ractlift »hbu t (•fcvlal
i9rvzinski ^gdnilt
ILUSTROVANI list za mesto in deželo	w
c ■ n a
a Din
Ljubljana, 31. decembra 1934
Naročnina /.a četrt ieta 20 Din, za pol leta 40 Din, za ▼ae leto 80 Din. V Italiji za vse leto 40 lir, v Fraaclll 50 frankov, v Ameriki In povsod drugod 2 dolarja
Štev. 52 Lato VI
Dl
Preveč romantično, da bi moglo biti resnično:
»Nekega dne je prišla iu se izkrcala na neznanem otoku sredi Pacifika skrivnostna in ekscentrična aristokrat-ka, ki se je že do sitega naužila vseh sladkosti in strasti starega sveta in se ji je zahotelo neznanih opojev na deviškem otočju, kamor še ni stopila človeška noga. Prišla je skoraj naga, le čez pas je bila ogrnjena z žlahtno ten-čico iu v vsaki roki je imela po en revolver. Z njo je bilo kak tucat vitezov, vsi zaljubljeni v pustolovsko baronico; vsak dan, ko je legla noč na zemljo, so se ti vitezi stepli med seboj s kamenjem in krepelci kakor pravi divjaki — stepli za čast, kdo bo smel biti tisto noč njen izvoljenec, ona je pa vsa drgečoč komaj čakala izida boja, da se preda zmagovalcu... Potem cela vrsta sadističnih zločiaov, spočetih v pokvarjeni duši te perverzne aristokratke; potlej neizmeren zaklad, skrit v nedostopni jami iia otoku: zanj se bore temne sile, ki ne poznajo prizanašunja — in naposled tragičen razplet, ko poplačajo vsi igralci te nevsakdanje pustolovščine s svojim življenjem1 predrznost, ki jih je gnala, da so kljubovali usodi... itd. ... itd. ...«
Ali ne bi bila takšna 9nov kakor nalašč za velesenzacionalen zvočni film?
Ne, ne — nikar ne mislite, da delamo reklamo za najnovejši filmski šlager. O, ne. Podali smo vam samo kratko vsebino najnovejše senzacije, ki zadnje tri ali štiri tedne jemlje sapo bralcem vseh časnikov dveh celin — senzacije, ki se je rodila v Ameriki, kajpada.
V začetku leta 1933 je bilo, ko so se v ameriških listih prvič pojavila poročila o tem, kar imenujemo danes afero Galapaških otokov. Dopisnik lista »Chicago Tribune« v Guayaquilu (republika Ekvador) je bil menda prvi, Id je razodel svojim bralcem nenavadno pustolovščino neke avstrijsko-francoslce baronice, ki je takrat ustanovila svoje cesarstvo na Ga-lapaškem otoku — tam, kamor so se njega dni zatekali morski razbojniki; danes je to otočje skoraj popolnoma zapuščeno.
Malo poprej se je bil pa neki nemški zdravnik zagledal v ta izgubljeni košček zemlje;
hotel jo namreč tamkaj ustanoviti nekako kolonijo »nagcev« in spraviti tja vse tiste, ki so siti civilizacijo in iii se radi vrnili nazaj v prirodo.
Dalje smo brali v -omenjenem ameriškem časniku o nesreči dveh Ekvador-čanov, nekega Pavla Frankeja in Kristijana Stampe; iz same radovednosti, kaj počneta nemški nagec in njegova tovarišica Dora Koerwiuova, sta se izkrcala na otoku Marcheni, kjer ju je v njuno neizmerno osuplost ^ sprejelo kakih dvajset Evropcev, oboroženih do zob, in ju začeli zasliševati in izpraševati. Med izpraševanjem je pa nenadoma prišla neka nad vse lepa ženska s karabinko čez ramo, ki so jo vsi ponižno pozdravili in jo imenovali cesarico.
Skrivnostna cesarica ju je tudi sama zaslišala, nato jima je pa povedala, da ne mara pritepencev na svojem otoku, in zato morata pri priči zapustiti njena tla. Toda Franke in Stampa se nista hotela pokoriti, dohro vedoč, da stojita na tleh svoje republike; tedaj se je pu cesarica blagovolila neznansko razsrditi in je velela svojim stražam, dn naj tujca brei usmiljenja
pretepejo.
na galapaških
Skcii/nostna Aaconica in nfani ,,1/Ueai", - SUc&asti <zofrac Ut njegova ftcifaletiica, - ltoloni{a nagca/ in n\en
žalostni konec
(Zaokroženo iz poročil svetovnega tiska)
Nesrečneža sta morala hočeš nočeš bežati, če nista hotela s smrtjo poplačati svoje predrznosti; na begu je pa Fran-keja precej nevarno obstrelila krogla iz njene karabinke. Ekvadorske oblasti je seveda ta incident nemalo razburil in so sklenile poslati na otok oddelek vojakov, ki naj preženo pritepensko »cesarico« ...
Tako je pisala »Chicago Tribune«. Članek je zbudil velikansko pozornost in vsi ameriški časniki, ki kaj nase dado, so smatrali za svojo dolžnost, da objavijo kakšne nove podrobnosti, po možnosti še senzacionalnejše, še slikovitejše, še dra-inatičnejše. Saj takšna dogodivščina se ne pripeti vsak dan, in zato se že spodobi, da se obdela do kosti.
In tako so ameriški bralci natanko izvedeli, kako ai je ta nenavadna ženska oovojila ovoje bodoče cesarstvo. Nekega dne — tako se je bralo v Ameriki — so domačini na otoku Marcheni zagledali razkošno jahto, kako je pristala v nekem skritem pristanišču. Iz jahte je stopila
ženska visoko postave z dostojanstvenim nastopom, spremljala sta jo pa dva oboroženca. Ženska je stopala z odločnim korakom in zlati lasje so ji plapolali v vetru. Njeno telo je bilo golo, samo čez pas je bila ogrnjena s svilnato prepasko, izza nje je pa gledal razkošno z dragulji posejan ročaj velikega bodala. V rokah je imela dva revolverja. Ko je prišla v bližino otočanov, je ustrelila petkrat po vrsti. Vsi prestrašeni so sc otočani kajpada vrgli na kolena pred njo.
Lepa neznanka je tedaj izjavila, da vzame otok v svojo last, in se je pri priči proglasila za cesarico Galapaškega otočja.
Toda naj je bila senzacija, ki jo je napravila odiseja baronice \Vagiier-Bousque-tove (tako je bilo »cesarici« ime) še tolikšna, njena usoda je bila prav ista, kakor je usoda vseh morskih kač, to se pravi, morala se je umakniti drugim zanimivostim in senzacijam istega ali podobnega kova, kakor na primer zločinom državnega sovražnika štev. 1 in pa loch-neški pošasti. A zato zgodopisci* »baronske cesarice« še daleč niso rekli poslednje besede. Zakaj komaj mesec dni jo šele tega, kar je zadeva Galapaških otokov čisto nepričakovano iznova oživela: odkrili so bili namreč na enem teh oto-čičev dva mrliča. In tako je stvar, ki je že skoraj pes ni več povohal, spet stopila na čelo dnevnih senzacij. Ameriški žurnalisti so izkopali vse, kar so kdaj napisali o galapaškem cesarstvu, opremili te najdbe s tisoč novimi podrobnostmi in skrivnostno zadevo pod pretvezo, da jo bodo razjasnili, še bolj zavili v temo.
Prva posledica tega oglušujočega ameriškega tamtaina je bila, da so se začele organizirati pravcate ekspedicije, ki so imele nalogo odriniti na Gakipagos in preiskati, kaj in kako je s stvarjo. Med temi ekspedicijami je vredno omeniti odpravo kapitana Hanoocka iz Los-Ange-lesa, ki se je ravno te dni vrnil domov. In v glavnem je ravno njegova zasluga, dn je polagoma prišlo malo več luči v to skrivnostno stvar.
Rekli smo že, da je bil pionir evropske kolonizacije na Galapaških otokih
nemški zobni zdravnik dr. Karl Rit-ter. Nemški listi so ga takrat slikali kot čudaka in borbenega zagovornika povratka k naturi, kot človeka, ki se je hranil samo s sirovimi jedmi.
Ta mož je prišel do prepričanja, da v velemestu ne more živeti po svojih načelih, in zato se je leta 1929 odločil vse prodati kar je imel in dati slovo civiliziranemu svetu ter se naseliti kot moderen Robinzon na katerem zapuščenem otoku. Odločil se je za otočje Galapagos.
Ker je mislil, da na tem otočju ne bo našel žive duše, je sklenil vzeti s seboj svojega Petka, to se pravi, gospo Doro Koerwinovo, svojo zvesto pomočnico. Njun odhod je zbudil v berlinski družbi nemajhno senzacijo, tem večjo,
ker si je dal filozofski zobar, preden je za zmerom dal slovo civilizaciji, izdreti vse zobe, boječ se, dn ne bi preveč trpeli v tropskem podnebju;
nadomestil si jih je s kovinastimi. Enako je storil iz solidarnosti tudi Petek, hočemo reči, gospa Dora.
Tiste dni niso v Berlinu govorili nič drugega kakor o potovanju dr. Ritterja in gospe Koerwinove. Dogodek je inspi-riral celo skladatelje modernih popevk; eden najbolj priljubljenih šlagerjev tistih časov se je na primer imenoval »Mit dir allein auf einer einsamen Insel« (Sam s teboj na zapuščenem otoku).
Toda ko je dr. llitter prišel na Galapagos, je kaj kmalu opustil prvotno namero, da povabi svoje učence k sebi v zemeljski raj. Vse kaže, da ta zemeljski raj še daleč ni bil to, kar je civilizacije siti zobni zdravnik pričakoval. Iz redkih pisem, ki jih je poslal v Evropo, se namreč vidi, da se dr. ltitter nikakor ni mogel navdušiti za otoško življenje: posled-nja njegova sporočila so bila celo polna pesimizma.
*
Ni dvoma, da je ravno Ritterjev zgled zapeljal baronico VVagner - Bou9quetovo, da se je po burnem, uživanja polnem živr ljenju odločila, da se tudi ona uinekne v ta zapuščeni košček naše premičnice.
Po rodu iz dunajske uradniške rodbine je baronica živela med vojno v Švici in na Nemškem; če smemo verjeti nekaterim trditvam, je tudi vohunila za zaveznike.
Po vojni se je preselila v Pariz in imela tam neko trgovino s čipkami. Toda kmalu se je vsega naveličala in sklenila začeti novo življenje. Leta 1932 se je odpravila v družbi Nemca Alfreda Rudolfa Lorentza, inženjerja Roberta Philipsona in Norvežana Nuggruda najprej v Guaya-quil v Ekvadorju, nato pa na Galapaške otoke. Nu, to njeno prostovoljno izgnanstvo pa ni bilo tako samotno, kakor bi človek pričakoval pri pravih ljudomrzne-žih; v svojih pismih je namreč baronica omenjala, več evropskih družin, ki so oči-vidno živele na sosednih otokih. Naj bo že kakor hoče, toliko je danes dognano, da
baronica Wngncr-Bousquetova nikakor ni zavzela otoka z oboroženo silo, temveč je prosila vlado ekvadorske republike, naj ji odstopi nekaj zemljišča;
in res ji je Ekvador dal na razpolago 40 hektarjev zemlje. Skrivnostna in tolikim moškim usodna »cesarica« (kakor so jo slikali ameriški časnikarji v svoji bujni domišljiji) je bila v resnici kaj vsakdanja gospodinja: ukvarjala se je na otoku z odgajanjem banan, smokev in češenj, zraven je pa redila kure in kunce. Med njenimi »blaznimi« strastmi je bila, sodeč po njenih pismih, največja ta, da je skakala od veselja, ker se je popolnoma odkrižala ... revmatizma, ki jo je dajal v Evropi.
Toda iz tega še daleč ne gre sklepati, da bi bilo življenje na Galapaških otokih idilično ali celo meniško. O, ne. Vrnitev k prirodi »civilizirancev« ni kar čez noč izpremenila v nedolžne pastirje. Ni namreč dolgo trajalo, ko je nastalo besno sovraštvo med »Ritterjevci« in skupino okoli baronice Wagnerjeve.
Pa tudi v sami baroničini družbi se je začel razkol. Baronica je bila namreč izprva Lorentzova ljubimka, nenadoma je pa začela kazati več simpatij za Philipsona; kdo bi ji zameril, saj že pregovor pravi, da razlika mika, iz-premeinba je pa že zaradi zdravja dobra.
Stvar sama po sebi ne bi bila nič posebnega, če ne bi bile okoliščine iz nje napravile tragedijo. Lorentz je namreč prišel do spoznanja, da mu poslej ni več mesta na otoku Marcheni, in se je s svojim norveškim prijateljem vkrcal v čoln, da drugod poskusi svojo srečo. Prišla je pa nevihta, čoln se je razbil in tako so ju nekega dne našli mrtva med skalami.
A nezvesta baronica in njen novi prijatelj? Vse kaže, da ju je doletela kmalu nato ista usoda, ko sta šla na ekspedicijo na otok Chatham. Vsaj nihče ni videl, da bi biki kje pristala; tako se zdi še najverjetneje, da ju je morje pogoltnilo:
Kapitan Hancock, ki je spravil vse te stvari na dan, je šel gledat seveda tudi v Ritterjevo kolonijo. Toda tamkaj je našel samo
Doro Kocnvinuvo, ki je vsa iz uma begala po gozdu; niti besedico ni mogel spraviti iz nje. šele ko sc je malo opomogla, je ugcnil iz njenega nezveznega pripovedovanja, da je Ritterja pred nekaj tedni zadela srčna kap,
ubogo ženo je pa popolna samota, ko ni videla žive duše, spravila na rob blaznosti. Kapitan je nesrečnico spravil na svojo ladjo in jo odpeljal v Ameriko, od koder jo bodo vrnili v Nemčijo.
