*«. 40	Nedelia 3. oktobra	1937.
Jldect vihar
Povest iz prve indijanske vojne za Ohio — Po stariH virih pripoveduje Fric Steuben
»No, no, fantje, nikar tako divjel Jem, da se indijanski rod Seneka tudi giblje,« se je premišljeno oglasil nekdo pri vratih. Vsi so začeli vpiti nadenj:
»Lej ga, Jok, od kdaj pa tebi škle-pečejo zobje?«
»Rod Seneka? Ah, ti nam ne storijo nič hudegil« »Kako tudi, daleč so od tod!« »Germanski naseljenci so jim najbližji, tem pa ne bi škodoval njihov obisk.« »Cisto tvojega mnenja sem, Džoni.« Toda pravo besedo je spet povedal Šele L2im Koknej:
»2e dolgo bi rad spoznal rdeče vragove iz rodu Seneka!« — je zakričal v splošni prepir.
Smehljaje se ga je sosed potrepljal po ramenu: »Ti si fant od fare, Džim! Ti bi rajši pil indijansko kri, kakor tole slabo žganjico!«
Tedajd se je dvignil Gritjuz v vsej svoji debeli maščobni veličini. Treščil je s praznim kozarcem ob mizo in je hripavo rekel:
»Tako je, Džimi! Naj le pridejo! Enkrat smo že opravili z Irokezi.«
S temi besedami je mislil na pomor Loganovih svojcev. Grohot, vpitje, divji vzkriki so ga prekinjali, ko je nadaljeval: — »Tudi tokrat jim ne bomo prizanašali.« — Njegov glas je postajal Se bolj hreščeč- ko je izgovoril: »Vsak Indijanec je slab človek, samo mrtvi Indijanec je dober Indijanec.«
To je bila beseda, ki je bila takrat kakor pregovor razširjena med belimi graničarji, lovci in stezosledci.
Trenutek Je vladala tišina. Zunaj pred oknom se je čul lahen šepet, kakor da bi kdo škripal z zobmi, ali kakor da bi zaječala struna na loku, ki jo napneš za odstrel. Toda nihče ni tega slišal, nihče ni pazil na to. Gritjuzu so grmeče pritrjevali.
Ta pregovor, najpodlejši, kar se jih je kdaj izgovarjalo na svetu, Je takoj tu, ko je bil prvič izgovorjen, neverjetno učinkoval na strahotno duševno pokvarjenost razcapanih ljudi in je enako
FrilHia ■ »dežta aaatMfeoaa Je trepetala na krvavečem vrat«
strahotno uplival pozneje povsod ob
meji.
»To je bila beseda!«
»Povej še enkrat Jurij!«
»Preklemano. takšenle oštir pa zna povedati...«
»Izvrstno, Jurče, ti si povedal, kakor bi jaz zadel iz vse duše.«
»Smrt vsem Indijanceml«
Džim Koknej je skočil na mizo:
»Našemu oštirju Gritjuzu trikrat: živijo!«
In Džim Koknej je hotel ponoviti pregovor oštirja: »Vsak Indijanec je slab človek... ne, možje, ne znam ponoviti. Kako si že rekel, Jurij? Povej Se enkrat ... Vsak Indijanec...«
Tudi ostali so hoteli še enkrat čuti izrek ... Oštir, težak, debel mož zarip-lega obraza, se je čutil počaščen in po-laskan z učinkom svojih besed. Naslonil se je z obema rokama ob mizo in je rekel v tišino z debelim glasom, počasi in s povdarkom slehernega sloga:
»Vsak Indijanec je slab človek. Samo mrtvi Indi--«
Njegov glas je zamrl v grgranju, oštirjeve roke so šinile k vratu.
»Po.. po.. pomoč!«
Hropel je, kri mu je udarila iz vratu, oštir Gritjuz je omahnil nazaj na klop.
Prestrašeni so planili možje pokonci. Vsi, ki so sedeli naokrog, so videli pu-Sčico z rdečim nastavkom, ki je trepetala na krvavečem mesu vratu. Poleg oštirja Gritjuza se je s krikom zgrudil njegov sosed, takisto zadet s puščico.
