Slovniške in pravopisne drobtine
»JE MOC« IN »ITALIJANSKA PISA«
Lepega dne — zdi se mi, da je bilo kmalu po začasni združitvi Ljudske pravice z Borbo — se je v tem slovenskem listu pojavil izraz »je moč«, na primer: Vse mednarodne spore je moč rešiti na miroljuben način. Nisem proti temu izrazu, celo všeč mi je, ker ga je uporabljala tudi naša rajna mama, Primorka; čudno pa se mi zdi, da je v Ljudski pravici že v nekaj dneh, v drugih časnikih pa malo kasneje, skoraj docela izpodrinil vse sinonime: se da(jo), je mogoče, lahko + indikativ. Mar so se vsi najrazličnejši časnikarji kar na prvi pogled zaljubili v to na novo oživljeno besedo, da so čez noč pozabili vse druge? Ne verjamem. Najbrž se je vanjo zaljubil le kdo od Ljudske pravice, in to tako goreče, da je svoji ljubezni na ljubo začel preganjati vse njene tekmice tudi iz pisanja drugih ljudi. Ponavljam, da nisem proti njegovemu konjičku, toda uporablja naj se zmerno, tu in tam, za priboljšek, predvsem pa naj se piše pravilno, torej z i: je moči, saj je moči vendar nedoločnik — tako kot peči ali reči.
Ob tem primeru sem se spomnil še na nekaj: na »miroljubni način«. Mnogi pisci že nekaj časa ne ločijo več pridevnikov miroljuben in miren. Mirno ljudstvo še ni nujno tudi miroljubno in narobe: tudi miroljubno ljudstvo je kdaj pa kdaj prisiljeno v boj. V teh časih si želimo predvsem tega, da bi velike sile privolile v mir, pa četudi ne iz čiste ljubezni do miru. Želimo si miru bolj kot miroljubnosti, ki sama po sebi še ne zagotavlja miru. Pisec omenjenega stavka bi bil svoje mnenje najbrž natančneje izrazil z besedami, da se dajo vsi mednarodni spori rešiti (ali poravnati) na miren način, če se že ni hotel zadovoljiti s preprostim prislovom mimo.
254
Druga razvada, ki se je prav zadnje čase neverjetno naglo razpasla po naših listih, pa so izrazi, kot »v italijanski Pisi«, »nemškem Münchenu«, »francoskem Marseillu«. Preden sem prvič naletel na te, zdaj že vsakdanje, primere ohlapnega izražanja v naših listih, sem jih večkrat videl v ameriških časnikih in že tam so • mi šli na živce, čeprav jih angleščina morda dopušča. V slovenščini pa je po mojem tako izražanje nedopustno, ker je ne le zoprno, ampak tudi nepravilno. S »francoskim Brestom« bi se še nekako sprijaznil, če ga je pisec označil tako iz bojazni, da ga ne bi zamenjali z Brestom pri Igu. Toda »italijanska Pisa«? Ali časnikar namiguje, da je še kje kakšna Pisa zunaj Italije? Se bolj me moti »zahodnonemški München«. Zdaj, ko smo vajeni dveh Nemčij, človek nehote pomisli, da bi utegnil biti kak München tudi v Vzhodni Nemčiji. Razumem, da se časnikarjem mudi, ne verjamem pa, da ne bi utegnili namesto »v italijanski Pisi« zapisati v »italijanskem
mestu Pisi«. Davorin Bažec
NAPAČNE ZVEZE
1. Zadnji čas pogosto beremo besedo aspekt, toda največkrat v napačni zvezi, ki kaže, da besede ne razumemo prav. Beseda aspekt je iz latinščine in pomeni zunanjo podobo, videz kake stvari, kakšna je kaka stvar na zunaj po svoji podobi, po videzu. Zato ima vsaka stvar svoj aspekt (;-: podobo, videz, obraz, zunanjost). Ce pa beremo zveze, kakor: .Aspekt na osvobajanje človeka (Naši razgledi VII, 11, 261) ali... aplikacija modernih slikarskih aspektov na dramatiko (Lj. Pr. XXIV, 231, 6/č), je očitno, da so dali besedi aspekt pomen ,pogled na kaj'. Tega pomena beseda aspekt nima in ji je podtaknjen, zato je seveda tudi zveza aspekt na kaj napačna. V omenjenih primerih je torej prav samo: pogled na osvobajanje človeka in aplikacija modernih slikarskih pogledov na dramatiko. Seveda je domači pogled tako preprost in vsem razumljiv, da ga je pač treba zamenjati s čim bolj učenim in skrivnostnim — torej aspekt; kaj zato, če besedi popačim pomen, učeno je pa le.
