List za šolo in dom. Izhaja 1. in 15. vsakega meseca na celi poli. Cena mu je za celo leto 3 gold., za pol jeta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise prejema vredništvo; naročnino in oznanila pa prejema in razpošiljanje oskerbuje založništvo. List 12. v Ljubljani, 15. junija 1879. Tečaj XIX. Jagodnjek (Walderdbeere, Fragaria vesca.) (Učilni poskus.) Otroci I Cvetico, kojo imamo danes v roki *) in kojo hočemo natančnejši pogledati, poznate vsi; kako se zove? Jagodnjek. Vsi skupaj! To je jagodnjek. Zakaj se tako imenuje? Ker nam rodi okusne jagode. O čem smo sedaj govorili? 1) O imenu (se napiše!) Povej mi, kar smo o imenu te cvetice slišali! Ta cvetica imenuje se jagodnjek, ker nam daje okusne jagode. Vsi skupaj! Kje raste jagodnjek? J. raste povsod po gozdih in ertih, posebno po solnčnatih krajih. Kedaj cveti? J. cveti navadno od aprila do junija. — Povej mi, kar smo 2) o najdišču jagodnjekovem (se napiše!) slišali! Jagodnjek cvete od aprila do junija po gozdih in ertih posebno na solnčnatih krajih. Vsi skupaj! Sedaj hočemo pa nekoliko o jagodnjekovih 3) delih (se napiše!) govoriti! Kako se imenuje spodnji jag. del? Korenika **) Kako se zove ta-le del? Steblo. Ta-le? Listje In to? Cvet. Koliko delov ima toraj jagodnjek? Povej še enkrat vse štiri jagodnjekove dele! — Vsi. Koliko delov ima korenika? Stercelj, živnice in pritlike. Kakove podobe je štercelj? Štercelj je precej dolg in valjast. Kake so živnice? Nitaste in dolge. Kake so pritlike? Nitaste in dolge. Zakaj je kore- *) Vsak učenec mora svoj jagodnjek v roki imeti! Pis. **) Otroci morajo vedno v celih stavkih odgovarjati! Pis. nika? Da rastlino v zemlji derži in da živni sok iz zemlje vlači. Kaj se s pritlikami zgodi? Te rastejo dalje, srkajo sok iz zemlje, ter začenjajo ko-renike za nov jagodnjek poganjati. (Se pokaže!) Povej vse, kar smo se sedaj a) o koren i ki (se napiše!) učili! Korenika ima štercelj, pritlike in mnogo živnic. Štercelj je valjast in debel, živnice in pritlike so dolge in nitaste. Korenika služi za priterjeuje na stališče in v sprejemanje živnega soka. — Vsi skupaj! Kako se imenuje ta jagodnjekov del? Steblo. Kako raste? Po konci. Kako visoko postane? (Se premeri.) 1 dm. in čez. Kako podobo ima? Okroglo. Kake snovi je? Zeljnate. (Nasprotje! Lesnata stebla, [debla] dreves in grmov!) S čem je pokrito? Z lasmi. Kako stoje? Naravnost proč. Je-li samo steblo z lasmi pokrito? Tudi peceljni. Povej, kar smo se učili o b) steblu (se napiše!) Steblo je čez 1 d m. visoko, stoječe, okroglo, zeljnato in kosmato. — Vsi skupaj! Iz česa rasto listi? Liste poganja korenika. Kje pa pri drugih rastlinah listje raste? Na vejah i. dr. Kaj ima list tu? Pecelj. Kako je toraj listje, ker ima pecelj? Peceljnato. Koliko listov je na vsakem peclju? Trije. Kakošne podobe so listi? So jajčasti. Kaki so po površini? S tankimi lasci pokriti in debelo žilasti. Kak je listov rob? Debelo napiljen. (Kdo pozna celorobe liste?) Kaj smo sedaj o c) listju (se napiše!) slišali? Listje poganjajo korenike. Oni so peceljnati, jajčasti, s tankimi lasci pokriti, debelo žilasti in debelo napiljen i. — Vsi skupaj! Kako se imenuje najlepši del rastline? Cvet. Koliko cvetov ima jagodnjek? Kje so? Na vrhu stebla. Kje imajo druge rastline cvet? Na vejah i. dr. N. pr. ? Ako cvet bolj vestno opazujemo, najdemo zopet štiri dele: čašo, venec, prašnike in pestiče. (Te dele si pusti učitelj od več učencev natanko pokazati.) Več učencev pove še enkrat vse cvetne dele! — Koliko listov ima čaša? Pet. Kake barve so? Zelene. Koliko delov ima venec? Pet. Kake barve? Bele. (Kdo pozna drugo cvetico s belim vencem?) Koliko prašnikov ima jagodnjek? Mnogo. Koliko pestičev? Mnogo. Kako podobo imajo pestiči? Spodaj debelo — plodnica —, potem tenko — vrat — in zopet okroglo — brazda —. Ponovi, kar