Nepopisna zmeda je nastala. Prepa-deni so prevračali mize, kozarce, čutare, kocke so zaropotale po tleh. Nekateri so skočili po orožje, grabili so po nožih in po tomahavkih. Džim Koknej je skočil kakor panter z mize nekam v teman kot Tedaj je zadonel globok klic v beznico:
»Maščevanje za Loganal«
Takoj na ta krik sta v beznicl zaje-Čala 5e dva lovca. Dve pšid sta namreč bliskovito šinili skozi zadimljenl zrak. Eden izmed obeh zadetih se je prijel za srce in se je zgrudil. Drugega pa je rešila nenadna kretnja, da ni bil smrtno zadet, marveč samo ranjen v nadlehtje.
In takoj po teh dveh strelih je spet zadonel skozi okno v beznico globoki glas:
»Maščevanje za Logana!«
Tedaj pa je že tudi skočil neznan vi-
sok črnolasec pokonci ln je z enim samim udarcem puškinega kopita razbil svetilko. Tisti hip je zavladala črna tema.
Ali zdaj je pred oknom zadonel Indijanski glas, ki je izražal ogorčenje in obenem divje zmagoslavje.
»Udarimo na pse!« je zagrmel Džim Koknej. Ropot, kletve — in možje so dirjali skozi vrata na prosto.
Toda prvima dvema, ki sta se pojavila zunaj, sta dve bojni sekiri razbili glavo in sta se zgrudila kakor dve polni vreči. Strahotni irokeški bojni krik je zadonel belcem v ušesa... Zgroženi so se umaknili nazaj. Zadonel je strel in tedaj je kriknil nekdo: »Nazaj v hišo, zapahnite vrata!«
Tisti, ki je kriknil je bil Jok, katerega so nekaj prej zasmehovali zaradi njegove bojazni pred indijanskim plemenom Seneka.. Zdaj so ga ubogali, zaloputnili so vrata, v trenutku je bil zapah potisnjen naprej, obe okni sta bili takisto takoj zaprti z oknicami.
Strahotna tišina.
Naenkrat se je zunaj pred vrati oglasil divji, jokajoč krik, smrtni krik nekoga:
»Pomagajte, pomagajte, za božjo voljo, pomagajte---!«
Nenadno je glas utihnil. Spet je zavladala smrtna tišina. Možje v beznicl so komaj sopli.
Tedaj je izpregovoril Jok — ln njegov glas ni mogel utajiti trepeta:
»Postavite se ob stene, fantje, in vsak naj pove svoje Ime!«
Počasi so odgovarjali:
»Džoni Svamp! — Prvi,« je štel Jok.
»Tim Roli! — Drugi.«
»Džim Koknej! — Tretji!«
»Dan Ridž! — Četrti!«
»Tom Onej — lahko ranjen na roki! — Peti!«
Zdaj je nastopil premor.
»Dalje, fantje!« — je zamrmral Jok.
Molk.
»Za božjo voljo, ali nikogar več nI tu?« — je plašno vprašal Jok.
In spet ni bilo odgovora. Po dolgem močnem molku je Jok momljal predsei
»Manjkajo: Gritjuz, Harl Bovman, tvojega brata nI, Dan Ridž. TI ležijo tu v kolibi. Trije. Dalje, manjka Džoni Tod, to bi bili štirje. Toda manjkata tudi še Bob Lajton, Bob Sandi. — Kdo j« le bil, ki je prej zunaj zavpil na pomoč?«
(Dalje prihodnjih)
Matičkov žalosten konec
Spisal in risal Hotko D., uč. mešč, šole v Žužemberku
Pri prvem naselju je izstopil. Lepo ga sprejime ubogi, plahi Gedon, ki je nakladal na malega oslička borni pridelek, da ga ponese v mesto naprodaj. Ko je bil Gedon z delom gotov, ga pokliče: »No, Maitiček, zdaj pa kreneva na pot. V dveh urah že prispeva v Kairo.«
V Kairu je Matiček kar ostrmel. Občudoval je pisane hiše, napol gole črnce, ki so nosili na glavah banane bi druge sadeže. Čudil se je vozovom na dveh kolesih z volovsko vprego. Presenečen je vzkliknil: »No, ta je pa lepa! Takšno mesto, pa še avtomobilov nimajo in mapo! nagi so!«
Med potoma je pripovedoval, kako je zašel in kako ga je rešil neki človek. Zatopljena sta v pogovor in hitro mineva pot. Zdajci zaslišita silen trušč. Ge-cDotn zaustavi oslička, pred seboj zagledata četo kolonijalnih vojakov, ki hitijo na vežba.
