ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 5. oktobra 1995 Leto V, št. 20 DELAMO ZA DOMANJE SLOVENCE str. 2 PANEUROPSKO SREČANJE str. 5 Koalicija NITI S TABO, NITI BREZ TEBE Tako nekako bi lahko rekli, če bi ocenjevali odnos med dvema koalicijskima strankama madžarske vlade. Tudi ob nastajanju koalicije pred petnajstimi meseci je bilo očitno, da sodelovanje in “sožitje” socialistov in svobodnih demokratov ne bo gladko potekalo. To je izhajalo tudi iz doseženih rezultatov na volitvah, kjer so dobili socialisti 54, svobodni demokrati pa 18 odstotkov glasov. Kljub temu da bi lahko socialisti sami ustanovili vlado, je prišlo do tega “zakona iz koristoljubja”. Socialisti so si želeli mirnejše vladanje z 72 odstotno večino v skupščini, svobodni demokrati so pa želeli biti blizu oblasti. Zanimivo, da je takrat tudi večina volilcev želela koalicijo teh dveh strank, kajti upali so, da bosta socialni čut socialistov in strokovnost svobodnih demokratov (njim se drugače reče stranka intelektualcev) rodila prave sadove. Od takrat se je “kreganja med zakoncema” naveličalo precej volilcev, toda - po najnovejših javnomnenjskih raziskavah - je 52 odstotkov prebivalstva še zmeraj za obstoj koalicije. Pred petnajstimi meseci sta stranki podpisali koalicijsko pogodbo, načel le-te naj bi se držali obe. Ustanovili sta tudi organ (t.i. koalicijski svet za usklajevanje), kateri bi naj odigral koordinacijsko vlogo v spornih vprašanjih. Mehanizem je nekaj časa deloval (vsaj od zunaj je bilo videti tako), dokler ministrski predsednik ni prišel na dan z idejo o imenovanju privatizacijskega ministra. Svobodni demokrati so videli vtem kršitev koalicijske pogodbe. In tudi drugače, kaj se to pravi! Saj so volilcem obljubili reformiranje državne administracije, ukinitev nekaj ministrstev, privatizacijo naj nadzoruje in vodi finančna ministrstvo itd. Toda predsednik je vztrajal in ministra so imenovali... Torej 1:0 za Homa in socialiste. Sledilo je mirnejše obdobje “sožitjaˮ, kajti ministrski predsednik je ob sprejemanju restriktivnih gospodarskih ukrepov še kako potreboval glasove šestdesetih svobodnih demokratov. (Zaradi teh ukrepov je naletel na precejšnje nasprotovanje v lastni stranki.) Toda skorajda brezpogojna podpora svobodnih demokratov je veljala le do takrat, dokler se ti ukrepi niso dotaknili njihovih interesnih področjih (šolstvo, zdravstvo, samouprave). Nasprotja so prišla ponovno na dan ob pripravi proračuna za leto 1996. Lokalne samo- uprave so do zdaj dobivale iz davka na osebni dohodek, ki se je ustvaril na njihovem območju, 35 odstotkov. Po predlogu vlade (finančnega ministra) naj bi leta 1996 dobile le 15 %, ostalih dvajset bi se po potrebi delilo centralno. Svobodni demokrati so takoj dvignili glas, saj lokalne samouprave spadajo pod notranje ministrstvo, kjer je minister njihov človek. Razumljivo je nasprotovanje tudi zaradi tega, ker bi to najbolj prizadelo velika mesta in glavno mesto, kjer imajo svobodni demokrati največ podpore. Precej pomoči so dobili tudi od socialistov, tako je ostalo vse po starem. Torej svobodni demokrati - g. premier 1:1. Po poletnih počitnicah je spet počilo in nekaj časa se je zdelo, da bo to pomenilo tudi konec koalicije. Ministrski predsednik je namreč brez usklajevanja s koalicijskim partnerjem izjavil, da želi spremembe v strukturi vlade. Imenovati želi t.i. vrhovnega gospodarskega ministra, ki naj bi imel čez vsa gospodarska področja (industrijo, zunanjo in notranjo trgovino, finance itd.). Ob tem seveda še nekaj državnih sekretarjev, enega recimo za medije. Največ nasprotovanja je sprožil seveda že prej omenjeni vrhovni gospodarski minister, ki naj bi bil tudi namestnik predsednika. Po veljavni ustavi je namestnik premiera notranji minister, ki je - kot vemo - svobodni demokrat. Manjša koalicijska stranka je tako protestirala in zagrozila, da bo odpovedala koalicijo, kajti koalicijska pogodba takih sprememb v strukturi vlade ne dovoljuje. Kdo bo popustil, torej bo rezultat 2:1 ali 1:2, se še ne ve, kajti pogovori in pogajanja še potekajo. Najverjetneje si pa bosta tekmeca delila točki. Marijana Sukič 2 DELAMO ZA DOMANJE SLOVENCE 15. Septembra je melo Predsedstvo Slovenske Zveze prvo djesensko sejo (elnökségi ülés). Zgončali smo si letne, djesenske programe pa proračun Zveze (költségvetés). Vleta smo tö nej počivali, programe smo začnili s Porabskimi dnevi 27. pa 28. majuša v Slovenskoj vesi. Pri tem nam je dosta pomagala .Slovenska manjšinska samouprava .. (Szlovén Kisebbségi Önkormányzat) iz Slovenske vesi. Gorenjisenički pevski zbor je že štiridvajstikrat leko popejvo v Šentvidu, na pevskom tabori. Z več krajov so pozvali folklorno skupino z Gorenjoga Senika. Devetkrat so že bili pozvani v Beltince na srečanje folklorni skupin. Plesali so v Pešta, v Kamniku na Dnevu narodnih noš, v Brezovcaj, v Sárváru pa v Obewartu v Avstriji. Ansambel Lacija Korpiča pa ženski kvartet je eštje vendrik nigdar nej emo telko prilik nastaupiti kak Zdaj vleta pa djeseni. Bili so pozvani v Celldömölk na županijski den (Megyenap), v Brezovcfe pa v Malo Nedejo. Najmenje desetkrat so špilali na Goričkon pa v Prekmurju. Varaške ženske so gorastaupile v Ižakovcaj na büraški dnevaj, v Lendavi na trgatvi pa v Brezovcaj . Števanovske ženske so pozvali v Malo Nedeljo. Mali mlajši z materami pa , z vzgojitejicami (óvónőkkel) so leko šli na tjeden dni, v vrtec v Radence. Zatau dobro priliko se je podalo 6 mamic, z vzgojiteljicami pa 14 mlajšov. Fejs dobro so se meli pa so se navčili tü nika po slovenskom. Mlajši s šaul so se leko glasili v bralni tabor (olvasótábor). Debeli Rtič je sploj lejpi kraj. Bilau jih je 28. Leko so si poglednili Koper, Piran, Portorož, Jadransko morje pa štje dosta vse lejpoga. Z števanovske šaule so bili trdje mlajši v likovnem taboru (rajztábor) v Šent Jakobu v Avstriji. Te prilike so za veltji asek mlajšom. Mladi nogometaši (futballcsapat) iz Slovenske vesi so se brsali v Lendavi, starejši pa v Cankovi. Vse člane, steri delajo v kulturni skupinaj, smo pozvali na izlet (kirándulás) na en den v Moravce. Na žalost nas je bilau samo 12. 