2. Tudi ta zveza m.e je zadnji čas že večkrat presenetila in se vprašujem, od kod se je vzela, če berem: .. . mu čestita ob uspehu na referendumu (SI. Por. XIX, 233, 3/a spodaj). Morda je vplivala tu še-zveza komu čestitati na čem namesto k čemu ali ob čem, vendar je gotovo, da je tu vezal člankar uspeh na referendumu. Zveze glagola uspeti so drugačne: uspeti v čem, pri kakem podjetju, delu, v pisanju, v dokazovanju, pri volitvah, pri izdajanju, pri snovanju, s poskusi, s kupčijo itd. Zato tudi pri glagolskem samostalniku: uspeh v pisanju, snovanju, dokazovanju, pri volitvah, pri izdajanju, pri delu, pri podjetju, s poskusi, s kupčijo itd. Tako mora biti tudi: uspeh pri referendumu. Tisti na je najbrž iz iste korenine kakor: delam na čem, po nem. an einer Sache, franc. d qc. Take zveze so slovenščini še zmeraj tuje in naj ji tudi ostanejo. B. J.
ZLORABA PREDPONE »V«
Res ni dneva, da ne bi vdrl v naš jezik kak nov izraz, potreben zaradi pridobitve nove dobe ali pa čisto nepotreben, ker imamo že davno kaj pristno svojega, j domačega in lepšega. Največ neprijetnih novosti nam posredujejo v časnikih gospo- I darstveniki, ki preslabo prebavljajo snov iz tujih virov, pa tudi knjige nam že \ delijo nauke tako, da so pogosto samo besede slovenske ali pa niti te ne. :
Svoje dni so naši ljudje pridelano vino spravljali v kleti, danes pa ga morajo vkletiti, ker je neki strokovnjak nekje bral »einkellern«. Včasi so razno blago ali pridelke okovarjali v skladiščih, danes pa ga radi vskladiščujejo, ker vedo, da je to einlagern. Se pred leti so otroke šolam dodeljevali in jih tam vpisovali, sedaj pa jUi i morajo všolati, ker je to einschulen. Tako izražanje je idiomatska posebnost nem- i škega in še kakega drugega jezika, za nas pa ni, ker se s primernim glagolom lepše ; in za vsako dejanje primerno izražamo. j
Pomislimo, kam bi prišli, če bi hoteli vse izražati s predpono: Ključavnico bi j morali voljiti (einölen), ker je ne bi mazali z oljem; šivanko bo treba vnititi (ein- j fädeln), skuho bodo kuharice vmaslile ali vmastile (einschmalzen), ker zabele ne ! bo več; izseljenci se bodo vladjevali (einschiffen), pijanci pa vkrčmovali. Najden \ denar bomo meni nič tebi nič vžepovali, stranke pa bodo po mili volji vhiševali in ' izhiševali. Novi besednjak bo moral k vsakemu samostalniku dobiti še en glagol... i
255
Prej omenjena beseda okovariti (okovarjati, okovarjen, okovara) se je pri nas kdo ve kdaj udomačila, a sedaj menda tudi že na Štajerskem peša. Pomeni pa »spraviti pod streho, na varno, da se ne more nič zgoditi«. Tako jo pozna Pleteršnik (I, 814) po Cafu, Cigaletu, Janežiču, Levstiku in Slomšku. Danes se širi namesto nje nepotrebni izraz osigurati, ki ga Pleteršnik ni poznal. Za to že imamo besedo zavarovati; obe pa ne obsegata toliko kakor okovariti. Vinko Gaberski
GORGONZOLA
Slišal sem pripombo: Zakaj pravi Slovenski pravopis, da je beseda gorgonzola nesklonljiva? Brez težave lahko rečem: Pojedel sem košček gorgonzole.
