654                                                   Dr. Nevčsekdo:   4000.
»Dobro 1 Kako li sem hiteli Kar studenci lijo od mene!« In zopet si otira z modrim  robcem potno lice.
»Kako je kaj, soror Evlalija? In tebi, poročnik?«
Kakor vidite, imela je Vrhnika tudi v tisti dobi zgovornega župnika. Niti odgovora ni pričakoval.
»Dobro, kakor vidim. Mene, soror Evlalija, mene pa je zadela huda nesreča. Kar obupal bi,   žalosten sem, da nič takega.«
»Kakšna nesreča?« vpraša poročnik radoveden. »O tebi nismo culi ničesar zadnje dni.«
»Velika nesreča!« odgovori župnik. »Stara moja Jera mi je umrla. Moj Bog! V najboljših letih je še bila, pa soji noge otekle, in zadnji petek sem jo  pokopal!«
»Jera je umrla!« izpregovori redovnica sočutno. »Pomilujem te!«
»Hvala ti! Ali si danes kaj čednega privedla semkaj? Kaj praviš ti, poročnik, ki imaš strokovnjaško oko?«
»Oglej si zbrano   ženstv6 in izbiraj!   Takšna je pravica tvoja!« odgovori pater častnik čmerno.
»Potrebujem je res, verujte mi! Ona mi je umrla, in hiša je velika! — Kako pa je z najnovejšim  presvetlim dekretom, hihi?«
»Ali nisi bil pri avdijenciji?«
»Žal, prišel nisem za časa!« jezi se župnik. »Konjička sta mi opešala, in prisopihal sem v Ljubljano, ko je bila že vsa ceremonija završena! No, povedalo se mi je od strani, da se nekaj kisa. Deo gratias, da sta mi opešala konjička!«                       (Konec prihodnjič.)
e&
Utrnila se je zvezda . . .
ledal sem na nočnem nebu Svetlih zvezd nešteti br6j, Jedne sem se razveselil: Krasen bil ji s6j.
Utrnila se pa zvezda, Ki vesel sem nanjo zrl,
Mati stvar takd  razlaga : »Ne"kdo je — umrl ,  .
Zjutraj  res je v smrt  zvonilo Roži gorskega sveta:
Utrnila — nadej zvezda Meni se srca!   .  .  .
Batog.