Edward Hirsch
V spomin na Dennisa Turnerja, 1946—1984
Met čez glavo poljubi obroč in obvisi tam, nemočen, vendar ne pade,
naš dolginasti gibljivi center se izjemno otrese svojega čuvaja in se ravno pravi čas
odrine in zgrabi oranžno usnje v zraku kot pripadajočo posest
in se zavrti na mestu, da bi podal srednjemu napadalcu, ki že fintira
pod roko in podaja drugemu branilcu, ta prevara obrambnega igralca v preži,
ki se zdi, kot da je ohromel, pribit na parket v nasprotni smeri s pogledom, ki skuša slediti
bliskovitemu sijajnemu driblingu moža, ki pred njegovimi očmi vodi igro naprej
v počasnem posnetku, skoraj točno
tako, kot se to za njiju spodobi, v obliki pahljače
oba napadalca se zapodita po igrišču
tako, kot se to za njiju spodobi, v obliki pahljače
družno prekrijeta prostor in si med tekom kot brata podajata žogo
brez driblinga, da ta niti enkrat ne pade na parket,
vse dokler bek končno ne plane in pokrije napačnega moža,
medtem ko krilo kot blisk šine mimo, ponese žogo v zrak
in se lahkotno odžene v polaganje od pleksi table,
toda v zraku ga spodnese, nepojasnljivo pade in divje
udari z glavo ob parket,
kajti to igro je ljubil kot svojo domovino,
in ko pada vznak, zazna oranžno pego, ki brez dotika drsi skoz mrežo.
Divja hvaležnost
Ko sem nocoj pokleknil k naši muci Zooey
in vtaknil prste v njen snažni mačji gobček
in jo pogladil po napetem trebuščku, ki ne bo nikoli
imel mladih.
in ko sem gledal, kako se zvija na boku in izteguje tačke
v zrak
in ko svečano in zadovoljno prede, sem premišljeval o pesniku Christopherju Smartu. ki je hotel poklekniti in kar naprej moliti na sleherni od londonskih razklanih ulic
in so ga tako zaprli v norišnico sv. Luke
skupaj z njegovo versko blaznostjo in divjo hvaležnostjo,
skupaj z njegovo vzvišeno molitvijo za druge norce
in veliko ljubeznijo do njegovega pegastega mačka
Jeoffryja.
Ves ta dan — 13. avgusta 1983 — sem se spominjal, kako je Christopher Smart blagoslovil taisti dan avgusta 1759, poln hladnokrvnega poguma in preproste zdrave zavesti.
To je bil dan, ko je blagoslovil poštnega ministra
>»in vse prenašalce pisem« za njihovo toplo človečnost.
vrtnarje za njihovo osebno dobrohotnost
in zapleteno obvladanje jezika rož
ter mlekarje za njihovo splošno človeško pozornost.
To jutro sem spoznal, da je rad slišal —
kot sam slišiim — rahlo potrkavanje steklenic z mlekom
na vegastih stopnicah navsezgodaj
in da je moralo biti res presunljivo, ko so mu vzeli še ta skromni užitek. Vendar sem se šele nocoj, ko sem pokleknil in s prsti zdrsnil v Zooeyin igrivi gobček, spomnil, da je klical Jeoffryja »služabnik živega Boga, ki mu vdano služi dan na dan«, in prvič sem razumel ta pomen. Kajti šele zdaj, ko sem videl svojo lastno muco.
kako mijavka in se valja po kosmatem hrbtu, sem spoznal, s kakšno hvaležnostjo je opazoval Jeoffryja, ki se je podil za lesenim zamaškom po travi na vlažnem vrtu, potrpežljivo preskakoval visoko palico, si mirno brusil kremplje ob lesenem plotu, drgnil s svojim smrčkom ob smrček neke druge muce, se pretegoval ali pritajeno zasledoval svojega večnega sovražnika — miško, glodalca, »bitje velikega svojskega poguma«, in se na koncu tako dolgo obotavljal, da mu je
sovražnik ušel-
Sele takrat sem spoznal, da nas lahko
prav Jeoffry — in vsako bitje, ki mu je podobno,
pouči, kako se občuduje — ko predejo
v svojem jeziku
in se zvijajo v živem ognju.
Omen
Ležem na bok v vlažno travo in pustim, da me objame nemiren polsen meni pa misli nezadržno bežijo k najboljšemu
Mesec vzide in ostrmi — steklen, enook — a se nato obrne proč. potemnel. Oktober je in noči so čedalje hladnejše:
nebo je obarvano škrlatno, lisasto rdeče. Oblaki se kot omen zgrinjajo nad hišo, meni pa misli nezadržno bežijo k najboljšemu
prijatelja
ki ga trpinči rak v majhnem, zatohlem oddelku
mestne bolnišnice. Pri 37-ih se zdi ves
deški in preganjan, v krempljih bolezni, prestrašen.
Ko sem bil še deček, so bile poletne noči brezmejne — prozorne kot podeželsko jezero, čisto, brez dna. Zvezde so bile kot orjašlki papirnati zmaji, prosto lebdeči.
Jesenske noči so bile drugačne — šolske, utesnjene — prepolne viharnih oblakov, prepolne pravil. Dež je kot kladivo bobnal ob hišo
in tolkel po moji glavi. Včasih sem se predramil sredi krutih sanj. hlastaje za zrakom med napadom kašlja. izgubljen.
Prijatelj pravi, da je bolečina kot mula, ki ga brca v prsni koš, neprestano, dokler se ne zazdi resnična edino bolečina.
To noč veter šepeta skrivnost drevesom, nekaj strogega in razburljivega, nekaj groznega, od česar dvorišče zadrhti in odvrže listje.
Vem, da moj najboljši prijatelj umira,
in čutim, kako se temno nebo nagiba na ?no krilo,
drgeta v dežju in se spušča okrog mene.
Edward Hopper in hiša oh progi (1925)
Tu zunaj, natančno na polovici dneva.
daje ta čudna, vegasta hiša videz
nekoga, ki je izpostavljen zijalom, nekoga,
ki pod vodo zadržuje dih, zamolkel in pričakujoč;
ta hiša se sramuje same sebe, sramuje se svoje nenavadne mansardne strehe in svoje nepristne gotske verande, sramuje se svojih ramen in velikih, nerodnih rok.
Toda mož za slikarskim platnom je neizprosen; surov je kot sončni žarki in prepričan, da je hiša gotovo storila nekaj strahotnega ljudem, ki so nekoč v njej stanovali,
ker je zdaj tako obupno prazna, gotovo je storila nekaj tudi nebu, kajti nebo je prav tako popolnoma prazno in brez pomena. Ni'kjer ni nobenih
dreves ali grmovja — hiša
je gobovo storila nekaj zemlji.
Zdaj je tu le par tirov,
ki se izgublja v daljavi. Nobenega vlaka.
Tujec se sleherni dan vrača na ta kraj, dokler hiša ne posumi, da ni mož nič manj zapuščen, zapuščen in celo osramočen. Kmalu začne hiša
odkrito zijati v moža. Prazna bela ponjava si nekako počasi nadene izraz nekoga, ki je živčno omagal, nekoga, ki zadržuje dih pod vodo.
In potem nekega dne mož preprosto izgine.
Kot poznopopoldanska senca zdrsne
čez tire in si utre pot med
prostranimi, v mraku potapljajočimi se polji.
Ta mož bo pobarval druge zapuščene graščine, obledela okna kavarn in slabe napise na pročeljih trgovin na obrobju majhnih mest. Vedno bodo imele taisti izraz,
popolnoma gol videz nekoga, ki je izpostavljen zijalom, nekoga, ki je Američan in neroda, nekoga, ki bo vsak čas ostal spet sam, a tega ne vzdrži več.
Mršavi konj (Kitajska slika dinastije Yiian)
Bilo je, kot bi se bil opotekel sam v neki drug svet, svet nekoga, ki sanja
o plavajočih žadastih gorah, o pečinah, ki padajo v modro, z mesečino obsijano jezero
sredi vrb, ko prva vas skoz oblake zamiglja v daljavi
in se druga nagrbanči v sivi meglici kot orhideja iz papirja, ki se skrotoviči v vodi.
Bilo je, kot bi se bil nekako opotekel v misli nekoga drugega: na eni sliki sem klečal poleg majhne ženske srednjih let na blatnem obrežju
med klepetom in ožemanjem perila; na drugi sem stal na strmem grebenu in strmel v nebeško čelo skupaj z bliski, ki so parali nebo.
Iztrgal sem se nebeški sili teh bliskov in molče obstal poleg mladenke,
ki si je z gobo otirala vrat, in dveh kurtizan, ki sta si s talkom posipali ramena, oblečeni v pasu nabran kimono.
Njune ustnice so bile slivaste barve, njune oči so se lesiketale kot porcelan. Slišal sem. kako je treščilo nekje v daljavi,
kako se je razklala veja nekje v mojem duhu in kako je dež s sodro močil upognjene vrbe. Veter je v sunkih stresal mokre liste. Nenadoma sem spoznal, da je moj pogled uprt v tog, umazano siv obris mršavega konja:
suh in koščen, napol sestradan, shujšan mogočen ostanek nekdaj veličastnega telesa,
ta konj je bil nekdo, ki bi ga utegnil poznati, nekdo, ki sem ga bil že davno prej spoznal.
Na zdaj že obledel pergament ga je bil narisal Kung K'ai, dvorni prijatelj cesarjev, »čudaški samotar-«, ki je postal i — min,
parija, zadnji od preživelih — tako kot njegov konj — iz ene zgodnejših dinastij.
To je isti umetnik, ki je nekoč risal velike, strah vzbujajoče živali v divjem galopu čez pokrajino, s prhajočimi nozdrvmi in z bojevitimi črnimi očmi,
besno žarečimi, njihova žimasta griva je plapolala v gorskem vetru — nato sem si skušal predstavljati, kako kleči na umazanih tleh v hiši z eno samo sobo
in potrpežljivo razgrinja pergament čez hrbet svojega najstarejšega sina, kako skrbno, počasi in trpeče vleče poteze hirajočega konja, umirajočega konja na praznem ozadju. En siv konj in to je vse. Tisto togo bitje sem bil zaznal že prej; opazil sem njegov grob, nečloveški profil.
In potem sem imel spet sedem let. V mestu sva z babico
kupovala božična darila za moje starše, medtem ko je mršavi konj —
čvrsto vprežen v pozlačeno kočijo petičnih, smejočih se turistov — stal poleg naju v gneči na vogalu ulice in čakal na zeleni semafor.
Vse mesto je sijalo v pisanih barvah, jaz pa sem videl le bedno postavo konja, shiran ostanek zadnje dinastije,
ki čaka, da se prižge zelena luč, da turisti izstopijo,
da se taksiji spet premaknejo naprej, da se nevzdržno breme njegovega življenja konča.
Prevedel Uroš Mozetič