smo slišali o d) cvetu (se napiše!) Cvetje raste verhu stebla in ima čašo, venec, prašnike in pestiče. Caša iuia pet zelenih, venec pa pet belih listov. Prašnikov in pestičev pa je mnogo. — Vsi skupaj! Iz česa nastane sad? Iz plodnice. Kako ? Od prašnikov pade prah na brazdo, od tod gre skoz votel vrat v plodnico in iz te nastane plod. Pri jagodnjeku pa se še celo plodišče omeseneli in pravi sadeki so le kot drobna zrnca po njem raztreseni. Kako podobo ima jagoda? Okroglo. Kakošno barvo? Eudečo. — Povej, kar smo slišali o e) plodu (se napiše!) jag.! Plod nastane iz plodnice, je okroglast, rudeč in se imenuje jagoda! — Vsi skupaj! Zakaj je jagodnjek? Daje nam okusne jagode, čebele in čmerlji nabirajo si iz njegovega cvetja sladčič, razveseljuje nas se svojim lepim cvetom in nekteri ga tudi v vertih sadč. To kar smo sedaj o 4) koristi (se napiše!) jagodnjekovi slišali, ponovi še najpred kak posamezen učenec, potem pa vsi skupaj. Sedaj se vse po na šolskej tabli napisanem osnutku ponovi: Jagodnjek. 1) Ime. c) listje. 2) Najdišče. d) cvet. 3) Deli. e) plod. a) korenika. 4) Korist. b) steblo. Učitelj stavi taka vprašanja, da učenci primeroma ovo odgovore, kar so popred vsi skupaj (tukaj z razpertimi čerkami tiskano) govorili. Ko se je to tako parkrati ponovilo, pokliče se lahko kakov boljši učenec, ki potem raz katedra, s cvetico v roki, ovo popiše. Tako dobro preučena tvarina porabi se sedaj kot diktat ali za spisje. Na konci memorira se pesen: Jagode in otrooi. 1. 2. Naše ve jagode, kdo vas je vstvaril ? Kdo vam dal lepi duh, kdo vas je vsadil ? Kdo vas polival je, kdo vas oplel? Kdo vas pokrival, da mraz vas nij vzel? Oče nebeški je jagode vsadil, Žlahno jih dišati On je navadil; Naj bi učile nas, Njega ljubiti, Naj bi nas vabile, Boga hvaliti! 3. Urno jih tergajmo, jagode drage, Hitro nabirajmo polne bisage. Pa ne pozabimo, kdo nam jih da: Hval'mo za jagode ljub'ga Boga. Ant. Slomšek. C. Anton Žakelj — Rodoljub Ledinski Častite ga tedej, al zaničujte Njegovo pesem, kakor prazno stvar: Le tega nikdar mi ne pozabljujte, De njega pesem je nebeški dar; De z-njo spolnuje on, poslanec roku, Kar sercama naročil mu je Bog; De on v čutilih sere, v radosti, v joku Le božjo slavo poje krog in krog. (Novic. ID, 39.) Med rodoljubi, ki so vneli se po „Krajnski Čbelici in po bližnji bratovski Hrovaški", slovi Žakelj Anton, rojen 14. oktobra 181(5 v Ledinah pri Žireh nad Idrijo, odtod zvan Rodoljub Ledinski; v šolah bil nekaj časa v Karlovcu, v Novomestu, od koder prišel v licejo in v bogoslovje v Ljubljano, kjer je 1. 1839/40 v slovenščini učenec Metelkov popeval mu v Metelčici; mašnik posvečen 6. avgusta 1. 1842 je služil najprej v Gradcu pri Podzemlju med belimi Kranjci, potem v Ribnici, na Blokah, v Mirni Peči, v Poljanah nad Loko, pri sv. Križu poleg Kostanjevice, v Sostrem, pri sv. Duhu (v Velikem Ternu, Grossdorn) nad Leskovcem, kjer je umeri 26. aprila 1. 1868. In tu se je spolnilo, da je zemlja slovenska komej imela grob zanj — za pesnika slovenskega! Kar je nekdaj o Vodniku, popeval bi Prešern i o Ledinskem: „Preblečen sem kaplanček bil, — In rad sem pel, še raji pil" (Kr. čbel. III.), in rekši: „Ledinski je bil Prešern duhoven" — povedal sem vse. Javno se Rodoljub Ledinski pervikrat sledi v časniku „Car-niolia IV." kjer je na pervi strani 1. 1841 prav po vzgledu Prešernovem po slovenski in po nemški čitati naslednja njegova pesmica: Slavulj in Roža. Nachtigall und Rose. Slavulj poje šir planjave, Ko preblaga roža dije, De ee z petja in dišave Slast združena v dušo lije. In der Au schlägt Philomele, Wenn die holde Rose blüht, Dass Gesang und Duft die Seele Mit vereinter Lust durchzieht. Radostna je rože slava In slavulja pesem mila, Sej oboje je narava Le v edin namen vstvarila: Wonnig ist die holde Rose Mit der süssen Liederschar, Da Natur zu gleichem Loose Duft und Nachtigall gebar: De iž nju veselje zvira, De okus'jo pera' človeške Že sred svetniga nemira Kaj od radosti nebeške. Dass aus ihnen Freude fliesse In das trübe Menschenherz, Dass zum Theil es schon geniesse Himmelslust im Erdenschmerz. V Novicah pa se pervikrat imenuje 1. 