Takšna je torej resnica o drami na Galapaških otokih, vsaj kakor so nam jo razodela najnovejša poročila. Dovolj žalostna je, da je ni treba opremljati še z romantično in drugo senzacijsko navlako.
Upamo, da bralci, ki so nam sledili pri popisu dogodivščin nage galapaške cesarice in njenih zvestih oprod, niso čisto prišli ob svoj dragoceni čas. če drugega ne, so vsaj malo izpolnili vrzel t svojem zemljepisnem znanju. Tako bodo poslej vedeli, da leži otočje Galapagos nekje sredi Pacifika, vedeli bodo ime vsaj enega teh otokov in da je last republike Ekvador. In to je tudi nekaj.
(Po ameriških, angleških in francoskih listih.)
40 let zapita v kleti
Strašen zločin romunskega milijonarja: lastno mater Imel AO let zaprto v kleti
,jku&iMki McUtiU"
V ftomn Uiu
S pričujočo številko zaključujemo letošnji letnik, Sesti letnik našega tednika. Ha pragu v novo leto se spodobi, da se Bovek ozre nazaj in se razgleda naprej.
Ni naša navada, da bi se hvalili in po-uaSali_ s tem, kaj damo svojim naročnikom in bralcem. »Lastna hvala, cena tnala,« pravi naš narodni pregovor. Toliko bolj emo pa dolžni povedati, kaj pravijo d r u g i o nas, kako nam pišejo naši naročniki, ki so nas pač najbolj poklicani soditi.
»Najboljše romane berem v ,Družinskem tedniku',« piše ga. Z. z J. — »V »Družinskem tedniku* izhajajo najlepše novele,« čitaino v pismu gdč. O. iz K. — »Najsočnejši humor prinaša ,Družinski jlednik*. In vaše najnovejše škotske! Časih so pa že tako imenitne. Kje jih neki iztaknete?« se nam laska g. V. Iz L. — »Le kje zberete, gospod urednik, tako Babavne zgodbice na 2. in 3. strani? V nobenem drugem listu jih ne najdem,« priznava ga. I. iz L. — »Vaše kuhinjske in gospodinjske recepte stalno prebiram In se po njih ravnam. Reči moram, da niso slabi.«
Tako se izražajo o »Družinskem tedniku« njegovi naročniki. Izbrali smo iz šopa priznalnih pisem samo najnovejše.
Toliko o pogledu nazaj. In razgled naprej?
»Kdor ne napreduje, nazaduje,« pravi pregovor. Mi pa ne maramo nazadovati, zato mislimo »Družinski tednik« v novem letu izpopolniti in zboljšati. Uvesti nameravamo več novosti, ki bodo vrednost lista še bolj povečale.
Prvi dve takšni novosti sta dve novi rubriki, ki ju uvedemo v eni prvih januarskih številk, ko bomo imeli zbranega toliko gradiva, da bomo lahko iz njega izbirali samo najboljše. Prva naša nova rubrika se bo imenovala
»LEPOTA IN ZDRAVJE«.
V njej bo naša izkušena sodelavka obravnavala velepereča kozmetična vprašanja na čisto novi osnovi, ko ne bo treba metati za lepoto drage denarje skoz okno, pa bo vzlic temu naša najpreprostejša bralka na deželi prav tako kakor gosposka meščanka lahko dobila lepo in zdravo zunanjost. Ta rubrika bo za slovensko ženo in dekle dogodek, to lahko že danes rečemo brez pretiravanja. Naslov naše druge nove rubrike bo
»SODOBNA SPODOBNOST«
(Moderni bon ton)
Kakor že ime pove, bomo pod tem naslovom obdelovali vsa mogoča vprašanja, vse mogoče situacije, ki človek vanje zaide, pa si dostikrat ne ve pomagati; obravnavali jih pa ne bomo katedrsko, to je suhoparno in dolgočasno, temveč kar se da živahno in razgibano, pa kajpada nazorno in brez nepotrebnih učenosti, tako da bo tudi najpreprostejši či-tatelj vedel, kaj mu hočemo povedati.
Tretja novost, ki smo jo zadnje čase le začeli uvajati, je sicer bolj notranje-uredniškega značaja, vendar pa tudi navzven ni čisto nebistvena — navedba virov pri posameznih prispevkih. Pri Vsakem količkaj nevsakdanjem dogodku, popisu, doživljaju itd. bomo v bodoče »talno navedli
j ime lista, ki je prvi priobčil
dotično novico itd. Zakaj? Zato, da podčrtamo vzlic vsej zabavnosti in zanimivosti »Družinskega tednika« tudi njegovo Tesnost; zato, da se o našem listu ne bo moglo reči samo, da je najzanimivejši pripovedni tednik, nego tudi žurnalistično najpoštenejši, ker bo zmerom povedal, kje pobere in od kod prevede svoje članke, v kolikor niso izvirni — tedaj so pa Itak podpisani, s celim imenom ali s Šifro. In naposled zato, da bodo naši či-tatelji, če bi isto stvar kakor pri nas brali še drugod, mogoče celo prej kakor pri nas, vedeli, na koga se lahko zanesejo.
Da bomo skušali naš tednik tudi drugače vsestransko izpopolniti, nam menda ni treba še posebej zatrjevati. 8e bolj kakor doslej bomo pazili pri izberi gra-ilva, tako da bo prišlo v list res samo najboljše od najboljšega. Toda ta veliki ttredniSki in gmotni napor bomo zmogli le tedaj, če bomo imeli zavest, da stoje U nami strnjeni vsi naši naročniki do •adnjega, z vso svojo moralno podporo tn svojo naročninsko močjo. O tem Vas t* prosimo, da preberete nate »Vabilo«
V Bukarešti, decembra.
Tukajšnjo odlično družbo je zadel hud udarec. Policija je prijela večkratnega milijonarja Aleksandra Sero, ki ga dol-že, da je imel celih štirideset let v kleti zaprto svojo rodno mater.
Milijonarjeva mati je bila svoje dni prava lepotica. Leta 1804. je nenadoma brez sledu izginila, njen sin je pa pripovedoval znancem in sorodnikom, da je odšla na daljše zdravljenje v tujino. Čez nekaj mesecev se je Aleksander Sera oblekel v črno in obvestil znance, da mu je mati v tujini umrla. Odpeljal se je na pogreb in se čez teden dni vrnil kot »žalujoči« sin.
Vse materino imetje je po njeni smrti podedoval sin edinec Aleksander, čeprav so se ostali sorodniki trudili na vse kri-plje, da bi tudi nanje odpadel del bogate dediščine. Aleksander Sera je bil dober trgovec, a še boljši špekulant. Kmalu je podvojil podedovano imetje, sčasom je pa postal milijonar, ki je bil zaradi prikupnega vedenja priljubljen v vsej »boljši družbi« stolne Bukarešte.
Pred desetimi dnevi so pa slišali de-
V Newyorku, decembra.
Policija v San-Francisku je prijela kemika Germaina Ribbersa, bivšega upravitelja neke ameriške tovarne kemičnih izdelkov.
Pred dvema mesecema je umrla v Ribbersovem stanovanju neka ženska. Vse je kazalo na zastrupljenje, ker na ni bilo tehtnih dokazov za Rabbersovo krivdo, so kemika izpustili.
V svoji vili je imel Ribbers popolnoma urejen kemični laboratorii. v katerem je delal z nekim črnim pomagačem noč in dan najrazličnejše poskuse.
Ribbersovi sosedi so sicer mnogokrat imeli polne nosove neznosnega smradu, ki je prihajal iz njegovega laboratorija, vendar se niso mnogo zmenili zato, ker so pogosto videli, kako je Ribbers s svojim črncem klal na odprtem dvorišču različne živali, da je baje od njih pridobival maščobo.
V poslednjem času je prejela policija več ovadb, da so izginila brez sledu sama lepa dekleta. Eno izmed teh deklet so videli poslednjič pred vilo kemika Ribbersa, kamor se je bila pripeljala z avtomobilom. Gospodar in njegov črnec sta seveda energično zavrnila take »izmišljotine«. Čez nekaj dni je izginila spet neka deklica in spet so vodili sledovi do Ribbersove vile. Policija je od tistih dob stalno nadzirala kemikovo vilo.
V Varšavi, decembra.
Nedavno je umrl v Moskvi največji knjižni založnik predvojne Rusije, I. D. Sitin, ki je razpečal dobro in poceni rusko knjigo v najzakotnejši vasi nekdanjega velikega cesarstva. Dvignil je tudi nebogljeni dnevnik »Ruskoje Slovo« na tako višino, da ga niti do današnjega dne ni prekosil niti po nakladi niti po vplivnosti kakšen drug list.
Zanimivo je bilo Sitinovo življenje. Rodil se je preprostemu ruskemu rnu-žiku v kostromski guberniji. Leta 1866, ko je bilo mlademu Sitimi petnajst let, e prišel v Moskvo, kjer je bil v fiaro-povi knjigarni za tekača. Bil je bistre glave in je videl, da se da z raznašanjem prodati največ knjig. Organiziral je cele Sete raznašalcev, ki so zanesli dobre in
l
na 3. strani — potem šele, ko ga boste vesmo prebrali do konca, potem Sele Vam želimo:
.Veselejše in uspešnejše od starega — •reiM mv« let« 1936!
lavci, ko so prekopavali na vrtu gredice, neko šuštenje in vzdihovanje iz kleti. Ker ni bilo gospodarja 'loma, so poklicali policijo, ki je našla v temnem pregrajenem kotu kleti starko kakih osemdesetih let. Ugotovili so kaj kmalu, da je starka mati bogataša, ki je pred štiridesetimi leti »umrla« v tujini.
Starka je v dolgih štiridesetih letih neprostovoljnega jetništva v vlažni kleti skoraj popolnoma oslepela; lasje so ji popolnoma izpadli in zoba ni imela nobenega več. Oblečena je bila v same stare preperele cunje. Kljub vsemu trpljenju je ostala starka duševno popolnoma sveža in čila, čeprav jo je hranil zločinski sin samo s kruhom in vodo.
Aleksander Sera je pri zaslišanju odkrito, a brez kesanja izjavil, da je mater zaprl v klet samo zato, da bi se čim prej polastil dediščine. Mislil je, da bo mati v temi in vlagi kmalu umrla, kajti ubiti je ni hotel... zastran očitkov vesti.
Kosmato vest je moral imeti zverinski sin, ki je štirideset let mučil svojo lastno mater, medtem pa občeval v najboljši velemestni družbi nort ’ rinko poštenega in uglednega meščana.
Hišno preiskavo so pa napravili policijski uradniki šele takrat, ko je neka mlada dama sporočila oblasti, da se je
i'a vila na neki časniški oglas pri kemiku iibbersu, le-ta se je pa vedel tako čudaško, da je vsa prestrašena zbežala. Pismu je priložila tudi Ribbersov oglas, v katerem išče strojepiske pod 20 leti, toda samo lepe in visoko rasle.
Ribbers je ogorčeno sprejel policijske
Uradnike, in ti bi hili res odšli praznih rok, da ni v poslednjem trenutku odkril vodja detektivov strašno stvar. V neki majhni posodi je bila penasta in gosta kislina. Detektiv je s palico pobrskal po posodi in nenadoma zadel na dnu na trdo gmoto. Natančnejša preiskava kadi je pokazala, da je v njej ležalo mlado, že na pol razkrojeno žensko truplo.
Strokovnjaki so kesneje dognali, da je bila tekočina v kadi neka posebna mešanica jedkih snovi, ki so v treh do štirih dneh popolnoma razkrojile človeška telesa.
Ribbers ni mogel več tajiti. Priznal je, da je mlada dekleta umoril, opravičeval se je pa, da je to počel v znanstvene namene.
Policija z napetostjo zasleduje vse okolnosti. Dosedaj je ugotovila, da je Ribbers ubil štiri mladenke, kar je tudi sam priznal. Zdi se pa, da jib ima ta prav gotovo prismuknjeni kemik še več na vesti.
cenene knjige v poslednjo rusko vas. Ti mladi raznašalci so postali sčasom potujoči knjigarnarji pod vodstvom energičnega Sitina.
Šarapov je posodil leta 1883 svojemu spretnemu prodajalcu Sitinu večji znesek denarja, s katerim je odprl nadobudni mladenič lastno knjigarno in si uredil veliko tiskarno. Kmalu n«to je Sitin preplavil vso Rusijo s knjigami lastne založbe in svojega tiska. Sitin je preprostemu narodu dajal v roke le pametne in koristne knjige, razen tega je pa pričel zalagati knjige visoke lepo-fllovne in umetniške vrednosti. Poleg pre-prostih knjig po pet kopejk je pa natisnil na dobrem papirju in v razkošni opremi dela velikih ruskih književnikov in učenjakov.
Osem in osemdesetega leta je priskočil na pomoč Levu Tolstemu in njegovemu prijatelju Četrkovu pri organizaciji založništvn »Posrednik«, ki je razširilo po vsej Rusiji na milijone knjig Tolstega, Čehova, Garišina, Leskova in drugih dobrih ruskih pisateljev. Knjige •o ilustrirali »lavni ruski slikarji, kakor
Grof
Monte
Cristo
ficman
Napisal
AUUsomUc duma*
08. nadallovanje
»Mislim, da je. Koliko premore, menda še sam ne ve. Jaz to lahko rečem, ko prihajam k njemu, kadar se mi zazdi. Ondan mu je prinesel bančni sluga 50.000 frankov v tolikšni denarnici kakor je tvoja torba; včeraj mu je pa njegov bankir poslal 100.000 frankov v zlatu.«
Caderousse je bil kar trd, tako, so ga omamile te besede.
»In v njegovo hišo imaš ti svoboden pristop?« vpraša hripavo.
»Menda!« odvrne malomarno Cavalcanti.