15. Septembra so avtorji notapokazali svojo knjigo Srebrni brejg, stero so nam napisali. Lüstvo pa mlajši s šaul - stere smo pozvali osebno - so lopau vtjüp prišli. Dobro vi bilau, če vi nas furt telko bilau, če kaj mamo za Pogledniti ali poslüšati. Mislim, ka nej bilau nikoma žau, ka je prišo. Mi, steri smo bili tam, gvüšno taprštemo te knjige. 8. oktobra de gospaud Ivan Camplin, pop z Martinja - steri slovensko mešo slüjži po nedelaj na Gorenjom Seniki - emo biserno mešo (gyémántmise). Pri meši do popejvali gorenjosenički pevci. V Vasvára do držali veltje svetke, zatau, ka so Vaugri 1100 lejt na Vogrskom. 21. oktobra so pozvali gorenjesenički pevski zbor pa folklomo skupino, 22. pa Varaške ženske. Zveza de v tau leti svetila pet lejt, ansambel Lacija Korpiča pa ženski kvartet pa 20 lejt dela. Te svetek mo držali 27. oktobra na Gorenjom Seniki. Slovenci, steri živejo že več lejt v Pešti, so pozvali 11.-12. novembra gorenjesenički pevski zbor pa Varaške ženske. Tak se kaže, ka de gorenjoseni- čki pevski zbor: letos tü emo božični koncert. Lutkarji (bábosok) na gorenjesenički šauli se 6. oktobra začnejo včiti nauvo igro z režiserjem Mikijem Rošom. Števanovske ženske od djeseni dobijo strokovnjakinjo (szakember) z Murske Sobote, gospau Marijo Rituperjevo. Varašanci pa Slovenčardje mo meli dramsko skupino (színjátszó csoport), Devet nas je. Špilali mo v domanjoj rejči. Igro nam napiše pisatelj Feri Lainšček, špilati de nas pa včijo Miki Roš. Prosili smo števanovsko šaulo, aj sprobajo oni tü vtjüpsprajti eno kulturno skupino. Radi bi nika začnili z mladinov v tistoj krajini, če se podajo za tau. Kak na vsakši seji, Zdaj smo tü meli par prošenj za pejnaze. Tak smo se odlaučili, ka tistim, steri vodijo že več lejt kulturne skupine, vzdignemo mejsečni honorar. Cerkveni odbor z G. Senika organizira biserno mešo njinoga gospauda Camplina. Njim mo pomagali plačati stroške. Drüštvi, stero dela zatau, aj bi gorenjeseniška ves bila vse bola lepša, smo dali 20.000 forintov. Gvüšno vejte, ka Zveza že menje pejnaz dobi od države Zdaj, ka so Državne narodnostne manjšinske samouprave tü. Tak ka si Zdaj moramo razdeliti tak delo kak pejnaze. K. Fodor Za doudje zimstje večere smo si vözmislili slovenski klub v Varaša. Držo de od 1. novembra do konca februara. Delali mo na dva tala. Na mejsec gnauk pozovemo goste iz Slovenije. Gledali bi kakše filme, diapozitive, pozvali kakšne predavatelje (előadókat), ptt. Vsakši drugi mejsec bi pa meli prosti večer, gde bi se leko kakšne slovenske naute navčili, gde bi se leko pogučavali. Na tjeden gnauk mo pa držali slovenstji jezikovni tečaj (nyelvtanfolyam). Šlau de za takšno lüstvo, steri bi se radi malo navčili po slovenskom (začetniki) pa za takšno, steri bi radi vedli več, kak vejo do tejgamau (nadeljevalni). Včili do se posaba. S tem bi radi pomagali tistim tü, steri nücajo slovenstji djezik v slüžbi, ali dosta odijo po Sloveniji. Vüpajmo, ka tau priliko dosta lüstva vöponüca. Plačati nika nej trbej. Leko se glasi stokoli. Glasite se leko v Varaša na Zvezi do 15. oktobra ali po telefoni (380-208). SLOVENCI V PORABJU SPET POSLUŠAJO MURSKI VAL Dober mesec je trajala odločitev vodstva RTV Slovenija, da se srednjevalovni radijski oddajniki v Sloveniji j izklopijo. Tako se priljubljene oddaje Murskega vala in Pomurskega madžarskega radia niso več slišale ne v Porabju, ne. v obmejnih krajih Avstrije in Madžarske, enako prizadeta pa je bila madžarska narodna skupnost v Prekmurju. Vodstvo RTV Slovenija se je nepremišljeno odločilo, da se loti kvalitetnejših ukrepov za slišnost radijskih programov, predvsem pa zaradi varčevalnih ukrepov (stroški obratovanja srednjevalovnega oddajnika v Nemčavcih pri Murski Soboti znašajo letno cca 7 milijonov SIT!?) izklopi srednjevalovne radijske oddajnike. S tem ukrepom pa so prizadeli ustavno pravico obeh narodnih skupnosti v Sloveniji in zamejskih Slovencev v Italiji in Madžarskem do informiranja v maternem jeziku. Še več: vodstvo RTV Sovenija je samovoljno onemogočilo možnost mladi državi Sloveniji, da bi informacija o dogajanjih v njej, resnica o Sloveniji in hkrati promocija nove demokratične države šla v svet, v sosednje države v slovenskem in tujih jezikih naših sosedov. Razumljivi so bili zato nezadovoljstvo, protesti in zahteve italijanske in madžarske narodnosti ter Slovencev v Italiji in na Madžarskem, da se ponovno vključijo SV oddajniki. Razočarani pa so bili tudi drugi poslušalci Murskega vala na Madžarskem. Tako so iz obmejnih krajev Madžarske v protestu zapisali celo naslednjo misel: “Ukinili ste nam radijski program, ki ga najrajši poslušamo." K sreči so kritike in protesti zalegli. Oddajnik v Nemčavcih spet deluje, na Madžarskem pa poslušalci Sprejemajo svoje priljubljene oddaje na Murskem valu in MMR-u iz Murske Sobote in Lendave. Toliko bolj se sprašujemo, ali je bila začasna ukinitev srednjevalovnega radijskega odajnika potrebna. Naj velja toliko bolj odločno vsem, katerih dejavnost je povezana s položajem in pravicami narodnih skupnosti in ljudi v obmejnih krajih - ne posegajte v naše pravice, pustite nam naše radijske oddaje. Za Slovence na Madžarskem pa je ta dogodek še ena grenka izkušnja in hkrati spodbuda, da je treba nadaljevati začeto delovna uredbi lastne radijske postaje in programa v maternem slovenskem jeziku. Geza Bačič NAUVA SLAČILNICA V SLOVENSKOJ VESI Nogometni klub iz Slovenske vesi že dugo lejt špila v županijski prvi ligi. Letos sprtolejti so bili celáu drugi. Dugo lejt so meli za najvekšo bajo, ka prej oni majo v cejloj županiji najbola zapüščeno slačilnico (öltöző). Nauvi prejdnji kluba so tau nej tak njali, pa so tak dugo ojdli k Župani v Varaš, ka so, spravili pejnaze za nauvo zidino. Tau tö moramo napisali, ka so sami fusbalerji tö dosta pomagali, gda so zidali. Tak so se 23. septembra vsi leko veselili novi slačilnici, té den so prejkdali pa blagoslovili zidino. 