KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 41 SLOVENSKE VOJNE RAZGLEDNICE V PRVI SVETOVNI VOJNI JANEZ J. ŠVAJNCER Naslednje vrstice so zasnovane kot dopol- nilo v Naših razgledih objavljenega članka »Vsak »šus« en Rus, vsak »štos« en Francoz«* pa tudi kot odmev na izziv ob majčkenem spodrsljaju, do katerega je prišlo v omenje- nem besedilu. S tem ne gre za očitek, saj je bilo pisanje o knjigi avstrijskih in nemških propagandnih razglednic v prvi svetovni voj- ni (v članku je to posebej poudarjeno), na- menjeno tudi kot spodbuda za pot do teme- ljite podobe slovenskih vojnih razglednic v prvi svetovni vojni. Drobcena napaka ne bi bila vredna posebne omembe, če ne bi pri- našala s seboj morebitnega sklepanja o tak- šnem ali drugačnem odnosu Slovencev do prve svetovne vone. Ni namreč res, da so se 42 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 prve slovenske vojne razglednice pojavile šele po začetku vojne z Italijo. Ta časovna ločnica bi lahko pomenila, da je šele novo in nam bližje bojišče s strahom za našo zemljo spremenilo slovenski odnos do vojne v tolik- šni meri, da smo ubrali avstrijsko-nemško pot izdajanja vojnih propagandnih razgled- nic. Tovrstnega sklepa zanimivi članek, ki je povod za to pisanje, seveda ne ponuja nepo- sredno, kdorkoli pa si bo skušal s časovno opredelitvijo začetka tiskanja slovenskih vojnih razglednic pomagati pri izoblikovanju podobe o našem odnosu do prve svetovne vojne, ne bo mogel razmišljati drugače. Tudi slovenske (pa tuje) razglednice v prvi svetovni vojni in enako deklaracijske ter vse druge je treba postaviti v okvir celote svoje dobe. Razglednice so bile ena izmed značilno- sti časov ob prelomu stoletja in zlasti let do prve svetovne vojne. Del podobe o razgledni- cah v svojem času nam je dal Narodni muzej na razstavi Secesija na Slovenskem. Ra- zumljivo, da je bilo v okviru celote razstavljenih samo nekaj razglednic (kot smo na razstavi Naše stare značke razstavili samo nekaj slovenskih vojnih razglednic ob zna- kih slovenskih polkov v prvi svetovni vojni) in nekaj posebno lepih starih albumov za raz- glednice. Zbiranje razglednic je bilo v rhe- ščanskih krogih in pri imenitnejših družinah na vasi zelo pogosta oblika kratkočasja. Pra- vila vedenja so terjala pošiljanje razglednic s potovanj, z obiskov raznih prireditev, tudi ob godovih in rojstnih dneh, ob božiču, novem letu, veliki noči in drugih priložnostih. Zato je bilo na razglednicah vse: mesta, trgi, vasi, gostilne, imenitne hiše pa rožice, par- keljni, božički, zaljubljeni pari, lepotice, por- nografija tistih dni, velikonočni zajčki, no- voletni pujski, narodna gesla, proslave, in imenitneži, dobrotniki, skratka vse, kar je želel izdajatelj z razglednico povedati, ali tisto, kar je menil, da bo privabilo kupca. Ta nekoliko poenostavljena razlaga je v bi- stvu tudi temeljna razdelitev razglednic, če- prav je meja pogosto zelo zabrisana ali je sploh ni. Po eni strani ima razglednica propagandno sporočilo (vabi v določen kraj ali samo v gostilno, katere gostilničar je dal natisniti svoje razglednice, navdušuje za di- nastijo, državo, narod, junaka, tudi vojno, smeši kasarniško življenje in tako dalje), po drugi strani pa so bile razglednice zelo pre- prosta in poceni oblika zbiranja denarja. Za- služek je vabil založnika k natisu kar se da mikavnih božičnih, velikonočnih, godovnih in podobnih razglednic. Enako je bilo z na- rodnoprebudnimi