Caderousse se za trenutek zamisli. Kar videlo se je, kako na tihem nekaj velikega pretehtava. Zdajci pa vzklikne: »Kako rad bi vse to videl! Lepo mora tam biti!«
»Pa še kako! Kakor v pravljicah!«
»Ali ne stanuje na Elizejskih poljanah?«
»Da, riti številki iiidescf, v lepi samotni hiši. Najbrže jo poznaš.«
»2e mogoče. Toda mene manj zanima njena zunanjost kakor notranjost. Uf, kakšna lepa oprava mora biti tam... Veš kaj, Andrea, lahko bi me pri kateri priliki s seboj vzel.«
»Pod kakšno pretvezo neki?«
»Nu, recimo, kot čistilca par-ketov.«
»Ne boš! V vseh sobah so same preproge.«
»Hudiča! Potem mi pa ne ostane drugo, kakor da si te reči ogledam samo v domišljiji.«
»To bo menda res se najboljše.«
»Pa mi vsaj malo popiši hišo!«
»Daj mi kos papirja, pa ti narišem njen tloris.«
»Na, tule imaš papir, črnilo in peresnik,« vzklikne živahno Caderousse in prinese iz stare omare vse pisalne potrebščine.
Andrea vzame z nezaznavnim smehljajem peresnik v roko in
Rjepin in drugi. Sitinova založba je prva izdala ljudske izdaje Turgenjeva, Nje-krasova in še več drugih slavnih Rusov. Najbolj se je pa postavil, ko je izdal zbrane Gogoljeve spise, ki so stali samo piškavih 50 kopejk (15 Din našega denarja).
Sitin je svoje podjetje širil čedalje bolj. Glavno mu je bilo, da je dajal narodu dobre in poceni knjige, ne pa, da bi sam obogatel.
Kupil je mali, neznatni listič »Ruskoje Slovo«, ki ga je dvignil do neverjetne višine. Med vojno ga je tiskal v 1,500.000 izvodih na najmanj desetih straneh velikega ruskega formata. Nedeljske izdaje »Ruskega Slova« so zdaleč prekašale najbogatejše ameriške liste. Bile so skratka »tedenske enciklopedije« ruskega življenja. List je imel več ko tisoč sodelavcev Sirom Rusije in več »to v tujini. *
Ameriški ILandlmi
Kemik, ki je ubijal dekleta v znanstvene namene
Tekač postal milijonar
J. D. Sitin — največji ruski knjižni založnik
Leto VI/52.
Se nadaljuje na 4. strani v 4. stolpcu
Banka Baruch
15, Rue Latayette, PARIŠ
Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najku-lantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksenburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-04, Bru-xelles; Holandija: št. 1458-66, Ded. Dienst: Francija: št. 1117-94, Pariš; Luksemburg: št. 5967, Luxeniburg. — Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice.
začne razlagati: »Hiša stoji, kakor sem ti rekel, med dvoriščem in vrtom, takole, vidiš.« In napravi sliko vrla, dvorišča in hiše.
»Visoki zidovi?«
»Ne, največ osem ali deset čevljev.«
»To ni pametno,« meni Ca-derousse. »Pa pritličje?«
»V pritličju so obednica, dve sprejemnici, soba za biljardira-nje, stopnice v prvo nadstropje in neke skrivne stopnice.«
»Pa okna?«
»Ona so imenitna: tako so lepa in široka, da bi človek tvoje postave igraje lahko smuknil skozi vsako steklo.«
»Kje pa spi služinčad?«
»V posebnem poslopju. Predstavljaj si prijetno majhno hišico na desni od glavnega vhoda. V tej hišici je cela vrsta sobic. Prej so imeli pri hiši tudi psa, pa so ga spravili v grofovo hišo v Au-teuilu — saj veš, kje jo ima? Tam, kjer si me zadnjič čakal.«
»Da, spomnim se.«
»Še včeraj sem rekel grofu, da ni prav napravil, ker bi, če se preseli v Auteuil, ostala hiša popolnoma prazna in brez varstva.
— ,Nu, a kaj potem?' mi reče.
,Okradli vas bodo!' odgovorim.
— ,In kaj potem, če me okradejo?' mi odvrne.«
»O, Andrea, če je tako rekel, ima gotovo v svoji pisalni mizi kak skriven mehanizem, ki izda tatu.«
»beži no! Čisto navadno pisalno mizo ima in vselej, kadar sem bil pri njem, sem videl v njej ključ«
»Pa ga nihče ne okrade?«
»Ne, njegova služinčad mu je slepo vdana.«
»Ali ima v tej pisalni mizi tudi denar?«
»Mogoče... kako naj vem?«
»In kje ima to mizo?«
»V prvem nadstropju.«
»Daj, napravi mi načrt še za prvo nadstropje.«
Andrea vzame spet pero v roko. »Vidiš, tule je predsobje in zraven sprejemnica; na desni spet sprejemnica, zraven pa knjižnica in njegov kabinet. Na levi je salon, spalnica in toaletna soba. V tej sobi je pisalnik, ki sem ti pravil o njem.«
»Ali ima toaletna soba kaj oken?«
»Da, dve.« In Andrea zariše dve okni v svojem načrtu.
Caderousse se zamisli.
»Ali gre grof dostikrat v Au-feuil?«
::D.RmiNSKl.Tm^JK
Stra» 8.
CS pSS
Pijte zdravje!
Pijte „Kathreiner Kneipp"!
nismo za hudobca
L o n d o n. — Za božič imajo otroci na Angleškem navado, da izroče svojim staršem pismo z željami, namenjenimi božičku. Nekateri otroci so pa tako nezaupljivi, da ta pisma rajši vržejo kar v poštni nabiralnik, posredovalci se jim zde odveč, čeprav bi bili lastni starši.
Seveda na teh pismih ni pravega naslova. Zato jih morajo na pošti odpreti, da jih vrnejo pošiljalcem — če so podpisani. Nekatera pisma so tako genljiva, da časih poštarji med seboj zbero prostovoljne prispevke in kupijo takim otrokom božično darilce.
Ondan — bilo je dva ali tri dni pred božičem — so našli na londonski glavni pošti pisemce sedemletnega fantička, naslovljeno na Božička; pismu je bil priložen poseben ovitek z naslovom »Gospod Hudobec«. V njem se je brala samo tale »nedolžna« želja:
»Dragi HudobecI Lepo te prosim, odnesi mojo vzgojiteljico!«
odrešiti trpljenja. V ta namen naj bi dva zdravnika predložila o tem certifikat pristojnemu sodišču, da o stvari razsodi in izda odlok o dovolitvi »euthanasije« (tako se imenuje takšen umor iz usmiljenja).
Želeli je, da se britanski parlament čim prej izreče o tem predlogu. Primer gospe Brovvnhillove kaže, da je stvar nujno potrebna. — (»New Statesman and Nation«, London.)
Tako
umira
junak
Pariz. — V največji nevarnosti, ko gleda človek smrti v oči, se pokaže, kdo je junak.
Berite poslednja brezžična sporočila z letala »Star of Australia« (Avstralska
m i m' ^
Monte-Cristov grad na dražbi
Pariz. — Te dni je prišel na dražbo znameniti Chateau d’If na majhnem skalnatem otoku v marseljskem zalivu. (Naši bralci vedo, da je bil v ifskem gradu zaprt junak našega romana, grof Monte-Cristo.) Grad je cenjen na 75.000 frankov,
Chateau d’If je zgradil francoski kralj Franc I. (1515—1547) in v njem je bilo zaprtih več zgodovinskih osebnosti, med njimi slavni Mirabeau in vojvoda Filip Orleanski.
Grajske ječe so napravili leta 1524, trdnjavsko zidovje pa sega nazaj v leto 1592.
m
Umori iz -miljenja bodo uzn "njeni?
London. — Gospo Browniullovo, ki je ubila svojega neozdravljivega sina, da mu prihrani trpljenje, so kakor znano porotniki obsodili na smrt. (O tem smo obširno pisali v prejšnji številki v članku »Mati«. Op. ur.) Kajti postave ne dovoljujejo, da bi posameznik nastopal kot sodnik in odločal o življenju in smrti svojega bližnjega, čeprav bi bil za kaj takega nravno upravičen, kakor je bilo na primer pri Brownkillovih, ko nesrečnežu ni bilo rešitve iz njegovega trpljenja.
Čeprav je Bro\vnbillovo kralj pomilostil (kakor beremo, so jo med tem že izpustili. Op. ur.) in je bila smrtna obsodba v njenem primeru res zgolj načelnega značaja, je vendar porabil to priliko zdravnik dr. Killick Millard iz Leicestra in izdelal zakonski načrt, po katerem naj bi bilo dovoljeno vsakega človeka, ki »boloba za neozdravljivo, mučno in njemu in sorodnikom nadležno boleznijo«,
Kakao ni več samo bogatim dostopen, temveč si ga more vsakdo privoščiti. Zavitek Mirim kakava za štiri osebe stane samo Din 1'—. Mirim kakao je priznano dober in okusen, pa tudi izredno hranljiv in okrepčujoč. Dobite ga v vsaki trgovini.
zvezda) na poletu iz Kalifornije v Avstralijo. Pilotiral ga je Avstralec Ulm, spremljala sta ga pa letalca Littlejohn in Skilling.
Prva etapa je bila San Francisco—Havajski otoki, to je 3375 km. V začetku je šlo dobro. A že drugo jutro je postaja v Honoluluju prestregla tole obvestilo:
»Slabo vreme. Bencina le še malo. Oprezamo za lučjo svetilnikov. Zaenkrat še nočemo klicati na pomoč. Pazite na naše klice!«
Kmalu nato, ob 7.14 zjutraj, klici na pomoč: »SOS! SOS! SOS!«
Ob 7.30: »Zadevamo se ob vodno gladino.«
Ob 7-54: »Spustil sem se na morje in obrnil aparat proti vetru. Pridite in potegnite nas iz vode. Mislim, da bomo vzdržali dve uri na površju.«
Potem nič več. Pač: neki pilot hono-luluj9kega letališča meni, da je uzrl kakih 300 milj od obrežja neko razbitino. Tisti dan in še naslednji dan so cele letalske eskadre od ranega jutra do temue noči zaman preiskovale vso morsko gla-
VaUio- m nam&o.
Na 2. strani smo Vam popisali, kakšen bo »Družinski tednik« v novem letu. Povedali smo Vain, katere novosti mislimo uvesti v novem letniku, med drugimi dve novi rubriki: »Lepota in zdravje« in »Sodobna spodobnost«. Dalje smo Vam napovedali nov velezanimiv ljubezenski roman (gl. naš razglas na 4; strani), ki bo izhajal obenem z »Monte-Cristom« in ga začnemo priobčevati že sredi januarja. Samo po sebi se razume, da bomo skušali tudi našo novelo čim bolj izpopolniti, prav tako drugo in tretjo stran z zanimivostmi z vsega sveta, pa gospodinjsko stran in humor itd.
To bodo naše dajatve v novem letu, Če9a pa pričakujemo od Vas, dragi naročniki in bralci?
Dvojega. Prvič, da nam ostanete zvesti kakor doslej. K naročnikovi zvestobi pa spada tudi točna obnova naročnine. Brez te zvestobe, t. j. brez naročnine ne more danes živeti noben neodvisen zabavni list. Naša naročnina je majhna v primeri s tem, kar Vam damo: 80 Din za vse leto, 40 Din za pol leta, 20 Din za četrt leta. Pošljite po možnosti vsaj za pol leta, če že ne morete za vse leto; s tem prihranite nam mnogo pisarije in tro-škov, sebi pa opomine ob zapadlih četrtletjih. (Položnice ste med tem že dobili po pošti.)
To je prvo, česar Vas prosimo. Drugo ni pa nič manj važno. Še poprej bi Vam pa povedali kratko in poučno zgodbo.
Živela je nekoč prijazna in dobrosrčna vdova, imenujmo jo Meto. Ker ji ni mož zapustil ob smrti nič denarja, je morala sama gledati, kako bo preživila sebe in svoje otroke. Pa si je izmislila: še najbolje bo, če vzame goste na hrano. In je res tako napravila. Takrat, morate vedeti, še ni bilo toliko menz kakor danes ta dan, in tako je konkurenca ni preveč dajala. — Nekega lepega dne so se pa gostje prevzeli: za to kar plačajo, so dejali in povzdignili glas, bi lahko jedli že boljše reči! Meta se je zavzela: Kako? Saj še tako komaj izhaja! Pa je začela na vse kriplje računati: Da. če bi imela vsaj dvajset gostov, potem... da, potem bi že kaj boljšega skuhala za ta denar. Dvajset? Saj jih ima še več! A glej: naročnino jih pa plača samo deset!!! Vsi drugi jedo pri svojih tovariših, na pol in pol... ker menda ne zmorejo celega kosila. Seveda je potem hrana slabša — seveda potem Meta nič ne zasluži! Ce bi vsakdo pošteno plačal celo kosilo, bi pa vsi bolje jedli in Meta bi še kaj zaslužila. To Vam je ta prečudni čudež režije!
Ali ste razumeli nauk te zgodbe? Samemu sebi najbolj škoduje tisti, kdor »Družinski tednik« iz prijaznosti dalje posoja. Ta prijaznost se samo nad njim samim maščuje. In zato je naša druga prošnja ob vstopu v novo leto:
Vsakdo od Vas, kdor je doslej posojal »Družinski tednik« svojim prijateljem, naj z novim letom napravi konec tej praksi! Poznamo naročnike, ki posojajo list petim,	šestim in še	več	strankam,
tako da ga dobe vsega raztrganega in Zamazanega nazaj — plačevati ga morajo pa sami. (In zraven, to je še najlepše, mislijo, da s tem nam koristijo!!)’ Tega mora biti poslej konec — v Vašo lastno korist! Zaobljubite se: V9aj enega od teh, ki jim posojam »Družinski tednik«, moram pridobiti v novem letu za plačujočega	naročnika —	vsaj	enega!
