Pogledi na pobudo Dve Gorici, eno mesto Author(s): Sergij PELHAN Source: Urbani Izziv, No. 14, INOVATIVNO MESTO (november 1990), pp. 48-50 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44179954 Accessed: 25-09-2018 14:33 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 25 Sep 2018 14:33:54 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms U. 14 /1990 Sergij PELHAN Pogledi na pobudo Dve Gorici, eno mesto Polemike glede moje pobude o po- glabljanju stikov med oběma Gori- cama, ki so izraženi pod gęsiom Dve Gorici, eno mesto, se nadaljujejo na obeh straneh meje. Če izvzamem nekorektnost in pritlehnost nekate- rih kritik dani pobudi, menim, da je odziv kořistěn, saj nas opozarja, da je vredno razmišljati o problemih so- žitja prebivalcev ob meji. Ker pa so kritične opombe glede moje pobude pokazale predvsem na to, da velik del kritikov ne pozna vsebine predlogov, je prav, da o tem in o vzrokih za to pobudo zapišem nekaj misii. V časopisih na obeh stra- neh meje postaja opazno predvsem, da večiņa kritikov ne pozna vsebine pobude. Poskusno reševanje in načr- tovanje skupnih zadev Znano je, da traja sodelovanje med mestoma Nova Gorica in Gorica že dobrih 25 let in da je bilo v pravkar minulem desetletju še posebej us- pešno. Dobro sodelovanje na tem delu slovenske meje z Italijo je prav gotovo zasługa vršte faktorjev med njimi gre tudi zasługa aktivni vlogi Slovencev v Gorici in dějstvu, da sta mesti z več vidikov praktično že eno mesto. Pa vendar bi lahko ugotovili, da dosedanji koncept sodelovanja kaže na nizek nivo integracije pre- bivalcev obeh mest in da sodelovanje tako, kot je zastavljeno, vodi le v smer, za katero se zavzema novo- goriški Demos: "... krepitve oboje- stranskega pragmatičnega sodelo- vanja dveh Goric - dveh mest part- nerjev." Prepričan pa sem, da osta- jati pri dosedanjem konceptu raz- voja dveh mest, konceptu, kije mesti razvijal v ceļoti sami zase, ni več produktivno. Upoštevati moramo zgodovinsko dějstvo, daje Gorica na začetku tega stoletja bila pomembno središče celotne goriške regije, da je Nova Gorica nastala prav zaradi iz- gube tega centrakot njen dvojček v določenih političnih razmerah, nas- talih po drugi svetovni vojni. Upo- števajoč bistvene spremembe v Evropi danes, že omenjene dobre sosedske odnose med oběma mes- toma in nenazadnje voljo pri odpi- ranju in graditvi novih odnosov tudi v tem našem konců Evropě, postaja smisleno in nujno zastaviti razvoj obeh mest in odnosov med njima na drugačno, višjo raven. Skratka, pois- kati je potrebno novo vizijo razvoja obeh mest v kořist prebivalcev ob meji, vizijo, po kateri bomo odslej mesti gradili kot eno mesto. To pa pomeni, da načeloma in praktično ne bomo več podvajali kapacitet na področju gospodarstva, trgovine, komunalne in družbene infrastruk- ture, skupne problemov ne bomo razreševali vsak posebej in celo v škodo soseda, kot se je dogajalo ne- malokrat po vojni. Ideja Dve Gorici, eno mesto pomeni, da naj bi skupno izkoriščali proste kapacitete, ki že obstajajo na mnogih področjih, če navedem samo MIP-ovo klavnico, staje za živino v brezcarinski coni, športne, zdravstvene, šolske, kultur- ně prostore in še druge usluge. Celo več, ideja pomeni, da naj bi skupne Probleme, ki so že odprti, reševali s skupnim načrtovanjem od urbanis- tičnega do komunalnega področja. Skupni so nam ekološki problemi, v tem okviru posebej vprašanje ones- naževanja voda in zraka, zato je v interesu obeh mest skupna čistilna naprava, skupno načrtovanje razvo- ja mesta, od razreševanja zaposlitve in vsakršne druge problematike, kjer imamo stične točke. Moj predlog pa ne vsebujc administrativně in úprav- né združitve obeh mest, kot mi pod- tikajo novogoriški Demos in ne- kateri kritiki. Za pričo naj citiram Maria Brancatija, enega od vodilnih mož posoške krščanske demokra- cije, kije kritike sedaj že sporne po- bude na italijanski strani zavrnil v Piccolu z dne 22. 7. 