o
TT A r TQXT ptptptttttptsj T T XVm£1 JL UJLSLJLJDJKV. wJcaX\J\. V JCalN JjlJLjD X .
»Danica« izhaja vsak petek na celi poli in velja po pošti .a celo leto 4 gl. 20 kr.. za pol leta 2 gl. 20 kr.. za <*etrt leta 1 gl. 20 kr. V tiskarni sprejemana za celo leto H gl.60 kr., za V8 leta 1 gl. 80 kr., za V 4 leta 90 kr., ako bi bil petek praznik, izide »Danica« dan poprej.
Tečaj Lil.	v Ljubljani, 24. marcija 1899	List 12.
Češčena si Marija.
Speval F. S. Finžgar.
Prosi za nas grešnike!
Koleno je pred kraljem pripognila Najlepša dvora celega kraljica; Kalila jasno je oko solzica Ko Estera za ljudstvo je prosila.
S solzo srce je kralju omečila, Zvedrila grenkojezna mu je lica. Objela njo kraljeva je desnica, Taista ljudstvu kazen odpustila.
Vladar mogočen bil je Babilona. Močnejši Bog je. stvarnik vsem svetovom. Mogočna Estere je prošnja bila —
Močnejša Tvoja je, kraljic vseh krona: Ne jednemu samo — ti vsem rodovom Rešitev si in bodeš izprosila.
Jezus Kristus pravi Bog. IV. Prorokbe.
Resničnost Jezusovega pričevanja o samem sebi dokazujejo tudi prorokbe. in sicer mesij a 11 s k e prorokbe, ki so se izpolnile na Jezusu Kristusu, in prorokbe, ki jih je Jezus sam izrekel, katere so se tudi vse natančno izpolnile, ali pa se še izpolnjujejo.
A. Splošne opomnje o prorokbah.
Prorokba je določna napoved takega prihodnjega dogodka, ki ga ne more spoznati noben ust var žen razum, ampak le Bog sam ali pa človek (ali angelj), kateremu ga Bog razodene.
Da so prorokbe možne, to mora priznavati vsakdo, ki veruje v božjo vsevednost in vsemogočnost. Ker je Bog vseveden, vidi in natančno spoznava priliodnjost. in ker je vsemogočen, more razsvetliti tudi ljudi (ali angel je), da jo spoznajo.
Ni težko določiti, kdaj je napoved kakega prihodnjega dogodka prava prorokba. Ako je napovedani in potem uresničeni dogodek tak. da iji v^ nikaki zvezi s preteklostjo ali sedanjostjo, tedaj ga človeški razum naravnim potoni ne more spoznati; njegova določna napoved je torej v t«m slučajn^imiAj^	M^uo bi bilo <i««r kak
posamezen prihodnji dogodek
slnčaji^^jj^aiiiti; a vsak dvom o resnično preroškem spoziutaju izgine tedaj, ako je napovedovalec prihodnjih reči j natančno pogodil ver različnih dogodkov, ali če se je opisal in določim naslikal isti neznani dogodek ali ista oseba v raznem oziru in od različnih stranij. ter -e je ta slika pozneje v svoji celoti uresničila: zlasti pa tedaj, ako je pro rok tudi s čudeži ali drugimi dokazi potrdil svoje božanstvo, ali pa božje poslanstvo.	.........
Kakor čudeži, tako tudi prorokbe dokazujejo — seveda Še-le potem, ko mi izpolnjene — božanstvo ali pa božje poslanstvo onega, ki jih je izrekel, ali pa onega, na katerem <o >e izpolnile, ako je bil napovedan kot Bog :ili božji poslance: dalje dokazujejo resničnost in božji izvor onih naukov, katere je prorok ali prorokovan<*e učil, ter vere, katero je oznanje\al.
Prerokbam nekoliko podobni so izreki paganskih proročiše ali orakljev, ki se pa vendar od pravili prorokeb bistveno razlikujejo. Omenjeni izreki prvič niso bile določne napovedi
prihodnjih dogodkov, ampak večinoma dvoumni stavki, kateri so se lahko razlagali na dve strani. Drugič so ti izreki večkrat napovedovali take prihodnje reči, katere more človeški razum bolj ali manj zanesljivo naravnim potom pogoditi. ako so mu znane vse okoliščine, n. pr. srečni ali nesrečni izid kake vojske. Slednjič se izreki }>aganskili i^roročisč večkrat tudi niso izpolnili : marsikdaj se je dogodilo uprav nasprotno od onega, kar je bilo napovedano. To jasno priča, da oni izreki niso bile prave prorokbe.
B. Mesijanske prorokbe.
Mesijanske imenujemo one prorokbe, ki so jih izrekali proroki starega zakona o obljubljenem Odrešeniku ali Mesiji. Zapisane so v sv. pismu starega zakona. Prva izmed njih je ono veselo oznanilo, s katerim je Bog sam že v raju precej po storjenem grehu obljubil človeškemu rodu Odrešenika. Hekel je namreč kači: »Sovraštvo bo in postavil med teboj in ženo. med tvojim zarodom in njenim zarodom: ona ti bo strla glavo. ti pa boš zalezovala njeno peto." (I. Mojz. 3. 15). Te liesede. poverjene kači. £eljajo satanu ali hudobnemu duhu, ker on jepravi zapeljivee: kača mu je le sredstvo. Bog torej s temi besedami napoveduj«* sovraštvo ali nasprotje med satanom in ženo ter trajno borbo med hudobnimi duhovi in potomci žene. Mnogo Evinih otrok bo sieer satan s svojimi pristaši zapeljal v .greli ter jih spravil v svojo sužnost. A zastonj 1h» zalezoval jedno ženo. katera ga bo zmagala in mu strla njegovo moč. Ta znamenita zona je prečista Devica Marija. Odrešeni kova mati. Marija ni bila nikdar v oblasti lmdnlnieira duha. ker je popolnoma čista, brez vsakega greha. <>na mu je strla glavo, ker je rodila Jezusa, ki je premagal satana in razdrl njegovo kraljestvo.
Z navedenimi besedami, ki se imenujejo pi otoevangelij, t. j. prvo veselo oznanilo, obljubil in napovedal je torej Bog prvikrat človeškemu rodu Odresenika. Po prorokih Ga je potem vedno jasneje napovedoval, in predno je < >d rešen i k prišel, bila je v svetopisemskih knjigah starega zakona določno načrtana njegova slika. Ta slika sr jo v svoji celoti — poteza za potezo — uresničila na Jezusu Kristusu. Vse, kar so g-ledali in napovedovali^kozi stoletja in stoletja častitljivi vid<J starega zakona, izpolnilo se je natančno na Njeni. To se ni mogli ► zgoditi samo po naključju, ampak tu^Jmamo izpolnitev resuieiiili prorokeb. Iz tega pasTedi. da je .Tezus Kristus res obl jubljeni (Mrešenik ali Mesija, torej
tudi božji poslanec, in kakor sam priča o sebi, pravi Sin božji.