razglednicami. Tudi slo- vensko politično gibanje (liberalno bolj kot klerikalno) je skušalo polniti svoje blagajne s prodajo razglednic, enako organizirano de- lavstvo. Pomembnejše dogodke je spremljalo celo več različnih razglednic in bi bilo v po- polnem nasprotju s časom, če bi ostalo brez razglednic tako vsevznemirjajoče dogajanje, kot je bila svetovna vojna. Ob neki priložnosti je bilo mogoče slišati, da so bili naši kraji do leta 1918 pod avstro- ogrsko okupacijo. Glede na to, da smo se Slovenci oktobra in novembra 1918 osvobo- dili, bi bilo mogoče tudi takšno sklepanje, vendar bi bilo povsem nezgodovinsko. Živeli smo sicer v veliki skupni mnogonarodni državi, ki so jo pretresala nacionalna in soci- alna razhajanja, toda živeli v urejeni državi s parlamentarnim življenjem na deželni in državni ravni, s svobodo strankarskega, ver- skega in nacionalnega opredeljevanja (pri tem se ne spuščam v obravnavo resničnosti teh svoboščin). Ni se mogoče izogniti vtisu, da smo Slovenci zaradi okvirov kasnejše druge države iz korita preteklosti z umaza- nijo izlili tudi vse drugo. Od Dunaja so naši dedje terjali samoodločbo narodov in vse v zvezi s tem, isti ljudje pa so s pozdravnimi Maksim Gaspari: Pri zibelki KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 43 brzojavkami v Beograd pozdravili 6. januar 1929, tako pozdravili prepoved naših sloven- skih strank, naše zastave in še marsičesa, od začetka nove države kar ponujali na račun nove »otadžbine« slovenski jezik, ves čas ve- deli, da Slovence davčni vijak pesti veliko bolj kot neke druge dele cfržave, krediti in razne koncesije pa so šle spet večinoma mi- mo nas. Se več, slovenski politični voditelj je bil kot notranji minister trdo orodje najgr- šega »jedinstva« v sistemu, ki je narodno in razredno tlačil tudi Slovence. K vsemu temu je svoje prispevala tudi nova Avstrija, ki je, čeprav republika, na Koroškem nadaljevala z raznarodovanjem in tako »skrbela«, da ne bi postala morebitni svetilnik želja za Slo- vence v Kraljevini SHS in potem Jugoslaviji. Ob celoviti podobi časov pred prvo svetov- no vojno in med njo na Slovenskem ni zato nič nenavadnega dejstvo, da so prve sloven- ske vojne razglednice izšle veliko pred začet- kom vojne z Italijo. Ali bi jih morali danes zaradi tega zamolčati? Čas vendarle prinaša marsikaj, kar bi bilo mogoče še včeraj del nečesa drugega, recimo aktualne politike. Ne- hote se v razmišljanje prikrade majhna ilus- tracija. V monografiji o Hinku Smrekarju ni bilo leta 1957 nobene njegove vojne razgled- nice iz prve svetovne vojne. Samo dvajset let kasneje imajo leta 1977 vojne razgled- nice primeren prostor ob vsem drugem v knjigi® o Maksimu Gaspariju. Ali pa bi se mogoče morali sprijazniti s tem, da so sloven- ske vojne razglednice iz časov vojne z Italijo po maju 1915 tudi kot del podobe naše pre- teklosti in v likovnem smislu primernejše kot prve tri skupine razglednic iz časov voj- skovanja samo s Srbi, Rusi, Črnogorci, Bel- gijci, Francozi? Dejanski začetek slovenskih vojnih razglednic v prvi svetovni vojni na- mreč predstavlja natis prve skupine raz- glednic Vojska v podobah. Šestnajst raz- ličnih razglednic je izšlo prve dni novembra 1914. Natisnila jih je Katoliška tiskarna v Ljubljani, naročila je sprejemala uprava Bo- goljuba. Ilustrirani glasnik je zapisal, da gre za »krasne slike na finem papirju, pred- stavljajoče prizore, ki so v najtesnejši zvezi s sedanjo groze polno vojsko, in