1844 št. 7, kjer v pogovorih vredništvo gosp. Rod. Ledinskimu spoznava, da je že dolgo dolgo želelo tudi od njega kaj prejeti, in ker mu je njegova pesem draga, da se mu priporoča, naj dopisuje bolj pogosto i. t. d.! Po tej opazki bi človek sodil, da je v istem listu že s podpisom L-c t. j. Ledinec njegov: Dober svčt za pustni čas. Hočeš u zakon stopiti, Hčerko za ženo dobiti, M a m k o poprej Dobro poglej! Je mamka le pridna ženica, Bo hčerka nje prava desnica. S to pesmico se vjema povestica „Dota vboge neveste" (400 lepih sadnih drevesic Veselove Rozalike blagovitnemu ženinu — kmetu Šimnu, št. 36), pa tudi nekaj besednih vganjk z istim podpisom (str. 84. 88. 148) i. t. d. Vendar z očitnim imenom „Rodoljub Ledinski" se nahaja perva pesem v Novicah 1844 št. 15 pod naslovom: „Pesem v setvi", v kteri se naše življenje tu in tam pomenljivo primerja setvi ter sklepa z besedami: Kdor to setev obžaluje, Vervaj: večno ne trohnuje, Kar umerlo je zmed nas; Umerjoči prah telesa Klije v jami za nebesa — Sad za vekovečni čas! Ponatisnil je to pesem J. Macun (Cvetje 1. 1850 str. 27); Miklošič (Gimnaz. Ber. V. 1853 str. 37); Janežič (Cvetnik II. 1867 str. 136). — Druga njegova pesem je brati v Novicah 1. 1845 (III, 31): „Razne pota" (Kmetam), in tretja (III, 39): „Zaničevavcam pevcov", prekrasna o namenu, ki ga ima poezija, po Prešernovi: „Kaj se sme, in more peti" (III, 22). — Ceterta je 1. 1846: „Pepelnična1* (IV, 9), ki se nahaja s prejšnjima dvema vred ponatisnjena v Janežičevem Cvetniku slovenske slovesnosti (III. str. 30 — 34), in peta: „Vdova siroti" (Svobodno po M. Delarju. IV, 21). Sam vzbujen po Krajnski Čbelici je izročil Ledinski nekaj Narodnih pesmi nje vredništvu, in ona jih je prinesla na svetlo 1. 1848 v V. Bukv. (str. 55 — 83: Narodne pesmi. Danica. Černi kos. Lesica. Zvčsta deklica. Nuna Uršica. Mlada Zora. Mlada Breda.) in v Sloveniji 1. 1849 št. 4. piše D. (Dežman) o Kr. Čbelici V. med drugim: „Narodne pesmi na koncu te zbirke so kaj imenitne, sosebno „Mlada Zora" in „Mlada Breda". Kdo bi verjel, de je med Krajnci še tolikanj pevskiga duha, kakor se v teh narodnih pesmih skaže. Slava tistimu, ki jih je nabral, in tako rahlo z njimi ravnal". — In v Novicah 1. 1850 v sostavku: „Slovenske narodske pesmi v nemško prestavljene" piše str. 202 isti D. (Dežman): „Le to je nam prav žal, de je g. Grün na narodske pesme (str. 55 — 83) v 5. zvezku „Krajnske čbelice" (leta 1848 izdanim) pozabil. Marsiktera od njih bi bila prevoda vredna. Posebno je „Mlada Breda", ktero je, kakor smo zvedili, učen rodoljub ua Notrajnskim iz ust starke napisal, in blezo pozabljeno smerti otel, tako lepa, de ji skorej ni para". — To željo je Anastazij Grün spolnil, pripovedujejo Novice 1. 1853 v opazki št. 6, in je razglasil nemškemu svetu tudi to mično cvetlico domovine svoje in jo na svetlo dal v spoštovanem Teržaškem časopisu „Illustrirtes Familienbuch des österr. Lloyd". Da pa tisti naših bravcov, ki imajo s tolikšno slavo sprejete „Volkslieder aus Krain", dobe tudi to, in jo vverstijo unim sestricam, jo podamo v „Novicah", nadjajoči se, da jim močno vstrežemo s tem i. t. d. — In nahaja se „Mlada Breda" po slovenskem zapisiku R. Ledinskega in v nemškem prevodu Grii-novem natisnjena v Novicah 1853 1. 6 —8. — Vmes je Ledinski sam 1. 1852 v Novicah št. 42 priobčil pesem: „Prokletje" (Poleg Ruskega od E. Th. barona Rožena), kteri sklep se glasi: Tak ne pozabi, terdovratnik šumni: Edini Bog le more proklinjat, In med ljudmi — edini le brezumni! V serce veselilo je pa Rodoljuba Ledinskega to, da je slavni pesnik pončmčil bil slovansko „Mlado Bredo", in hvaležno se mu je odzval s tim, da je poslovenil (Novic. 