Štev. 40. Cena ednoga drobca 60 fil. Glasilo Prekmurskih Slovencov. Cena na leto 20 K., na polleta 10 K., na štrtinleta 5 K. Urednik i izdajatelj Klekl Jožef vp. pleb. Črensovci Prekmurje Rokopisi se ne vrnejo. Oglasi (inserati) se sprejmejo. Cena za eden kvadratni centimer 1-30 fil. za ednok, za večkrat popüst Odprto pismo „odseki za prehrano v Ljubljani!“ Poštüvani Odsek! Celo Prekmurje zdigne svoj plačni glas, svojo jočečo tožbo proti tebi. Če maš srce, nas boš poslühno, če nemaš srca, si za večno pokopao državno miseo v Prekmurji. Naša tožba je večmesečna, naše skuze so že zrasle na velike deroče vodine, i ti se li ne geneš, ti li delaš tisto z nami, ka postava ne dovoli. Svojo zadnjo prošnjo zdignemo zdaj do tebe: odpravi monopol, odpravi proti postavno ravnanje, da poleg tvoje krivde nesme ubogi Prekmurec svoje živine, svojih svinj odavati prosto v Jugoslaviji Našoj živini, našim svinjam ti določaš cene, ti nam zapiraš mejo v Medjimurje, na Štajarsko, ti pot trgovcom teh krajov k nam. Zato ka smo, goli, nagi, bosi, izstradani, smo prisiljeni tvojim küpcom odati, po tvojoj sramotno nizkoj ceni svoje zadnje svinče, svoje zadnje marše i si küpiti predrago obleko, obüteo, mast melo. Tvoji küpci, so milijonarje, tvoji odajalci so siromaški ljüdje, šteri na 2—3 plügah zemljé moro najmenje pét, včasi deset ljüdi hraniti. Tvoji küpci vsi se ne morejo hvaliti, da so se borili za novo državo, — pozvedávaj malo, pa zveš, da so nešteri polegnoli, kda so prišle jugoslovanske čete i ešče dnesden se majo za Madjare ne pa za Slovence, čeravno so slovenskoga roda — tvoji odajalci so pa v velikom računi delali, trpeli za novo državo, se svojega slovenskoga pokolenja ne sramüvali i se ga ne sramüjejo, so zavedni Slovenci. Pa ti li te prve podpiraš proti drügim, —- bogatim daš roke i puniš žepe, siromakom pa daš plüsko i trgaš ž njih zadnji filer, šteroga moro tádati za drago obleko i živež te, kda ž njegove živine svinj drügi poceni lehko živejo, Poštüvani odsek! Prosimo te, odgovori nam, poleg štere postave delaš ti to? Našim je v uradnom listi naznanjeno, da je prosta trgovina. Poznaš naredbo 238. uradnoga lista, poleg šteroga je „silje, živino, svinje itd. v drüge pokrajine kraljestva popolnoma slobodno izvažati? Daj nam odgovor, zakaj se ne držiš orsačkih predpisov? Zakaj devaš vajat na naše izstradano dobro ljüdstvo? Zakaj dovoliš, da tvoji küpci gučijo, da so oni zdaj „mali bogovje“ Prekmurja ? Zakaj vmarjaš že itak pohenjavla- joče zdihavanje državne misli, zakaj zavedno ljüdstvo da si vnogi ž njega žele raj šterokoli najpozadnjejšo državo sveta za mater meti kak svojo milo, sladko, mater štera ga rodila, štero vroče ljübi i njej joče na prsah zaman za pomoč — to bogato Jugoslavijo. Odgovori na to poštüvani odsek. Odgovori, zakaj podiraš z krvavimi težavami zidano delo narodnih delavcov toga ljüdstva? Odgovori, keliko i komi plačajo za té monopol tvoji küpci? Na koj ido, tej penezi, našega siromaškoga ljüdstva? Lehko na podporo tistih listov, šteri nam vero blatijo i preganjajo tiste, ki nas zagovarjajo? Ali morebit v kaso demokratskih liberalcov, da bi pri bližnjih volitvah za drage peneze dobili düše tistih Prekmurcov, šterih živino si prle fal ž njih ztrgao? Daj odgovor! Odgovori, poštüvani odsek, zakaj rekviriraš? Ne zagovarjaj se, ne pravi, ka küpüješ. Ne, — spoznaj, pristani v to, da rekviraš. Ka je rekviracija. Prisiljena od daja živine po določenoj ceni. I v Prekmurji se to godi. Ti določiš ceno, ti določiš küpca, Prekmurci pa so prisiljeni po tvojoj določenoj ceni odati, ar ovak do nešterni od gladi vkraj, drügoga zima mori, da se nemre v koj oblečti ali kaj si obüti, tretjimi pa živina spokaple, ár je nema s česom prehraniti. Ali ne ve morebit poštüvani odsek, ka v Prekmurji vozič krme košta 400 koron. Njemi je mogoče tüdi znano, ka od agrarne reforme določene cene za travnike ne valajo tü, nego dosta višiše i ka se nišče ne pobriga, ka bi té krivice, odpravo? Drago küpiti krmo — pa večina kmetov jo more küpiti posebno na Dolenskom — marho pa fál posili tá dávati, je ne samo rekviracija, nego najkrivičnejša, v nebo kričeča rekviracija. Poštüvani odsek! Odpüsti mi, lehko si ti ne vse tü kriv, lehko delajo v Prekmurji brez tvojega znanja tvoji küpci dosta, ka ti ne veš i ti verješ njim, da je vse v redi? Odpüsti i pridi! Pridi pa me poslühni. Jaz sem sirota, orožja neimam, pridi, tebi se tožim, ki mi moreš i si mi dužen pomagati, ar si ti moja višiša oblast. Pridi pa poglej moje nevole, moje globoke rane i mi je zvrači. A pašči se, da če včasi ne odpraviš krivice i ne raztegneš za celo Jugoslavijo obstoječo pravdo prostoga trštva tüdi na jugoslovensko Prekmurje, nesi več odsek za prehrano, nego „odsek za gospodarsko i narodno smrt Prekmurcov“. Prekmursko slovensko ljüdstvo. Ki ma kaj k odaji, ali kaj šče küpiti, naj glasi v NOVINAH. 2 NOVINE 1920. 3. oktober Položaj v Prekmurji. Dugo in mirno smo gledali dogodke, ki so se godili v Prekmurji po vojaštvi. Mučali smo. Ne smo šteli govoriti, čakali smo, morebiti se pobogša te sramoten položaj. A britko smo se varali. Kem duže, tem hüjše se godi. Vsaki potrpežljivosti more enkrat konce biti. Tak i tüdi naši. Duže nemoremo prestati toga vnogoga sekiranja, šteromi je naše mirno prebivalstvo podvrženo v celom Prekmurji. Pitamo, gospoda, ali je li ne zadosta nam Prekmurcom, ki ste nas v gospodarskom na vse kraje tak okoli zagradili, da se niti genoti nemoremo? V eden mali trikot ste nas potisnoli, iz šteroga ne mogoč včiniti niti en korak. Če ščemo iti dalje notri v Jugoslavijo prek Müre, nepüstite nas brez izkaznic. I to izkaznico kak težko dobi človek! Zdaj že sliko (fénykép) more meti vsakši, ki šče prek Mure iti v Medjimurje. Dragi Prekmurec, premisli si samo, kak boš mogo nadalje živeti, nemoreš iti nikam, kje bi si kaj küpo, ka ti je potrebno. Prek Müre te nepüstijo, vojaki ti vkraj zemejo vse nesmileno, či si kaj ščeš prinesti, v Austrijo te nepüstijo, od Vogrskoga niti nemo govorili. Oni ti pa nedajo nič. Ogülili so te že dobro, ta liberalska gospoda, žepe so si napunili, živino so ti po fal ceni zvozili, ti pa lehko gledaš skoz prstov. Pa te nesrečen naš gospodarski položaj njim ne zadosta. Še v tom malom koti nas tem bole muči, se- kira, izziva podivjano vojaštvo. Kelko sekiranja morejo prestati samo kolesarja, za voljo svojih kolesov. Če boš šo z Lendave v Mursko Soboto najmenje petkrat te dolspravijo z kolesa i notri ženejo. Vnogokrat še vkraj zemejo koles in dobro nabijejo. I to zato, vidiš, da maš biciklin. Samo en slučaj. Pred ništernimi dnevi se zgodilo v Dugovesi. Eden pošteni rokodelavec, zaveden slovenec ide domo v D. Lendavo z svojim kolesom. Pri dugoveški šoli ga stražnik stavi, legitimirati se more. Pokaže svoje legitimacije ešče sliko. Nikaj je ne vredi, vojaki ga v šolo potegnejo, nesmileno na pol mrtvoga ubijejo, koles vkraj zemejo. Vajenca, ki ga je po koles poslao z prispodobnim tálom dobro naklestijo. Na drügi dén sam gospod se javi znova pri vojaštvi: „kaj hočeš, ti grda svinja“ in ga v obraz poplüjejo. Komandanta straže seveda nindri ne najti. Gospoda, mi si vösprosimo takše postopanje z našim prebivalstvom. Mi smo še zato ne v Albaniji ali Macedoniji! Pritožba k višji oblasti je zobstom. Seveda, da g. podpolkovnik Lukič sam ide naprej z dobrim zgledom, kako more mirno prebivalstvo sekirati in izivati. Zdaj je že prepovedano meščancom v D. Lendavi se po trotoari (járda) šetati kre njegovoga stanovanja. Stražnik njegov vsakoga dolstira večer okoli ½9 vöre ž njega. Ga g. Lukič dao nopraviti lehko! Mi smo ga plačali, zato pa tüdi ščemo po njem hoditi in zato je. Da, kak Slovenski Narod piše, On je Bog Prekmurja! Ali pitamo g. Lukiča, je on storil le en korak za Prekmurje? Pa čüdno kako postopa te človek z onimi lüdimi, ki so za osvobojenje Prekmurje telko včinoli! Da je enkrat g. dr. Slavič dospel v Lendavo, komi jedino ima g. podpolkovnik zahvaliti, da je zdaj Bog Prekmurja, niti njemi telko prostora ne šteo dati v dvorišči Krone, da bi z svojim vozom pod streho stopo. To je „autogaraža“ seveda