Proroki so napovedovali o Odrešeniku: 1.) ('as njegovega prihoda. Odrešenik pride, kadar bo vzeto Judi kraljevo žezlo, ') v času, ko bo še stal drugi, Zorobabelov tempelj 2), in kadar se izpolnijo letni tedni, napovedani po proroku I )anijelu. *)
Jezus je bil res rojen kmalu potem, ko so Judje izgubili svojo politično^samogtojnost in so jim Rimi jan je postavili tujega3¥raija. TcFumejca Heroda 1. 40. pr. Kr. —
Zorobabelov tempelj, sezidan po vrnitvi iz pregnanstva, je stal do 1. 70. po Kr... in Jezus je večkrat učil v njem. —
') Očak Jakob je govoril na smrtni postelji svojemu četrto-rojencu: Juda, tebe bodo hvalili tvoji bratje; klanjali se ti bodo sinovi tvojega očeta. Žezlo ne bo vzeto od Jude in vojvoda ne od njegovega ledja, dokler ne pride Oni, ki^ma biti poslan, in On bo pričakovanje narodov4. (I. Mojz 49, 8—10).
*) Ko se je po vrnitvi Judov iz babilonske sužnosti dezidaval v Jeruzalemu Zorobabelov tempelj, živelo je Se nekai starih mož. ki so še pomnili Salomonov tempelj. Ti so bili žalostni, videč, da novi tempelj ne doseza starega ne po velikosti, ne po krasoti Tedaj jih je tolažil prorek Agej, napovedujoč, da bo novi tempelj še veličastnejši od Salomonovega, ker poveliča ta tempelj Mesija sam s svojo navzočnostjo. Ta prorokba slove: ,.To govori Gospod vojnih čet: Še malo časa je, in prišel bo Zaželeni vsem narodom, in napolnim to hišo z veličastvom. Večje bo veličastvo te poslednje hiše, nego prve, in na tem kraja bom dal mir, govori Gospod vojnih čet . (Ag. 2, 7—10).
:i) V prvem letu Darijevega kraljevanja, t. j. 1. 537. pr. Kr. je premišljeval Danijel Jeremijevo prorokbo o sedemdesetletni babilonski sužnosti judovskega naroda. Spoznal je, da se teh sedemdeset let bliža svojemu koncu Danijel ni dvomil, da se Jeremijevo prorokovanje izpolni. Vendar pa je v ponižni molitvi prosil Boga izpolnjenja te prorokbe, ker je vedel, da je ljubo Bogu, ako Ga prosimo tudi darov, ki nam jih je že obljubil. Po tej molitvi zagotovi angelj Gabrijel Danijela, da je njegova prošnja uslišana, da se kmalu povrnejo Judje v svojo domovino, da bo zopet sezidano mesto Jeruzalem n tempelj. Vrh tega pa mu angelj prinese še vesslo oznanilo, da v devetinšestdesetih letnih tednih od danega povelja, da se zopet sezidaj Jeruzalem, pride obljubljeni Mesija, kateri bo v sedemdesetem tednu sklenil novo zavezo med Bogom in človeštvom. V sredi tega tedna pa bo umorjen, daritve starega zakona bodo prenehale, mesto Jeruzalem s svetiščem vred b} zopet razdejano, in to razdejanje bo trajno.
Danijelova prorokba se tako-le glasi: .Sedemdeset tednov je okrajšanih nad tvojim ljudstvom in nad tvojim svetim mestom . . . Vedi torej in umevaj: Od danega povelja, da se zopet sezidaj Jeruzalem, do Kristusa vojvode bo sedem tednov in dvainšestdeset tednov; in zopet se bodo zidale ulice in zidovi v težavnih časih. In po dvainšestdesetih tednih bo Kristus umorjen, in ljudstvo, katero Ga bo zatajilo, ne bo (več) njegovo. In mesto in svetišče bo razdejalo ljudstvo z bodočim vojvodo, in njegov konec bo razdejanje, in po končani vojni je odmenjena pustota. Sklenil pa bo z mnogimi zavezo v jednem tednu, in v sredi tedna preneha klavna in jedilna daritev; in v templju bo gnusoba razdejanja, in do končanja in konca bo trajalo razdejanje*. (Dan. 9, 24—27).
Tedni, o katerih govori Danijel, niso navadni tedni, ampak letni tedni. Izraelci so imeli poleg navadnih tudi letne tedne, obsezajoče po sedem let. (Prim. III. Mojz. 25, 8). Po Mojzesovi postavi so morali praznovati ne le sobotni dan, ampak tudi sobotno leto, t. j. vsako sedmo leto. Šteti pa se morajo napovedani tedni od 20. leta Artakserksove vlade do Mesijevega krsta v Jordanu, t. j. od 1. 453. pr. Kr. do 1. SO. po Kr., kar znaša 483 let, torej uprav 7 -f ti2 = 69 letnih tednov. Sicer_ježek	1. 5n<», pr. Kr. do-
volil Judom, (la so se povrnili v svojo domo-vino ter sf zopet sezidali tempelj v Jeruzalemu, a povelje, naj se postavi mestno zidovje in se Jeruzalem zopet sezida kot utrjeno mesto, izšlo je še-le v 20. letu Artakserksove vlade. (Neliem. 2, 1—8). Da se pa morajo ti tedni šteti ne do Mesijevega rojstva, ampak do njegovega krsta v Jordanu, na to kaže v prorokbi izraz ..do Kristusa vojvode"'. Potem, ko je bil Mesija krščen v Jordanu, nastopil je očitno kot vojvoda, začenši ustanavljati svoje kraljestvo. Dobra tri leta pozneje, torej v sredi 70. letnega tedna je bil Jezus umorjen — sklenivši novo zavezo med fiočrom in vsem človeštvom. S" tem so izgubile
^	V t ~ -----------T
tudi darifW starega zakona svoj pomen, ker so bile le pred podobe Odrešenikove daritve na križu. Judovsko ljudstvo, katero je Jezusa zatajilo, ne hotee Ga priznati za svojega Odrešenika. nehalo je biti izvoljeno ljudstvo božje. Kmalu potem — 1. 70. po Kr. —je prišlo drugo ljudstvo s svojim vojvodo, t. j. lžiniljanje s poveljnikom Titom v Jeruzalem ter je razdejalo mesto* in svetišče. V templju je bila gnusoba razdejanja, in razdejanje "e bilo trajno, ker še dandanes nimajo Judje ne svojega mesta, ne templja.
Zastonj torej današnji Judje še vedno pričakujejo svojega Mesije. S prihodom Jezusa Kri-£pi<a je prorokovani čas pretekel.
2.i Njegovo rojstvo. Mesija bo potomec Semov'i, Abrahamov. Izakov in Jakobov*).