vendar tako ljube, domače, da se bodo na mah prikupile vsakomur. Sodeč po tej prvi skupini, smemo od naslednjih izdaj pričakovati še mnogo le- pega, ker se bo založništvo vsestransko po- trudilo, da bodo imeli pospeševalci dobro- delne svrhe tudi lepo nagrado za svojo po- žrtvovalnost«. Seznam razglednic prve sku- pine Vojska v podobah (kasneje so bile po- imenovane kot Voska v slikah) nam pove, da so bili na slikah naslednji prizori: Marija na bojnem polju, Marija je mimo šla, sv. Pe- ter sprejema padle v nebo, molitev pred va- ško kapelico, slovo od doma, slovo od družine, mož piše ženi, rešilna postaja Rdečega križa, slovenska dekleta v službi Rdečega križa, ranjenci pri zabavi, krvavi poraz Srbov na Romanji planini, boj za ruski prapor, težki oblegovalni topovi, težki oblegovalni topovi pri delu, ujeti ruski ogleduh, iz bojev ob reki Visli. Druga skupina razglednic Vojska v sli- kah je bila natisnjena prve dni decembra 1914. Vseh je bilo 15, na vseh božični in no- voletni motivi, razen na eni (Smrekarjevi) z geslom »Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slo- vencev ne gane«. Skoraj vsaka ima prigodne božične verze. Tretja skupina razglednic je izšla prve dni marca 1915. Na sličicah so bili velikonočni prizori, ki jih je Gaspari zasno- val v popolnem nasprotju z običajnimi veli- konočnimi razglednicami. Na sličicah so bili ponujani tudi vojni prizori. Prvo in drugo skupino razglednic je založil klerikalni me- sečnik Bogoljub, ki ga je v Ljubljani izda- jala Katoliška bukvama, založništvo in raz- prodajo tretje in naslednjih skupin razgled- nic Vojska v slikah pa je leta 1915 prevzela uprava Ilustriranega glasnika. Večina razglednic je izšla v letih 1915 in 1916, vendar zadnja letnica ne pomeni konca izdajanja tovrstnih sličic. Dokumentirano je, da je skupina razglednic Vojska v slikah izšla celo prve dni marca 1918. Obsegala je šest motivov, pri katerih je bilo posebej poudar- jeno, da so bili svojčas prepovedani, in sedem povsem novih sličic. Med prej prepovedanimi je izšla barvna slika vojaškega pogre- ba z našo narodno »Oj ta vojaški boben«. Zadnja izmed razglednic v tej skupini in naj- verjetneje zadnja izmed vseh razglednic Voj- ska v slikah je nosüa številko 137. Razgledni- ce prve (november 1914), druge (december 1914), tretje (marec 1915), četrte (julij 1915) in pete skupine (avgust 1915) so bile še neo- številčene, vseh je bUo približno 70, razgled- nice šeste (november 1915) in naslednjih sku- pin pa so imele zadaj zaporedno številko. Sko- raj gotovo so bue svojevrstno nadaljevanje razglednic Vojska v slikah leta 1918 deklara- cijske razglednice Majniške deklaracije. Tudi deklaracij ske razglednice so bile namreč za- daj oštevilčene in visoke številke govore o tem, da gre za nadaljevanje zaporedja števil predhodnih vojnih razglednic. Med slovenske vojne razglednice v prvi svetovni vojni pa ne moremo šteti samo teh iz omenjenih skupin Vojska v slikah. Posebno tematsko celoto predstavljajo razglednice, ki so krožile v veliko manjšem številu, težje 44 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 Maksim Gaspari; Eno mašo bom plačala opredeljivo je tudi vprašanje založništva. Šlo je za povsem preproste črno-bele raz- glednice, na katerih je fotografija padlega vojaka in datum smrti. Te razglednice so bile svojevrstna smrtna naznanila, vendar so zna- ne tudi take, ki imajo poštni žig celo iz ob- dobja stare Jugoslavije. Ne bi bilo prav prezreti tudi vojnih raz- glednic, ki jih je založil Rdeči križ. Znana je lepa barvna razglednica, na kateri je zadaj natisnjeno, da jo je leta 1914 založilo dežel- no in gospejno društvo Rdečega križa za Kranjsko. Na razglednici je upodobljena ma- ti v gorenjski narodni noši, ob njej kleče pred znamenjem ob poti otroci, v ozadju je vaška domačija in dodano besedilo: »Božji sin, usmili se nas, s križa se snemi pa nas objemi,, bodi nam oče ta hudi čas!