»ZA MENE JE IZZIV
IZ NIČ NEKAJ NAREDLI...« STR. 4
NEJGA LEPŠOGA KAK LEJPO PRIJATELSTVO STR. 6
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 4. decembra 2003 $ Leto XIII, št. 24
Pesem je kot studenec, ki želo glasi
S tejmi rečami je Mešani pevski zbor Radenska iz Radenec pozdravo 30. novembra domanji pevski zbor na Gorenjom Seniki^ Mešani pevski zbor Avgust Pavel je tau nedelo svetijo 65. obletnice svojoga dela.
Zbor je ustanovijo kantor pa školnik Andraš Čabai 1938. leta. Iz tauga Cerkvenega zbora jé v petdeseti lejtaj grato veški ženski pevski zbor, na začetki šestdeset! lejtaj pa mefani pevski zbor. Zbor je do tejgamau emo štiri zboro-vodja. Od leta 1953 do leta 1957 ga je vodila leranca Ana Boros, za njauv je prišo školnik seničke šaule József Vaš, šteíije delo z zborom do leta 1969. Tistoga ipa je že znauvič včiu na Gorenjom Seniki školnik Andraš Čabai, steri# spejvo v zbori. Gda je József Vas odišo iz vesi, je on prejkvzejo zbor pa ga je Vodo do leta 1985. Zanjim je prišla varaška leranca Marija Tri-fušz Vari, stera stoji na čelu zbora najdukši čas. Zbor vsakšo leto opravi od 10 do ffl nastopov. Več kak tresti-krat so že bili na pevskom ta-bori v Šentvidu pri Stični. Do tejgamau je zbor vodau dvej íkaseti. KasetiMi, Slovencih Poslüšajte vsi ljudje je vödala Zveza Slovencev, zgo-ščenko Slovenec sem pa Državna slovenska samouprava.
Vse tau smo v nedelo zvedeli od predsednika državne slovenske samouprave Martina Ropoša. Šestdesetpete obletnice saseudeMili veleposlanik R Slovenije v Budimpešti
Andrej Gerenčer, generalni konzul R Slovenije v Monoštru Marko Sotlar, župan gor-njepetrovske občine Franc Šlihthuber, delegacija Društva upokojencev Murska Sobota. Pred koncertom so odprli razstavo Emesta Brans-bergerja, steri je na svoji kej-paj pokazo, kak je pred bojnov vögledala stara Sobota. Na koncerti ob šestdesetpeti obletnici zbora sta gorstaupi-la Moški kvartet iz Martinja pa Mešani pevski zbor Radenska iz Radenec. Moški kvartet dobra poznajo na Gorenjom Seniki, sploj pa vodjo kvar-teta Cirila Kozara, steri že več lejt pomaga zbori kak orgo-nist, gda spejvajo pri mešaj. Stiki z zborom iz Radenec so že tö starejši, sploj pa z zboro-vodjem Tomažom Küharom. V svojom guči je Marija Trifus ejkstra vözdignila, ka ji je Tomaž na začetki dosta pomago. Gda je začnila pri zbori, je nej poznala nej gezika, nej slovenski zborovsko pesmi, zato ma je trno hva-ležna.
Na konci programa sta sé državna pa lokalna samouprava ejkstra zahvalim nis-trnim Pevcom pa pevkam, med njimi Veri Gašpar, stera že petdeset lejt spejva, Evi Ča-sar pa zakonskomi pari Mar-giti pa Jožefi Gyeček za zve-stobo.
Najlepši trenutek programa je bijo, gda so vsi nastopajoči vküper spopejvali pesem Po-zimi pa rožice ne cveto. Pevskomi zbori gratulejramo za njini svetek.
M. Sukič
2
Murska Sobota: odprt studijski oddelek
Najbolj smo spoznali/ kako nas pogrešajo, ko so bila vrata knjižnice zaprta
Priprave na gradnjo novega poslopja za Pokrajinsko in študijsko knjižnico v Murski Soboti segajo nekaj desetletij v prejšnje stoletje. Objekt v grajski ulici, sicer večja zasebna hiša, je postal premajhen za knjižni fond študijskega oddelka, zato so za splošno knjižnico in oddelek za najmlajše našli prostore v gradu, nekaj knjig pa so
hranili tudi v rakičanskem gradu, še prej pa v enem soboških zaklonišč. Da niso bili prostori ravno funkcionalni in prijazni obiskovalcem, je več kot očitno. Še očitneje postane ob podatkih o številu obiskovalcev posameznih oddelkov, ki so zavidljivo visoki, študijski oddelek ima letno kar 125 tisoč obiskovalcev, kot je, denimo, vseh prebivalcev Pomurja. Pokrajinska in študijska knjižnica ni samo ustanova za izposojo knjig v Murski Soboti in z bibliobusom po Pomurju in Porabju, ampak so pomembne tudi druge dejavnosti: hrani dragocenosti, med katerimi je največ knjig starejšega prekmurskega protestantskega in katoliškega slovstva, knjig, ki pomenijo pravo zakladnico jezika naših prednikov v 18. in 19. stoletju. Na prvo mesto sodi Nouvi zakon ali testamentom Štefana Kuzmiča- najpomembnejše in najobsežnejše ohranjeno delo prekmurske protestantske književnosti. Pomembna so tudi dela drugih prek-
murskih piscev preteklih stoletij, Mikloša Kuzmiča, Mihaela Bakoša, Jožefa Košiča in drugih.
Leta 1963 se je začela izmenjava knjig in sodelovanje med Soboto in županijsko knjižnico Daniel Berzsenyi. Govorimo tudi o pomenu, ki ga ima knjižnica za prekmurske Madžare in porabske Slovence. Izjemen je,
denimo oddelek hungaristike, ki bi ga Lendavčani radi videli v svojem mestu. V Porabje vozi od 20. septembra 2000 potujoča knjižnica, ki se ustavlja na Gornjem Seniku, v Števanov-cih in Monoštru. Gre za prvi in doslej edini primer, ko je izposoja knjig z bibliobusom organizirana čez državno mejo. Poizkus med Slovence v Italiji se ni obnesel. Izposojevalcev ni niti tako malo, starejši se zanimajo za leposlovje, mladi pa se večinoma odločajo za videokasete. Posebno pot ima bibliobus tudi med narodnostnimi kraji v Prekmurju.
Naj omenim še, da so v Pokrajinski in študijski knjižnici pripravili doslej kar nekaj odmevnih razstav in literarnih nastopov.
Po tem ko bodo v novo zgradbo preselili vse oddelke, uredili vse potrebno in knjižnico primemo tehnično opremili, bodo zagotovljeni odlični pogoji za razvoj dejavnosti, od tistih za najmlajše, Id zdaj poslušajo pravljice, pozneje pa bodo po-
stali stalni obiskovalci in bralci knjig, do kulturnih programov, ki sodijo v knjižnico. Seveda pa je v novih prostorih tudi preprostejši dostop do knjig, ki so razvrščene tematsko. Pravi hram kulture sredi Sobote.
Gradnja knjižnice se je začela septembra leta 2000, kot celoto pa jo bodo odprli za slovenski kulturni praznik, februarja 2004. Projekt je narisal arhitekt Igor Zrinski, skupaj bo na voljo 4354 kvadratnih metrov površine, naložba je veljala milijardo in štiriinšestdeset milijonov tolarjev. Polovico denarja bo prispevalo ministrstvo za kulturo, kjer so hkrati povedali, da je zadnja velika naložba v knjižnice v Sloveniji. Dogovorjeno je bilo tudi, da bodo ostalo polovico zagotovile pomurske občine, in sicer tako, da polovico ali četrtino skupne vrednosti prispeva mestna občina Murska Sobota, razliko pa 25 pomurskih občin. Vendar praksa kaže, da je sedanji sistem financiranja kulture v Sloveniji neučinkovit in preveč prepuščen samovolji posameznih občin in njihovih županov. Denar iz občinskega proračuna namenijo najprej za vse drugo, potem pa, če kaj ostane, še za kulturo ali v tem primem za delež pri gradnji knjižnice, ki jo koristijo tako
dijaki in študenti iz Radgone ali Ljutomera kot Šalovec in Murske Sobote. Tako je doslej le pet od petindvajsetih občin bilo pripravljenih sofinancirati novo knjižnico, medtem
ko se drugi izgovarjajo na pomanjkanje denarja v proračunu. Finančno breme najbolj čuti mestna občina, ki ni želela, da bi dela zastala, selitev študij-
skega oddelka pa so pospešile tudi razmere v starem poslopju, ki je postalo zaradi razpok v zidovih nevarno za obiskovalce, zato je inšpekcija delo in izposojo prepovedala Zelo podobno kakor občine niso pripravljene sofinancirati novega poslopja, ravnajo tudi pri prispevanju denarja za delovanje Pokrajinske in študijske knjiž-
nice. Tu je, kaže, kulturna politika naredila največjo napako, kajti občine dobijo denar tudi za knjižnico, vendar ga porabijo v druge namene. Župan mestne občine Anton Slavic vi-
2003	—
di rešitev za ustrezno financiranje regijskih kulturnih ustanov, v Soboti je to ob knjižnici tudi Pokrajinski muzej, v razdelitvi države na pokrajine, ki
bodo prevzele skrb za ustanove, pomembne za več občin. Od septembra, ko so oddelek zaprli, se je pokazalo, kako potreben in iskan je med dijaki in študenti, ki si niso mogli izposoditi knjig v domačem okolju, ampak so morali v najbližjo, mariborsko univerzitetno knjižnico.
Zdaj je uradno odprt študijski oddelek, v katerem je 170tisoč enot knjižnega gradiva in 500 izvodov periodičnega tiska. Kot pravi v.d. direktorice Suzana Szabo Pahič, je to oddelek, v katerem si sposojajo knjige uporabniki iz celega Pomurja. Skupaj ima Pokrajinska in študijska knjižnica 270 tisoč knjižnih enot s 16 tisoč člani.
Novo poslopje Pokrajinske in študijske knjižnice je pridobitev zgodovinskega pomena za Mursko Soboto, Pomurje in tudi Porabje. Niso umestne pripombe, da je velika in razkošna, kajti postavljena ni za leto ali desetletje, marveč najmanj za stoletje. Razvoj kaže, da računalniki in podobna sredstva niso zaustavili tiskanja in branja knjig, ampak je tistih, ki sežejo po knjigi, iz leta v leto več. Strokovnjaki ugotavljajo, da Slovenci kupujejo zdaj manj knjig, izposojajo pa si jih več kot pred leti.
eR
Porabje, 4. decembra
Pogled na novo, še ne povsem urejeno poslopje Pokrajinske in študijske knjižnice v Murski Soboti; kjer borno kmalu izbirali med 270 tisoč knjižnimi enotami in 500 periodičnimi publikacijami. Zdaj je odprt študijski oddelek, knjige iz splošnega oddelka v gradu pa so že začeli preseljevati v nove prostore.
V dejavnost knjižnice sodi tudi bibliobus, ki vozi v Porabje od 20. septembra 2000. Fotografija je z Gornjega Senika, kjer so učenci ^nabrali* največ videokaset in zelo malo knjig v slovenskem jeziku.