Če boste	vsi naročniki	tako	storili,	bo
»Družinski	tednik« že v	najbližnji	bo-
dočnosti lahko stalno izhajal na 12 straneh. Čudež režije? Da. In še nečesa: dobre volje naših prijateljev-nnročnikov, To so želje in voščila naše uprave našim zvestim ob novem letu 1935.
dino daleč naokrog, da odkrijejo posadko, ki je šla v smrt brez strahu, brez besedice kesanja in brez poslednjega zbogom. — (»Miroir des Sports,« Pariz).
Dr. OETKER-jev pecilni prašek in Dr. OETKER~jev vaniknov sladkor!
Psi imajo rajši moško.
Barcelona. — Slišali smo že in brali o učinku godbe na nekatere živali. Pred kratkim so pa pri nas napravili o tem obsežnejše poskuse z nekim foksterier-jem. In prišli so do zelo nepričakovanih' dognanj.
Pes je bil na moč navdušen, kadar je poslušal godbo in petje. Pri predavanjih in kramljanju je pa kazal zadovoljstvo le tedaj, kadar je v radiu govoril moški. Ženski glas spravlja menda zastopnike pasjega rodu v obup.
Tako vsaj beremo v radijskem tedniku »Radio-Bareelonac.
Jlovela »Družinskega tednika«
Dragoccna podoba
Francoski napisal Charles Tardieu
»Č5u!dtno,« je dejal Raymomd Pas-Baqui. >2© nekaj časa Duvaina nikjer ve« ne vidim.«
»Saj je vendar svoboden človek in laibko gre kamor hoče,« j© menila Madeleine, njegova lepa žena.
»Seveda lahko gre. Najbrže si je dobil novo prijateljico.«
»Zakaj pa ne — saj je samec...«
»A to še ni nikaik razlog, da bi se naju ogibati. Zmerom najde kakšen izgovor, da ne pride na najine tedenske večere.«
»In to mu šteješ v zlo?«
»Da. Zakaj končno ima tudi prijateljstvo svoje pravice. Priznati moram, da sem se ga tako navadil vsako sredo zvečer, da mi ga manjka. Tebi ne?«
»Že... a kaj hočeva!...«
»Skratka — tebi se zdi čisto pri-rodno!«
»Kaj hočeš!«
»Meni ne! Sicer bom pa stvari še prišel do dna!«
»Eh, saj ni vredno. Pusti rajši Duvaina v miru.«
»Ne, ne, ta stvar mi ne da spati.«
Passaquijeva žena je skomignila z rameni. Razgovor jo je bil vidno utrudil.
*
Nekaj dni nato ni bilo nič več govora o Duvainu. Zdelo se je, da je Raymond pozabil svoj načrt.
Nekega večera je pa prišel domov s čudno žarečim obrazom. Njegova žena se ga je varovala izpraševati. Toda ko sta posedla za mizo, ga ni .več vzdržalo.
»Duvaina sem videl,«, je rekel z zadoščenjem.
»Res?« je samo odvrnila žena.
»Vidim, da nisi preveč radovedna. Niti tega ne vprašaš, kje sem ga srečal.«
»Moj Bog... kje neki... na cesti ... v kavarni... ali pa v klubu <— kje bi ga drugod!«
»Popolnoma zgrešila. Pri njem doma!«
»Pri njem doma si bil?«
»Zakaj ne! Saj je zelo prijetno pri njem! Idealno eamsko stanovanje, skoraj že preidealno z vsemi mogočimi drobnjarijami, tod'a priznati moram; res prav lepo je pri njem, Udobno in
»Stoji Kaj delaš mar reklamo zanj?«
»Drugače ee mi pa zdi, da sem mu bil v nadlego. Pomisli, dobrih pet (minut me je pustil čakati pred vrati. In še potlej me je sprejel v pidžami in imel sem občutek, kakor da bi le s silo lahko vdrl v njegovo spalnico.«
Raymond je skušal razbrati učinek ieh besed z obraza svoje žene. Toda iMadeleine ni niti trenila.
»Tak si se zdaj vsaj prepričal: ali Ima prijateljico?«
Toda Raymond se še ni vdal. Hladnokrvnost njegove žene ga je dražila. Zato jo je sklenil zahrbtno napasti.
SREČNO IN VESELO NOVO LETO . 1935 , . lelita svojim Cenjenim naročnikom, inscrcntom in bralcem
UREDNIŠTVO IN UPBAVA
'tj V ••	'	r’-r'	•	•
»Da, ljubimko ima, a nima samo tega, da bi ga vrag... Še drug zaklad ima, ki nima o njem niti pojma.«
»Zaklad?«
»Da,« je malomarno odmahnil Raymond. »Tista krajinska slika, ki visi za njegovo pisalno mizo... saj veš...«
»Ne zameri,« ga prekine Madeleine s popolnoma prirodnim glasom. »Kako naj bi to jaz vedela? Saj nisem bila jaz pri Duvainu, temveč ti. Menda vendar ne boš trdil...?« Udarec jo bil zadel v slepo.
»Nikar no,« jo je miril Raymond, >lo se le tako reče. Predstavljaj si toroj, to neznatno krajinsko podobo, ki jo je moral napraviti kakšen mazač in ne bo niti dve sto frankov vredna— to sliko iščem že nekaj let. Pod njo se nomreč skriva neprecenljiva umetnina slikarja Giotta. Če bi vrhnjo pokrajino zbrisali, bi dobili pod njo Giotta.«
»Res?« je hotela vedeti Madelcina.
»Seveda. In Duvain ničesar ne sluti. Ponudil sem mu za sliko tri tisočake, toda umazanec ne da.«
»Že vidim, starinoljub je v tebi močnejši od prijatelja ... morda ti je to kakšen rodbinski rpomin?«
»Smešno! Kakšen rodbinski spomin! Zmazek, ki ni zanj plačal niti dve sto frankov. Toda jez bom že prišel na evoje.
»Ali te ni sram ponujati prijatelju tri tisoč frankov za nekaj, kar je desetkrat toliko vredno...?«
»Desetkrat toliko!« se zasmeje Ray-mond. »Reci rajši, stokrat toliko, srček! A kaj hoče«: Kupčija je kupčija. Šele nato pride prijateljstvo.«
*
Ko je Duvain drugi dan izvedel iz Madeleininih ust, ki jih je pokril z nežnimi poljubi, da ima skrit zaklad, neizmerno dragocenega Giotta, ni pokazal v neizmerno presenečenje
Naš novi roman
V eni izmed prvih januarskih številk začnemo priobčevati nov, vele-zanimiv
ljubezenski roman.
Izhajal bo obenem z dosedanjim romanom »Grofom Monte-Cristom*« v obilnih nadaljevanjih. Reči smemo že danes, da bo naš novi ljubavni roman
dogodek
tudi za najbolj razvajene med našimi bralci, tako da bodo — z glavo jamčimo! — vsak teden komaj čakali novo številke »Družinskega tednika«.
Kako se bo imenoval
naš novi roman? To tajnost Vam pa izdamo šele v prihodnji številke.
* »Grof Monte-Cristo« bo izhajal v dosedanjem obsegu £0 skoraj pol leta.
svoje ljubimke nič posebnega veselja.
»Zato torej,« je saimo dejal, »zato mi je tvoj mož ondan, ko naju je nadlegoval, ponujal tri tisoč frankov za sliko!«
»Da, zato, dragec. Kaj boš pa zdaj storil? Saj ga poznaš, da ne bo odnehal.«
»Ali se zaneseš, da tvoj mož ničesar ne sumi?«
»Na to se lahko zaneseš. Nekajkrat mi je sicer nastavil pasti, odkar nič več ne zahajaš k nam.«
»Samo tega ne zahtevaj, da bi hodil k vam! Dokler še nisi bila moja...«
»Kaj boš torej napravil?« ga preseka Madeleine. Priložnost so ji je zdela imenitna, da preizkusi Du-vainova čustva.
»Kar počakaj, boš že videla,« je samo odgovoril.
*
Minilo je par dni. Potem je prišel nekega večera Rayinond ves žareč domov. Pod roko je imel skrbno zamotan predmet.
»Ugeni, kaj nosim s seboj?« je vzkliknil zmagoslavno.
»Še pojma nimam,« je menila Madeleine.
Passaqui odtrga omot. »Duvainovo sliko,« vzklikne. »Le poglej to znamenito pokrajino!«
»Torej ti jo je le prodal?«
»Prodal? Podarit ml jo je!«
»Podaril? Pa nič ne sluti?«
»Čisto nič!... Toda zdaj te moram prosili odpuščanja, ker sem velik grešnik.«
»Grešnik? Zakaj?«
»Najprej mi oprosti — potem ti bom pa vse povedal.«
»Naj bo, oprostim ti... toda ...«
»Poslušaj, Madeleine, zdvoinil sem o tebi. Saj sem bil nor! Pomisli, imel sem te za zmožno, da si zaljubljena v tega bedaka. Mislil sem, da je tvoj ljubimec. In tedaj sem vama hotel nastaviti past. Vse to ni namreč prav nič res. Pod to nič prida krajinsko sl>ko ni nikakega Giotta! Vse *o sem si samo zato izmislil, da vidim, ali boš z njim govorila in ga posvarila, da bo mešetaril za ta zmazek. Toda on mi je dal sliko brez zle misli, iz samega prijateljstva, je rekel, ker mi je toliko do nje.«
»In si res prepričan, da ničesar ne sluti?«
»Popolnoma! Ali mi torej oprostiš, Madeleine?«
»Oprostim ti,« je odgovorila in le s težavo skrila veselje, ki ji je zaigralo v očeh, in nestrpnost, ki jo je gnala k drugemu — k njemu, ki jo je tako ljubil, da je zaradi nje žrtvoval sliko, vredno več deset tisoč frankov..,
*
Toda ko je drugi dan prišla Madeleine v Duvainovo samsko stanovanje, ji le-ta pač ni priznal, da je on sam pred nekaj leti naslikal oni zmazek in Ha ga podoba ni stala več kakor deset frankov za platno in barve.
večerjaš.
GROF MONTE-CRISTO
Nadaljevanje s 3. strani
»Dvakrat ali trikrat na teden. Jutri na primer bo tam ostal še čez noč.«
»Ali za gotovo veš?«
»Kaj ne bom če me je pa tja povabil na večerjo.«
»To ti je življenje, vidiš!« vzklikne zavistno Caderousse. »V mestu hišo — na deželi hišo! ~ In ti boš pri njem večerjal?«
»Najbrže.«
»A kadar pri grofu tam tudi spiš, ne?«
»Če se mi ravno zdi. Pri grofu sem kakor doma.«
Caderousse pogleda mladega moža, kakor bi hotel brati resnico v njegovem srcu. Andrea pa potegne iz žepa tobačnico, vzame iz nje havansko smotko
e' i^> mirno prižge.
»Kdaj bi rad tistih pet sto frankov?« vpraša nato Cade-roussa.
»Čim prej.«
»Prav. Oglasi se jutri pri meni. Toda potem bo tega konec, če ti smem kaj svetovati. Kajne?«
»Zanesi se!«
Pri teh besedah je postal Ca-deroussov obraz tako mrk, da se je mlademu možu zdelo umestno, da tega ne vzame na znanje. Zato se bučno zagrohota.
»Glej, glej, kako dobre volje si! Človek bi rekel, da imaš svojo dediščino že v rokah!«
»Na žalost je še nimam. Toda tisti dan, ko jo bom imel... Nu,
V 24 UfiAH
barva, plisiru m kemično čisti obleke, klobuke itd. Skrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suši, monga in lika domače perilo. Parno čisti posteljno perje in puh
tovarna IOS. REICH LJUBLJANA
samo to rečem, da svojih prijateljev ne bom pozabil.«
»Samo da te spomin ne zapusti.«
»Nikar me ne žali! Res: ali imaš še khkšne želje? Ali naj ti dam svoj suknjič? Ali pa čepico? Govori brez strahu!«
»Ne, ne! Ne mislim te več zadrževati. O, srečni človek!« zamrmra zavistno Caderousse. »Zdaj se spet vračaš k svojim lakejem, k svojim konjem in kočijam in k nevesti, kaj ne?«
»I, seveda!«
»Vsaj to mi povej, ali smem upati, da mi boš kaj lepega podaril tisti dan, ko se oženiš s hčerjo mojega prijatelja Dang-larsa?«
»Rekel sem ti že, da so to sanje, ki si si jih vtepel v glavo.«
»Koliko bo dote? En milijon?«
Andrea skomigne z rameni.
En cel milijon torej!« vzdihne Caderousse. »A naj bo še toliko — toliko kakor ti jaz želim, ne boš nikoli imel.«
»Hvala lepa!«
»O, verjemi mi, ta želja mi je prišla od srca!« se sirovo za-
Najbolj razveseli soproga gospa, ko Dr. O E TKER"jev šartelj
na mizo mu dal
smeje Cadcrousse. »Čakaj, spremil te bom.«
Dična prijatelja se poslovita. Caderousse počaka, dokler mu Andrea ne izgine izpred oči, potem pa hlastno odhiti nazaj, skrbno zapehne vrata in začne kakor poklicni arhitekt proučevati načrt, ki mu ga je bil Andrea napravil.
»O, ti moj ljubi Benedetto!« se zasmeje sam pri sebi. »Če kaj vem, ne bi dečko nič imel proti temu, da kmalu podeduje. In tistega, kdor bi mu približal dan, ko bo lahko spravil svoj milijonček, najbrže ne bi štel med svoje najhujše sovražnike.«
V
Vlom
Drugo jutro je šel grof Monte-Cristo res v Auteuil; s seboj je vzel Alija in več druge služinčadi. Prejšnji dan se je bil vrnil Berluccio iz Normandije in mu prinesel vesti o hišici ob morju in ladjici.
Hišica je bila kupljena in tudi ladjica je čakala zasidrana v pristanišču, pripravljena, da na prvi migljaj svojega gospodarja odpluje. Grof je pohvalil Bertuc-ciovo vnemo in mu rekel, naj bo vsak trenutek pripravljen za odhod, ker grof ne misli ostati r.a Francoskem dalj kakor še mc-sec dni.