Gedon mu je razkazoval stavbe, pripovedoval običaje in njih davno zgodovino. Nasproti jima prikoraka velik slon. Matiček se ni mogel načuditi, da velika žival tako kratko nosi svojega gospodarja Končno sta prispela na trg ter se prisrčno poslovila	(Dalje.)
Griia Kontnih i
Sončni žarek
{Po ruski pravljici.)
V borni koči poleg velikega gozda sta nekoč živela stara zakonca. Redila sta enega konja in eno kravo in delala na polju od zore do mraka. Gozd v bližini pa je bil tako gosto zarastel in teman, da si nihče ni upal stopiti vanj, da bi si nasekal drv za kurjavo. Stara zakonca in njuni sosedje so se morali zadovoljiti s suhljadjo, ki so jo nabirali o t robu gozda.
»Tako ne sme dalje ostati,« je rekla njena mati, ki ni rada videla, da bi deklica roke križem držala. »Moja hčerka se mora privaditi, da bo znala sama delati, sicer se bo polenila in nič prida ne bo iz nje, ko doraste. »Vzemi tole, dete moje,« ji je neki dan rekla in ji dala povesmo lanu, ki je bilo malone večje od deklice same, »pojdi v svojo sobo in predi.«

Nepričakovano sta stara zakonca dobila novorojenčico. Dekletce je bilo že ob rojstvu nenavadno lepo, z leti pa se je razvilo v čudovito zalo deklico, kakršne svet še ni bil videl. Njen obraz je bil sam smeh in ljubkost, in kdorkoli jo je pogledal, se je na mah čutil vsega srečnega in prerojenega. Od blizu in daleč so prihajali ljudje in se čudili sladkim jamicam okoli njenih ust in gladkim drobnim prstkom na njenih rokah.
In imenovali so jo Sončni žarek.
Mati jo je naučila kuhati, peči, šivati in presti. Hotela je, da njena hčerka ne bi bila samo lepa, marveč tudi delavna. Znala je delati tudi na polju. In glejte čudo! Kateregakoli dela se je deklica lotila, že je bilo opravljeno ko da bi trenil. Pa ne samo to. Kdorkoli jo je videl pri delu, je nehote priskočil in ji pomagal, tako da ji prav za prav ni bilo treba nič delati.
In deklica se je veselo zasmejala, vzela predivo in se zaprla v svojo sobo.
»Dr-dr-dr« je zabrnel kolovrat in predivo se je jelo razmotavati kar samo po sebi in kmalu so ležali na tleh veliki gladki klobki lepo sukane preje.
Deklica pa še ni dobro končala svojega dela, kar jo predrami iz zamišlje-nosti tenak glasek: »Škrt, škrt, škrt.« Iz luknje v kotu, kjer je stala peč, je prilezla ljubka siva miška in skočila na preslico.
»Kaj bi pa rada?« jo vpraša Sončni žarek.
»Kaj dobrega za v usta,« ji odvrne miška.
»No, ne vem. ali imam kaj zate,« pravi v zadregi deklica. »Pač, nemara bi ti ugajalo tole.« S temi besedami je ponudila miški košček slanine, s katero je mazala kolo pri kolovratu, da se je bolj gladko vrtilo.
