prepričevalno spojil vse osebe z enim ali drugim izmed obeli središč, s Ilauino dramo in z Gego, ki se osredotočuje v Afri in Tarbuli. V tem smislu je morda edina neorganska in nepotrebna oseba blazni Gapit. dočim jc ovršna in celo malomarna. Mestoma nejasna. Vendar se razpoloženje in beseda dvakrat, trikrat ubereta v občuteno pesem, dasi v mejah poznanega in že izraženega. Taki sta «Vas je zavita v mrak večerni...» in «Tiho je v borovju...» Resnične originalnosti, ki je vedno pretresljiva, Albreht skoraj ne pozna. V ciklu, ki ima izvrsten naslov «Vagabundova pratika». so morda edini stihi, ki bi pri zbrani obdelavi lahko bili jedro resnične pesmi. Zdaj tvorijo drugo kitico v celoti slabe pesmi «Sam». Glase se takole: «Solncu pravim: .Brat nebeški!4 pa mi šine za oblak, a v odgovor včasih spere prah mi z glave dež gorak.» Vse drugo, razen imenovanih posameznosti in pri najmanjši zahtevnosti še razen kmetiških, je do malega popolnoma slabo in mrtvo ter le včasih čisto osebno zajemljivo. Uvrščeno je brez čuta za pristno in nepristno v to ne veselo knjigo. J- V i d m a r. «Handbuch der Literaturwissenschaft.» Akademska založba «Athenaion» v Wildparku-Potsdamu izdaja že nekaj let monumentalno zbirko zgodovine slovstev vseh časov in narodov «Handbuch der Literaturwissenschaft». Zbirka je zasnovana in urejevana z enotnega vidika in namenjena predvsem študiju; za nje znanstveno višino jamči ime glavnega urednika, profesorja bonnskega vseučilišča dr. Oskarja Walzla, čigar znameniti uvod v literarno vedo «Gehalt nnd Gestalt im Kunstwerk des Dichters» je zbirko otvoril in prvi pokazal nje resno višino in krasno opremo, ki prekaša vsa dosedanja nemška dela o svetovnih slovstvih. Sotrndniški krog je skrbno izbran; kjer ni dobrih nemških strokovnjakov ali kjer je glavni urednik dal prednost strokovnjaku dotičncga naroda, so vstopili med sotrudnike tudi Nenemci. Brez dvoma je, da je nemško slovstvo dobilo s «Handbuch der Literaturwissenschaft» delo, ki ima več kot samo nemški pomen: zbirka na taki višini in v toli odlični opremi je dejanje svetovnega formata. Osem tisoč subskribentov, med katerimi so vseučilišča vseh celin, priča o slovesu tega enciklopedičnega dela. Zbirka izhaja v snopičih po dve tiskovni poli, s krasnimi umetniškimi prilogami in številnimi slikami v tekstu. Prvotno je bilo določenih 160 snopičev, ki bi dali približno 15 samostojnih knjig; danes je snov tolikanj narasla, da bodo nekatera slovstva morali izdati izven obsega, ki je obvezen za subskribente. Da je cena visoka, se spričo znane draginje na nemškem knjižnem trgu razume samo ob sebi; odtehta jo nesporno trajna vrednost in nenavadno vzorna oprema celotnega dela. Izmed knjig, ki so že zaključene in ki so radi svoje vsebinske dovršenosti in grafične opreme vredne še posebne hvale, omenjani Fehrovo «Knglische Literatur des XIX. und XX. Jahrhunderts», Bcthejevo «Griechische Literatur», Klemper-IIatzfeld-Neubert «Romanische Literaturen von der Renaissance bis zur französischen Revolution», v. Glaseiiappj-Rosen-Schomerns-Geiger «Indische Literaturen», R. Wilhelm «Chinesische Literatur» i. dr. V tej zbirki svetovnih slovstev so zastopane tudi slovanske književnosti: poleg poljske je izšla ruska (delo dr. P. Sakulina iz Leningrada) in srbsko-hrvaška (prof. dr. Gescmann iz Prage), češkoslovaško pa bo obdelal profesor dr. Arne Novak. Za nas je najzanimivejša srbsko-hrvaška: zavzela je dva snopiča, kar ni veliko, vendar je v razmerju s svetovnim in večtisočletnim merilom dovolj pravično. Bodi srbskim in hrvaškim ocenjevalcem prepuščena podrobna ocena Gesemannovega dela; na tem mestu bi opozoril samo na naslednje: Pogosto je beseda o jugoslovanski kulturni skupnosti in o jugoslovanski literaturi, pri čemer navadno mislimo srbsko, hrvaško in slovensko književnost (brez bolgarske). Ne vem, po čigavi krivdi je bila slovenska književnost izključena iz «Handbuch der Literaturwissenschaft», čeprav bi lahko tvorila posebno poglavje dela «Jugoslavische Literatur», če ji že založništvo ne bi moglo odmeriti samostojnega snopiča. Odkar je izšel Gesemannov pregled, smo izgubili zadnje upanje, da bi Slovenci tu še kdaj prišli na vrsto. Že v prvotni načrt je bila — pač po krivdi svetovalcev založništva — sprejeta samo srbsko-hrvaška književnost. Upali smo, da bodo naši slavisti, morebiti tudi korporacije in društva, ki zastopajo slovensko kulturo in posebej še slovstvo, opozorili na to pomanjkljivost in dosegli, da ne bo naše slovstvo izključeno iz svetovnega pregleda literatur. Ni mi znano, ali je kdo posredoval ali ne, tudi ne vem, koliko je prof. Gesemann kot referent za Jugoslavijo opozoril na to krivično napako. Dejstvo je, da je lepa prilika za afirmacijo slovenske književnosti pred svetom zamujena in toliko naglašana «jugoslovanska književnost» je v tej zbirki zastopana, da se izrazim v časnikarskem žargonu, «separatistično», to pa prav radi tega, ker mnogi ljudje tako neradi mislijo res jugoslovansko, t. j. enako pravično vsem trem