Posamezna številka Din .1*30.
oftOLETARCI VSEH DEŽ Ek, ZDRUŽITE SE!**
GLASILO NEODVISNE DELAVSKE STRAMKE JUdO
(izhaja vsak Četrtek. — Uredništvo in upravništvo: Karl Marksa (preje Turjaški) trg 2, priil. — Naročnina za mesec 6, četrtletno 18 Din
LJUBLJANA, četrtek, 20. inarea 1924
Manifest proletarski mladini Slovenije.
Mladi sodrugi in sodružice!
Odkar besni v Jugoslaviji beli teror, je izročena proletarska mladina na milost in nemilost kapitalistični gospodi, ki se ne straši nobenih sredstev, da si ohrani svoje gospodstvo in duši gibanje proletarske mladine. Pred tremi leti je z Obznano poleg drugih organizacij razpustila tudi Zvezo Komunistične Mladine Jugoslavije, edinega zaščitnika in zagovornika interesov mladega proletarijata, kar je imelo za posledico vedno večjo bedo delavske mladine. Ofenziva kapitala je zvrnila bremena svetovnega klanja, ki ga je pripravila in povzročila kapitalistična gospoda, na proletarski razred in pri tem zlasti na proletarsko mladino, pri čemer so jo vneto podpirali izdajalski socijal-demokratski in reformistični voditelji.
Toda režim srbske buržuazije ni mogel zatreti gibanja mladine.
V	letu 1922. so znova vstale organizacije mladih proletarcev v vseh pokrajinah Jugoslavije. V Beogradu se je osnoval Savez Radničke Omladine Jugoslavije ali
Zveza Delavske Mladine Jugoslavije,
ki se je razširila v Srbiji, Hrvaški, Dalmaciji in ostalih pokrajinah, iz-vzemši Slovenijo.
Mladinsko gibanje v Sloveniji je najbolj trpelo pod udarci reakcije. Razpusti organizacij, procesi, ječe, prepoved »Proletarske mladine« — to označuje življenje in gibanje delavske mladine Slovenije.
V	takih razmerah so se dne 16. marca sestali mladinski delegati na prvi konferenci proletarske mladine Slovenije v Ljubljani. Konferenca je premotrivala položaj, uvidela potrebo organizacije in boja in je zato sklenila, da se Zveza Delavske Mladine Jugoslavije
razširi na Slovenijo.
Konferenca je sprejela nje program in statut v celoti. Buržuaziji bi bilo sicer ljubše, da bi bilo mladinsko gibanje razcepljeno na pokrajine in na različne organizacije. Ali proletarska mladina ve, da ji je danes bolj kot kdaj prej potrebna enotnost in tesna združenost tako v majhnih bojih kot v velikih akcijah. Z razširjenjem Zveze Delavske Mladine Jugoslavije na Slovenijo se končno izvrši ujedinjenje vseh mladih proletarcev In proletark Jugoslavije v eno in edino, centralistično, močno revolucionarno organizacijo.
Delavska mladina vseh tovaren, mest in vasi se mora strniti v enotno fronto proti buržuaziji, njenim hlapcem socialpatrijotom in njeni beli gardi, oboroženim fašistom, da si izboljša svoj položaj, svojo neznosno bedo in sicer s parolami:
za šesturni delavnik,
z« odpravo kapitalističnega izkoriščanja in za socialistično reorganizacijo
mladinskega dela!
Delavska mladina ve, da je ne rešijo :>ne kralji, carji in ne bog«, ampak da bo njeno osvobojenje delo njenih lastnih rok, da je
razredni boj
tista sila, ki bo napravila prosto pot njenemu napredku. Zato se bo vrgla z vso silo na delo, da zatre najnevarnejše sovražnike revolucionarnega razrednega gibanja. To so na eni strani fašisti in na drugi oportunistični sodalpatriotje. Lokavi fašistični demagogi hočejo dobiti vpliv tudi na nezavedne dele delavske mladine, kar pa se jim ne sme posrečiti. Proti
fašizma
mora proletarska mladina voditi najostrejši boj. Njena žuljeva pest mora streti fašistično moč!
Neizprosen boj velja tudi reformističnim cepiteljem delavskega gibanja,
izdajalskim socialpatrijotom
zlasti onim z revolucionarno krinko, provokatorskemu izdajstvu Klemenčiča in Fabjančiča.
Buržuazija je neumorno na delu, da spravlja mlade proletarce pod svoj vpliv. Ne zadostujeta ji šola in cerkev, ki opravljata v glavnem nalogo, da postanejo delavski otroci udani podložniki, pokoren kanonen-futer, uporabni mezdni sužnji. Ona ima še inštrumente, ki naj dosežejo, da preneha v srcu mladega proletarca želja po solncu in svobodi, volja, da se vzame svet kapitalistični gospodi in zgradi delavsko-kmečki svet. Ti inštrumenti so buržuazne mladinske organizacije, v katerih pride mnogo mladih delavcev pod buržuazni vpliv, da pozabijo na skupnost in solidarnost z delavskim razredom. Delavska mladina mora ven iz teh buržu-aznih in purgarskih organizacij, kakor so Sokol,., »Orek, »Mladost«;, ^Bratstvo«, »Krekova Mladina«, >Svoboda«, »Zora« in druge. Buržuazija. slepomiši pri svojem lovu na mlade proletarce z nacionalizmom. Delavska mladina ve, da je buržuaziji domovina — profit, delavec pa je v tej >domovini« izkoriščan in zasužnjen. Delavčev nacionalizem je ta, da sl v internacionalni fronti vseh izkoriščanih proti internacionalnemu kapitalizmu osvoji svojo domovino.
Zato se mora proletarska mladina boriti najostrejše
proti novim klanjem med narodi,
ki jih pripravljajo kapitalisti in v katerih bi spet propadli mladi delavci in kmetje v blagor svojih izkoriščevalcev in vojnih profitarjev. Proletarska mladina mora vzgojiti v svojih srcih neomahljivo razredno zavest, da bo buržuazni militarizem izgubil svojo moč.
Zveza Delavske Mladine Jugoslavije združuje v svojih vrstah tudi kmečko mladino, ki občuti vse breme kapitalističnega propada. Ona vzpostavlja
enotno fronto mladih delavcev in kmetov
za boj za osvobojenje delavstva in kmetskega ljudstva.
Mlade proletarke! Sodružice! !
Tudi vas poživljamo, da 3e strnete v Zvezo Delavske Mladine Jugoslavije, da pridejo za vse delovne boljši, srečnejši, svobodnejši časi. Ve trpite še bolj pod nesramnim izkoriščanjem kapitalističnih ^dobrotnikov«. Zavedajte se, da vam le neumoren, neustrašen boj, vaš lasten boj more odpomoči! Otresite se vplivov potuhnjenega klerikalizma, ki ima za vas le pobožno željo, da bi bili kapitalisti dobrodelnejši. Mladi ženski proletariat mora v našo razredno mladinsko organizacijo!
Tudi proletarska deca, ki grenko čuti današnje kapitalistične krivice, v Zvezo Delavske Mladine Jugoslavije! V vsakem kraju se osnuj v njenem okrilju dečja skupina!
Mladi delavci in delavke v mestih in vaseh!
Konferenca proletarske mladine proglaša razširjenje Zveze Delavske Mladine Jugoslavije na Slovenijo. Konferenca poživlja revolucionarno mladino, da si ne pusti spet ugrabiti svoje organizacije. Nikako nasilje, nikako zatiranje in preganjanje ne sme uničiti Zveze Delavske Mladine Jugoslavije!
Proletarska mladina, na plan! V Zvezo Delavske Mladine!
Proč s terorjem!
Naj živi enotna organizacija mladih delavcev in kmetov cele Jugoslavije!
Naj živi balkanska federacija revolucionarnih mladinskih organizacij!
Naj živi Proletarska Mladinska Internacionala!
Ha desno ali na levo]!
Ako se ne dogodi kaj posebnega, pridejo Radičevci v beograjski parlament, ker njihovi poslanski mandati so bili že izročeni parlamentu in parlament je vse mandate potrdil.
