e O	d e [k©	Q[k©DO@
Leto VI - 15 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 15. 8. 1959
POGLED IVA NAS JEZIK IN PISAVO - NEKDAJ IN DANES
Vsaj od pričetka naše književnosti opažamo v Slovencih živo zanimanje za jezik. Nič čudnega! V njem so čutili naši predniki veliko dragocenost in moč, ko jim je šlo za obstanek. Istočasno pa je v vednem povračanju jezikovnih vojsk najti to, kar je dr. Prijatelj označil s sanjavim malčkom, ki bi bil rad velik, čim manjši je. Tak je pač naš značaj. Z .romantično toploto se oklepamo jezika, doživljajoč v nje n ne le izrazilo, marveč tudi polnoto izraženega, poetično vsebino. Z racionalistično težnjo .po redu in razvidnosti pa si prizadevamo postavljati pravila, stikamo po izjemah in se izgubljamo v črkopisnih in pravopisnih malenkostih.
Med nami so vstali že zagovorniki vseh pravopisnih možnosti. Trubar je preprosto ipisal — kolikor je šlo z gotskimi in latinskimi črkami tiste dobe —, kakor je govoril. Še leta 1849 je prof. Poklukar vrgel v noviški svet geslo: Piši, kot govoriš! in pri tem mislil na svoje gorenjsko narečje. Za svoje namene so l-karji geslo obrnili: Govori, kot pišeš! Leta 1927 je O. Župančič položil pod pero fiktivnega dopisnika misel: “Naše narodno pravilo, da piši tako, kakon govoriš, ne velja, če ga obrnemo: govori, kakor ipišeš. SPišem res: tele, ščene, pes — vse z enakim ejem, in vendar vem, da se izgovarja v teh besedah pet različnih ejev. Kje je tu tista preprostost slovenske pisave in govorice?” Odgovarja: “... jaz bi vam zdaj lahko razložil naša glasoslovna pravila in vas uvel v izreko, ki velja danes za ortoepsko. Ne verjamem pa, da bi vas s tem spravil dalje nego do praga jezikovne modrosti. Zakaj jezik ni samo vnanja fonetika. . . Jezik je čustvo, misel, hrepenenje, ritem, ki se zaganja iz sedanjosti v bodočnost.”
Etimološki pravopis je brezobzirno uvajal Levstik v šestdesetih letih. Stara cerkvena slovanščina, ki je tedaj veljala za_ starejšo slovenščino, naj bi prekrojila vso našo pisavo. Nasproti se je postavil učeni menih Škrabec. Utaboril se je v 16. stoletju — dobi prvih knjig — in se ni pustil premakniti od tam. Tako naj bi zavladal zgodovinski pravopis. Previdni Breznik 'je ob vsem občudovanju Škrabeevih izsledkov in načel spoštljivo družil tradicijo in sodobno izražanje. Pritrdil mu je tudi največji slovenist Ramovš in v tej smeri nadaljuje delo dr. Bajec.
Po mnenju le-tega je danes poglavitna jezikovna, slabost doma v slogu, razvlečenosti, gostobesednosti, itd. Pri nas zunaj kakega hudega jezikovnega pešanja v starejši generaciji ni. Odpornost se pričenja manjšati pri ljudeh, ki danes štejejo trideset let in manj. Jezikovno silo bodo mogli ohranjati, če bo v njih živa z a ves L zanimanje in prizadevanje (praksa). To pa ni samo jezikovno vprašanje, ampak vprašanje celotne naše vzgoje in kulture.	A. G.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Literarni odsek
Šesti kulturni večer bo v petek 14. avgusta 1959 ob 19.30 v dvorani Slovenske hiše na Ramon Falcon 4158
Predaval bo prof. Al. G e r ž i n i č :
RAZVOJ IN SEDANJI POLOŽAJ NAŠEGA PRAVOPISA Razmerje med izvorom in pisavo;
Spremem.be ob ohranjenem bistvu;
Vloga književnega jezika;
Naš besedni zaklad ,
Nekaj sodobnih problemov.
