12 Bilo je nekoč v Evropi … Barjanski okarček (Coenonympha oedippus) je ena od 15 najbolj ogro- ženih vrst dnevnih metuljev v Evropi, kjer ga varujeta Direktiva o habitatih in Bernska konvencija. Vrsta, razširjena v osrednjem pasu Palearktike od Pirene- jev do Japonske, je imela še pred 70 leti številčne populacije v 14 evropskih drža- vah (Francija, Italija, Nemčija, Švica, Av- strija, Liechtenstein, Slovenija, Hrvaška, Madžarska, Bolgarija, Slovaška, Poljska, Belorusija, Ukrajina). V začetku tega sto- letja je njihova številčnost upadla že za 80 %, v treh državah je vrsta izumrla, v preostalih pa danes živijo le še malošte- vilne in pretežno izolirane populacije. V večini evropskega areala so bivališča bar- janskega okarčka nizka in prehodna barja ter mokrotni travniki na s hranili revnih tleh, le na južnem robu razširjenosti (Ita- lija, Slovenija, Hrvaška) živijo populacije tudi na suhih traviščih v različnih fazah zaraščanja. Ključni razlog za izumiranje evropskih populacij v zadnjih desetletjih je uničenje bivališč, ki je predvsem posle- dica intenzivnega kmetijstva, izsuševanja travišč in izkopavanja šote, v manjši meri tudi urbanizacije in opuščanja nekoč ob- časne košnje. … in danes na jugovzhodni strani Alp Poleg razpršeno razširjenih maloštevil- nih populacij barjanskega okarčka v JZ delu Slovenije (Goriška brda, Kras, J rob Banjšic, SZ rob Trnovskega gozda, Kopr- ska brda) sta v Sloveniji prisotni le še dve zelo majhni populaciji, ena v JV delu Lju- bljanskega barja in druga, tik pred izumr- tjem, v okolici Grosupljega. Pred dobrimi sto leti je barjanski okarček poseljeval tu- di pobočja nad reko Savo v Zasavju. Pred približno tridesetimi leti je bil nazadnje opažen v mokrotnih dolinah na desnem bregu Save pri Medvodah. Še pred dobri- mi petindvajsetimi leti je živel na celo- tnem območju Ljubljanskega barja in na treh nahajališčih pri Grosupljem. Edini živeči populaciji barjanskega okarč- ka v osrednji Sloveniji živita na mokro- tnih traviščih, v JZ Sloveniji pa vrsta po- seljuje zaraščajoča suha travišča. Za oba tipa travišč je značilno, da uspevajo na s hranili revnih tleh, so negnojena in največ enkrat, pozno v letu pokošena ali pa lahko več let zapored ostajajo nepokošena, saj bodisi nizka vsebnost hranil v tleh bodisi velika namočenost tal upočasnjuje zara- ščanje travnika z grmovjem. Na takšnih traviščih je povprečna višina travniške vegetacije pribl. 30–50 cm, v njej prevla- dujejo nizki šaši in trave, saj jim ostala, pisano cvetoča zelišča tukaj niso dovolj konkurenčna. Trave in šaši imajo ozke in pokončno rastoče liste, ki ne senčijo bližnjih rastlin in tako omogočajo, da so primerno osončene tudi plasti vegetaci- je pri tleh, kar je izjemno pomembno za vse tri razvojne stadije pred metuljem (jajčeca, gosenica, buba). Metulji barjan- skega okarčka se pojavljajo v juniju in juliju, so slabi letalci in zato le redkokdaj zapustijo travnik, na katerem so se izle- gli iz bube. Hranijo se na cvetovih zelišč, npr. srčne moči (Potentilla erecta), trav- niške izjevke (Succisa pratensis), žgoče zlatice (Ranunculus flammula), navadne lakote (Galium mollugo), španske detelje Osrednja tema: BARJANSKI OKARČEK – v Sloveniji kmalu le še mit? Besedilo in foto: Tatjana Čelik Mokrotna travišča so življenjski prostor zadnjih dveh majhnih populacij barjanskega okarčka v osrednji Sloveniji. Bivališča barjanskega okarčka v jugozahodni Sloveniji so suha travišča v različnih fazah zaraščanja. 