S svojim prihodom v Beograd menja Radičeva HRSS svojo petletno taktiko abstinence (neudeležbe v parlamentu). Prihod v Beogr;«i pomenja veliko pre-skufinjo za HRSS. Mi smo nasprotniki abstinence. Mi smo za to, da se vodi toj ievon parlamenta, v tovarnah, na polju, na ulici, in da se podpira tudi boj v parlamenta. Ali smo pa proti temu, da se boj nadomesti s parlamentarnimi intrigami, s plitkimi kompromisi in puhlim besedičenjem in slepomišenjem. Ako izkoristijo Radičevci svoj prihod v parla-
ment za to, da okrepijo in poostrijo svoj dosedanji polovičarski boj za hrvatsko republiko, potem mora delavec in kmet pozdraviti prihod Radičevcev v parlament. In more le obžalovati, da niso napravili tega prej, 1. 1920. in 1921, ko bi opozicicija s komunisti imela večino ne samo proti radikalom, temveč tudi proti demokratom. S svojo zgrešeno politiko je Radičeva stranka omogočila ne samo razpustitev komunistične stranke Jugoslavije in nasilno izločenje 59 komunističnih poslancev iz parlamenta, ampak omogočila je tudi vidovdansko ustavo ip triletno divjanje srbske hege-inonistične buržuazije, katere najizrazitejša predstavnica je radikalska stranka, j In če bo Radičevo vodstvo s svojim pri- |
hodom v Beograd popustilo še bolj v svojem dosedanjem polovičarskem in medsebojnem boju, ako bo pomenjalo sodelovanje Radičevcev v parlamentu kompromis in kapitulacijo pred monarhijo, militarizmom in kapitalizmom za skledo leče hrvatski in slovenski gospodi, potem bo pomenjala izprememba Radičeve taktike izdajstvo interesov širokih ljudskih množic.
Predavec, ki je nesel poslanske mandate HRSS v Beograd, je dejal novinarjem, da vprašanje: republika ali monarhija — danes v Jugoslaviji ni aktuelno vprašanje. To je popolnoma netočno. Če misli HRSS opustiti boj za republiko, bo potem neizogibno reševala monarhijo in ž njo združen militarizem in hegemonijo srbske buržuazije. Vprašanje republike je danes silno važno vpraša-
nje za uspešen osvobodilni boj delavca in kmeta.
Današnje stanje v Jugoslaviji je nevzdržno. HegemonistiČnemu režimu srbske buržuazije so šteti dnevi. On mora pasti v tej ali oni obliki, popolnoma ali deloma. Ce pride do padca Pašičevega režima in do koalicijske vlade demokratov, klerikalcev, muslimanov in Radičevcev (federalističnega bloka) na podlagi monarhistično-avtonomistične revizije ustave — kar izgleda po toku dogodkov najverjetnejše — bo prišel spor s srbsko buržuazijo na razvojno pot svoje rešitve, medsebojna nasprotstva bodo polagoma, stopnjama izgubljala na ostrini. Pri tem reševanju spora bo značilno to, da ga ne bo rešila velika, temveč mala buržuazija. Pri Slovencih in Hrvatih je velika buržuazija izgubila vodil-
no politično vlogo kmalu po prevratu. V Srbiji je bilo drugače. Veleburžuazna ra-dikalaka stranka pa je imela za seboj veliko tradicijo in velik ugled. Po >Ob-znani; je njena moč narastla, a po Markovem protokolu je izglodalo, da bo Nikola Pašič dokončal svoje življensko delo z rešen jem srbsko-hrvatskega vprašanja«, kot se je izrazil neki kratkovid-než. Prišlo je popolnoma drugače. Korupcija je izpodkopala ugled in moč te stranke in oslabila njeno politično sposobnost. A kraljevi dvor, izgleda, da rajši izbira med dvema tekmovalnima skupinama, kot pa da zavisi samo od ene. Časopisi pišejo v zvezi s tem, da kralj želi, da pridejo radičevci v parlament. Stvarja se koalicija demokratov — zem-Ijoradnikov — Radičevcev — klerikalcev, tvori se nekak »blok levice :, seveda meščanske in malomeščanske levice. V prilog temu bloku jo ne samo dvorna kamarila in nezaslišana korupcija, temveč tudi zunanji položaj.
Komunistično sovjetsko delavsko-kmetsko vlado Rusije priznava že skoro ves kapitalistični svet. V Angliji je Mac-donaldova delavska vlada. V Franciji izgublja desna buržuazija in pridobiva na tleh meščanski - blok levih1:.
Ali blok meščanske levice, zlasti tako pisan in čudovito sestavljen blok, kot ga predstavljajo danes v Jugoslaviji opozi-cionalne meščanske in malomeščanske stranke, ne more niti pri nas, niti kje dnigje rešiti socialnih problemov delavca in revnega kmeta. Današnji opozicio-nalni blok ne kaže niti malo nagnenja, da bi vrnil delavcu in kmetu vsaj del ugrabljenih političnih svoboščin, kaj šele, da bi rešil ali da bi se samo približal reševanju socialnih problemov, ki pretresajo vedno silneje gnilo kapitalistično družbo. Imperialistična realnost se ne da ozdraviti z malomeščanskimi in »mirotvomimk iluzijami in utopijami. Te probleme more rešiti le boj delavskega in kmetskega razreda, delavsko -kmetska vlada.
Blok meščanske levice, ki se javlja povsod v Evropi, je znak oslabljenja kapitalizma in s tem tudi reakcije in napoveduje odločen začetek proletarske obrambe, ki se bo v svojem teku izpre-menila v novo ofeuzivo proletariata proti kapitalizmu.
Proti paroli meščanske levice postavljamo mi parolo
delavska - kmetskega bloka;
proti paroli »poštene demokratične monarhistične vlade postavljamo parolo republikanske dolavskn-kmetske vlade;
proti paroli monarhistično - avtonorm-monarhistične vlade, poslavljamo parolo
delavsko - kmetske republikanske federacije (zveze);
proti paroli novih volitev v parlament postavljamo parolo
novih volitev v suvereno konštituanto,
ker le konštituanta in sicer suverena konštituanta, ne taka, kot so jo napravile vse meščanske stranke po preobratu — more dosledno izpremeniti današnjo mo-marhistično centralistično ustavo.
Dogodki gredo v levo, živimo v dobi razpadanja kapitalizma. Če bodo šli Radičevci in klerikalci še bolj na desno kot doslej, jih bedo kmetske in delavske množice pregazile, kot so pregazile še stotine drugih.
Pred 1. majem.
Pokrajinsko tajništvo NDSJ je poslalo Zvezi neodvisnih strokovnih organizacij, Strokovni komisiji, savezu grafičnih radnika, osrednjemu društvu lesnih delavcev in oblastnemu odboru SS.J sledeči poziv:
Cenjeni sodrugi!
Bliža se 1. maj, dan boja delavskega razreda proti buržuaziji, proti ustroju, ki sloni na izkoriščanju in zatiranju delavcev, dan proletarske internacionalne demonstracije v znamenju razrednega boja proti kapitalističnemu izkoriščanju in reakciji.
V	današnjem, izredno težkem položaju delavskega razreda Jugoslavije je neobhodno potrebno, da celokupni proletariat, ki stoji na stališču razrednega boja, proslavi skupno svoj bo-jevni dan, 1 majnik, v znamenju
enotnosti proletariata
v boju proti barbarskemu izkoriščanju s strani jugoslovanske buržuazije, proti brezposelnim in proti socialni in politični reakciji.
1. maj pomeni prebujenje delavskih množic in oživljen njihov boj za svoje pravice. Letošnji 1. maj naj dokaže, da je proletariat kljub svoji dosedanji razcepljenosti pripravljen, da se postavi v strnjenih vrstah v bran proti nadaljni ofenzivi kapitala.
Da se izvrši skupna proslava 1. majnika razredno-zavednega proletariata v onem obsegu, kot je to neobhodno potrebno, je treba takoj pričeti’ z vsemi potrebnimi pripravami.
Zato Vas pozivamo, da bi se udeležili skupnega sestanka 22. marca ob pol 8. uri zvečer v Delavskem domu; ta sestanek bi razpravljal o najglav-nejših zadevah in načinu rroslave letošnjega prvega majnika...
Za dnevni red tega skupnega sestanka predlagamo:
1. Skupna proslava 1. majnika 1924.
2. Razno.
Pričakujemo, da bodo vse omenjene organizacije pripravljene za strupno proletarsko manifestacijo na letošnji 1. majnik.
Živela skupna proslava 1. majnika, hejevnega dneva celokupnega proletariata!
Politični pregled.