Notranjost je moderna in zagotavlja poleg izposoje knjig tudi druge, s knjigo in kulturo povezane dejavnosti, kot so pravljične ure za najmlajše in še kaj
Djilejš Slovenske zveze
Predsedstvo (elnökség) Slovenske zveze je 26. novembra melo letos peti pa z enim slejdjan djilejš v Slovenskom daumi. Po(h)valo so vrejdni tak člani predsedstva kak nadzorne komisije (ellenőrző bizottság), ka so vsi Prišli, etak nas je bilau 24. Na prejšnje štiri djilejše so tü redno odli člani, najinega nas je bilau 18. S tejm smo leko fejs zadovolni, ka sé rejsan vsakši tröjdi, če nejma drügo vekšo dužnost, kam mujs mora titi, naj furt leko opravla svojo delo za porabske Slovence, steri so je izvolili za tau funkcijo.
Na tau djilejši so najprvin leko čüli poročilo od kultur-noga dela Zveze, kakšne kulturne pa drüge programa smo meli, kak smo pomagali delo, ka vse smo dali naprajti svojim osmim odrasli pa trem šaulskim skupinam, kelko nastopov so mele skupine.
Gnesden za malo deco v vrtcaj za najbole potrejbno pomauč držimo tau, naj leko spoznavajo slovenski gezik, sé navčijo najbola potrejb-ne reči, stavke, ka za velki asek pride pri včenjaj slovenskoga gezika v prvom razredi v šauli. Zatau prosi-mo pa plačöjvamo vse stroške za štiri vzgojiteljice zacej-lo šaulsko leto iz vrtca Murska Sobota. Letos smo mi organizirali tabor za mlajše pa matere v vrtci v Murski Soboti.
Šaulskim mlajšom smo leko ponidili dva tabora v Prekmurji pa na avstrijskem Ko-roškom. Meli smo kviz (ve-télkedő) o Prekmurji pa tekmovanje v slovenskom geziki. Za udeležence križa pa tekmovanja v slovenskom geziki pa taboriste smo organizirali izlet v Prekmurje. Gledališko predstavo smo organizirali vküper z Bral-no značkov iz Ljubljane, go-radržimo tri kulturne skupi-
ne pa poskrbimo za mento-re. Mlajši sé na seničkoj šauli leko včijo glasbo, zatau plačüvlemo školnika iz Glasbene šaule Murska Sobota.
V drügom dnevnom redi smo na znanje dali, kašni kulturni programi baudejo, gde pa stera naša skupina ma nastop do konca leta. Na začetki leta 2004 mamo dva vekša programa. 14. februara mo držali Slovenski bal v varaškoj šauli, 15. februara pa Slovenski kulturni praznik, gda Francek Mukič s sinaum Dušanom nota pokaže pesmarice Füčkaj, fiič-kaj fantiček moj I.-H., Karči Holec pa svoje Andovske zgodbe.
Predsedstvo je tak skončalo, ka gnes, gda dosta lüstva nejma slöjžbo, lagvo stodji s pejnazi, lanjske cej-ne nemo zdigavali pri bali. Karta za bal de koštala gezero forintov na glavau, Sto de pa Sto, leko küpi ške
karto za večerdjo tü za gezero forintov. Od steroga dneva do sé odavale karte, ka bau za večerdjo, kakšni program bau, steri goslarge do igrali na bali, tau na znanje damo poseba v nasled-nji novinaj.
Kak na vsakšom djilejši, Zdaj smo tü meli prošnje za finančno pomauč Zveze. Predsedstvo sé je odlaučilo, ka k izdaji dvojezične zbirke z naslovom Izpoved ranjenega srca avtorice Suzane Guoth vcuj da petdeset gezero forintov, za tau pomauč nam avtorica šenki poda-ri nika iz tej knjig. Števanovski vrtec je daubo petdeset gezero forintov, naj sé mlajšom na svetke leko küpi ka-setofon, kasete, špile, Slovenska manjšinska samouprava v Števanovci je tü trideset gezero forintov dobila na vaški božični svetek, Slovensko drüštvo v Budimpešti je dobilo stau dvajsti gezero forintov za
tiste ceringe, stere so meli na Srečanji Porabski Slovencov.
Predsedstvo zveze sé je na konci o tejm tü odlaučilo, ka za cejloletno delo domanji mentorji, vodja kulturni skupin, člani predsedstva pa nadzorne komisije, de-lavci zveze 20 procentov več nagrade (jutalom) dobijo kak lanjsko leto.
Tau tü želimo omejniti, ka na prošnji za finančno pomauč Zveze pa v posaba vö poslanoj pismi prosimo, ka organizacije, stere dobijo pejnaze od nas na svoje programe, naj sé tazračunajo za en mejsec po programi. Ob tej priúki ške tü prosimo tiste, steri so tau nej naprajli, naj do konca lete tau včini-jo. Baug plati.
Predsedstvi pa nadzomi ko-misiji sé ške gnauk lepau zahvalimo, ka so s svojim delom cejlo leto aktivno pomagali delo delavcev Zveze.
Klara Fodor
Pod tem naslovom je bil organiziran strokovni forum in srečanje kmetovalcev in kmetijskih strokovnjakov iz Avstrije, Madžarske in Slovenije. Sreča-
tru.
Forum in srečanje sta bila namenjena informiranju kmetovalcev in kmetijskih podjetij v čezmejnem prostoru Sloveni-
Predsedstvo foruma, prvi z desne slovenski predavatelj mag. Janko Slavič
nje, ki so ga organizirali Javna družba za kmetijstvo Železne županije, Javna družba Regio-fokusz in Agrarmarketing cent-rum, je potekalo 21. novembra v Monoštru v Slovenskem kulturnem in informativnem cen-
je, Avstrije in Madžarske o izkoriščanju ter usklajevanju možnosti na pragu Evropske unije. Srečanja so se udeležili predavatelji ter strokovnjaki iz vseh treh držav, predstavljene so bile razvojne možnosti kme-
tijskega sektorja, obenem pa je bilo srečanje namenjeno tudi vzpostavitvi strokovnih stikov.
Na plenarnem zasedanju srečanja so udeleženci - bilo jih je kakih šestdeset - lahko prisluhnili trem predavanjem. Dr. Oto Prieler, direktor gradiščanske kmetijske zbornice, je predstavil rezultate območja, ki je že del Evropske unije. Kot je povedal, prav zbornici oz. dobro organizirani svetovalni službi se je zahvaliti, da je Avstrija v prvem letu po pridružitvi izkoristila kar 90 odstotkov kmetijske podpore iz evropskih skladov. Ta rezultat je bil recimo pri Fincih le 50 odstoten.
Razvojno strategijo slovenskega kmetijstva je predstavil mag. Janko Slavič, direktor Kmetijsko gozdarskega zavoda iz Murske Sobote, ki je govoril tudi o položaju prekmurskega kmetijstva. Njegov sodelavec je predstavil kot konkretni rezultat medregijskega sodelovanja »Kmetijsko medre-gionalno elektronsko tržnico«, ki na internetu (http://www.ekmet.com) ponuja pestro ponudbo po-
Foruma se je udeležijo kakih šestdeset strokovnjakov in kmetovalcev iz Železne županije, Prekmurja in Gradiščanske.
murskih kmetij. Spletna stran je rezultat sodelovanja med Kmetijsko gozdarsko zbornico Pomurja in Agrarno zbornico Žalske županije.
Madžarski predavatelj - z njegovim predavanjem so bili udeleženci, predvsem madžarski, najmanj zadovoljni - se je osredotočil na zadnje poročilo Evropske komisije, ki je bila najbolj nezadovoljna prav s
pripravljenostjo kmetijskega sektorja Dr. Bela Akac, glavni svetovalec ministra za kmetijstvo, je navzoče seznanil z ukrepi za odpravo pomanjkljivosti. Forum je popoldne nadaljeval z delom v dveh sekcijah, ene so se udeležili poljedelci in bio-kmetovald, druge pa živinorejci.
M. Sukič
Porabje, 4. decembra 2003
4
„Za mene je izziv iz nič nekaj narediti../'
V Porabju že skoraj deset let dela slovenska glasbena šola kot oddelek Glasbene šole v Murski Soboti. Poučevanje v tem oddelku je pred tremi leti prevzel mladi in ambiciozni profesor glasbe Krisljan Bo-rovšak.
»V Porabje sem prišel kot nadomestni učitelj za Olgo Pa-lič, ki je šla na porodniški dopust,« je povedal Kristjan, ko sem ga zmotila med poukom klavirja na gomjeseniški šoli. »Takrat sem prevzel vse njene učence in smo se zelo hitro navadili drug na drugega. Nekako se že imamo radi,« se zasmeje.
Kristjan je z glasbo živel že od otroških let. »Glasbo imam že v koreninah,« pravi. »Od očeta. Obiskoval sem nižjo glasbeno šolo, potem pa srednjo glasbeno šolo v Sarajevu. To je bila elitna vojaška glasbena šola, toda vojna je to šolanje prekinila, tako da sem končal srednjo glasbeno šolo v Mariboru, potem sem se pa vpisal na pedagoško fakulteto. Končal sem pianistični kurz v Benetkah, študiral sem tudi moderno kompozicijo, tako da so mi znana vsa področja in aspekti umetnosti. Bil sem tudi v baletnem ansamblu, korepetitor na srednji glasbeni šoli, tako da j e za mano že neka umetniška pot.« Čeprav je Kristjan imel pri zaposlitvi tudi druge opcije, recimo srednjo glasbeno šolo v Mariboru, je pristal v Porabju. Zaposlen je na Glasbeni šoli v Murski Soboti, vsako sredo prihaja na Gornji Senik, kjer ga učenci zelo pričakujejo. »Ni mi žal, da sem pristal v Porabju. Za mene je izziv iz nič nekaj narediti, nekaj posaditi in potem gledati, kako zadeve rastejo.«
• Koliko ste vedeli o Porabju, preden ste začeli tupoučevati?
»Sem kar nekaj vedel, ker sem iz Prekmurja doma. Družil sem se s prekmurskimi intelektualci, recimo s Ferijem Lainščkom. Beseda je večkrat nanesla tudi na Porabje, da je slikovita pokrajina, da so prijazni ljudje... Sem si ga predstavljal kot neko »neobljudeno« pokrajino. Ko sem prišel
sem, sem bil pozitivno presenečen. To je čisto normalen svet, so čisto normalni otroci...«
•	Če sva omenila Ferija Lainščka, po njegovi zaslugi ste igrali v filmu Halgato. »Ja, igral sem nosilno vlogo. Feri mi je ponudil vlogo in jaz sem jo takoj sprejel. Moje korenine so malo tudi romske. Oče je Rom, mati je Slovenka, tako, da sem se hitro identificiral s tem likom, Halga-tom.«
•	Kako da vas pot po uspeš-nem filmu ni odpeljala drugam? Ste toliko navezani na
rodno pokrajino?
