370 Fr. Ks. Meško: Na potovanju. Oh, ko bi mu bilo dano! Naj bi prišel nocoj, da ubrani dom svojim otrokom in potem požene Stempiharja kam v deveto deželo! Uh, zebe me!" „0, dobro bi bilo!" „Veš, jaz se kar bojim . . . Cesar si je človek najmanj v s vesti, to naredi." „Stari je bil tič, pa še senca ne sinu!" „0, ne, ne! . . . Ta ti zna! Ce bolj ljudi dere, bolj silijo vanj!" „0h, le kaj še pride! Tako ti rečem: s Stempiharjem ni zdravo zobati črešenj; zameriti se mu pa tudi ne kaže." „0, ne, ne! Jaz pustim gostilno, da se mu še bolj ne zamerim! — Uh, zebe, zebe!" Razšla sta se v strahu za- svojo kožo. Kadunjčevi otroci so pili vino, jedli kruh in hvalili Boga, ker jim je dal tako dobrega variha, kateri jim ohrani domačijo ter da še vina in kruha. (Dalje.) Na potovanju. L Odhod. Počasi . . . počasi... Nad vlakom Belkasti dim se vije —, Zaspano čez daljnje hribe Solnce jutranje sije ... Hitreje . . . hitreje ... Ob progi Drava počasi vali se; Med drevjem cvetočim tu tamkaj Kmetiška koča beli se. Po tratah, livadah se rosa Liki demanti leskece, Kot solza v očesu nedolžnem V solnčnih pramenih trepeče , Ob oknu tam v kotu kupeja Mlad sopotnik dremlje — I meni dušo zaspanost Z mehkim ovojem objemlje . . Pomika vlak dalje se, dalje, Jednozvočno drdraje; — A misli moje sen čara V daljnje, daljnje kraje . . . II. Pred Jelačičevim spomenikom. Zagreb. Hod me je zmučil. — „Ustavim Tukaj na trgu za hip se!" Pred mano v sinje ozračje Prekrasen vzdiguje kip se . . . ,Jelačič!" — Tiho, spoštljivo Z glave klobuk si snel sem. Zamaknjen . . . dolgo in dolgo V visoko soho strmel sem . . . Slike iz dobe pretekle Vstajale so mi v duši: — In zrl sem, kako sovražnik Domovje hrvatsko ruši. Zrl sem ponosne junake . . . V zraku vihrajo zastave, In banov bliska meč se, Ori spev čez širne dobrave: ,Još Hrvatska ni propala —-------." Leta teko . . . Junake Smrti je tema zastrla, Prostost — s krvjo priborjeno — Sovražna je sila zatrla . . . v,Jelačič! — Mrtev?" . . . Glej, v kipu Čudno življenje diha . . . „Li vidiš, ban, da tvoj narod Pod jarmom okrutnim vzdiha . . .?" Vzdrami, oživi se, bane, Meč tvoj naj zopet zabliskne — In src tisočero junaških Navdušeno zopet zavriskne: ,Još Hrvatska ni propala . . .!" F. S. Finšgar: Med cvetjem cvet. 371 III. V kupeju. „Li Magjar?" - - „„Nikakor!"" - - „Ne? . . . Čudo! Prisežem, da sin ste magnata!" „„Ne!"" — „Nemec?" . . . „„Nikakor!"" . . . „Hrvatli?" „,,Po krvi s Hrvatom sva brata!"" .. . In dalje je tekel pogovor,— A veste, jaz bil že zaspan sem: Peš hodil po zagrebških potih Po ulicah živih ves dan sem. No, nekaj sem vendar govoril, Se več govoričila Vi ste, Vi zrla ste v me — jaz skoz okno Zrl v drevja obcestnega listje. Govorila o svojem ste domu, O mladostnih blestecih ste nadah, Govorila o burnem življenju. Govorila o njega nasladah. Govorila o mehkem obrazu, O črni ste moji obleki, S pomilovanjem o meni, O „najnesrečnejšem človeki!" In to sva in ono kramljala, Zveneče se vmes se smejala — V spomin pri ločitvi ste šopek Duhtečih vijolic mi