Sedmi kulturni večer bo v soboto dne 29. avgusta v salonu Bullrich, Sarandi 41, točno ob 19. uri.
Mi smo, Bug vej,, dosti zmišlovali, s kakovimi puh-štabi to našo besedo bi mogli prov po tej ortografiji štaltnu inu zastopnu pisati.
Trubar v predgovoru k Evangeliju sv. Matevža, 1555
Vsaka slovniška oblika je kolo živega jezika, ki ne stoji nepremakljivo, dokler jezik živi, marveč se neprenehoma obrača in toliko hitreje premenjuje, za kolikor bolje omika ljudi in jezika napreduje. Kolo prenaglo tirati in pretrdo zaVerati, dobro ni; tiraj in opoveraj rabo oblik, kar je prav, da kolo jezika gladko poteče; pa tudi preveč v stran ne vozi, zaničevaje sosedov bist-ne oblike, da bratov pravice v svojo lastno škodo ne povoziš.
Slomšek v predgovoru k 3. natisku Bla-žeta ino Nežice, 1857
Naloga slovničarja je, da kaže poti, katere so prave in dobre, a hoditi po teh potih mora vsak pisec sam, ne da bi slovničarji pisatelje nosili po teh potih; objektivna pravila so, a žive zmeraj samo v osebnih oblikah posameznih pisateljev...
Dr. Anton Breznik (Tako strnjuje njegove nazore o teh vprašanjih dr. Šolar v 19. knjigi Cvetja iz domačih in tujih logov, 1944, str. 36).
SEDMI KULTURNI VEČER bo v soboto dne 29. avgusta 1959 ob 19. uri v dvorani Bullrich, Sarandi 41.
Na sporedu bo izvajanje filma M I R E I L L E ob stoletnici pesnitve Gabriela Mistrala. Uvodno razlago bo podal dr. Tine Debeljak.
Tiska se:
DANTE
BOŽANSKA KOMEDIJA PEKEL
Prevedel dr. Tine Debeljak
MEDDOBJE - IV, štev. 4
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N® 624770
New York, 20. julija 1959.
Gospod Ruda Jurčee,
predsednik Slovenske kulturne akcije.
Buenos Aires Argentina
D.vagi gospod Jurčee!
Peta obletnica Slovenske kulturne akcije, ki jo te dni slavite, je vesela in lepa priložnost, da Vam in Vašim, sodelavcem izrazimo v imenu Slovenske ljudske stranke v begustvu najtoplejše priznanje za opravljeno veliko delo v slovenski kultari in umetnosti in iskrene želje za uspešno nadaljevanje in napredek Slovenske kulturne akcije.
V	vsej dolgi zgodovini svojega delovanja je SLS vneto podpirala kulturno delo med slovenskim narodom. Njeno vztrajno prizadevanje je odločilno pripomoglo k ustanovitvi vrhunskih kulturnih ustanov v domovini kot tudi k širjenju splošne prosvete med ljudstvom. SLS se je smatrala za politično orodje, ki so z njim Slovenci premagovali zapreke in težave, ki so se stavile napredku našega kulturnega življenja.
Iz takega izročila sledi, da SLS tudi v izrednih razmerah v sedanjosti spremlja prizadevanja naših kulturnih delavcev in ustanov in da se vsi veselimo čudovito lepih sadov. Saj vsi hočemo ohranjati svoboden razvoj narodovih moči in pospeševati napredek, kar .moremo.
V	domovini je nasilje , ali izmaličilo ali čisto zatrlo rast in izraz vrednot, ki so nam svete. Slovenska kulturna akcija pa je povezala v svobodnem svetu živeče kulturne delavce, umetnike in znanstvenike in postala središče, ognjišče in vrh naše kulturne delavnosti. Njeni dosegi so trajne vrednosti in bodo posebno dragoceni, ko bodo mogli svobodno služiti zopet svobodnemu narodu.