13 (Dorycnium spp.), vrbovolistnega pri- možka (Buphthalmum salicifolium), in grmov, npr. kaline (Ligustrum vulgare), šipka (Rosa sp.) in robide (Rubus sp.). Po- samezni nizki grmi ali drevesa, ki raste- jo raztreseno po površini travišča ali na njegovem obrobju, so zavetje metuljem ob močnem vetru ali ob visokih zračnih temperaturah v poletju. Po parjenju sami- ca odloži jajčeca posamič na liste in ste- bla hranilnih rastlin gosenic ali na druge rastline v njihovi neposredni bližini. Iz jajčec se po približno dveh tednih izležejo gosenice, ki so velike le 2–3 mm in so zato malo oz. prostorsko zelo omejeno mobil- ne – na razdalji le nekaj centimetrov od rastline, na kateri so se izlegle. Hranijo se predvsem z listi različnih vrst nizko- rastočih šašev, na mokrotnih travnikih so to predvsem proseni šaš (Carex panicea), srhki šaš (C. davalliana) in hostov šaš (C. hostiana), na suhih traviščih pa nizki šaš (C. humilis); med travami sta najpo- membnejši hranilni rastlini gosenic mo- dra stožka (Molinia caerulea) na mokro- tnih in brazdnatolistna bilnica (Festuca rupicola) na suhih traviščih. Gosenice se hranijo preko dneva pretežno v zgornji plasti travniške vegetacije, ki je dovolj osončena, da nudi potrebno toploto tem, od temperature zraka odvisnim organiz- mom. Tako omejeno mobilne mlade gose- nice zato potrebujejo dovolj hrane v svoji neposredni bližini vse do konca oktobra. V toplih, sončnih dnevih novembra gose- nice občasno še prilezejo v zgornjo plast vegetacije, kjer se sončijo. Nato obmiru- jejo v pritalnem sloju vegetacije do prvih toplih dni v marcu, ko se začno ponovno hraniti. Zeleni, sveži ali prezimeli listi ša- šev so najpomembnejša hrana dehidrira- nih in sestradanih gosenic po prezimitvi, saj mladi listi trav poženejo do primerne velikosti šele pribl. dva tedna kasneje, kot se gosenice prebudijo iz prezimovanja. Gosenice se hranijo do konca maja, ko od- rastejo in dosežejo dolžino dobrih dveh centimetrov, nato se zabubijo na steblih ali listih v srednji plasti prevladujoče traviščne vegetacije. Po 10–14 dneh se iz bub pričnejo izlegati metulji. Tudi v Sloveniji je glavni razlog za izumi- ranje in zmanjšanje velikosti še obstoje- čih populacij barjanskega okarčka inten- ziviranje kmetijstva v zadnjih desetletjih. Aktivnosti, ki najbolj negativno vplivajo na preživetje barjanskega okarčka, so košnja večkrat v letu na celotni površi- ni travnika, baliranje pokošene trave v plastično folijo, gnojenje travnikov, pre- oravanje travnikov v njive, odkopavanje in nasipavanje materiala na travnike, in- tenzivna paša, požiganje travišč, uporaba fitofarmacevtskih sredstev, v bivališčih Mlada gosenica (dolžina 8–10 mm) jeseni, pred prezimovanjem, spremeni barvo iz značilne zelene v rja- vorumeno in se tako dobro zakamuflira v posušeni vegetaciji. Odrasla gosenica je dolga približno 2,5 cm in ponovno zeleno obarvana. Jajčece na suhem listu, vendar v neposredni bližini svežih hranilnih rastlin gosenice. 14 vrste v osrednji Sloveniji tudi širjenje in poglabljanje hidromelioracijskih jarkov. Travišča na revnih tleh, ki so bivališča vr- ste, se je v preteklosti kosilo le enkrat v letu pozno poleti, časovno in fizično zah- tevna ročna košnja s počasnim sušenjem in spravilom sena pa mnogokrat niti ni omogočila, da bi se v istem letu pokosili vsi tovrstni travniki. Če se vsako leto kosi le enkrat, vendar v celoti pokosi vse trav- nike, na katerih živi barjanski okarček, to zanj pomeni smrtno grožnjo. Prvi razvoj- ni stadiji so namreč nemobilni (jajčeca) ali le malo mobilni (mlade gosenice) – in ravno ti so na travniku prisotni v času ko- šnje (poleti). Pred traktorsko kosilnico se torej ne morejo umakniti, s hitrim spravi- lom pokošene biomase pa se jih enostav- no odstrani s travnika. Zaraščanje suhih travišč v gozd in njiho- vo spreminjanje v gnojene in večkrat le- tno košene travnike ali v njive, vinograde, oljčnike in druge urbane površine sta po- glavitna razloga za izginjanje bivališč vr- ste v JZ Sloveniji. Naravovarstvena zakonodaja zgolj na papirju? Ali kam so šle vse rožice in metuljčki? V Rdečem seznamu metuljev Slovenije ima barjanski okarček status prizadete vrste (EN – angl. endangered). Od 1. maja 2004 so v Sloveniji vrsta in njeni življenjski prostori zakonsko zavarovani z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Vsa območja razširjenosti vrste v Sloveniji, z