1855 št. 86) njegovo: Cvetje in petje. (Svobodno po Anastazija Grüna.) Pomlad vstaja; v slednjem kraju Cvetju zvirate iz zemlje Se življenja vir odpre; Nežnost in dišave slä; In v duhtečih vertov raju In kdar spomlad slovo jemlje, Mnogo rožic v cvetje gre. Vse opade spet na tla. V pevcu večna pomlad sije, Petje 'z radosti izvira, Blagrovirni dar nebä; Iž nje raste in cvetš; In, enako cvetju, klije In kdar nebogljena vmira, Mnogo pesmic mu 'z sercä. K nji pobegne — ž njo umrž. Al kdar nova pomlad sije, Novo cvetje oživi; In kdar nova radost dije, Novo petje se zbudi. Pedagogični pogovori. (Spisuje Jos. Ciperle.) (3. del.) 12. Živel je nekoč oderuh, ki je bil pa sicer prav pošten človek. Dal je Bogu, kar je božjega, in ljudem, kar je človeškega — za dobre obresti. Hodil je rad v cerkev, rad molil, dal tudi sem ter tje pol krajcarja kakemu beraču s prošnjo, naj ga ne nadleguje več. Necega dne je bil tudi v cerkvi pri pridigi, v kteri je govoril ravno duhovnik o oderuhih, ki derejo ljudi, jih spravljajo na beraško palico, ter jih poženo po svetu ne brigaje se za njihovo uboštvo. Gospod pridigar je vedel tako dobro obdelovati ta predmet, da je celo našega skopuha ganil do solz. Jokal se je mož tako hudo, da je moral zapustiti cerkev, kajti bal se je, da bi mu ne počilo serce samega usmiljenja. In kaj pravite, kaj je storil mož, ko je prišel iz cerkve .'1 — Šel je, ter je odpustil vsem svojim dolžnikom dolge. — Motite se. Šel je naravnost k sodniji, vložil tam prošnjo, da se ima nekemu dolžniku vse premoženje prodati „po eksekuciji". Nepoboljšljiv človek 1 Ni vreden, da živi, — porečemo. A roko na serce, dragi moji, roko na serce, ti rahločuteči ženski spoli Pomisli in premisli, ali si tuli ti čist vseh tacih pregreškov. Verjamem, da marsikdo izmed čestitih bralcev ni spravil še nikogar na beraško palico, najberž zato ne, ker ni imel še take priložnosti. Vprašam pa, kako se je zaderžal v enacih slučajih? Že vidim, da moram priti spet na pomoč. Poglejmo malo v družinsko življenje. V neki družini je več otrok, dečkov in deklic, in eno izmed deklic občuduje in preslavlja vse zarad njene ljubeznjivosti in njenega dobrega serca. Vse jo imenuje angelja v človeški podobi, vse jo časti, vse visoko ceni. In res, ta deklica se zna vesti ljubeznjivo, ima usmiljenje z nesrečnimi, ima veselje s srečnimi. Kdo bi je ne častil, kdo ne slavil I A poglejmo jo doma v krogu svojih bratov in sester. Zavzeli se bomo, dvomili bomo, da je to ona, ki smo jo videli malo prej polno vseh ljubeznjivosti do tujih ljudi. Prava Ksan-tipa je, vedno se vjeda, vedno se krega s svojimi najbližnjimi sorodniki. — Ničesa jim ne privošči, ničesa ne zaupa, draži in žali jih na vso moč. Ali je mogoče to? — Volk ostane volk, ako se tudi obleče v ovčjo kožo; a človek se zna pot a j iti, hliniti in potuhniti. In ravno ženske so mojstrinje v hlinenji. — Pojdimo dalje. Nahajajo se ženske, ki imajo veliko usmiljenja z nesrečnimi. Njim se smili vse, celo morilci, ki se kaznujejo zarad tacih prestopkov, ki so nevarni vsi človeški družbi. One se jokajo in že\6 temu hudobnežu, da bi le mogel uiti posvetni oblasti. In doma? Oj, doma pa mučijo svojega moža z vsakoršnimi sitnostimi, vsako besedo, vsako dejanje mu jemljo za zlo. Namestu da bi mu posladile življenje z ljubeznijo, s prijaznostjo, mu dado okusiti že na tem svetu kakov je pekel. Ubogi mož, ki imaš tako ženo! Ni čuda, da se ogiblješ doma in svoje žene. In kaj pravijo ljudje? Ljudje reko tako-le: Glejte ga, tako dobro, tako usmiljeno ženico ima, pa jo zanemarja. — Ljudje pač ne vedo, kaka je proti tebi, to vse ti bolje veš. Ne brigaj se za njihovg