24. Septembra so pa špilali z ekipo s Cankove. Leko, ka so Slovenčardje prvi den malo dugo svetili pa se veselili, dapa té meč so zgibili. Istina, ka so samo en gol dobili, dapa oni so eštje telko mauči nej meli, ka bi njim enoga nazaj brsnili. Prej drugo leto na Cankovi! Porabje, 5. oktobra 1995 3 IVAN BAŠA (ob 120-letnIci rojstva) Ivan Baša, duhovnik in kulturni delavec, se je rodil l. 1875, torej natanko pred 120 leti, zato smo se ga dolžni spomniti z nekaj besedami. Rojen je bil v Beltincih, v družini, ki je za Ivanom dala še pomembne slovenske razumnike in ustvarjalce, med njimi najpomembnejšega - dr. Vilka Novaka, etnologa in slavista, Baševega nečaka, ki ga tudi bralci Porabja dobro poznajo. Mladi Baša se je šolal najprej v rojstnem kraju in v Lendavi, nato pa na Madžarskem, kjer je v Köszegu obiskoval nižjo gimnazijo, v Sombotelu pa višjo in semenišče. V duhovnika je bik posvečen leta 1898. Kaplanoval je v kar nekaj krajih na Gradiščanskem (Burgenland) in v Prekmurju -najprej le kratek čas v Sv. Martinu ob Rabi (Sankt -Martin a.d. Raab), nato od 1898 do 1902 pri Sv. Juriju v Prekmurju in od 1902 do 1905 ponovno na Gradiščanskem, tedaj v Rohoncu (Rechnitz). Za župnika je bil imenovan 1905. leta in premeščen v Novo goro (Neuberg), kjer je služboval tri leta. V začetku leta 1908, ko je bilo izpraznjeno mesto župnika v Bogojini v Prekmurju, je sombotelskega škofa dr. Vilmoša Istvána zaprosil za premestitev, želel si je namreč priti službovat v domačo pokrajino, saj je bil nanjo močno čustveno navezan. Škof je Baševi prošnji ugodil. Baša je tako v Bogojini ostal vse do svoje prerane smrti 13. februarja 1931. Za bogojansko župnijo pa ni zaprosil le zaradi ljubezni do domačih krajev, temveč ga je gnala domov tudi želja, da bi čimbolj neposredno in od blizu sodeloval pri izdajanju prekmurskega katoliškega tiska. Ivan Baša namreč ni bil le duhovnik, temveč tudi buditelj in preroditelj svojega ljudstva in je kot tak opravil veliko kulturno poslanstvo v pokrajini ob levem bregu reke Mure. Prej omenjenemu verskemu tisku je pomagal - skupaj z dr. Francem Ivanocyjem, Jožefom Kleklom st. in še nekaterimi duhovniki - začeti izhajati, polega tega pa vanj tudi mnogo pisal in prevajal. Tako je pil npr. zraven pri ustanavljanju Kalendarja Srca Jezušovoga, ki je izhajal od 1904 do 1944, Marijinega lista, mesečnika, ki je izhajal od 1904 do 1941, in Novin, ki je izhajal od 1913 do 1941. Vse tri publikacije so imele za Ijudi v Slovenski krajini, kakor se je takrat imenovalo Prekmurje s Porabjem, velik vzgojni in izobraževalni pomen. Kot smo prej že povedali, je v vse tri tudi zvesto pisal. Največ je s svojimi prispevki zalagal Marijin list, ki ga je v letih med 1908 in 1911 ter 1917 in 1918 celo urejal. V njem je najprej objavil liturgične članke z naslovi Sveta noč, Sveta rodovina, Svečnica, Vüzem. Risali in druge, nato v letu 1906 in v naslednjem v nadaljevanjih objavlja svoja razpravljanja o zgodovini Cerkve z naslovom Iz zgodovine szvete matere cerkvi, 1913. in 1914. leta priobči razmišljanja o Marijinem življenju, ki naj bi imela vzgojni pomen, itd. Druge vrste tekste pa je objavljal v Kalendarju in v Novinah. V prvem je poleg nekaj prevodov iz madžarščine priobčeval predvsem leposlovne spise, npr. Lisjakova Barica, in poljudna besedila o sadjarstvu, vinski trti idr., medtem ko je v Novine več ali manj pisal le uvodnike. Njegovi članki, naj bodo verske ali posvetne vsebine, so polni poučevanja in modrosti. Zelo pomembno delo pa je Baša opravil za naše kraje tudi, ko je prevedel oziroma priredil delo Katolicsanszki katekizmus za solare III.-V. razreda, ki je izšel v Budimpešti 1909. leta, potem pa bil še trikrat ponatisnjen. Ker je bila knjiga skoraj edini učbenik v naših šolah v domačem jeziku (sodeč po več natisih) kar nekaj desetletij, lahko sklepamo, da ni opravila le učno-vzgojnega poslanstva, temveč tudi narodnostno. Velikanske pa so njegove zasluge tudi za prelepo bogojansko cerkev, ta izredni slovenski kulturnozgodovinski spomenik, katere gradnjo je začel načrtovati že kmalu po svojem prihodu iz Nove gore v Bogojini, zgradil pa jo je - skupaj s svetovno znanim slovenskim arhitektom Jožetom Plečnikom in s svojimi župljani - sredi 20. let (med 1925-1927). Za svoje narodnostno in dušnopastrisko delo je bil večkrat odlikovan. Za dušnopastirsko - predvsem tudi za novo bogojansko cerkev - je bil npr. tri leta pred smrtjo imenovan za kn. šk. duhovnega svetovalca. Seveda pa je vse to premalo za velikega Ivana Bašo, če ne bo živel tudi v našem spominu. Jože Vugrinec Inda svejta PIDJANA TRAVA “Starci so pripovejdali, ka naša ves - Sakalauvci -nej tü bila, dej zdaj. Litji tam, dej so Zdaj Borovnjákini na Virica. Tam je prej ta ves bila. Tü -dej je Zdaj - so gauštja vörobiu, na mazevaj pa drügo nej raslo prej, kak pidjana trava. Tista trava je takša bila, če so tisto seme djeli, so pidjani bili. Tak vögledala, kak pošanica. Stari lidgé so gunčali, ka je tam rasla, kak Zdaj gestejo pri pototja pa poštija te mezéve. Ništerno leto je takši deževen cajt bijo, ka je na mazevaj voda bila, pa je pidjana trava vövdarila. Moj brat je gnauk v Varaša pri zidaram delo. Mati so spekli varganjike, pa s tistoga se nadjó, pa je pijen bijo. Od tiste pidjane trave je pšenična mela takša gratala." “Pidjana trava” je najbrž omotna ljuljka (Lolium temolentum - szédítő vadóc), ki raste med žitom in ima strupene plodove. Pri žetvi in mlačvi je lahko prišlo seme te trave med žito in so jo zmleli s pšenico vred v moko. Tako je lahko prišlo do tega, da je nekdo imel vrtoglavico, ko je jedel vrtanek. Marija Kozar JANEZU KERČMARJU V SPOMIN Sredi septembra, ko je zlata jesen začela nežno barvati porabske gozdove, nam je bila posredovana žalostna vest, da je umrl naš dolgoletni znanec, prijatelj, svetovalec, odličen poznavalec porabskega vsakdana, gospod Janez Kerčmar, “lektor bači”, kot so ga imenovali porabski otroci, ki jih je z gorečo ljubeznijo do slovenskega jezika in slovenstva vztrajno spodbujal ohranjati jezik in narodno zavednost. Janez Kerčmar se je rodil 1.1. 