Ako se rabi namestu šant domače sveti, gre v krajnih imenih tudi to pisati z veliko začetnico : S v. L ol v -renac, Sv. Le'nart, Sv. KrPž, Sv. T r o j P c a. Ako se piše le : sveti Lov renac. pomeni to svetnika, ne kraja, ki se po njem imenuje.»» — Gospod pisatelj sam pač ne misli, da bi se ne dalo nič ugovarjati njegovim pravilom, toda glede na našo kolikor toliko določeno in ustanovljeno pisavo se mi zde ta pravila ne samo trdna, ampak tudi jasna in lahka. Da torej ne bode omahovanja in nejedinostiv poprimimo se jih vsi in se ravnajmo po njih dosledno!
Poleg prejšnjega nasveta bodi še nekaj preprostih besedij o naši pisavi.
Večkrat sem slišal in čital, da seje kdo skliceval na staroslovensčino tako-le: «V staroslovenščini se piše tako, torej se mora tudi v novoslovenščini tako pisati.« Taki prijatelji staroslovenščine naj pomislijo, da sedaj nismo več v dobi staroslovenščine, ampak onega jezika, ki ga govori naš narod sedaj. Staro-slovenščina nam v dvomljivih vprašanjih lahko kaže pot, lahko nam pomaga odpraviti napake, a nikar, da bi ji dajali več veljave, kakor sedanji govorici našega naroda. Kaj bi rekli onemu, ki bi hotel laščino, francoščino in druge romanske jezike popravljati po latinščini? Zato treba v tej reči ravnati jako zmerno. Pred dvajsetimi leti so nekaterniki kar šiloma rinili nazaj v staroslovensčino, napravili pa so le mnogo zmešnjave. Torej — kar je prav!
Natisek, vtisek. Pred par leti me je dober opazovalec našega pisanja opozoril na napačno pisavo «natis« in «vtis». Korenina je tisk. Iz korenine se sicer izbrusi k v drugi vrsti: natisniti in vtisniti, a prikaže se v peti vrsti: tiščati, stiskati. Potemtakem se je k napačno izpustil v omenjenih besedah, in pisati se mora prav: natisek, vtisek, pritisek, od-tisek. Knjigarji naj torej izdajejo knjige v «drugem natisku«, in na naslovni strani knjige naj se čita n. pr.: «Drugi pomnoženi natisek«.
Izvršiti^ završiti, zvršiti. Hrvatje pišejo «izvršiti» in «za vrši ti«. Hrvate smo posnemali mi in uvedli omenjene tri sestavine. Pri glagolu vršiti pazimo premalo na njegov pravi pomen, ki je: dokončevati, do vrha narejati ali spravljati. Navadno pa nam pomeni vršiti in vršiti se isto kar: «delati» in ((goditi se«, kar ni pravo. Potemtakem rabimo le take predloge v sestavinah, ki pomenijo konec ali dokončano dejanje, torej najprej s: zvršiti. Izvršiti bi bil nepotreben, ko bi prav umevali pojem glagola vršiti. Neprimerno pa je pisati «završiti», ker za ima nekoliko drugačen pomen, kakor dokončati dejanje. Oni, ki je pisal prvi «završiti«, mislil je pač pisati savršiti — zvršiti. Pišimo torej : zvršiti in dovršiti.
Poduk in pouk. Nekdaj smo pisali samo «poduk» in «podučiti». Pred kakimi desetimi leti so začeli pisati «pouk», češ, ((podučiti« je narejen po nemškem ,unterweisen\ ,unterrichten\ Res, pisali smo kar z večine «pouk«, da bi nam ne očitali nevednosti. Vendar sem vedno dvomil, ali je «pouk» res boljši in pravilnejši kakor «poduk«. Mislim, da je narobe. Ce je narejen «poduk» po ,unterweisen', narejen je še bolj «pouk» po ,belehren\ Pri Dalmatinu čitamo za ,unterweisen': «podvižati»; vendar piše tudi on «podvučiti«. Bila je torej ta sestavljenka že takrat znana in v rabi, pač ne skovana šele po omenjenem vzgledu. Zato mislim, da dajmo «poduku« brez skrbi domovinsko pravico, katero smo mu kratili brez razloga.                                        (Dalje.)
Zastavica in slovstvena vaja.
Povejte mi besedo, ki je ime umrlega slovenskega učenjaka, ako citate besedo prav. Ako jo citate narobe, dobite ime živečega slovenskega pisatelja. Oni izmed srednješolskih dijakov, ki mi prvi naznani to ime in pove še kaj malega o obeh možeh, dobi za nagrado IV. letnik «DOM IN SVET»-a.
Urednik.