') Po vesoljnem nrtopn s«- je bil Noe upijanil ker ni poznal mo<ri vina. ter je v pijanosti ležal raz^det Tedaj se je pregrešil nad njim njegov sin Kam, ker ga je zasramoval in je hotel tadi svcja bra»a S-ma in Jateta zapeljan v jednako zasramnvanje. A ta dva sta spoštljivo zagrnila nagoto svojega t.četa. Prebudivši e — kaznnv: 1 je Noo nesramnega s tem da je tu e k 'j t stvo izrekel nad^njego^jm sinom K.inaanom. svoja dva sramežljiva sinova pi je bhigoslovii. reEč? Proklet bodi Kanaan hlapec hlapcev bo svojima bratoma. 0 e š <"• e n bodi Gospod. Reg Semov, Kanaan bodi njegov hlapec Razširi naj Rog Jateta. prebiva naj v S e m o v i h šotorih, in Kanaan bodi njegov hlapec . (I Mojz. 9, 25- 27 .
Rlagoslov, ki ga Noe izreka nad Semom, umevati je tako, da bo Gospod, ki je Rog vseh, v prav posebnem pcmenn Semov Bog. In to se je izpolnilo, ker je učlovečeni Sin božji kot Odrešenik po svoji človeški naravi Semov potomec Iz tega je tudi
in sicer iz rodu Judovega3) in iz hiše Davidove4); mati Mu bo Devica5), rojstni kraj Betlehem6), ob priliki njegovege rojstva
razvidno, zakaj Noe to prorokbo izgovarja v obliki molitve V dahu gleda med Semovimi potomci Odrešenika. uflovečenega sinu božjega, in Ga moli, govoreč: ..Češčen bodi Gospod. Rog Semov!"
Tudi prorokovanje Jatetu in Kanaanu izrečeno se je uresničilo. Jatet je bil blagoslovljen z najštevilnejšim zarodom, kateri je razširjen po Aziji, F,vropi in Ameriki Njegovi potomci prebivajo v šotoru, katerega je ustanovil veliki Semov potomec, v sveti katoliški cerkvi. Med Jafetidi ie naibo^j razčirjeao krščanstvo. O Kamovih potomcih Noe ne govori splošno, ampak samo o potomcih njegovega Sinu Konaana. Ti so bili Kananejci. ki so pred prihodom Izraelcev prebivali v Palestini, in pa Feničani, bivajoči v Tiru in Kartagini. Tem prorokuje, da bodo hlapčevali Semitom in Jatetidom. To se je tadi zgodilo, ker so Izraelci premagali Kananejce v Palestini, Grki in Rimljanje pa Feničane v Tiru in Kartagini. —
*) Abrahamu je obljubil Bog glede na prihodnjega odrešenika: .Blagoslovljeni bodo v tvojem zarodu vsi narodi zemlje". (I. Mojz. 22. 18). To obljubo je ponovil tudilziku (I. Mojz. 26, 4) in Jakobu (I. Mojz. 28, 14)
3)	Spredaj navedena prorokba. katero je govoril umirajoči Jakob svojemu sinu Judi.
4)	Prorok Natan je govoril Davidu v božjem imenu: Ko se dopolnijo tvoji dnevi, in ko boš počival s svojimi očeti, obudim za teboj tvojega potomca, in utrdim njegovo kraljestvo. Ta bo zidal hišo mojemu imeau. in jaz utrdim sedež njegovega kraljestva na veke. Jaz mu bom oče on pa mi bo sin ... In tvoje kraljestvo bo stalo vekomaj ... in tvoj sedež bo trden vseskozi". (II. Kralj. 7, Ji—16}.
Te besede merijo deloma na Davidovega sina Salomona, deloma na Kristusa, deloma pa na oba. Tudi nekatere drnge svetopisemske prorokbe se nanašajo hkrati na dve različni osebi ali na dva različna dogodka, n. pr Kiistusova prorokba o razdejanju . Jeiuzalema in o koncu sveta. Da se mora Davidu izrečena ob- l ljuba umevati tudi o Kristusu, ki je zidal duhovni tempelj ter ustanovil duhovno kraljestvo, namreč sveto katoliško cerkev, na to kažejo vsi izrazi o večnem kraljestvu. Tudi sv. pismo novega zakona se ozira na te besede in jih nanaša na Kris*usa. fl.uk. 1. 32. 33.).
Prorok Izaija piše: .In pognala bo mladika iz Jese. tove korenine. (Jese je bil Davidov oče;. In o os podov duh bo na Njem počival: duh modrosti in razumnosti, duh sv t* ta in moči, duh vednosti in pobožnosti.in duh strahu božjega Ga bo napolnjeval". Iz. ;1. l 3t.
Prorok Jeremija, napovedujoč sedemdesetletno babilonsko sužnost, pa tolaži sebe in svoje ljudstvo s tem, da bo ta sužnost le začasna kazen, in da se povrnejo Izraelcem srečnejši -"asi. fco iz Davidove ktrenine požene nova mladika, obljubljeni Mešji: One dni in oni čas bom dal pognati Davidu mladiko pravičnosti, . . in to je ime. katero se jej !>o ie dalo Uospod, naš Pravični . (Jerem. 33, 1"» '»'•.).
..Glej. Devica bo spočela in Sina rodila, in njegovo ime se bo imenovalo K m a n u e 1 R z nami Iz 7, 14)
') In ti, Betlehem Etrata. majhen si med tiso»'i v Judi; iz tebe mi pride G o s p o d o v a 1 e c v Izraela, in njegov izhod je od začetka, od večnih dnij Mih. 5. 2) — Ko so modri iz jutrove dežele v Jeruzalemu iskaii novoro e-nega Odrešenika, razlagali so pismouki, po katere je poslal Herod, oprti na to prorokbo, da mora Mesija v Betlehemu biti rojen.
Modri so tudi našli nebeško dete, a oni, katerim je bila prorokba
»
bo p o m o r j e n i h v Betlehemu m n o g o o t r o k7).
O .Jezusu Kristusu -Velja vse to. —
Prof. dr. Ivan Svetina. (Dalje prihodnjič.)
Marija, žalostna mati.
„ Poleg križa Jezusovega pa je stala njegova mati « (Jan. 19. 26.)
Ker je bila presveta Devica po posebni božji milosti oproščena izvirnega greha, zato bi marsikdo mislil, daje bila prosta vseh bolečin, ki tarejo v tej solzni dolini grešne otroke Evine Toda temu ni tako, ampak Marijino srce je mnogo, mnogo več trpelo, kakor sploh kaka mati na zemlji trpeti more
Že stari Simeon ji je pri očiščevanju v tem-pelnu rekel: »Tvojo lastno dušo pa bo meč presunil." Ni bilo dolgo temu, in že je morala bežati v strahu in skrbeh pred grozovitostjo Herodovo v daljno, po polnoma neznano deželo egiptovsko. Kaka žalost je Marija tedaj občutila, ko je 121etnega Jezusa izgubila na potu iz Jeruzalema proti domu in ga je cele 3 dni iskala? Ko je bil Jezus 30 let star, začel je učiti svoje svete resnice, in odslej je bila njegova skrbna Mati vedno v težavah, saj je videla, kako zalezujejo hudobni in hinavski farizeji njenega božjega sina in ga neprestano iščejo, da bi ga umorili. Slednjič je bil Jezus vjet in po mnogem zasramo-vanju in mukah obsojen fc najsramotnejši smrti na križ. O. kake neizrekljive bolečine je morala prestati tedaj Marija, videč, kake muke trpi njen sin, katerega je ljubila z vso dušo; njen sin. katerega bi moral ljubiti kakor ona tudi ves svet — Toda to še ni vrhunec njene boli. Prerokovanje Simeonovo se je do cela spolnilo na gori Kalvariji. — Kake bridkosti in težave so navdajale tedaj Marijino srce! Tega ne more pojmiti noben človek. Marija je tačas trpela s svojim sinom, kakor ni še nikdar nobena mati in tudi nobena ne bode Toda Marija je vstrajala v zaupanju na božjo previdnost.