Miška je hvaležno odskakljala.
Zdajci zasliši Sončni žarek težke udarce po vratih. In kaj mislite, kdo je prišel v sobo? Sam veliki kosmatinec, rjavi medved.
»Prišel sem, da se bova Igrala slepe miši«, izpregovori kožuhar.
Uboga predica! Tako zelo se je prestrašila, da od samega strahu ni mogla izpregovoriti. Zdaj pa ji je miška zaše-petala na uho: »Nikar se ne boj, jaz ti bom pomagala.«
Nato je deklica prevezala medvedu oči s predpasnikom, da je ne bi videl, in začela šteti: »Ena, dve, tri.« Miška pa je pri tem upihnila luč, tako da je bilo v sobi popolnoma temno. Nato je odpravila deklico v najbolj oddaljen kot sobe,
Miška je naglo skočila nazaj v svojo luknjo, mlada predica pa je smeje se sedla nazaj h kolovratu. In medved je uprl pogled v njem sončni obraz, ki sta ga bila sam smeh in sladke jamice ob ustih, in izpregovoril:
»Ali bi me hotela potegniti iz kože, dobra deklica?«
»Oh, to mi pa gotovo ne bi bilo mogoče,« je odvrnila deklica.
»Poskusi, morda pa se ti posreči,« ji pravi medved in iztegne šapo proti nji.
In deklica je začela vleči in vleči in — glejte! medvedov kožuh se je jel pomikati za njo, dokler ni padel pred njo na tla. Tisti hip pa je stal pred Sončnim žarkom krasen mlad kralievič in io smeje se ogovoril:

sebi pa je privezala okoli vratu vrvico z zvončki. Urno, kakor zna to samo miška, je poskočila in se zasukala po sobi, pri čemer so zvončki na njenem vratu cingljali, da je bilo veselje. Neumni medved pa za njo! Mislil je seveda, da lovi Sončni žarek. Pa se je miška smu-kala, da je kosmatincu kar sapa zastajala. Zdaj je bila na stolu, zdaj na mizi, pa spet na tleh in na mah na preslici, da so od medvedovega skakanja kar okna žvenketala. Ze se je bilo docela znočilo, a viharne igre še ni bilo konec.
»Ujel te bom, pa te bom,« je brundal rjavi kosmatinec, miška pa je samo še glasneje zacingliala in kakor blisk švignila po temni sobi. Nazadnje je medved od dolgega skakanja in obračanja postal že ves omotičen, in ko se je jelo svitati, si je potegnil predpasnik z oči in vzkliknil: »Dovolj, dovolj, mala; zdaj vidim, da si urn&iša od maaa.«
»Zdaj pa moraš z menoj, Sončni žarek, in v moji palači boš ostala za vedno. «
In zala deklica se je poslovila od očeta in matere, ki jima je nato kraljevič daroval dvanajst voz žita in šest parov konj, da ne bi preveč žalovala za izgubljeno hčerko. Nato se je kraljevič s Sončnim žarkom odpravil proti temnemu gozdu. In glejte! Gozd se je na mah Siroma odprl in po široki gladki cesti sta srečna odrinila proti kraljevi palači. In prvi ukaz, ki ga je nato mladi kraljevič izdal, je bila odredba, da morajo poslej vse pegaste mačke v njegovi kraljevini nositi zvončke okoli vratu, kadar se bodo igrale z miškami slepe miši. Mlada kraljična pa se je vsako jutro odpeljala na izprehod v zlati kočiji, da so vsi njeni podaniki mogli gledati njen sončni obraz in so bili pri svojem delu veseli, kakor da bi ca varali «1»«
Slava Viteškemu kralju!
V soboto 9. oktobra bo ob' hajal ves jugoslovanski narod žalostno obletnico smrti našega nepozabnega Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja.
Bol, ki smo jo občutili ob bridki izgubi pravičnega in modrega vladarja, se tekom teh treh let ni umirila, šele zdaj se popolnoma zaveda-mo, kaj smo izgubili!