Tem globlje hvaležni smo, ker vemo, dir vsak uspeh zahteva izredno mero osebnih žrtev, vztrajnosti in ljubezni, ki vse premaga dn vse pretrpi.
Za izvršni odbor SLS
Dr. Miha Krek	Dr. Ludovik Pnš
odmevi
—	Revija “Vera in dom”, ki izhaja v Celovcu, je v svoji šesti številki objavila članek Antona Lipovška o petletnem delovanju Slovenske kulturne akcije.
—	Prijatelj iz Kanade piše: “Triptih je težak, a lep za ponovno branje, Kociper predolg za krepek izraz, a me je pritegnil s posameznimi odlomki. Balantič je kos klasika, Glas pa že kar dobra zbirka orehov iz literarnih področij.”
—	“Naš tednik - Kronika”, glasilo koroških Slovencev, objavlja v svoji številki z dne 11. junija 1959 podlistek o 3. številki Meddobja. Med drugim pravi:
“Ob prebiranju pravkar izšle 3. številke kulturne revije “Meddobje” 1959 človek kmalu spozna, da je ta izvezek nov dokument slovenskega kulturnega ustvarjanja najvišje kvalitete. Na 59 straneh drobnega tiska je izbrana
ebrasi in ebserjd
IZZA KULIS LITERARNEGA ODSEKA IN DELOVANJA
Izza kulis literarnega odseka bi mogel ugotoviti samo to, da je bil odsek kot združenje, društvo, zelo negativen, to se pravi: v sestankih in gojenju prijateljstva v smislu klubov ali “ošta-rijskih” omizij, ker se ni sestajal in se ne sestaja ter je celo odbornike mo.ral voliti pismeno in ipo pošti; ni pa bil negativen V prirejanju predavanj in v pisanju sploh.
Temu delu pa ste bili vedno priče vi in zato niso več ku- | lise. Kot ste videli, teh predavanj ni zmanjkalo; problematike je dovolj, ali jo prinese čas z jubileji (Mickiewisz, Cankar, Balantič) ali z novimi dogodki, kakor zdaj ob Pasternaku; nekaj pade s filozofske problematike v literaturo (Dostojevski), tako da smo bili častno zastopani v vseh petih letih v nastopih pred vami in še upamo biti. Zato odsek ni negativen, ampak — kot firma —- | zelo pozitivna postavka v naših nastopih in posebej v pisanju za naš Glas, revije in knjige sploh, pa tudi dramatske nastope, v kolikor sa tiče teksta zanje. Vse to oskrbujejo člani odseka, literati, ki so tako najagilnejša skupina v okvirju Kulturne akci- ( je. Saj je pisanje revij in izdajanje knjig nje glavni namen in celo bistveni.
In zdaj še par besed o tem, kako je z njimi, ki pišejo in izdajajo knjige, kar tudi spada malo v ta okvir.
