M. P. Nataša: Nove pesmi.                                     397
Nove pesmi.
Resignacija . . .
tihnili so sovražni vetrovi in v duši mi vstaja najlepši dan, prelepa se mavrica slika na nebu, kraseč mi življenja večerno stran. —
O mavrica zala, srce tolažeča, zakaj se tak pozno pojavila si? Zakaj mi tak pozno, pokoj roseča, vse skrite bolesti ozdravila si?
Jaz hodim za zarjo, v daljavi blestečo, za cilji jaz hodim prejasnimi . . . In kadar jo srečam — življenja srečo, o mavrica jasna — ne vgasni mi!
Ne vgasni mi, o sedmerobojna! Večera ti zlatožarnega znanilka mi bodi, da duša pokojna mi bo sred življenja viharnega!
Božanstvo.
V svetlobi nebeških zvezd sem videla tvoje oko . . . oko, ki z enim pogledom poljublja nebo in zemljo!
In v pesmi večernih pevcev bil sveti tvoj glas je djan — ' iz morja skrivnostnega šuma prihajal si ti na dan!
398
M. P. Nataša: Nove pesmi.
In v cvetih in v sapah pomladnih je plaval tvoj sveti dih . . . ti bil si stražnik pokoja vrh grobov pozabljenih. —
In v sveti naravi povsodi oko mi je našlo tvoj sled, a jezik imenu ni tvojemu zmogel primernih besed:
Ti misel vesoljstva . . . Ti moč neskončna si vseh moči! Pogled miru in ljubezni! — Tak duha — duša časti!
Poetom.
Vi pesniki, vi heretiki,
vi kritiki, vi estetiki,
da bi vam Bog dal zdravja!
Kdor več ne veruje v višnje moči,
naj se zaljubi v lepe oči
in v njih naj Boga proslavlja!
In Bog, ki nam dal je cvet in klas, ki strunam navdahnil je sladek glas in duhu dal je peroti,
ta Bog v ljubečih očeh je skrit, neskončno blažilen njegov je svit: Luč večna — v življenja temoti!
M. P. Nataša: Nove pesmi.
Sonji.
(V opatijskem parku.)
Skozi zelene gaje šel je pomladni dih, pa je poljubljal palme, mirte, ciprese, agaje sladki pomladni dih!
Šla sem po pisani poti sredi pomladnih dni, pa mi prihaja naproti deva vilinske postave, dekle nebeških oči . . .
Morda pomlad nebeška hodi po zemskih tleh? — Ne! To je hoja človeška, znana mi ta govorica, znan mi teh usten nasmeh !
Oči te so se napile krasote nebeških zvezd . , . Noge te niso hodile nikoli po bridkih potih, nikoli trnjevih cest!
Usten presladka beseda meni sorodno zveni . . . To je slovanska beseda! V blagem srcu pretaka žlahtna se ruska kri!
M.