Naročnina v Trstu znese: Za c61o 16to . 1 gold. 20 a. Za pol 16ta . — „ 60 „ Za 3 meseca . — „ 30 „ (to velja tudi za tržaško okolico.) Za druge kraje s pošto: Za cžlo lito . 1 gold. 00 s. Za pol Wta . — „ 80 , Za 3 mesece . — „ 40 „ ("majhni razločelr med tim in med programom izvira iz nelte pomote.) ILIRSKI PRIMORJAN podučiven in omikaven list za slovensko ljudstvo. Hvalo zasluži si vso, kdor druži koristno se sladkim (Hor.). IKŠŠ* Naročnina naj senre uištvu naprej plučeva, in to v gosp. Kozlerjevi hiši „nella Drogheria Angeli in Piazza delle legna St. 1" y Trstu (Trieste). Tam se bodo tudi oddajale vse pisma. — Sicer ta list se bo tudi prodajal (vsak natis po J> soldov) v tobakar-nicah nasproti Pošt«, blizo „Chiozza" in „al Ponte della Fabbra". Leto 1866. Pri sv. Ivanu v Vrdeli, 1. novembra. Stev. 21. Št. 21 našega lista izide 18. novembra. Istrske zadeve* i. Kdor koli je bival v Istri, i po njej se oziral, lehko je opazil, da so ondešnji prebivalci memo dru-zih sosednjih deželanov v splošnjej omiki zelo zaostali. To ne velja samo od tistega dela Istre, ki je bil pred francozko vojno pod avstrijsko krono, temuč še bolj od onega, ki je bil pod beneškim levom, čista resnica je, da se v tej poslednjej pokrajini še nahaja marsikdo, ki Očenaša ne zna moliti. Beneškej vladi omika celo nič nej bila na srcu, tudi sicer se, razen Kopra ne j veliko pečala za Istro: selila je v te kraje nevarno in izprideno drhal, ktera je prebivalce le Ijvarila. Duhovščina nej imela skoraj nikake veljave, pa je tudi nej mogla imeti, ker sama nej bila dosti vredna. Več duhovnikov poreške škofije, če tudi so bili zdravi in mladi, živelo je skoraj do denašnjega dne le na mašah, ker so bili preleni in prenemarni za delo. To je sedaj uže mnogo bolje, ker sedanji vrli vladika ostro čuje, da noben duhovnik svojih dolžnostij ne zanemarja. Se ve da tudi on ne more vsega izboljšati, kakor želi, ker v kratkem času nej mogoče tako velikanskega dela izpeljati. Nekoliko bolje je bilo v tistih krajih, ki so bili pod cesarsko vlado in to veči del zato, ker je bila tu uže vsaj nekoliko boljša duhovščina. Sploh se lehko trdi, da je bila vsa Istra do Stadionovih časov v najtršej temi. Preblagi grof Stadion, ko je bil tukaj deželni poglavar, opazil je to precej, in ker je bil mož po božjej volji, sklenol je precej Istri pomoči, ter se tega posla prijel z vso resnobo. Pa kako je začel to? — Pojdite tija in učite se od njega vi, ki hočete osrečevati narode, pa nikdar nej ste bili mej njimi; vi, ki svete dajate, in kujete zakone, .pa ne poznate deželnega jezika, ni ljudskih potreb in običajev; vi, ki le po številkah prevdarjate državne in deželne dohodke in stroške, ter nakladate davke, pa se nejste nikoli dejansko prepričali, kde in kako je mogoče pokrivati potrebe, da se narodom ne naklada breme, ktero je pretežko, pod kterim ječi narodna blagost in državna moč. Predno se je Stadion prijel dela, obhodil je vso Istro, veči del peš, izpraševal je povsod gospode in kmete, kaj in kako, preiskal je sam, kolikor je le mogel; potem še le je izgovoril važno besedo: Povsod se imajo učilnice na- praviti, v slovanskih občinah slovanske, v laških laške. Ali pri tem nej ostal, ampak omislil je precej potrebne knjige ter jih po vsej Istri v učilnice vpeljal. Ostro je ravnal s tacimi učitelji, ki so slovanskej mladini laščino v glavo ubijali, ker je vedel, da jim to nič ne koristi in da je narod mogoče le v narodnem jeziku izomikati. Ali Stadion je bival v veliko nesrečo le malo časa deželni poglavar na Primorskem. Jedva je bil poklican v Levov, pa je brzo vlada druge strune napela; vsa slovanska učilišča zatrla ter laščino in nemščino vpeljala. Se dan denes leže v Trstu kupoma knjige, ktere je on dal za šole natisnoti, prah jih pokončava in moli jih jedo. Istrski Slovan ni imel dobre duhovščine, ni šolskega poduka, ni knjig; zato nej čudo, da je zelo zaostal v omiki. Pošiljali so se mu uredniki, ki nej so umeli njegovega jezika, trdi Lahi, veči del Lombardi in Ti-rolci, pa tudi Nemci. Se v denašnjih časih se nahajajo v čisto slovanskih okrajih preture, pri kterih ne zna ni prvostojnik, ni sodnik, ni aktuar slovanščine; in vendar opravljajo tako važna opravila! Da tacim možem nej lehko pospeševati ljudske blagosti, tega nej treba praviti; še bolj žalostno pa je to, da marsikteremu uredniku narodove blagosti še mar nej. Nekteri uradniki se vedejo, kakor eamooblastni gosdodje, kakor bi bil narod zaradi njih, ne pa oni zaradi naroda na svetil. Naj navedem tukaj le en prigodek, kako so onde še le ped nekterimi leti delale nektere uradnije. Neka pre-tura ukaže župauu, naj nakupi semena, da se pogozdi nekoliko golega sveta. Zupan ga kupi ter oznani to preturi s prošnjo, naj se mu odkaže svet. Ker je pa bila prošnja slovanski pisana, dene jo pretura ad acta. Zupan čaka i čaka odgovora, čaka leto i dan zastonj, ter se potem pritoži deželnej namestnii. Okrajnemu uredu se torej ukaže, naj brez odloga reši prošnjo, ali seme zdaj nej bilo več za rabo; goli svet se nej po-