za tistiva dva automobila, šteriva je zaplenil v Lendavi. Prostora je pa bilo poleg automobila še za 3—4 vozove. Čemi je vse to izzivanje in sekiranje našega trpečega naroda? S takšim postopanjom našega naroda nigdar ne pridobite za sebé. Lepše si trbej djati z prebivalstvom i potem ne bo telko nezadovoljnosti. Podlistek. Kak je prišla naša vladarska rodbina do vlade. Pred nekaj več kak sto leti so vladali nad Srbijo Törki. Oblasti v deželi so se polastili janičarji, najdivjejši törski vojaki, ki so ne šteli bogati svojega sultana v Carigradi ne drügih törskih oblastnikov, in so zvršavali nad ljüdstvom grozna nasilja. Prebivalstvo je sprevidilo, da ne pomoči od niket in da bo popolnoma iztrebljeno, če si samo ne pomore in se je pripravljalo k upori. Törki so to zasledili in sklenili zahrbtno pomoriti vse odličnejše Srbe, da ljüdstvo ne bi melo voditelov. Janičarski načelniki so se razdelili po deželi, pozvali so k sebi ednoga in istoga dneva té na ednom, drügi na drügom kraji odločnejše Srbe pa so je spoklali. Vseh pa so ne mogli dobiti v roke, ár je dostim to dišalo in so ne šli na pozvanje, drügih pa po priliki ne bilo doma. Glas o groznom klanji se je razneseo po deželi in vsaki, ki je vujšeo smrti ali pa si je mislo, da je on tüdi med zapisanimi, je bežao v loge in gore. Med drügimi je tüdi vujšeo smrti Jüri Petrovič, siromak, šteri je meo siromaško kučo, ovači pa je deloma kak najemnik (béres) delao pri törskih posestnikih, deloma tržo s svinjami — stari oča našega zdajšnjega vladara. Zavolo njegovoga črnoga obraza so ga Törki imenüvali Karadjordje ali po našem Črni Jüri. Bil je izvenrédno hraber in bojevit in razumen proti Törkom grozen, a ovači pa dobroga srca in pošten. Od malih let si je premišlavao, kak bi oslobodo domovino. Zavolo toga se je drüžo z hajduki, to je s tistimi, ki so pred Törki zbežali v goré in v loge in od tam napadali Törke, se z njimi vojsküvali in pri njih ropali, krščenike pa branili in zagovarjali. Törki so s prva ne znali če je on tüdi hajduk, samo to so znali, da je pri Srbih jako ugleden in priljübljen. Šteli so ga bujti, samo ka njim je vujšeo in zbežao v logé. Nekaj dni po tem klanji, dné 14 februara 1804 se zberé nad 500 Srbov iz različnih krajov, ki so vujšli smrti, o vési Arašec blüzi Kragujevaca na skrivoma k posvetüvanji! (tanačüvanji) Vsi so bili edini, da se morajo postaviti s silo proti, če neščejo, da da bi jim prejšeo narod. Mogli so voliti voditela in to se je kak pripovedava nekši mož, ki je bio navzoči od začetka dokoma, tak zgodilo: Jüri je nastopo in pravo: „Čüjete, bratje! Če začnemo to delo, trbe izbrati ednoga, ki bo naš poglavar, šteroga vsi moremo bogati, ar ovak; pa brez toga nemremo, da bi kaj začnoli.“ Nato je pravo bukoviški pop Stanazij: „Tak trbe, brat Jüri! — jaz, prvi in tak tűdi vsi tű ščemo, da nam ti postaneš starejšina in poglavar, in mi te ščemo vsi bogati.“ Dobro je — pravi Jüri — jaz ščém povsod z vami, neščem pa pred vami. Tü je Stanoje, tü je Vula, tü Máte 5 koron? plačajte je za Novine. Bližajo se volitve, potrebne so krščanske Novine! Naročite si je. Do novoga leta samo 5 koron. Ki pa pošlje 10 koron, dobi ešče kalendar coj. Evangeličanci naročite si Novine. Izvoz živine. Na posredüvanje kmečke zveze za Prekmurje je predsednik deželne vlade dr. Brejc naznano, da je izvoz živine iz Prekmurja v Slovenijo, Medjimurje ali Hrvatsko popolnoma prost, tir se naj vsaka kršitev te naredbe taki naznani vladi. 3 NOVINE 1920. 