1930 v kmečki družini v Križevcih v Prekmurju. Po končani osnovni šoli je obiskoval gimnazijo v Murski Soboti, učiteljišče v Mariboru, kasneje pa je diplomiral na Pedagoški akademiji v Mariboru in postal učitelj razrednega pouka. Približno 20 let je služboval kot učitelj in ravnatelj v različnih prekmurskih osnovnih šolah in si nabiral bogate pedagoške izkušnje. Le-te je s pridom uporabljal tudi takrat, ko je 1.1.1971 postal pedagoški svetovalec za dvojezično šolstvo v Prekmurju na Zavodu SRS za šolstvo, OE Murska Sobota. Dvojezičnega šolstva za potrebe izobraževanja pripadnikov madžarske narodnosti v Prekmurju brez izjemnih prizadevanj gospoda Kerčmarja prav gotovo ne bi mogli razviti in izvajati tako, kot se izvaja danes; že od začetka svojega službovanja na Zvodu za šolstvo pa je gospod Kerčmar mislil tudi na ustrezno izobraževanje rojakov čez železno zaveso, Slovncev za Srebrnim bregom, v Porabju. Obiskal jih je (ti obiski so seveda bili zelo težki in tvegani) in jim dajal moralno spodbudo, da ohranjajo korenine slovenstva. Njegovi obiski v Porabju so z leti postajali vse bolj pogosti, z njimi pa dragocene slovenske knjige, strokovni nasveti in celo poskusi uvedbe dvojezičnega šolstva v Porabju. Neštetokrat je romal od ene do druge inštitucije in utemeljeval pomen pouka materinščine v narodnostnih šolah; leta 1986 pa se' je povsem posvetil porabskemu narodnostnemu šolstvu in postal pedagoški svetovalec za zamejsko šolstvo. Z neposrednim svetovanjem, seminarji in drugim je pomagal porabskim učiteljem pri njihovem napornem delu. Se danes s pridom uporabljamo priložnostne slovensko-madžarske slovarčke in zbirke strokovnih izrazov, ki jih je s sodelavci pripravil gospod Kerčmar. Tudi plodna sodelovanja med šolami na obeh straneh meje so njegovo delo in še mnogo dobrega, dobronamernega in koristnega je ostalo za njim. Porabskim Slovencem od Gornjega Senika do Monoštra in Ritkarovcev pa bo ostal v dragem spominu kot preprost, dobrodušen in prijazen gospod, ki se je znal pogovoriti z njimi “po domanje”, v veseli družbi pokramljati o njihovih tegobah in radostih, skratka, Bil je prijazno lep del njihovega vsakdana. Leta 1992 je odšel v zasluženi pokoj. Se je prihajal v Porabje, saj mu je le-to vsa ta leta neizmerno priraslo k srcu. In ves ta čas je trdno verjel, da bo slovenska beseda v Porabju ostala živa, da porabski Slovenci ne bodo zatajili svojih korenin. Kruta in neizprosna bolezen ga je zadnje mesece zelo izčrpala in priklenila na bolniško posteljo. In nekega septembrskega dne ji ni mogei več kljubovati... Tiho in skromno je odšel; kot je bil tih in skromen v svojem bogatem življenju. Zbogom in hvala za vse, gospod Janez, “lektor bači”! Porabje, 5. oktobra 1995 4 Avstrijski veleposlanik pri predsedniku Milanu Kučanu Predsednik Slovenije Milan Kučan je sprejel avstrijskega veleposlanika Gerharda Wagnerja. Pogovarjala sta se o dvostranskih odnosih med državama. Milan Kučan je napovedal tudi srečanje z avstrijskim predsednikom Thomasom Klestilom na zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku. Mesto žensk Med 13. in 17. oktobrom bo v Ljubljani mednarodni festival Mesto žensk, ki ga prireja Urad za žensko politiko. Festival naj bi predstavil delo žensk na različnih umetniških področjih in razbil stereotipe, ki so povezani z moškimj in ženskami. Slovenijo obiskali madžarski novinarji Na povabilo slovenskega urada za informiranje je obiskala Slovenijo skupina madžarskih novinarjev. Obisk je bil uvod v gospodarsko promocijo Slovenije na Madžarskem, ki jo pripravljajo Ministrstvo za ekonomsko odnose in razvoj, Gospodarska zbornica in Urad vlade za informiranje. Minister Ruske federacije Panaskov v Ljubljani Ministra za finance Ruske federacije in Slovenije Vladimir Georgievich Panaskov ter Mitja Gaspari sta se v Ljubljani pogovarjala o razreševanju finančnih vprašanj med državama. Podpisala sta tudi konvencijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja. Jajjaaai? Vej pa don nej?! NAUPEK-PAUPEK Naupek-paupek. Ne vejm, kakše paupke majo japanske ženske, depa prej so v zadnjom cajti naure gratale. Naréd odijo na plastične klinike, pa si dajo paupke prejkoperérati. Na šanjalivajo gezaro dolarov. Naj prej njini paupki tö tak vögledajo, kak naši v Evropi ali v Meriki. - Té, s krivimi očami in krivimi paupki, nemajo malo krivo pamet tö? Kapa, leko niže od paupka tö poprejk majo? Vredi pamet. Ništarni od nas bi büu rad (sploj pa tisti, šteri včásik tö kaj pišejo), če bi takšo pamet, ali don takšo pero meli, kak pisateu Jeffrey Archer, šteri piše v engliškoj rejči. Te človek je tak dobra plačani, ka vsakša njegva dojšpisana rejč blüzi stau dolarov valá. - Vala lejpa, nam bi polonjo tö dojšlo. Flotta-flauta. Rusoška söverna flota je s pükšami pa štükami üšla prauti njinoma Édászi, šteri jim je vözakapčo elektrike, ka so prej že trnok dosta milijonov dužni. Baja je samo tau, ka söverna flota skrb má na atomske krugle, s šterimi so gorzriktani njini špijonski šifti pod vodau. Brezi elektrike pa tau smrtno nevarno šker ne morejo normalno laditi pa paziti. Eške vekša katastrofa se leko zgodi, kak v Černobili. - Gda vam pride “villanyos”, vi ga zato ne čakajte s pükšami, kak Rusi. Če rejsan je pri nas 40 lejt tö rusoški sistem büu. Zasölknivana lübezen. Na Francuškom je en mladi fantič Sto cekniti svojo lübico. Zato se je Sto, gda so njeni stariške odišli od doma, doj po rauri spistíti do svoje drage. Dragi moj je samo tau pozabo, ka