Stev. 13.
V Ljubljani 5. julija.
Tečaj II.
r rr„
»Brus« izhaja 5. in 20. dan vsacega meseca. — Cena za vse leto 4 gld., za pol leta 2 gld., za četrt leta 1 gld. Posamične številke po 20 kr. — Inserati računijo se po 4 kr. petit-vrsta.
Glasi iz našega pesniškega gaja.
„Primum vi vere" že stari Rimsk izrek veli, „Dein philosophari" Modro nas uči.
Kaj-li nam zamogel speti Bi ubog mladič, Ki ne ve o sveti, O življenji nič!
II.
„Ob, prenašati trpljenja Več ni meni moč", Oj, kako življenja Boj prebil boš vroč?
Pa tako vesel in mlad si, Pa cvetoč tako, Pa uže brez nad si Strinja-Ii se to?
Prej poet življenja slasti In bolest spoznaj, Njega zlobo, strasti, Bedo in sijaj!
V žitja morje se pogrezni, — Nov svet pred teboj — Potlej o ljubezni, Mrtvih nadah poj!
Saj kako na hip razumel, Čudni ta bi svet, Predno ga boš umel, Treba let in let.
Če pa zdaj že od bolesti Tožiš srčnih ran, Da po vsem se mesti Čuje spev solzan:
Kaj še . . . v domišljiji samo Lice ti »bledi" In želiš si v »jamo", Kjer »trpljenja" ni.
To pa prave pojezije Ni, prijatelj, znak, Ker se ne izlije, Spev iz srca tak.
A poet naj pravi peva Kar srce veli, Kar srce ogreva,
V	pesem naj vskipi.
Navodilo to ti bodi,
V	čislib za vsikdar, Da se ne prisodi
Ti ime: šušmar.
Jeremija.


Izidorja Muzloviča premišljevanja.
Svet se vrti, vrti se polagoma, nihče se neče prehiteti, posebno Slovenci ne. Mej Slovenci pa so Ljubljančani najbolj konservativni. Oni se drže starega pregovora : »Stara vera, stara mera, star mož, star groš." Lepo je, ako človek spoštuje stare pregovore, ako čisla stare šege in navade, a v tem vender ne sme pretiravati. Treba prilagoditi se duhu časa, ker ni smeti misliti, da bode ta ali oni pozemski črv ustavil časa silno kolo.
Ljubljančani so to že mnogokrat poskušali, a neso bili srečni v tem. Ko se je začela snovati plinova razsvetljava, bilo je nasprotstva na kupe in bilo je celo tacih, ki so z oduševljenjem priporočali nekdanje lojeve sveče in obligatne utrinjače, alias »šnajcarje".
Ko se je sprožilo uprašanje, da bi se uveli redni fijakarji, bila je vsa Ljubljana po konci, češ, vse bode propalo. In kakšen je bil končni efekt? Takrat, ko se je sprožilo fijakarsko uprašanje, štela je bela Ljubljana 4, čitaj: štiri izvoščeke, ki so se takrat zaradi lepšega na-zivali jLohnkutscher", danes pa jih imamo blizu sedemdeset. In vsa ta sedemdesetorica razmeroma dobro živi in se življenja veseli!
Ko se je pokladal po frančiškanskem mostu šamotni tlak, padali so ugovori. Takozvani Ljubljanski časarji, nemški »Pflastertreter", točili so krokodilske solze, češ, čemu to? Ali ni škoda masivnih skal? Most ostani, ka-keršen je bil, zakaj ta novotarija, zakaj tolika potrata? A ko je bil šamotni tlak gotov, utihnilo je vse kleve-tanje liki jeseni žabe v barji, in dan danes nihče več ne pretaka solz za nekdanjimi ogromnimi ploščami na frančiškanskem mostu.
Jednako bilo je z vodovodom. Ko se je začul prvi glas, začelo se je klepetanje z vseh stranij, kaj nam treba vodovoda? Ali ni naša voda izvrstna? Pojdite na Kras, ondu je voda slaba, ondu je nedostaje! In vsak posamičen vodnjak hvalil se je na vse pretege. Ta, da „spuca", oni, da kri čisti, tretji, da je posebno studen itd. In, no-tabene, pri pivu, oziroma pri čvičku razpravljalo se je na debelo in široko, koliko bode treba plačevati zanj. Bili so celo še drugi čudaki, ki so v jednomer trdili, da vode ne bode in da je vse vrtanje, polaganje cevij in sploh vse delovanje le pesek v oči.
In sedaj? Sedaj, ko se je vodovod otvoril, ko se na cesarja Josipa trgu dviguje močen curek proti nebu, ko že vodovodna voda curi v raznih hišah, ko imajo
gospodje instalaterji vse roke polne dela, sedaj prišli so na pravi ukus. Sedaj jim vodovod in voda ugajata, sedaj so polni hvale gospodom, ki so vodovod pričeli in tako srečno in sijajno izpeljali, sedaj je javno mnenje vse drugačno. A bode še bolje, ko bode voda upeljana v par stotin hiš, ko se bode hitreje pretakala. Voda je namreč isto taka, kakor pivo, čim hitreje teče, tem boljša je. V par mesecih bode sodba stoprav pristna, takrat bode pa tudi prava in jako laskava, takrat poreče občinstvo, da imamo napeljano izvrstno vodo, za katero nas sme zavidati marsikatero mesto, katero nema tako ugodne leže ne razmerno visoki planoti, na katero pritakajo razne planinske vode.
Kakor z vodovodom, tako je deloma tudi v politiki. Predsodkov je vse polno, prožnosti še več in mnogo tacih, ki so kakor kaplja na veji:
„En vetr'c prileti
Pa kapljice več ni!"
Zal, da je tacih »kapljic" le premnogo, ne samo na Kranjskem, tudi po drugih slovenskih pokrajinah.
S Štajerskega dohaja mi namreč zelo nepovoljeu glas, da sta dva slovenska kandidata razpošiljala nemško-slovenske volilne pozive, pod katere sta se podpisala s pristnim nemškim pravopisom. A temu še ni bilo zadosti!
Ko se je culo, da je kandidatom proglašen rodoljub, ki je na glasu kot odličen Mladoslovenec, bil je »nekdo" ad audiendum verbum poklican v nemški Gradec. Pri-šedši od tamkaj, izjavil je takoj, da z Mladoslovencem vkupe ne kandiduje, poslednjemu naj se torej odkaže drug volilni okraj. Tako se je tudi zgodilo. Mislili so s tem uničiti mladoslovensko »hi dr o", a prišlo je drugače, »mak" se je sicer silno šopiril, a po makovi navadi tudi hitro obletel. In gospodje, ki so se napotili preklinjat, morajo sedaj, hočeš nočeš, blagoslavljati. Preverili so se, da se kandidatje, hvala Bogu, še ne postavljajo v Gradei, marveč da o tem odločujejo zavedni volilci slovenski.
Zal, da bodo štajerski deželni poslanci imeli ne-jednak boj proti brezobzirni nemški večini. V deželnem zboru štajerskem ni upanja za nas. Kaj drugega bi bilo v državnem zboru, da si naša delegacija ni sama zastavila vseh potov na boljšo bodočnost.
Res, da čujemo v vsakem zborovanji par lepih govorov, namenjenih skozi okno. Priznavati se mora, da se ti govori nekoliko dnij tudi bero. A kakšen je uspeh? Ničev! Ko bi naši državnozborski poslanci prav nič ne govorili, a se v odločilnem trenotku ojačili samo za jednostavno besedo: „Ne!", pridobili bi si bili potrebnega ugleda in jemali bi jih v pošte v. Sedaj pa dobro vedo, da se njih taktika uravna po vladni sapi, da jim je ta opasna taktika že prešla v meso in kri, da se torej njihovih, še toli opopranih govorov ni bati. V tem tiče vsi naši neuspehi, to je uzrok narodni apatiji, ki zavzema vedno širše kroge. Predsodki, kakor pri vodovodu, vladajo tudi v naši skromni politiki, in dokler se predsodkov ne iznebimo, tako dolgo ne bode boljše. —
Najhujše gorje.
Špela Cfešminova vzdihovala je nekoč: »To ni nič, če fant umrje, a če z drugo k altarju stopi, teh bolečin vsi »šribarji" ne popišejo."
Iz Henrika Heine-ja poezij
Poslovenil V.
Strupene so pesmi moje — Saj to nič čudno ni; Saj strupa v cvetoče življenje Ulila si mi ti!
Strupene so pesmi moje — Saj to nič čudno ni! Saj v sebi srce mnogo kačo, In tebe, predraga drži!
Ce cvetke bi vedele male, Kako boli me srce, Vse z mano bi se jokale, Da bol mi vtolaže.
In ako bi slavci znali, Kak' žalosten sem in bolan, Veselo bi petje poslali Poživljajoče <"ez plan.
In če bi za rane moje Znal zlatih zvezdic roj, Tolažit z višine bi svoje Prišle me, to vem, takoj.
A vsem tem je to neznano, Le ona za jad moj ve, Saj ona mi je ranila, Raztrgala mi srce.
Pravijo, da ves zaljubljen Revež v žalosti medlim, Da nazadnje ves nesrečen Zdaj sam sebi že se zdim.
Deva ti z velikim okom, Vedno jaz sem pravil ti, Da te ljubim neizmerno, Da srce mi krvavi.
Toda le v samotni sobi Sam govoril sem tako; Kajti, oh! iz ust beseda Ni hotela pred tabo.
Zlobni angelji vselej mi Usta zamašili so; Oh! in angelji me zlobni Bednega storili so.
Ves svet je slep, ves svet nori, Prostejši vedno postaja! O tebi, ljubica, govori, Da pravega nimaš značaja.
Ves svet je slep, ves svet nori, In tebe ne umeje; Ne ve, kako so poljubi sladki, Kako to dobro deje.
Dopisi.
Iz Škocijana na Dolenjskem. [Izv. dop.] Sedela sva zadnjič s prijateljem v krčmi pri litru vina in se pogovarjala o domačih razmerah. In tedaj je prijatelj po mizi udaril rekoč: »Prokleto se mi čudno zdi, da so Škocijanci tako zaspani, da ne ustanove gasilnega društva, ko smo ga tako potrebni, kakor dvajsetletno dekle ženina."
—	»Denarja je premalo!" opomnil sem jaz.
nO denarja je precej, saj ga imajo gospod kapelan Borštnik že 300 gld. v blagajnici."
—	»Potem pa kar začnite!"
»Kako? ko so tudi gospod fajmošter tako hudi na to, da se jim zdi skoro tako velik greh, kakor bi za oltarjem klel. Zmirom pravijo: Bo že sv. Florijan varoval ! A sv. Florijan tudi vselej ne pomaga. Oni dan je v Dolih pri Abencinu gorelo. Stari Martin držal je tablo, na kateri je sv. Florijan namalan, proti ognju in klical je: »Sv. Florijan varuj hišo!" A hiša se je vender užgala. Stari Martin je nato prav grdo zaklel in vrgel tablo v ogenj rekoč: »Na, mrcina, pa še ti zgori!"
»Res zelo bi bilo potrebno, da bi se vzbudili iz spanja. A možje, ki imajo prvo besedo, ne reko ne črne ne bele. Skoro taki so, kakor tista sivkasta žival, ki si je mislila: »Rasti trava, al' ne rasti, ko mene ne bo."
—	»No, pa vi drugi začnite, saj vas je še dosti."
»Katere pa misliš?"
—	„No krčmar Dulec bil bi za stotnika, kakor nalašč, ker je dobro rejen. Za obuvalo bode pa skrbel Lovro Šerbanc. Obleko vam naredi g. Marjetic, gotovo še ni pozabil krojaškega dela. Kadar bo pa kakšne prošnje treba, jo pa spiše gospod župan."
„On ne zna pisati, seže mi prijatelj v besedo, sicer se pa toliko zanima za gasilno društvo, kakor za lanski sneg."
—	»Kadar začne kje goreti, naznanila bode to Mli-narjeva Lojza, zakaj jej pa pravite Škocijanski oskrbnik? No pa ona ima preveč posla s tretjim redom, sicer bi pospravila prej tisti gnoj in gnojnico izpred ceste, ki nam nesta ne v čast, še manj pa prijetna."
In tako sva s prijateljem še dalje ugibala, a vse je menda le bob ob steno. Morebiti se pa vender gospod kapelan B. toliko potrudijo, da nam ustanove gasilno društvo, da bode potem »ausrikalo", kadar pojdejo od nas v Št. Peter za župnika. Gosp. župnik se bodo pa tudi toliko sprijaznili, da se ne bodo vselej križali pred tem imenom.
Bog daj, da bi res skoro dočakali, da bi gasilno društvo moško korakalo po Škocijanskem trgu in da dotlej ne bode več veliko vode poteklo po Radovlji v Krko. Dragi pot kaj več. Za danes pa sem s pozdravom
Vaš
„Dolenjski pohajkovalec
Pri zdravniku.
Kmet prišel je k zdravniku, da bi ga dejal na kolovrat:
Zdravnik: Kako pa bi radi, oče, malo, ali pa močno?
Kmet: Tako za kacih petdeset krajcarjev!
Paberki iz „Domoljuba".
^Treščilo je v nedeljo pred kiesom v zvonik podružnice sv. Križa v moravski župniji, ki se sicer ni vžgala, vender je napravila mnogo škode."
Res sreča, da se moravška župnija ni užgala, ker bi bil to grozen požar, a vender bi radi znali, kako da je župnija vender napravila veliko škode.
„ Četrto nedeljo po binkostili bil je v Logu velik shod. Iz vseli Vipavskih dekiinij prišli so verniki moleč sv. rožni venec". — „Domoljubov" urednik storil bi nam pravo uslugo, ko bi blagovolil našteti vse v i-pavske dekanije, ker moramo na svojo žalost priznavati, da jih ne poznamo več, nego samo jedno.
„(Za vojake). Kdor je nosil »suknjo belo", spominja se še gotovo nepriličnosti, katere so mu provzro-čevale »drobnarije" v telečnjaku, katerega je nosil na hrbtu, ali pa v vrečici za kruh."
Telečnjak v vrečici za kruh, to je zopet kaj novega. ^Domoljubov" urednik vzemi hitro patent!
»Na Španskem imajo po nekaterih vaseh močno razširjeno kolero. Dolgo časa so jo seveda tajili, a kolera je premagala in sedaj jo priznajo kot pravo azijatsko nevarno morilko."
Ubogi Španjci!
Proroske slike „Brusove" za bodoče stoletje.
I.
Mati: Gospodična, pripeljala sem vam novega učenca v otroški vrt. Učiteljica: Da bodem znala kaj ž njim, treba vedeti, kaj ga najbolj uteši. Mati: Prosim, smotke. Dekleta še nema. Učiteljica -. Torej ga uvrstim mej manjše.
II.
Gost (k avtomatičnemu natakarju).- „Žan, prinesite nam stroj za kvarte mešati! Mi si potem kratimo čas, dokler nam vi onega kremena ne skuhate na mehko."
V Hamburgu na krovu bliskovne ladije. III.
Potovalec: Pojdemo li kmalu? Kapitan: Se že peljemo. Potovalec: A kdaj dojdemo v Ameriko? Kapitan: Smo že tam!
Telegrami „Brusu":
Vipava. Arhidijakon strajka; dekan bi mu rad »žegne" odvzel, pa ne da do sebe. — Kriza bode se najbrže s tem poravnala, da ga bode dekan dekretiral v Št. "Vid duše past — pardon! — hote) sem reči: vika-riju Demšarju zajce naganjat. Demšar je v dušnem pas-tirstvu res močno opešal, zato prosi kapelana. ki bi umel poleg druzega tudi zajce naganjati in morda še kako drugo obrt. — Nedavno bil je »mož bogu in ljudem ugoden" še tako krepak, da bi bil sam in za šalo trikrat večjo župnijo oskrboval. Toda človek je kakor rosa na veji; in iz žene smo vsi, in v grehu rojeni! Zato pa trdimo, da mu mimo Vipavskega arhidijakona, ki je zajedno tudi dimnikarski mojster, boljšega pomočnika v težavnem poslovanji ne vemo.
Na uprav »prisrčno zahtevanje" udov sklical bode v kratkem predsednik dekan Erjavec občni zbor kmetijske poddružnice, na kojem bode do zla Boga radovednim udom tolmačil:
Kako se sme in more sadjarski zadrugi pisati, da jej je odbor kmetijske poddružnice prošnjo za podporo odbil, kadar jej isti odbor določi z 2/3 večino glasov 50 gld. podpore? — To zna odslej le tak ugodnik božji, kakor je dekan Erjavec. Škoda. Je-li da se vidimo pri Filipih?
Bočna pri Gornjem gradu: Stare ženice so izumile, da gotovo ob senokošnji radi tega dežuje, ker je graščinski oskrbnik molil veLkonočne praznike v katoliški cerkvi iz protestantovske molitvene knjižice, in je dotični oskrbnik služabnik visocega dostojanstvenika.
Iz Rogatca: Naš gospod Šimen so res čudni, pa to menda že zaradi tega, ker neso nič volili. Gospod dekan poslali so jim vizitnico, na kateri je bilo zapisano, da je naš kandidat g. dr. Jurtela. Naš gosp. „Ober~ forster" so sicer Ceh, pa nečejo narodno voliti, ker so se preveč ponemčurili. Zato so raje doma ostali, a bili tako sitni, da so kočijaža kar nagnali in skoro V30
graščino prevrgli. Potem so naš gospod nemčurjem vest poslali, da ne pridejo volit, ker bi gospod »fiirst" utegnili biti nevoljni, ko bi nemško volili. To so pa zaradi tega naznanili, da bi nemčurje ohranili pri dobri volji, ker so naš gospod poprej »komandirali", zdaj pa nič volili.
Stara Loka: Sveto pismo pravi, da dvema gospodoma ne more nihče služiti. Te besede naj bi si naš župan gospod Jelovčan vzel k srcu. Namesto da s Kalanom krpa neslane popravke in k vsemu pravi „Ni res!", ni res!", dasi dobro ve, da je vse bilo res in da se je pri cerkvi res streljalo, ne samo jedenkrat, ampak celo trikrat, namesto, da se po nepotrebnem po robu postavlja zaradi zaupnice Mahniču, katera njega kot župana toliko briga, kolikor žabja volna v Krakovem, naj bi bil rajši malu okolu pogledal in odstranil brezštevilna gosenična gnezda po sadnem drevji v njegovi občini. Na Suhi »Pri Šintarji" n. pr. je sadno drevje tako žalostno, da se človeku kar milo stori. — »Hic Rhodus, hic salta!"
Brežice: Tukajšnji dr. B. je neizmerno »kunšten" mož. Našel je na pokojnem dr. Petritsch-i toliko in tako izbornih vrlin, da se kar čudimo, da vsi drugi kaj jed-nacega nesmo zapazili. Pravi se sicer »De mortuis nil nisi bene", a kar je preveč, je preveč in jednako osnovan je izrek »De mortuis nil nisi vera".
Drobiž.
Spovedoval je duhovnik nekega lopova in ga mej drugim vprašal:
—	Ali si kdaj kaj ukral?
—	E, duhovni gospodine, ko bi jaz to vsaceinu pravil, bi me ne bilo tukaj, ampak bi bil že davno pod ključem.
Gospod Krenner odlikovan.
Gospod Krenner je, kakor znano, kranjske stav-binske družbe vsemogočni ravnatelj. Kot tak ima veliko moč, še večjo pa si domišlja. Naši obrtniki vedo o tem marsikaj pripovedovati.
No pa saj si to moč tudi pošteno služi. Le poglejte na „ Vrtačo", kako mirno nove hiše temelj v zemlji tiči. Kar ne gane se in pozidanega je samo toliko, kakor da so hoteli jazbecem nastaviti.
Še bolj gorostasno pa je delo na Marije Terezije cesti. Ondu dela kranjska stavbinska družba pred kavarno sEvropaa novo teraso, a dela tako počasno, kakor Noe barko. Imeniten je že dan, kadar dva ali trije delavci tamkaj kljujejo, navadno ni nobenega in zdaj smo že v juliji, terase pa še ni. Zato so že nekaterniki začeli misliti, da ondu sploh ne bode hladilne terase, temveč, da boče ondu gospod Krenner napraviti drsališče, če se malo podviza, bode novembra ali decembra že gotov.
Gospod Krenner prav pametno postopa. Čemu bi hitel, saj je še znani polž, ki je sedem let čez plot lezel, a naposled na tla pal, bolestno vzdihnil: ,,Hitrost ni nikoli pridna" ! Tako se tudi za teraso ne mudi. Kdaj bode že gotova, če ne letos pa drugo leto, najpozneje pa potlej, ko se bode pisalo 2000.
Z ozirom na g. Krennerja previdno postopanje in na njegove izredne zaslujre, ki si jih je stekel pri zgradbi omenjene terase, predlagamo, da se gospod Krenner po-višavplemenitnika in sicer z naslovom: „ Krenner Edler von Pobasenheit.
Brusijanci.
Res je — ni res.
Nekemu gospodu bila je neka kramarica že par let dolžna nekaj denarja. Nedavno jo je pismeno opominjal, naj plača. Čez par dnij dobil je nastopni odgovor:
„Res je, da sem Vaše pismo prejela, res je, da ste me terjali, r e s j e, da sem Vam dolžna. To pa n i res, da Vam bom plačala, ker nič nimam."
Smešnice. 1.
Župnik neke gorske vasi oddajal je svojim vernim ovčicam velikonočne spovedne listke. Hoteč se o znanji krščanskega nauka prepričati, povprašuje tu in tam. Bil je pa med temi ovčicami Tone s Kota, sluječ radi trde svoje lobanje. Usoda hotela je, da baš njega župnik vpraša: „Boš Pa ti Tone povedal koliko je Bogov?" „Malo tacih mož," odreže se rezko Tone.
2.
Vsled starosti bil je neki župnik popolnoma ob vid. Navado je imel, dolgo propovedovati. Vaščanom ni bilo to nikakor ljubo. Prigodi se, da ob nečem propovedovanji ostavijo cerkev. Ostal je jedino še cerkvenik. A tudi njemu je konečno dovolj, vzame ključ cerkvenih vrat, in ga nese na lečo rekoč: „Tukaj je ključ, gospod, ko bodete končali, zaprite vrata. Jaz grem domov." —
3.
Grof „A" bil je poznat šaljivec. Nekoč se ustavi pred njim kmet. Razkorači se ter grofa debelo gleda. Grof hoteč norce briti, ga vpraša: „Oče kaj vam je, da tako grdo zijate?" „1 Bog vas nadleguj, zato ker vidim „grdo" pred seboj."
Pogled v sEvropo".
Kdor želi „terase" — priporočena mu bodi naj-topleje stavbinska družba kranjska; ona je posebno izurjena v tej stroki: Vsak teden, ali recimo: vsakih štirinajst dnij pošlje zanesljivo najmanj po dva do tri delavce na delo, katero gre po tem takem ob sebi umevno igraje izpod rok. Sploh se ondu točno izvršujo zlasti terase ter se dovrše sigurno najkasneje do — zime!
Terasopel v Marija - Terezijaniji, okolo Sv. Nikole
18 . . (?)
Hladoželjni stikovalec.
Lahek posel.
„S čim se vi bavite, dragi prijatelj ? Pravo za pravo od česa živite?"
—	„Jaz pišem in živim od pisanja." „Ali pišete za časnike?"
—	„Ne."
»Torej ste pisatelj, književnik?" -»Ne."
„Od kakšnega pisanja torej živite?"
—	„Jaz pišem vsak mesec dvakrat domov po denar."
Duhoviti izreki ob raznih prilikah.
(Zabeležil Ivko Sivko.)
„Jaz bil bi danes najmanje škof, da nisem šel k vojakom."
„V tej zadevi se jaz popolnoma strinjam z vami. Jaz vsaj se strinjam, če tudi vi tako ne mislite."
„Jaz si roke umivam, kakor Pilat v Veri."
Gothe-ja nisem čital, aSchiller mi je vender ljubši."
,,Gospodična, ali je Vaša gospa mati imela kaj otrok?"
„Te „ Štifte te" so mi grozno tesne. V tacih „štifletah" bi človek najrajši bos hodil."
„Jaz torej dvignem zdravico in jo izpijem na zdravje hišne gospodinje."
„Ti, Joško, ali si že plačal moje pivo, ker sem še
žejen?"	St.
Dober razlog.
—	Moj oče vas pozdravlja in prosi, da mu vrnete dežnik, ki ga vam je pred šestimi tedni posodil.
—	Da, da! Evo ti ga, dete moje! Pozdravi lepo tvojega očeta in reci mu, da bi mu bil dežnik takoj vrnil, a nesem mogel, ker je vseh šest tednov neprestano deževalo.
Kdo je j edin?
Nedavno, ko se je vladika Strossmayer vozil skozi Ljubljano, šla mu je deputacija nasproti. Član deputacije, znan trgovec iz Ljubljane, bil je baš pri blagajnici, da si kupi vozni list, kar mu potrka nekdo na ramo. Bil je to g. kanonik K—c, ki ga takoj tudi vpraša:
»Kam pa Vi?"
— „VIadiki Strossmayerju peljem se nasproti."
Na to kanonik K—c: „Kaj hodite za Strossmayerjem? Pustite to in držite se našega vladike. Ta je jedini!"
Na to pa se oglasi tretji gospod, ki je bil tikoma: „Jedin je samo Bog, škofov je pa več!"
Telefon.
Nova Štifta: Velika zadovoljnost, da je graščinski oskrbnik na dražbi v zakup vzel občinski lov za veliko večjo vsoto, nego je bila prejšnja zakupnina, častno ob-čanstvo bilo bi baje neizogibno, ako bi ne bilo preočitno razvidno širjenje nemčurstva v razpuščevanji služabnikov domačinov, nameščevanji tujcev, in vednem sanjareuji o „strammes Regiment".

Potrtega srca javljamo, da je naš ljubljeni
gospod
kapelan Kalan
pri volitvi v »Slovenske Matice" odbor se zopet ponesrečil. Sedaj je že tretjič pal pod svojo kandidaturo. Gott kelfe weiter!
Vse prijatelje in znance prosimo za tiho sožaljenje.
V Ljubljani, dne 5. julija 1890.
Žalujoči „Brusijanci".
Posebni „parte" se ne bodo izdavali.
I
Vprašanje gosp. dr. Bocku.
Pred nekoliko tedni objavili ste v uradnem listu podlistek: „Ein Ausflug in die Ottoker Grotte."
Ali bi ne bilo pravilneje, da ste svojemu spisu dali naslov: „Ein Einflug in die Ottoker Grotte"
Znani radovednež.
Čast, komur čast!
Mestnega zbora odsek za olepšavo mesta je sklenil, da se gospod Pongrac imenuje častnim članom. Ker je odločno branil, da bi se hidrantske znamke pri-bile na hišo njegovo, obogatil je mesto Ljubljansko z novo krasoto, na Dvornem trgu postavili sta se slavni dve bruni, kateri sta nam v ponos. Sedaj bodemo poleg Vodnjaka pred rotovžem, Vodnikovega spomenika, vodometa, Rudolfinuma in razdrapanih plank ob Resljevi cesti tujcem lahko kazali tudi to znamenitost.
Vabilo na naročbo.
S to številko potekel j6 letošnji prvi polletni tečaj. To daje nam povod, da opozarjamo p. n. gospode naročnike, da si pravočasno s poštnimi nakaznicami zopet naroče j edini slovenski ilu-strovani šaljivi list
„BRUS"
kateri bode, kakor doslej, tako tudi v bodoče svo-
i
jemu smotru zvest ostal.
„Brus" brusil bode tudi nadalje, kakor je do sedaj, vse kar je skrhanega in zarjovelega in prizadeval si ugajati čitateljem svojim. Boril se bode za načela narodnega napredka, svobode in prosvete ter zavračal vse izrodke, ki bi nam utegnili v narodnem in drugem oziru biti škodljivi.
Naloga naša ni baš najprijetneja, zato pa se nadejamo, da nam ostanejo dosedanji naročniki naklonjeni, kakor do sih dob, in da list širijo in priporočajo v svojih krogih, mej svojimi prijatelji in znanci. Potem bilo bi nam možno, žrtovati za list, zlasti pa za podobe še kaj več, nego doslej.
Posebno opozarjamo p. n. čitatelje na tiskovno pravdo, ki nam jo je naklonil znani Trnovski kapelan Andrej Kalan in katera se bode obravnavala pred Ljubljanskim porotnim sodiščem. To velezani-mivo pravdo priobčili bodemo čeloma in čitatelji naši dobili bodo izvestno kaj hvaležnega gradiva.
»Brus" stane
za vse leto.....4 gld.
za pol leta .... 2 „ za četrt leta .... 1 „
Uredništvo in upravništvo „BRUS0V0".
Drobiž.
A.	Kaj se ti je nocoj sanjalo?
B.	Ali ne veš? Sanjalo se mi je, da sva se skupaj v lepi kočiji vozila, in se tudi zvrnila. Sedaj pa še prašaš, kaj se mi je sanjalo!
Učitelj: Povej mi, Olgica, kdaj tvoja mama pošlje po zdravnika?
Olgica: Kadar očeta doma ni.
______(Z ruskega).
Listnica uredništva:
Gosp. F ran Aleksandro v: V prihodnjih številkah. Hvala!
Gosp. J. F. v Ljubljani: Tudi nam je znano, da sta si v tej zadevi tekmeca gg. Erker in Kalan. „Force majeure" je za Kalana.
Gosp. 5er: Da je bil gosp. Karlin, zagledavši v knjigi »Zgodovina Cerkljanske fare" mej odličnimi Cerkljani tudi našega urednika, tako ljut, da niti knjige kupiti ni hotel in se je nepo-voljno izrazil, to je popolnoma naravno. Karlin bi ne bil več Karlin, da se je obnašal inače.
Slika Emspielerjeva
v veliki obliki
krasno izdelana dobiva se po 50 kr. v
»NARODNI TISKARNI".
H-
Krasno izdelana
i@(Mai totidM
v veliki obliki, v dveh barvah na karton tiskana, dobiva se v
»Narodni Tiskarni"
po 30 kr., po pošti po 35 kr.