kulturnim edini-cain. Podobno se je zgodilo tudi v najnovejši izdaji «Encyclopaediae Britan- nicae, kjer je Jugoslovan obdelal samo srbsko-hrvaško književnost, slovensko pa je omenil le med vrstami, kakor bi bila nekak njen obskuren privesek. Čeprav je malo upanja, da bi se pri «Handbuch der Literaturwissenschaft» dala ta krivica še popraviti, ker bodo slovanska slovstva s češkim najbrž zaključena (tudi bolgarske književnosti nismo opazili v programu), ni še absolutno zamujeno: založništvo bi še vedno lahko — nemara med dodatnimi izdajami — odmerilo kak kotiček tudi književnosti Trubarja, Prešerna in Cankarja. Apeliram predvsem na Hermanna Wendla, ki je pokazal dovolj razumevanja za pravo jugoslovansko kulturno misel, da javno ali zasebno opozori založništvo «Athenaion» na to krivico. B. Borko. Nemogoče. Almanah. Nadrealistička izdanja. Beograd. 1930. Str. 140. Nimam namena razpravljati o možnostih «nadrealističnih» teorij, ne o njih literarni vrednosti ali celo o njih umetniški pomembnosti. V pričujočem almanahu je bolj od novotarskih nazorov vidna nemoč ljudi, ki se kitijo z naslovom «nadrealisti» zgolj iz namišljenega učinkovanja. Po besednem pomenu bi označeval nadrealizem kot pojem poseben umetniški izraz in vsebino, ki ima za podlago poseben umetniški nazor, to je nazor o višji konkretnosti, ki je svet duhovne resničnosti, kjer so vse konkretne stvari dvignjene v simbole in izražajo drugo, višjo, nadindividualno pojmovano — metafizično realnost, lak realizem zrase iz globokega dojemanja objektivne realnosti, ki se sprevrže v mistiko, v višje tolmačenje realnosti, v resničnost slutenj. S takim nadrealizmom nima «nadrealistično gibanje», ki verno sledi še nedavno novi literarni struji v Franciji (A. Breton), nič skupnega. Ta novostrujarski nadrealizem je še vedno porojen iz namena, uprizarjati vratolomne «efektnosti», slepiti sebe in druge z nemogočimi izmišljotinami bolnega duha, okuženega od neprebavljenih idej in literarnih nazorov, postavljati sebe v središče literarnega dogajanja in z bombastično kričavostjo (z lažiučenostjo, nepravilno rabljenimi filozofskimi termini, z miselnim kaosom) vzbujati videz izrednosti in zakrivati s tem svojo praznoto in nesmisle. Vsebina «Nemogočega» ni samo nemogoča, ampak je sploh ni. «Nadrealizem > trinajstorice «nadrealistov» obstoji zgolj v imenu, v protirečjih in igrač-kanju (n. pr. Qu'est-ce que la surrealisme? — Quclque ehose qui aurait la forme d'une sardine. — Društveni život u 1930. godini, str. 113.), v neki zveriženi metafiziki («Uvod v metafiziko duha»), v površno doumeti psihoanalizi («U ostalom, jedan od najvažnijih ciljeva ove knjige je odredivanje odnosa izmedu podsvesti, svesti i savesti», str. 52.), v sanjskih in somnambulnih izmišljotinah («Snovi») in v okultnih pretiranostih («Pljuskari na prsima», «Misterij ljudske glave»). Ves ta konglomerat je pomešan z velikim patosom filozofskih teorij, terminov, oznak literarnih smeri in različnimi mogočimi in nemogočimi, mukoma privlečenimi nesmisli (glej slike!). Toda svoje početje opravičujejo z medlo dialektiko, z debatami, ki nimajo nikjer določene misli in z negacijo vsega drugega. Svoj namen so naznačili: «Nadrealizam, svaka naša reč, svaki naš život, samo je bezkrajni, iskidani niz onog (?) što definite njegovu beskonačnost (?), nekoristoljubivost, in njegovu moralnu celi-shodnost. Nadrealizam: glosolalija (!) večnosti, nadrealizam: cholalija prolaz-nosti (!),i današnjice, nadrealizam ,da.m ti talir, da razbiješ tanjir, da kažeš i jeste i nije, i črno i belo, i da i ne'.» (Str. 132.) To je program «nadrealistov», izreden, kajne? Z isto lahkoto, kot izrazi «večnost», «neskončnost», «dialektika», «metafizika» itd. se mešajo v Člankih imena: Kant, Hegel, Schopenhauer, Freud itd. — seveda v praznem patosu. Primer iz «nadrealističnega pesništva» razjasni še poslednjo njih vsebinsko, stilno, pesniško in umetniško moč. Če ga ne razumemo, je krivda v nas in ne v «nadrealističnem pesniku», ki je vzvišen nad realnim svetom in njegovimi pojmi: Oteraj o ve buve bože buve suve buve suve buve bože buve Slovenska duša francuski krompir Slovenska duša francuski krompir Čuci na mostu Vclikom Postu u oči bede sve dlake sede Voda za ribu riba za vodu Živeo ovaj živeo raj Umoči ovo pero u oko oko u oko najlepši sjaj Umoči ovo oko u vetar vetar u vetar najbolji kraj Vetar i Pctar Petar i Pavle Etar i metar metar igram Umoči pero umoči veru umoči ovna Velikog ovna u večita doba Za gojaznu zemlju Prepuna je soba Za veliku momlu Korumpiran krompir. Za Večiti Mir-- («Pojas Nevtnosti» A. Vučo, str. 77.). Vsekakor veliki «nadrealisti» in mogočni pesniki, škoda še tega cinizma! Anton O c v i r k. SLOVENSKI JEZIK Iz naše pisave, t.) Pisava svojilnih pridevnikov iz imen neživih reči — s pripono -ov iz moških in srednjih ter -in iz ženskih samostalnikov — je že nad 70 let v spotiko jezikoslovcem in jezo pisateljem. Strogi čistilci knjižnega jezika, opirajoč se na pravopisno doslednost ter jezikovno