50 Radičeve« v v Beograd.
V pondeljek 17. marca sta iz Zagreba odpotovala v Beograd podpredsednik HRSS dr. Maček in Predavec. — Seboj sta nesla 20 poverilnic. Izjavila sta, da je glavni namen potovanja, da se skupno s predstavniki opozicionalnega bloka končno in defenitivno urede zadnje stvari, ki so potrebne, da se Pašiče-va vlada strmoglavi in spremeni sedanje politično stanje. Glavna stvar, o kateri se imajo dogovoriti, je moment, kdaj naj se strmoglavi vlada. O tem vprašanju so razpravljali že ob zadnjem bivanju g. Predavca v Belgradu in so predstavniki opozicionalnega bloka in g. Predavec izrazili svoje mišljenje o najugodnejšem momentu za strmoglavljenje vlade. G. Predavec je o tem poročal vodstvu HRSS in g. Radiču in je sedaj s končnimi navodili odpotoval v Belgrad, da se tudi to vprašanje definitivno reši. Ob prRiki svojega bivanja v Belgradu bosta gg. dr. Maček in Predavec izročila predsedstvu narodne skupščine nadaljnih 30 poverilnic v verifikacijo. 20 poverilnic neseta s seboj, 10 jih ie pa že zadnjič pustil g. Predavec pri dr. Behmenu. V belgrajskih političnih krogih se pričakuje, da bo ta teden usoden za Pašičevo vlado.
Zunanja politika radikalske vlade.
V ponedeljek je dal v beograjskem parlamentu zunanji minister Ninčič poročilo o radikalski zunanji politiki. Radi obširnosti njegovega poročila, navajamo le važne stvari iz njegovega ekspo-zeja.
Glede sporazuma z Italijo je poudarjal njegovo veliko mednarodno važnost S tem rimskim paktom sta Italija in naša kraljevina pokazali, da reško vprašanje ni kamen spodtike med obema državama, temveč da je z rešitvijo tega vprašanja prišlo do iskrenega prijateljstva med našo državo in Italijo, kar sve-deči v tej zadevi zaključeni sporazum med obema državama, ki so ga vsi naši iskreni prijatelji Cehi, Romuni, Francozi in drugi z zadovoljstvom odobrili.
Nič ni omenil tega, da je v sporazumu točka, po kateri bo pomagala fa-šistovska Italija udušiti revolucionarno gibanje jugoslovanskega delovnega ljudstva. Za radikale je merodajno mnenje francoske imperialistične buržuazije, ne mnenje delovnega ljudstva, ki vidi v tem »sporazumu1- radikalskih ministrov in 'ašistovskega glavarja izdajstvo svojih interesov.
Glede Bolgarije je dejal, da so glavna ovira za poboljšanje srbsko-bolgarskih odnošajev nelegalne organizacije, katerih delovanje je od 9. junija naprej vedno bolj živo. Delajo nove predpriprave, zbirajo se nova denarna sredstva. Ta organizacija nastopa danes popolnoma
javno in zdi se, da se ona niti najmanj ne boji nobene nevarnosti s strani bolgarske vlade. Čete te organizacije se neprestano pojavljajo v naših južnih' krajih, izvršujejo razbojništva, ubijajo naše prebivalstvo, vojake in oficirje. Sploh se čuti že nekaj mesecev ojačanje aktivnosti bolgarskih organov v tej smeri, da vprašanja, ki so bila definitivno rešena v našo korist v treh krvavih vojskah is katerih rešitev so potrdile tri meddržavne pogodbe, nanovo pridejo v razpravo. G. Ninčič izjavlja, da v jnžni Srbiji oziroma Makedoniji ni nobenih slovanskih nacionalnih manjšin, s Mi ne bomo nikdar pripustili, oa bi se to vprašanje nanovo stavilo na dnevni red. Mi srno vedno pripravljeni za prijateljsko zvezo z bolgarskim narodom, če opusti take neizvedljive želje,« je dejal Ninčič.
Radikalska vlada torej noče priznati, kaao barbarsko zatirana je večina makedonskega prebivalstva po srbski hur-žuaziji in vsem njenem nasilnem aparatu. Ninčič pravi torej, da srbska buržuazija ne bo nikdar pripustila, da bi prišlo na dnevni red vprašanje osvobo-jenja Makedoncev v neodvisni Makedoniji. Ali to vprašanje bo prišlo na dnevni red proti volji zatiralcev.
Glede Nemčije in velike entente, je dejal z zadovoljstvom, da je nova angleška vlada Mac Donalda sklenila nadaljevati dosedanjo politiko glede repa-racijskega vprašanja in je torej izjavila popolno solidarnost v »našimi zavezniki«, Francijo in drugimi. Glede Francije izjavlja, da je ona bila vedno naša »iskrena in neomajna prijateljica« in da je m nas delala vse, kar je bilo v njeni moči Z angleškim narodom pa so nas približevale vdeh vojne nastale nesreče in sreče in naše iskrene želje so, da se ti odnošaji razvijejo v trajno prijateljstvo.
Ninčič je torej izrazil globoko vdanost srbske buržuazije francoskemu imperializmu in je zadovoljen, da nadaljuje . socialist« Macdon&ld imperialistične politiko.
Niti z eno besedo ni omenil potrebe upostavitve odnošajev z SSSR, česar v diskusiji ni omenil niti en govornik od. snujočega se »opozicionalnega bloka«v niti »socialist« Divac.
Proč s tako zunanjo politiko!
Živela u postava odnošajev s sovjetskimi republikami!
Razdor v demokratski stranki?
Beograjske »Novosti« Joče Jovanoviča, bivšega ministra, sedaj pa zemljo-radniškega poslanca, napovedujejo de-sidentsko akcijo Svetozarja Pribičeviča ter trdijo, da bo ta s kakimi 11 pristaši nastopil najprej z izjavo proti opo-zicionainemu bloku, potem pa najbrž tudi zapustil demokratsko stranko. Povodom tega pisanja »Novosti« je izdal demokratski klub komuniKe, v katerem pravi: »Novosti prinašajo v nocojšnji številki ne glede na naše prejšnje de-
LISTEK.
Lenin.
Najvažnejše etape v zgodovini boljševizma.
Pripravljalna leta revolucije (1903 — 1905).
Povsod je čutiti bližanje velikega viharja. V vseh razredih se vidi vrenje in pripravljanje. V inozemstvu razvija tisk emigracije teoretično vsa osnovna vprašanja revolucije. Zastopniki treh glavnih razredov, treh najvažnejših struj — liberalno - meščanske, malomeščansko - demokratične (ki jo zakriva ščit »so-cial-demokratične« in »social-revolucionarne« smeri) in proletarsko - revolucionarne — oznanjajo z neizprosnim bojem svojih programov in taktičnih naziranj prihajajoč odkrit razredni boj in ga pripravljajo. Vsa vprašanja, radi katerih so izvedle množice oborožen boj v letih 1905 — 1907 in 1917 — 1920, se more in mora zasledovati v njihovem Stadiju, v tedanjem tisku. Razen teh treh glavnih smeri so seveda še vmesne, prehodne in polovičarske oblike. Pravilneje: v boju organov, tiska, strank, frakcij in skupin se izločijo kristali onih idealno - političnih smeri, ki so v resnici razredne smeri, Razredi kujejo njim služeče idealno-politično orožje za prihajajoče boje.
Leta revolucije (1905 — 1907).
Vsi razredi nastopijo odkrito. Vsa programatična in taktična naziranja kontrolira akcija množic. Prične se stavkovni boj v takem obsegu in s tako silovitostjo, kot še nikdar poprej, gospodarska stavka zraste v politično, politična v upor. Preizkušajo se praktično medsebojni odnošaji med vodečim prole-
tariatom in vodenimi, omahljivimi in nesigumimi kmeti. V elementarnem razvoju boja se rodi sovjetska oblika organizacije. Tedanje diskusije o pomenu sovjetov prorokujejo veliki boj 1917 — 1920. Menjanje parlamentarnih oblik boja z neparlamentarnimi, taktika bojkota parlamenta s taktiko udeležbe v parlamentu, legalne oblike boja z ilegalno kot tudi njunih medsebojnih odnošajev in zvez — vse to se odlikuje po čudovito bogati vsebini. Vsak mesec te periode je bil v smislu vzgoje množic in voditeljev, razredov in strank v osnovnih elementih politične znanosti enak enemu letu »mirnega«, »ustavnega« razvoja, brez »generalne izkušnje« 1905 bi ne bila mogoča zmaga oktobrske revolucije 1917.
Leta reakcije (1907 — 1910).