Spominu ljubljenega vladarja se najlepše oddolžimo g tem, da se z vso ljubeznijo in vdanostjo oklenemo nje-govega sina, mladega kralja Petra n.
Ob žalostni obletnici se vsi Jutrovčki v zvestobi spomnijo svoje zaobljube:
„čuvali bomo Jugoslavijo in zvesto bomo stali mlademu kralju Petru II. ob strani!'4
Tri dolga leta...
Noč je padla temna na ravnino, noč pošastna ino strašna. Vsa lepota širom domovine se strnila je v bolesti.
Tam, kjer srce lepe Šumadije sniva v večni težki boli, večje tuge na vsem svetu ni je, kakor tam — ob krsti Tvoji.
Dragica Prah,
Leta dolga — tri so že minila, kar si v hladno zemljo legel, kar je dušo žalost napolnila ni naš srd se Se polegel.
Eno misel — to Ti govorimo: da v našem narodu si! Eno željo — to Te zaprosimo: da ostaneš z njim, kot bil si! dijakinja, Ljubljana, Vegova nI. 2/H.
Rojstni dan kralja Petra II.
Veselila sem se zelo na rojstni dan kralja Petra II. V nedeljo zvečer 5. septembra ob 8. uri zvečer so goreli kresi Se mi v Braslovčah smo imeli kres. Ponedeljek zjutraj ob pol na 8. smo se zbrali v šoli, potem smo imeli skupno sv. mašo. Ta sv. maša je bila za našega kralja Petra II. Na koncu sv. maše smo še zapeli narodno himno. Sli smo v šolo nazaj. Imeli smo proslavo. Sokoli so pa imeli tudi proslavo.
Tako smo praznovali rojstni dan našega ljubega kralja Petra II.
Skoberne Helena, učenka IV. r. o. š. Braslovče.
Kako smo praznovali rojstni dan našega kralja
Letošnji rojstni dan kralja Petra smo praznovali v Sevnici posebno slovesno. Napovedana je bila bakljada, ki sem se je kot naraščajnica udeležila.
Za sedmo uro zvečer je bil najavljen pred sokolskim domom zbor. Točno ob pol 8. je bila povorka urejena in sprevod je krenil najprej proti Šmarju; v sledečem redu: Na čelu sprevoda praporščak z dvema članoma, potem kolesarji. Za njimi gasilska godba, nato na-raščajnice, članice v meščanski obleki z znakom, moški naraščaj, tovarniška godba, moška deca, ženska deca ln člani. Deca je nosila lampijončke, imeli smo tudi nešteto bakelj. Sprevod se je vil kot ognjena kača po cesti.
Za sokolsko povorko so marširali »slovenski fantje« in »dekleta« z g. kate-hetom na čelu. Zelo lepo se mi je zdelo, da je bila na čelu sprevoda državna trobojka.
Med viharnimi vzkliki našemu sokol-skemu kralju in prvemu sokolskemu bratu, smo se vrnili v trg, kjer je imel g. podžupan pred občino govor, nakar smo se Sokoli vrnili pred sokolski dom, »slovenski fantje« pa so nam držali Spalir. Pred sokolskim domom je bila povorka s trikratnim »Zdravol« zaključena.
Ko sem se s starši vračala domov, je na Zajčji gori še vedno gorel kres, a Hriba pa so se utrlnjale rakete.
Draga Ltndie, Sevnica, t B. v LJubljani, dij. Sen. drž. real. gimn., Ljubljanska ulica 17 a.
Dragi stric Matic! Tudi jaz vam pišem par vrstic! Tudi v Kranju smo praznovali rojstni dan kralja Petra II. Kar tri dni zelo slovesno. Bilo je vse razsvetljeno in plapolale so zastave. Na kraljev rojstni dan smo dobili sokolska deca nov prapor. Nj. Vel. kraljica Marija mu je kumovala. Bilo je lepo, da malokdaj tako. Saj srce moje, tako je čutilo, in malo se žalostilo. Zakaj kralja ni med nami. Ko ga imamo tako radi. Da videl bi nas sokole svoje. Kako smo prepevali. Le naprej brez miru. Zdravo, naš ljubi kralj. Dobri Bog naJ ga čuva!