1990: "Vsak lah- ko opazi přednosti za obe strani, ki bi jih přineslo usklajeno reševanje 48 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 25 Sep 2018 14:33:54 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV St. 14/ 1990 skupnih problemov, kot so onesna- ževanje, kanalizacija, poplavc, avto- ccste, urbanizem, terminal, turizem in še mnogo drugih stvari, katerih skupno načrtovanje nas lahko samo veseli. To ne pomeni združevanja mest v smislu spreminjanja njune etnične identitete, česar Pelhan ni nikoli predlagal ali župan Searano sprejel. Skupno mesto je geslo, pod katerim ne bomo nikoli mogli ra- zumeti skupnega upravljanja obeh mest, saj bi to bila fantazijska po- litika. Italijanski državljani bodo os- tali prebivalci Gorice in jugoslovan- ski državljani prebivalci Nove Go- rice, vsak v svoji državi. Gre enostav- no za to, da se izrečenim namenom sodelovanja da konkretno in učin- kovito vsebino." K tem besedám g. Brancatija nimam kaj dodati, saj so najboljši odgovor mojim kritikom. Je pa dějstvo, da bo to, kar je danes še utopija, jutri ali pojutrišnjem tudi že reálnost. V tem poglavju pobuda Dve Gorici, eno mesto nedvomno tudi predpostavlja, da bo ob splošnem razvoju v Evropi prej ali slej piišlo tudi do odprave meja. V časih, ki jih živimo, pa je realno le to, da bi obe Gorici zdru- ževali na gospodarskem, urbanistič- nem, sociološkcm in di ugih nivojih z vednostjo o tem, da meja ostaja in z njo tudi obe mesti vsako v svoji dr- žavi. Toda z vednostjo tudi o tem, da meja ne pomeni ograje, preko katere ne bi smeli pogledati in sodelovati s sosedi onstran nje. In tudi z vizijo o tem, da bo tudi ta meja prej ali slej izginila. Skupnemu mestu pridobiti status evropskega mesta Naslednje, kar vsebuje moja pobuda in kar sem dal v razmislek goriśki upravi ter je naletělo na velik odmev predvsem pri sogovornikih in v ita- lijanskih sredstvih javnega obveš- čanja, je razmislek o tem, da bi skupaj poskušali uveljaviti status ev- ropskega mesta za obe Gorici. Nova Gorica in Gorica lahko postane ta zaradi svoje zgodovinske preleklos- ti, nacionalne mešanosti prebivalcev (v obeh mestih živijo Slovenci, Fur- lani, Italijani), dobrih sosedskih od- nosov in volje po graditvi nove evropske hiše laboratory mednarod- nih odnosov v vsakdanjem življenju prebivalcev. In da ne bo spet nespo- razumov - poseben status evropske- ga mesta ne pomeni zahteve po eksteritorialnosti Nove Gorice in Gorice. Pomeni le, da bi připravili predloge, ki bi v obeh mestih pospe- ševali integracijo prebivalcev. Odgo- vorni v obeh mestih naj bi sprožali procese, ki bodo omogočali, da bodo prebivalci obeh mest po stoletju vsa- kršnih konfrontacij zaživeli skupaj drug z drugim in začutili pripadnost skupnemu mestu. Koliko ljudi pa danes, ko vsakodnevno prestopajo mejo med oběma mestoma na pri- mer sploh ve, kateri muzeji, galerije in pomembne prireditve, ki si jih je vredno ogledati,so v sosednjem mes- tu, da ne řečem v sosednji ulici, kije že onstran meje? Samo na tem po- dročju je vredno, realno in potrebno sprožati vrsto uresničljivih pobud od informiranja prebivalcev, skupnih širšeobmejnih kulturnih in športnih priredhev, skupnih dvojezičnih pro- spektov in vodičev po obeh mestih. V evropském parlamentu in EGS pa naj bi si pridobili podporo za ures- ničevanje projektov, ki bodo spro- žali tovrstne procese. V tem pogledu kaže zastaviti skupne gospodarske projekte v brezearinski coni, razmis- liti o mednarodni sociološki razpra- vi, ki naj bi vsakih 5 let ugotavljala uresničevanje zamisli med prebival- ci, skupnogimnazijsko mednarodno maturo, o centru za mednarodne hu- manistične posvete, izvajanju skup- nih ekoloških, turističnih in drugih projektov ter raziskav. Ne nazadnje,zakaj ne bi razmislili o uresničevanju demilitarizacije, za- čenši z uvajanjem demilitarizirane cone v obeh mestih? Kar nekaj strank je namreč volilcem v pred- volilnem boju obij ubilo zavzemanje za demilitarizacijo. Skratka, s tega vidika naj bi v Sloveniji in Jugoslaviji na področju mednacionalnih odno- sov Nova Gorica pridobila poseben status eksperimentalne občine. Ne- katere procese, za katere se zavzema sedanja viada ob splošni težnji po vstopu v Evropo, podpiranju proce- sov združevanja v okviru dežel Alpe- 49 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 25 