so njegove ramena šurše kak raur, zato se je nin nasrejdik nutri stisno. Naslednje so mujs mogli pozvati fajbekare, naj leko rejšijo rauraša Karčina. - Človek si ranč ne vüpa zbroditi ka bi se pa te leko Zgodilo z bejlimi lijeni, če bi se dobri ftič nej nutri stisno v raur? Sam svoj djamar. V Bukarešti novine o tom pišejo, ka naj vsakši, komi se drago vidi pokapanje, sam svojoga djamara pripela ali pa sam vöskopa djamo svojomi oči, materi, sinej, sestri... - Leko, ka pomalek v Budapešti pa v tom rosagi tö tak bau? Naslednje mo eške, prva kak mo mérali, mogli sami sebi djamo kopati, kak v koncentracijskaj taboraj robi? Akne. Tisti, šteri na akne staupijo, si nedo mogli sami grobe kopati. Bi si brodili, ka samo po Bosniji majo dosklajeno blüzi dva milijona akn (min). Po cejlom svejti pa več kak 110 milijonov. Vsikšo leto blüzi 18 gezaro lüdi mrgé od té akn. Zato so lidgé v Parizi pred Eiffelov tören znosili na en velki küp 18 gezaro črejvlov. Naj zdaj že gnauk gorénjajo te sodački oharge s temi aknami. - Gestejo eške takši somarge na svejti, kak smo mi lidgé? Feminizem I. V Irani se ženske, gde rejsan nemajo dosta pravice, gor- prosijo že zatogavolo tö, ka nji eške tak tö za menje majo kak moške, ka če nekak gorvzeme nikšoga morilca, naj buje eno žensko, tisto polonje telko košta, kak če bi trbölo bujti enoga moška. - Baug dragi tam moški te tö samo polonje vauze dobijo, če ženo bujejö, kak če bi sausada vmorili? Feminizem II. Oxfort University Press je vodau nauvi Tešta- mentom engliškoj rej- či. V takšoj formi, ka se Baug v njem ne zové več “Oča”, Jezoš pa nej “Sin”. Tau pa zato, ka naj ženske, feministke nedo žalostne, ka nji moški s tem tö dojgledajo, ka je Baug moški, ka je un gé, nej una. Rejč “Gospaud” se tö ne smej nücati, ka je tau tö moška forma. Njin “očanaš” se zdaj tak začinja, ka: “Oča in Mati naša, ki sta vu nebesaj...” - Baug moj Baug moj! Ka mo pa ge Zdaj delo, gda mo sto povedati, ka: Baug moj Baug moj?! Pa te aucigamu ete tri peršone baudejo: Oča, Mati, Sveti dü? Fr.M. Pismo iz Sobote DOPUST “Dober den, sousida! Ge ste pa vi bili tou leto na dopusti (szabadságon)?” “Malo smo poglednoli, kak je kaj v Italiji. Ka pa vaša držina?” “ Mi smo tou leto poglednoli doj do Afrike. Z eroplanon! Pri nas tak al ovak nemaš kama iti. Ovo leto mo šli v Meriko. Ka pa vi?ˮ “Ne vejmo ške nika. Mogouče kama dale, kak tou leto. ” Tak nekak se tej dneve edni zgučavlejo tü pri nas. Dapa rejsan, samo edni. Tisti drügi, vej tej rejsan največ, pa se zgučavlejo čista načik. “Tou leto je pa rejsan mej normalno. Takše vročine že dugo nej bilou.’' Ja, pajdaš, rejsan je! V slüžbi je takša ica, ka človik kumaj vözdrži... Vej gda jesen pride, te de že boukše.” “Dapa, ob sobotaj in nedelaj je malo boukše. Človik malo skouči v vodou, pa se te tak malo oladi.” “Ali pa v krčmej kakši laden špricer spije. Vej v senci pod lugašon je tö nej lagvo sidéti.” Na vidite, takši guč se čüje za vsikšin küjklon in za vsikšin šankon. Tak je tou vövdarilo v tej nouvi časaj, sterin pravimo demokracija. Edni leko dejo, kama se njin zlübi, edni pa nemrejo več čista nikam Ja, ške nej tak dugo nazaj pa so ške lejko šli. Tak so Zdaj pač rastalani pejnezi med lüdstvon. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, ške izdak vsikšo leto spakejra svoje cote pa odide za dva tedna na morje. Tak, kak tau dela že lejta pa lejta. Njou tej nouvi cajti čista nika ne genejo. Ali, tou vövidi samo tak, na zvünaj. Od znöutraj pa jo kopa pa köpa. In tou te včási tö. Najbole miga, ka tisti ništerni' lejko dejo kama daleč, una pa samo na domačo morje svojo rit namakat. Zatem se moja tašča Regina, trno čedna ženska, sploj ne pogučavle s tistimi, ka vsikšo leto dejo kama daleč in kama inan. Njin nema kaj povedati, lejko pa samo poslüša in špiči vüja. Zatok si vsigdar najde eno par lidi, ka nemajo, tej sreče, ka bi še šli kama spočinot. Tan je te leko glavni in njin guči, kak je morje ške izdak soleno, ka je sladoled ške skouz mrzel in ka človik na sunci grata rjavi. Nigdar pa ne pozabi kcuj praviti, ka do palik Prišli takši časi, gda mo vsi bole gnaki in nedo samo edni ojdli, kama do škeli, Meni je tou leto lipau bilau, sejdo sam pod domačin lugašon, skoro vsikši den tak kak zdaj, gda pišen tau sobočko pismo. Kumaj pa čakan drügo leto, gda de šla moja tašča Regina palik sprobavat, če je morje ške izdak soleno. Te mo meu dva tedna lejpoga in mernoga dopusta, vej se pa tau tak šika. MIKI Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsako drugo soboto ob 9.40 na 2. programu madžarske televizije Naslednja oddaja bo 7. oktobra 1995 Porabje, 5. oktobra 1995 5 PANEUROPSKO SREČANJE IN FESTIVAL V OBERWARTI Gradiščansko pa železnožupanijsko društvo Paneuropske unije sta 23. Septembra organizirala mednarodno paneuropsko srečanje in festival v Avstriji, v Oberwarti. Na tau srečanje so od nas tü pozvali edno kulturno skupino, plesalce z Gorenjoga Senika. Na prireditev nas je sprvajo Martin Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave in župan G. Senika. Na začetki so visiki funkcionari meli guče, pred tejn so pa gorpršteli pozdrave od Arpáda Göncza, predsednika Madžarska in Milana Kučana, predsednika Republike Slovenije. Govor je držo Karl Habsburg, sin Otta Habsburga, predsednika Paneuropske unije. Gučo je o europski problemaj tak kak o problemaj po svejti. Sploj je dobro bilau čüti od toga človeka tau, da je priznau, ka Vogrski rosag ma lagovejše pogoje (feltételek) kak Avstrija. Zatok pa Avstrijci tak mislijo, da so dužni nam pomagati pri tem, ka pridemo v evropske organizacije. Srečanje je pozdravo dr. Pusztai Gyula, predsednik železnožupanijske skupščine tü. Gda so govorniki dokončali, oder so prejkvzele kulturne skupine. Skupine so prišle iz različni rosagov pa pokrajin, etak so dobro sinbolizirale Cilj mednarodne prireditve. Naša skupina je tü lepau nastopila. Nej se nam je trbelo y. Z