pravilnost in upravičenost, zametavajo take pridevniške tvorbe in jih nadomeščajo z rodilnikom ali kakim sklonom s predlogom ali pa z drugim obrazilom, naši pisatelji pa vkljub temu splošno pišejo, da je bil J utrov dopisnik na od borovi seji. da je napadalec v luninem svitu udaril carinika s puškini m kopitom itd. Da pridemo do jasnosti in pravilne rešitve tega zamotanega vprašanja, moramo nekoliko poseči v zgodovino razvoja pisave našega knjižnega jezika. Do leta 1S59. so pogosto in brez spotikanja pisali svojilne pridevnike iz samostalnikov, ki zaznamujejo nežive reči. tedaj pa je M. Cigale v Novicah obrnil pažnjo nanje in na njih tvorbo ter zavrnil njihovo dotedanjo rabo. Njegove zahteve je pobijal Levstik, češ, da «se jih prosti kmet ne ogibljc tako skrbno kakor naši pisatelji», in je zagovarjal rabo kakor mladostine želje itd., kakor so dotedaj pogosto pisali. Nato pa je Cigale dokazoval, da se Levstikovo mnenje s stališča slovanske vzajemnosti ne da opravičiti, zakaj razloček med pravimi svojilnimi pridevniki na -ov in -in, ki se rabijo samo pri imenih živih stvari, in med splošnimi pridevniki na -en in -ski, delajo vsi slovanski jeziki. Tu sta trčili dve načelni naziranji o našem knjižnem jeziku: Levstikovo, ki je dotedaj — bilo je leta 1861. — še slonelo na knjižni tradiciji in ljudski govorici, ter Cigaletovo, ki ni pripuščalo nobene posebnosti, četudi je bila utrjena v narodu, ako se ni dala niti iz staro-slovenščine niti iz živih slovanskih jezikov potrditi, da je slovanska. Dasi tudi vse kesnejše Cigaletovo in Žepičevo korenito in obširno dokazovanje upravičenosti novih oblik in zavračanje dotedanje rabe ni moglo streti tradicije in je Janežič leta 1863. v tretjo izdajo svoje Slovnice sprejel Levstikovo pravilo ter so stare oblike nemoteno dalje pisali, se Levstikovo mnenje vendarle ni moglo vzdržati, kajti struja, ki se je začela uveljavljati v razvoju knjižnega jezika po letu 1849., se ni več dala zavrniti. Nova pisava se je počasi širila in se uveljavila šele po letu 1895., potem ko je izšel slovensko-nemški slovar, v katerega je sprejel Pleteršnik samo oblike po Cigaletovi zahtevi. To pisavo je sprejel tudi Leveč v Pravopis in s tem zadal prejšnji dolgoletni rabi smrtno rano. Ker so si osvojili novo pisavo vsi boljši pisatelji in sta jo sprejela Breznik v Slovnico in Košthil v Brus, je postala po občni rabi uzakonjena. Tako pišemo sedaj: čitalniška ulica, matični član. vež na vrata, dim iz ladje, tla v sobi, pogrebni sprevod, tramvajske tračnice, ostrina meča, pod podobo kruha, oktobrsko solnce... in ne več: č i-t a 1 n i č i n a ulica, m a t i č i n član, v e ž i n a vrata. 1 a d i j i n dim, s o b i n a tla, pogrebov sprevod, t ram vaj eve tračnice, me če v a ostrina, pod kruhovo podobo, o k t o b r o v o solnce... V neki novomeški ulici se še danes «blesti» napis Školina ulica, ki dela kot ostanek minulih časov lepo družbo šolski ulici. Reforma pa ni zajela vseh primerov in občna raba, ki daje oblikam v pisavi zakone pravilnosti, je obdržala in uveljavila nekaj oblik: odborov a seja, klu bo v i prostori, k rižev pot, svetopisemska jut rova dežela; dalje Zvonov urednik. Narodov podlistek, J u t r o v o poročilo i. p. Sila in nujna potreba je pripustila to pripono v znanstveno terminologijo, n. pr. vodikov sulfid, železov sulfat, k v a d r a t o v e stranice, u I o m -kova črta, osebkov a beseda, poved k ovo določilo itd. Pisava je dalje udomačila: puškino kopito, šivan kino uho, lunin svit. sosesk i n o zborovanje, strankino glasilo, s m o k v i n list in morda še kako obliko ter zavrgla vse nasvetovane nadomestke, n. pr. za puškino kopito: puškno. puščno in kopito puške. (Konec prih.) — Stanko B u n c. CLOSE Glose o slovenski kulturi. 1. Uvod. Preiskovanje kulturnih pojavov v narodovem življenju mora nujno temeljiti na vsestranskem spoznavanju njegovega udejstvovanja. Zato je nadvse važno, da se vedno znova premotre vse kulturo ustvarjajoče in kulturo ovirajoče silnice v sodobnosti, kajti celotna slika more šele ustvariti popolno podobo narodovega duševnega življenja, pokazati smer njegovega teženja, nadmoč ovirajočih ali ustvarjajočih elementov v njem in končno njegovo kulturno stanje, ki osvetljuje vsak pojav duhovnega življenja. Ni res, da jc vsaka doba popolnoma podobna drugi, jn ni važno, da je v vsaki dobi poleg dobrih (progresivnih) kulturnih tokov določena količina slabih (regresivnih). Namen vsakega preiskovanja kulture je ugotavljanje prevladovanja svojstvene kulturne miselnosti v času. je ugotovitev kulturnega stanja, onih podtalnih sil, ki lahko tako usodno vplivajo na duhovni razvoj naroda v bodočnosti, s tem da ga duševno uničujejo ali oplemenitijo. Z zgledi bom skušal pokazati vso klavrnost sedanjega kulturnega življenja, prevladovanje kulturnih zavor pri nas, ki morejo udušiti vsako res plodno in ustvarjajoče hotenje, klavrnost, kisi nadeva videz kulturne pomembnosti in veljave. Žal, da bi preseglo namen teli glos vsako podrobnejše in idejno obsežnejše razpravljanje o tem problemu. To naj ostane le uvod v psihološko in kulturno zgodovino naše sodobnosti in donos k utemeljitvi neizčiščenega stanja slovenske kulture. Od dne do dne se jasneje kaže, kako postaja naše kulturno življenje čedalje bolj amorfno, vedno bolj onelnoglo, kako izgublja svoj notranji in zunanji življenjski stil in usmerjenost. Brez števila pojavov, ki pričajo o nizkem stanju naše kulture, ima svoje korenine v naši duševni neuravnovešenosti, v izbegavanju pred pravim, dasi kruto trdim delom in pred doslednim iskanjem kulturnih dobrin, ki temelje v znanju, v oblikovanju lastne duševnosti in še v spoznavanju lastnega bistva. To premišljevanje nas mora dovesti do zavesti, da smo kulturno premalo občutljivi in duševno ne-razgibani. Vzroki tega stanja so v okostenelem, negibčnem načinu našega življenja, v popolni razbitosti etičnih, moralnih in estetičnih stremljenj, v plitkem razumevanju odnosa kulture do narodove duševnosti, v astilnosti duhovnega— to je metafizičnega — bistva naše celotne slovenske individualnosti in v nepoznanju osnovnih kulturno-razvojnili temeljev. Prenaivno bi bilo iskati vzrokov našega zastoja v spenglersko pojmovanem evropskem propadu, v splošni mentalnosti evropskega človeka, naša kulturna stagnacija je zgolj slovenska in njeni vzroki tiče v kulturni zgodovini zadnjih dvanajstih let. Ta propad ima poleg podtalnih akult urnih še tudi celo vrsto dokazljivo jasnih protikulturnih teženj. Bežen oris kulturne zgodovine pri nas po smrti Iv. Cankarja preglasno priča o že navedenih zgledih kulturnega propada. Ni važen zgolj estetični razkol v teh letih, razkol, ki ga je povzročila naša moderna literatura, pretesno naslanjajoč se na toke in modernistične teorije širokega sveta, nadvse važen je etični razkol, ki dobiva od dne do dne usodnejše posledice za našo kulturo. Ta etični razkol slovenskega človeka je očit v njegovem mišljenju etične neodgovornosti, nedotakljivosti, samocenitve in subjektivne cenitve kulturnih vrednot. Cankarjevi simboli o kulturnih voditeljih tistih dni niso ostali samo kulturna in literarna zapuščina zgodovine, ampak žive, žal, še danes nemoteno med nami in nenehno pričajo, kako naša kultura životari v znamenju blodnih, puhlih, praznih fraz in idejčic. Tudi ni važna literarno-strujarska delitev v stare in mlade, važna je razbitost v miselnosti, v hotenju in moči. Kajti niti stari niti mladi — to je danes popolnoma jasno — niso nad Cankarja dvignili slovenske kulture v zadnjem desetletju. Gesla mladih so bila le hipno literarno novotarstvo, sicer zanikanje starih oblik in starega izraza, v resnici pa vendar ne razodetje novega, boljšega, višjega ali lepšega. Iz novotarstva mladih ni pognal nihče ob Cankarja, iz brezbrežnega hlastanja po novostih je vzraslo iz njih gesel samo skrajno subjektivno tolmačenje vseh pojavov naše kulturne tradicije in našega bistva. Dandanes vsak med nami lahko nemoteno brani svoje delo, dasi ne literarno ne kulturno ni pomembno in vredno. Danes se je do groze razgalila slabost in onemoglost veČine «mladih», ki so se utapljali v najbolj nemogoče miselne in idejne «atrakcije» in ginili neopaženo prav z isto naglico, kakor so se pojavljali. Razrasti skrajnega subjektivizma v estetiki in v etiki, v literaturi, umetnosti in kulturnem življenju je nujno sledil skrajni d i 1 e t a 111 i z e m, dosegel pri marsikom svoj višek in se razpasel v vse panoge kulturnega življenja: v lirično pesem in muzikalno kompozicijo mimo slikarstva, kiparstva, arhitekture, igralstva in znanstvene ideologije. (Kdo bi našteval!) Razbitje vseh objektivnih meril v literaturi in umetnosti je vplivalo na naše kulturno življenje, na umik občinstva od sodelovanja pri sodobnem kulturnem življenju in povzročilo brezupno kulturno mrtvilo. Poleg redkih, umetniško res nadarjenih iskalcev nove besede» nove oblike in vsebine, se je pojavila nedogledna čreda sainopašnih neznalcev in oncmogležev, ki so pokrivali praznoto hotenj z najrazličnejšimi izmišljotinami in poskusi. Razcvet diletantizma pri nas je tako vsestranski, tako korenito razsežen. da zasluži najbrczobzirnejšo in naj-odločnejšo kritiko. Prav to strokovno neznanje, ta lažna in namišljena kulturna vrednost ne da razmaha res vrednim, močnim in nadarjenim ljudem in upropašča naše kulturno življenje s tako brezobzirnostjo in etično neodgovornostjo, da se vsi bistrovidnejši ljudje nujno ločijo od sicer tudi pasivnega kulturnega sodelovanja. Kajti razcvetu diletantizma jc sledila — popolnoma pravilno — še višja stopnja etične subjektivnosti — neodgovornost pred sabo in pred zgodovino. Neodgovornost pa raste z notranjo neobčutljivostjo in nemočjo. Ni res, da je diletantizem znak le nekaterih nebogljenih literarnih in umetniških pojavov, segel je že v vse naše kulturno izživljanje in je očit že v naši miselnosti. Diletantizem je relativiziral pojem kulture v neznačilna laži-mncnja, ki se dandanes širijo med nami in ne dado verjeti v vznik močne osebnosti, ki bo morala z neomajno doslednostjo in neizprosnostjo izbičati vse lažnivo povzdigovanje praznih in ničvrednih malikov. Danes ni več tabora «starih» in «mladih», kajti prcbridko se je razodela nemoč obeh, danes postaja važna delitev v odgovorne in neodgovorne. Na tem etičnem žarišču bo «presejan» vsakdo izmed nas, ako bo hotel vstopiti v število onih, ki nosijo na sebi pečat izbrancev. Znanje in samopoznanje, pravična cenitev drugih in samega sebe morajo biti še poleg drugih znakov prave kulturnosti edino merilo. V teh glosah naj se kaže veljavnost in neveljavnost posameznih pojavov, njih kulturna vrednost in duševna moč. Merila so zrastla ob najvišjih vrhovih našega duhovnega bistva in v njih je morda nakazano znamenje — slovenskega preporoda. 2. «P o v e 1 i č a n j e» slovenskega umetnika. S kratko analizo sem očital obseg našega kulturnega doživljanja in utemeljil obenem kulturno stanje današnjega slovenskega človeka. Sledeči zgled naj objasni tudi resničnost izrečenih misli. Dokaz neminljivega kulturnega pomena za nas je drugo «poveličanje» slovenskega umetnika — (o prvem, o «poveličanju» Prešerna, je dovolj bridko spregovoril lv. Cankar!) —, postavitev in odkritje Cankarjevega spomenika na Vrhniki. Postaviti spomenik velikemu slovenskemu pesniku, upam, je sveta dolžnost vsega naroda. Odbor za postavitev Cankarjevega spomenika pa je seveda smatral, da je to njegova osebna dolžnost, edino njegova naloga in da zato ne sme nihče drugi soditi o vrednosti osnutkov, o načinu proslave in odkritja. Prvi znak naše kulturne višine! Mimo prepirov za osnutke, mimo polemik in izjav strokovnjakov, je ostal odbor neomajno trden in se je proglasil za edino poklicanega in upravičenega soditi po svoji glavi, zanikujoč vsako sodelovanje strokovnjakov in izobražencev, čeprav imamo Slovenci danes univerzo, umetnostne zgodovinarje, svetovno znanega arhitekta, ljudi, ki bi vsekakor dostojneje počastili slovenskega genija. Toda odbor ni tega mnenja. Danes naj namreč sodi o umetnosti vsakdo, naj sodita «čevljar» in narodni gospodar, prodajalec na drobno in vinski trgovec, predvsem pa naj sodi «rodoljub», ki je steber naroda. V tem je dobila neodgovornost pred seboj in zgodovino svoje najvišje zadoščenje. Ne bom govoril o žalostni poti razsodišča na Vrhniko, ne o odločitvi vrhniškega odbora, v tem je namreč že obsežena tragika slovenske kulture, o kateri bo pisal bodoči zgodovinar. Eno samo spoznanje ostane: kdo bi dokazoval umetniško neizobraženemu sodniku, kaj je umetnost? Še v farsi bi bilo bolj tragično nego smešno «poveličevati» slovenskega umetnika na tako nesodoben in njega nevreden način. Toda zdi se mi, kakor da je iz bridke hudomušnosti postavila Cankarjeva žgoča satira sama sebi neminljiv spomenik, da okrona svojo nesmrtno slavo nad spoznanjem slovenskega rodoljuba in poveliča pesnika, ki je dotrpel vse različne slovenske čednosti. Dvanajst let po Cankarjevi smrti je dokazala slovenska kultura svoje prerojenje in poveličanje. Ali ni še vedno nebogljeno in cmcrikavo dete za plotom? Žal, še vedno! — Če bi mogel govoriti o Cankarjevih simbolnih izrazih, ali se ne bi zdelo, da so našli svoje globoko utelešenje v dogodkih na Vrhniki? Slavnostni govornik pa je govoril iz stila Cankarjeve umetnosti, kakor da se ne zaveda, kako je njena globina, resnoba in veličina tuja takemu proslavljanju in kakor da na sebi kaže utelešenje pesnikovega tako bičanega slovenskega rodoljubstva. Ne bom popisoval žalostne procesije k sv. Trojici, nc omenjal belo oblečenih deklic in šolske mladine, ne govoril o neomajnem simbolu slovenskega rodoljuba, sv. Alojziju, ki se je pozibaval pred njo kot v opomin zvestobe in čistosti, ne ponavljal odbornikovih besed, ki je neprestano govoril o odboru in njegovih težkih nalogah, ne opisoval «narodne veselice s plesom», ne vesele družbe pri vinu, kajti že zdavnaj je Cankar z vso krvjo svojega trpljenja napisal trpko in globoko besedo, ki jo je doslutil kot našo tragično grozo: «Domovina, ti si kot vlačuga!» Sedaj sedi tam na Vrhniki, bolj podoben spokorniku in zapostavljcncu, kakor pa geniju slovenskega duha in besede. Sedi in si ni prav nič podoben, čeprav mu je kipar menda hotel izoblikovati obraz po podobnosti: mrzel je. prazen in tuj — ne Peter iz «Doline šentflorjanske», temveč Sirota. 3. Novi stebri slovenske umetnosti. Če pregledujem sodobno slovensko literarno ustvarjanje, ne morem na noben način mimo dveh literarnih tokov, ki sta po svoji vsebini, ideji, kvaliteti del in estetičnega nazora značilna za nizko stanje naše kulture. Le nizka kultura more roditi iz sebe po umetniškem nazoru tako nesodobne, nekritične in umetniško nezrele plodove. Značilnost našega kulturnega stanja tiči v raz-bitosti vsakega močnega in veljavnega estetičnega nazora, ki bi zaviral vsako kulturi škodljivo uveljavljanje nezrelih idej in del. — Preobširno in nepotrebno bi bilo govoriti o vseh nemogočih «idejah» v obeh revijah. Opozoril bom le na njuno ideologijo in na najznačilnejša kvalitativna merila. O vrednosti literarnih del soditi nima pomena, ker so vsa pod zahtevami slovenske poezije in prozodije, nc zgolj sodobnega izraza, ampak tudi starejšega. a) «Talentje s skromnejšim obeležjem.» «O d m e v i» so revija, ki si ni nadela naloge, zbrati okrog sebe samo vso slovensko starejšo, danes ne več ustvarjajočo literarno generacijo, ki je tako verno sledila močnim stvaritvam Cankarja, Župančiča in Ketteja, ampak si išče iz vseh delov Slovenije mladih, žal, nenadebudnih «pesnikov in pisateljev» (n. pr. D. Gorinšek — Maribor. Jurkovič — Ljubljana, M. Kragelj — škofja Loka, M. Kunčič — Ljubljana, J. Kač —št. Pavel v Savinjski dolini, R. Rehar — Maribor itd. — Urednik je pri urejanju naslovov pozabil še na ulico in hišno številko!), da bi napolnila svoje liste z navadno nebogljenimi poizkusi in odmevi. Ideolgijo in literarni nazor te skupine ljudi je izrazil Ivan Albreht (2. štev. «Odmevi», str. 127.) na sledeč, njim popolnoma skladen način: «Kakor je poleg Triglava in drugih velikanov prijetna in potrebna Šmarna gora ali pa magari Rožnik in še kaj skromnejšega (!), tako je tudi v literaturi prav, da poleg mož, ki žare iz veka v vek, nastopajo (!) «talen t je s skromnejšim obeležjem (!)». Zavedajoč se ideologije o «talentih s skromnejšim obeležjem», se upa ideolog «Odmevov» boriti s kritiko, ki upravičeno vidi v njih dejanjih propad slovenskega literarnega izraza in nazadovanje. Ivan Albreht piše nadalje: «Naravnost smešno pa je, če naša kritika sodi po merilu, kakor bi se morali prav nalašč in izračunano v Sloveniji ter natanko v naši dobi roditi samo veleumi.» Hudo zmotna je misel, da naj sodi prava kritika s kriteriji «talentov s skromnejšim obeležjem», in ničvredna, kulturno škodljiva je tista kritika, ki ne more soditi po najvišjih literarnih in umetniških merilih. Prav nič namreč ne potrebujemo velike črede «skromnih talentov», še manj njih literarnega dela. — Da ne bo nepotrebnega hudovanja, naj sodi slovenski kritik o sledečih verzih iz pesmi «Krota» P. Golje: «Zdajci prikaže se, zastrt v srebrno tkajo (!) kraljice Lune bledi obraz v močvirji, kako veselo žabe za regija jo! Regljajo in regljajo, da daleč naokoli v nočni tiši (!) njih vzhičeno prepevanje (!) se sliši.» O vrednosti takih verzov in njih pomenu molčim, saj jih dovolj označuje motivnost in «izreden» stil. Upam tudi, da je pesem dvoumna, če ne v eču m na. Takih dragocenih «odmevov» je v reviji nešteto, žal, da ni prostora za ponatis, mogoče prihodnjič. Res, če bi to bili vsaj «Šmarne gore» in «Rožniki» in vse to «izračunano v Sloveniji ter natanko v naši dobi». O, slepa kritika! P. S. Da ne bi imel urednik sitnosti pri razvrščanju tvarinc v listu, se je odločil za abecedni red pesnikov in pisateljev. Ni to duhovito? — Vrednosti revije prav tako nič ne odtehtajo važna imena (n. pr. Vcbcr, Lavrin i. dr.), ker so slučajni gostje in notranje nič zvezani z ideologijo «Odmevov». — b) «Naddostojcvskiji, Nadcankarji in Nadgoetheji.» Z literarnim nazorom «Odmevov» neskladen je nazor «Samorodno-s t i», dasi se dela obeh revij dado ocenjevati ž istega vidika. Nima pomena dokazovati ideologu «Samorodnosti» sinešnosti in nebogljenosti njegovih idej, služijo naj mi le za pojasnitev kulturnega stanja naših dni. «Izdajati hočemo revijo dostojno Prešernovega imena (!), revijo, ki naj bo nekaka kvintesenca vsega, kar nam je dal Bog in kar je dal edino nam.» — «Samorodnost» temelji na «življenjsko umetniškem kriteriju, vanjo imajo dostop dela izključno v e č 11 o s t n e cene». (Program, ki ga ne more zapisati nobena evropska revija!) — «Pokazati in predstaviti hočemo nove Shakespeare je in Goetheje, nove Rembrandte in Fidije — pa tudi N add ost o-j e v s k i j e, N a d c a 11 k a r j e in N a d g o e t h e j e, k i so in m o r a j o biti med nami, ker jih usoda mladega, na križ pribitega, troedinega naroda kliče in ustvarja» (št. 39). — (Ni besed, s katerimi bi bilo mogoče popisati naivnost te miselnosti, bolnost in praznoto teh stavkov!) V patosu gorenjih stavkov in skorocia tragično smešni vznesenosti nadaljuje'«ideolog»: «Pokazati hočemo, da je današnja naša doba — slovenska z 1 a t a d o b a--da je enovita kot še nobena doba pred njo, in tako močna (!). da ni izgleda — (hvala bogu!) —, da bi mogla biti močnejša katerakoli pred njo (!).» — To svojo miselnost in prepričanje opira izdajatelj revije na Nadmichelaugela — K.. Bulovčevo, Nadshakespeareja — I. Mraka, Nadgoetheja — O. Berkopca, Nadrembrandta — Bambiča i. dr. O njih govori s popolnoma Nadčloveško gesto velikih svetovnjakov: t/godi se volja Vsevišnjega — naša naloga je, pokazati na umetnico-kiparko in risarko, kakršne ne zmore človeštvo vseh ras in časov (— izrečno pri nas se je moralo to zgoditi —), na kiparko, ki nosi v sebi vse predpogoje, da nadkrili (— ali jih že ni? —) po umetniški in kiparski kvaliteti ne le Fidije in Rodine. temveč predvsem — ne ustrašimo se! — Michelangela, da završi na samoroden = vsesmo-tren = genialen — (enačaji res tudi pojme enačijo!) — način, kar