Hudo je v emigraciji biti slovenski literat in pisec knjig. Ab- ' solutno moraš živeti dva človeka, delati za dva, prosti čas žrtvovati kulturnemu delu, večkrat tudi družinsko življenje, plačo pa dobiš manj kot za enega; da, v nevarnosti si celo, da te spode I iz dobitne službe, kajti: če je kdo raztresen pri svojem “nepoklicnem poklicu”, je gotovo literat, ki je z mislimi vse drugod-Pred sabo ima račune tvrdke, gleda ipa visoko preko njih in pre- j mika osebe svoje povesti pred očmi. Ko mu pa knjiga izide i% tiska — pa lop! po njem njegovi “rojaki”. “Kranjec moj mu osle kaže!” In skrivnost izza kulis literata je, da kljub temu še ( piše, še tiska in se potem zopet pridušuje. Naj večje hudo je, da slovenskemu literatu manjka časa, časa in denarja. Ali pa na- . robe: denarja; kajti če bi ga imel, bi si tudi čas kupil. Tako pa vem za pisatelja, ki je izdal pri nas veliko knjigo, da je od zgodnjega jutra do temnega večera v uradu, kjer ima opravka s tr- ! govskimi prodajami, ponoči pa piše do dveh, do treh, ker mora pisati. (Pa to- nisem jaz.) In potem, ko s tako muko dobro knjigo Jiapiše in le-ta izide, pa jo sprejme molk. . . Veliko vere mora ! imeti tak pisatelj, da bo sploh še kaj napisal. Pa je moč ustvarjanja silnejša kot ovira razmer. In drugi pisatelj je delavec svedrov, ponoči pa piše in izdaja knjigo za knjigo, kot da meniš, da i ima državno podporo1 za pisanje povesti kot naši literati doma-Pa si jemlje zdravje, samo da piše. Nepoboljšljivi idealisti so ti literati — in na takem delu, garanju stoji naša Kulturna akcija. Nesreča je, da tisti, ki imajo talent, ne morejo živeti sam0; svojemu poklicu. Hudo pa je tudi, da tisti, ki bi lahko boljše upo'; rabili svoj talent, trošijo tega za delo, ki ni tako pomembno, kakor bi lahko bilo. Je med nami človek, ki zna svetovni jezik ^ taki meri, da dobiva nagrade akademij za njegovo lepoto, p3 prestavlja mladinsko knjižico izpred stoletja, kot naše najuglednejše delo, namesto da bi segel po vrhovih in jih vrgel v svet-In ko sem mu omenil, naj prevede Majcnovega Bogarja Meha-Be je izrazil nekje, da sem mu hotel podtakniti spet neko svoj0 slabo knjigo pod novim psevdonimom. Ali ni hudo, da takšna sil51 nima višjega vpogleda v našo sodobnost in večjega merila za p°' membnost kvalitete!
Kulturna akcija v svojih izdajah teži po najvišjih kvalitetah, ki jih emigracija more dati. Teži, poudarjam, dajala pa b° to in takšno, kakršno bo pač emigracija mogla ustvariti. Če hoč® j redno izdajati in biti aktivna — brez fondov kot smo — bo nuj; no postala izraz tako rasti kot upadka kulturne emigracije. Ah
________ '________________________________________^
— Afriška država Liberija je ustanovila svobodno katoliško univerzo. Republika šteje poldrug milijon prebivalcev.
— Glasbena šola v Kranju je proslavila 501etnico' svojega obstoja. Šola je bila del Čitalnice,
ki je bila ustanovljena že 50 l®* poprej. Letos je šola štela 29® učencev.
— Med slovenskimi kulturnim' delavci, pisatelji, pesniki in umetniki se mnogo razpravlja o tsiHi kako je zanimanje med ljudstvom zanje padlo. Včasih so ljudje pe'
Pa ne bo več tiskala. Zgodovino si dela s knjigami; te bodo pač dokumenti zmožnosti ustvarjalne sile pisateljev izven domovine. Ta pa se bo vila v krivulji, kakor se bodo rodili “geniji” in “pisatelji - občani” če v vsem ne boi avantgarda, kakor bi želeli, da bi bila, ali vsaj v vštric času, bo pa pomenjala imorda dobro domačo tradicijo, v najslabšem (primeru pa kvaliteto druge sorte, se pravi na drugem področju: narodno kulturno dejanje, ki lrr>a za emigracijo tudi posebno vrednost (mladinske knjige). In Računati moramo, da starejši rod odmira (Novačan), zastaja, no-yi pa se ne poraja za pisanje v slovenščini, ampak za to delo verjetno že na drugem jezikovnem področju, kakor imamo zglede z Adamičem, (ki se ni rodil v emigraciji!). Komu bomo pisali in kdo še? Dokler imamo še komu pisati in so še, ki pišejo, moramo vzdržati.