Jožef Vari, uč. II. razr. osn. šole v Kranju.
Dragi striček! Ne moreš si misliti, s kakim prisrčnim veseljem sem pričakovala rojstni dan našega mladega vladarja. Prva je ta slavnostni dan v vsej krasoti pozdravila jutranja zarja. Raz vseh hiš so visele državne trobojnice in v lahnem vetriču plapolale mlademu kralju v pozdrav. Z vsemi mogočimi slavnostmi so proslavile ta dan zveste sokolske čete. Teh slavnosti sem se udeležila tudi jaz v domači vasi. Ko pa j« nebo zvečer zažarelo v tisoč lučih, je zagorel veličasten kres na letnem telo-vadišču. Nešteti vzkliki kralju Petru II. so preplavili vas, dokler ni končno mogočno zaorila v noč pesem sokolsklH legij: »Le naprej brez miru...«
Marica čepeljnik, dijakinja trg. zaV,
Podgora 32, pošta št. Vid n. Lj.
Kako sem praznoval rojstni dan mladega kralja.
Dne 6. tega meseca smo obhajali rojstni dan našega mladega kralja Petra II. Iz vsake hiše je visela državna zastava. V šoli nam je gospod učitelj pripovedoval o mladem kralju. Ko se j« končala proslava smo šli v cerkev k sv. maši. Po končani sv. maši smo zapeli državno himno, in potem smo se razšli. Tudi v Narodnem domu sem skupno s Sokoliči in Sokoli proslavil ta veliki praznik. Proslava je trajala do opoldne. Naš sokolski starosta nam je pravil o kralju Petru II. in nato smo zapeli nekaj pesmi. Z vzkliki »Živel kralj Peter H.« smo se razšli.
Lorger Bojan, IV. razr. Narodna Sola Frana Erjavca na Vrtači, Igriška uL S/V
Manica:
Za smeh
PRSTI NA ROKI Palec je kazalcu rekel da bo stekel do sredinca. In od tod bo na pot s prstancem šel do mezinca.
n.
DNEVI V TEDNU Ponedeljek torku pravi, da po sredi četrtek nas pozdravi In po petku čez soboto cesta pelje do nedelje.
III.
KAKO SMO ŠTELI
Vija, vaja, eden dva dva rog& vol im&.
Zdaj se gremo »slepe miši« kdorsikoli, v uh me pišil Vija, vaja, kdor lovi, naj zaveže si očil Naj se ahta, naj skrbi, da se kam ne zaletil Peter, ti si slepa miš, vija, vaja, ti loviš!
Risbe v številkah
Zagonetni napis
Dragi stric Matici Danes se prvič oglašam in Te prosim, da objaviš mojega mornarja, ki sem ga narisal iz samih številk. Drugič Ti pišem kaj več. Lepo Te pozdravljam
> Senica Branislav, uč. IV. razr.
^--* Mariboru	—
AOASBCC
Zlogovnica
Šestem iz naslednjih 8 zlogov: al — i — lec — lo — pe — pre —» tos — ver 4 besede pomena: 1. vodna cvetica; 2. odpadel pri sekanju, tudi miselni utrinek; 3. metulji; 4. evropsko gorstvo — da bodo dale začetne črke od zgoraj navzdol direvo, katerega listi po obliki spominjajo na nekaj, kar bodo »Me konične črke od zgoraj navzdol. To drevo je postalo simoblično drevo Slovamsitva, Zato naj vsak Slovan v tem, kar dajo končne črke od od zgoraj navzdol, kakor list drevesa, ki ga dajo začetne črke od zgoraj navzdol ^mogočno občuti skupnost tarnaj z zavestjo zmage dela za dvig Slovam-stval
Rešitev treh ugank
L
Mali novec: Malinovec.
IL
Konja, orač in plug.
• m.
Is zemlja, 4