temu enostranskemu titanu (— ubogi Michelangelo, ti nesamorodni!) ni bilo dano.» — Nima pomena še nadalje črpati iz neusahljivega vira «samorodne* modrosti, vse čuda logične, izredno genialne modrosti, ker bi moral človek zblazneti ob neznanju, nekritičnosti in nemoči, smešnem patosu in precenjevanju literarno ničvrednih del ljudi, ki se borijo z najosnovnejšimi izraznimi sredstvi. Naj predstavim še Nadshakespeareja, kakor ga jc opisal «sainorodni> ideolog ob študiju «Mone Gabrijele», te čudovite umetnine, «ki jo slovenska drama ne premore»: «V Mraku so se izpeli in srečali vsi elementi (— res čudovito srečanje —) .grške* —, .poganske' — dalje elementi .shakespear-ske' — .polpoganske' usodnosti (— ali vsepoganske usodnosti ne? —), mitologije in tragedije (?) z elementi najčistejšega = vsekršcanskega genija v živo himnično Sintezo.» — Da. res in kdo bi sedaj tožil? Nepotrebno je še naprej razpravljati o «zlati dobi» slovenske kulture, ki trpi na genijih «vseh časov in ras». Nepotrebno in nemogoče, kajti pri nas se še nikdar ni pojavilo takšno kulturno stanje, kot je sedaj, ko dobiva diletanti-zem veliko besedo in moč. — Toda prebridko jasno je. da bodo vsi ti modreci že jutri tičali v pozabi, kakor da niso nikoli živeli z veliko besedo med nami. O njih ne bomo govorili niti z nasmehom kot danes včasih. (Nadaljevanje.) — Anton O c v i r k. KRONIKA Grehi kritike. — Nezanimanje in brezčutje italijanske publike za sodobno literarno produkcijo v Italiji se zdi. da je doseglo svoj višek, široka publika na eni strani, pa kritiki na drugi in romanopisci na tretji so si tuji svetovi, živeči drug ob drugem, brez pravih organičnih vezi. Naravno je. da zaradi takega stanja trpe predvsem pisatelji, zlasti romanopisci, in da so nekateri najboljši med njimi začeli razmišljati o vzrokih te literarne mizerije. Umberto Fracchia je priobčil v zadnji junijski številki literarnega tedniku «L'Italia Lettcraria» razmišljanje o tem žalostnem stanju pod naslovom: «Čigava je krivda?», kjer prihaja do zaključka, da sodobna literarna kritika v Italiji ni kos svoji nalogi in da je ta najjačji vir današnje literarne nerazgibanosti med publiko. Seveda je dvignil ta članek mnogo prahu, in dolge polemike za in proti kritikom so si sledile v najraznejših listih. Med drugimi je Arrigo Cajumi v 29. številki istega lista naslovil na Umberta Fracchio odprto pismo, v katerem podaja dokaj točno sliko sodobne italijanske kritike, ki pa daje istočasno točen vpogled v stanje sodobne ita- lijanskc literature sploh. Takole se izraža Cajumi: «Na splošno je kritika v Italiji trovrstna. Prva, kritika učenjakov, specialistov, profesorjev, raziskuje z uspehom naše in tuje literarno premoženje, ki pripada že preteklosti, prireja nove izdaje klasikov, proučava vpliv tujih literatur: z roko v roki s filološkim delom gresta tu estetična klasifikacija ter zgodovinsko raziska-vanje; uspeh je dosti velik in dokaj pomemben. Seveda je v tej stroki mnogo ničel, poprečnjakov in okostenelih ljudi, ki si domišljajo, da so še gibki in da kaj predstavljajo; so pa med njimi tudi dobro podkovani mladi ljudje, ki z eno nogo že stoje v univerzah, ki jim bodo jutri najboljše opore. Druga zalega kritikov se drži redkih revij različnega slovesa. To so diletanti, uživači, resni literati in literatoidi, ljudstvo, ki prisega na neko estetiko ali pa se zvesto oklepa neke šole in sistema. Najdeš pa med njimi tudi čisto preproste bralce in radovedneže. Ti revialni kritiki pomagajo tvoriti smeri, «mnenja», šole, krožke, a se obračajo na omejeno število bralcev, ki že dele kritikovo prepričanje ali so vsaj že čisto pripravljeni, da ga sprejmejo — bolj ali manj izbran cvet, toda brez globokega praktičnega vpliva na splošno mnenje, na gmotni uspeh. Tretjo vrsto tvorijo kritiki po dnevnih časopisih in ti govore ali bi vsaj morali govoriti široki publiki. Kako ravnajo te tri kategorije kritikov s sodobno literarno produkcijo? Vseučiliški profesorji se zanjo sploh ne menijo, a če se je že spomnijo in se z njo pobavijo. streljajo neznanske kozle, pri katerih trdovratno vztrajajo, izzivajo podeljevanje nagrad brez haska za akademije, ki jih razpisujejo, in za tistega, ki jih je deležen: kajti ta zadnji ne proda zaradi tega niti onega izvoda več in njegov ugled niti najmanj ne zraste v očeh bralcev. Radi tega seveda ne bomo očitali vseučiliški kritiki njenega nezanimanja in njene nebrižnosti do najnovejše literarne produkcije; njena naloga je, da razvršča vrednote preteklih dob. in je v redu, če se danes bavi z definiranjem D'Annunzia. s presojanjem Fogazzara itd. Malo drugačna pa je zadeva z revialnimi kritiki. Njihova krivda je očitna: zbirajo se v klike in metodično zaduše vse, kar ne ustreza njihovi estetični dogmi. Zagrizenci po naravi in iz oportu-nizma, se jih redi več izmed njih na robu neke francoske literature (ki jo v Italiji, po njihovem mnenju, vsi dobro poznajo), in sicer samo francoske literature, ker ne znajo niti angleško, niti nemško, niti