izjemo J roba Banjšic in SZ roba Trnovskega gozda, so kot posebna ohrani- tvena območja (SAC) vključena v omrežje Natura 2000: štiri območja v osrednji (iz dveh je vrsta že izginila) in šest območij v JZ Sloveniji (iz enega je vrsta domnevno že izginila). Pa vendar, že vsaj dobrih 10 let veljavnim zakonom navkljub, je v zadnjem poročilu Republike Slovenije po 17. čle- nu Direktive o habitatih vrsta v Sloveniji v slabem stanju, ki se še slabša. Le zakaj? Zakoni na papirju nobeni ogroženi vrsti ali njenemu življenjskemu okolju, ki ju sicer pravno varujejo, ne koristijo, če se ne izvajajo ter s ciljem ohranjanja vrste in njenih bivališč tudi vsebinsko nadgra- jujejo. Prve korake v tej smeri, in sicer za začetek reševanja kritično ogrožene populacije barjanskega okarčka na Lju- bljanskem barju, je naša država naredila šele v lanskoletnem evropskem projek- tu LJUBA (Ljudje za barje – ohranjanje Samica ima na spodnji strani zadnjih kril izrazito srebrno-belo liso ob notranjem robu linije očesc. Samec je manjši od samice, temnejše rjave barve in ima manjše število očesc na spodnji strani sprednjih kril. 15 biotske pestrosti na Ljubljanskem barju). V letu 2015 je Javni zavod Krajinski park Ljubljansko barje kot partner v projektu LJUBA in kot upravljavec zavarovanega območja z 11 lastniki, ki imajo v območju razširjenosti barjanskega okarčka pri- merne travnike, sklenil dvoletne pogodbe o izvedbi naravovarstvenega ukrepa. To pomeni, da pogodbeni lastniki na skupno 16 ha travnikov gospodarijo tako, kot je predpisano v pogodbi, s čimer omogoča- jo preživetje vseh razvojnih stadijev te vrste, ali pa vzdržujejo oz. vzpostavljajo primeren travnik za ponovno naselitev vrste. V letu 2016 sta Zavod RS za var- stvo narave in Biološki inštitut ZRC SAZU poslala dva dopisa na Ministrstvo RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, v katerih sta pristojne pozvala, naj spre- menijo nacionalno kmetijsko zakonoda- jo, tako da bo v območjih dejanskega in potencialnega pojavljanja barjanskega okarčka v Sloveniji dopuščala, da se ko- šnja ne izvede vsako leto, kot je sicer ob- veza, in da se zahteve kmetijsko-okoljske operacije Steljniki, ki so zapisane v okviru Programa za razvoj podeželja RS 2014– 2020, vsebinsko spremenijo v skladu s predlogom: obvezna mozaična košnja – vsako leto se lahko pokosi največ 50 % površine travnika, obvezno spravilo po- košene trave, ko se trava posuši na travni- ku, prepoved gnojenja, paše, dosejevanja travnika s komercialnimi in drugimi neu- streznimi travnimi mešanicami, nasipava- nja materiala na travnike ter poglabljanja in čiščenja hidromelioracijskih jarkov ob travniku. Pristojno ministrstvo je večino zahtev (z izjemo zadnje) iz predloga upo- števalo, v začetku decembra 2016 je pre- dlagane spremembe potrdila tudi Evrop- ska komisija in od 22. decembra 2016 so vključene v nacionalno zakonodajo, t.j. Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ukrepih kmetijsko-okoljska- podnebna plačila, ekološko kmetovanje in plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014–2020. Menim, da v tej mali deželi na jugovzho- dni strani Alp, edini v Evropi, ki v svojem imenu (ponosno?) nosi pomensko zelo lepo besedo „LOVE“, volje za naravovar- stvena prizadevanja ne manjka. Včasih mogoče primanjkuje znanja, zagotovo pa žal velikokrat ni „pravega interesa in mo- či“ nacionalnih institucij, odgovornih za ohranjanje narave, urejanje prostora in kmetijsko politiko. In v teh primerih čas ni naš zaveznik, zato se lahko zgodi, da bo za marsikatero predlagano ali že izvajano rešitev prepozno. Upam, da bo čez 10 let odgovor na moje naslovno vprašanje od- ločen „NE“. Rožnata cerka na zadnjem telesnem členu sta pri odrasli gosenici barjanskega okarčka precej daljša kot pri ostalih vrstah okarčkov, ki živijo v Evropi. Buba je pritrjena na steblo ali list zelnate rastline, lahko tudi polgrma ali grma, navadno 10–20 cm nad tlemi.