»Tudi to. Bilo je veliko priložnosti. Moral sem se resnično odločiti, kaj v življenju po-
četi. Jaz sem se odločil za pedagoški poklic, to je bilo tisto, kar me je pripeljalo domov na glasbeno šolo. Porabje je velika izkušnja zame, veliki pedagoški kapital, ki ga bom mogoče kasneje vnovčil.« Kristjan ima trenutno na se-niški šoli 8 učencev, poučuje klavir in harmoniko. »To je individualni pouk. Moram poučevati tudi teorijo. Trideset minut je premalo časa, da bi jih lahko vse naučil o teoriji, trudimo se pa, da bi čimveč odnesli. Otroci doma ne morejo vaditi, ker nimajo instrumentov. Tudi pouk na šoli je natrpan, tako da hodijo vadit med odmorom. Jaz
z njimi praktično moram vaditi, ne jih le usmerjati, ampak prav vaditi. To mogoče malo zavira napredek.«
Kljub nenavadnim okoliščinam in težavam pa imajo mladi »muzikantje« za sabo že nekaj uspešnih nastopov.
»55. Mozartovi dnevi v Polhovem Gradcu je velika prireditev v Sloveniji. Na Glasbeni šoli Murska Sobota smo se odločili, da vzamemo učence tudi iz Porabja, kajti v treh letih smo se nekaj že naučili. Brigita Voura in Aleksandra Gyeček sta poželi velik aplavz, ker so bile točke - glede na okoliščine in možnosti - zelo dobro pripravljene. Lani smo pa imeli ob božiču mali koncert v kulturnem domu. Tam se je videlo, koliko je vloženega dela. Tudi starši imajo pozitiven pristop, kajti vsak stariš rad vidi svojega otroka, kako nastopa, da je izpostavljen. V življenju je neštetokrat tako, da se moraš izpostaviti, moraš nekaj povedati, moraš nastopati.«
Kristjan pravi, da je bil na začetku edina ovira jezik. Stiki so bili pristni in pozitivni z vsemi, toda ko se je bilo potrebno konkretno pogovarja-
ti, so nastale težave. »Jezikovni napredek je obojestranski. Učenci spoznavajo slovensko glasbeno terminologijo pa tudi italijanske izraze, jaz pa se učim tudi madžarsko. Pogovarjamo se izključno v slovenščini. Opažam pa, da jih je strah govoriti slovensko. Nekako imajo en zadržek, ki ga je treba razbiti in čimbolj sproščeno stopiti k zadevi. Odnosi med nami so bolj prijateljski, ker tu res ne nastopam kot profesor. Avtoriteto imam 30 minut, ko poteka pouk, potem se pa popolnoma sproščeno pogovarjamo, tudi o zasebnih stvareh.«
Na vprašanje, kakšni so njegovi dolgoročni načrti, je dejal: »Življenje je nepredvidljivo tudi za mene. Sem trenutno resnično pristal v Porabju, dobro se počutim, rad bi še nadaljeval z delom tukaj. Če bi pa mogoče v življenju naredil carski rez in bi se preselil v Maribor ali Ljubljano, potem bi se žal - ampak resnično žal - moral posloviti od Porabja«.
Če bi temu res bilo tako (Kristjan namerava nadaljevati študij), bi ga njegovi učenci na Gornjem Seniku gotovo zelo pogrešali.
Marijana Sukič
Zasedanje manjšinske komisije
25. novembra je v Monoštru v Slovenskem kulturnem in informativnem centru zasedala Komisija za manjšine in zunanje zadeve županijske skupščine Železne županije, ki jo vodi Antal Nagy. V komisiji imajo zastopnike vse štiri manjšine (Slovenci, Nemci, Hrvati, Romi), ki živijo na območju županije in tudi vladne ter opozicijske stranke, ki so zastopane v županijski skupščini. Komisija ima - po ustaljeni praksi - vsako leto eno zasedanje v krajih, kjer v večjem številu živijo pripadniki manjšin. Letos so se odločili za Monošter in za Slovenski dom.' Zasedanja so se udeležili predsednik hrvaških manjšinskih samouprav v Železni županiji Vince Hergovič, predsednik združenja nemških samouprav dr. Miklos Wenczl ter predsednik državne slovenske samouprave Martin Ropoš.
V prvem delu zasedanja so predsedniki poročali o položaju lastnih manjšin v županiji. Vsi so se strinjali s tem, da je zaskrbljujoče neznanje maternega jezika. Nemški predsednik je izpostavil, da na žalost del javnosti Nemce še zmeraj istoveti z Nemčijo, ki je izgubila drugo svetovno vojno. Zaradi tega se starejši še zmeraj bojijo in se pri popisu prebivalstva ne priznavajo za Nemce. Predlagal je, da bi se v naslednji monografiji o Szombathelyu objavila tudi verodostojna študija o deponiranju Nemcev v Železni županiji. Hrvaški predsednik je poudaril, da je položaj manjšin znatno boljši kot je bil pred spremembo sistema, toda pogoji kulturne avtonomije manjšin še zmeraj niso zagotovljeni.
Pod drugo točko dnevnega reda je predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Himok seznanil goste z dejavnostjo Slovenskega kulturnega in informativnega centra, časopisa Porabje in Radia Monošter.
M.S.
Porabje, 4. decembra 2003
5
Šestdeset lejt v zakonskom življenji
16. novembra, v nedelo, je Šporana familija v Števanovci v človeškom življenji en najvekši pa najlepši svetek svetile Sporan Djušek (Jožef Zavec) s svojo ženauv že šestdeset lejt živejo vtjüper. Tau je poseben dar od Boga. Zatau so njima pa varaštji mladi kaplan Sza-bolcs Fekete nepozableno mešo slöjžili, darüvali. S svojo lejpo pridigov so njima znauvič napuniti srce z veseldjom. Gospaud kaplan so dali blagoslov na njija 60-letno zakonsko življenje. Po meši je pa cejla rodbina bilapozvana vpanzio na Verico. Skur trideset lidi, med tejmi dva deteta, šest vnukov (unoka), šest pravnu-kov (dédunoka) ji je vzelo kaulek z radostjo, je svetilo njija srečno zakonsko življenje. Brodim, ka so Djušek te že nej marali, ka ji je čer Magduš Zdaj gnauk nej bau-gala. Vej so pa oni Sprvoga ranč nej steli čüti, ka bi njija svetili, ka sta že stariva. Magda Haklar je pa s svojim možaum ranč zatoga volo napelala vtjüper te veltji svetek, ka go je Baug pos-lüno, ka sta Obadva stariša leko zadobila te lejpa lejta. Djušek so v 84., Nanek pa v 81. lejtaj. Pa vala Baugi štja na zdravdje sé tü nejmata ka taužiti.
Kak sé njima tau pršikalo za-dobiti? Pri tejm je njima prej Baug gvüšno pomogo. Vej pa njija življenska paut je tü nej bila z rožicami posejana. Najlagovejša njima je ranč te šlau, gda bi leko v naj-vekšom veseldji, lübezni živela. Gda so mi Djušek pripovejdali o tejm, so sé njim buma skonze dola potakale po obrazi. Njija skupno živlenje sé je začnilo s tejm, ka so dvej leta dvorili svoji ženi. Naneka so si že vöodabrali, gda so sodak bili. V bali so vtjüper popejvali, plesali pa sledkar je že do daumi sprvajali. Istino, ka so trno narejdki leko domau Prišli od sodačije, ka so od daumi daleč, v Szegedi bili sodak. Etak so svojo deklo najbola samo z lübezens-kimi pismi leko dola vzeli z
naug. Gda so 1943. leta vö-zaslöjžili sodačijo, so štja tisto leto 20. novembra pelali k oltar Naneka, gda sta sé prisegla na vekivečno zakonsko živlenje. Dapa kakšna nepravična je Usoda (šorš). Djušek so štja leto dni ranč nej bili doma, gda
so pa rutjivali, dapa Zdaj v bojno. Sodačijo na Vogrskom so tavö pelali na rusu-čko granico. Gda je konec bilau bojne, so je prejk vzeli Rusi pa odpelali v Kaukazuš v Rusučko. Djušek so štiri lejta bili v lageri, delali so v rudniki (bánya). Zvöjn velkoga trplenja ji je štja beteg dvakart tü redno prejk vzeo. Od malarije so tak slabi bili, ka so je štja krmiti mogli v špitalaj v Bakuni. Nanek so pa doma nika nej vedli od nji. Iskati so je dali z Rdeči križom, dapa niši glas nej prišo od nji. Tjelkokrat njima je napamet prišlo, če te sé štja baug leko vidla, če malo dejte - stero mlada mati štja pod srcaum nosila, gda ji je mauž pa mogo rutji-vati - leko spozna gdasvejta svojoga očo. Pa njija je Baug poslüno. Nánek so za štiri lejta dobili pismo od moža, ka domau pridejo. Pa sta sé pričakali Od tistoga srečanja mau Sama tü vejta, kak
leko djaučeta vözraščeniva človeka od velkoga veseldja. Svojo držinsko življenje sta si že vtjüper leko ravna-la. Na drügo leto (1949.) sé njima je naraudo sin Matjaš. Srečniva sta bila. Dva deteta sta lepau rasla, njiva pa skrbno gazdüvala, naj drži-
na ma s koj živeti. Dočas pá nej prišla drüga nevola. Pet-desetdrügoga leta so cejlo držino od enoga minuta do drügoga, brez vsega, ^odpelali v tabor na Hortobágy zatoga volo, ka sta mela dva plüga sadni drejv. Za leto dni so je s tabora vöpistili, dapa nej domau. Eno-dva mejseca prvin, kak je vövdarila revolucija (forrada-lom), so samo leko Prišli domau, ka so žené oče prošnjo (kérvény) dali nota. Domau? Dja v tisti raum, steroga so njim vse vöporobili. Njali so njim samo enoga arandaša. Dapa srečniva sta bila, ka döjn znauvič leko vred postavila svoj pravi daum. Pomalek sta pa k sebi prišla pa z Boga pomočtjauv začnila delati za svojo držino. Djušek so sledkar v kosno fabriko šli delat, doma so pa štja gazdüvati tü. Nanek so tü vözeli z dela svoj tau. Kak vertinja so mlajše gora ranili, raum so
vred držali, maro so opravlali, s konjom so orali, sejali, Vsefale delo opravlali na mezevaj, po goščaj. Pa sta te štja nauvi raum tü gora zozidati Lejta so njima tak brš odletela, ka sta gnauk samo Sama ostala kak dva golau-ba. Čer sé je oženila v Trau-
šča sin pa v Ozmánbükk. Dosta njima je pomagalo, ka Djušek tašne blajžene rotje majo. S svojimi flajsnimi rokami so si zaslöjžili ime „ezermester”, kak ji zove čer. Oni so pleli košare, drventje, mekle, redli so le-sene grable, vile, štile za štjir, ka sé njim je pri rami pobontalo, so si vse sami popravlati. Štja tašni kredenc so naprajti 56. leta, ka ga gnesden majo za kazat. Pa njija prej do gnesden delo drži gora. Kakoli, ka sta Obadva bila že veltjiva betežnika. Djušek so sé zatok telko potaužiti, ka so Zdaj že
slabi, Večkrat nji srce boli, če kaj žmetno delajo. Dapa ne-prestanoma so na petaj. Letošnjoga bujcka so štja nej zabodnili, gda so že male pravce nazaj tjöjpiti. Štja traktor vozijo! Vej pa prej vse ne morejo čakati na mlade, ka oni tü majo svojo delo. Pohvalo vrejdniva sta čer Magduš s svojim možaum, ka vsakši nemiti tjeden dvakart, če je vekšo delo, štja Večkrat pogledneta stariša, vse pomoreta taop-rajti.