rusko, niti špansko in so prisiljeni čitati pisatelje teh jezikov v francoščini, če jih hočejo poznati. Odtod v Italiji sloves angleških, amerikanskih itd. pisateljev, ki so zasloveli v Parizu: odtod nepoznanje vseh ostalih, cesto pomembnejših pisateljev. ki na nerazumljiv način ostajajo v temini, ker niso našli francoskega prevajalca. Conrad, preveden v francoščino, je znan; Hardy, skoro; Galsworthy, preveden, je znan; Huxley, prav nič. Dodajmo še. da bi bili mnogi tolmači in razlagatelji Valeryja, Farga, Cida v veliki zadregi, če bi morali delati izpit iz francoske literaiure same» 19. stoletja, zaradi česar dajejo krive* preglede, ker jim za umerjeno, kritično sodbo manjka vsaka oporna točka. Ti so s svojo naglico v izmišljanju dolgočasnih odkritij o teh dveh ali treh francoskih pisateljih nasitili vse naše ozračje z zmotnimi in nepremišljenimi podatki in že ni več mogoče izpregovoriti o romanu, ne da bi takoj planil na dan Freud (ki ga malokdo pozna v nemščini), Proust (čigar zgodovinsko ozadje jim je neznano). Joyce (o katerem so še do pred kratkim vsi govorili šepeta je, ker ni bilo običajnega francoskega prevoda) itd. Predstavljajte si sedaj bednega in poštenega italijanskega romanopisca v teh krempljih in podvrženega natezanju: v kakšnih zvezah je njegovo delo z Gidom, s Proustom itd. — pa zaključite! Za revialne kritike sodobne literarne produkcije sploh ni; izvzeti so seveda prijatelji in kliki naklonjeni. In kar je še huje: našim ubogim pisateljem se svetuje, naj si vzamejo za vzor te slavne Gide itd. O narodni tradiciji ne duha, ne sluha. Da ne bo nesporazuma, naj povem, da tu ne protestiram proti tako zvanim avant-gardističnini smerem, proti odkritjem, ki nas morejo v resnici česa naučiti, nas pomladiti, napraviti naše leposlovje gibkejše, ki je, povprečno vzeto, še vedno nesrečno in provincialno. Ne zahtevam od ostroumnih in. težko umljivih kritikov, da bi nam razlagali kako prijetno povprečno leposlovno delo. Toda srce me boli, ko vidim, kako trmoglavo vztrajajo v nepri-znanju potrebe po različnih smereh in načinih v sodobni produkciji; nočejo priznati, da so upravičeni poskusi in podvzetja, primerna široki publiki, in molče o dobrih pisateljih, katerih edina krivda jc, da se obračajo edino na čitatelje in da ne pripovedujejo v sigajoči prozi «čiste» lirike svojih osebnih ter brezpomembnih zadev. Vse to ima za posledico globok razkol med mnogoštevilno produkcijo in kritiko, medsebojno nepoznan je, ki škoduje obema, ker zabranjuje prvi, da bi se okoristila z vplivi in opozorili, ki bi jo mogli /boljšati, drugi pa, da bi se oprostila tesnega kroga brezplodne nemoči, ki jo odtujuje življenju. Zato je kritika najšibkejši del sicer vplivnih in zanimivih revij. Prijatelji vam tu govore samo o prijateljih, brez vsake bistro-vidnosti in posebne usposobljenosti; v pregledih tujih literatur se dotikajo samo prenapetih in izrednih pojavov. Občutno je pomanjkanje pravega poznanja najraznejših strani katerekoli literature in pa tista širina v pregledu, ki šele dovoli, da uspešno osredotočite lastna opazovanja in da ne podajate krive podobe in ne cenite previsoko nekega avtorja; osnovni kriterij poštene, metodične in vestne informacije ni vpoštevan. Vse to bi bilo sicer smešno in malenkostno, vendar brez prevelikih zlih posledic, če bi se ne godilo nekaj čudnega. Namestu da bi kritiki v dnevnem časopisju ostajali v tesnem neposrednem stiku s sodobno italijansko produkcijo in imeli pred očmi široko publiko, ki jo je treba pravilno informirati, se zelo pogosto rajši ozirajo po revialnih kritikih, sc jih boje, se jim laskajo in jim skušajo ugoditi v vsakem pogledu. Često koketirajo tudi z vseučili-škimi profesorji in se trudijo na vse pretege, da bi dopovedati vsemu svetu, da Crocejeva estetika zanje nima skrivnosti, da je Farinellijeva učenost zaklad, iz katerega se ne utrudijo zajemati, da so jim naj zapletene j si in najtežji tuji pisatelji popolnoma domači. Z nepotrebnim razkazovanjem svojega pomanjkljivega znanja dolgočasijo, ustvarjajo zmedo v široki publiki in jo zavajajo na napačna pota. Publika pač vidi v časopisu dve koloni, ki pojeta hvalo mladiču začetniku, pa brez opozorila, da jc njegova literatura le proizvod literarnih krožkov. Če ljudje nasedejo enkrat, se drugič maščujejo s kupovanjem Wallacca in Henryja Bordeauxa. Vse to velja tudi za tuje pisatelje: našli boste dvajset člankov o Valeryju, a ne enega o Carcoju in Mauriacu, ki bi jih publika cenila mnogo više in ki to zaslužijo. Tak kritik vam skrpuca svoj članek samo zato, da bi ga v dveh vrsticah omenila kaka francoska revija; prav nič pa mu ni do tega, da bi pošteno predstavil n. pr. Grecna, Estaunieja, Chardonna. Kako hočete potem, da naj publika zaupa, ko z lahkoto opazi to slepomišenje, to poplačevanje naklonjenosti, vse to ogabno literarno ozračje, vso to literaturo za literatiče, za to kamoro, da imenujemo stvari z njihovim pravim imenom.» St. L. Urednikov «i m primat u r» dne 15. s c p t e m b r a 1930.