Z 12. TRADICIONALNEGA POHODA NA KRIM
Krim spet postaja meka ljubljanskih planincev
»To priljubljeno ljubljansko goro sem že zelo pogrešal, saj je tako lepa razgledna toč-ka,« je bil zadnjo letošnjo poletno nedeljo ves zadovoljen viški župan Bogdan Bradač, ko je skupaj z drugimi planinci užival ob čudovi-tem razgledu s planinskega doma na Krimu, ki je zdaj — po več kakor dvajsetih letih - spet odprt za ljubitelje gora. Bogdan Bra-dač je eden tistih Ljubljančanov, ki so na ljubljanski Belvedere ali Karmel, kot nekate-ri tudi pravijo Krimu, romali še pred desetlet-ji (prvič se je povzpel nanj, kot pravi, že tam leta 1955), potem pa se je ljubljanskega gor-skega očaka polastila vojska. Krim je namreč postal zaprto območje.
Množica planincev in drugih ljubiteljev na-rave, ki je to zadnjo letošnjo poletno nedeljo (v organizaciji PD Podpeč-Preserje) izpred osnovne šole v Preserju krenila proti vrhu Krima, ni razmišljala o izgubljenih desetletjih in tudi ne o tem, da so vojaki bivše JA v pogorje Krima vklesali nekaj kilometrov cest, kot bi radi prikazali nekateri nostalgiki. Predala se je dražestni naravi, temačnim, a blagodejno hladnim krimskim gozdovom, ki z redkimi oazami mehke planinske trave prekrivajo Krim praktično vse do njegovega vrha. Sprva strnjena kolona planincev, se je
že v prvih strminah raztrgala in posamezne skupine in skupinice so zagrizle v strmino vsaka po svoje: pohodniki so si pripovedovali svoje planinske izkušnje ali čebljali kar tjav-dan, nekateri pa so celo posegali po redkih gobah, ki so se ponujale ob poti.
»Takle tempo še nekako vzdržim, hitreje pa ne bi mogel, ker mi nagaja noga,« je med potjo ušlo prekaljenemu planincu Mateju Burjaku iz Horjula, ki je sicer že nekajkrat prekrižaril vso slovensko planinsko transver-zalo, na Krim pa se je odpravljal, tako kot večina drugih pohodnikov, prvič. Nekateri so pripovedovali, da so tudi v »prepovedanih letih« prihajali pod sam vrh Krima, potem pa jih je nagnala vojska.
»V tistem času sem bil enkrat samkrat na vrhu pri planinskem domu, pa še takrat sem prišel tja gor »na finto«, se je spomnil Andrej Lešnjak z Viča in povedal, kako je pretental vojaka, ki je tedaj stražil.
78-letni Anton Petelin s Kamnika pod Kri-mom je tudi v svinčenih letih vsako leto prihajal na Krim - od spremstvu vojske, kot je dejal. Tokrat jo je kljub visokim letom primahal na vrhu v pičlih dveh urah in dese-tih minutah.
Prvi so tokrat prispeli do pianinskega do-
ma na Krimu že malo po deveti uri dopoldne (štart v Preserju je bil ob pol osmih), tisti, ki so krenili s Planince ali drugih krimskih brez-potij, pa seveda še nekoliko prej. Nekateri, na srečo sila redki, pa so se na vrh Krima pripeljali kar z avtomobili. Topli sončni žar-ki, ki so oblivali razgledno ploščad, žal niso mogli do kraja razgnati megle, ki se je obesila na ljubljansko kotlino, zato razgled sprva ni bil ravno najboljši. Pa vendar je pogled segel tja do Ljubljane in še dlje.
»Sama sem zdaj prvič na Krimu. Začetek poti se mi je zdel sprva nekoliko težaven, potem pa mi je kar šlo. Pozna se, da veliko tečem, včasih tudi na Orle,« si je na klopi pred domom oddahnila mlada Ilona Penzeš z Rudnika, ki je med prvimi prispela na vrh.
Sam dom je bil tokrat ovesen z zastavami, med katerimi prvič ni bilo jugoslovanske. Tega dne so planinski dom tudi uradno od-prli.
»Niti v sanjah si nismo mislili, da bomo v vsega dveh letih odprli toliko zaprtih obmo-čij,« je v slovenskem nagovoru ob odprtju doma dejal predsednik Planinske zveze Slo-venije Andrej Brvar in izrazil upanje, da bo Krim spet postal stalna planinska postojanka za Ljubljančane in okoličane.
BRANKO VRHOVEC
VenceJj Kavčnik i Jezera, je r krimskih gozdovih ujel reč polhov