Kak sé poslöjšala Šporano-ga verta pa vertinjo, sam si najbola na tau brodila, življenje ji je redno navčilo, kak pa Zakoj trbej poštüvati eden drügoga. Na tau sta navčila svoje mlajše ranč tak. Tiste žmetna, bridtja lejta njima nikdar ništja ne more vözbrisati iz glav. Tau, ka je te lanc, steri vküper ve-že njija življenje, nikdar ništja nej mogo raztrgniti, si Sama sebi leko zavatita. Dva delavniva človeka, katotiča-nska vemika, šteriva s cej-tim srcaum mata radiva eden drügoga, vejta odpis-titi enoma drügoma, šteriva od prvoga minuta živeta eden za drügoga, za svojo držino sta si zasíöjžila tau dugo zakonsko življenje. Fejs njima je dobra spadnilo, ka so je štja gospaud kaplan Szabolcs Fekete pa števanostji cejmešterdje tü posaba pozdravili, kak du-goletnoga cejmeštera v Števanovski cerkvi. Mi njim ranč tak s toplim srcaum želimo, naj njija Baug štja dugo zdrži pri zdravdji pa jima da mimo živlenje. Zašestde-setletni jubilej zakonskoga življenja njima gratulejra-mo!
Klara Fodor
RADIO MONOŠTER UKV(FM) 106,6 MHz Od pondejlka do Sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo
od 12. do 14. vöre.
Porabje, 4. decembra 2003
6
Srečanje porabskih slovenski penzionistov
Nejga lepšoga kak lejpo prijatelstvo
Ustava se spreminja
Slovenski parlament je na izrednem zasedanju podprl šest od 13 predlogov za spremembo ustave. Poslanci so dali najprej soglasje k začetku postopka za spremembo 121., 140. in 143. člena ustave, s katerimi naj bi omogočili uvedbo pokrajin. Sedanja ustava naj bi namreč že omogočala ustanovitev pokrajin, vendar za to v zadnjih letih ni bilo dovolj politične volje. Državni zbor je začel še postopke za revizijo ustave v delu, ki se nanaša na sodstvo. Med drugim naj bi sprememba 129-člena uvedla petletni sodniški mandat za sodnike začetnike, ki bi šele nato lahko dobili trajni sodniški mandat Poslanci so podprli še začetek postopka za spremembo 90. člena ustave, ki predvideva odpravo predhodnega zakonodajnega referenduma in dal zeleno luč tudi k spremembam ustave, s katerimi naj bi zagotovili uravnoteženo zastopanost žensk in moških ter pravico do pokojnin, v 14. člen ustave pa naj bi vnesli besedo invalidnost
Novi predsednik SLS je Janez Podobnik Slovenska ljudska stranka je na predčasnem volilnem kongresu v Rogaški Slatini za novega predsednika izvolila vodjo poslanske skupine in dosedanjega predsednika glavnega odbora Janeza Podobnika Taje z nekoliko presenetljivo visoko prednostjo (120 glasov delegatov) že v prvem krogu volitev premagal predsednika Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije Petra Vriska (podprlo ga je 5 5 delegatov), dosedanji podpredsednik SLS in pravosodni minister Ivan Bizjak pa je zbral le 14 glasov.
Španci nagradili predsednika Drnovška
Slovenski predsednik Janez Drnovšek se je na povabilo španskega kralja Juana Carlosa in njegove soproge, ki sta ga povabila na zasebno kosilo, mudil v Španiji. Drnovšek se je v Barceloni udeležil slovesnosti, na kateri so mu podeliti ugledno špansko nagrado Ramona Triasa Fargasa. Nagrado vsako leto podeljuje Sklad za svobodo in demokracijo osebnostim, ki so si v težkih razmerah prizadevale za vrednote strpnosti, svobode in kulture dialoga.
23. novembra je v Slovenskom kulturnom in informativnem centri vküpprišlo več kak stau penzionistov. Členi drüštva porabskih slovenski penzionistov so sé srečali, da bi ocejnili, kak so delali v 1.2003. V Porabji je
med slovenskimi drüštvi najvekšo ranč tau drüštvo, stero ma kauli 130 členov od Gorenjoga Senika do Verice, od Andovce do Sakalauvec. Največ členov pa ma
drüštvo iz Varaša pa Slovenske vesi.
Člene drüštva je pozdravo ansambel Gorički lajkoši, steri je zašpilo par pesmi, med njimi največ takšni, stere Porabci tö poznajo, zatok
so ništmi z njimi vred popejvali.
Po kratkom kulturnom programi je delo drüštva oce-nila predsednica Irena Barber. Kak je Sama pravla, najbole sé tauma veseli, ka so členi drüštva aktivni po
vasnicaj. Nej samo tak, ka majo svoje programe, liki tak tö, ka so tam na programaj, če kakšne druge organizacije majo kaj v vesi. Ranč za njino aktivnost sé je
penzionistom zavalila Klara Fodor, Sekretarka Zveze, stera je pravla, ka na nji leko računa Zveza, če kakšokoli programe ma. Na otvoritve razstave (kiállítás megnyi-tó) tö radi pridejo, tam so, če
je kakšna gledališka predstava po vasnicaj... Predsednica drüštva je povedala, ka so 2003. leta meli štiri vekše programe. 17. majuša so sprejeli člene Kul-turnoga društva Avgust Pavel iz Sombotela. Srečanje je bilau v Andovcaj. Sombotel-čani so si poglednili Čme mlake, Popodneva pa njim je špilala Števanovska gledališka skupina. Pri tem srečanji so največ pomagali penzionisti iz Števanovec pa Andovce.
24. majuša so penzionisti iz Murske Sobote Prišli na izlet (kirándulás) v Sombotel pa Kőszeg. Na konci izleta so sé srečali s členi sombotelsko-
ga drüštva v Skanzeni, gde so meli kratek kulturni program tö. Spejvo je soboški pevski zbor penzionistov. 26. juniuša so Porabski penzionisti bili na držávnom srečanji slovenski penzionistov, stero je letos bilau v Murskoj Soboti. Na srečanje sta pelala dva autobusa, po uradnom programi so meli eške prijatelsko srečanje s soboškom penzionisti na Vaneči.
24. augustuša so na Dolenjom Seniki organizirali piknik, na steroga so Zvün svoji členov pozvali lidi iz
vesi tö.
Drüštvo je v 2003. leta melo 1.234.000 forintov. Zvün članarine (tagdíj) so dobili pejnaze od Zveze Slovencev na Madžarskem pa Državne slovenske samouprave, od veški samouprav pa prejk natečajov (pályázat). Na Madžarskom so natečaje po-šilali na Javni sklad za narodne in etnične manjšine, od tam so dobili 220.000 forintov, v Sloveniji pa na Ministrstvo za kulturo, od tam so dobili 430.000 forintov. V leti 2004 bi pa radi šli na državno srečanje slovenski penzionistov (Zdaj sé ešče ne vej, gde bau pa gda), radi bi si pa malo poglednili Bu-
dimpešto pa Vogrski parlament tö. Največ členov tauga drüštva ešče nej bilau v parlament, zatok so prosili Vodstvo drüštva, če bi sé leko ta paut zorganizirala. Penzioniste sta pozdravila bivši predsednik soboškoga drüštva Jože Vild in njegov naslednik g. Kovač. Obadva sta obečala, ka de soboško drüštvo potejm tö sodelova-lo s Porabci.
Prireditev so zaključili s pri-jatelskim srečanjom, vsi člani drüštva so dobili menkši dar za božične svetke.
M. Sukič
Porabje, 4. decembra 2003
7
Svetki sé približavajo
Leko, ka sé samo meni tak vidi, depa tau leto je pá samo tak ta füčnilo. Mi lüdje smo pa zatok lüdje, ka mamo svoje svetke. Tak mislimo, ka smo svojim bližnjim, prijatelom nika dužni dati etakšoga reda.
Znano je, ka je božič sploj lejpi svetek. Svetimo, ka sé je Kristuš naraudo na te svejt. Lüdje so različne šege vönajšli, kak etakšoga ipa svetijo. Etak so deci vönajšli, ka njim Jezuš prinese krispan pa s tejm vred dar.
Na zamlej nas je nej malo. Sploj dosta nas je, ki etak vörjemo. Leko smo srmaški ali bogati lüdje, svetek je za vsakšoga svetek. Samo naše šege so nej gnake, ovak sveti bogati pa ovak srmak.
Gda sam ge mala dekličina bila, te smo sploj žmetno čakali božič, gda pride Jezuš pa nam prinese krispan. Te smo šli na paunaučnico več kilometarovv velkoj zimi pa v slabi obleki, depa šli smo. Pa gda je ranč paunauč bila, so sé zglasili trgé zvonovi števanovske cerkve, steri so nas začarali, tak smo sé počütili, liki bi v nebesaj bili. Stanili smo si vcuj k »štalici«, stera je v cerkvi naredjena bila pa smo gledali sv. Jožefa pa Marijo z malim Jezušom. So je »oslek, volek gledali, pa s svojo sapov grehali«, kak smo tau popejvali tü. Pa te so sé zglasile orgle pa so napunila cirkev s takšnim razpoloženjem, ka mi je do smrti najlepši Spomin. Od paunačnice domau pá 7 kilomejtarov peški pa v čakanji, ka de že doma krispan pa ka de pod njem.
Pa je tak bilau. Nas je 5 mlajšov bilau. Poseba kaj je nigdar eden nej daubo za dar. Samo krispan, steri je okinčani bio, vej sé je pa za tau naša mati pobrigala. Friške figice so visele na njem pa s svetlim papirom nut zasükano tau ali tisto. Pa ka mislite, ka je te tau ali tisto blau? Cuker, ka ga je mati Sama küjala, oreji, male djaboke pa če sé je eške tau vse malo vidlo pa je mama eške malo svetloga papira mejla, je repo gor zrejzala na male falajčke pa go je zasükala v te lejpe papire pa obejsila na krispan. Pa svejče. Sveti Baug! Svejče so tü gor napelene bile na krispan pa so nam svejtile. Nepozableno je bilau.
Od tistoga mau je nej tak dosta lejt odišlo. Samo ka sé je v tom cajti dosta vse spremenilo. Med tejm je lepau tau, ka naši lüdje sploj ovak, baukše živejo. Kakši so pa te gnes té Svetki? Hvala Baugi, gnes je krispan nej tak skromen pa srmački kak inda svejta. Vse dobrote so gor obešene pa ka je pod krispanom, tau je nej zapovedati. Gesta takšo tü, ka bi ranč nej mogli pod krispan djati. Tau velko darilo čaka nindar vanej, v garaži kak povejmo auto ali v ednoj drügoj sobi, računalnik. Pa kak smo s paunaučnicov? Nikak nej. Negajo ali samo v največji vesnicaj pa Varaši. Naši dühovnik po več vasnicaj slüžijo mešo, etak pa samo v ednoj vasnici so mogauči paunaučnico slüžili v paunauči.
V taum materialnom svejti je düša zapüščena. Gda sé približavajo Svetki, nam so nej zvonovi, njigvi lejpi glas, nej orgle, nej mala štalica najprva. Naš pogled je na darilo čüjem. Vej do nas pa pitali, ka smo dobili pa ka te povejmo? Kasam daubo čokoladopadostacukrovna krispani? Ka sam daubo nauvo srajco? Nej nej. Etak sé pa ne dam doj gledati. Že naprej povejm starišom, naj mi tau ali tisto küpijo zatok, ka drügi tau pa tisto dobijo. Pa ka te etakšoga ipa dela stariš? Cejlo leto lejča za delom, za pejnaze. Deca pa? Sama je. Pa če srečo majo, nika lagvoga ne napravijo, samo čakajo svetke. Rojstni den, god, božič, nauvo leto, šolski Svetki pa etak mine svejt pa Žitek.
Irena Barber
Gospodinje z diplomo
Diplomirane žene, ki so po-vrh še izrazito ambiciozne, si težko predstavljajo življenje, kjer bi jim bila dodeljena le vloga gospodinje. Morda bi v tem stanju za spremembo kratek čas uživale, toda prej ali slej bi gotovo postale nesrečne.
Visoko izobražene žene želo težko najdejo primemega partnerja, ker en del moških dobi v njihovi družbi komp-lekse, drugi pa težko razu-mejo, da hoče žena biti nekaj več kot srečna soproga. Situ-acij a sé zaostri, ko želita ime ti otroka. Kdo naj žrtvuje svojo kariero? Tej jdilemi sé moški skušajo preventivno izogniti na ta način, da svoje zanima-nje zavestno preorientirajo z intelektualk na neizobražene žene, ki na svojem delovnem mestu opravljajo manj odgovorna delo in sé na družbeni hierarhični lestvici nahajajo relativno nizko. Te žene so izredno srečne, če kot žene managerja, znanstvenika, tehnika ali politika morajo skrbeti le za tö, da možu in otrokom nič ne primanjkuje, da jim pripravijo vsako jutro svežo obleko, jim pripravijo toplo večerjo, skrbijo za tö, da doma najdejo prijetno držinsko vzdušje, kjer je vse vedno v najlepšem redu, kjer sé lahko regenerirajo. Kateri mož si želi v tak dom, kjer ga čaka žena v zanemarjenem stanovanja sedeča pri računalnik^ kjer ni pospravlje-no, kjer miza ni lepo pogmje-na za večerjo...
Za hrbtom uspešnega moža stoji vedno neka žena, ki sé zanj žrtvuje, ki s celotno svojo energijo in z vso svojo močjo »slüži« svojemu možu, da bi on celotno energijo, vse svoje moči lahko posvečal svojemu poklicu ali politiki. Od svoje žene pa zahteva, da bi bila ona vedno lepo nego-vana, privlačna, elegantno oblečena, prijazna, da sé lahko postavlja z njo.
Ko pa je otrok na poti, si ne zagrenita življenja z brez-mejnim prepiranjem, kdo naj gre na triletni porodniški do-pust. Če je žena odsotna iz slüžbe tri ali celo šest let, lah-
ko nadaljuje tam, kjer je pre-kinila. Če je kot kozmetičar-ka, medicinska sestra ali fri-zerka tudi kaj zamudila, bo tö v želo kratkem času z lahko tö nadoknadila. Zato manage-rji, politiki, zdravniki, znanst-veniki radi vzamejo za ženo svojo sekretarko, asistentko, pomočnico, frizerko ali koz-metičarko. V njihovih zako-nih ne nastajajo konflikti za-radi tega, kdo naj žrtvuje svojo kariero za otroka, oziroma otroke, ali pa naj »žrtvujejo« otroka za svojo kariero.
Če sé namreč ženska poroči, bi rada imela tudi otroke. Če bi si lastila le porodniški do-pust, ki traja pri nas dvajset tednov, bi otrok pogrešal tisto idealno držinsko vzdušje, ki bi bilo za njegov du-hovni razvoj odločilno. Lahko bi seveda angažirala »babysitterja« in sé tako tudi v bodoče posvečala svojemu poklicu, sé udeležila nadaljevali^ tečajev, hodila na več-dnevne konference in podob-no, toda zaenkrat tipične plače pri nas tega ne omogočajo, povrh tega večina od njih iz začetne plače odplačuje še kredite za stanovanjsko in drugo posojilo. Vsaka mati bi pa tudi rada permanentno spremljala telesni in duhovni razvoj svojega otroka. V veči-ni primero v tudi na babice ne morejo računati, kajti pri prvem otroku so babice še tako mlade, da so v delovnem razmerju. Ko je otrok star eno leto, ga diplomirane matere večinoma pošiljajo v otroške jaslice, pozneje pa v vrtec. Zgodaj zjutraj, ko bi moral še spati, ga potegnejo iz postele, ga silijo v okolje, ki sé ne more imenovati idealno. Če si pa mati - intelektualka -privošči triletni vzgojnovar-stveni dopust, je na delovnem mestu več ne sprejemajo z odprtimi rokami, rekoč, da ob tem bliskovitem tempu razvoja na vseh področjih znanosti po tako dolgi odsot-nosti ne bo mogla več držati korakazrazvojem.
Kako razmišljate vi, spošto-vane bralke in bralci, o tem vprašanju? Napišite svoje izkušnja
Suzana Guoth
Število prebivalcev na Madžarskem pada
Letos je bilo manj porok in se je rodilo tudi manj otrok kot v enakem obdobju lani, hkrati pa je bilo število umrlih večje. Tako je trend padanja števila prebivalcev za 17,5 % višji kot v enakem obdobju lani. Število prebivalcev v državi je le 10 milijonov 120 tisoč. Na tisoč ljudi pride na Madžarskem 9,5 rojstev in 13,4 umrlih. Letos se je rodilo 650 otrok manj in umrlo 3800 prebivalcev več kot v enakem obdobju lani,
Nove naložbe v monoštrski industrijski coni
Svetniki mestne občine Monošter so se na septembrskem zasedanju odločili, da bodo zainteresiranim ponudili zemljišče v industrijski coni (prekomej-ni industrijski park) za simbolično ceno, 1 forint Osnovna pogoja sta dva, podjetnik mora zaposliti vsaj petdeset ljudi, domačinov, podjetje pa mora delovati vsaj deset let. Z zainteresiranimi, teh je bilo veliko, je občina začela pogovore z dvema podjetjema.
Prvo podjetje je iz Nyiradonya in bi v Monoštru ustanovilo predelovalnico sadja ter hladilnico. Zaposlilo bi od 80 do 100 ljudi. Investicija bi stala 1 milijardo forintov, podjetje bi za investicijo najelo kredit. Drugo podjetje ima sedež v Budimpešti, ustanovilo bi obrat za razgradnjo starih avtomobilov. Na začetku bi zaposlovalo le 10 ljudi, do konca tretjega leta bi se število zaposlenih povečalo na 50.
Programi, prireditve
•	Slovensko društvo bo v Budimpešti 6. decembra organiziralo občni zbor in Miklav-ževanje.
•	Slovensko društvo in samouprava v Szombathelyu bosta praznovala Miklavževo tudi 6. decembra. Razen domačih otrok bo pod mentorstvom Marije Rituper in vodstvom Aniko Szalai nastopila folklorna skupina OŠ Števanovd s plesi iz Prekmurja in Porabja.
Porabje, 4. decembra 2003
Pismo iz Sobote
Krepka pijača
Gvüšno ste že čüli, ka že skur pou leta v Sloveniji ne more do desete vöre dopod-neva dobiti nika krepkoga za spiti. Kakšo palinko, ko-njak, ram ali kaj takšoga je nej sloboudno točki v krčmej pa odavati v bautaj. Tak je zapovedo naš minister za zdravje Keber in zato Zdaj pri nas tou zapouved, tej za-kon, zovemo Kebrov zakon. Vsikši pa vej, ka Slovenci trno radi pidjemo in ka sé nam tou nikak ne vidi. Naše šege so sé vcejlak vöminile, dapa ... Pomalek, vse vam raztumačo.
Dosta je takši, ka si Zazrankoma spidjejo kafej pa kcuj kakšoga kratkoga. Zdaj nagnouk tou več nej mogouče. Nej mogouče zatoga volo, ka je minister Keber pravo, ka geste dosta pidjancov in tou trbej dole staviti. Zato so začali po krčmaj pa bautaj lejtati inšpektori, steri kontrolo majo, če sé krčma-ri pa bautoši držijo nouvoga reda. Če stoj pidje pivo pa vino, tou je prej nej velka nevola, tou sé leko toči, samo kanemaprejk 16 % alkohola. Tak Zdaj najbole žedni Zazrankoma pa ta do desete pidjejo špricere pa pivo. Dapa ka pa tisti, ka bi škeli spiti kaj krepkoga? Takši so si brž zbrodili, kak tou trbej naredti. Gestejo mali glažeki, ka držijo dva deci ali pa ške kaj več. Doma si ga lepou napuni z domanjo palinko ali pa s kakšno küpleno krepko pijačo in si jo dene v žepko. V krčmej si narouči kafej, malo vkraj spidje pa si tisto iz žepke nut vledje. Pomalek je v šalici nej več nika črnoga, kak če bi voda bila v njej. Tak Zdaj leko v nikši mestaj vidite možakare s šali«) za kavo, iz stere pidjejo edno vöro pa nikak prazna ne grata. Tistim pa, ka krep-
ko ne pidjejo, tistim je vseeno, ka je Keber zapovedo. Oumani si leko od vina pa od piva tö. Tak sé zavolo toga nika menje ne pidje, pravo bi, ka sé pidje eške bole. -Menije tou trno škoudilo, -mi je zavüpo soused Martin.
-	Vejš, ka dja krepko trno rad mam. Zdaj, ka do desete v krčmej nika takšoga ne dobirn, si doma spidjem palinko. Dapa sianem ob gesti, vejš, kak daleč je eške do desete vöre? Zato si po-šiknem tri ali štiripalinke, včasi eškepeto pa često, ka nemo meu nevole do de-sete. Tak me že malo po šestoj vöri süče espa ta. Té Keber iz mene eške pid-janca naredi, - je gledo na vöro, če je že deset.
Najbole od vsej pa je zatoga volo bila srečna pa Vesela moja tašča Regina, trno čedna ženska.
-	Tak trbej, ranč tak trbej! Vej pa dun nej mujs piti včasi po tistom, gda človek gor stane, - me je gledala, kak če bi tou zapovedati zavolo mene. - Vse drugo bi tö trbelo vkraj zapovedati. Čistak nika bi nej smeli odavati. Pa nej samo do de-sete dopodneva, po mojom bi leko začali točiti ob šesti večer pa nika prlej, - je modrüvala tadale.
Nika sam njoj nej nazaj povedo. Vej pa vejte, kak je tou, vsikšomi vse nazaj pride. In je njoj tö prišlo. Bila je Sobota. Že kakši den ati dva prva so sé mojoj tašči Regina trno čedni ženski, napo-vedale tri padaškinje. Ob osmi Zazrankoma sé prej dobijo na kavi, ka do malo klaj-fale. Moja trao čedna Regina je tisto soboto že rano stanila pa nagnouk gor prišla, ka nema nikšoga tikera ati kaj takšoga, ka kcuj spidjejo. Vzela si je cejker in šla v
bauto. Za deset minutov je prišla domou čemerasta pa rdeča, kak če bi Stoj krop na njouvlejo.
-	Ka bi Perun tresno v toga Kebra! Vej je pa tou nej mogouče, - je majütala, ka sam sé postrašo, ka kak do-bim po nousi. -Do desete mi nika takšoga nesmejo odati, meni, ka spidjem menje kak kakšo mleše! Vej so pa nej normalni, - je treskala z dverami, ka sé je trouso cejli ram.
Vöra je bila že skur osem, eške malo pa pridejo padaškinje. Nagnouk jevečnej ku-noula, nej več treskalo, čistak potiüma sé mi je začala mujsati.
-	Nejsam šla küpüvat pijačo zavolo mene, liki zavolo padaškinj. Dvej od nji trno radive kaj spidjeta. Nede glij lepou, če nika kcuj ne dobita. Leko ta celou kouli gučali, kak sam škrkliva, ka sam samo kafej pozorna. Vej me pa razmejš... Sam si že brodo ka šké od mene in nej sam sé zmejšo. -Na,tete pa prosim, če po-gledneš v tvoj omar, leko ka kaj najdeš za moje padaškinje. Vsigdar si emo kaj takšoga, dja ti plačam, če trbej.
Sam si že brodo, ka sé mi nut v rit potegne. Dapa nejsam sé dau prejk tičiti. Pogledno sam mojo taščo Regino, trno čedno žensko, kak kakši policaj, jo eden čas gledo in zdigno pravo rokou z vöv-tegnjenim prstom:
-Dja bi dau, dapa minister Keberje zapovedo, kajedo desete vöre tou nej slobo-udno delati!
Po cejlom rami so treskale dveri eške po tistom, gda so padaškinje že trno flajsno klajfale.
Miki
Krave
Gda sam mala bila na Gorenjom Seniki, sam mogla trno dosta delati. Mojadragamati je trnok dobra bila, dapaočaso trnok lagvi biti. Vsigdar sam mogla na njivo titi pa krave pasti. Če sam sé žaurgala, ka bi sé mogla včiti, so mi Oča pravli: »Vej sé boš večer včila.« Dapa te sam že trüdna gratala, pa sam sé nej mogla včiti. Če sam pa v šauli »edješ« dobila, te sam pa bita bila.
Moj Oča je trno vrajži biu. Gnauk je gnau krave past pa je pozabo domau priti s kravami vred. Gda sam domau s šaule prišla, mi mati včas' pravijo: »Jolanka, idi brž, ka Oča eške nej domau prišo s kravami. Je že podnek gé pa je kravam tö vrauče gé.« Ge sam včasin üšla pa sam ga iskala, dapa nej sam ga najšla pa krave tö nej. »Baug moj, ka mo Zdaj delala, gde mo ga iskala!?« sam si brodila. Hvala Baugi sam enga pojba vidla, pa sam ga pitala, če ne vej, gde je Oča s kravami. »Vejš, ka Znam, Jolanka«, mi je pravo. »Idi k Zavci v krčmau, tvoj Oča tam spi.« »Gde so pa krave?«, sem ga spitavala tadala. »Krave je tam privezo.«
Üšla sam v krčmau pa sam očo zgonila: »Oča, ka vi brodite, vi ste tü pidjani, krave pa venej trpijo!« »Idi domau s kravami«, mi je pravo pa je tadala spau.
Jolan Grebenar Mecséri Uustracija: M. Kozar
Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi četrtek ob 13.55 na 1. programi! madžarske televizije.
Naslednja oddaja bo v četrtek,
4. decembra 2003.
Ponovitev v soboto, 6. decembra, ob 12.00, na 2. programi!.
Porabje, 4. decembra 2003
9
Lejs düšo ma
Tau pravijo, ka je človek telko vrejden, kelko gezikov guči. Dapa tak mislim, ka je tau istino za maštrije tö, če stoj več zna, je več vrejden, bola naletja žive. Gnesden je že rejdki tašen človek, steri več maštrije zna. Gnauk svejta je več taši bilau. Oni so bili mojstri, steri so vse znali. Bile so taše maštrije, stere so Očetje šinaum prejkdau, tak so vsigdar v družini ostale. Taši so bili naprimer kovači. Tau leko porazmej-mo, zato ka edno kovačnico
nej bilau naletja vönaprajti. Dapa taša maštrija je bila te-sarstvo (cimerman) tö. Rejdko bilau, ka bi sé nekak samo tak sam od sebe vönavčo za tesara (cimermana), če je v družini nej bilau tesara. Dapa Zdaj sé je na Verici eden mladi vönavčo za tesara, tak ka v rodbini nikdar nej bilau tesara. On je Zoli Dončec ali kak ga vsi poznamo Djürvin Zoli. Leko bi pravo tau tö, ka je iz Andovce, zato ka je on ta valaun, samo pri babici na Verici živi.
•	Kak je te tau Zdaj, ga pitam.
»Na Verici živem, dapa ovak sam Andovčan. Vejpa štiri lejta sam bijo član vaške samouprave v Andovcaj.«
•	Zdaj si več nej član?
»Nej, zato ka so me nej iz-volUi.«
•	Kak tau?
»Ne vejm, dapa Zdaj me več ranč ne briga. Dostavse sam djau. za ves, dosta vse sam delo pa napravo cejlak šenki. Tak vögleda, ka Andovča-nom tau nej trbej. Dja sam
sé najprvin za tišlara vönavčo. Kakoli je trbelo za ves, vse sam napravo.«
• Križ, leseni, steri je postavleni pri Kovačini, si tü ti napravo, nej?
»Vaška samouprava sé je tak Odlaučila, ka na konci vesi postavi eden leseni križ. Té leseni križ sam tö dja redo. Leko povejm, nej je bilau malo delo, zato, ka je cil tau bijo, naj cejlak vse z lesa baude. Zvöjn cvekov, ka sam notrazabijo, sam rejsan samo lejs nüco, ešče stroja je z lesa. Nej ka bi sé hvalo, da-
pa ves od tauga samo lepša gratala. Turisti, gda tam ta-dejo, vsigdar stanejo pa ga poglednejo.«
•	Ti si sé za tišlara vönavčo, kak si te tesar grato?
»Dja sploj rad delam z le-saum, kakoli naj baude tisto. Tesarstvo me je tö vsigdar brigalo. Tistoga reda, gda sé je šaula začnila, sam ranč čas emo pa zato sam sé te glaso. Pred tesarsko šaulov sam dja že dosta delo pri tesari, tak ka sam sé dja že doste vse navčo. Samo brezi papirov ne moreš biti tesar, zato je trbelo meni tau šaulo končati. Lažo bi, če bi tau pravo, ka sam v šauli nika nauvoga nej čüjo.«
•	Ka delaš te Zdaj bola, tišlarstvo ali tesarstvo? »Gnauk tau, gnauk tisto. Ka ranč trbej.«
•	Stero maštarijo maš bola rad?
»Obadvej. Kak sam pravo, dja rad delam z lesaum. Lejs je taši material, od steroga baukšoga nikdar ne najdejo vö. Lejs düšo ma pa tau eden dober tišlar čütiti mora.«
•	Doste taši omarov, postel geste, steri so nej z lesa. Kak je te tau?
»Zato je redijo z umetni ma-terialov, ka so falejši, dapa telko so menje vrejdni tö.«
•	Kakje bilau, gda si prvo strejo klau, nej si sé bojo? »Zaka bi sé bojo. Kak sam že pravo, pred šaulov sam dja že z drugimi tesari dosta stroj gorasklau. Telko je bila razlika, ka sam Zdaj vse dja vöračuno pa dja sam bijo odgovoren. Če bi kaj zapra-vo, te bi name šinfati.«
•	Šinfali so te že?
»Baugi hvala, ešče nej.«
•	Tesarstvo je zato bola žmetno delo kak tišlarstvo? »Človek si glavau pri obadvej maštriji mora nücati, dapa tau gvüšno, ka je tesarstvo fizično bole žmetno. Dostakrat sedemdeset, osamdeset kil trbej zdigniti pa s tem bremanom sé trbej šetati vrkar po ednoj vaus-koj mosnici. Tišlar je vsigdar na toplom pa na süjom, tesar pa nej. Ne šte sé, če
sonce sije, snejg de ali je ranč mrzlo, strejo trbej naprajti. Pri zidanji je vsakši na tejm, kak najprvin pod strejo spravi ram. Po tistim že leko dela drügo, zato ka sé ram ne moča.«
• Večer sé ti nej trbej dosta mantrati najzaspiš?
»Tau gvüšno, ka nej. Dostakrat je tak, ka že kumar čakata naj v postelo pridem. Nej samo zato, ka žmetno trbej zdigati pa sé dosta trbej pargibati, liki zatok, ka cejli den po latošaj trbej ojdti. Nogé tau brž zmantra.«
•	Kakšno strejo je naj-žmatnejše naprajti?
»Tau je skur vseedno, samo bola bi tak pravo, ka k ednoj streji več časa trbej, k drügoj pa menja.«
•	Tašo strejo ste žeklaH, ka je s slamovpokrita?
»Tašo ešče nej, zato ka tü pri nas sploj malo s slamov pokrili hiš zidajo. Venej v Sloveniji, tam bola dé.«
•	Ovakša je tista stroja, stera je s slamov pokrita? »Skur taša kak drüga, samo latoške so na dvej strani ok-raubli. Zato je nej slobaudno na kaut vözrezati, ka gda sé šaupe s slamov gorave-žejo, naj je ne vrejže prejk.«
•	Dostakrat, gda delaš, Vidim, ka Endre Talaberje vsigdar s teuv, on ti
pomaga?
»On je od tauga več, on ranč tak zna že tau maštrijo kak dja. Razlika je tau, ka on od tauga nejma papira v rokej. Pravica je tau, ka eden tesar sam težko dela, dobra je, če sta dva.«
•	Zaka?
»Edno je tau, ka bola brž de. Drügo pa tau, ka mi nej trbej vsidar dola s streje lejtati. Če kaj trbej, te dolaskričim pa on napravi. Müva sva že vküp včeniva pa etak te delo tö bola de.«
•	Ka ti povejš k tauma, Endre?