nami so se prpelala pevke z Rábafüzesa tü. One nemški spevajo, pa moremo priznati, ka sploj lepau. Po pauti - tak ta kak nazaj - kak dobri prijateli smo se meli, zgučavali, no pa največ spejvali. Stejm srečanjom, tak mislim, vsi, ki smo tam bili, malo ovak gledamo na Evropo, na svejt. Kakoli smo preprosti lüdje, nam je tü nej vseedno, kama svejt drži. Zavüpamo eden drugoma ali nej, pomagali mo eden drugoga ali mo pa v svaji, odvisi od maloga človek tü. Vsi mamo držine, deco, nej je vseedno, če njim leko s poštenim delom krü damo v roke, nej je vseedno, ka baude z nami. V bojni mo se klali ali eden drugoma v rokau segnili, si pomagali za lepšo bodočnost. I. Barber ŠTRTO SREČANJE LJUDSKI PEVCOV IN GOSLAROV POMURJA 17. Septembra so v Mali Nedelji že od štrtin držali srečanje pevcov in goslarov. Pred trejmi leti smo od prvin Porabski Slovenci tü dobili pozvanje. Te ranč tak kak na tau srečanje so zvali Lacija Korpiča pa ženski kvartet, pozvane so bile eške števanovske pevke. Kak Zdaj nazaj gledamo na tau srečanje, leko povejmo, ka se je na gnes sploj razširilo. Na tistom drugom srečanji je malo skupin bilau, kakoli je srečanje ranč tak lejpo pa prisrčno bilau kak letos, že smo te spoznali ednoga takšoga človeka tam v tistoj lepoj vesi, steri ne šanaliva cajta, trüda za kulturo, za ves, za takša srečanja. On je Ludvik Rudolf. Doma gazdijo vodi, tak kak vsepovsedik drugi pavarski lüdje. Cajt si pa vzema za tau, da je v vesi navzauči, pa vodi kulturno življenje. Zvün toga piše pesmi, njigvi moški pevski zbor dosta takši pesmi spejvle, šterin besedilo je on napiso. Zatok smo pa letos tü z veseljem sprejeli pozvanje k njim. Program se je začno z edno takšo pesmijo, štero je Ludvik na tau priliko napiso pa sam recitiro. Po tistim je 16 kulturni skupin gorstaupilo. Po programi smo pozvani bili k ednoj privatnoj kuči, gde so nas lepau pogostili. Tau tü morem povedati, da so naši gostitelji lani pri nas tü ojdli. Njigva velka želja je bila tau. Vsi so te ojdli oprvin na Vogrskom, pa so se lapau meli. Na srečanje je skupine sprvajala Klara Fodor, Sekretarka Slovenske zveze. Ona je Nedelčare pozvala k nam na obletnico Zveze pa ansambla Lacija Korpiča. Vidli smo, kak so se veselili toga. Etak pa - če de vse tak kak planejramo -se letos znauvič leko Srečamo z dobrimi našimi prijateli. Naj se nam posreči! I. Barber GASILCI IZ SLOVENSKE VESI V RAKIČANI Gasilsko društvo (Tűzoltó Egyesület) v Slovenski vesi je z velko radostjo sprejelo glas, ka jim GD iz Lemerja dá za dar gasilski avto. Tau je fejs dobroga ipa prišlo, letos majo gasilci v Slovenski vesi 90. obletnico (évforduló). Zvün avstrijskij gasilcov so se želeli spoznati s kakšimi gasilci v Sloveniji. Etak so se dobili z rakičanskimi gasilci. Pri tem so pomagali gospaud predsednik Gasilske zveze Slovenije, Emo Eöry, Manjšinska samouprava v Slovenski vesi pa Zveza Slovencev. Na začetki Septembra so se v Slovenski vesi srečali domanji poveljnik, Štefan Bartakovič, predsednik gasilcev v Varaša Tibor Horváth, predsednik Gasilske zveze Slovenije, Emo Eöry, predsednik Gasilskega društva v Rakičanu Ivan Karoli pa poveljnik Franc Olaj. 16. Septembra so gasilce iz Slovenske vesi pozvali v Rakičan na gasilski svetek. Z veltjim veseldjem smo se napautili. Na, na meji smo meli malo navolo pauleg tovor- njaka (teherautó), dapa zatok smo se rejšili. Najprvin smo si poglednili gasilsko štir. Pokazali so nam lejpe konje, stera držijo za turiste pa za dirke. Gora smo ziskali letališče (repülőtér) tö. Rakičanski gasilci letos majo 70. obletnico. Na te svetek so pozvali 11 drüštev. Iz slavnostnoga govora (ünnepi beszéd) smo zvedli dosta vse o njij. Na konci programa so prejkdali nauvo gasilsko motorko pa zastavo. Vsakšo gasilsko društvo je gora zvezalo eno pantliko, od nas je tau napravo podžupan Monoštra, István Enzsel. Vsi smo se fejs dobro počütili na tom srečanji. Organizatorjem Čestitamo! 28. oktobra do pa naši gasilci meli svetek, gde do blagoslov nauvi gasilski avto. Na te den smo pozvali gasilce iz Rakičana pa z Lemerja. Ildiko Pustai Srečanje na tromeji Letošnje srečanje na tromeji so organizirale občine iz treh držav, St. Martin a.d. Raab v Avstriji, Kuzma v Sloveniji in Gornji Senik na Madžarskem. 1. oktobra so se predstavniki ter kulturne skupine treh občin srečali ob spomeniku na tromeji. Prav ta dan dopoldne je Društvo za urejeno okolje na G. Seniku organiziralo turnir v malem nogometu, katerega sta se ob domači ekipi udeležili tudi ekipi iz Kuzme in Martinja. Prireditvi so se pridružili tudi predstavniki Urada za šport železne županije, ki so seniški ekipi podarili opremo. Otvoritev ceste Dolenci - Budinci 1. oktobra so odprli cesto Dolenci-Budinci. Ob tej priliki je bila odprta tudi meja med Dolenci in Andovci. Stavka študentov 25. septembra je stavkalo na Madžarskem približno 10 tisoč študentov. S tem so protestirali proti uvedbi šolnine, ki znaša mesečno 2 tisoč forintov. Razstava o porabskih župnikih Na pobudo sklada Tromejnik pripravlja kustosinja Muzeja Savaria v Sombotelu Marija Kozar -Mukič razstavo o porabskih slovenskih župnikih. Stalna razstava bo na ogled v kletnih prostorih bivšega župnišča na G. Seniku. Avto za manjšinsko samoupravo Na zadnji seji predsedstva Zveze Slovencev so se člani predsedstva odločili, da enega od službenih avtomobilov zveze podarijo Državni slovenski manjšinski samoupravi. Porabje, 5. oktobra 1995 6 To je Amerika KJER STA SE TEPLA SEVER IN JUG Naravnim lepotam in znamenitostim pa kar ni, bilo videti konca, Tu pa tam so se mešale z zgodovinskimi, tako da mo- raš, hočeš ali ne, na hitro ponoviti, kar si si zapo- mnil od pouka zgodovine oziroma iz nadaljevanke Sever in jug. Še vedno v Tennesseeju, ne daleč od reč- nega toka z enakim imenom, kot ga nosi omenjena zvezna država, se pod zemljo skriva mnogo čudes, ki jih je skozi stoletja in tisočletja ustvarila narava. Blizu meje z