Carizem je zmagal. Vse revolucionarne stranke in vse opozicionalne stranke so pobite. Malodušnost, demoralizacija, razkoli, razpadanja, renegatstvo, pornografija zavzemajo mesto politike. Ali istočasno je ravno veliki poraz za revolucionarne stranke in revolucionarni razred resničen in koristen nauk, nauk razumevanja, sposobnosti in umetnosti, voditi političen boj. Prijatelje se spozna v nesreči. Pobite armade se dobro učijo. — Zmagoviti carizem je prisiljen, da uniči v pospešenem tempu ostanke pomeščanjenega patriarhaličnega življenjskega načina v Rusiji. Meščanski razvoj v Rusiji gre izredno hitro naprej. Izven razredov, nad razredi viseče iluzije, iluzije o možnosti izognjenja kapitalizmu, se razblinijo. Razredni boj nastopi v novi obliki in tem jasneje.
Revolucionarne stranke se morajo učiti do konca. Naučile so se napadati. Sedaj morajo razumeti, do je treba to znanost izpopolniti z drugo, z znanostjo, kako je treba nastopiti umik. Morajo znati učiti sc
—	in revolucionarni razred se uči razumevati iz last-
nih bridkih izkušenj — da je nemogoče zmagati, če se ni naučil, pravilno napadati in pravdno se umikatL Od vseh pobiti opozicionalnih in revolucionarnih strank so nastopih umik v najlepšem redu boljševiki z najmanjšo izgubo za svojo »armado«, z največja ohranitvijo svojega jedra, z najmanjšimi (z ozirom na globino in neozdravljivost) razkoli, z najmanjšo de-moralizacrjo, z največjo sposobnostjo, da se zopet najobsežnejše, najpravilneje in naienergičneje poprimejo dela. In to so boljševiki dosegli samo zato, ker so brez usmiljenja spodili vse frazerske revolucionarje, ki niso hoteli razumeti, da je treba znatr nastopiti umik, da se je treba brezpogojno učiti legalnega dela v reakcionarnih parlamentih, v naj-reakcionarnejših strokovnih, konsumnih in podpornih organizacijah.
Leta razmaha (1910 — 1914.
V	začetku se je vršila povzdiga neverjetno počasi, po dogodkih v Lena okrožju v letu 1912 malo hitreje. Med premagovanjem ogromnih težkoč so potisnili boljševiki menjševike nazaj, katerih vlogo kot meščanskih agentov je celokupna buržuazija izvrstno razumela že 1. 1905 in katere je celokupna buržuazija na vsak način podpirala proti boijševrkom. Ali bolj-ševikom bi se lo nikakor ne posrečilo, če ne bi spro-vedli pravilne taktike — taktike združevanja ilegalnega dela z brezpogojnim izkoriščanjem »legalnih* možnosti«. V najreakcionarnejši dumi so osvojili bolj-ševiki vso delavsko kurijo.
Naročajte in razširjajte »Glas Svobode"!
■mantije, lažujive vesti o stanju v poalan-*kem klubu demokratske stranke in o našem tovarišu Svetozarju Pribičeviču. Tudi to poi označujemo te vesti za popolnoma izmišljene in lažnjive. Svoje prijatelje opozarjamo na mnoge netočnosti, intrige in laži, ki jih širijo naši nasprotniki pismeno in ustmeno proti naši stranki. Hkrati jim priporočamo, da ohranijo zaupanje voditeljem stranke in da sprejmejo za točno samo ono, kar piše časopisje naše stranke. Vesti, ki se pojavljajo zadnje čase v javnosti, služijo “Mimo radikalcem. — Preti tej izjavi demokratskega kluba govori seveda samovoljno nastopanje Pribičeviča, ki se je pokazalo tudi zadnjič pri volitvah v odbore za proučevanje konvencij. Ljuba Davidovič je sedaj nekaj bolan in situacija med demokrati je vse prej kot pa cista.
Bomo videli, kaj vse se bo še skuhalo iz današnjega čudovito sestavljenega parlamentarnega >opozicionalnega bloka«.
38. delavcev pred sodiščem.
V	soboto se je pred novosadskim okrožnim sodiščem začela kazenska razprava proti 38 delavcem tamkajšnje ku-rilnicef Obtoženi so po čl. 10. zakona v varstvo države, ker so meseca januarja 1922 napovedali štrajk v dosego izboljšanja plač.
Delavce, ki ne morejo več živeti z dosedanjim zaslužkom, se zapira po zako-
nu o zaščiti države, ministre ih druge, ; ki imajo na vesti milijone in milijarde, i se proslavlja kot »najzaslužnejše« može. j Tako izgleda v reakcionarni monarhiji i SHS. — Proč z reakcijo!
| Proč z zakonom a saSfiii reakcije!
Demonstracije invalidov v Beogradu.
V nedeljo so invalidi priredili v Beogradu velik zbor, na katerem so ostro protestirali proti nedostatkom projekta
o	invalidskem zakonu in proti zanemarjenju invalidskega vprašanja s strani vlade. Po zborovanju je prišlo na Terezijah do velikih demonstracij invalidov.
V ponedeljek popoldne je kralj sprejel v avdijenci 55 delegatov vojniških invalidskih organizacij, ki za stopajo 45 vojniških in invalidskih pododborov. Kralj se je razgovarjal z vsakim posamezno in izrazil svoje zadovoljstvo, da jih vidi prvikrat skupno organizirane. Obljubil je, da jih bo izdatno podpiral in jim šel v vseh ozirih na roko. Zatem je bila delegatom na dvoru prirejena zakuska, pri kateri se je kralj zopet razgovarjal z invalidi, zlasti s predsednikom invalidskega udruženja Radosavljevičem in tajnikom Avramovičem.
Dokler se bodo dali voditi invalidi po raznih beloroških in črnoroških oficirjih in generalih in dokler se bodo dali v naivnosti voditi za nos po raznih »zakuskah«, ne bodo dosegli svojih zahtev.
INTERNACIONALNI PREGLED.
Velika zmaga čeških komunistov.
V nedeljo so se vršile volitve v Pod-karpatski Rusiji, ki pripada po svetovni vojni Češkoslovaški. V volitev je šlo 18 strank. Izvoljeni je bilo pet komunistov, 1 opozicionalni Madjar, 1 socialdemokrat, 1 pristaš rusinske delavske stranice in 1 rusinski agrarec. »Izid teh volitev je v vladnih krogih povzročil presenečenje,« pripominjajo meščanski listi.
Da, čeho-slovaško buržuazijo je presenetilo, da je ljudstvo kljub vsemu nasilju glasovalo v ogromni večini za komuniste.
Komunistična stranka ČehoslovaSke je izkoristila volitve ne za dobivanje mandatov, temveč za organiziranje kmetov, ki tvorijo pretežno večino prebivalstva v tej pokrajini. Kajti delavec in kmet ne bosta zmagala z volitvami, temveč z revolucionarno organizacijo in revolucionarnim bojem. Delavec in kmet ne potrebujeta poslanskih mandatov, ampak potrebujeta delavsko - kmetsko vlado.
In tu je pokazal delavec in kmet, da je pripravljen boriti se za delavsko-kmetsko vlado. Skoro vsa zborovanja komunistične stranke so bila prepovedana in kljub temu se je izjavila ogromna večina le metov za komunistično stranko in s tem za revolucionarni boj za upo-stnvo delavsko-kmetske vlade.
Zanimivo je, da podamo en prizor z razpuščenih komunističnih zborovanj pred volitvami.
V vasi Hukliva je bil razpuščen shod in žandarji so preiskali vsakega zborovalca posebej. Vzeli so jim letake in časopise. Kmet je vprašal zaudarja: »Zakaj me preiskuješ? Ali sem mar kradel? V republiki se vendar ne sme krasti.« Zandar mu je odgovoril »Krasti m sme, ali ne sme se pa obiskovati komunističnih zborovanj.« Ta žandarska izjava velja še v polnejši meri za Jugo-
• slavijo.
Angleška delavska vlada in samoodločba narodov.
Splošno je znano, da angleška delavska vlada ni prišla na krmilo radi svoje parlamentarne moči, temveč po milosti liberalne stranke. Brez podpore liberal-;oe‘v ne more živeti Macdonaldova vlada. Dejansko ni prevzel Macdonald odgovornosti za stvoritev delavske vlade, preden niso zagotovili liberalci, da bodo podpirali njegovo vlado. Macdonald je imel za to podporo mnogo plačati.
Oddaja premoženja in nacionalizacija sodnikov sta bili temeljni točki, ki sta ločili volilni program delavske liberalne stranke. Ti dve točki je sedaj delavska stranka izbrisala iz svojega praktičnega programa. Isti Snovvden (minister v Macdonaldovi vladi), ki je pred nekaj ledni izjavil, da je nemogoče rešiti an-
gleško gospodarstvo brez oddaje kapitala, se danes goreče bavi z nalogo, da reši angleški kapitalizem brez oddaje kapitala. Vprašanje nacionalizacije se je popolnoma pozabilo, ker je hotela tako liberalna stranka, ki ne dopušča nobene igre s »sveto« kapitalistično privatno lastnino.
Tako, kot je popustil Macdnonald angleški buuržuaziji v notranji politiki, je popustil tudi v zunanji. Pri tem je žrtvoval dve svoji najdražji načeli, namreč: razorožitev in samoodločba. Govori sicer še vedno o samoodločbi. Ali tudi vodja liberalne buržuazije Lloyd George in Asquith gavorita o tem. Toda dejan-| sko ni poskrbela delavska vlada za vo-\ jaško oslabljenje angleškega imperializ-’ ma, temveč ga je sklenila ojačati z graji jenjem norih vojnih ladij, j Z ozirom na načelo o samoodločbi na-i rodov je pozabil Macdonald svoje lastne } govorance. Tri temelje angleškega im-! perializma, Indijo, vojno mornarico in zračno brodovje je pustil Macdonald tako nedotaknjene, da mu je glavno glasilo angleške bržuazije -Timesc čestitalo na njegovi vdanosti interesu imperializma.
Macdonaldove prejšnje izjave o samoodločbi narodov so vzbudile veliko nado v indijskih nacionalistih, ko so čuli, da prevzame vlado. V prevzemanju vlade po Macdonaldu so videli začetek nove dobe za tlačeno Indijo, pričakovali so, da bo Macdonald svoje načelo o samoodločbi narodov pričel udejstvovati v praksi. Po vladnem Macdo-naldovem nastopu je prevzelo tlačeno Indijo razočaranje in ogorčenje nad tem, da je Macdonald tudi tu žrtvoval svoj »socializem« na altarju imperialističnih interesov.
Pismo, ki ga je poslal Macdonald takoj po svojem vladnem nastopu v Indijo, je splošno znano. Vsak meščanski minister bi ga lahko z mirno vestjo podpisal.
Wedgewood, član angleške delavske stranke, je predaval 12. januarja na univerzi: »Indija bo dala izpričevalo za delavsko vlado. Delavska stranka upa, da l)o premagala težkoče s tem, da hitro izpremeni Indijo v samoupravno deželo. Cilj delavske vlade je blagostanje britskih narodov vseh ras in združenje svobodnih ljudstev.«
To je bilo preveč za angleško imperialistično buržuazijo. Stranke s takim revolucionarnim programom v nacionalnem vprašanju ni mogla trpeti na državnem krmilu. Ko je Macdonald gledal z lačnimi očmi na glasove liberalcev, ki kontrolirajo danes angleški parlament, so ga ti spomnili na omenjene besede Wedgewooda. Če je hotel žeti hvalo tega dela angleške buržuazije, se je moral spokoriti za pregrešne izjave
svojega nediplomatičnega tovariša. Prisiljen je bil, da je poslal svojim dosedanjim indijskim občudovalcem sporočilo, da je pravica samoodločbe narodov lepa stvar dokler ne zadeva imperialističnih interesov; ali kakor hitro bi mislili indijski narodi na dejansko osvobojenje izpod angleškega jarma, da ne bo mogel, on tega trpeti.
To je praktični labourizem v nacionalnem vprašanju.
Nemški parlament razpuščen. - Hs/e volitve.
V	prejšnjih številkah našega lista smo že pisali, da se nahaja nemški parlament pred razpustom. In to se je sedaj zgodilo. Sredi seje IB. marca je kancelar Marx nenadoma prebral odlok državnega predsednika Eberta (social - demokrat) s katerim se razpušča parlament, ker vlada »ni našla pritrjevanja večine državnega zbora.« Ta odlok je vzbudil med reakcionarci veliko odobravanje.
Volitve za novi parlament so določene na 4. maj.
Obsojeni francoski komunisti.
4	francoski komunisti, med njimi so-druga Marcel Cachin in Vaillant - Contu-rier so bili obsojeni na 4 mesece zapora in 1000 frankov globe, češ da so pozivali vojake na nepokornost.
Kraljestvo v Grčiji odpravljeno.
s Grška vlada je sklenila, da ukine vse znake kraljestva in odredila, da se Gt-I čija vnaprej naziva: »Grška država«. Sodišča bodo sodila v imenu domovine. ; Vlada bo pozvala kralja Jurija, da se odpove prestolu. Če bi tega ne storil, se ! mu zapleni vse imetje. *
;
! Pogajanja z voditelji rojalistov sp do-| vedla do načrta dogovora, ki predvideva prostovoljni odstop kralja Jurija na Gr-j Ski prestol, priznavajoč mu kraljevi na-| slov do smrti. Nadalje se mu priznajo I štiri petine dosedanje civilne liste in : pravica do svobodnega razpolaganja s Kraljevimi posestvi, izvzemši Tapuj, ki naj bi ga kupila država. Končno naj bi se ; vsi člani dinastije odrekli pravici do na-i sledstva. Notranji mir na Grškem naj j bi se dosegel pod sledečimi pogoji: i splošna amnestija, vzpostavitev vojske | in mornarice ter uradnikov, kolikor bo , to mogoče, proglasitev republike po na-s rodni skupščini in ratifikacija po plebi-! scitu. Nadalje naj bi se izvolil za predsednika republike Zaimis ali kak drog politik, s katerim bi bili vsi zadovoljni. Ustvari naj se prva zbornica (senat), v katerem bi bili zastopani rojalisti z dvema petinama. Nove volitve naj izvede »nevtralna vlada«.
Kmetski vestnik.
Slovenski kmet o svojih doživljajih v carski in sovjetski Rusiji.
Svetovna vojna me je zanesla po dveh letih bojevanja ~za vero, cesarja in domovino« na raznih frontah v carsko Rusijo. Tu sem imel priliko videti carski režim ter pozneje delavsko - kmetske sovjete. Po prihodu v Rusijo so nas nastanili v nekem taborišču, kjer smo neznosno trpeli pod knuto carskega režima, na kar smo bili izpostavljeni na javnem trgu kot sužnji, da pride po nas kupec, in res so prišli vlastelini, grofi, oziroma njihovi zastopniki. Sklenili so kupčijo in kmalu smo se odpeljali na ogromAo veleposestvo, ki se je raztezalo več sto vjorst (kilometrov) naokrog. Vso to zemljo je imel v svojih rokah le eden, ki ni obdelaval te zemlje, ampak ki je v razkošju užival v mestu vse sladkosti življenja, dočim so bile vse kmetske naselbine in vsi kmetje na tem ogromnem prostoru njegovi sužnji; bili so usmiljenja vredni, do kosti so bili izmozgani; k njim so pri-dejali se nas, vojne ujetnike, da smo si skupno tožili svoje gorje. Bili so to ljudje, ki večinoma niso znali ne pisati in ne brati, bilo je pa tudi prepovedano vse časopisje in vse knjige; ker glavna naloga carskega režima je bila ta, da narod ostane neveden, da ne ve, da obstoji svet tudi še izven Rusije; ker le nad nevednim narodom se da vladati in se ga da izrabljati. Ko V»a pride do spoznanja, je nevaren, zahteva svoje pravice, hoče svobodno dihati. Tu sem bil le malo časa, ker nisem mogel prenašati carskega biča, ki je vedno bil po nas, ubogih trpinih. Zatiralci so spoznali, da odpiram oči ljudem, ki se jim godi vnebovpijoča krivica; postal sem nevaren krivičnim gospodarjem in poslali so me na višjo oblast, da me kaznuje. Obtožili so me, da sem buntovščik (upornik), da hujskam narod in da sem politično nevaren. Po kratkem procesu sem bil kot vsak drugi v carski Rusiji, ki je znal brati in pisati in ki je imel pamet v glavi, obsojen na prognanstvo v Sibirijo.
V	Sibirijo sem morali iti v najhujši zimi, bos in gol. Najboljše zavetje mi je bila vreča, ki mi je služila za odejo in za to, da sem si ovil noge. Tako sem nastopil pot, ki je trajala 21 dni. Tam sem bil interniran v nekem taborišču (logerju) kot politični arestant.
Ali nisem bil dolgo. Nastala je revolucija in naše celice so se odprle, bili smo svobodni. Padel je režim, ki je stoletja in stoletja kruto tlačil ubogi ruski narod; odprle so se ječe, kjer so bili dosmrtno ali na zelo dolgo vrsto let obsojeni ljudje, ki so širili misel pravice in svobode. Povsod je zaplapolal rdeči prapor — znamenje svobode, povsod je odmevala revolucio-
* nama pesem:	Vstavaj, podimajsja
i rabočij narod itd. (Vstani, dvigni se, delovno ljudstvo!...)
Ali, ker je Rusija preogromna, da bi se moglo takoj vzpostaviti normalne razmere in ker je bilo še vedno polno ljudi, ki so stremeli za tem, da ljudje, ki so bili sužnji, ostanejo to še naprej, so to izrabljali. Pojavilo se je vse polno carskih generalov in oficirjev, ki so začeli napadati od vseh strani komaj osvobojeno Rusijo. Naj omenim samo nekatere! Na severu je bil Judenič, na jugu Vrangel, v vzhodni Sibiriji Semjonov, v drugi Sibiriji je pa bil najzagrizenejša carska zverina — Kolčak, katerega početja sem sam opazoval od početka njegove krutovlade pa do njegove aretacije in smrti.
S	svojo vlado se je nastanil v Omr sku, na kar je mobiliziral vse sile, rekel bi; vse, kar leze in kar gre; pobral ljudem imetje, a ljudi je v masah pošiljal na bojišče, odkoder se jih je pa le malo vračalo, ker niso bili njegovi privrženci; izrabili so na bojišču prvo priložnost ter šli v masah na stran boljševikov, katerih bojna črta je bila v smeri proti Uralu ter skozi Sibirijo proti vzhodu. Kolčak je pošiljal ljudi na bojišče, da bi se borili proti bratom. Ljudje so to videli in se niso hoteli boriti proti boljševikonh Kolčak je zopet polnil ječe in pozno v noč so se cule salve: Kolčak je moril nedolžne kmete in delavce in jih obsojal na smrt brez zaslišanja. Nepopisno težko mi je bilo, ko sem čul pozno v noč salve, ki so vzele toliko nedolžnim ljudem pravico do svobodnega žiljenja; in pri tem sem si mislil: tudi za tebe, Kolčak, pride še ura maščevanja. In res: na bojišču ni imel nobenega uspeha, poraz je sledil porazu, čeprav so Kolčakovi časopisi dvakrat na dan pisali o zmagah in o Leninovi smrti. V Helsingforsu, na Finskem se je zbral štab imperialističnih agentov, ki so trosili v svet neprestano napačne vesti (to se je dogajalo skozi šest let obstoja sovjetskih republik in se dogaja še danes); a v resnici je bilo vse drugače, kot so poročale te lažnjive vesti.
Ko je Kolčak izprevidel, da tudi * najhujšim terorjem nič več ne opravi, je pograbil državno premoženje in začel bežati. Skozi Sibirijo proti vzhodu vozi ena sama železnica in po tej smo se morali umikati po Kolčakovem povelju tudi mi, vojni ujetniki. Po osmih dnevih vožnje smo se ustavili in čakali svoje nadaljne usode.
(Konec prihodnjič).
J*ri
Iz sovjetske Rusije.
Sovietska Rusija in Jugoslavija.
Kateri irnied njih je najnejže priznanje?
Središče mednarodne politike je še vedno juridično priznanje Zveze Socialističnih Sovjetskih Republik.
Kakor vedno v vseh važnejših političnih vprašanjih, je tudi v tem izkušena Anglija na prvem mestu. Tik za to gospodarsko najmočnejšo kapitalistično državo v Evropi, a lahko bi se reklo vsporedno ž njo, gre Italija, znana po svojem pravočasnem obračanju m »ugodnim vetrom«. Za njo sledi Norveška, potem Avstrija, a za slednjo hitijo z ' eč-jimi ali manjšimi koraki vse ostale države — izvzemši seveda Jugoslavijo.
Vsem tem »iskrenim prijateljem« Sovjetske Rusije je znano, da odlaganje priznanja gre le njim in ne Rusiji v deficit. In še več. Večina izmed njih ve z matematično natančnostjo, da bi morale v slučaju zakasnitve, to priznanje drago plačati — to se pr.v-i kupiti. Nlkako čudo torej, če išče celo reakcionarni Poincarč stikov r. delavsko-kmečkimi sovjeti, seveda sramežljivo, po ovinkih potoni Beneša —, kar pa sovjeti energična odklanjajo. Kot proletarska država zahteva Rusija javnih, direktnih pregovorov, brez mešetarjev, pa bil slednji tudi Češkoslovaška.
Tinogim, ki se ne pečajo s politiko m se manj % mednarodnim gospodarskim razvojem, morda ne bo jasna za kaj se pravzaprav »e. od Joe t^ko nagli preobrat v odnošajih k'Rusiji. Da, navidezno je v resnici Budno, da »kulturne države« kapitalističnega zapada naenkrat priznavajo de iure »barbarske boljševike« komunističnega vzhoda in in colo brezobvezno. No, stvar je v lem, da to priznanje, kakor tudi vsak drug korak v življenju ni velikodušen izliv srčne blagosti, recimo ljubezni do bližnjega — v tem slučaju do revolucionarnega boljševika — in še manj je to čin »visokokulturne« pobude kapitalistov, temveč je to potreba, je diktat faktov, diktat rastoče gospodarske in vojaške sile Sovjetskih Republik, prve proletarske velesile, ki stopa s trdnimi koraki v mednarodno areno, kjer zavzema svoje mesto.
Kapitalistične sile in velesile to dobro čutijo, zato hitijo, da ne bi zamudile ugodnega trenutka. In sedaj se vpraša, kje je mala, slaba, komaj rodivša se Jugoslavija? Mar ona nima prav nobenega interesa tam, kjer ima interese ves ostali svet? Ne vidi tl ona mednarodnega gibanja v ruskem vprašanju tik pred svojim nosom? Ali nima Jugoslavija, pa bila tudi kapitalistična, res nobene državniške zmožnosti?
Poglejmo malo, kaj piše te dni organ iz-vrševalnega odbora Zveze Sovjetskih Socialističnih Republik »Izvestija« v svojih uvodnikih, posvečenih Jugoslaviji in Češkoslovaški.
Izglodalo bi — piše Steklov —, da Jugoslavija in Češkoslovaška nimajo nobenega vzroka odlagati priznanje Sovjetskih Republik in vpostavitev normalnih odnošajev
i	njo. No, vse kaže, da obe državi uporno zavlačujeta to vprašanje. Sploh se dobi vtis, da obe državi, kateri bi morali biti med prvimi s priznanjem, — bosta zadnji. Da je taka politika v velikansko škodo narodnemu gospodarstvu teh držav, pač ni težko dokazati. Mi ne bomo dalje govorili o gospodarskih izgubah, kot posledicah odsotnosti trgovskih zvez z našo republiko, ki poseduje neizmerna bogastva in možnosti. To stran razumejo bolj trgovki in industrijski krogi bojkotirajočih nas držav, posebno onih z razvito industrijo, kot n. pr. Češkoslovaška. No, je še druga stran vprašanja, takorekoč čisto politična, katero ne smemo prezreti in katero bolj uvidevni ljudje teh držav že vidijo. Tako je n. pr. praški profesor Gobra popolnoma pravilno rekel sledeče: Češkoslovaška mora s priznanjem SSSR hiteti že zato, ker ona sama potrebuje priznanja te.
V	tem tiči torej koren vprašanja, katero se danes še ne postavlja pravilno.
Navadno se govori o priznanju Sovjetskih Republik od strani kapitalističnih držav. No, ali je Sovjetska Rusija priznala že vse bur-žuazne države? Nikakor net Seveda te države, katere še niso priznane od Sovjetskih Republik, začasno ne čutijo nujne potrebe tega priznanja. No, mi ne sumimo niti trenutek, da se bo naš položaj v mednarodni politiki z vsakim letom, če ne mesecem, bolj in bolj utrjeval in da nastopi trenutek, ko se bo govorilo — ne o priznanju Sovjetskih Republik od strani kapitalističnih držav, ampak ko bodo iskale priznanje bur-iuajaie države od nas in bodo to priznanje celo drago plačevale.