Sep 2018 14:33:54 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 14/1990 Jadran in še poscbej v okviru sred- njeevropskih držav Pentagonale, je mogoče uresničevati tudi z izvajanj- em konkretnih predlogov sicer splošne pobude Dve Gorici, eno mesto. Podpora vsakršnim procesom na lo- kalnih ravneh postaja v EGS s pro- jektom Evropa 92 vse močnejša. Vloga mest in lokalnih uprav pri mednarodnem sodelovanju je tudi poudarjena v resoluciji Rotterdam- ski izziv, ki jo je sprejelo 400 mest maja letos v Rotterdamu. Zamisel je uresničljiva in zanjo je dovolj utemeljenih osnov. Nedvom- no pobuda ni uresničljiva v ceļoti že danes. Ko se odpravljamo na pot, pa je potrebno narediti prvi korak. Na tej poti smo že 25 let, od nas je od- visno samo, da jo nadzorujemo mo- goče několiko odločnejc kot doslej. Cas za to je dozorci. V okviru pobude Dve Gorici, cno mesto torej danes ne gre za politično in úpravno združitev obeh mest niti za to, da bi poslovenili italijansko Gorico ali poitalijančili slovensko Novo Gorico. Tudi ne gre za to, da bi en narod prevladoval nad drugim, da bi cni ali drugi zbrisali svoje sim- bole, zgodovinski spomin ali kultur- no ¡dentitelo. Gre preprosto za to, da bi zaživcli skupaj razvijajoč vsak svojo kulturo in običaje, a obenem poznavajoč in upoštevajoč narod- nostno inoslalc drugačnosli svojega soseda. Utopično bi bilo misliti, da je mogoče vse to uresničiti že danes. Zanikali bi resnico, če bi mislili, da je to samo naše delo. Nedvomno so naši predhodniki že storili kar nekaj korakov v to smer. Res je, da jim je pogoslo spodrsnilo, res paje tudi, da je naša dolžnost, da storimo nadalj- nje koř ake. To pa lahko naredimo le, če na tej poti upoštevamo tako obstoječe ovirc kot dane přednosti. Gre enostavno za to, da bi obe upravi ob upoštevanju dejsteva, da obe mesti ostajata v mejah svojih držav, sprožali procese, po katerih bi se prcbivalci obeh mest med seboj vse bolj zbliževali in počutili prebivalce skupnega mesta. V tem smislu sem v pismu g. Ferigu, predsedniku CONI iz Gorice tudi izrazil željo, da bi kmalu postala prebivalca skupnega mesta. Že danes je Gorica v mar- sikaterem pogledu tudi moje mesto, tako zaradi njene zgodovine, ki je zgodovina tudi mojega naroda, kot zaradi rojakov in znancev, živečih v njej, in ne nazadnje, ker mi je kot mesto v mnogočem blizu. Ocenjujoč najrazličnejše elemente od skupne zgodovinske poti, dobre- ga medsebojnega sodelovanja, vloge slovenské manjšine, procesov demo- kratizacije v Evropi in pri nas v Slo- veniji, menim, da je čas na obeh straneh meje dozorel,tako da lahko pogumneje, skupno in brez neza- upanja ter Strahov preteklosti začr- amo nov razvoj, ki nas pelje v razreševanje še vedno odprtih skup- nih problemov in v skupno načrto- vanje razvoja obeh mest. Čas, ko ne bomo več razvijali obeh mest vsa- kega zase ali celo v škodo svojega soseda, kot smo to počeli na naši strani z neurejevanjem problemov onesnaženosti voda, poplav ali z za- molčevanjcm usode deportirancev. Čas, ko tudi na italijanski strani lovenska manjšina ne bo vzbujala nepotrebnih Strahov pri večinskem narodu, temveč ji bo ta dal vse pra- vice in zaščito, ki ji pripada, in jo boimel za bogastvo mesta in ne za njegovo nadlogo. Dozorci je torej čas, ki omogoča opredelitev obeh mest za novo vizijo, ki predpostavlja, da je mogoče pri čisto praktičnih zadevah, kot so po- plave, brezearinska cona, avtoceste, urb nizem, zdravstvo, šolstvo in skupne večje športne in kulturně m nifcstacije ter raziskave naše pr teklosti in sedanjosti, načrtovati skupaj. V tem pogledu lahko že nes marsikaj storimo, da se bomo sosedje med seboj spoznali, da se bomo po stoletju, v katerem smo prepogosto živeli drug proti druge- mu, začeli pripravljati na stoletje, ko n j bi zaživcli drug z drugim. Naj obdobje vsakršnih konfrontacij, od ekonomskih, narodnostnih in poli- tičnih do ideoloških in vojnih, po- stane čim prej le naša skupna zgo- dovina. Sergij Pelhan, pred&ednik skupščine občine Nova Gorica 50 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 25 Sep 2018 14:33:54 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms