90
Novičar iz domačih in ptujih dežel.
Iz Dunaja. Zbornica poslancev je dognala razprave o dohodkih in stroških državnih za leto 1869. Za 2 milijona in 742.493 goldinarjev, ki h koncu leta zmanjkajo, naj se naredi dolg. —
Pri obravnavi državnih stroškov  za  šolstvo in bo-gočastje je poprijel gosp. Svetec besedo in kazal, da glasoviti §. 19.  državnih osnovnih postav,  kar  se tiče naroda slovenskega, je še zmiraj le §. na papirji in da vlada z ozirom na obljube,   ki jih je dal gospod minister nauka  ob  priliki  lanskega proračunskega posvetovanja   v   državnem   zboru,   ni   bila  mož   beseda. „Ravno nasprotno — nadaljuje Svetec — moram izreči, da se po oni dobi, vsaj kar se slovenskega naroda tiče, ni nič spremenilo; da je ostalo vse pri starem, in da živimo v prav istih razmerah, kakoršne so bile pred ustavno  napravljenimi pravicami."    Gosp. Svetec potem razlaga,  kaj je ministerstvo storilo,  da se je krivica o narodni   ravnopravnosti   v   šolah  na  Ceskem in Moravskem odpravila,   in   potem pravi,   da  „ne le na Češkem in   Moravskem,   ampak  tudi  v deželah,   kjer Slovenci stanujejo,  je nujna potreba,   da se narodove pravice ravno v tem obziru izvršč;  jaz vem,   da ljudstvo more še   le   potem   dobiti   zaupanje   do  ustave in ustavnih naredeb,   ako se tudi v tem obziru ustava do dobrega  izvrši."    Potem   pominja  govornik  potovanja Njegove ekscelencije ministra dr. G iskre skozi Ljubljano ter pravi,  da so njegove besede prav čudno posvetile dotično mišljenje vladino.   Nočem misliti, da je res, kar so razglašali časniki, nočem misliti, da je minister tako govoril,  kakor so poročali javni listi.    Gospod minister je neki med   drugimi rekel,   naj si Slovenci sami odgojajo svoje uradnike,   ako   hočejo  imeti narodne, to je, take uradnike, ki bi mogli tudi v slovenskem jeziku uradovati. (Na desni: Čujte, čujte! Dr. Giskra: To ni res!)    Glede  šole je  gospod  minister  neki rekel, da naj si Slovenci svoja učilišča sami na lastne stroške napravljajo,  ako   hočejo  imeti  učilišča   s   slovenskim učnim jezikom (na desni: Cujte!). Kakor pravim, ne vem ali je to res tako, in misliti  smem,   da vse to ni resnično ; kajti ko bi bil gospod minister kaj tacega rekel, bil bi se v popolno nasprotstvo stavil obstoječim osnovnim pravicam!    To   bi   bilo   nasproti  §.  19. postave o splošnih državljanskih pravicah, po kterem v tacih deželah, kjer biva več narodov, se imajo javna učilišča tako vrediti,   da  vsak narod prejme pomočke za izo-miko v svojem jeziku brez sile, da bi se moral učiti drug deželen jezik.  Tu postava kategorično ukazuje in ne dela nikakoršnih izjem o tem, kdo zavode plačuje; ona pravi, javna učilišča se imajo tako vrediti, da ... (Pravo! na desni strani). Po takem tedaj vprašujem: ali je vlada v tej zadevi kaj storila?    Kakor sem  že  rekel,  je  le glede češkega kraljestva nekaj storila;  storila je nekoliko tudi glede Moravske;  glede omike dežel pa, kjer slovenski narod stanuje, ni vlada dosihmal nič storila;  niti  ni predložila dotičnim deželnim zborom postavnih osnov, niti ni po poti ukaza kaj odločiti hotela. — Ker se tedaj v tej zadevi ni nič  storilo,  primoran sem danes drugokrat izreči pričakovanje,   da si. vlada stori, kar je potrebno, da se omenjeni §. 19. osnovnih pravic  djansko  izvrši;  da na dalje pričakujem, da bo vlada kolikor mogoče odpravila zaukaže,   ki  so s tem paragrafom v nasprotji,  in da,  kjer imamo že sklepe deželnih zborov, iz lastnega nagona izroči postavne osnove
dotičnim deželnim zborom; kjer pa bi šlo za više učilne zavode, zlasti za vseučilišča ali pravne akademije slavnemu državnemu zboru; konečno pričakujem, da bo v prihodnji proračun sprejela dotične stroške, ki so potrebni, da se omenjene postave tudi materialno izvršiti morejo. Ustava ne sme stati samo na papirji; v djanji> v istini se mora oživiti; to, gospoda moja, je neobhodno potrebno, ako hočemo v Avstriji doživeti srečo to, da bodo zadovoljni vsi narodi, da bode so~ glasno delovanje napravilo državo trdno in močno, nas vse pa srečne. (Pravo! v desni sredini.)
Ravno zdaj — se piše „Novicam" 15. dne t. m. — teče gromovita debata o brambovski postavi; večina in manjina se hudo krešete: na vsaki strani je skoro enako število poslancev. Za manjino stoji 25 krajnih levakov, Poljci, Slovenci in Dalmatinci; Tiroljci so se zadnjo uro vmaknili. Dr. T o man je navdušeno govoril.   Kdor zmaga, zmaga le za par glasov.
Hrvaško. — Potovanje Njih Veličanstev po vseh okrajih je sijajno na vso moč; vsak kraj stori, kar le more, da sprejme svojega kralja veličastno; tisočerni živio-, eljen- in eviva-klici se razlegajo po okolicah, kjer gre ali se vozi. Osvečavi v Zagrebu in na Reki pa ste presegle vse, kar se je dosihmal doživelo v teh mestih. Ko se je presvitli kralj iz Karlovca vrnil v Zagreb, podpisal je pismo, ktero daje Hrvatom vseučilišče v Zagrebu, ktero se bode po njegovem imenu imenovalo Franc-Jožefovo vseučilišče z modro-slovno, juridično in zdravilsko fakulteto, po kterem se je želja Jugoslavenov glasila že mnogo mnogo let. — Iz Reke potuje Njih Vel. cesar v P ulj, in pride 19» dne t. m. v Trst, kjer ostane en dan, in se potem le po kratki pomudi na železnici skozi Ljubljano (20. dne t. m.) in Gradec vrne na Dunaj. Presvitla cesarica se je že iz Zagreba vrnila nazaj.