Sicer pa dejansko, kdo potrebuje bolj prislanja: Sovjetske Republike od Češkoslovaške in Jugoslavije, ali te od Sovjetskih Republik? Vsakemu bo razumljivo, da obe majhni, komaj nastali državi, potrebujeta v kud i kamo večji meri priznanja od Sovjetskih Republik, čim ta od njih. In sicer iz sledečih vzrokov:
Mi ne bomo govorili o tem — uudaljuje Steklov —, da predstavlja Zveza Socialističnih Sovjetskih Republik že sedaj neizmerno večjo velično, kot pa male državne tvorbe, med njimi tudi Jugoslavija in Češkoslovaška. Mi bi lahko še mirno dejali, da smo že sedaj ■ilnejši od cele vrste takozvanih velikih držav. No, dokazovanje vsega tega bi nas privedlo predaleč. V vsakem slučaju, Češkoslovaška in Jugoslavija se ne moreta primerjati z nami niti danes. Kaj bo čez par let, ko popolnoma zacelimo svoje rane in dvignemo gospodarstvo — bo vsak razumel.
Ali je še druga stran vprašanja. Sila Sovjetskih Republik raste iz dneva v dan. To priznavajo tudi buržuazni učenjaki. Oni poudarjajo, da edina zdrava država je SSSR in d* od časa začetka razpadanja buržuaz-
nega »vehi, raste samo Zveza Socialističnih Sovjetskih Republik, sicer počasi, toda nevzdržno.
Ni daleč čas, ko bodo Sov. Republike znale z vso silo uveljaviti svojo besedo v osnovnih mednarodnih vprašanjih. V času, ko bo slabela vse bolj in bolj sila malih in za njih hrbtom stoječih držav, bo sila Sovjetskih Republik rastla, nepretržno rastla.
Iz tega je torej jasno, kako riskirajo državniki teh državic, katerim primanjkuje možatosti, pretrgati s staro politiko bojkota in stopiti na novo pot soglasja z največjo državo sveta.
Od prvih dni svojega obstanka, je sovjetska vlast priznavala pravico samoodločbe narodov in njih politične samostojnosti. In ne samo, da je priznala, ampak je to tudi udejstvila. Zato torej ne more nihče sumničiti sovjetsko vlast v sovražnih odnošajih k novim tvorbam kot n. pr. Češkoslovaški in Jugoslaviji. Nasprotno: v kolikor te države udejstvujejo princip nacionalne samoodločbe, jim je v naprej zagotovljeno sočuvstvovanje Sovjetskih Republik. No, tu se ti dve državi ne moreta primerjati niti od daleč z nami.
Sovjetska Republika predstavlja ravno tako mnogojezično državo kot Jugoslavija ali Češkoslovaška. No, poglejte, kako je rešeno nacionalno vprašanje pri nas in kako pri njih.
Sovjetska Zveza je osnovana na prostovoljni združitvi vseh njenih narodov, od katerih je dana vsakemu možnost popolnega fazvi4j& yseh svojih nacionalnih posebnosti do odcepitve.
Je li rešeno nacionalno vprašanje v omenjenih dveh državah tudi tako? O, ne!
Skoro vse novo nastale »narodne« države so prevzele od svojih bivših tlačiteljev še slabše navade in hujše načine upravljanja. V vsaki izmed teh držav se narodne manjšine zatirajo, tlačijo in nasilno denacionalizirajo. Dovolj je pogledati v Poljsko, katera se je sama komaj osvobodila carskega suženjstva in katera predstavlja danes najhujšeg* tlačitelja beloruske in ukrajinske manjšine. Daleč od ideala v tem smislu je tudi Češkoslovaška.
A Jugoslavija? Tudi tu imamo Srbe, Slovence, Hrvate, Macedonce, Bošnjake, Madja-re itd. Večina izmed njih je naravnost že-stoko tlačena in nekateri celo dovolj revolucionarno reagirajo. Kdo izmed nas je v resnici boljše rešil narodnostno vprašanje? Jasno kot beli dan je, da je tudi tu Sovjetska Republika neprimerno trdnejša in to vedno bolj, medtem ko bodo v drugih državah, med temi tudi v omenjenih dveh, narodna nusprotstva vedno ostrejša in s tem, naravno, dotične države vedno rahlejše — slabejše.
In še eno vprašanje je, a po našem mnenju — piše Steklov h koncu — glavno vprašanje. In sicer:
Kadar se govori o priznanju Sovjetskih Republik, je to v resnici igra z besedami. Če bi Sovjetske Republike bila popolnoma nova država, tedaj bi se lahko govorilo o njenem priznanju de iure. No, stvarno vzeto, je SSSR država, ki zavzema v nekoliko manjšem obsegu ozemlje bivše carske imperije, priznane od vseh držav. Ta država, oziroma ozemlje je izmenilo torej samo vlado, sistem. Kako se je to izvršilo: razvojnim ali revolucionarnim potom, je pač vseeno. In to ne more postaviti vprašanja o zopetnem juri-dičnem priznanju. Sicer pa bi morala biti s tega stališča tudi Anglija, v kateri je prešla vlast v roke delavske vlade, ponovno priznana. No, razummljivo je, da bi to bil nesmisel.
Seveda popolnoma drugače stoji stvar s Češkoslovaško in Jugoslavijo. Izmed teh dveh držav je ena — Češkoslovaška — popolnoma nova država, nastala iz bivše Av-stroogrske, a druga — Jugoslavija —, izšla iz Srbije, je tako spremenjena, da je faktično tudi nova država. Obe torej potrebujeta brezuslovno priznanja. In mi smemo misliti, da priznanje od strani Sovjetskih Republik je zauje važnejše, kot vsa ostala priznanja.
Mogoče je, da te države še ne razumejo važnosti tega priznanja. No, iz zgoraj navedenih dejstev, bo brezdvomno nastopil trenutek, ko bodo začutile važnost našega priznanja ne samo Jugoslavija in Češkoslovaška, temveč tudi vse ostale države.
To je torej ono, kar si naj zapomnijo faktorji malih držav, ki tako lahkomiselno govorijo o priznanju Sovjetske Rusije.
Mi pa pravimo — končuje samozavestno Steklov —: Spoštovana gospoda, skoro, skoro se bo obrnilo to vprašanje k vam z drugim koncem in zelo kmalu bodete iskali našega priznanja; milo obžalujoč, da to niste uredili pravočasno.
Vi ste v teku šestih let čakali našega padca in večina izmed vas je sodelovala v pripravljanju našega padca, no, v rezultatu smo se mi le okrepili in se bomo krepili tudi v bodoče z vsakim dnem bolj.
Ali se morete vi ali pa vaši patroni-pokro-vitelji s tem pohvaliti? In kako bo v na-daljnem?
Pomislite o tem, — dokler ni pozno!
Opomba: To nam je poslal naš moskovski dopisnik.
Gospodom okrog »Delavskih Novie« v odgovor.
V	10. številki svojega lista me poživljate, da bi se javno izjavil proti »Glasu Svobode«, edinemu političnemu glasilu revolucionarnega proletariata v Sloveniji.
Pred delavstvom se niste mogli oprati očitka, da ste agentje buržuazije in radikalov in zato hočete dobiti od meščanskega sodišča potrdilo, da niste buržuazni agentje, če mislite, da boste lažje ribarili s spričevalom meščanskega sodišča med delavstvom, se bridko motite.
Da si ne bomo preveč belili glave i vprašanjem meščanskih agentov, je treba ugoto-
viti samo eno: V interesu buržuazije je propagiranje nevtralnih strokovnih organizacij, odvračanje delavstva od revolucionarne proletarske stranke, ki je glava delavskega razreda. To svojo željo izraža buržuazija stalno potom vseh svojih časopisov. In kdor podpira — pod to ali ono firmo — interese bur-žuazje, je njen agent, plačan ali neplačan.
Bil sem v revolucionarnem delavskem gibanju, ko ste vi igrali v njem — žal — vodilno vlogo in bil sem za to, da se vas izloči iz njega, ker ste ga hoteli likvidirati in uničiti. Začeli ste izdajati svoj list in v njem najgnusneje in najpodleje blatiti NDSJ, ZNSO in vse sodruge, ki delajo aktivno v revolucionarnem delavskem gibanju.