3. oktober Osebni promet blüzi demarkacijske črte. G. civilni komisar v M. Soboti z dogovorom vojaške oblasti odredi sledeče: Prestop prek dem. črte se dovoli izključno samo posestnikom, ki majo na obeh strani dem. črte svoje zemljišča in samo zavoljo obdelavanja teh zemljišč. Prehod se pa dopüsti samo na mestah, štera vojaška oblast določi. Lastniki zemljišč na obeh strani granice morejo meti potrdila vödana od občinskih uradov, potrjena od pristojne orožniške postaje in od civ. komisara, v D. Lendavi od namestnika civ. kom., v šteri potrdilah more točno biti zapisano, kelko ma tü in onstran dem. črte zemlje. Ta potrdila se morejo potem vi- dirati od strani komande v M. Soboti ali D. Lendavi. Drugim osebam je dovoljen prehod na Madžarsko samo prek Gyekenyeša, v Nemško Austrijo pa samo prek Špilja. Samo v slučajih smrti ali bolezni, ki pa morejo biti dokumentárično dokazani, se morejo izjemoma dati iz vidirati potni listi. Naročte si Novine. sta kneza Marko in Teodozij, pa vzemite koga ščéta, in jaz ga ščém najbole bogati. Zdaj se ništerni udeleženci obrnijo k Stanoju Glavoši i njemi začnejo prigovarjati, naj sprime starešinstvo mož njemi odgovori: „Dobro, bratje, jaz sam hajduk in mené bogajo in poslüšajo hajduki; ali celi narod so pa nej hajduki pa povejo ljüdjé zütra: kama naj idemo za hajdukom. Hajduk nema kuče in stanovanja: zütra, če nas napadejo Törki, de šo v gozd, a mi pa ostanemo na bojišči, da nas Törki robijo in plenijo. Sostavite si kakega človeka za voditelja izmed vas, šteri je dozdaj živo z narodom, a jaz bom delao keliko mogoče, kak do dozdaj.“ Kda ponüdijo Teodoziji Mariževiči, uglednomi knezi starejšinstvo. odbije z izgovorom, da neimre biti načelnik hajduškim četam. Kda pa pá ponüdijo Jürji in on odbije, ga pita pop: (Dale) Glasi. Zaupniki kmečke zveze iz vseh far i občin se prosijo, naj zastalno pridejo v Beltince okt 4. v pondelek predpoldnom ob 10. v občinsko hižo. Jako važno. Goričancom odgovor. Pišete ka je na Vogrskom kila železa 16 koron v Soboti pa 24 koron, platna meter tam 70 koron tü pa 58 koron, čeravno je vogrski penez na pol menje vreden, kak naš jugoslovenski. Tam kak pišete živina ma ceno i si siromak li nekaj ležej küpi, tü je pa vse drago, živina pa fal. Mi vam odgovorimo da prav mate. A ne pozabite, ka samo tožba nikaj ne valá. Kak dugo bi že lehko ves za vesnicov stopila, v vrste naše krščanske kmečke zveze (kisgazdapárt) i ostre proteste pošilale proti krivici. Mi to delamo toti i smo vnogo krivic že odpravili a dokeč se celo Prekmurje ne potegüje za svoje pravice, mi malo, dosegnemo. Ne tožite, nego drüžite se v krščansko kmečko zvezo. Njena politika je proti odiranji kapitalistov, proti izcecanji siromaškoga ljüdstva. Čtite naš list, pa spoznate to! Že so nam ga celoga zaplenili, kda smo vas tüdi, branili, že se nam več reči ne dali štampati, ali štampano zbrisali zato, ka smo glas zdignoli proti krivicam za volo šteri se vi tožite. Ne pozabite dale, ka cene se zmerom preminjávajo. Pred pár meseci so v Pešti nezmerno vekše cene bile, Mi smo je iz samih peštinski listov spisali ne pa iz prstov scécali. Pa so zdaj tüdi reči štere so tam dosta dragše kak prinas a so pa tam tüdi preci falejše kak prinas. I cene so ešče nindri ne stalne. Preminjavajo se i bodo se ešče en čas. Kda stalne, postanejo, te se pokaže, kje do vekše ali menše, tečas soditi ne moremo, a dužni smo se pa braniti proti krivičnim cenam. Ne pozabimo nadale, ka na Vogrskom je 10 milijardov letnih stroškov več kak dohodkov. Prečtite od 15. sept. vogrske liste govor ministra finančnoga. Te vam čarno na belom po kaže, ka je tak i listi ljüdstvo karajo naj bo zadovoljno i plačüje dačo, ár ovak orság ne more obstati. V Jugoslaviji je dva milijarda stroškov več kak dohodkov. Oba orsága sta betežniva i zvračita se tak, če ljüdstvo spozna té beteg, svojo dužnost včini, de potrpljivo, i v potrpljivosti iskalo pomoč i vrastvo na orsačke rane. Stopite veliki i mali kmeti vsi v kmečko zvezo, na dajte se zapelati od agentov, ki vas vznemirjajo i vsi vküp se vojsküjmo za svoje pravice ar to je istina, ka ka se zdaj dela v Prekmurji, je v nebo kričeča krivca i do zadnje kaple krvi se bomo proti njej vojs- küvali. A kda to vojsko napovemo, povdarjamo, ka je država nikaj ne kriva, ona naj kvára ne trpi, nego samo krivci, špekulantje, liferantje i njihovi pomočniki kje koli i štokoli so. Mislimo, ste zadovoljni z našim odgovorom. Predsedništvo deželne vlade za Slovenijo z porazumom z oblastjov dravske divizije je odredilo 1. sept. 1920. št. 9811., da se rekrutiranje v Prekmurji odloži na