Komaj je Bertuccio zaprl vrata, ko se prikaže Baptistin in prinese neko pismo.
»Po kaj si prišel?« se začudi qrof. »Zdi se mi, da te nisem klical «
Brez besede stopi Baptistin h grofu in reče: »Važno in nujno.«
Grof odpre pismo in bere:
Grofu Monte-Cristu na znanje! Ponoči misli nekdo vlomiti v vašo hišo v Parizu in ukrasti papirje, o katerih misli, da so spravljeni v pisalni mizi. Pisec ve, da je grof dovolj hraber, da ne bo prosil policije pomoči; to bi utegnilo spraviti svarilca v veliko nepnl.ko. Očitni varnostni ukrepi bi vlomilca brez dvoma preplašili in tako grofu vzeli priložnost, da spozna nekega sovražnika iz obličja v obličje — sovražnika, ki ga je pisec čisto slučajno odkril. Toda svarilcc mora poudariti, da svojega svarila najbrže ne bi mogel v drugo ponoviti, če bi se vlomilcu prvi poskus izjalovil in bi se lotil drugega.
Grof je prvi mah mislil, da gre ta nerodno tatinsko past. 2e je hotel poslati pismo policijskemu komisarju, ko se nenadoma domisli, da utegne res imeti sovražnika, ki ga drugače ne bo spoznal, kakor če se napravi neumnega.
»Če je tako,« si reče sam pri sebi, »tem ljudem pač ne gre za moje papirje, temveč merijo na moje življenje. Torej niso tatovi, nego morilci. — Baptistin!« pokliče grof. »Odidi takoj v Pariz in pripelji vse moje ljudi s seboj, ker jih bom potreboval v Auteuilu.«
»Ali ne bi kdo ostal za varuha?«
»Čemu?« skomigne grof z rameni. »Glavno je, da so spodnje oknice zaprte.«
Bantistin se prikloni in gre.
Po kosilu pomigne Monte-Cri-sto Aliju, naj gre za njim, in odide skozi zadnja vrata v bulonjski Se nadaljuje m 6. strani v 4. stolpcu
»
eime §<aiimje«
Nepodpisana avtorka članka »Njene sanje«, ki smo ga priobčili na uvodnem mestu v 50. številki »Družinskega tednika«, je zbudila s svojimi nazori med našimi čitatelji nenavadno veliko zanimanje. Dokaz za to so mnogi dopisi, ki jih je dobilo in jih še zmerom dobiva naše uredništvo na njen članek, in od katerih danes tri priobčujemo.
Kdor še želi povedati svoje mnenje o teh rečeh, naj to brž stori, da bomo v prihodnji številki objavili in nato razpravo zaključili. Zato napišite in pošljite takoj!
Uredništvo.
1.
Cenjeni gospod urednik!
Uvodnemu članku neznane avtorice pod naslovom »Njene sanje« se v vseh podrobnostih priključujem. Moram priznati, da je napisala golo, toda bridko resnico!
Tudi jaz sem ena izmed mnogih, ki si morajo same služiti svoj kruh. V tem mi je preteklo že dokaj let; vsak dan eno in isto, nikake izpremembe, nič izgleda za drugačno bodočnost. Že od rane mladosti sem navezana samo na svojo službo, ki je vir mojih dohodkov in edini pogoj za eksistenco. Nimam prav nikogar na svetu, ki bi mi priskočil v slučaju eventualne brezposelnosti ali pa dolgotrajne bolezni na pomoč. Zato se ni čuditi, da si vroče želim, spoznati moža, ki bi me razumel in bil pripravljen deliti z menoj vse prijetnosti in neprijetnosti življenja. Toda, ne morem ga najti. Da, priznam, da sem marsikomu všeč, toda žal nima nihče resnih namenov; da pa bi služila moškim le kot igračka, temu se upira moj ženski ponos! Vsled tega sem popolnoma osamljena, živim za enkrat samo svojemu poklicu ter s hrepenenjem pričakujem onega, ki po mojem mnenju mora nekoč prili.
Nikakor pa si ne predstavljam zakona kot svrho za izhod iz službe. Dobro se zavedam, da bi s tem prevzela na 9ebe, kot dobra in skrbna soproga, še težje in odgovornejše dolžnosti, toda tega me ni strah! Saj je zakon in materinstvo vendar ideal in končni smoter vsake žene.
Marsikdo je morda mnenja, da me, ki delamo po pisarnah, nimamo smisla za zakonsko in družinsko življenje in njega dolžnosti. Toda temu ni tako! Baš me, ki poznamo življenje in pokvarjenost sveta, vemo in znamo najbolje ceniti visoko vrednost tihega in prijetnega družinskega življenja, ki si ga tako vroče želimo! Kaj ve dekle, ki se poroči takorekoč iz materinega naročja, kaj pomeni to, dobiti skrbnega in ljubečega soproga in zaščitnika! Zato lahko z vso gotovostjo trdim, da bi bila jaz prav tako dobra, ako ne celo boljša žena in mati kot pn tako neizkušeno dekle.
Samo, ko bi moški imeli malo več razumevanja, ne samo za ženske čare, temveč tudi za njih težnje in hrepenenje po ustanoviti lastnega, prijetnega, če tudi skromnega ognjišča.
To bi bil, torej, g. urednik, odgovor na izvajanje moje neznane somišljenice.
Prosila bi, da ostane moje ime v listu neimenovano!
Spoštovani gospod urednik!
Že tri leta sem naročnica »Družinskega tednika« in moram reči, da mi je drag ta list, saj je toliko poučljivega in zabavnega gradiva v njem. Priporočila sem ga že mnogim in ga še najtopleje priporočam, posebno našim dekličem, da bodo znale, svojim bodočim možem pripraviti dobro kosilo in večerjo, saj prinaša naš list same izborne kuhinjske recepte.
Prisrčna hvala vsem sotrudnikom, v bodočem letu želim še več uspeha in še več naročnikov!
Gospod urednik, priznati moramo, da vedno, kadar izdajate list, mislite ludi na nas dekleta, hvaležne smo Vam zato. Včasih nas poučujete, včasih zabavate — pa tudi grajate. Seveda, vse mora biti kakor v pratiki.
Isto uslugo bi nam storili, gospod urednik, če napišete enkrat tudi kaj poučljivega za naše fante. Ne recepte, saj jih ne rabijo, zato smo me poklicane, ampak poučite jih, da bodo bolj cenili dekleta. Da ne bodo živeli v prepričanju, da so samo »kokete«. Še je poštenih deklet — ki stremijo za idealnimi cilji, ki bi lahko bile, oziroma želele biti ljubeznive žene, vzorne gospodinje in skrbne matere. Mnogo jih pa je. ki so to že dosegle, toda ne znajo ceniti dobljene 9reče in to je ravno, kar morda naše fante plaši, da v vseh nas vidijo take vragce.
Dopovejte prosim našim fantom, naj bolj globoko prodrejo v dekliške duše, naj odkrijejo tiste zaklade, ki se mnogokrat skrivajo pod preprosto haljo. Čudno, da moške mamijo samo našminkane ustne in svilena krila, toda to je često orožje, 9 katerim brezmiselne ženske ugonobijo voljo moža in potem se odpre pravo peklensko brezno.
Fantje, spoštujte dekleta, žene spoštujte može in vsem bo pot lahka v življenju.	Vita.
Spoštovani gospod urednik!
V pretekli številki sem takoj opazil članek »Njene sanje«. Z zanimanjem sem prebral one vrstice. Res je, da se dandanes vsak zelo težko odloči stopiti v zakonski stan in deliti s svojim prijateljem ali prijateljico vse dobro in zlo ...
Ako vam je mogoče, lahko tudi te vrstice objavite. Podpisal se tudi jaz nisem, ravno iz istega vzroka ne, kakor ona, res je da bi ljudje iz malega naredili veliko in iz dobrega zlo. Saj vladata dandanes med ljudstvom le zlo in nevoščljivost. Človek mora dandanes paziti na vsak korak in na vsako besedo, kajti zavist razdvoji tudi najboljše prijateljstvo.
Tudi jaz dostikrat premišljam o zakonu ter gledani, kje bi si našel dekle, katero bi si hotel za ženo, in z njo delil v zakonskem življenju dobro in zlo. Tudi jaz, žali Bog, ne poznam take, s katero bi si upal stopiti v zakon. Tudi ženil bi se bil že lahko, a prva je preveč visoka in častihlepna, druga nima niti pojma o zakonskem stanu in o gospodinjstvu, tretja je zopet preveč klepetava in ji je vse drugo prej mar kakor gospodinjstvo itd. Človek mora že prej dobro premisliti, kaj dela, kajti potem je prepozno — in vidite, tako sem tudi jaz še danes sam.
Tudi jaz si ne želim ostati vedno sam do smrti. Krivo je temu le to, da do danes še nisem srečal žene-junakinje, žene poguma polne, katera bi bila po mojem okusu, ki bi zrla z resnim obrazom v bodočnost in stopila pogumno na pot zakonskega življenja, ki bi se ne strašila težav in bridkosti, katere bi jo morda doletele, katera bi znala varčevati in bi pravilno razsodila vsako stvar ter bi tako kot resna gospodinja napravila v zakonu slogo in poglobila prijateljstvo. Le s tako družico bi bilo živijenje mogoče in lepo.
Večkrat premišljam tako, ali bom sploh dobil ženo, kakršno bi rad, ali bom ostal sam, kajti žene, ki ni po mojem okusu ne maram in ostanem rajši sam. Ne mislite, da preveč izbiram, ali človek mora vedno dobro premisliti vsako stvar, predno jo začne, posebno v zakonu, katerega nastopiš za celo življenje.
Mnogokrat se čutim osamljenega in si želim osebe, ki bi me razvedrila in prenašala z menoj veselje in bridkosti in bi me tolažila v žalosti. Želim si žene, vesele in pogumne, s katero bi živela mirno zakonsko življenje.
Zenske imajo nas moške za izbirčne, samostojne in ponosne, kar pa tudi ni vse res, morda nekaj. Tako mora biti človek vedno previden v vsem, da ga ne sodijo slabo.
Potrdim članek one pisateljice in ji želim srečen zakon.
Mine leto za letom.
Mine cvet za cvetom.
Mine tudi mladost.
majo, naj ji z dopisi v ^Družinskem tedniku« sporoče svoje želje in nasvete; če bo treba, jim bo rade vpije priprav* Ijena prav tako javno odgovoriti*
Ženo državnega uradnika prosimo, da nekoliko' potrpi. Prispevek je dober, toda zaradi prevelike odkritosrčnosti v teh kočljivih vprašanjih javne nravnosti, kamor ves ta problem spada, bi ga morali malo preurediti, ublažiti in skrajšati, če se s tem ne strinjate, sporočite, ali pa napišite nov članek. Ako bo napisan od srca k srcu, ne sme bitj trd, čeprav jo življenje kruto. Vsekako pričakujemo glasu od Vas.	•
M. S., B. ob Savi. Krivo ste razutneli čanke s podpisom Haka. Pisec ni nikjer zapisal in tudi ne namignil, da bi posredoval službe. Prav tako ne more nihče trditi, da bi on ali naše uredništvo delalo razliko med čitatelji in naročniki v me* stu in na kmetih. — A niste samo Vi, ki se obračate na nas zaradi službe. Mnogo je tudi drugih, prav tako potrebnih. Čeprav ni »Družinski tednik« ni-kaka posredovalnica za službe (razen preko inalih oglasov), nam lahko vseeno sporočite, kaj znate in kaj bi delali. Če slučajno izvemo, da kdo potrebuje kakšnega človeka, Vas bomo rade volje priporočili. Obljubiti in sami iskati pa ne moremo, ker nam urejevanje lista vzame ves čas.
Gospe, gospodične in druge cenj. naročnike in bralce, ki bi hoteli sporočiti drugim bralcem ali bralkam kakšno posebno željo, kakor n. pr. da bi radi dopisovali, ali da je pi9mo zanje v upravi »Družinskega tednika«, ali kakršnokoli drugačno osebno sporočilo, ki ni namenjeno ne listu samemu ne široki javnosti — prosimo, naj to izvolijo storiti z malimi oglasi. Računamo jih samo po Din 1-— za vsako besedo, posebej pa še pri vsakem oglasu Din 1-50 za oglasni davek. Če želite odgovor, je treba priložiti Din 3‘— v znamkah. Denar za male oglase je treba poslati vnaprej, lahko tudi v znamkah.
LISTNICA UREDNIŠTVA
Gospodom, ki sv ji poslali pisma, »poroča brezimna avtorica članka »Njene sanje«, da ne želi izdati svojega imena in tudi ne stopiti v neposredno dopisovanje. Prosi pa vse, ki se za to zanf-
Za hitro pripravljanje močnatih jedi uporabljaj vedno le c Dr. OETKER-jev pudingi
Jubileji. G. Karol K u n z, sošef znane tvornice pletenin v Ljubljani je te dni slavil dva pomembna jubileja: 701etnico svojega rojstva, obenem pa 501etnico, kar sodeluje v vodstvu ugledne tovarne pletenin. — 651etnico rojstva je praznovala prejšnji teden gospa Tončka B o n č a r -jeva, soproga znanega gostilničarja na Sv. Petra c. 41 v Ljubljani.. — Naš najuglednejši narodni duhovnik, prelat Tomo Zupan je praznoval pretekli teden 95-letnico svojega rojstva. — Priljubljeni zagorski zdravnik g. dr. Tomo Zarnik je praznoval dva častitljiva življenskn jubileja: 701etnico rojstva in 35ietnico svojega zdravnikovanja v Zagorju. — 701etnico svojega rojstva je obhajala te dni ga. Ivana Tanča r jeva, restavra-terka na Jesenicah. Iskreno čestitamo!