menenje, delaj tako, kakor ti veleva tvoj razum! Žena, ki ne zna ceniti moža, ga tudi ni vredna. Ogiblji se onih ženskih, ki so grobe s posli. Navadno je, da mislijo gosposki ljudje, da stojč posli globoko pod njimi. Posli so jim malo več, ali tudi nič več, ali celo še manj, nego živina. I kaj bi jim ne bili? Posla dobe zastonj, konja morajo pa kupiti. Posli so jim mašine, ktere le navijajo, — seveda z besedami — in potem kar sami od sebe opravljajo razna dela. In ženska tako rada spremeni celo svojega moža v posla, kteri ji služi le v to, da zadovolji nje sitnosti, nje muham. Zato se pa tudi nahaja v nemškem jeziku izraz „Pantoffelheld". Kako bi se to prestavilo v slovenski jezik? „Pantoffel" se pravi po slovensko: škerpetelj; naredimo tedaj po izgledu babjek nov samostalnik: šker-petljek = Pantoffelheld. In ti škerpetljeki niso redki med Adamovi sinovi, oj, njih je kot listja in trave. Ni se jim ravno treba sramovati preveč, kajti imajo v zgodovini imenitne tovariše, n. pr. Napoleona per-vega in tretjega. A ljubeznjivi ljudje so ti škerpetljeki. In čuditi se moramo ženskemu spolu, ki zna tako verlo iz največega divjaka napraviti tako domačega, tako voljnega služabnika. Nič pa ni ložje, kot ože-njenemu človeku postati škerpetljek. Ženitvi slede navadno tako imenovani medeni tedni. V tem času je navadno tudi mož najbolj ljubeznjiv proti svoji ženici, in ona proti njemu. A za medenimi pridejo ledeni tedni. Ljubeznjivost moža se malo pohladi, in zdaj meni takoj ona, da jo zanemarja; začne ga oštevati, začne se jokati, in on, kteremu je ljub domač mir nad vse, skuša ji spet streči, ter ubogati njena povelja. Ali njena povelja so vedno hujša, vedno ostrejša, in tako pride on nji popolnoma v oblast, ali kakor se navadno reče pod škerpetelj. Gorje mu potem! — Zgodovina nas uči, da so bili slabotni in bolehni vladarji, n. pr. Ludvik XI. na Francoskem vedno najhujši tirani in tlačitelji narodov. In ženska, ali ni ona slabotna stvarica? Zato je ona najhujša tiranka in tlačiteljica svojega moža. Kdo je kriv temu? — Odgoja in le odgoja. Jaz ne mislim pri tem samo domače odgoje, ampak tudi javne odgoje. Otrokom se doma vse premalo vcepi ljubezen do starišev, a premalo tudi ljubezen do bratov in sester. Poglejmo malo k gospodi. Komaj odrasto malo otroci, že dobi vsak druzega odgojitelja ali drugo odgojiteljico, ali pa morajo, — kar je navadniše — vsak v drug inštitut. Tako preživi daleč drug od druzega svoja perva leta; in ko se spet povernejo k svojim starišem, se skoro ne poznajo več. Gledajo se pomenljivo, k večemu se pozdravijo prav nerodno po onih pravilih, kterih so se naučili v učiliščih, in potem je konec vse prijaznosti. Drug ima druzega za tujca, za pritepenca, ki deli ž njim ljubezen in skerb starišev. Pravega prijateljstva zastonj iščeš med njimi. To se ne naredi več, če ni bilo že začeto v pervih letih življenja. Imeli bi se pač radi, ako bi se mogli drug druzemu prilizovati, a tega ne storč, in čemu tudi ? — Do starišev so pa tudi merzli zato, ker menijo, da niso ti ničesa storili za njihovo izobraženje. Na svoje učitelje se spominjajo pač še kterikrat, kajti o teh vedo, da so imeli nekaj truda ž njimi. In ker menijo, da ni ljubezni v domači hiši, jim oterpne serce do svojih sorodnikov, in ker nekaj mora ljubiti človek: ljubijo le one, o kterih menijo, da jih tudi ljubijo. To so seveda največ prilizovalci, klečeplazi in lizuni, čisto tuji ljudje. A gospoda sama ne ravna tako. Sedanji čas ne najdeš skoro nikjer prave ljubezni v družinah. Že zato ne, ker ima mnogo starišev to neumno navado, da dajo nekterim otrokom v vsem prednost pred drugimi, in drugič so krive temu denarne razmere. Siromašni stariši — in ti ravno imajo največ otrok — menijo celo, da imajo otroke le za nadlego, za kazen, ali Bog zna za kaj vse. Toliko otrok