poznejše čase. Prpravljalna dela pa se morejo zato po občinah nadaljavati in dovršiti. Maribor. Na mariborskoj javnoj bolnici se je ustanovo oddelek za spolne i kožne betege, šteroga vodstvo je prevzeo primarij dr. Robič Hugon, šteri je bio večletni klinični asistent v Beči t v Gradci. Hodoš. Porodila je tü trojčeti edna ženska, vsi so zdravi, mati i deca. — V ednoj familiji so jeli kačke gobe, štere so meli za blagvi. Pet ljüdi je mrlo od njih oča, mati i troje vekše dece, ostao je samo 15 let star sin, šteri je te ne bio doma. Novo podporo dobi liberalna stranka v Prekmurji. Bivši franciškam O. Hilar, posvečeni dühovnik, zdaj Gabor Matjaš glasi, ka pride v Beltince k agrarnoj reformi na pomoč. Pomilüjemo g. Falera, ka je takšega pomočnika dobo, šteri je dvakrat devao izpit za železniško slüžbo pa ga li ne mogo napraviti. No pa za kortešüvanje zato dober bo. Edno je samo težava, izmed vnogih zvoljenih „žen“, si ne ve štero bi si vzeo. Svinjsko senje v Maribori. Na senje so prignali ešče od Lotmerka i za edno od cecka odstavljeno prase se je plačüvalo od 160 do 200 koron, za vekše svinje pa od 26 do 30 K po kili. Vüpamo se ka nam naš g. c. komisar tüdi da dovoljenje v Maribor na senje goniti i županom da na glas, kak naj napravijo potrdila za küpüvanje. Prosimo ga za to. Cena mesa v Maribori je: teleče 20—22 kron, govedina 18—20 koron po kili. Ki se šče kšenki voziti, naj ide v Nove dvore. Tü majo liberalci brezplačno foringo na razpolago za vsakoga, ki šče viditi od lica do lica liberalnoga svétca dr. Novaka v Čakovci, šteri vtegüje svoje prste po Prekmurji z Videcom kuršmitom vred ka bi konči eden z med njidva rad postao naš liberalni poslanec (követ). Tanačivamo njemi, naj pazi na prste, ka de bit po njih, foringo pa najbole siromakom razdeli. Nesramno kortešeranje! Rusko-Poljska. V Rigi se vršijo mirovna pogajanja med rusi in poljaki. Na fronti se dale bijejo. Polske čete so zasedle Luck. 4 NOVINE 1920. 3. oktober Prekmurski glasnik piše, da se kmeti naj nedajo voditi i včiti od klerikalcov. Klerikalci niti neščejo včiti naše poljedelsko ljüdstvo, da mislijo, ka naše prekmursko ljüdstvo tak. dobro zná kak trebe orati in sejati, da se njim ne trebe včiti od kr. notarjov in živinozdravnikov toga dela. Naj prej globše orjejo, te tanáč njim davlejo prišleki z onkraj Müre, te bode zemlja bole rodila. To pri nas že najmenši kmet znao prle kak ste vi sem prišli. Ali gospoda okoli „Prekmurskoga glasnika“ res to mislijo da naš poljedelavec nič ne razmi! Da samo oni znajo vse? Zakaj so pa te tam onkraj Müre ne navčili bolje svoje ljüdstvo poljedelstva. Naj samo poglednejo ta gospoda, polje okoli Ormoža in Ptuja, bodo že vidili, kje orjejo globle tam ali v Prekmurji, kje bole razmijo poljedelstvo tam, ali pri nas. To pa stalno, da od liberalski gospodov se naše ljüdstvo nigdar ne navči poljedelstva i tüdi nedá voditi. Pozna ti gospodov šteri plüg? Razumi k poljedelstvi? Pa te tej ščejo voditi naše kmetsko ljüdstvo? Či što, te najoprvim naši gospodje majo pravico voditi naše ljüdstvo, ki so vsigdar ž njim bili, ki so vsigdar na srci nosili blagor i dobrostanje našega naroda že te, da so liberalci niti ne znali če jé na sveti Prekmurje. Pitamo vas, kaj ste nam dobro dali, kaj ste nam prinesli z onkraj Müre? Te ogromne davke, da nas mučite na vse strani, da nas ogülite oderete že skoro! Ali more biti to, da smo že skoro goli in bosi, da nemamo nikaj, ka bi si v roke vzeli dokeč ste se vi zabavali in pomagali liberalske bogataše in miljonare? Na to vse nam prle dajte odgovor gospodje okoli Prekmurskoga glasnika, te stopimo z vami v guč. Že fest pijejo od krčme do krčme za našo fal živino razni „fini“ gospodje i širijo liberalno demokratsko stranko Črensovska „Fana“ i beltinska „Huberava“ gostilna se sramüjeta. — Mi ešče bole. Ki ma duge z Austrije dobiti, njemi bodi naznanjeno, da po določili mirovne pogodbe se njemi te popolnoma mora povrneti ešče v naturi, če tak žele. Ki ma kaj za terjati naj se obrne na drüžbo „Repatria“ v Ljubljani, Kolodvorska ulica 8. Tkalnico za platno — po domačem povedano krosna — si lehko ogleda v Maribori v Kaznilnici, Pobrška cesta. Če je tkalnica nove forme, de jo vredno ponarediti i v Prekmurji razširiti kje se teliko lenü pova. Tkalci poglednite jo. Velika krivica! Direkciji za agrarno reformo na znanje! 