« Avtor slike je bil Peter Zmitek. Peter Zmitek je leta 1914 za Rdeči križ na- slikal še eno razglednico, ki je manj sloven- ska, vsaj številne črno-žolte zastave na njej govore o tem. Na barvni sličici so vojaki, ki odhajajo na bojišče, v ospredju, daje se- stra rdečega križa šopek rož poslavljajočemu se poročniku. Le-ta ima na ovratnih na- šivkih barve kranjskega 17. pehotnega polka. Spodaj piše: »Stoj trdno v boju kakor hrast, z orožjem si zadobi čast, obnesi se kot koren- jak, no prid nazaj časten vojščak«. V Ljubljani je bilo leta 1914 ali v začetku 1915 natisnjenih verjetno več razglednic v podporo družinam vpoklicanih vojakov — kot je natisnjeno na neki ohranjeni. Poštni žig je iz februarja 1915, razglednico je natis- nila tiskarna Maksa Hrovatina v Ljubljani. V rjavih tonih je nepodpisani avtor naslikal napad avstroogrskih dragoncev in huzarjev na ruske vojake. Napis pove, da je na sliki »kavalerijska ataka generala Dankla na Ru- se (repr. z dovoljenjem II. Glasnika)«. Med slovenske vojne razglednice v prvi svetovni vojni je mogoče uvrstiti tudi nekaj razglednic z Gasparijevimi motivi, k jih je založil V. Kovač v Ljubljani in imajo vse bistvene značilnosti Gasparijevih razglednic v skupini Vojska v slikah, na primer Pismo in Po gorah je ivje. Zato se kljub podatku o založniku ni mogoče izogniti vtisu, da gre pri teh Gasparijevih risbah za celoto z drugimi. Vsaj s stališča jezika so slovenske tudi razglednice, ki jih je na Dunaju založil komi- te za oskrbovanje vojnih grobov. Natisnjene so bile leta 1918 in zadaj oštevUčene, šlo je za vsega nekaj razglednic. Natisnjene so bile na grobnem papirju in, čeprav barvne, ne- prikupne zaradi slabih barv, tudi manj raz- širjene. Ta dunajski komite je izdajal raz- glednice tudi z napisi v drugih jezikih in so te s slovenskim besedilom — kakorkoli jih obravnavamo — slovenske samo toliko, kot pač piše zadaj: »Oficijelna poštna dopisnica pod najvišjim pokroviteljstvom njegovega ces. in kralj, apostolskega veličanstva cesarja Karla I. Komite za oskrbovanje vojnih gro- bov v Avstriji. Glavno vodstvo na Dunaju, IX/4, Canisiusgasse 10«. Tako na primer raz- glednica s številko 2 nosi naslov »Tovariš« in prikazuje vojaka ob grobu, razglednica šte- vilka 5 z naslovom »Letalčeva čast« pa zruše- no letalo z vencem v spomin letalcu. Zakaj razglednice Vojska v slikah? Za- kaj te resnično naše slovenske vojne razgled- nice? Odgovor ni preprost, ni ga mogoče strniti v enega ali dva stavka. Delno se skriva v že KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 45 Hlnko Smrekar: Stoj! Kdo tu? — Novo leto 1915 zapisanem. Razglednice so bile v duhu časa in v skladu z zanimanjem zanje. Klerikalni tisk je kot založnik prispeval svoje k celoti velikega števila avstro-nemških vojnih pro- pagandnih razglednic, ki so bile na voljo tudi pri nas, in Slovencem ponudil izdelke v slo- venskem duhu, v skladu z odnosom naših ljudi do vojne in s slovenskimi besedili. Tako je skrbel za izpodrivanje nemških razglednic. Gotovo se je založnikom zdelo vojno zlo tudi primerna priložnost za trkanje na verska ču- stva, kar potrjuje motivika. Na razglednicah s tematiko soškega bojišča je doma skrb za slovensko zemljo. Se najmanj je na vseh teh sličicah avstropatriotskega. V nekaj primerih je v skladu z vsiljivostjo avstronemških raz- glednic ponujen vladar, tudi Boroevič, 'n po- dobno. Razglednice same ne povedo ničesar o denarju, k je bil zelo pomemben motiv za tiskanje. Več je o tem v časopisnih oglasih. S popustom spodbujajo trgovce k naročanju čim večjega števila razglednic. Poudarjena je dobrodelnost tako pridobljenega denarja, na primer za v vojni oslepele vojake, ali v času soškega vojskovanja opredeljena kot skrb za goriške begunce. V katerem izmed arhivov se verjetno skrivajo tudi podatki o nakladi po- sameznih skupin Vojska v slikah. Naklade niso bile majhne, vendar je o prvi skupini Slovenec že 12. decembra 1914 zapisal, da bo kmalu razprodana in napovedal morebitni ponatis. Razglednice so bile gotovo natisnjene v nakladah po več tisoč kosov, saj je bü na pri- mer marca 1918 pri nakupu 2000 kosov po- sebej velik popust. Zakaj so dandanes redke, nekatere celo zelo redke? Odgovor je pre- prost. Tisoče in tisoče teh razglednic so svojci iz Slovenije poslali svojim vojakom na raznih bojiščih. Zelo redki vojaki so jih ohranili in Anton Koželj (?): Sirota 46 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 Maksim Gaspari: Gospod poglej, to naše so dobrave prinesli s seboj domov, večina se jih je poraz- gubila in uničila v strelskih jarkih. Manjše število razglednic je bilo poslano po domo- vini, vendar je bilo več možnosti, da so se te doma poslane razglednice tudi ohranile. Ali je zaradi pogostih nabožnih motivov sličicam mogoče očitati klerikalizem? Tovrst- na naravnanost je bila nedvomno v skladu z založnikovimi cilji, toda slovenskih vojnih razglednic iz prve svetovne vojne tudi s pri- stransko kritičnostjo ne moremo uvrstiti med drugo klerikalno propagandno blago. Kri- stus in Marija pa angel smrti so, kot so jih upodobili naši slikarji, eno samo veliko upa- nje, želja, hrepenenje po lepem, po miru, lju- bezni in svojcih, beg od krvave resničnosti na zemlji, kjer se (razen na Soči) vse med seboj brezciljno pobija in sovraži. V človeški nara- vi je hrepenenje po nečem lepem, najpogo- steje ne natanko opredeljenem upanju. Sprva so to trditev naše razglednice potrjevale z zatekanjem k Mariji, leta 1918 pa je bila na deklaracij skih razglednicah svetla Jugosla- vija tista, ki je obljubljala konec vojne, mir, vrnitev dragih, konec rekvizicij. Deklaracij- sko gibanje je slonelo na slovenskih ženah v zaledju, na tistih, ki so prej kupovale mno- žično lepe vojne razglednice in jih pošiljale možem, sinovom, bratom, fantom na fronto. Nikar tem ženam ne pripisujmo v političnem smislu veliko več kot eno samo vseobsegajo- čo željo: konec vojne. Pod tem geslom bi se jih dalo izrabiti za kakršnekoli politične cilje. Tako je na primer tudi v Rusiji Lenin dobro vedel, zakaj je ne glede na odrezane kose države potreben Dekret o miru. In še zadnje, v bistvu najpomembnejše vprašanje, ali je mogoče slovenske vojne razglednice Vojska v slikah označiti kot pro- pagandne? Odgovor je v veliki meri odvisen od razla- galca in njegovega osebnega (tudi politične- ga) odnosa do teme. Vseh sličic iz zbirke Vojska v slikah ne poznam, mogoče zato tudi ne kakšne posebno vojno hujskaške, toda