in tako malo kruha, to pač ni ravno spodbudno. Zato zanemarjajo otroke, in ti zanemarjajo stariše. Kje je v tacih slučajih ona ljubezen, ki veže tako lepo stariše z otroki? In ako morajo še pri vsem tem stradati otroci, ne bomo se čudili, ako jih vidimo ljubeznjive in prijazne do tujih ljudi, kteri so podelili morda kteremu izmed njih kedaj kak košček kruha. To so pač jako žalostne razmere; a resnične so. Pomaknimo se v duhu malo naprej. Človek, ki se ni učil nikdar ljubiti svojih — celo svojih najbližjih sorodnikov, ne bo mogel nikdar rad imeti človeka, ki je ž njim v ožji zvezi. In od tod prihaja ona žalostna prikazen, da imajo žene dostikrat veliko usmiljenje z nesrečnimi, celo z morilci, a svojega moža kar terpeti ne morejo. Te žene so bile odgojevane po pervem ali po drugem navedenih zgledov. Kaj je storiti, da ne bodo take? Odgo-jajte jih ravno na nasproten način. Bogatini, pustite doma otroke, ne zanemarjajte nekterih in ne povišujte druzih ; siromaki, vi jih pa ne imejte za šibo božjo. Imejte jih radi, saj vas ljubezen ravno toliko velja, kot sovraštvo. Verjemite, da vam nič ne koristi, ako jih zanemarjate; a škoduje vam pač in največ otrokom samim. Malo več zmernosti v vsem bi priporočal starišem. Zadovoljnost je lepa čednost in polovica srečnega življenja. Ne dajte otrokom vsega, kar imate, in tirjali ne bodo več od vas, kakor kar imate. A pri nas je že tako, da večkrat stariši nimajo sami kaj obleči, a otroci hodijo v svili. Tudi tako je, da se morajo večkrat truditi noč in dan stariši, da zamorejo otroci noč in dan ležati na mehkih blazinicah. Ni se treba čuditi, da je zdaj toliko mladih postopačev in toliko nežnih „frajlic". Vsak človek ima svoj namen na zemlji, le postopač ga nima. Bodite zmerni v dajanji stariši. Kaj bote storili, ako ste dali vse že svojim otrokom, a ti še zahtevajo kaj od vas? Rekli bote tako-le: „Vse smo vam že dali; zdaj nam pa še iztergajte serce iz persi". Da, serce imate še, ljubeče serce, a preljubeče je vaše serce. Žalostno je, ako vas priženo otroci do tega izreka. — Ali zakrivili ste ga sami. Nesrečni ste, verjamem vam; a nesrečni so in bodo na veke tudi vaši otroci. Ko vas ne bodo imeli več, nadlegovali bodo druge. Vaša hči bode ter-pinčila s tirjatvami svojega moža. Gorje mu, ako ji ne bode mogel dati vsega. Nesrečna bo ona, in najnesrečniši bo on. Tako se selijo bridkosti iz hiše v hišo, od družine do družine. Bodite zmerni! Ni prav, ako se otrokom vedno dobro godi. To je že stara resnica. In vendar se ne izpolnuje, ali k večemu le tam, kjer se mora. „Natora vse modrejše ravna. Ona obišče vsacega zdaj s to, zdaj z ono boleznijo, in zakaj bi ji ravnali mi nasproti?" (Rousseau.) Ali ravno otroke obišče ona največ z bolečinami. Reklo se mi bode, da je to že dovolj za nje, in ni treba natore še podpirati. Dobro, ali protiti ji tudi ni treba. Lakota je huda vsacemu, najbolj onemu, ki je pervič v svojem življenji lačen. Ali menite, da bote imeli svoje otroke vedno pri sebi, da jim bote zamogli vedno vtikati razne sladkarije v usta? Ne, to ni mogoče. Šli bodo po svetu; in vprašam, ali bodo imeli vedno toliko sredstev za nasitenje, kot so jih imeli pri vas? Prikratite jim v časih malo jedila. Ne bojim škodovalo. Glejte pa tudi na to, da si otroci vselej jed, ktero dobe, zaslužijo. Kako, vprašate? Oj, za to je mnogo priložnosti. Pervič z učenjem. Reče naj se otroku: kedar se naučiš to ali ono, boš jedel, prej ne. Razume se, da mu ne bote dali toliko za učenje, da bi ne mogel se naučiti do onega časa, v kterem sedete h kosilu ali večerji. Spet porečete: ako ravnamo tako, se bode učil on vsega le poveršno, in vedno mislil na jed. To je ravno vaša naloga, da ne terpite pri njem nikake poveršnosti. Ko bode videl, da tako ne gre, bo storil drugo pot gotovo drugače. — Drugič naj si zasluži