dala. Pardon, milostljiva! — Vaš šopek Pozneje drugod sem porabil; Obraz Vaš mamljivi magjarski Pa srečno sem zopet pozabil! . . . Fr. Ks. Meško. Med cvetjem cvet Na okno se zazrlo je oko, Vzdrhtelo je tedaj srce, Na okno in njegovo cvetje, Ko zrl sem ta detinska lica. Ki tam brezskrbno in gorko In sklepi v duši dozore, Za zimo našlo je zavetje. Da to najlepša je cvetica. Tedaj med cvete jasnih lic Iz srca pa privrel je vzdih, Ljubko priklije krasna roža. Za cvet molitve vzdihljaj svete: Pred njo izginja kras sestric, „Varuj nebo" ga časov zlih, Ki ona jih goji in boža. Varuj skrbno to angel-dete!" F. S. Finšgar. 24- Fr. Ks. Meško: Na potovanju. 435 Oni dve pa sta gledali strme nje početje, in Gusta se je jela jeziti: „Ne brij norcev in povej, kaj je prav za prav!" In Vida se je postavila pred njo: „Da, vidiš, draga Gustica: Sam je odšel, Sam. Slišala sem, ko si je pri blagajni kupil vozni listek na Dunaj, in videla, ko je splezal v kupej tretjega razreda za tistim krivonosim Držanom, ki tudi tam po dunajski univerzi študira tiste kljukaste paragrafe in se pripravlja za sveti poklic odvetniški. — Oh, povem ti: tako drzno se mi je smejal iz tistega kupejskega okna, da bi mu bila naj-rajša pokazala osle — tej nesnagi nehvaležni. — Pa kako je stezal in obračal tisti dolgi, ozki vrat: menda bi bil rad še tebe videl, saj si ga ti vedno imela pod svojim posebnim varstvom." In Vida se je malo hudobno zasmejala ter ostro opazovala Gusto, kateri je rudelo lice — od jeze ali kali? — Vera pa je skomizgnila z ramami ter vskliknila: „Skoda, vsi gred6! — ,Bridka sablja' je tudi prestavljen!" Vida ji je nagajala: „Ha, ha! Verica, kaj si res zaljubljena v tisto trslico suho? — Saj je ravno tak kot njegova sablja, o kateri se čudim, da je še ni razbil, ker tako neusmiljeno maha ž njo po tlaku." „No, no, le tiho bodi; kakor bi ne vedela, kako ti tisto nagizdano in nališpano človeče ugaja, ki vedno postaja pod našimi okni", branila se je Vera. Le Gusta je bila tiha, izgubila se je iz sobe, da oni dve nista zapazili, in šla na vrt, kjer je zamišljeno sela na klopicico in polglasno mrmrala pred-se: „Ta Sam, ta Sam! — Kako-li, da je odšel?" In bolj tiho je pristavila: ,Skoda!" (Konec.) Na potovanju. IV. Cigan. Zagreb. Enkrat še z umetniško roko Po strunah drgni zvenečih, Srca in duše občutke Izlij v glasovih kipečih! Začel je . . . Kipijo glasovi Iz gosli živeje, burneje; Drvi lok čez strune napete Čim delj strastneje . . . strastneje Kako se bliska ognjeno Veliko črno oko ti! Li vodi kak angel, li demon Z močjo nadnaravno roko ti? Glasi zdaj se pesem vriskaje — Zdaj v smrtnih bolestih trepeče — Zdaj plač obupa je grozni — Molitev zdaj tihe je sreče. To deve nedolžne šepet je — Za dragim je to koprnenje — Zavržene zdaj je ljubezni Ganljivo, pretresno ihtenje . .. Aj — zdaj zaigraj še nam pesem V proslavo slavne očine, Zapoj nam o trdem jarmu, Ki tlači hrvaške sine! — Ne maraš? — Neznana ti sužnost? In ljubav do doma neznana? — Res, prosta je tvoja umetnost, Ves svet — ti očina prostrana . . . Fr. Ks. Meško. 28»