»Tau je tak, kak je Zoli tapravo. Eden tesar je nej tesar, gda strejo trbej redti. Dja že tö več lejt delam tau pa tak mislim, ka mam že prakso. Ovak pa, gda nej trbej strejo klasti, te doma lejs ža-gam. Mam eden gatar pa ka za tesara lejs trbej, tisto dja go-razožagam. Dostakrat je bilau tak, ka smo tisti lejs goraklali, ka sam dja go-razužago.«
• Te si ti tö tak kak Zoli, ti tü vsigdar z lesaum delaš? »Leko tau ešče tadala »skla-njam« tö. Bilau je tak, ka sam v gauštja baur vöpo-drau, gora sam ga zožago, potistim smo ga pa na strejo sklali.«
•	Te sta viva tak, kak gnauksvejta, gda so manufakture bile. »Najbaukše bi tak tau bilau. Zato, ka bi te hasek pri nas austo. Dapa pravica je tau, ka bi tau človek dugo nej lado. Zaman ma rad človek lejs, ka je dosta, je dosta. »Če na teltja rad maš lejs, te za obed dobiš en kubik lesa,« sé smeje audalič Zoli. »Vejš, ka,« pravi Endre, »če bi lejs audo, s tistoga bi že redan obed daubo.«
K. Holec
Porabje, 4. decembra 2003
IOi
K. Holec
V gauštja
»Zazranka v petoj vöri sam pri tebi,« pravi Pištak, »pa devav gauštjo po drva.« Joška je samo prestrašeno gledo s posancov na lampi, kak če bi vraga zagledno, vino ma je pa pomalek dola pod srajco teklo.
»Skrb mej, ka notraspadneš v posanco. Baukše bau, če go dola dejaš na Sto. Zranja pá tak slabi baudeš kak me-gla.«
»Ti sé za mene nika ne boj, vejš vido, tak mo mejterske goralüčo na prikaulico kak perdje,« prajti Joška pa posanco doladeje na Sto. »Cejlak mi je že vö iz glave odišlo. Morava titi po drva zato, ka žena sé mi že dva mejseca moli. Zato ti gučim, ti manjak. V petoj vöri sam tam pri tebi s traktorom, do-čas sé v lače strauso« pravi Pištak pa glaž više glave zdigne, naj vidi, kelko piva je ešče notra.
»Ne gledaj telko tisti glaž, Vejpa dja ti plačam ešče enoga. Dočas, ka dja vino spidjem, dočas ti ešče edno pivo tö vujgnaš. Tak si taši kak eden medved.«
»Tau leko, ka sam dja medved, dapa ti si tak slautji, ka če eden krepši djuk poudne, te tebe vö z rosaga odnese.«
»Smej sé samo, nej tau važno, kak si žmeten, liki tau, kak si delaven. Dja sam pri deli taši kak oca, ešče za vraga ne pistim.«
»Jaj, samo ne guči tašo norijo. Ge bi ti en kusti mejterski gaber v roke dau, včasin bi ti v lače zgrmalo pa bi tima grato.«
»Dobro, njajmo tau, vej zranja mo vidli, gda mo nakla-jali,« pravi Joška pa z rokauv kaže krčmari, naj ešče edno rondo prinese.
Krčmar kaže nazaj, ka več nejga: »Vöra je deset, zapre-mo, vsakši naj de domau počivali
»Tau je tak dobra,« stane gor Pištak, »zranja rano moramo staniti.«
»Proti daumi ešče djeste edna krčma, leko ka tista ešče oprejta baude,« pravi Joška, pa on tö gorastane od sta-
ula.
»V nedelo večer tašuga ipa so že vse krčme zaprejte, tak ka deva domau počivat.« »Ti, Pištak, Zaka trbej nam v petoj vöri že kraj od dauma titi? Čas bi mela v sedmoj tö.«
»Nauri si! V tašoj vročini?! Dočas ka iz Varaša vö v Andovce pridemo, že šest vöra baude. Naklademo mejterske drve pa je že osem vöra. Pridemo nazaj v Varaš pa dolasklademo, prvin tak ne zgotauvimo, kak deset vöra. Potistim sé pa že človek tak vožge od icé.«
»Dobro, te demo v petoj vöri, meni je vseedno,« pravi Joška. Roke si v žepko deje, lače si do gležnja gorapoteg-ne pa z veltji stopaji domau odide.
Pištak že pet minut rogača s traktorom pred ramom, dapa Joškana nega. »Tau več ne more vöprestati, ka dela, vejpaže frtau šestminaula!« Vö iz traktora skauči pa notra de v ram. Joška si ranč te črejvle goravlači.
»Ti, nika sploj lagvo farbo maš! Včera si sé vejn fejst naceco?!«
»Jaj, samo nika ne guči. Če gorastanem, te vö škem metali, če sé dolanaslaunim, te me poštevac tišči. Tak, ka nikak nej dobra. Sreča, ka sé je žena nej prebüdila.«
»Ne žaurgaj sé telko, poj, sedi notra v traktor, vej sé do
Andovce vöstrausiš.«
Tak je bilau. Do Števanovec je glavau vödržo iz traktora pa je od mrzloga lüfta malo k sebi prišo.
»Tü nika vujgniva!« pravi Pištak pred krčmov.
»Za mene volo. Ali de mi baukše ali laguvejše.« »Kama pa viva deta tak rano?« je pitajo v krčmej.
»V gauštjo po drva, kama inan bi šla.«
Prvi požirek je Joškana skur nazaj vöskočo.
»Ka je? Korata si paužro,« sé smedjejo drügi.
»Nej, samo sam malo slabi.« »Včera si sploj krepak ladjen bijo,« pravi Pištak pa ga v pleča vdari. Joška je skur nej prejk pulta spadno, notra k krčmarici.
»Ka vrag je?! Okrauble pete maš?« pita ona. Dapa Joška nika nej pravo.
»Dobro, deva,« pravi Pištak, palinko gorapotegne, enga sé strausi, kak gda je pes motjer, pa Joškana tiska vö na dveri.
»Gde naj vcujstaneva?« pita Pištak.
»Tam, gde škeš.«
»Ne boj nauri! Vejpa tvoja gauštja je, kaži, gde naj vcujstaneva.«
»Tam, gde je najbola kusto pabržzgotauviva.«
»Nauri si, Sto de gora na kaula zdigo tiste kuste mejterske hraste?«
»Dobro, te mo bole samo taše Srejdnje žagali. Dja mo z motorno žagov delo, ti pa bola s tapačov Mesti vö vejke. Nej ka bi sé vse vküp zoseko!«
»Nej sam zato tak nesrečen,« pravi Joška.
»Tima boj! Idi znak, zato ka te süji hrast včasin vöpode-rem.«
»Dapa te je kusti, nej?« »Kusti, nej kusti, tauga vö trbej podreti!«
Eden velki rogat pa hrast tak dola düno, ka sé je ešče zemla strausila.
»Padaš, tau je kak gda bom-ba vdari,« pravi Joška. »Tau skur dojde na kaule. Brž vküpzrejževa pa že deva domau.«
Pištak je žago vküp na mej-tar drve, dapa z edno okauv je Joškana gledo.
»Ka je? Veter fudi?« sé smeje. »Zaka?« pita Joška vözman-trano.
»Zato, ka sé s tisto vejkov že pet minut mantraš. Desetkrat si vsejko, dapa ešče gnauk si go nej zavado.«
»Ti samo žagaj, vej baude vse pomalek.«
Za edno vöro sta stanila pa Obadva sta si čelo brisala. »Jaj, kak bi dobra bilau Zdaj pivo piti, lampe sé mi že vse vküp lovijo,« pravi Joška. »Brž gorazlüčeva pa že deva tö. Zdaj leko pokažeš, kak krepak ledjen si,« pravi Pištak. »Tam je tisti kusti hrast, zdigni ga pa ga dej na kaule.«
»Nej sam dja nauri! Vej ga dva goradejeva, Zaka bi sé mantrau, če nej mujs.«
Eden tenki hrast v roke vzema, deje par stopajov pa .stane.
»Ka je? Lagvo ti je?« pita Pištak, dapa Joška nika ne povej.
»Kaje?Glüpisi?«
»Nejsam glüpi, Obadva sva slejpiva.«
»Zaka?« staupi vcuj Pištak. »Gledaj kaule, vejš te vedo.« »Njega vraga, Vejpa iiejmava kaule,« sé zgrabi za glavau Pištak. »Nejmava kaule,« pravi ešče enkrat. »Tak vögleda, ka sva kaule doma njala. Cejli cajt si glavau znak vödržo do Števanovec, ka ti je lagvo bilau, pa si nej vpamet vzejo, ka ne vle-čemo za seuv kaule.«
»Nej ka bi Zdaj dja bijo kriv,« sé dere Joška, »ti bi tö leko emo telko pameti, ka znak pogledneš.«
»Doma so kaule za traktorom stale, tau je gvüšno,« si brodi nazaj Pištak. »Zgübili bije?«
»Kak bi je zgübili, Vejpa tau bi čüli.«
»Jaj, že vejm. V soboto, gda sam prešati Sto, samo sam sam bijo doma. S traktorom sam vcujsüno k stvauri pa sam ga tak dolastavo. Cvek sam nej djau notra, njegvoga kalavinskoga.«
»Samo naj tau niške nej zvej. Ešče dobra, ka tvoja žena ne vej, kama sva šla.«
»Nej, drek ne vej, Zaka bi nej vejdla.«
Gda sta domau prišla, prva rejč, ka je žena pitala, je bila: »Pa gde so drva?«
»Drva? Müva sva je vküpzre-zala, vej koma de trbelo, tisti je domau zvozi,« liči dola na tla Joška tapačo. »Eden den vse tö ne more tana-prajti, vej zranja domau pripela,« pravi malo kasnej, gda sé že pomiro »Zranja kaule baudajo pa vse baude,« bondriva pod bajüsi.
»Kakšne kaule?« pita žena. »Kaule so kaule, Zakoj trbej tebi tašo raztolmačila« grata čemerasti Joška pa dvera notrazalapne za seuv. (ilustracija: M. Kozar)
Porabje, 4. decembra 2003
11
Iz lade moje stare mame
Duga lejtaje najviše na brgej Male vesi stau ram od moje stare mame. Že sé je skur vküper začo sinjavati. Pri srcej me je stisnilo in pravo sam si, ka tou ne smem dopistiti. Zavolo nje pa zavolo sebe tö nej. Tak sam sé kcuj k deli vzeu in si obečo, ka ga vred vzemem, té njeni ram. Vtom deli samgori napodi najšo njeno lado, ranč takšo, v steroj so indasvejta lidge nutskladali vsefele stvari. Moja stara mama je bila ranč takša in v lüdi sam najšo...
Srebrne vilice
Čüdna je ta človekova glava pa tistanjegva pamet nut v njoj. Na, če gučim za sebe, je tou rejsan tak. Od koga gučim? Gučim od toga, ka sam čüjo čüdne pripovejst! iz žitka moje stare mame in mojoga dejdeka, na stere sam že davnik ta pozabo. Pa bi vejn že toga pozabo tö, če bi nej vsikšo telko časa iz lade moje stare mame nej kaj vöprišlo, kašna drouvna stvar, zavolo stere sam sé brž spoumno, ka sta mi pripovejdala, kak če bi tou bilou včera ali pa kakšo vöro nazaj. Tak živo sam sé nagnouk spoumno ednoga takšoga pripovedavanje gda sam v ladi moje stare mame najšo edno trno malo srebmo vilico. Njeni prejloč je naredjeni iz pr avoga srebra pa tisti kratki in tenki štirge zobouvi so tö srebrni. Tiste male srebme vilice so gvüšno prišle es k nam iz Angleškoga, zato ka je na prejloči nutri vdardjeno po angleški: Original silver produkt. Dapa najprva so te maličke srebrne vilice prišle iz Angleškoga do edne stare grofice, pri steroj je kak dekličina delala moja stara mama.