po celoti teh, ki sem jih videl, in teh ni bilo malo, bi bil pri posplošujočem izrazu o »pro- pagandnosti« teh razglednic zelo previden. V primerjavi s celoto nemško-avstrijskih vojnih razglednic pa ta oznaka sploh ni pri- merna, saj se celo naše razglednice s tema- tiko soškega bojišča samo z redkimi izjema- mi približujejo bojevitosti avstro-nemških Maksim Gaspari; V boj KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 47 razglednic (zato so avtorji knjige na Dunaju ponesrečeno izmed slovenskih vojnih raz- glednic izbrali kot za nas značilno prav sličico z Radetzkim in mrtvimi bersaljerji). V celotni prvi skupini razglednic iz novem.bra 1914 je bojevitost mogoče najti samo na štirih ali pe- tih, o petnajstih razglednicah druge skupine iz decembra 1914 pa še ob tako ostrih merilih ni mogoče reči drugega, kot da so izrazito pacifistične. Božično-novoletni prizori so do- besedno polni ene same velike želje po miru. Maksim Gaspari in Hinko Smrekar sta svo- jim risbam vlila toliko protivojnega duha, da opazovalca ne morejo odvračati od drugega kot od vojne. Celo edina z navdušujočim be- sedilom »Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencev ne gane« kot risba deluje tolažeče in ne navdušujoče. Ali so umetniki razglednic Vojska v slikah zavestno in v skladu s svojim protivojnim prepričanjem vdihnili sličicam svoj odnos do vojne? Odgovarjam pritrdilno, pri Smrekarju tudi zaradi vsega^ kar vemo o njegovem odnosu do vojne, tudi zaradi nje- govih risb v snopičih, ki so tedaj izhajali pod naslovom Svetovna vojska in kjer se napis pod sliko bije s srbskim žrtvam naklonjeno podobo.^ Gaspari in Smrekar sta ustvarjala Maksim Gaspari: V slovo Maksim Gaspari: Slovenec sem tudi dobesedno protivojne slike in je zani- mivo, da je oblast dopustila v okviru skupin Vojska v slikah natis prizorov, ki niso mogli učinkovati drugače, kot da so odbijali od vojne. Večina slik, kljub uniformirancem na njih, ni imela ničesar skupnega z vojskova- njem. Mnoge so s svojo tankočutno umetniško govorico pripovedovale o zaledju, o ženi in otrocih brez moža in očeta. Ne samo, da ga ni doma, na bojišču ga čaka smrt ali je že padel. Njegova smrt ni daritev cesarju, pač pa samo bolečina domačih. Ali je založnik hotel natanko to, kar sta s svojo likovno govorico izpovedovala Gaspari in — dokler je sodeloval — Smrekar?^ O tem je težko soditi, toda če slike ne bi bile v skla- du z željami naročnika, ne bi bile natisnjene. Gotovo pa so bili povsem v skladu z željami naročnika Koželj evi nabožni prizori, ki se bi- stveno razlikujejo od Gasparijevih. Značilno je, da tudi pri Gasparijevih sličicah zvene naslovi povsem spodbudno, umetnik sam pa je dal sliki toliko svojega, da je ostalo malo skupnega z naslovom. Posrečeno je izbrana tudi večina verzov na slikah, ki verze imajo. Pri razglednicah iz časov najtršega vojskova- nja na Soči je ob Gregorčičevih verzih tudi 48 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 Maksim Gaspari: Tam na laškem griču majhen pesnikov lik. Skoraj neverjetno pa je, da so bile med sličice skupin Vojska v slikah uvrščene tudi take, ki bi jim v skladu z današnjim besednjakom in načinom raz- mišljanja gotovo pripisali »nacionalizem«. Tako so na primer oktobra 1917 izšle štiri j barvne razglednice (Gaspari: Slovenec sem. Slepec, Mornar in Koželj eva Zdrava morska zvezda), vse povsem nevojne in razglednica Slovenec sem (št. 123) z jasnim slovenskim narodnozavednim