otrok jed z drugimi opravki. Deklica n. pr. s pletenjem ali šivanjem, dečka pošiljajte po to ali ono. S tem jim bote najbolje vkoreninili pregovor: „Kdor ne dela, naj ne jč". Videli bodo, da brez potu ni sadu; s tem se bodo učili spoštovati delo, kajti le ž njim se je mogoče obogatiti in najesti do sitega. Po storjenem delu diši najbolje jed. Na zadnje bodo delali že zato radi, da jim bode bolje teknilo kosilo in večerja. Skoro nepotrebno se mi zdi, odgovoriti na vprašanje: Kako naj se ravna, kedar so otroci bolni; ali naj se tudi takrat naganjajo k delu? — Vsak pameten človek izprevidi, da to ne gre. A čudno, •— kdo bi si mislil! — da se nahajajo stariši na svetu, ki s šibo, če je treba, poženejo bolne otroke iz postelje. To se pravi pač, da ti stariši hočejo storiti preveč dobrega, ali pa da so nesramni, prismojeni in neusmiljeni. Neumna živina ljubi svoje mladiče, jih gladi in liže, ako se poškodovajo, in ravno človek naj bi se pustil osramotiti od nje? Nikjer ni treba toliko humanizma, kot ravno pri bolnikih, in ravno ti se zanemarjajo do- stikrat prav nesramno. Kaj moremo pričakovati od tacih otrok? Ne tožite stariši, ako vas oni v starosti izpode iz vašega domovja, ne tožite o njihovi terdoserčnosti, saj ste jih vi učili tako. Strezite otrokom v bolezni, in če morate prečuti vse noči pri njihovih posteljah, potem ste še le komaj izpolnili svojo dolžnost. S tem dosežete še drugi namen. Pokažete jim, kako naj se oni obnašajo do bolnikov. Dajajte jim jesti, dajajte jim še boljše hrane, kot sicer. — A ne samo to, ravnajte ravno tako s svojimi posli. Nesramno je ono ravnanje, ako izpuščamo bolne posle iz služeb, ali jih pošiljamo v bolnišnice. Tu je humanizem na mestu. Kaj si mislite o gospe, ki pretaka solze zarad tega ali onega nesrečnika, ki ji je čisto ptuj; svoje bolne služabnike pa goni od sebe? Ali se ne pravi to, imeti serce na herbtu namestu v persih. Strezite bolnim poslom, vi gosposki gospodje in gospe, ali še bolje, dajte jim otroke v postrežbo. Naj se uče ti tudi v poslu spoštovati človeka, ki je z njimi vred enak pred Bogom. In ti snubec, ki snubiš svojo nevesto, glej, kako se obnaša ona do poslov. Poizvedi, kako oni govorč o nji, ali jo hvalijo ali grajajo. — Glej pa tudi na njeno obnašanje do starišev, bratov in sester. Ako je s temi dobra, bo tudi s teboj. — (Dalje prih.) Dopisi in novice. — Iz Rudolfovega okraja. Stalni odbor za pripravo obravnavnega gradiva prihodnje okrajne skupščine učiteljske v mesecu juliju je sklenil, postaviti na dnevni red sledeče točke: I. Higienijnega zadržaja. 1. O šolskem poduku z higienijnega stališča. (Gosp. profesor A. Drganc.) II. Pedagogičnega zadržaja. 1. Kako naj šola odpravlja prezgodno popačenost mladine, in kaj mora učitelj sploh storiti, da vspešno vzgoja. 2. Ktera sredstva naj bodo učitelju v porabo, da vzbudi v učencih ljubezen do čitanja koristnih knjig. III. Didaktičnega zadržaja. 1. Metodično obravnavanje kacega berilnega spisa iz II. berila. (G. Koncilija.) 2. Telovadba v šolski sobi. (G. Perd. Kaligar.) 3. Pisalno bralni poduk in številjenje v I. razredu. (G. Burnik in gdčna. A. Klančar.) Konečno se bode tudi posvetovalo o sestavi učnega načrta za poduk v kmetijstvu. — Iz Dunaja. Križe, ktere je ponudil dunajski škof Kutschker šolam druzega mestnega okraja, je tudi dunajski mestni zastop po nasvetu šolskega odseka sprejel v seji 30. maja. Tako je sedaj ta stvar rešena. — 31. maja se je praznoval v dvorani tukajšne univerze spomin na umerlega pedagoga Schulz-Strassnick-ega. Na ta dan pred 25 leti je umeri ta, mož, kteri je bil svoje dni tudi profesor na ljubljanski gimnaziji. On ima mnogo zaslug za razvoj ljudske šole, on je bil tudi pervi, ki je vstanovil popularna predavanja za nižje ljudstvo. Bil je izversten govornik, s svojim govorom je znal vneti serca