Diplome in promocije. Na ljubijanski univerzi so promovirali za doktorje prava: gg. Marijan Brecelj iz Gorice, Svetozar Frantar iz Opčin pri Trstu, France Kovič iz Ljubljane in Branko. Premrou iz Gorice; na tehniki v Brnu sta diplomirala za 9trojna inženjerja gg.' Viljem Meško iz Velike Nedelje in Edvard Grošelj iz Litije; na tehniki y Pragi 9ta diplomirala gg. Ljudevit. S e -nica iz Dolskega pri Rajbenbur£u zii hidrotehničnega inženjerja in Ivo Šoštarič iz M aribora za strojnega inženjerja; profesorski izpit iz umetnostne skupine je napravila z odličnim uspehom v vseh predmetih uršulinka M. Pija G a r a n t i n i. — Višji državni strokovni izpit so v finančnem ministrstvu v Beo^ gradu napravili davkarji gg. Stanko Pleskovič iz Laškega, Stane Vedlin iz Kamnika in Franc Vošnik z Vrhnike. Čestitamo!
Novi grobovi
Umrli so v Ljubljani: gdč. Frančišk^ 11 e r š i č e v a , šolska ravnateljica v pokoju; ga. Frančiška Marinškova roj, Brajdih, soproga poduradnika banske uprave; Janez Z rim o, bivši vrtnar tobačne tovarne in posestnik; Ignac če* pon, krojaški pomočnik, star 60 let. —> V Mostah: ga. Marija Brici jeva, zasebnica, stara 93 let. — V Stepanji vast: ga. Jerica K regar je va, po rodu Zupančičeva, soproga uglednega posestnika.
— Na Jesenicah: Andrej Herman, ugledni mesar in posestnik. — V Planini pri Sevniei: ga. Franica L e s k eš k q
— V Idriji: Josip Burnik., rudniški uradnik v pokoju in hišni posestnik Dosegel je starost -81 let. i-7* Pokojnim večni mir, žalujočim naše sožalje!
Kam greva na Silvestrovo?
Madžarski napisal
Aladar Laszlo
Sz živalskega življenja
Vsakdanji in nevsakdanji doživljaji z živalmi. Zanimiva opažanja In dognanja
(Pri zakoncih Weissovih vlada predpraznično razpoloženje. Po večerji je. Gospod Weiss bi rad bral časopis. Gospa Weissova pa čuti potrebo po govorjenju.)
Žena (očitajoče): »Še zdaj mi nisi povedal, kam pojdeva za Silvestrovo ...«
Mož (bere mirno časopis): »Bova že še videla...«
Žena: »Tako? Bova že še videla? Grossovi so že kupili vstopnice za silvestrski kabaret veslaškega kluba ,Nepomuka‘. Pa pojdiva še midva tja...«
Mož (ne da bi pogledal iznad časopisa): »Ne. Kabaret lahko gledani leto in dan.«
Žena; »Pa pojdiva z gospodom in gospo Bobitzerjevo v gledališče k nočni predstavi...«
Mož (vztrajno čita časopis): »Ne.
V gledališče lahko hodim leto in dan.«
Žena: »Ali bi pa nemara rezervirala v kavarni ,Cikoriji* kakšno mizo. Tudi Kulendova gresta tja ...«
Mož (bere neomajno dalje): »Ne.
V kavarno lahko grem leto in dan.«
Zena (trdovratno): »Pa pojdiva s
Czihalovima v bar...«
Mož (odločno čitajoč dalje): »Ne. LV bar lahko grem leto in dan.«
Žena; »Potem bo pa najbolje, če se odzoveva vabilu gospe Ziške na njen družabni večer ...«
Mož (bere srdito dalje): »Ne. H gospe Ziški lahko grem leto in dan.«
Žena: »Pa napraviva pri nas doma majhno silvestrovanje. Povabila bi gospoda in gospo Pastranerja, dalje Mossbauerjeva...«
Mož (bere že zadnjo stran): »Ne. Doma lahko sedim leto in dan.«
Žena (že čisto na koncu): »Kaj pa potem nameravaš za Silvestrovo? Tak govori že vendar!...«
Mož (odloži časopis, odločno): »Sam pojdem kam, brez tebe... Kajti to je edino, česar leto in dan ne morem storiti.«
Zgodovino ustvarjajo debele ženske
Čeprav vitka linija že nekaj časa ni več pravo merilo za presojo ženske lepote, jo vendar presenetljivo, da so bilo skoraj vse ženske, ki so igrale vlogo v zgodovini, pravcate debeluške.
Tako trdijo o lepi Kleopatri, ki si pravkar v filmu zmagoslavno osvaja svet, da je imela že domala štirideset let, ko je vjela Marka Antouija v svoje mreže, in da je bila vse prej ko drobcena in .vitka.
Tudi znamenite Medicejke, toli odločujoče za italijansko in francosko zgodovino, so bile dokaj obilno, kakor se vidi iz njihovih podob. Posebno Katarina Medi-cejska, ki je vprizorila šentjernejsko noč, je bila prav tako kakor njena znamenita soimenka na ruskem prestolu od sile zajetna. O angleški kraljici Ani in njeni sestri kraljici Mariji pa tedanja zgodovina kar odkrito priznava, da sta bili de-beluški.
Da angleška kraljica Viktorija ni spadala v vrsto današnjih trličastih Angležinj, je znana reč. Prav tako je tudi la-'dy Hamiltonovo in slavno madame Pom-padourjevo, o katerih lepoti se še danes ne morejo dovolj naslavospeviti, odlikovala izdatno krepkejša linija, kakor bi jo hotele pokazati njune upodabljalke, vitke filmske igralke.
PRIHODNJA ŠTEVILKA Izide kot prva v novem letniku T četrtek 10. januarja.
Pri delu umirajo čebele ...
čebele delavke žive le redko dalje kakor 70 dni. Skoraj vse umro sredi dela; ene zaloti smrt pri preletu reke, druge ugonobi veter, tretje požro ptice, itd. Vsak roj izgubi v dobi nabiranja medu^ svojih 2500 delavk na dan. Zato pa leže matica brez prestanka nova jajčeca; v treh tednih dorastejo iz njih čebele. Ker zleže matica kakih 3000 do 5000 jajčec na dan, se roj vzlic velikim izgubam neprestano množi.
Pozimi se čebele odpočijejo; takrat utegnejo nekatere učakati do šest mesecev. Roj sam živi tudi do 45 let. Matica učaka dve do tri leta. Panj zapusti le tedaj, ko odleti na svatovski polet. (I. Beleskov, »I z v e s t j a«, Moskva.)
Tjulenj je inteligenten
Tjulenji so_ dobrodušne živali in se hitro privadijo človeku. Tako pripoveduje Maxwell v knjigi »Divji športi na zapadu«, da je neka irska rodbina imela mladega tjulenja, ki je bil domač ko pes. Po štirih letih so se ga pa naveličali; hoteli 80 se ga odkrižati in so ga odpeljali na morje. Tjulenj se je vrnil. Ker tudi drugič ni nič pomagalo, so zverinski ljudje ubogi živali izteknili oči in jo vrgli v morje. Toda čez teden dni je tjulenj spet našel pot v hišo svojega brezsrčnega gospodarja.
_ Thompson pa pripoveduje o nekem tjulenju, ki je zmeraj hodil za svojim gospodarjem in se je morja kar bal.
Tjulenji so sesalci in spadajo v vrsto plavutonožcev. Imajo kratko, bleščečo žametasto dlako in so v vodi zelo urni. Ogorčeni boji med tjulenji so na dnevnem redu; ni ga skoraj tjulenja, ki ne bi imel globokih brazgotin. Najljubše opravilo jim je pa solnčenje na obali. (R. M. Loskley, »E v e r y m a n«, London.)
Materinski instinkt pri žuželkah
Da živali in ptice z ljubeznijo skrbe za svoje mlade, vsi vemo. Ne mislimo pa najbrže tako daleč, da bi tudi žuželkam prisodili materinski nagon.
Pri večini žuželk se kaže materinska skrb pri izbiranju rastline, s katero se bodo mogle gosenice hraniti. Tako na primer zleže kapusov belin svoja jajčeca na zelje, čeprav se sam hrani s cvetličnim sokom.
Nekatere ose pripravijo svojemu zarodu pravcate »konzerve«: z želom uko-ljejo gosenice ali pajke v živčni centrum in jih omrtve. Nesrečna žrtev ostane pri življenju, a se ne more geniti. Osa jo potem spravi na varno in zleže vanjo svoja jajčeca. Tako služi gosenica ali pajek pri živem telesu za hrano osjemu zarodu, ne da bi se mogel braniti.
Mravlje imajo za svoje mlade pravcate _ »pestunje«, ki pitajo ličinke in jih vodijo na solnce. (»Izvestja«, Moskva.)
Ptičja justifikacija
Pred nekaj leti sem se smučala v Alpah v okolici Arose, 2000 m visoko, ko zaslišim nenadoma hripavo kričanje. Stopim naprej in zagledam v snegu kakih deset ali dvanajst krokarjev, zbranih v polkrogu, pred njimi je stal pa posebno velik krokar in se opiral na skalo: njegova prsa so bila vsa okrvavljena.
Bil je nenavadno lep ptič. Sprva nisem prav vedela, za kaj gre. Potem sem pa videla, kako so se krokarji drug za drugim, z leve in desne zaganjali v ranjenca in ga kljuvali v prsa. Ob vsakem udarcu je žrtev omahnila, toda branila se ni, le otožno je krakala, napadalci so pa z vidnim zadoščenjem vreščali.
Nisem mogla več gledati tega prizora in sem krokarje pregnala s svojo smučarsko palico. Črni ptiči so vrešče odprhutali, potem so se pa vrnili in me opazovali od strani.
Pobrala sem umirajočega krokarja: uboga žival je imela strto krilo. Nesla sem ga k potoku, napravila luknjo v ledu in mu dala piti. Potem sem ga pa skrila pod skalo in odšla svojo pot... (Mary Windsor-Morlandova, »Obser-v e r«, London.)
Živalski strup
V naših krajih je le malo strupenih živali in njihov strup ni zmerom smrtonosen. Toda krivico dela živalim, kdor trdi, da s strupom napadajo. Narobe, strup nastane v njih po navadi od strahu, nekako tako, kakor tudi naše telo izločuje neke strupene snovi, kadar je zelo utrujeno. Dovoljena je celo domneva, da ta tvorba strupenih snovi ni popolnoma podzavestna. Indijci na primer trde, da so dekleta, če jih kdo prestraši, nevarne svojemu ljubimcu in ga lahko s poljubom zastrupe. Že v Plini-jevih časih so verjeli, da je obešenčeva in obglavljenčeva kri zdravilo za bož-jast, in sicer zaradi strupenih snovi, ki so nastale v obsojencu iz strahu pred smrtjo.
Nekatere živali oddajajo strup prav tako kakor izločajo naše žleze hormone. Ugotovili so, da je jakost strupa odvisna od letnega časa: pajki na primer so najbolj nevarni poleti, krastače in ribe pa med drstitvijo. Osa odda ves svoj strup v trenutku, ko zleže jajčeca.
Piki tarantul (neke vrste strupenih pajkov, ki jih ni pri nas) in škorpijonov so pogosto smrtonosni. A celo naš navadni pajek utegne biti prav nevaren mački ali majhnemu otroku, če uko-lje v času parjenja. Tudi mravlje, čebele, ose itd. niso tako nedolžne, kakor morda mislimo. Da prenašajo uši in stenice nalezljive bolezni, je pa znana stvar.
Kač poznamo blizu 2000 različnih vrst. Nekatere so nevarne le prav majhnim živalcam, pri drugih so pa piki hudo strupeni. Toda spet dela živalim krivico, kdor trdi, da kače napadajo ljudi; ne, plazilke beže pred človekom in se skušajo skriti. Nekatere kače brizgajo svoj strup iz daljave, da se laže ubranijo sovražnika.
Ni prav preganjati ježa, saj ugonab-lja kače in se ne boji njihovega strupa. A tudi človek se lahko zavaruje pred posledicami kačjega pika. Jetra in vranica izločajo namreč učinkovite protistrupe zoper kačji strup; to dokazujejo indijski fakirji, ki brez škode preneso kobrin pik. (»N. F. P r e s s e«, Dunaj.)
Duhoviti slikar
Pariz. — Karikaturist Sem, ki je prod nekaj tedni umrl, je bil neizprosen kritik moderne umetnosti.
»Podpis na sliki,« je rad dejal, kadar si je hotel privoščili moderno slikarijo, »je samo zato, da človek ve, kaj je zgoraj in kaj je spodaj.«
Neki umetnik, ki so ga vsi poznali po njegovi neprirodnosti in pomanjkanju čuta za humor, je nekoč dejal Semu:
»Samo bedaki ne cenijo moje umetnosti!«
»Res je,« je pritrdil Sem. »A potolažite se: med njimi so tudi taki, ki jo cenijo!«
»Zdravniki,« je rad dejal Seni, »so ob-zirnejši od portretistov: svojo žrtve pokopljejo, slikarji jih pa razstavijo.«
Haihat/eiša šlcolsUa
»Če ne prenehate objavljati ,Najnovejše škotske'«, je pisal Macintosh uredništvu svojega tednika, »si ne bom nikoli več izposodil pri sosedu vašega lista!«
GROF MONTE-CRISTO
Nadaljevanje s 5. strani
Primerjajte ceno in kakovost našega blaga, odločili se boste za nakup zimskega plašča in perila pri tvrdki
lh?agc grerup © Ge>.
LJUBLJANA, Tyrševa cesta 14 (Dunajska cesta)
gozd, kakor bi šel na izprehod. Toda od ondod zavije proti Parizu, in se ustavi v mraku pred svojo hišo na Elizejskih poljanah.
Monte-Cristo se ozre na vse strani. Videč, da ni nikogar, pozove Alija in oba skupaj se previdno splazita skozi vrtna vratca v hišo.