Georgo si v Tennesseeju velja, ogledati podzemni svet, ki v svojih nedrih skriva tudi najvišji slap pod zemljo. Jame so sicer podobne našim kraškim, vendar so v primerjavi s Postojnsko revnejše in veliko bolj uničene, saj so do pred nedavnim po njih ljudje hodili po ne posebej označenih poteh in marsikdo si je pač privoščil še delček kapnika za spomin in podobno. Dandanes je obisk jam zelo dobro in natančno organiziran, še zlasti pa tisti, ki obiskovalce pripelje do slapov, imeno- vanih Ruby Falls. Največ navdušenja in občudovanja je deležen najvišji, ki pada dobrih 44 metrov globoko. Na ogled je 60 let, vsak, dan pa ga obišče ogromno turistov. V njegovi bližini je še tennesseejevski akvarij in druge atrakcije ob reki Tennessee. Potem pa po poti proti Virginii ali natančneje v Harrisoburg, pa po nacionalnem parku Shenandoah do New Marktas in Winchestra. Po poljih, po katerih je tekla kri v ameriški državljanski vojni. Topovi še zmerom nemo govorijo o bitkah med severom in jugom, med državami takoimenovane zveze in konfederacije. Tudi muzeji, v katerih je sicer zbrano gradivo o vseh vojnah in bitkah, v katerih so na zemeljski obli sodelovali tudi Američani, vendar je dokazov iz domačih bitk v državljanski vojni največ. Po letu 1860, v času protestov in gibanja proti suženjstvu, je imel predsednik Abraham Lincoln veliko dela. Čez skoraj tri leta je sicer odpravil suženjstvo, vojna pa je trajala še dve leti. Aprila 1865 je bil Lincoln ubit v atentatu v Washingtonu, v drugi polovici decembra pa je okoli 3 milijone črncev tudi formalno dobilo svobodo. Velik mož, ki je v teh težkih časih užival veliko spoštovanje obeh bojujočih se strani, je general Robert Edwart Lee. Temu “južnjaškemu” generalu je posvečena tudi hiša, imenovana Arlington House, ki jo je Leejevim sorodnikom zapustil Washington, potem ko je 1857. umrl. Okrog omenjene hiše, ki stoji na ozemlju Virginie nad mestom Washington, je na površini 81. hektarov tudi vojaško nacionalno pokopališče. Toda to je že snov za prihodnji del. Lidija Kosi Dobrih 44 metrov visok slap je najvišji podzemni slap na svetu, ostali iz “druščine” Ruby Falls pa mu ne sežejo “niti do kolen”. Američani so tudi iz te znamenitosti naredili pravo predstavo, saj doživijo obiskovalci srečanje z omenjenim slapom ob glasbi in raznobarvni, seveda umetni svetlobi. Topovi, s katerimi so se bojevali “južnjaki" in ‘severnjaki” v državljanski vojni, so na ogled obiskovalcem, ki pridejo v muzej oziroma katero ob bojnih polj. Take, kot so na sluti, so uporabljali južnjaki”. Na bojnem polju pa se je večkrat znašla tudi hiša, ki so jo največkrat uporabili kot bolnišnico. Mesto Winchester je resda podobno angleškim mestom, hiša na sliki pa je zazidana v pravem južnem stilu. V njej prodajajo spominke in darila, ogromno jabolko pred njo pa je kovinsko. Djablane, štere je Lojzek Hanžek na G. Seniki daubo iz Püconec, so že prvo leto bogate rodile. NAŠE PESMI (109) AJNC, CVAJ, D RAJ Jaz pa(j) lejpe kikle mam, té je nosim, da je ščem, / : ajnc, cvaj, draj, ajnc, cvaj; draj, ciganjska dekla lejpa je. :/ (Gorenji Sinik) -mkm- Porabje, 5. oktobra 1995 7 OTROŠKI SVET KAJ JE TAU? Kak se zové na Gorenjom Siniki....................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................... na Dolenjon Siniki................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................. v Ritkarovci.................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................... na Verici.............................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................. v Števanovci...................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................... .................................. v Andovci............................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................ v Slovenskoj vesi.......................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................... v Sakalauvci...................................................................................... Kak so nücali............................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................. Rešitev iz številke 18/1995 solníca - stenska (lesena) posoda za sol sótartó - fából készült, fali edény Tak se zové: vsepovsedik solárnica Tak so nücali: v solárnici, štera je v künji visala paulek špajeta, so držali sau. ELA PEROCI ČEBELICE Čebelice nabirajo med, to ve vsak otrok. Čebelice imamo radi. Otroci hodijo v šolo in v šoli pišejo in rišejo. S svinčnikom vlečejo po belih listih v zvezku vodoravne črte, navpične in poševne črte gor in dol. Čisto tiho so pri delu. Nič ne slišijo, avtomobilov na cesti, ne letala na nebu. Rahlo vlečejo svinčnik po papirju. Ali bodo vse črte ravne? Ali se ne bo katera pretrgala? Nanika si grize ustnice, zardela je v lice . Ali se vam je že kdaj zgodilo, da vas roka ni ubogala? Da je roka s svinčnikom nerodno zdrsnila čez papir in vse skupaj pokvarila? Naniki se je to zgodilo skoraj vedno. Roka je ni hotela ubogati. Učitejica je bila vesela pridnih otrok. Hodila je od klopi do klopi in tistim, ki so narisali najlepše črte, odtisnila v zvezek čebelico. “Dobil sem čebelico!” je potem tak šolar ponavljal vso pot iz šole do doma. Doma so si čebelico vsi ogledali. Bila je lepa, s tankimi, pretankimi krilci. Nanika si je po tihem rekla: “Jutri narišem čisto ravne črte. Morda dobim čebelico.” A tudi drugi dan je roka ni ubogala. Črte so bile krive. Vsak dan znova je upala, da bo dobila čebelico, roka pa se je pričela tresti, da črte niso in niso mogle biti ravne. Nanika ni dobila čebelice. Nekega dne je prišla učiteljica z obvezano roko v šolo. Ko bi morala - deliti čebelice, se je ozrla po razredu in se srečala z Nanikinimi hrepenečimi očmi. “Pridi,” ji je rekla, “danes boš ti delila čebelice, mene boli roka.” Nanika je vzela korenček, v katerega je