poslušalcev za stvar, ktero je zastopal; kajti šlo mu je iz serca, kar je govoril. — Prišli so k tej slavnosti tudi razen učiteljev in učiteljic cesarjev namestnik, dalje kot zastopnik ministerstva za nauk, dvorni svetnik Herman, dva deželna šolska nadzornika Ulrich in Prausek i. t. d. Med navzočimi je bilo tudi dosti učencev umerlega in mnogo učenjakov. Na pročelji dvorane je stal kip Schulz-Strassnick-ega. — Predsednik uradniškega društva Kessler je nagovoril zbrane, ter jih pozdravil v imenu ko-mite-ja, ter razložil namen te slavnosti. Tudi je sporočil, da se ima vstanoviti neko društvo, ktero bode imelo namen pospeševati ljudsko omiko, in ktero se bo imenovalo po možu, kterega spomin se zdaj obhaja. Slednjič je naznanil pozdrave pesnika Hamerlinga, potem pozdrave mesta Krakovega, Pešte in Ljubljane, kjer je deloval umerli. — Za tem je zapelo pevsko društvo »Landstrasse« pesen: »Das ist der Tag des Herrn«, — Potem je stopil profesor Kolbe na oder, ter razložil pomen Schulz-Strassnick-ega v šolstvu, opisal njegovo življenje, ter njegove zasluge za izboljšanje učiteljskih razmer. — Nadučitelj Steiner, zastopnik društva »Volksscbule«, je končal to slavnost s tem, da je spodbudil navzoče cesarju na čast zaklicati »živel«, kajti cesar je bil, kteri si je pridobil neumerljivo zaslugo, da so se izpeljale ideje Schulz-Strassnick-ega. — — Pred kratkim je bilo obsojenih pri deželni sodniji 21 otrok po 10 —16 let starih, ki so kradli, kakor srake. Lepa nadepolna mladina to! — O VII. vesoljnem zboru avstrijskih učiteljev bodem poročal prihodnjič. (Prosimo I Vr.) — Iz Savinjske doline. Savinjsko učiteljsko društvo je zborovalo dne 3. junija v Mozirji. Na dnevnem redu je bilo: 1. Pregled letnega računa, volitev društvenega vodstva in društvene zadeve. 2. Predavanje: Začetni pisalno-čitalni poduk. Zgodovina domačega kraja. Vid in o varstvu njegovem v šoli. Strupene rastline. Gosp. nadučitelj Rad. Škoflek nagovori s prisrčnim pozdravom v odličnem številu zbrane društvenike in preide na dnevni red. Društveni račun se pregleda in potrdi zahvaljevaje se blagajniku za marljivo delovanje. V društveni odbor so voljeni: Radoslav Škoflek, pervosednik in pevovodja, Sim. Meglič, namestnik, Jos. Kotnik, tajnik in Jos. Vidic, blagajnik. Pristopili so društvu kot udje učitelji: Matej Jeraj, Fr. Šorn, Fr. Švab, Jos. Večaj in Fr. Žolgar. Društvo je sklenilo še za prihodnje leto ostati pri štajarskem »Lehrerbundu« pod tem pogojem, da se bode potegoval tudi za potrebe narodnih šol na spodnjem Štajarskem in pa za pravice našega društvenega zborovanja, ker se je bila društvu prošnja za dovoljenje 4 dni za društveno zborovanje brez ozira odbila, a druga učiteljska društva imajo pa dovoljenje po jedenkrat vsacega meseca zborovati. Potem je nasledovalo predavanje. Gosp. Jos. Kotnik predaval je »o strupenih rastlinah«, imenoval in pokazal je razne strupene rastline. Gosp. Jos. Vidic govoril je »o zgodovini domačega kraja«, namreč savinjske doline, ter nam o njej mnogo zanimivega iz stare dobe povedal; obljubil nam je pri prihodnjem zborovanju nadaljevati. Ostalo predavanje se je moralo zaradi pomanjkanja časa za prihodnje zborovanje odložiti. — Iz seje c. k. dež. šl. sveta 1. maja 1.1. Krajni šolski svet in srenja sta zahtevala zemljišče nazaj, katero je učitelj vživalj ko se je bilo po- zvedilo pravno razmerje, ne bode vžitek tega učitelju pripadal, marveč se bode to vsled §. 42. dež. postave dne 29. aprila drugam obračalo. O pritožbi, ki se tiče volitve dveh udov v krajni šolski svet, se je pozvedilo, da se je volitev postavno veršila, tedaj je bila spoznana veljavna. Dodane prošnje ravnateljstva srednjih šol za oproščenje šolnine so bile razrešene. Pritožbe o kaznih zarad šolskih zamud in prošnje o prizanašanji 60 bile razrešene. — Iz seje c. k. deželne