Ko je bil grof v svoji spalnici, zapove Aliju, naj ga tam počaka, sam pa stopi v svoj kabinet, zaklene pisalno mizo, spravi ključ v žep in se vrne v spalnico. Med tem je bil Ali zložil na mizo grofovo orožje, to je kratko karabinko in dva dvocevna samokresa. Grof je bil pripravljen.
Ura je bila pol desetih. Grof in Ali použijeta kos kruha in popi-jeta kozarec španskega vina. Nato potegne Monte-Cristo v stran premični del zidu — varnostna naprava, ki si jo je dal urediti v vseh sobah — in pogleda v sosednji kabinet. Skozi spalnično okno je imel pa hkratu tudi razgled na ulico.
Tako sta počasi minevali dve uri. Vladala je črna tema, vzlic temu sta pa čakalca s svojimi ostrimi, teme vajenimi očmi zaznala sleherni trepet dreves na dvorišču.
Po grofovi sodbi je bilo vloma pričakovati ne skozi okno, temveč s pritličnih stopnic; Monte-Cristo je bil namreč trdno prepričan, da zločincem ni do njegovega denarja, nego do življenja. Skušali bodo najbrž vdreti v spalnico, in sicer po skrivnih stopnicah ali pa skozi okno v kabinet. Zato zapove Aliju, naj se postavi k vratom na stražo, sam pa obdrži kabinet v očeh.
V Invalidskem domu je bilo tri četrt na dvanajst. Komaj zamre poslednji udarec, ko se grofu zazdi, da sliši sumljiv šum od kabineta sem. Nato za trenutek utihne, potem pa spet zaškrablja. Grof se skrivnostno nasmehne: razumel je. Vešča roka je bila pri delu, da izreže z demantom steklo iz okna.
Grof začuti, kako mu srce hitreje utripa. Z roko da Aliju znak; mutec stopi neslišno za korak bliže.
Grofa je mikalo vedeti, s koliko ljudmi ima opravka. Okno, ki ga je obdeloval vlomilec, je bilo ravno nasproti odprtini, ki je imel grof skoznjo razgled v kabinet. In tako je videl senco ob tem oknu, potem je bilo nekaj časa tiho, nato je pa steklo zaškrtalo, ne da bi padlo na tla. Skozi nastalo vrzel je segla laket in iskala notranji zapah. Sekundo nato se je krilo okna zavrtelo na tečajih, in v sobo je skočil neki mož. Ta mož je bil sam.
»Ta se pa dosti upa!« zamrmra grcf.
Takrat začuti, da se ga je rahlo doteknila Alijeva roka; obrne se. Ali mu pokaže na okno, ki je dr-žfilo na ulico.
Monte - Cristo stopi bliže k oknu in res uzre še drugega moža ki je stopil na obcestni kamen in očividno prežal, kaj se godi pri grofu.
. »Aha,« si reče grof sam pri sebi. »Dva eden je pri delu, drugi pa na straži.«
Nato pomigne Aliju, naj obdrži moža na cesti v očeh, sam se pa vrne na prejšnje opazovališče.
Vlomilec je oprezno stopal po sobi z rokami iztegnjenimi pred se. Kmalu se je orientiral; dognal je, da ima soba dvoja vrata, in se je pripravil, da oboja zapahne.
Ko je stopal k spalniškim vratom, je grof mislil, da hoče naprej, in je naglo pograbil pištolo. Toda motil se je; nočni obiskovalec je samo porinil zapah.
Nato je mož potegnil nekaj iz žepa, položil zadevo na mizo in se obrnil k pisalniku. Tedaj je pa opazil, da ni ključa v njem.
Toda vlomilec je bil previden mož, ki je na vse mislil. In ni trajalo dolgo, ko se zasliši rožljanje ključev. Mož je bil prinesel s seboj cel sveženj vitrihov.
»Oho,« zamrmra Monte-Cristo malone razočarano, »tak je res samo tat!«
Toda mož v temi ni mogel hitro najti, kar je iskal. Zato se vrne k mizi, kamor je bi! položil svoje reči, pritisne na vzmet — in prihodnji mah razsvetli precej jarka luč vlomilčev obraz in roke.
»Ni mogoče!« šepne presenečeno Monte-Cristo in odstopi za korak. »Saj to je ...«
Ali zgrabi za orožje.
»Mir!« mu zapove gospodar. »Orožje nama ni več potrebno.« Nato mu nekaj tiho pove.
Mutec stopi k zidu in sname z obešalnika črn plašč in širok tri-rogljat klobuk. Med tem pa grof odloži suknjič, telovnik in srajco; svetlobni pramen svetiljke, ki je prihajal iz sosednje sobe, se je
odbil od piuinc jeKlcno bidjcc,
kakršne so nosili plemiči v srednjem veku. Toda že prihodnji mah izgine jeklena tunika pod dolgim duhovniškim plaščem, grofovi lasje se pa izgube pod tonzuro. Trirogljati klobuk je dopolnil pretvorbo grofa v abbeja.
Tat, ki se je bil zdrznil ob presenečenem grofovem vzkliku, se je bil med tem spet opomogel. Začel je s svojim orodjem obdelovati ključavnico pisalne mize.
Grof se prezirljivo nasmehne in stopi k oknu; oči vidno je bila ključavnica posebne vrste, ki se grof ni bal, da ne bi bila kos vlo-milčevi spiclnosti. Skozi okno zagleda moža, ki je stopil z. vogalnega kamna in hodil po ulici sem in tja. Ko ga grof natančneje pogleda, se zdajci udari po čelu in na ustnicah mu zaigra komaj viden usmev. Nato stopi k Aliju in mu tiho reče:
»Ostani skrit v temi! Karkoli bi slišal, nič naj ti ne bo mar; vstopi šele, ko te pokličem.«
Ali se prikloni v znamenje, da je razumel.
Tedaj vzame grof iz omare svečo, jo prižge in odpre ravno v trenutku, ko si je tat dajal vnetega opravka s ključavnico, potihoma vrata v kabinet. Svečo je držal tako, da mu je luč obsevala obraz.
Vrata so se tako tiho zavrtela v tečajih, da jih tat še slišal ni. Le' z neizmerno osuplostjo je opazil, da je v sobi nenadoma postalo svetlo, in se je obrnil.
»Ej, dober večer, dragi gospod Caderousse!« pozdravi prijazno Monte-Cristo. »Kaj vraga pa počenjate tu in ob tej uri?«
S* nadaljuje na 9. Hrani v 4. itolpcu
NaSe
*drav|«
Kdiofar
• v
v •
Nekaj navodil, kaj storiš, že ti kaj pade v oži
očeh posebno potrebna
Kadar si kakorkoli ranimo oči, moramo biti zelo previdni, zakaj sleherna poškodba utegne trajno pokvariti prizadeto oko, dostikrat pa oboli še drugo zaradi prvega. Takšna obolenja se prav rada pojavijo zaradi prav malenkostnih poškodb ali vsaj takih, ki se nestrokovnjaku zde malenkostne. Take so zlasti poškodbe prozorne roženice. Najboljše je pustiti ranjeno oko popolnoma pri miru, ga obvezati z očiščeno gazo in oditi k prvemu zdravniku, če le mogoče k očesnemu specialistu.
Če pade komu v oko kakšen prašek, mušica ali kakšna druga nesnaga, lahko tudi neveščak odstrani tuje telesce iz očesa, če ni neroda.
Trepalnice je treba na široko razpreti in izbrisati prašek z mokrim žmokljičem vate. Bog varuj s kakšnim instrumentom v oko! Tudi z nohtom, zobotrebcem ali drugim sličnim predmetom lahko hudo ranimo roženico. Manjše drobce prahu izpe-rejo solze iz očesa, torej je treba z ranjenim očesom nepremično s široko razprtimi vekami gledati v kakšen bleščeč predmet, pa se prične oko solziti. Kadar pa pri razprtih vekah ni videti praška, lahko zapognemo zgornjo veko navzgor. Bolnik mora gledati na svoje čevlje, rešitelj
Previdnost je pri
pa prime s palcem in kazalcem za gornje trepalnice, s sredincem se upre v zgornjo veko in jo zapogne čez prst. Lahko pa na zunanjo stran veke položimo zobotrebec in jo zapognemo čezenj. Prašek, ki ga opazimo na notranji strani veke, lahko potlej izbrišemo z mokro vato.
Opečene veke obvežemo z očiščeno gazo, namočeno v mešanici apnene vode in lanenega olja (pol na pol), ki smo ju kupili v lekarni. Kadar ee kdo opeče z živim apnom, je nujno potrebno, da mu takoj pomagamo, če ni zdravnika v bližini. Cim dalj ostanejo apneni delci v očesu, tem težje postanejo opekline. Apnene delce, ki jih vidimo na očesu ob široko razprtih vekah in na notranjih straneh vek, izbrišemo z mokro vato, nato pa izperemo oko temeljito z mlačno vodo. Najboljše je, če izbrizgamo oko z irigatorjem ali drugačno tako pripravo za splakovanje. Seveda ne sme biti vodni curek prehud. Z roženo cevko irigatorja se ne smemo dotakniti roženice. Tudi slabe opekline je treba hitro blažiti. Ce kane v oko kakšna kislina, je treba oko takoj splakovati z bazičnimi raztopinami, torej z redko raztopino sode ali pa tudi kar z mlačnim mlekom.	*
smrtniki. Saj se organizem prilagodi močnejši funkciji krvi, potlej gre pa vse gladko. Ni dvoma, da se zaradi razburjenja, žalosti in skrbi krvni pritisk zviša. Če se torej človek, ki trpi od zvišanega krvnega pritiska, zaradi tega razburja in si dela skrbi, se njegov že itak zvišani krvni pritisk še poveča.
V obeh primerih, torej pri srčni hibi in pri zvišanem krvnem pritisku, bi bilo torej najbolje na boluika samo tolažeče in blagodejno vplivati, torej mu vliti poguma in vere v njegovo moč in ga odvrniti od sleherne bojazni zastran bolečin, ki se tu pa tam pojavljajo pri srcu ali v možganskem centru. Toda stvar ima dva konca. Slučajno bolnik ne zaupa in ne veruje zdravniku, ki ga je hotel obvarovati razburjenja in zaviti spiralo njegove bolezni v nasprotno smer, pa stopi k drugemu, ki pove vsakomur vse v obraz; tako izve, da je močno bolan na srcu, ali da čuti šumenje v glavi zaradi premočnega krvnega pritiska. Seveda bo potem vse povsod raztrobil, da zdravnik N. N. (to je oni prvi) ne zna nič in da sodi med staro šaro.
H koncu povem še to, da tudi angina peetoris (angina srca), o kateri današnji dan toliko pišejo in ugibajo, ni tako 6trašna zadeva. Tudi z angino peetoris utegne človek postati star. Pripomnim pa, da bojazen in malodušje tudi to bolezen pospešujeta in stopnujeta.	Dr.	R.	W.
Iz zdravnikovega dnevnika
Danes je prišla k meni neka bolnica in zahtevala, naj jo zdravim po nekem načinu, o katerem je brala v časnikih. Ne glede na to, da ta dama ni imela tiste bolezni, za katero so časniki priporočali neko novo >zdra-vilno metodo«, bi je ne bil zdravil po tistem načinu, ker se mi ne zdi pravilen in uspešen. Bolnici seveda nisem hotel povedati kaj in kako mislim, ker se mi ni zdelo umestno, da bi ji povedal pravi vzrok njene bolezni, sicer bi me pa menda tudi takrat ne bila pravilno razumela. Bržčas bo odšla zdaj k drugemu zdravniku.
Na splošno sem trdno prepričan, da je popolnoma zgrešeno, da nestrokovni časniki poročajo o raznih zdravilnih metodah, zlasti zato, ker taka časniška poročila ponavadi niti točna niso. Dnevno časopisje bi naj kvečjemu poročalo o prav velikih medicinskih odkritjih, ki so preizkušena in nesporno dognana. Pač pa bi bila po mojem mnenju dolžnost časnikov, da bi občinstvo opozarjali na razne bolezni in jim dajali strokovnjaške nasvete, kako se je bolezni ogibati in varovati in kdaj je bolniku brezpogojno potrebna zdravniška pomoč. Kajti ljudje izdajajo še zmerom več denarja za to, da si bolezni nakopljejo, kakor za to, da bi se bolezni ubranili ali si jo pa ozdravili.
Odslej si bom stalno zapisoval vse, kar se mi bo zdelo važno v moji praksi, da izve tudi občinstvo. To bom tudi od časa do časa objavljal v raznih časnikih. Obširnega razčlenjevanja in objašnjevanja se bom ogibal, ker se mi zdi neprimerno za nestrokovnjaka.
V največ primerih, riasti če gre za huda obolenja, te mi sploh ne zdi
prav, da bolnik ve, kaj mu je. Zanj mora biti glavno to, da ve, kako se mora ravnati, da se bolezni znebi.
Branje v postelji
Ta grda razvada se je precej razširila, posebno pri ljudeh, ki težko zaspe. Toda še takšni ljubitelji »vodoravnega« branja morajo priznati, da je takšno početje neprijetno za glavo, roke in oči. In ker tudi razsvetljava ne more biti v postelji bogve kako dobra, je na dlani, da morajo oči prej ali slej občutiti posledice.
A ne samo telo, tudi duh trpi pri
bo; potem človek vsaj laže zaspi. Toda po navadi je branje zanimivo, to pa odganja spanec in vrhu tega močno vpliva na domišljijo, da deluje še v spanju in ustvarja hude sanje.
A tudi v najboljšem primeru je branje pred spanjem, ko si utrujen, le malo vredno, saj človek ne more biti čisto pri stvari. In ko se iz te »bralne« pol-zavesti zave in hoče videti, kaj je prav za prav prebral, mora dostikrat prelistati mnogo strani nazaj, preden najde pravo zvezo.