Res je, da so nesklonljivi samostalniki in pridevniki v slovenščini redki. Res je tudi, da se v pogovornem jeziku beseda gorgonzola včasih sklanja, včasih pa tudi ne. Slovenski pravopis je sprejel nesklonljivo obliko menda zato, ker je običajnejša. Izraz je trgovski. Gorgonzola imenujejo Italijani sir po mestecu Gorgonzola v milanski provinci. To je v italijanščini mogoče. Pri nas pravimo siru, ki ga delajo v Bohinju, bohinjski sir, kvečjemu bi mogli opravičiti obliko bohinjec. Sir iz Bovca je bovški sir, iz Gorgonzole bi bil torej gorgonzolski sir ali gorgonzolec. Ce se rabi v trgovskem in pogovornem jeziku gorgonzola, ki je krajevno ime, tudi za sir, lahko pustimo ta izraz še v knjižnem jeziku in ga sklanjajmo; s tem se ne bomo pregrešili proti pravilom našega jezika. lvan Tominec
ZASTARATI, ZASTARATI SE, ZASTARETI
Ti glagoli se pogosto napačno rabijo. Ker pa sodijo tudi v pravno izrazoslovje, je tembolj potrebno, da jim ugotovimo pravi pomen.
Oglejmo si najprej nesestavljena glagola starati ali starati se in stareti! Starati rabimo v prehodnem pomenu: skrbi ga starajo, to se pravi, ga delajo starega. Fran Levstik je zapisal: 2e tri leta me stara s plačilom, to se pravi: že tri leta mi zadržuje plačilo. Oče stara sina, če mu ne izroči gospodarstva. Med starati se in stareti po Pleteršnikovem slovensko-nemškem slovarju pravzaprav v osnovnem pomenu ni razločka, oba izraza pomenita star postajati. Kaj pa zastarati se in zastareli? Predlog za daje nesestavljenemu glagolu posebne pomene. Pomeni lahko začetek dejanja: grmeti, zagrmeti. Dalje pomeni, da se kaka stvar za drugo pomika: sonce zahaja za goro. Pomen predloga za v glagolih zastarati se in zastareti je razviden iz naslednjih primerov. Pleteršnik ima iz Dalmatina: Da bi se hči ne zastarala, to je, da bi ne postala prestara za možitev. Dalje: Zastarana beseda, zastarana pravica, zastarana bolezen. Pomen teh izrazov je jasen in se ujema s pomeni, ki jih navajajo besednjaki za glagol zastareti: zastarela noša, zastarela mnenja, iz Levstika: Če je tri mesece že prešlo, tedaj kazen zastari.
Kako naj na osnovi teh primerov odločimo, ali naj rečemo v pravnem jeziku zastareni dolgovi ali zastareli dolgovi. Z zgolj jezikovnega stališča je oboje prav. Seveda moramo pri tem upoštevati, da dobivajo posamezni izrazi v določenih zvezah poseben pomen. To je važno zlasti tedaj, kadar gre za strokovni izraz. Podoba je, da se je v pravnem jeziku udomačil izraz zastarani dolgovi za take dolgove, ki jih zaradi starosti ni mogoče več izterjati. lvan Tominec
O NEPRAVILNIH ZVEZAH GLAGOLA PRITli
Germanizmi v sintaktičnih zvezah glagola priti se zlasti po listih vztrajno I ponavljajo. Podoba je, da jih je tem več, čim manj je znanja nemškega jezika. \
Pred kratkim sem bral v nekem dnevniku tale stavek: Včeraj je prišlo do \ tretje poskusne eksplozije atomske bombe na britanskem ozemlju. Stavek ni le jezi- ; kovno zgrešen, je tudi nelogičen. \
V nepokvarjenem ljudskem govoru ne slišimo stavkov, ki kvarijo pogovorni i jezik naših meščanov in zaidejo žal neredko tudi v tisk: j
Do tega ne sme priti = to se ne sme zgoditi. Kakor ravno pride = kakor j nanese. To je prišlo od tega = to se je zgodilo,-ker... Se do vojske bo prišlo = še ' vojska bo.
 lvan Tominec
256