Od Marije pod križem se učimo marsičesa. „Poleg križa Jezusovega pa je stala njegova mati". Te besede evangelista Janeza nam pričajo o Marijini vztrajnosti v bolečinah. Ali ni ta krepost nam
dana, in kateri so jo tudi prav razlagali, bili so tako zaslepljeni in tako malomarni, da se za prorokbo in prorokovanega Odreže-nika niso dalje menili.
Zaslišal se je glas plakanja, žalovanja in joka Kahele, objokujoče svoje otroke in neutolažljive zavoljo njih. ker jih ni več.- (Jerem. 31, 15). Prorok je imel to govoreč — neposredno pred očmi trpljenje in preganjanje Izraelcev v sužnosti. hkrati pa je gledal krvavi dogodek v Betlehemu ob Herodovem času. Prvo je predpodoba drugega. Sv evangelist Matej navaja <2. 18.) to Jeremijevo prorokbo, trdeč, da se je izpolnila tedaj, ko je Herod ukazal zaradi novorojenega • 'drešenika pomoriti betleiiemske otroke. Rahela, ki se v prorokbi imenuje, bila je Jožerova mati, stara mati Efrajmova. I^jij^se kot	^mater. dasi je živela
davno pre3 prorokovanim dogodkom. Proroku v zžrfnaknjenju več-Sf »t »zgine razlika časov, m se mu vidi kakor ? jedni aliki to, &ar je po času mnogo oddaljeno.
9Z--
prenašamo udano ? Ker je torej krepost stanovitnosti v težavah nam vsem potrebna, premišljevati hočemo o čudoviti Marijini vztrajnosti pod križem in se poučiti, kaj je Marijo navduševalo k vztrajnosti.
„ Poleg križa Jezusovega pa je stala njegova mati", tako piše sv. Janez Pojdimo v duhu na goro grenkosti, na Kal varijo, in glejmo z lastnimi očmi čudoviti dogodek, katerega nam je omenil evangelist v teh besedah. Iz Jeruzalema so prihiteli mestni prebivalci in brezbrojne množice tujcev, ki so prišli k velikonočnemu prazniku, na goro Golgoto Kaj je tu gori? Grozen prizor! Gorje, stokrat gorje! Jezusa iz Nazareta bodo z dvema razbojnikoma križali in usmrtili. Uže pričenjajo divji ljudje svoje peklensko delo. Jezusa polože na križ, s težkimi kladvi zabi-jejo debele žreblje. daleč odmeva od groznih udarcev, in sledniič postavijo križ z Izveličarjem navpik v zemljo. Božji sin visi razpet v neizrekljivih bolečinah med nebom in zemljo. — Satanski hlapci so izvršili svoje delo. njihova zloba je nasičena. — Toda poleg križa stoji neka žena. poteze njenega obraza so slične onim križanega, hude bolečine se bero raz njen obraz Mirno stoji, nepremično gleda, njeno srce pa muči brezmejna tuga, tuga, katero občuti le iskreno ljubeča mati ob umirajočem sinu .... Kdo je ta čudovita žena? Žena, ki stoji pri križu, je Marija, mati križanega Jezusa. Kdo ne bi občudoval njene vztrajnosti? Aposteljni in učenci so že zdavna pobegnili, a ona je vztrajala pri umirajočem sinu.
Toda to še ni bilo zadosti, kelih trpljenja še ni bil za Mater božjo dopolnjen. Marija je trpela tudi zasramovanje, zaničevanje in ostudno roganje. Kdo bi dvomil, da niso oni, ki so zasramovali njenega trpečega sina, zasramovali tudi nje? Koliko nesramnih, grdih, in zaničevalnih besedi je pač morala Marija slišati pod križem! Lahko si mislimo, da so s prstom kazali na Marijo ter zasmehljivo in zbadljivo govo rili: „Glejte, glejte to le, ki pod križem stoji, ta je mati onega ki je zapeljeval naš narod, ki je hotel podreti tempel, ki je preklinjal Boga!" Oh, kako bridko, grenko, poniževalno je bilo to očitanje in sramočenje za Marijo! Toda presveta Devica je mirno in udano trpela in vztrajala. „Pri križu Jezusovem pa je stala njegova mati." 0 premišljujmo, obču-dujmo in posnemajmo to junaško Marijino vztrajnost! Dolgih 6 ur je vztrajala Mati božja pod križem, dokler niso sneli presvetega telesa njenega božjega sina in ga ji položili v naročje Toda kako je mogoče, da je Marija mogla stati toliko časa pod križem? Kaj je krepilo njeno ranjeno srce?
„Poleg križa Jezusovega pa je stala njegova mati-, poleg okrvavljenega križa, na katerem je umiral njen sin sramotne smrti, stala je nepremično, neupogljivo, a nikakor ne brezčutno in brez bolečin. — Katera mati je ob smrtni postelji svojega ljubljenega otroka brez tuge in boli? Koliko bolj je torej trpela božja Mati ob smrti svojega nad vse ljubljenega sina! Da, Marija je tedaj trpela boli, katerih si mi sploh ne moremo misliti, a še manj občutiti.
Vprašamo li po vzroku, kako je mogla Mati božja vse to prenesti, poučimo se iz sv. pisma. Tedaj, ko je Marija l2letnega Jezusa izgubila in ga 3 dni iskala in ga slednjič našla v tempeljnu, vprašala ga je otožno: „Otrok, zakaj si nama to storil ? Glej, tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala." Tu prijazno odgovori Jezus: „Zakaj sta me iskala? Ali ne
--<J3--
vsem potrebna? Komu je življenje brez bridkosti, brez križev? In kaj nam koristijo bolečine, če jih ne vesta, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" ,In njegova mati", pristavlja evangelist, „si je ohranila vse te besede v svojem srcu." Tukaj vidimo torej sredstvo, ki je Marijo krepilo, namreč: resnice in nauki njenega božjega sina, katere je hranila v svojem srcu, so ji dajali toliko moč. da je v največjih bolečinah vztrajala do konca. Od svojega božjega sina se je naučila prenašati vse težave revnega zemskega življenja v luči svete vere. D o či m je njeno telesno oko gledalo trpečega in umirajočega sina, gledalo je oko njene duše Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta
Vprašam, ali je Marija imela kako drugo tola žilo nego mi? Ali jo je Jezus drugače poučil o božji previdnosti, o vrednosti in zaslugah svojega trpljenja, o prihodnjem in večnem plačilu nego nas? Nikakor ne! Če je temu tako. zakaj mi ne prenašamo težav tako radovoljno in potrpežljivo kakor Mati božja. No, zato ne, ker ne ohranimo božjega nauka, katerega slišimo v cerkvi in o i drugih dobrih učiteljev, v svojem srcu. Preveč smo malomarni in mrzli v verskem življenju in se preveč trudimo s posvetnimi stvarmi. In če nam pošlje Bog križe in težave, tedaj smo brez uma in se ne vemo kam djati. Slednjič smo še tako predrzni, da začnemo tožiti Boga. Vse drugače je delala Marija. Ona je imela živo vero in se je udala v božjo voljo in ponižno trpela.