136. naredba ministra za agrarno reformo določa, da se od plüga zemljé osemkrat, od plüga travnika pa desetkrat teliko mora arende sbrati kak je ka- tasterski dohodek. Za razmerjenje ednoga plüga se računa deset koron. To je bila lepa odredba a podrejenci g. ministra, so toj odredbi v Prekmurji figo pokazali. Že smo omenili, ka so Bistričanci nazaj dobili 1390 koron od beltinskoga sekrestra. Pa občina pravi, da stem še ne zadovoljna. Mi ne vemo, ma prav ali ne več térjati, nego teliko, znamo ka na desétjezere leži penez našega siromaškoga ljüdstva krivično pobranoga v kasi, pod nadzorstvom agrarne reforme. Glejmo znova en zgléd. Občina Lipovci je dobila z árende 11 i ¼ plügov senožati, štere so v 5. razredi i katasterski dohodek ednoga plüga nosi 8 koron 03 filere. Od ednoga plüga bi zato Lipovčarje dušni bili pláčati 80 koron i 03 filerov, plačali so pa od procele 130 koron. Meli so 22 procel, na plüg pride tak 260 koron arende to je trikrat teliko so plačali ubogi ljüdjé arende, kak bi dužni bili. Pitamo agrarno direkcijo, zaslüžijo tisti sekvestri, ki so si niti teliko trüda ne vzeli, da bi poglednoli katasterski dohodek i po njem zračunali arendo, da bi duže zvršavali svojo „imenitno“ slüžbo? Ali je direkcija zato bo morebit zagovarjala, ar se vüpa, ka do dobri kortešje za demokrate i samostojne? Zahtevamo odstranitev nevernih uradnikov taki i povračilo naših krivično sterjanih penez. Cena živine v Maribori i prinas. Naj vam krv ne zavre, dragi Prekmurci! Zadnji tork, kda je v Maribori senje bilo, so té cene valale: za najbole sloko živinče 10 K., sa naj debelejše 14 K., za breje i dojne krave pa 17 K., po kili na živo vago. I Prinas? je ne to v nebo kričeča krivica? Zato pa zahtevamo naj se pravde spunjavajo i je prosta trgovina z živinov v Prekmurji tak kak po celoj Jugoslaviji. Svojo zahtevo naznanimo g. c. komisari i njegovomi namestniki kak i g. orošniškomi majori pa se vüpamo, ka pravdi ali spravijo veljavo ali pa odstopijo od svoje slüžbe, ár če nemajo moči, da bi se pod njihovim ravnanjom pravda zdržavala, so dužni tistomi dati mesto, ki de hasno državi z obdržavanjom pravde. Beltinske spake? Pod tem naslovom so prinesle „Novine“ sept. 19. eden članek! Spaka je ravno ne tak velka bila, kak je to člankar popiso. Naimre vsi, ki so se udeležili te orlovske veselice — pitajo, ka za spake je tam bilo? Pisatelj toga člana spozna to, da je prireditev lepo izpelana bila. Ali telko še ne privošči Orlom, da bi na pisao in povedao, da je na telko lepa bila, da nanč od vözšolani bi nej telko človik čakao. Čast njim, ki so predavali in tistomi ki se je ž njimi trüdio! Šteri so nazoči bili znajo, kakše je preda- vanje bilo, naš preveč „krščanskoga mišlenja pisatelj“ je ne najšo več reči pohvalénja, nego na vsakom koraki je samo spako vido. Najvékšo spako je vido on v plesi, in vu svojem člani tak naprej — dá kak či bi ravno Orli krivi bili — od šteri pa vsakši zna, ka so se z celov močjov branili proti plesi, in gda so vidli, ka jo nej mogoče prebraniti, so domo odišli! Ali je to spaka bila? Rajši dopüstiti ples, kak goste priti in piti gledati in ob to brez razuma pijane viditi? To bi se gvüšno zgodilo, či bi plesa nej bilo! Spaka je to, či so gančonci vogrski spevali? Pesem je mednarodna! Ravno tej gančanci so najlépše slovenske in čehške pesmi tüdi spevali! „Vino — je teklo“ piše — zakaj pa inda nej spaka, da bole teče? Ali zna biti, ta veselica je kriva, da so z Huberovi kačüh leder dojzrezali? Šteri so plesali — so nej meli časa dojrezati! Mi smo proti plesi — nego pri toj priliki je nači nej moglo biti. — To so tiste beltinske spake, štere je samo eden človik vido za spake. Nego so spake, kere so prave spake — od tisti pa bomo na drügom mesti