Pri grofovskoj držini tam zar za našim brgaum, gde so meli velka poula, lejs po vsej brgaj in srejdi toga velke rame, so delali že od moje stare mame mama pa od nje mama pa Oča pa od njiva mama pa Oča pa tak tadale nazaj. Grofovski so trno spoštüvati našo staro držino pa moji stari in stari stari starši tö, zato ka so sé vsigdar pošteno držati do nji. Bilou je tak tö, ka so več vedli plačati za kakšo delo od tistogo, kelko je stoj proso. Tak je bilou ške za moje stare mame in njeni straišov tö. Dapa na toum svejti je nej nika gvüšno in tak je pomalek grofovska držina gratala bole srmačka kak kakši vekši paver v vesi. Nika je vzela agrarna reforma, nika so pogele porcije pa kakšo moško langanje kouli po svejti je tö vkraj vzelo od inda velke bogatije. Na konci je v velki ramaj, ka so sé že vcejlak vküper sinjavati, ostanila samo eške stara grofica Anastazija. Od nje mi je pripovejdala moja stara mama, kak je eške kumanmejla kaj v lampe djasti že po tistom, gda so njoj vkraj vzeti zemlo. V sobaj je tö več nej bilou velki stolov, nej stotic, oblečem v žmetno rdečo blago, nej bogati omarov, nej kejpov od najboukši majstrov pa nej več bilou drv in so bile sobe v zimi mrzle kak ledenice. Indašnja velka pa bogata gazdija je na nikoj prišla. Dapa kak so meti šegou njeni stariške pa stari stariške, je moja stara mama eške itak ojdla do velki ramov. Zdaj več nej zavolo toga, ka bi kaj prislüžila, liki zatoga volo, ka je staroj grofici Anastaziji pomogla. Zatou je nej nika prosila, nika je nej škela meti, samo je rada bila, ka je staroj ženski včasi na tica prišo kakši mali smej pa zadovolstvo. Po dugi lejtaj, moja stara mama je že bila oženjena, njoj je stara grofica v Zavalo dala tou malo srebmo vilico.
- Tou dun vzerni, tou je vse, ka vrednoga eške rnjdern v tom mojom doumi. Drugo ti ne morem dati, dapa neka ti mujs moram dati. Inda smo samo srebme Žlicepa nože melipri nas. Vse sam mogla odati, té mali falajček mi je ostano. Vzemi, vzemi, prosim te, zavolo mene vzemi, - njoj je grofica Anastazija stisnila v rokou slejdnje od velkoga bogastva, na drugi den je la.
Tak mi je gučala moja stara mama, pa če bi nej v njenoj ladi najšo té male srebme vilice, bi vejn tapozabo njeno pripovejdanje od stare grofice Anas-tazije.
Miki Roš
Jesensko delo
Ko pride jesen, ljudi čaka veliko dela. Tako je tudi pri nas.
Pospravljanje smo začeti že ob koncu avgusta. Letos je koruza zelo zgodaj dozorela. Neko soboto popoldne smo jo trgali. Doma smo jo položili v košare in jo znositi na podstrešje. Prvo soboto septembra smo izkopati krompir. Letos smo posaditi več krompirja, toda bila je velika suša in je letina bila slaba. Na vrtu smo pospravili tudi zelenjavo: peteršilj, korenček, čebulo, peso. Iz kumar in zelja je mamica za zimo naredila srbsko solato. Pobirati smo slive in jabolka. Mamica je kuhala iz sliv marmelado, dala pa je slive tudi v zmrzovalnik. Zdrava in lepa jabolka smo položiti v klet. Ostanke sadja sem en večer zmlel v drozgo. Starim staršem sem tudi pomagal. Neki dan smo trgali koruzo, naslednji dan pa smo izkopati krompir. Buče smo pospraviti na kup. Žagati smo drva, s katerimi se bomo pozimi greli. Moramo še pospraviti peso in vrt je treba prekopati.
Na koncu jeseni bomo orati in tudi sejati. S tem bomo končati jesenska dela na vrtu in na polju.
Gabor Holec Gimnazija Monošter
Mozartovi dnevi
V nedeljo, 23. novembra, sva odpotovali v Polhov Gradec na 55. Mozartove dneve. To je glasbena prireditev, kjer se predstavijo nadarjeni učenci in umetniki iz vse Slovenije in širše. Nastopali sva prvič pred tolikšno publiko in na popolnoma novem
koncertnem klavirju. Igrali sva Telemanov Giocoso in Preludij ter Bartokovo Gyermekeknek (Za otroke). Učitelj Kristjan Borovšak je bil zelo zadovoljen. Poleg grajske dvorane nama bo ostalo v spominu tudi druženje z učenci Glasbene šole Murska Sobota in večerja v McDonakTsu v Ljubljani. Upam, da bova še sodelovali na podobnih prireditvah. Zahvaljujeva se tudi Glasbeni šoli Murka Sobota in najinemu učitelju.
Aleksandra Gyeček 4. razred, Brigita Voura5. razred OŠJožefa Košiča Gornji Senik
Tour de France
Na televiziji me zelo zanima šport. Zmeraj si ogledam športne oddaje, med njimi Tour de France. To je hitrostna kolesarska dirka v državi Franciji. Tekmuje 22 ekip. V eni ekipi je 9 tekmovalcev. Letos je dirka trajala od 5. do 27. julija. Od začetka'do konca sem si ogledal vsako etapo. Med potjo so tudi gorske etape. Najdaljša etapa je bila 231 kilometrov dolga. Ponovno se je vrnil Jan Ullrich. Tekmovati so Francozi, Italijani, Španci in tudi en Madžar, Laszlč Bodrogi. Več tekmovalcev je imelo nesrečo. Večjih je izpadlo. 140 jih je končalo. Zeleno majico je dobil Cooke, rumeno Amstrong, pikčasto Vi-renque, belo Menchov. Zmagal je Amstrong, drugo mesto je dosegel Ullrich, tretje pa Vino-kourov. Težko čakam naslednjo dirko.
Deneš Pint Gimnazija Monošter
Zadqji izlet v gimnaziji
Letos smo imeli šolski izlet od 25. do 27. septembra zato, ker se bomo spomladi pripravljali na maturo. Bili smo v Sopronu, Pannonhalmi in Gyoru.
Zgodaj zjutraj smo se odpeljali z vlakom. Najprej smo šli v Sopron v kamp „Ozon” in smo pustili tam prtljago. Dopoldne smo šli v mesto, ogledali smo si vse mesto iz razglednega stolpa. Potem smo imeli prosti čas. V prostem času smo se sprehajali, kupovali, in ker je bilo zelo mrzlo, sva z prijateljico popili čaj.
Naslednji dan smo potovali v Fertorakos in smo obiskali kamnolom, kjer organizirajo tudi koncerte. Zvečer smo v kampu zakurili ogenj in pekli hrenovke, pogovarjali smo se in tudi peli smo. Zelo dobro smo se počutili.
Tretji dan smo potovali v Pannonhalmo, ogledali smo si opatijo. Tukaj še nisem bila, in zelo mi je bilo všeč. V opatiji je cerkev, velika knjižnica, gimnazija in tudi teološka fakulteta. Meni je bila najbolj všeč knjižnica, v kateri je več tisoč knjig.
Iz Pannonhalme smo potovali v Gyor, malo smo si ogledali glavni trg, kosili smo v McDonaldsu in smo potovali domov.
Zelo dobro smo se počutili. Mislim, da bomo pogrešali te vesele izlete.
Lilla Fasching Gimnazija Monošter 4
Porabje, 4. decembra 2003
Čistak
normalen den
„Čistak normalen den” bi biu 15. novembra v Somboteli, če bi nej Prišli k nam igrat Laci in Pišti Nemeš iz gledališke držine Nindrik indrik. Pa z njima Miki Roš. Tak smo pa meli eden lejpi večer, fejst smo se nasmejali. Podporo za prireditev smo dobili od Javnoga sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.
Ogenj pa papir
Hugo je v svojom žitki nigdar nej Sto delati. Napona je nika špekolero, gde koga leko znauri pa kak leko do kakši pejnaz pride. Etognauk je nut üšo v vesi k nota-roši pa je proso pejnaze za pomoč, ka me je kuča doj zgorejla. Notaroš Zdaj etak pravi: »Pa mate kakši papir, steri svedoči, ka ste rejsan doj zgoreli?«
Hugo pa etak pravi: »Jaj, dra-gi notaroš! Vej pa ranč je tau nevola. Tisti papir, steri bi svedočo, ka mi jé kuča doj zgorejla, je tü v rami zgoró.«
Ranč zatok
Etognauk je v Varaši eden sploj bogati človek mrau. Gda Skrbijo sprvajajo do groba, ciganj tü za škrinjov stapa, med drugimi lüdami on najbole djauče. Zdaj pa nakak, steri pri njem dé, ga etak pita: »Leko, ka ste žlata bili tomi človeki, steri je Zdaj mrau?«
Ciganj pa etak: »Nej, nej. Kaj pa žlata bio. Ranč za toga volo djaučem.«
Batrivan (pogumen) konj
Oto v cejlom svojom živlenji s konjami trži. Etognauk je tü v Zalaegerszeg gono ed-noga pa ga je tam že skurok pau dneva ponüvo, gda je eden človek vcuj staupo pa nagledavo konja. Oto je rad biu, mislo je, ka Zdaj sé pa dun rejši toga nežitevnoga konja. Küpec vzema bič pa konja po zadnjom dobra vdari. Konj skauči pazravan nut v stenau düne. Küpec je čemeren grato pa je etak pravo Otoni: »Človek, vi ste meni tau ranč nej prajli, ka je te konj slejpi.«
Oto pa zdaj etak: »Jaj, kaj pa slejpi bio. Nej je slejpi, liki batrivan.«
Ta druga žena
Robi je velki huncut. Sploj rad ma ženske, depa na gausti je menjava tü. Etognauk sé je Robi v Varaši pri Rabi šeto, stano je na ednom mesti pa je samo Žalostno gledo vodau. Ranč je mimo üšo Robina padaš Laci pa ga etak pita: »Ka pa tak na Žalostno gledaš tau Rabo?«
Robi pa: »Vejš, ranč na taum mesti sé mi je zalejala moja prva žena.«
»Pa zatok si žalosten,« pravi Laci, »Vejpa od tistoga mau že davnik maš drugo ženo.« Robi pa Zdaj etak: »Vejm, vejm. Samo je tau nevola, ka sé mi ta žena nikak neške kaupati v Rabi.«
I. Barber
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p.p.77,
tel.:, 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST . Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.