Da bodemo vztrajali v temnih dnevih svojega življenja, treba nam je poleg žive vere tudi čiste vesti. In tako vest je imela Marija, najčistejša in najsvetejša devica; zato je tudi vztrajala ob času trpljenja svojega sina. Torej posnemajmo Marijo in živimo čisto, sveto in pobožno, da nam ne bode ničesar očitala vest
Te lepe in važne nauke si natrgajmo v spomin z gore golgotske, na katero smo stopili v duhu. Hranimo si je za svoje življenje in tako bodemo krepko in veselo vztrajali v vseh križih in težavah.
A. M.
Tri dni iz mojega življenja.
Potopisni spominji iz naše gorenske in dolenske
domovine.
Motto: „ Btseda sladka domovina, Ne prideš več mi iz spominja!"
Andr Praprotnik.
(Dalje\)
Po tem kakor je bilo površno in v kratkih potezah popisano življenje Močnikovo v predzadnjem listu, je bila stvar povse naravna, da nas je mnogo častilcev in častilek nameravalo obiskati njegov roj stni dom, ter vdeležiti se slavnosti. priredjene v njegov častni spominj.
Krog '/s8- ure nas je tedaj odpeljal hlapon z državnega kolodvora ven v obširno ljubljansko polje. Obrobljeno je to polje na krajih okoli in okoli z le-
*) V 9. »Daničin« list se je vrinila tiskovna očividna pomota, da je bil f Matej Močnik od 1. 1S83 do 18^2. urednik »Uč. Tovariša«. Bere naj se torej: od leta 187;J do leta 1S82. Tako je namreč prav.
pimi cerkvami, vasmi, vilami, tako, da jih v naglici komaj spregleda človeško oko. Šmarina gora k levi človeka najbolj mika, kajti med njo in hribi za Št. Vidom odpira se oni sloveči oddelek naše domovine, o katerem je izrekel in zanisal sloveči angleški naravoslovec in pisatelj Sir Humphry Davy pomenljive besede: .Dolino od Ljubljane do Korena imam jaz za najlepšo, kar sem jih videl v Evropi-. O lepem vremenu se nam kažejo na to stran v ozadju mogočni Triglav in njegovi plešasti sosedje, tako da se človeku šiloma kličejo v spomin besede pesnikove:
»V gorensko oziram se skalnato stran.
Triglava blišče se vrhovi«.
Na desno nam je najbližje Sv. Krištof s svojimi neštetimi grobovi; obširna Ljubljana; nad njo njeni napol razrušeni grad. ki menda še vedno ne pozna svoje prihodnje osode; naprej doli pa gričevje in gorovje, ki se raztega raemo Device Marije v Polji proti Litiji, ter se odpira dolina, skozi katero vali bistra in deroča Sava svoie višnjeve valove iskaje si pota iz domače dežele. Ako človek nima zvedenca poleg sebe, saj še vsega poznati ne more Neovrgljive so besede nemškega pesnika J. G Seidl a, katere je izrekel o naši deželi in se po naše glasijo: .Lepa Kranjska! kdorkoli te pozna. — vsak te mora ljubiti!"
Kameniški vlak je sicer na glasu, da vozi počasi; da! šaljivci celo pravijo, da g* dober pešec lahko dohaja; pa meni je drdral vender skoraj prenaglo. — Ume se, da smo se potujoče „učne moči" združile skupaj v en vagon, da bi. kaj pa da. še med potjo nkatero rekli". Meni nasproti se je bil vender vsedel neki gospod o frančiškan Na moj uljudni pozdrav v domači besedi se mi prijazno nasmehl|a in reče nemški: Pomiljujem, ker ne razumem vašega jezika; jaz sem rodom Nemec, član Tirolske frančiškanske provincije. Prišel sem pozdravit novega pro-vincijala O. Konstantina Luser, s katerim sva bila več časa v Rimu skupaj definitorja pri redovnem ge-neralatu. Zato grem ziaj za nektere ure pogledat v Kamenik. Postal sem nekoliko bolj radoveden, in na moja daljna vprašanja sem izvedel več. kakor sem pričakoval. Gospod se zove o. Anžgar Braun. rojen iz Aidt\veilera blizu Ahena na Vestfalskem Pravil mi je, da je prišel že daleč okrog po svetu, da je bil poleg Rima tudi že v sveti deželi; naj bije pa je bival kot misijonar tam daleč v Kini. namreč celih 17 let. Le zaradi bolehnosti se je moral vrniti v Evropo; do zdaj je bil nektera leta v Beljaku v ondotnem frančiškanskem samostanu; odslej pa je prestavljen v Briksen na Tirolsko. Na moje vprašanje, je li v Kini tudi nosil frančiškansko obleko, dejal je: „Bog ne daj! Koj bi me bili razmesarili. Nosil sem čisto kineško opravo, in celo kito". (Kakor je znano, nosijo na Kitajskem možaki ravno tako kite. kakor ženske.) „Še takou, pristavil je, „bil sem mnogokrat v smrtnih nevarnostih. Enkrat smo bili z nekterimi — se ve da tudi svetno napravljenimi — redovnicami na misijonskem potovanju. Imeli smo tudi posvečene ho-stije s saboj. Kitajci so to le slutili, in so nas tako stepli. da smo bili vsi krvavi. Okrvavljene so bile tudi sv. hostije. ki se shranjujejo zdaj v Rimu". Kedo jih je bil otel iz te nevarnosti, mi gospod ni povedal; gotovo očividna Božja pomoč. *) Na moje daljno vpra-
*) Komaj mesec dni poprej, sred julija t. 1., sem bil v Beljaku. ogledal si med drugim tudi prekrasno ondotno novo fran-
Šanje, koliko jezikov govori, dejal je, da šest. — Glede kitajskega jezika pravil mi je, kako zelo težak je za govor in pisavo, in se ga je dolgo poprej moral učiti, preden je pričel misijonariti. (Na Kitajskem torej vedo, da se pouk mora pričenjati v materinem jeziku; pri nas omikanih Avstrijcih je pa v mnogih krajih vse drugače. Tako sem n. pr. prav na lanskem potovanju na Koroškem izvedel, da se ondi na slovenske šole, kjer delujeta po dva učitelja, nastavlja redno eden, ki je trd Nemec Kak pouk je v takih šolah mogoč? Kedo je v takih šolah večji trpin, učitelj ali otroci?)
Med takimi zanimivimi pogovori smo dospeli na postajico ,Tavčarjev dvor". K levi stoji na zmerni višini župna vas Ježica, ki ima prav prijetno lego. Koj naprej smo privozili do Save. ki ima tu zelo široko strugo. Na levo gori prestavlja zelo dolgi most staro dunajsko cesto iz desnega na levo obrežje. Oj, koliko blaga se je nekedaj prepeljalo med Trstom in Dunajem čez ta most; koliko milijonov ljudi ga je že prekoračilo! Zdaj hodi vse to po večjem druga pota; — cesta in most sta do malega le za domači promet. A. — gleštajo pa ceste in mostove še vedno dobro. Saj je le predobro znano, da sovražnik, če pride v deželo, plane najpred čez železnice in čez ceste, ker je to v njegovo korist.
Železnični most čez Savo se mi je videl zelo priprost. nizek. Ko bi reka tako visoko narasla, kakor je bila že včasih. Bog zna, če bi se za kak čas ne moral ustaviti železnični promet. Pogled na desno doli kazal mi je vodene stavbe in vravnavo stalne struge. Kako daleč se raztezajo ta dela, ne vem. Ali obširni prostori noter do Kresnic kažejo na dolgost in širjavo, koliko rodovitne zemlje in sveta bi bilo tu, ko bi ne bila Sava tako prešima in svojeglava, ter bi si vedno enkrat ne zbirala nove struge. Tu se pač v živo k^že. da kar velja o ognju to tudi o vodi, da ona dobro služita, pa slabo gospodarita Mislim pa. da se ne motim, da kameniška Bistrica od ene strani, od druge pa Ljubljanica kot močna stranska dotoka Savo veliko ovirata, da ne more gladko naprej. Dvomljivo je torej tudi, bo li regulacija Save imela le tod ugodne vspehe. Želeti bi to pač bilo, ker bi se dalo pridobiti s tem mnogo plo-dovitnega sveta
X<ulučitelj .Josip Leviniik.
(Dalje prihodnjič.)
Razgled po domovini
Iz jugoslavenske Bosne. (Vijolice sv. Jožefa) V času meseca marcija. ako ni posebne izjeme v naravi, z ične poganjati brst na drevesih in grmičih ozimne setve vzrastujejo in lepše ozelenijo, mnogovrstne »pomladne setve in sadeži se denejo v zemljo in z«čno kaliti. Ponižne a prijetne in vgodno v njajoče v;-•lire in druge cvetlice začno cvesti in mil»' ptičlce lepši žvergoleti.
! bog. inu trpinu, težko delajočemu človeku, <;s. bito poljedelcu oživlja se r;ida za časni obstanek in prevžitek A tudi inarsikoji rokodelec dobi upanje za delo in zaslužek.
čtSkan^ko terkev. in prav po slučaju sem izvedel, kako sloveč gospod. bivSi misijonar se nahaja v vrsti ondotnih redovnikov-frančiškanov. Torej mi je l>ila sreča danes toliko mila. da mi je prav ta belja ki ?o®pod sedel nasproti ▼ železniškem vozu
Iz malega, ponižnega, neznatnega započetka v času meseca marcija, kako mnogo, raznovrstno, obilno in veliko vzraste in postane v naravi Koliko lepega, prijetnega in velekoristnega se razvije iz onega malega in skromnega započetka!
Nekoliko črez sredino meseca marcija, pri začetku ljube spomladi, obhaja se v krščansko katoliški cerkvi spominj jednega izmed največih svetnikov v nebesih, koji je bil živeč na zemlji jako ponižen, neznaten, skromen, navaden priprost ubog rokodelec, toda povse in v vsem pravični sv. Jožef.
Ubogi tesar sv. Jožef — ženin in mož brez madeža spočete najčistejše device Marije, matere Božje in vedne device — varuh in krušni oče učlo-večenega Boga, gospoda našega Jezusa Kristusa.
Pa, kako malo in od male družbice ljudi de-lalskega stanu je bil spoznan Sin živega Boga — učlovečeni Bog človek Jezus Kristus — o času Njegovega vidnega bivanja na zemlji, kako malo in od malih je bila spoznana Marija devica, kot mati Božja in vselej devica. Še manje pa bil je spoznan sv. Jožef. In tudi ni razodeval in razglaševal one; akopram bi bilo tako razglašenje njenih čednosti vzbujalo že takrat češčenje in občudovanje Marijino med sozemljani.
Kakor pa je rastlo in se razširjalo spoznanje Jezusa Kristusa, pravega Boga in človeka, in Njegove deviške matere Marije po njegovi sv. Cerkvi na zemlji, tako začelo se je polagoma spoznavati in častiti sv. Jožefa.
In bolj ko verni in pobožni krščani spoznavajo, ljubijo in častijo Jezusa in Marijo, toliko bolj spoznajo, ljubijo in spoštujejo tudi sv. Jožefa
Napredovanje v spoznavanju, ljubezni, češčenju in posnemanju Jezusa in Marije mora vzrokovati tudi večje poznavanje, ljubljenje in češčenje sv. Jožefa
Nekdanji krščansko katoliški Ilirci so častili sv. Jožefa in ga imeli za nebeškega varuha — z a št i t ni ka svojega. In k Iliriji je nekdaj spadal i velik del Bosne. Za to se je češčenje sv. Jožefa med katoličani v tej pokrajini ohranilo a novejši čas še bolj oživilo, razširilo in vzvišalo.
Slovenci v današnji Sloveniji, v šesterih cerkvenih vladikovinah, imajo pa sv. Jožef* za osobi-tega varuha, pomočnika in priprošnjika svojega. Istotako ga imajo mnogi sosedni jugoslovenski kraji, da celo sosednji ponemčeni kraji, kjer so nekdaj Slovenci bivali. Vsi ti ..bhajajo in praznujejo 19. marcija, kakor veliki praznik sv. Jožefa zaštitnika
—	„patronau svojega. Pa tudi mnogi cerkveni re dovi, u isijoni in marsikoji kraji po vesoljni zemlji slovesno praznujejo svetek sv. Jožefa Kako podobno je bivanje, življenj in delovanje sv. Jož' fa na zemlji cvetlici vijolici in začetku naravne spomladi . . Kaj vse je izšlo in postalo iz varstva, trud-i in -Jeia skrbi in njegove pravičnosti! —
Varuh, zaštitnik. oskrbnik Jezusa in Marije -ženin in deviški mož najsv. device in matere Božje
—	krušni oče Jezusov — odgojitelj Kristusov — gospodar v nazaretski sv. družini. — varuh — zaštitnik — sv. cerkve krščansko katoliške, Slovenije, varuh marsikoji h sv. redov, zavodov, krajev in misi-jonov — vse to je sv. Jožef.
Tudi nova krščansko-katoliška-slovanska občina-župnija, med razkolniki in mabomedanci, v Prije-jedoru in okolici njegovi, je pod osobitim varstvom sv. Jožefa Te povse nove katoliške občine bil je in še je začetek prav mal, ubog, neznaten in skromen. Ipak se veča, raste in razširja. Iz male, slabe, pri-proste kapelice, sostavljene iz lesa, ilovice in slame, postala je nova, Častita, prostorna in zidana cerkev sv. Jožefa — sv. Družine v sredinji nove župnije. In ta prepotrebna cerkev zidana in postavljena je s samimi milodarnimi sredstvi od ljubilcev in častilcev Jezusa, Marije in sv. Jožefa, med kojimi so v prvi vrsti vrli, verni marsikoji Slovenci, duhovskega in svetovnega stanu.
V kraju, kjer pred nekoliko leti katoličanov ni bilo, nastala je pod varstvom sv. Jožefa nova župnija, započelo se marsikaj za krščansko katoliško stvar in krščanske naprave. Tako rekoč: nič nismo imeli, s čim bi bili novo župnijo, prepotrebno cerkev in druge cerkvene naprave začeli. Neznatne, uboge, slabe, malovredne in priproste osebe so se tega delovanja podstopile. Silno mučno, težavno, pomankljivo in v raznih britkih borbah se je skupaj spravljalo in to sv. delo nadaljevalo. Došli so dnevi, ko je bilo treba stotine forintov izplačati, pa še desetice ni bilo, mnogokrat se je zbog pomanjkanja vse delo ustavilo. Klicali smo neprestano v pomoč sv. Jožefa in ga prosili za sredstva in vedno je bilo pomagano, mnogokrat prav na čudovite načine. Tako sedaj na jugoslavenski zemlji, v novi še jako siromaški ban-jalučki škofiji, v mestu Prijedoru in okolici njegovi stoji častita nova cerkev pod imenom in varstvom sv. Jožefa, v koji biva osebno Bog — človek Jezus Kristus, v koji se on moli in se častita Marija Devica in sv. Jožef. In tudi ta prepotrebna cerkev je častitljiv spominek ljubilcev in častilcev Jezusa, Marije in sv. Jožefa.
Nismo vredni od vezati jermenov od podplatov sv. Jožefu; toda godilo se je stavbi cerkve in cerkvenim napravam in naši malenkosti, koja je za vse to delovala in skrbela, kot slabo orodje, kakor se je godilo sv. Jožefu v življenju na zemlji. Pri tem sv. podvzetju bile so in so še obilne težke poskušnje. Posebno pri koncu tega cerkvenega podvzetja in dela, ko bi moralo dogotovljeno in izplačano biti, zapustilo nas je skorom vse, celo marsikoji oni, koji so obljubili pomagati. In tako cerkev sv. Jožefa v notranji še ni dogotovljena in ostanek dolga na stavbi še ni izplačan.
Ta mesec marcij, v kojem se posebno Časti sv. Jožef, upamo, da se bodejo ljubilci in častilci ženina Marijinega in krušnega očeta Jezusovega Se spomnili njegove, še ne dovršene in ne povse izplačane cerkve v Prijedoru. ter pripomogli, da se doRotovi napravi in izplača, v večo čast Božjo in češčenje sv. Jožefa.	Deknn Fr. Anton Bnbič.
Razgled po svetu.
Španija. Španska je bila najbolj katoliška država ali verska misel je jela tudi v Španski pešati. Ža,. lostno je. kar se je pripetilo tu dne 7. sušca v državnem zboru.
Jasno kaže vsebina tega spiska, kako so Se potrebni v Prijedoru. Vabim Vas, Slovenci, da prispevate. Denarnih zneskov prosim naslovom: Uredništvo »Zgodnje Danice«.
Poslanec Ibanez je vstal takoj ob pričetku seje in začel takole govoriti: „Ker se je javilo včeraj po časnikih, da se je pri vojnem ministerstvu brala sv. maša, ktere se je vdeležila večina uradnikov, predlagam slavnej zbornici, naj bi se pričela današnja seja z rožnim vencem".
Nato se je jelo pričkati in razgrajati, da je bilo joj. Med krikom in vikom pa so se slišale besede: „Smrt jezuitom, živela republika, živela svobada!"
Katoliški poslanci so jeli živo nasprotovati. Predsednik je spoznal, da bi bilo nemogoče nadaljno zborovanje in je zaključil sejo.
Josip Lthen t> Turinu.
Grška. Časnik „ArmonieM prinaša sledečo novico iz Aten: Ni ga skoro katoliškega naroda, ki bi ne bil še pokleknil pred sv. Očeta in prosil njegovega blagoslova. Jedin narod, ki še ni imel te sreče, je grški. Zato nas pa radostiv da vam oznanimo veselo poročilo. Vladika Gaetan Marija Da Angelis je opomnil svoje vernike, naj bi odpotovali letošnji majnik na božjo pot v Rim.
Meseca majnika pridejo torej katoličanje iz vseh stranij grške izrazit svojo hvaležnost, in udanost vidnemu poglavarju sv. Cerkve Leonu XIII.
Dasiravno je na Grškem razkolna cerkev tudi vladna cerkev, sčr je vendar še izza beneškega go-spodstva ohranilo obilo katoličanov, zlasti jih je obilo na jonskih otokih in na Cikladah. Sedaj vladajo on-dotne katoličane trije nadškofje in 5 škofov.
Josip Lehen v Turinti
L Bratovske zadeve
molitvenega apostoljstva.
Nameni za mesec marcij 1899.
(Spis potrjen in blagoslovljen od sv. Očeta.) a) Glavni namen:
Krščansko prenašanje trpljenja. b) Posebni nameni:
24.) Praznik Marije sedmerih žalostij. Cesar avstrijski. Misijoni na Češkem. Bolečine, ki ovirajo izvrševanje poklica.
25) Marijino oznanenje. Upeljava in razcvit marijanskih kongregacij. Molitev vsakdanjega rožnega venca.
2ti.) Cvetna nedelja, sv. Lndger. Goreče češčenje Jezusa Krista po vseh deželah cb koncu tega stoletja.
27.) Sv. Rnpert. Avstrijski škofje in njihove škofije Duhovni in obhajanci. Težko skušani katoliški učitelji.
~2iS.) Sv. Gnntram, kralj. Krščanski vladarji. Krepko zdru ženje vseh dobro mislečih proti sovražnikom sv. Cerkve in domovine.
21*.) Sv. Armogast. Mir in jedino?t med razprtimi osebami in družinami Grešniki iz navale. Zidanje cerkva
.-K).) f Veliki četrtek. Vredno pripravljanje otrok na prejein prvega sv. obhajila. Ponižna in požrtvovalna ljubezen do ubogih.
31.) f Veliki petek. Velikodušna ljubezen do sovražnikov. Vse doposlane in še ne uslišane zadeve. 1,'dje molitvenega apostoljstva in bratovščine srce Jezusovega, ki so umrli v marciju in ki bodo v aprilju umrli
Prošnji.
Neka oseba se priporoča v veliki stiski molitvi k srcu Jezusovemu, Mariji, sv. Jožefu in sv. Antonu Padovanskemu. Uslišanje se naznani v »Danici«.
Presrčno je v molitev priporočena jako važna službena zadeva, da bi se povoljno rešila. Uslišanje se naznani s polnim imenom v »Danici« in v »Vencu«. Ljubi Bog le daj. da bi je mogla naznaniti z Marijino, sv. Jožefa in sv. Antona pripomoCjo.
Zahvala:
Nevarno bolni brat, ki je bil pa zelo posvetnega duha. je bil priporočen presvetnemu Srcu Jezusovemu. Mariji, sv. Jožefu m sv. Ani. da bi se pred smrtjo spravil z Bogom, in ne umrl brez sv. zakramentov. Obljubilo se je razgl»Senje po »Danici«, ako se tako zgodi In res se je ta želja in prošnja spolnila. za to se tudi Jezusu in zgoraj imenovanim rajskim pomočnikom izreka očitna. prisrčna zahvala?
Z <ior»»nskega.	M. K.
Raznoterosti.
Društva za krščansko umetnost v Ljubljani občni zbor za leti 1897 in 189S bo četrtek po Veliki noči, C. aprilja ob desetih, morda v ljubljanski bogoslovnici. Že prvo njega .Izvestje za 1 1895 in 1S9G" je zgodovinsko zanimivo. Brez vsake primere više bo pa stalo , Iz vest je za L_j_fe97 in 1898". Društveni prvo-ocestnik Kanonik 3 o s i p"~Slnre k a r poda v njem kratko »poročilo" o družbinem delovanji za imenovani leti. — Na to razloži iz domače cerkvene umetnije vigneto, koja bode odslej stala na čelu vsa kemu društvenemu spisu — temu sledi brusniškega župnika Frana Avsec velepoučni dalji spis o njega obširnem preiskovanji „domačih cerkveno umetnijskih starin". — Potem se natisne Viktorja Steske „Črtica o ljubljanski križanski cerkvi". — Posled prvomest-nikov pouk: ,, Kteri slog naj se izvoli za nove cerkve?- in pa «» veliki umetniški vežbanosti našega prvomestnika pričajoči konečni njega sostavek, v kojem prosi rojakov tvarnih doneskov novoustanovljenemu wdijecezanskemu muzeju". — Sešitku se pridene „Imenik udov" in pa „Pregled dohodkov in troškov. — Slov^nej'	dvigarP" biva med
prvi m i našimi dolžnostimi ta. da se dvigneTno čtffi preje na domačem umetnjškem polji. Koliko stvari, ki jih nismo znali prav ceniti.-je od-nesla tujih prihajačev sebična roka iz podstrešij nad cerkvami in župnišči: pa tudi iz naših kmečkih hiš po deželi za majhen denar — a velik bi jih preplačal . ne bil! Ohr a ni le so se sicer tem potom člo-'.veški vednosti - a izginile so ob enem za : i vselej iz ljube nam domovine. .=>0 let prepozno smo se (»odali na to pr, naših prednikih tako bogato oskrbljeno polj**' ŽhI da nrepozno! A bolje prepozno — n**go nikoli' Pri klopu jte se. domorodci, temu čast i t emu društvu N a^aJnj) a. ki je tu brez-dvomb.-no zastal V ;u*t>J>vd4J^>Jve n
Pastirski list prezv. graškega knezškofacfr. Leopolda Schuster. ki ga nadpastir izdal za post. je, kakor se poroča po vsebini in obliki jednako izvrsten. Proti komu op«>minj.» k slogi govoreč: ..Ohranite duhovensk" si- t»o :n vedite, da je prostost v privatnih zadevah manje važnosti, kot blaga sloga, zato je dolžnost naša. da se prvi (prostosti) odpovemo vedno kadarkoli pride v nevarnost druga
(sloga)". Na Silvestrov večer je visokoisti opominjal v prekrasnem govoru poslušalce z besedami mrjočega Matatija: „Otroci, — gorito za postavo! Spominjajte se del svojih očetov!" —Res prav in umesten klic napram graški paroli: „Proč od Rima!	P. P.
Ruski car je papežu Leonu XIII. izrekel obžalovanje: da ga k mirovnemu shodu zato ne more povabiti, ker ugovarja takemu vabilu italijanska vlada. — Škoda res. da o velevažnih pogajanjih za svetovni mir ne bode dano besede njemu, ki je namestnik večnega kneza miru
..Amerikanski Slovenec* štev. 12 je ponatisnil celotni dr. Svetinov spis starosti in množitvi človeškega rodutt iz G št. naše „DaniceB. — Zelo nas i veseli, da je tehtni sostavek tako všeč našim bratom unstran morja f
Arzenlk je strup; čisto podoben stolčenemu sladkorju. Na Dunaju je pred kratkim potresala kuharica v neki gostilni močnate jedi s sladkorjem, v katerem je bil. ne ve se po kakem naključju, na-mešan arzenik. Več oseb je zbolelo za tem in jedna že umrla. Kuharica se bo samoumevno morala zagovarjati pred sodiščem radi premale pazljivosti. — Vselej vsak vkup vseh pčt!
P. P.
Listek.
Leona XUL zdravje napreduje tako, da utegne sv. Oče prav v kratkem prevzjeti vsa svoja navadna opravila Napreduje pa polagoma — papež je star! Z blizo 20.000 telegrami in pismi se je ta čas povpraševalo o papeževem zdravji in čestitalo k hitremu, srečnemu obratu. Posebno sta razveselila sv. 0*eta sočutna telegrama našega cesarja, ki v veselji in žalosti hitro zazna po* v Rim in pa ruskega čara. ki akopram razkolnik — želi, naj bi tako dragoceno živenje, kot je ono Leona XIII še dolgo se ohranilo človeštvu in miru v prid. Rimski časnik „Pa1estra del Clerou je priobčil 14 t. m. Leona XIII. novo latinsko pesem, ki jo je zložil v „počeščenje nunam".— Znano je, da je sedanji sv. Oče znamenit, latinsk pesnik, posebno naklonjen vednosti in umet-nijam. Zato mu je bil ves čas izmed najljubših poslov ta. da je pomnoževal in uredil knjižnico v svoji vatikanski palači. Danes je v tej knjižnici 280.000 zvezkov in nad 26,000 rokopisov. Zlatom in srebrom bi se ta vir vsej človeški vednosti preplačati ne mogel. Velikokrat se je povdarjalo tudi to, kako je uprav Leon XIII olajšal učenim in vedoželjnim dostop in porabo knjig in spisov iz papežke vatikanske biblijoteke.
Premilostni kne^škof dr. Anton Bonav^entura Jeglič je nadzoroval pretekli teden krščanski nauk na c kr. nižji gimnaziji v Ljubljani; ponedeljek, dne 20. t. m. pa je maševal v cerkvi sv Jožefa na Selu.
Dobrotni darovi.
Za kruhe sv. Antona : 2upni urad Preserje 2 gld 2A kr. — IVrezija Fik oO kr. — Gospa dr. D 20 kr.
Za afrikanski misijon: M. K. 1 gld
Odgovorni orednik Tomo Zupan. - Tiskarji in založniki Jožef Blasnikovi nasledniki v Ljubljani.