In ob tej ugotovitvi si stavimo vprašanje: Ali naj pa morda 716 vzdržimo, ker nimamo izrednih umetnikov? Ali naj prenehajo za kakšno leto, da se nam tak.fenomen pojavi? Ali naj tiskamo) tudi navadne pisatelje? Se pravi: naj počakamo z izda-kjem, da bi mogli tiskati samo Cankarje in Župančiče? Ali pa l?aj rednost obranimo tudi s knjigami Pugljev in Golarjev, tu ?e problem, v katerem je več mnenj, če bi imeli “narodni fond”, K°t ga imajo akademije, bi bil problem rešen: izhajali bi samo takrat, kadar bi dobili v tisk takšno do konca dozorelo delo na *vojem področju, leposlovno ali znanstveno, glasbeno ali likovno, tako ipa smo odvisni od naročnikov, ki so povečini srednjega sta-fu in željni slovenskega branja, zato jim leposlovja ne smemo odtrgavati, zlasti še, ker iz njega izhaja naš vzdrževalni doho-dek. Po mu nosti emigrantstva smo Akademija in smo Matica, Mohorjeva pa še ne, čeprav nam to očitajo in ni izključeno, da Se bo bodočnost razvijala v njeno bližino, ali pa bomo morali seči SK> prevodih. Sem za prevode klasičnih pesniških del (n.pr. Ajs-!"'la), za prozo ne čutimo potrebe, ker jo beremo v jeziku svo-Je£a okolja (špansko, angleško, francosko itd.).
Kljub vsemu pesimističnemu gledanju na razvoj literature v emigraciji pa imamo pisatelji za mejami nekaj, česar doma hi-ttajo: ^ svobodo. To je tisti živi vrelec, ki zamore tudi umira-^°ce življenje pognati v mov razcvet, tista energija, ki poraja Azkošne sončnice tudi na ledinah osata. Slovenska kulturna ?kcija varuje svobodo v ustvarjanju nad vse, zato toliko ustvarjalnih slogov, pa tudi različnih mnenj v delih gledanja na svet 'n dogodke. Skrivnost izza naših kulis je, kako bomo vzdržali v finskem literarnem ustvarjanju, ki smo si ga postavili za ideal! ln skrivnost izpred naših kulis; kako dolgo bo ostalo občinstvo z nami, nam dajalo bralno in gmotno pomoč, dajalo pobudo in s*nisel za našo aktivnost in delo sploh. Kajti pisatelj brez resonančnega dna občinstva je kot mrtva violina: izgubi smisel in Rednost, če tega ni, je razumljivo, da se bo pisatelj sam postavil a polico zaprašenega nepoklicnega pridobitvenega dela in obesil Pjsatelisko pero prvo paičevino. Tako bo končal še zadnji ^venski pisatelj v emigraciji, pa naj bo genij ali samo pisec, t . .®e živimo, celo z zagonom, ne vemo, kdaj bomo začeli “živo-ariti”; kdaj obupani odstopati z ustvarjalnega področja... Ge-D sicer res lahko ustvarja ,tudi če ima čas proti, lahko si samozavestno potrka na svojo silo: “So proti meni, ergo sum!”, s°da založba tega ne more. Zanjo velja samo pravilo: “Z nami in’ er^° '— erimus!” Bomo, dokler imamo pisatelje in občinstvo e v°lio po ustvarjaniu in zavest po vzdrževanju ustvarjalnih Peo-gij na vseh področjih duha. Nikakor pa ne bi zaslužili usode ^ to je moja želja ob petletnem jubileju Slov. kulturne akcije! — a bi nam zmaterializirani falirani študent Dolet cinično zapel Magični nekrolog:
“Fuimos Troies, fuit Ilion!”