pisali — in naj na té spake pazi tisti šteromi je velka briga zato, da dá veljavo pravdi. (Te članek smo tüdi objavili za pravice voljo. Op. ured.) Gospodarska zadruga. Od Gospodarske zadruge, štera ma svoje podrüžnice tudi v Prekmurji razširjajo gotovi ljüdjé i to so židovi pa trgovci, šteri se bojijo konkurence pa za svoj ogromen dobiček, lažljive glási. V pojasnilo ljüdstvi pa naj bode eti podatki, šteri so bili od gospoda revizora uradno potrjeni. Gospodarska zadruga je mela v svojem drügom poslovnom leti 2193 zadrüžnikov, šteri so vplačali deležov v sküpnom zneski 154.802 K. Celotni promet je v imenüvanom poslovnom leti znašao 186,733.069.20 K., in je dosego 328.909.88 K., čistega dobička, šteri se je po pravilih zadruge pripisao rezervi. Tak je rezerva znašala dne 1. julija 1920 l. 527.962.27 K. iz navedenih številk pač lahko vsaki vidi, v kakšem dobrom položaji je zadruga, da bi prišlo do poloma je izkljüčeno i da so glasi od strašnoga zgübička popolnoma zmišljeni. Zvün toga majo Prekmurci po velkoj večini samo deleže po 20 K., in v tem slučaji propada, (zavörtivanja) ka pa je nemogoče, bi zgübili samo 100 K. Dotične osebe pa, štere trosijo laži, naj ljüdstvo naznani načelstvi Gospodarske zadruge Gornjoj Radgoni, štera je bo sodnijsko zasledüvala. Vajenec (inas) se sprejme v gostilno g. Lenarič Viktora v D. Lendavi, ki je s poštene rodbine. 5 NOVINE 1920. 3. oktober Poslano. „Prekmürski glasnik“ mené napada, da sam jaz pri priliki kmečke zveze ogrske pesmi zahtevao igrati! Vojaška godba je igrala! Prekmurski glasnik bi mogo znati, da je pesem mednarodna. Vojaška godba bi pa ešče bole mogla znati, či slobodno ogerske pesmi igra ali ne. Bilé so pa ravnič tak hrvatske i slovenske pesmi tüdi kak ogrske. Bili so nazoči tüdi visiki vojški častniki, če se njim ne vidilo, zakaj so ne protestirali? Vaš namen je gvüsno bio po dühovniki edno vdariti. Či vi do za jütra 6—7 si date igrati, je nej nevola. Dostakrat iz inozemstva prestavlene pesmi tüdi! Jaz zato nemrem, či sam na Ogerskem zgojeni bio pa drüge pesmi ne poznam! Vi ste šteli mené na maloga napraviti — pa vas za gvüšam, ka sam v Prekmurji vekši postao. Vi ste šteli velki bi ti stem,— to je gvüšno, ka ste menši postali. To bi vas rad pitao, zakoj mené z kmečkov zvezov naprej prineséte? Ne politiziram! Menje brige mam ž njov, kak vi! Pišite dale, — bomo vidli što bode ménši! Vi bi radi pometati pri drügi vratojne vejte pa to, ka bi pri vas bole trbelo pometati. To je moj odgovor, — in kakšteč me bodete nadale blatili, odgovora ne dobite, ar vas za ménše štimam, kak do bi vredni bili na odgovor! DELI ŠTEFAN belt. kaplan Gospodarstvo. Prosto žganje. Po vseh pokrajinah Jugoslavije zvün Srbije se ne bo več plačüvala trošarina (poleta) od 20. septembra mao od onoga žganja, štero bodo posamezniki iz svojih pridelkov izdelali za domačo potrebo. Pitanje, kelko što smej žgati? Či je koteo ne vekši od 80 litrov, te vsaka drüžina, štera ne računa več kak pet kotrig, sme žgati 24 vör. Če od pet več ali od deset menje članov čte, dva dni; če pa od 10 kotrig več računa, slobodno žge tri dni. To se razmi, či vinske, drožje žgemo. Či pa jaboka, grüške, ne stisnjene vinske tropine žgemo se dvakrat tak dugi čas dopüsti žgati Pri stisnjeni, to je vösprejšani tropinaj pa trikrat tak dugi čas dovoljen. Če pa što zvün toga ešče več ma in šče žgati, od tistoga de že mogao plačati trošarino. (fogyasztási adó.) ■ Pri določitvi števila drüžinskih kotrig se računajo samo le oni, ki so 12 let stari. To ešče itak ne vse. Da že to znamo, te si moremo poskrbeti tis- kovine za to potrebne, dva izvoda: prijavnoga in preglednoga. Te tiskovine se dobijo pri financah ali pa pri gospodarskem uradi delegacije ministerstva financ v Ljubljani. Cena ene pole (2 lista) znaša 1 krono. Rubrike teh listov moremo spuniti, občinski predstojnik, podpiše in potrdi, da so podatki resnični in potem je nesemo k financam, šteri nam določi čas, kda lehko začnemo z žganjom. Ostro bodo kaštigani oni, ki bi duže časa žgali, kak njim je