Ker ste spoznali, da s takim ogabnim pisanjem ne pridete nikamor, ste v zadnjem času ubrali druga pota, ste se začeli voziti po srednjeevropskih železnicah na bivši cesarski Dunaj in dajati svojemu pisanju malo resnejši značaj. Ali noben trik vam ne bo pomagal, da razbijete revolucionarno delavsko gibanje in ga zavedete na pot sindikalizma in najhujšega reformizma. Kljub vsemu obveljate kot ljudje, ki ste hoteli revolucionarno gibanje spraviti na popolnoma napačna pota in potem, ko ste bili radi tega izključeni, ste v svojem listu pljunili na poslednja revolucionarna proletarska načela, ki ste jih prej še nosili na jeziku in hoteli brezuspešno razbiti revolucionarne proletarske vrste, odločiti proletariat Slovenije od onega ostale države,
To odgSVPTjSiri ha vaš poziv — ne vam, ker vi niste vredni odgovora od razredno zavednega delavca — ampak to sem odgovoril radi delavcev, da ne bodo nasedali vašim lažem in da bodo pravilno informirani o položaju.
ANTON ŠUŠTERŠIČ, delavec in odgovorni urednik revolucionarnega proletarskega glasila »Glas Svobode«.
Dopisi.
»Socialnost« krščansko-soeialističnega župana v Mostah. — Delavec I. F. je imel težko bolno ženo in napotil se je na županstvo, da dobi pomoči. Zupan Oražen mu je najprej odgovoril, da naj prinese potrdilo, če je njegova žena pristojna v moščansko občino. Dejal je: Če nimate dokumentov, me nič. ne briga. Ko ga je delavec vprašal, zakaj da je župan, je ta kratkomalo odšel. Oglasila se je županova žena in prevzela županske posle. Žena je vpila, da brez dokumentov ni nič. Kljub vsemu dokazovanju ni nič pomagalo. In žena je umrla, ne da bi se »krščanski« župan pobrigal za pomoč.
D. M. v Polju. K bližajočim se občinskim volitvam, so — kakor se nazivljejo
—	klerikalni tigri, že napeli svojo tigrovsko modrost. V zadnji »Pravici« je že pokazal eden teh tičev svoje res pravo znanje. Moleduje namreč, da smo se mi de facto zvezali s samostojneži, demokrati in radikali v en blok in da nastopimo skupno pri občinskih volitvah proti črni mori klerikalizma. Ko bi ne poznali teh tičev, bi se človek zgražal, ali ker ve vsak šolarček o njihovi lažiljubnosti, jim pustimo to veselje. Kaj ne, »možakarji, star jezuitski pregovor pravi: namen posvečuje sredstva; tega ste se posilili! i tudi vi: pobiti svojega nasprotnika, tem ali drugim potom, pa magari, kakor je vaša navada, z najpodlejšo laž-njivostjo. Potem nam predbacivate, da se vežemo z »birti« itd. Res, same lumparije! V naši politični organizaciji NDSJ, kraj. skupina D. M. v Polju, ni niti enega »birta«, ne »štacnarja« in ne mesarja; inicijativa naše proletarske stranke je v naših delavskih rokah in kot taka tudi ostane kljub temu, da vam je že precej vaše trdnjave porušila in da vam jo z vsakim dnem bolj in bolj ruši. Tega se, kaj ne, dobro zavedate in ste to v »Pravici« javno priznali. Zvezo z »birti« pa prepustimo vam, ker to vi že dobro znate in ste jim čisto navadni backi, vsa inicijativa je šla do danes v vašem občinskem klubu od bogatih »bir-tov«; to smo se mi že sami prepričali in v dopolnilo ste nam povedali vi sami. Navsezadnje je priznal dopisnik »Pravice«, kar je moral priznati, namreč: da sami vedo, da ni občinsko gospodarstvo v redu in da ga bo treba popraviti. Res čudno, ravno tako so govorili pri zadnjih volitvah samo, da so prevarali volilce. Ali varali so se, ni jim šlo žito v klasje, ker prekrižali smo jim račune s tem, da smo postavili mi svojo kandidatno listo in dobili 6 odbornikov, torej niso dobili absolutne večine. Šele Žerjav jim je pomagal s tem, da je potom zakona o zaščiti države razveljavil naše mandate in razpisal nadomestne volitve, pri katerih so dobili en glas večine. T abo torej v občini D. M. v Polju menda še ni bilo, kar obstoja občina. In sedaj si
ti ljudje upajo reči, da ni občinsko gospodarstvo v redu, res smeha vredne*. Le nikar ne jamrajte, boljše je, da se pripravite in pustite delavski pokret bolj kot mogoče v miru, kajti v naši občini je 80—90% tovarniških delavcev tn in ti so upravičeni, da vzamejo občino v svoje roke in da jo sami na svoj način uredijo kar največ mogoče socialistično in ne »birtovsko« po znanem Nacetovem receptu, ki kaže osla strankam, ako m a ne da za vsako črko, ki jo službeno napiše, za pol litra. Nikar se ne skrivajte in vrzite raz obraz krinko. Razredno zavednemu delavstvu pa priporočamo, da ob vsaki priliki razkrinkava te ljudska sleparje in da agitira za našo listo, to je listo Nezavisne Delavske Stranke Jugoslavije, ki bo gotovo postavljena in v kateri vam garantira, da bomo izvršili, kar se v danih buržuaznih terorističnih razmerah izvršiti da. V to vam lahko služi -za dokaz klub ljubljanskih sodrugov NDSJ v občini. — Naj žiri res proletarska občina!
Pragersko, — Tukajšnji socialdemokrati sq vfedno bolj razhajajo, ker so nezadovoljni s politiko svojih očaških voditeljev. Eni so konsumaši, drugi pa pomagači buržuazije. Zato tukajšnji proletar. ci čim dalje rajši segajo po izbirno in stvarno pisanem listu »Glas Svobode«. Le škoda, da mnogi še nimajo poguma, stilista na svoje ime naročiti, ampak ga kupujejo in širijo pod roko. Zopet nov dokaz, kako izgleda od zaslepljencev hvali-rana »svoboda« v SHS!
Kam smo prišli? — Čudne stvari se godijo v »svobodni« Jugoslaviji. Človek si ne bi mogel misliti, da so mogoče vse vnebovpijočnosti, ki se dan za dnem dogajajo. — Tu navajam en primer. Davčna administracija pride iirjati od mene, železničarja, naknadno davek v znesku deset tisoč 54 Din. Leta 1914 sem bil poklican v vojaško službo, kjer sem bil do preobra.ta 1918. Moja žena je dobivala med vojno 1 krono dnevne podpore. In sedaj pride jugoslovanski davčni urad, da za ta leta nazaj plačam toliki davek in sam ne vem, zakaj. Prišli so rne že rubit; pa ker niso nič opravili, so zagrozili, da bodo segli po moji že itak sramotno nizki plači. Pritožil sem se že neštetokrat pismeno in ustno na. davčno administracijo, ali nič ne pomaga, pošiljajo mi kar naprej položnico, da plačam 10.054 Din! — Taka nezakonitost in take nezaslišanosti so že zavladale pri nas! — Doklej bo še trpelo vse to?!
BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBflBBMBBBB ,
Samo „GLAS SVOBODE"
se bori za interese delavcev
in kmetovi
I*025©r I
V	upravništvu našega lisia so na razpolago volivni imeniki za Ljubljano in si jih lahko vsak ogleda. Opozarjamo vse delavce, da se pravočasno pobrigajo, če so vpisani Nedostatkov je mnogo. Razen tega bodo v bodoče tri nova volišča, izpremenjena so imena mnogo ulicam, volivci so prepisani; tistt, ki prej še niso bili polnoletni, večinoma niso vpisani.
Zato poglejte pravočasno, če sle vpisani. Vsakdo si lahko ogleda imenik tekom celega dneva.
Samo »GLAS SVOBODE"
vzgaja proletariat za razredni boj proti izkoriščevalcem l BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBR'
LISTNICA UREDNIŠTVA.
O nedeljskem občnem zboru komm-inov, o katerem piše »Socialist«, da je sijajno uspel v zadovoljstvo vseh, bomo poročali v prihodnji številki.
Isto tako napišemo v prihodnji števil-ki o reševalni akciji Klemenčiča, Fabjan Biča in »socialistov« za Toneta Kristana:
Lastnik in izdajatelj Konzorcij. Odgovorni urednik Anton SušterSč.
Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani.
aaBBBaBBaaaBaBBBaaa*B$