(Poročilo vodje literarnega odseka dr. Tineta Debeljaka.)
esa uživali poseben sloves. Isto danes pri drugih narodih, le Sloveniji se za umetnika in kul-(j rr,ega delavca zanimajo šele te-dJ> če je kaj posebnega zagrešil . P^ide pred sodnijo. Splošno ugo-^avljajo, da je zanimanje padlo, e*i Je postal kulturni delavec na-aden uslužbenec režima. Kdor pa
bi hotel svobodno kaj povedati, pa v domovini tega storiti ne more.
—• Razstavo svojih slikarskih del sta v Gorici priredila mlada slikarja Andrej Kosič in Jože Cej. Listi so njun nastop pozdravili in jima želeli velik uspeh pri nadaljnjem delovanju.
žetev klenega zrna. Pavel Krajnik podaja duhovni prerez Pasternakovega romana “Dr. Ži-vago”, ki je v zvezi s poklonitvijo Nobelove nagrade... zbudil svetovno zanimanje in ogorčenje. Krajnikov prikaz se namerno vzdržuje vseh političnih in senzacionalnih prijemov, pač pa gre v globine te svojevrstne knjige. .. Robert Mazovec se kritično bavi z dvema slovenskima knjigama o Ameriki, ki sta izšli v Sloveniji... Zanimiv je prikaz nemške literature izpod peresa Alojzija Šuštarja. Pisan je z velikim literarnim in solidnim katoliško filozofskim znanjem, vendar pa z duhovno širino in spoštovanjem nazorov drugih, ki je dana samo svobodnim ljudem. Načelnega značaja je jasno dognano razmišljanje Ivana Ahčina o “Svobodi in demokraciji”. Leposlovni del prinaša liriko Milene Šoukalove, IRafko Vodeb je prispeval pesem o Kresnici; zanimiva tema, drzna soočenja, dognana misel, gladek in gibek verz. Valentin Humar je novo pesniško ime v Meddobju, vendar njegov “Večerni pogovor” razodeva dozorelost. Preseneča nova, a stilistično povsem neoporečna raba jezika, ki kaže, da so izrazne možnosti jezika neizčrpne, kadar ima srce kaj povedati. Dve kratki, a iz-brušeni črtici Vinka Beličiča ter odlomek iz romana Ruda Jurčeca in ena izgodba Franka Bukviča kažejo, kako na široko je razpredeno danes slovensko ustvarjanje. Belioičevi fini, i,zbrušeni, a mehki črtici se odigravata v družinskem domu v Trstu, Jurčecova psihološka ostra črtica (pero mu je secirni nož) se godi med Ljubljano in Buenos Airesom, Bukvičeva črtica pa v Združenih državah. Vladimir Kos je prispeval razmišljanje o pesniškem ustvarjanju, ki se mu je porodilo na Japonskem. Ob prebiranju tega zvezka “Meddobja” se človek še bolj kot zave, da si resnični slovenski kulturni ustvarjalci niso v vsem tako daleč, kot bi izgledalo po političnih mejah in geografskih razdaljah. Ob “Meddabjih”, ki gredo že v četrto leto, raste nov tip slovenskega 'kulturnega delavca in izobraženca. Po eni strani ima odprto oko v svet, v katerem se nahaja in budno sledi njegov razvoj in se ob njem usovrščuje, obenem pa v svoji duši živi za slovenstvo. Revijo posebno toplo priporočamo koroškim slovenskim izobražencem, kajti nudila jim bo obilne vire za notranjo obogatitev, obenem pa odpirala nova obzorja.”