bila vrezana čebelica, ga pomočila v rdečo barvo in delila svojim sošolcem čebelice. Čebelica, čebelica, čebelica. Čeprav je na svoj zvezek ni mogla pritisniti, ker so bile njene črte krive, je bila vendar srečna. Ko je čebelice razdelila, je sedla v klop in šepetala: “Čebelice. ” Kamorkoli je pogledala, jih je videla. Otroci v razredu so bili tiho, še bolj tiho kot prej, kajti zagledali so, kako sta se dve čebelici utrnili iz Nanikinih oči. Bili sta svetli in rosni kakor solzici. Nanika pa ni videla nikogar v razedu. Zazrla se je v okno in glej, z neba so, priletele najlepše čebelice, vedno več jih je bilo in imele so tanka, pretanka krilca. Sedale so na okno, na strehe, plesale so po zraku, se spuščale k zemlji in jo pobelile. Ves dan so priletavale čebelice z neba in ko je šla Nanika iz šole domov, so ji poljubljale roke. Poljubile so jo še na čelo in bradico. Ljudem na cesti so se ujele, v obleko, da so jih prinesli domov. Mislili so, da so snežinke. Zelo so se jih veselili. NABIRANJE GOB V poletju in v jeseni raste v gozdovih veliko gob. V naši vasi živijo zelo pridni ljudje. Ko pride poletje, posebno, če pade mnogo dežja, vsi grejo v gozd. Nabirajo različne užitne gobe. Če najdejo veliko gob, jih največkrat prodajajo. Tudi mi smo hodili v gozd, čeprav ne velikokrat. Ko nisem vedela, ali je kakšna goba užitna, sem vedno vprašala starše in sestro. V gozdu smo večkrat srečevali ljudi. Pobirali smo golobice in jurčke. Med tem sem nabirala tudi lepe cvetlice. Ko smo prišli domov, smo očistili gobe in smo naredili okusno kosilo. Nabiranje gob nam ni samo delo, ampak tudi veselje. Anastazija Bajzek OŠ Gornji Senik KAM Z ODPADKI? Vsak dan zmečemo v koš za smeti veliko odpadkov. Ali veš, kaj se z njimi zgodi zatem, ko jih vržemo v smetnjake pred bloki in hišami? Smetarji vse te smeti redno odvažajo na velika smetišča. Sčasoma tudi ta postanejo premajhna. Iskanje novih in novih odlagališč odpadkov seveda ni prava rešitev, saj bi se naša dežela kaj hitro spremenila v eno samo veliko smetišče. Rešitev je v zmanjšanju količine ter V ponovni uporabi odpadkov. Večino odpadkov se s predelavo da ponovno uporabiti. To imenujemo recikliranje. Steklo, papir, kovine in organske snovi je mogoče v celoti ponovno uporabiti. Plastiko pa zelo težko ponovno predelamo. Za uspešno recikliranje je zelo pomembno, da so odpadki med seboj ločeni. Porabje, 5. oktobra 1995 BISERNA MEŠA NA GORENJOM SENIKI Gospaud Ivan Camplin z Martinja tau leto svetijo 60. obletnico svojoga dühovniškoga poklica. Biserno mešo na G. Seniki do slüžili 8. oktobra podne v 3-oj vöri. Ob tej priliki njim čestitajo verniki z Gorenjoga Senika. Voščilo prečastitemu jubilantu g. Ivanu Camplinu Pozdravljeni bodite prečastiti biseromašnik, sedaj ste dosegli svoj cilj. Vse ovire, preganjanja, težave ste premagali, Bogu ste služili 60 let. Še naprej Vam vsi želimo, naj bo gladka Vaša pot, čuvajte svoje ovce, naj Vam pomaga Gospod. Sedaj, ko pred oltarjem svetim biserno mašo služite, se z vami veselimo, Gospoda Boga prosimo, da bi bili še mnogo let z nami. Bog naj vam plača ves trud, ki ste ga posvetili nam vernikom. Posebno mi, gornjeseniški verniki, smo hvaležni za Vašo skrb za slovenske sv. maše v naši farni cerkvi. Marija, nebeška Mati, varuj Vas še naprej, Bog daj, da bi v takem zdravju in miru bili železnomašni jubilant. Verniki pa prosimo Gospoda Boga in Devico Marijo za vse duhovnike, zveste veri in svojemu rodu, da s pobožnimi srci in Božjo besedo služijo Njemu, ki je Pot, Resnica in življenje. Verniki z G. Senika NIKA ZA SMEJ Zakoj prvi moškoga kak zensko? Všaula katekizmuš včijo gospaud, pa deco etak spitavajo: “No, sto Vej meni tau povedati, Zakoj je Baug prva moškoga stvauro kak žens ko?” Zdaj se tam ozajek eden pojep, naš Rudi, glasi, pa etak pravi: “Gospaud, tau je zatok Baug tak napravo, aj v svojoj žitki tisti mali cajt - tačas žensko nej stvauro -moški tü da rejči pride.” Žitek je nej samo norija pa veselje Naš mali Bela etognauk doma od oča pejnajze proso. Oča pa etak pravi: “Zakoj tebi pejnaze trbej?” “Zatok, pošteni oča, ka bi rad v kino üšo.” Oča pa: “Nikam neš üšo. Včara si vido edno prometno nesrečo (autóbaleset), pred tejm sva gledat ojdla, kak je na tri štauke hiša gorejla. Ka ti misliš, Žitek je samo norija pa veselje? Nej je čaralica Mali Ivan etognauk v vrtaci etak pita vzgojiteljico (óvónőt): “Gospa vzgojiteljica, vi ste nej čaralica?” Ova pa: “Kak ge znam, nej. Zakoj me pa tau pitaš, Ivan?” Ivan pa: “Ge sam tü mislo, ka ste nej, vej bi pa vas edna mekla nikak nej mogla zdržati.” Pogača Naš Rudolf je etognauk v Varaša not üšo V; Tromejnik, si seu pa proso sebi edno pogačo. Gda je kölnar pogačo vöprneso, Rudolf go je vižgalivo, pa zvau kölnara pa ma etak pravo: “Gospaud kölnar, neste nazaj tau pogačo, bola bi rad piu pau deci liköra.” Kölnar prnese likör, pogačo tanazaj odnese. Za edno malo se naš Rudolf vö šeta iz krčmé, tak brž, ka ga kölnar samo vanej zgrabi, pa pravi ka je nej vöplačo likör. Rudolf pa etak: “Gospaud, ge sam vam za likör dau edno pogačo. ” Kölnar pa že vse više sebe nosi roke - etak: “Depa pogačo ste tü nej vöplačati.” Rudolf 'pa: “Tau je istina, depa zo (pojedel) sam go tü nej.” Pišče Naš Laci etognauk v Varaša v krčmej Makk 7 dojseda, pa prosi ednoga pečenoga piščanca. Kölnar pozna Lacina pa ma etak pravi: “Laci samo tebi povejm, nika drugo si prosi. Tau pišče, ka bi ti leko prneso, je že nej mlado, ne gleda dobro vö. Zgrbano kaužo ma, tace so tü sploj vö iz forme.” Naš Laci pa etak: “Dragi moj padaš. Ge neščem pišče rad meti, ge ga zeti (pojesti) škem. ” I. Barber ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p.p. 77, tel:; 94/380-767 Tisk: SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 69000 Murska Sobota Slovenija Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13.točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92) ISSN 12187062.