Vse to dokazuje, da branje v postelji ne samo ni nič prida, temveč je tudi nezdravo in zato nepriporočljivo.
Kako se pa njegovi bolezni po latin- branju. Ce je knjiga dolgočasna, naj že
sko pravi, bi naj bilo zanj popolno- hn‘ "n,OM'	----:	rr~'1~
ma nevažno. Poljudna imena bolezni' itak nič ne povedo, pač pa zagreše bolniki, ki jih kdorkoli potolaži s poljudnim vzdevkom njihove bolezni, mnogokrat usodne napake, da jim gre h koncu prav zares za kožo, čeprav je bila njihova bolezen v razvojnem stadiju nedolžna in bi se niti ne bila razvila, če bi bil zdravnik predpisal pravilno zdravljenje.
Vzemimo n. pr. človeka, ki ima bolno srce. Njegovo bolezensko stanje sploh ni resno, ker pa ve, da je na srcu bolan, mu prične srce res časih hitreje in močneje biti, to pa samo zaradi skrbi in bojazni, da ga utegne srčna hiba lepega dne spraviti v krtovo deželo. Ker pa čuti, da mu srce močneje utriplje in ga časih neprijetno stisne okrog srca, čeprav je to samo posledica namišljene skrbi, 6e pojavi bolečin stopnjujejo od dne do dne. Razen tega ga tarejo še poklicne in dnevne skrbi, domišlja si, da je zaradi svoje bolezni manj vreden delavec, ki lahko vsak hip odpove. S tem se povečajo spet njegove skrbi zaradi bolezni, bolezen se pa poslabša zaradi povečanih skrbi. Če utegne dober zdravnik takega bolnika pomiriti, se bo razvoj bolezni koj obrnil v nasprotno smer in bolniku bo odleglo.
Prav slična je zadeva z zvišanim krvnim pritiskom. Zvišani krvni pritisk sploh ni bolezen in taki ljudje žive prav tako dolgo kakor drugi
Drobiž
še zmerom drži, da je najzdravejše' zgodaj hoditi spat in zgodaj vstajati. —1 Spanje pred polnočjo je najizdatnejše. Splošno naj bi odrasel človek spal po osem ur na dan. Toda nekateri ljudje imajo večjo potrebo po spanju in so prespani šele po devetih ali celo desetili urah. Naj ne mislijo, da bi bilo to znak, da m pri njih nekaj v redu. Tudi spanje je individualistično: za ene več, za druge manj.
•
Najvažnejša hrana je vsem živim bitjem zrak. V vdihanem zraku je 79-02*/# dušika, 20'94% kisika in 0‘04% ogljikove kisline, v izdihanem zraku Je pa 79'587% dušika, 16-033% kisika in 4'380 odstotka ogljikove kisline.
Novorojenček tehta pri rojstvu 8000 do 3500 gramov. V normalnih okoliščinah se dojenčkova teža podvoji čez pet mesecev, potroji pa ob koncu prvega leta njegove starosti. Petletni otrok tehta povprečno dvakrat toliko kakor enoletni, dvanajstletnik pa dvakrat toliko kakor petletnik.
Dr, OETKER-jevi
preparati so neprekosljivll
NIK
Leto VI/52.
HUMOR
Švedski kralj r Soli
Švedski kralj Oskar je nekoč prišel ▼ neko dekliško žolo. Zadal je tudi sam nekaj vprašanj, da vidi, koliko učenke znajo. Tako se obrne na neko deklico: >Kateri so največji švedski kralji, dete moje?«
Brez obotavljanja pride odgovor: »Gustav Adolf in Karl XII.<
Kralj je hotel pridno deklico ravno pohvaliti, tedaj se pa oglasi neka druga učenka, ki je kralj sploh vprašal ni bil, in vzklikne:
»In Oskar II. k
Kralj se nasmehne, nato pa reče dekletcu, naj mu pove, kakšne velike reči je neki napravil za svojega vladanja.
Deklica dolgo premišljuje, a nič pametnega ji ne pride na um. Čedalje hujša zadrega jo obhaja, naposled se pa ne more več premagati in udari v obupen jok: »Ne vem, gospod kralj.. .<
»Ne joči, dete moje,t jo poboža vladar po licu. »Tudi jaz namreč ne vem.«
Nenavaden prestolni govor
Ko je bil v prejšnjem stoletju angleški kralj Jurij IV. še regent, je stavil s poslancem Sheridanom, znanim pisateljem veseloiger, sto funtov, da se upa v prestolnem govoru reči vsako neumnost,
>žlfc*i?gf©<
čajne maslo, slad. v koščkih, namizne gorčice, sadni soh
ne da bo zato kdo presenečen. In res je regent pozneje rekel »redi svojega prestolnega govora:
»Glej, črna ovoak ne da bi se bil kdo zgenil.
Srdit, da je izgubil stavo, se obrne Sheridan k poslancu Canningu:
»Za božjo voljo, ali niste nič slišali?« »Pač,« odvrne Canning. »Regent je rekel: ,Glej, Črna ovca!‘ — a ker v<a» jo pri tem tako čudno pogledal, sem si pač mislil, da je ta pripomba samo vam namenjena.«
Anglež in Američan Pojedina pri zelo ponosnem lordu. Zdajci potegne Anglež zelo star zlatnik iz žepa in ga pokaže svojim gostom: »Kralj, ki ga vidite na tem zlatniku, je mojega pradeda napravil za lorda.«
Križaniča štev. 25
Pomen besed.
Vodoravno: 1. velik krščanski praznik, 4. ena izmed muz, 5. stopinja, 8. iz-brisanje, 11. tropa, 13. del glave, 14. medmet, 15. pomožni glagol, 16. prvi človek (2. sklon), 18. krstno ime znane filmske igralke, 19. stara grška pokrajina, ki so ji bile Atene glavno mesto, 21. površina, 22. reka med Slovenijo in Hrvatsko.
Navpično: 1. prosjak, 2. vročina, 3. slaba juha, 5. kraj na Gorenjskem, 6. vihar, 7. pisalo, 8. krajevni prislov, 9. Finžgarjev junak, 19. dan v tednu, 12. prva ženska, 16. svilnato blago, 17. hunski kralj, 20. število.
Rešitev križanko štev. 24.
Vodoravno, po vrsti: meso, umor, O, opera, e, doba, atek, ahat, lima, o, o, glad, mina, rana, ivan, a, ambra, d, doma, arne.
Smeje se seže neki Američan v žep in potegne iz njega srebrn dolar:
»Ali vidite Indijanca na kovancu? Nu, ta je napravil mojega pradeda za angela ...«
Odkritosrčno »Ali ste videli, kako me je nesramnež oklofutal? Tožil ga boml Saj ste bili priča?«
»Strašno žal, nisem bil! To stvar bi si bil res z užitkom ogledali«
Erotika
»Mama, kaj je to: erotika?« izprašuje nadobudni najinlajši.
»Moj Bog, kako naj vem?« odvrne mati in vzdihne. »Enajst otrok sem morala vzrediti — kje naj bi pa potem vzela čas, da se brigam za takšne rečil...«
*
»Nu, Jurček, ali 9i pismo v redu vrgel v nabiralnik?« vpraša mama.
»Sem, mamica,« prikima zadovoljno Jurček. »Dinar sem ti pa nazaj prinesel, sem kar brez znamke vrgel noter, ker me ni nihče videl.«
JJO11 CD 11 CD 11 CD 11 CD 11 CD 11CD11 CD 11CDD11 CD 11CD11 CD 11 CD 11 CD 11 CD 11 CD 11 (311CJJ
Q
0
0
0
|
0
0
Q
(L
JUG0SL0VENSK0-ČESKA tekstilna industrija
KRANJ
IZDELUJE:
barvano In tiskano blago iz bombaža in umetne svile. Zahtevajte samo izdelke te tovarnel
II CDII CD II CDIIC311 CD IIC CDII CD 11C311 CD 11 CD 11 CD II CD 11 CD 11 CD 11 CD II CD
0 0 0 0 o o 0 0 0
.J
rika
Pisalni stroj že za
IHn 2800*-
pri
UUBUANA, GRADIŠČE 10
Tel. 22-68 ZAHTEVAJTE PROSPEKTE!
Make, cenj. dame!
na licu itd. Vas ženirajo, kvarijo Vam lepoto, eleganco in sramežljivost.
»Venera« eliksir Vas reši v par sekundah, brez bolečin, brez opas-nosti vseb nepotrebnih dlak.
Naročite še danes lepo dišeči »Venera* eliksir, ne bo Vam žaL Dobi se ali po pošti pošlje:
1 steki, za Din 10-- (predplačilo), na povzetje 18’—, dve Din 28'— tri Din 38’—
RUDOLFI0TSC. UubBjana M\\
Janševa 27 (prej Kamniška 10 a)
Din 1000'- plačam
ako Vam »Radio Balzam« ne odstrani kurjih očes, bradavic, trde kože. bul itd.
Že dalj časa nisem nič naročil, ker ljudje poskušajo raznovrstna sredstva, n sedaj so se prepričali. da ie Vaš preparal še najboljši, in ga zopot zahtevajo Franc Maček, čevljarna. Dol, Logatec.
Zahtevajte povsod v Vašem interesu samo »Radio Balzam«. Dobi se ali po pošti pošlje: 1 lonček za Din 10‘-(predplačilo, Na povzetje Din 18-—. dva 28'—. tri Din 38'—
RUDOLF CSTIC, Ljubljana VII
Janševa 27 (prei Kamniška III ul
GROF MONTE-CRISTO
Nadaljevanje b 7. strani
Za razpokane roke
če imate rdeče ali razpokane roke, rabite preizkušeno specialno kremo »Je faas blano«. Jamčimo Vam. da bodo Vaše roke že po prvi uporabi bleščeče bele, mehke in gladke. 1 tuba samo Din 10 — Po pošti razpošilja Glavno zastopstvo in zaloga za Dravsko banovino Henrik Breznic. Ljubljana. Gledališka ulica 10.
Nepotrebnih dlačic
na obrazu, rokah, nocab. prsih Itd. se z lahkoto, hitro in zanesljivo odkrižate z uporabo Erbol praška. — To sredstvo takoi odstrani dlačice s koreninami vred In stane z navodilom Din 15'— Po pošti razpošilja Glavno zastopstvo in zaloga za Dravsko banovino Henrik Breznic. Ljubljana. Gledališka ulica štev. 10.
r.i —•-----------------;
Dopisna šola
Nemščino, esperanto in slovenščino poučuje pismenim potom Jezikovna dopisna šola na Jesenicah (Gorenjsko). Učnina nizka.
yll\0>
Zahtevajte prospekt. Priložite znamko za odgovori
»Abbe Busoni!« vzklikne Caderousse.
In od neizmerne groze, ne vedoč, kako bi si pojasnil abbejev prihod, ko je vendar zapahnil vrata, spusli šop viirihov na tla in obstoji kakor od strele zadet.
»Abbe Busoni!« zajeclja v drugo Caderousse, bedasto strmeč v grofa.
»Kajpada, abbe Busoni; zelo me veseli, da se ga še spomnite, dragi gospod Caderousse — dokaz, da imava dober spomin, saj bo, če se ne motim, že skoraj deset let, kar se nisva videla.«
Ta mirna porogljivost je navdala Caderoussa še s hujšo grozo; v glavi se mu je zvrtelo.
»Abbe! Abbe!« zajeclja s škle-pečočimi zobmi in sklene roke v krčevito stisnjeno pest.
»Tak gospoda grofa Monte-Crista mislimo okrasti, kaj?« povzame dozdevni abbe.
»Gospod abbe,« zajeclja Caderousse in se zaman poskuša splaziti k oknu ki mu je dohod do
Vabimo Vas k nakupu v naiceneiii oblatilnici
SL Presfccr
Sv. Pefpa cesta 19
njega Monte-Cristo neusmiljeno odrezal. »Gospod abbe, res ne vem ... Drosim. verjemite mi... prisežem vam ...«
»Vlomljeno okno,« nadaljuie grof, »vlomilska svetiljka, šop vi-trihov, na pol vlomljena miznica: menda se razumeva?«
Caderousse se je skoraj zadušil, tako mu je postalo vroče. Gledal je, kje bi našel kot, da sc skrije, kje bi izteknil luknjo, da se pogrezne vanjo.
»Vidim, da ste še zmerom isti, gospod morilec!« reče grof.
»Če že vse veste, gospod abbe, vam tudi ne more biti neznano, da nisem jaz ubijal temveč Car-conte; tudi sodniki so to izprevi-deli in so me obsodili samo ria galeje«
»Svojo kazen ste torej odsedeli, zdaj vas pa spet srečam Dri opravku, ki vas bo vnovič spravil na galeje! Če kaj vem, vas to utegne glavo stati!«
»Gospod abbe, nisem sam kriv. Neka sila v meni me vleče za seboj, da ...«
»Tako pravijo vsi zločinci.«
»Beda, v kateri živim ...«
»Molči!« ga prezirljivo ustavi Busoni. »Beda prisili človeka, da začne prosjačiti, da ukrade kos Kruha pri peku, ne pa da gre in vlomi v tujo hišo, meneč, da ni nikogar doma. Ali si tudi iz bede umoril zlatarja loannesa, ko *i ie že naštel 45.000 frankov za de-mant, ki si ga od mene dobil — hoteč se polakomniti i demanta i denarja?«
»Odpustite, gospod abbe!« jame jadikovati Caderousse. »Enkrat ste me že rešili, o, rešite me še drugič Saj ste sami — ali pa nemara že čakajo orožniki, da me zgrabijo?«
Se nadaljuje v novem letniku
Izdaja za konzorcij »Družinskega
tednika« K. Bratuša, novinar; urejuje in odgovarja Hugo Kern, novinar^ tiska tiskarna Merkur tL *L ¥ Ljubljani] za tikamo odgovarja O. Mihalek, vsi v Ljubljani. ~