poslanstvom. Pri razglednicah Vojska v slikah ne sme- mo zanemariti dejstva, da je marca 1918 izšlo šest razglednic, ki so bile sprva prepove- dane. Čudna je bila, mar ne, »propagandna« naravnanost založnika in umetnika, ki jima je cenzura morala prepovedati celo vojne raz- glednice, ki bi naj bile propagandne. Ce teh nekaj prepovedanih odtehta tistih nekaj, ki jim lahko pripišemo odbijajoč propagandni značaj, moremo ostati pri oceni, da je bilo bistvo slovenskih vojnih razglednic v prvi svetovni vojni v vsem žalostnem, kar je pri- nesla vojna, v željah po miru, vrnitvi vojakov z bojišč in v žalosti zaradi naše zemlje, po kateri sega tujec. Boroeviča in Eugena poz- dravljamo, ker nam jo branita z našimi vo- jaki. Naš dragonec, ko odhaja na bojišče, ne prisega k pobijanju sovražnikov, naroča le: »Zena, tvoja roka skrbi za otroka, če me več nazaj ne bo...« Posebej Gasparijeve risbe so čudovite, polne mehke neverjetno občutene otožnosti, veliko manj etnografsko dodelane kot kasnejše, vendar mogoče prav zato toliko bolj občutene. Umetnik je odmislil zanj in za poslanstvo slike nepomembne po- drobnosti, med drugim mirno naslikal ročico zaklepa na puški na levi strani orožja, toda vse to je samo del tistega, kar je (spet smo pri monografiji) primerjajoč Gasparija »prej« in »kasneje« dejal nekoč že Oton Zupančič. Mrtvi, ranjeni, umirajoči, nesrečne žene in otroci, žalostni vojak, jokajoče dekle, žalost — veliko žalosti — to je resničnost »propa- Maksim Gaspari: Nevesta KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 49 gandnega« izročila slovenskih vojnih razgled- ; nie v prvi svetovni vojni. Ni bilo prav, ker i smo jih pozabili in tako porinili na breg, ka- j mor niso nikoli sodile. I OPOMBE 1. Dr. Franc Rozman: Vsak »šus« en Rus, vsak »štos« en Francoz, Naši razgledi 10. II. 1984, str. 91. — 2. Dr. Stane Mikuž: Maksim Gaspari, monografija, Mladinska knjiga 1977, — 3. Sve- tovna vojska, štirinajstdnevnik v Ljubljani. Se- šitki od 1 do 4 izšli leta 1914, sešitki od 5 do 18 leta 1915. Svetovno vojsko je urejal Ivan Pod- lesnik, založila Katoliška bukvama v Ljubljani, odgovorni urednik je bil Ludovik Tomažič. Sko- raj gotovo je Hinko Smrekar mislil na ilustra- cije v tej publikaciji, ko je v svoji knjigi Hen- rik Smrekar — črnovojnik zapisal, da je »že pred vpoklicem k vojakom izdelal po naročilu Katoliške bukvarne v Ljubljani vojne risbe ta- ko groznega značaja, da so naročitelji preble- devali od strahu, češ, da vojna vendarle ne mo- re biti tako strašna«. Smrekarjeve ilustracije v snopičih Svetovna vojska še zdaleč niso bile vojno navdušujoče, nekatere z izrazito naklo- njenostjo do srbskih in črnogorskih ljudi, ki jih je prizadelo vojno gorje. Nekaj karikatur, ki jih je objavil v drugem snopiču, smeši navidez- no rusko in srbsko miroljubnost. — 4. Po pod- pisih in začetnicah sodeč je mogoče ugotoviti, da so bili avtorji sličic Vojska v slikah Maksim Gaspari, Hinko Smrekar, Anton Koželj in Ivan Vavpotič. Pri posameznih slikah je o avtorstvu težko soditi; na primer o podpisu H. V., o av- torju skoraj nemško značilnega prizora z vojaki v predbojni ekstazi, toda del slike so verzi iz naše slovenske Naprej zastava slave. Slikar H. V. je bil verjetno Valntin Hodnik. O likovno umetniški ravni podob naj sodijo umetnostni zgodovinarji, izpovedno pa je bil gotovo najmočnejši Maksim Gaspari in ob njem z nereligioznimi prizori Anton Koželj ter z ne- katerima Ivan Vavpetič.