naprejpisano, ali na drügom kotlih, kak je prijavleni. Ta odredba vala od 20. septembra. Da tiskovine morejo že izpolnjene in od občinskoga predstojnika (župana) potrdjene prinesti k oddelki finančne straže, zato se priporača, da županstvo naroči potrebne tiskovine za vse svoje občane pri gospodarskom uradi delegacije ministerstva financ v Ljubljani. Finančni minister je notrivpelao pove dače na vino i méso. V Prekmurji za meso valá tista porcija, kak v drügih pokrajinah Slovenije, veljajo pa tisti predpisi kak so dosedaj veljali. Od vina več v Prekmurji ne bo trbelo plačati porcije nikomi; samo krčmari plačajo trošarino (ficerung) 14 kron od hektolitra. primešaj krmi; vsaki tjeden edno prgiščo, če se pa dava kak nadomestilo za krmo, te 2 prgišči. 5 zavojčkov Mastina, prahű za krmljenje zdrave, debele živine, za stvorbo belic i mleka, zadostüje za 6 mesecov za vsako živinče. Dobo je najvekše premije v Londoni, Parizi, Rimi, Beči. Na jezere gospodarov ga hváli i znova küpüje. Zahtevaj ga pri lekarnari (apotekari) ali pri trgovci, vsaki ga lehko prosto odáva. Ali pa piši lekarni Trnkoci v Ljubljani, Kranjsko, po 5 zabojčkov, Košta 30 K 50 fil. z poštninov. Mršavost (krlavost) srbeščico, kraste, lišaje, vniči pri človeki mast proti mršavosti. Brez dišeca i ne maže perila. 1 lonček za edno osebo s poštninov 12 K 50 fil. pri lekarni Trnkoci, Ljubljana. Edna Wiesevrste Werheimkassa in tri treverzi so taki na prodajo. Kje, se lehko pozve pri poštnom uradi v Beltincih. Portland cement i vapno se dobi pri Bratina Vekoslavi v Križavcih pri Ljutomeri (Lotmerki). Oda on tudi benzinmotor (peč) z mlatilnicov (gümlom) za 13.000 koron. Franc Seršen, trgovec v Ljutomeri pri cerkvi ma zmérom veliko zbiro lepoga i močnoga blaga za moške i ženske obleke, štere odava po najzmernejših cenah. Pri Seršeni se dobi tüdi vsevrste svilo za mlinska sita, (pajtlne) po najnižišoj ceni. orala (plügov) prvovrstnega amerikanskega vinograda v svetovnoznanih ljutomerskih goricah blizu Jeruzalema, in povrh 3 orale zemlje, se takoj proda. Gosposka hiša, klet, vinčarija, stiskalnica, cisterne, vse zidano, v najbolšem stani. Tüdi dobre vinske posode okoli 4500 litrov, se proda istotam. Natančnejša pojasnila pri odvetniku dr. Marku Stajnko, Ljutomer. za legitimacije izvršuju se v 10 minutah pri Eleku Schrantz v D. Lendavi (prek od cerkvi.) Tisk: E. Balkanji Dolnja Lendava. 6 NOVINE 1920. 3. oktober trgovina z mešanim blagom v Eckerovoj hiši Dolnja Lendava. Prodajamo vsefelé robo, imamo velko zalogo moški i ženski štofov in cajgov. Prodajamo moške i ženske obleke, nadale druke, cefire, platno i. t. d., kakor tüdi raznovrstno špecerijsko blago. Prodajamo vse po najnišiših cenah. K prodaji. V Dolnjoj Lendavi: 1 hiša z dvema stanovanjoma po 3 sobi, künja, klet in pivnica in z 8½ plügov prveverste zemlje. Edne gorice 7 plügov z hišov vret. Eden plüg goric brez hiše. 2½ plüga goric z hrambov. Edna gostilna najbolša Ferency-Halász. V Dugovesih: 1 verstvo stoječe iz hiše, štale 2½ plüga goric in 3 plüge oratje zemlje. 1 verstvo stoječe iz hiše, štale in 5 plügov zemlje. 6 plügov zemlje tüdi po plügih se oda. 4 plüge loga (šume.) Edna gostilna (Csipkés.) Ki ščejo küpiti, naj se obernejo k odvetniki Viljem Némethy dr. v Dolnjoj Lendavi. Gospodarska Zadruga za Prekmurje, Mursko Polje i Slovenske gorice r. z. z. o. z. odáva: razne tkanine za moške i ženske obleke, vseh vrst začimbe, črevlje, usnje (leder), deske (blanje), stavbeni les (za cimpranje), poljedelske stroje (mašine). Küpüje: pšenico, žito, kukorico, hajdino, proso, oves, kože, pač vse kmečke pridelke. Posredüje (pomaga küpiti) pri küpili vekših poljedelskih Strojov, kak parnih mlatilnic (mašin za mlatiti), motorov i. t d. Pravico küpüvati i odavati zadrugi majo samo kotrige. Nove kotrige (člani) se sprijmejo v zadružnoj pisarni v Gornjoj Radgoni i pri vseh podrüžnicah. Glavna trgovina i pisarna v Gornjoj Radgoni, Podrüžnice: Gornja Radgona, Sobota, Cankova, Dolnja Lendava, Radgona, Križevci pri Ljutomeri (Lotmerki), Beltinci.