OB OKNU POSTNEGA URADA Sakutaro  Hagiwara
Ob oknu poštnega urada
pišem pismo domov.
Tak sem kot vrana nad razvalinami —
moji čevlji in moja usoda,
vse je ponos eno.
Nebo je megleno
in brez dela sem^, še zmerom.
Oče, povej mi,
kaj je ostalo od življenja. —
Preštevam svoj mošnjič
z žalostno nihilistično mislijo
pobiram kovance iz njega kot ostanek svojega življenja
in jih mečem po kamnitem tlaku.
O rodni moj kraj,
oh, oče!
Šel bom tja dol k morju —
stopal bom po otožnih ulicah proti obrežju,
opotekajoč se kot veter.
O življenje!
Slišim sireno,
ki kliče na palubo.
Tudi orna odhaja,
odhaja.
296