V PODPORO
SLOVENSKI KULTURNI AKCIJI
Pod tem naslovom bomo objavljali darove, ki nam jih pošiljajo prijatelji in za katere se vedno lepo priporočamo. Od maja tega leta do konca julija so darovali (v
pezih) :
|Č. g. Hlebš ................ 240.—-
lč. g. Rott Jožef ........... 60.—
č. g. Mejač Jože CM ........... 1.000,—
Bivši študenti špittalske gimnazije (za Zgod. atlas) ....	800.—
č. p. Ambrožič OFM ............... 80.—
č. g. Anton Anžič ........... 1.500.—
g. Jesih Maks ............... 200.^—
N. N............................. 340.—
Arh. Sulčič ..................... 640.—
N. N. ......................... 2.000.—
Dane Šerko .........1.620.—
Vsem iskrena hvala!
dema in
— Svojo sedemdesetletnico je ■na Dunaju proslavil slovenski pianist Anton Trost. Med prvo in drugo svetovno vojno je bil Trost •umetnik, ki je užival svetovni sloves. Do 1. 193|9 je živel na Dunaju. Nato se je vrnil v domovino in je postal rektor glasbene akademije v Ljubljani.
— Založba Šansoni v Florenci izdaja zbrana dela ruskega pisatelja Dostojevskega. Delo Ponižani in razžaljeni je prevedla v italijanščino Slovenka dr. Olga Trtnik, poročena Rosettini, uvod pa 'je napisal slavist Ettore Lo Gat-to.
— Roman Cirila Kosmača Pomladni dan je izšel v angleščini. Izid dela spada v okvir dvanajst jugoslovanskih književnih del, ki bodo v organizaciji Zveze jugoslovanskih književnikov izšla v angleščini.
— Koncem junija je v Zagrebu nastopala ameriška pevka slovenskega porekla Alojzija Udovič, ki je prišla v Jugoslavijo po gostovanjih v Milanu in Florenci. V zagrebški Operi je nastopila v vlogah Toske in Magdalene v operi Andrea Chenier.
— Mariborsko gledališče je uprizorilo novo slovensko dramo, ki jo je napisal Ignac Kamenik: Postaja ob veliki cesti. Po vsebini je delo tragikomedija mladega izobraženca, ki pride v slovensko podeželsko mestece, kjer doživi polom. Delo je režiral Peter Malec.
— Francoska akademija znanosti in umetnosti je nagradila časopise, ki pišejo najlepšo francoščino. Zanimivo je, da ni prejel vodilne nagrade noben list, ki izhaja v Franciji. Najlepšo francoščino pišeta francoska dnevnika, ki izhajata v Kanadi in Avstraliji. Med listi, ki izhajajo v Franciji, se je na še dovolj častno mesto prerinil vodilni pariški dnevnik Le Monde.
— Najbolj kvarijo italijanščino radijske in televizijske oddaje, ugotavljajo italijanski kritiki. Ker zlasti televizijo gledajo in poslušajo dijaki in šolarji, so tem napake najbolj nevarne in mladina jih potem tudi najbolj širi. Listi pozivajo vlado, da naj zavaruje jezik pred radijem in televizijo.
pe svel-i*
— Pasternakov roman Doktor Živago je še vedno bestseller v New Yorku. Enako je tudi v Angliji, kjer so do sedaj prodali nad 300.000 izvodov. V 'začetku maja pa je v Londonu izšla še druga knjiga Pasternaka in sicer knjiga spominov na mladost. Ne ve se, kako je rokopis prišel iz Moskve. Pasternak ima v Londonu sestro.
— Lansko leto je nemška založba Eusslin & Laiblin izdala prevod mladinske knjige Franceta Bevka: Peter Klepec. Knjiga je imela izreden uspeh že v domovini, v Nemčiji pa je bila pri anketi vključena v 20 najboljših nemških in tujih del, ki so izšla v Nemčiji. Zaradi uspeha v Nemčiji prevajajo knjigo sedaj v danščino, išvedščino, finščino, norveški, angleški in francoski jezik.
— Prvakinja ljubljanske drame Elvira Kraljeva je proslavila 40 letni jubilej delovanja na odru. Začela je najprej v Trstu, odkoder se je po letu 1918 umaknila v Maribor kjer je bila dolga desetletja steber slovenskega gledališča. Jubilej je proslavila z nastopom v Fischerjevi drami Prosti dan.
— Avstrijsko-srbski pisatelj Milo Dor je objavil svoj novi roman “Nichts als Errinerung - Le spomin” in je delo kritika zelo dobro sprejela. Roman se dogaja pred vojno v Srbiji.
— Italija je dežela umetnosti. Založbe so priredile ankete, katere knjige ljudje največ kupujejo in najraje bero, in se je izkazalo, da 45 % ljudi kupuje knjige o umetnosti, 32,2 % literaturo in 22 r/o poljudno znanstvene knjige.
— V Zvezi sovjetskih pisateljev veje drug veter. Kar naenkrat so začeli razveljavljati izključitve nad tistimi, ki so se pregrešili nad linijo. Povabili niso nazaj v zvezo samo še Pasternaka, ker se baje 'še ni dovolj spokoril.
— Ruski arheologi so v Turke-stanu odkrili dobro ohranjen rokopis “Knjige kraljev” perzijskega pesnika Firduizija. Rokopis je star nad tisoč let.
—- Poesia jugoslava contempora-nea je naslov antologiji jugoslovanske poezije, ki je izšla v Padovi. Med 55. pesniki zastopajo Slovence Gradnik, Župančič, Se-
že od Kopitarjevih časov sem velja pravilo, da bodi jezikoslovec zapisovalec, ne posta voda jalec jezika. Kdor Se tega ni držal, ni uspel, ipa naj je imel tisočkrat prav, recimo oče Stanislav Škrabec. Breznik se je tega tako globoko zavedal, da so mu morali zaklicati, naj se vendar ne boji odločati. In še tako marsikaj od tistega, kar je odločil, ni obveljalo, ker je šel jezik svojo pot. Jezikoslovec more biti kvečjemu usmerjevalec. A usmerjal bo s poukom, s prepriče-vanjem, s članki, z razpravami, nikoli pa ne v Pravopisu. Knjižni jezik je umetno ustvarjeno narečje višje stopnje in razvoja mu ne določuje samo ljudski govor, marveč tudi raba priznanih pisateljev. Zatorej v njem ni in ne more biti dosledne enotnosti.
Dr. A. Bajec v knjižici Rast slovenskega knjižnega jezika, 1951 str. 19-20.
liškar, Vida Taufer, Kocbek, Klopčič, Vodušek Božo, Matej Bor in Kajuh.
— Leninova knjižnica v Leningradu je odkrila zanimiv rokopis žene Dostojevskega. Ana Dostojevski je pisala dnevnik in sicer v stenografiji. Pri tem pa je uporabljala še svoje posebne znake in je bila naloga razbrati, kaj so ti iznaki pomenili. Stenogram obsega nad 300 strani in je torej sedaj odkrito veliko delo iz življenja in zgodovine velikega pisatelja, ki sicer zanj najbrž ni vedel, vendar bo za zgodovino ruske književnosti izredno pomemben vir proučevanja. Rokopis pripravljajo za tisk.
— Slovenski znanstvenik dr. Jože Velikonja sodeluje s posebno razpravo v lanski decemberski številki letopisa, ameriških geografov. Napisal je študijo o preseljevanju prebivalstva v Evropi po drugi svetovni vojni. V glavnem je zajel pomikanje beguncev z Vzhoda proti Zahodu.* Pisec se naslanja na angleške, francoske in tudi nemške vire.
— Tržaška revija za srednješolce Literarne vaje je proslavila svojo deseto obletnico. Vzgojila je že lepo število pisateljev in pesnikov, ki se oglašajo že v drugih revijah.
“GLAS” je štirinajstdnevnik. 'Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramos Mejia FCNDFS, Bs. Aires, Argentina. Ureja Ruda Jurčec. Tiska tiskarna “Federico Grote”, Montes de Oca 320, Buenos Aires.