Leto X., št. 16 (»jutro« st. ssa
aprila
Cena 2 Din
Upravuistvo ^juoijanti Kjialijeva 6
—	Telefon St 3122 3123, 3124, 3125 3126.
Inseratni oddeiek: LJubljana. Selen-Durgova uL — Tel 3492 tn 2492. Podružnica Maribor Grajski trg 7.
Telefon St 2455. Podružnica Ceiie Kocenova ulica 2.
—	Telefon St 190. Podružnica Jesenice: Pr) kolodvoru
St 100.
Podružnica Novo mesto: Ljubljanska
cesta št 42. Podružnica rmovlle: v hiSi dr Baum-»artnpria
PONEDELJSKA IZDAJA
Uredništvo:
Ljubljana. Knafljeva ul. 5. Telefon St 3122. 3123 3124. 3125 in 3126. Ponedeljska izdaja »Jutra« izhaja vsak ponedeljek zjutraj. — Naroča se posebej in velja po pošti prejemana Din 4,- po raznašal« cih dostavljena Din 5.- mesečno.
Maribor Grajski trg št. 7. Telefon št 2455.
Celje. Strossmayerjeva uL L Tel. 68.
Rokopisi se ne vračajo. — Oglasi po tarifu.
Silen vtis Rooseuelfouega pozlua
Rooseveltova poslanica Hitlerju in Mussoliniju je povzročila olajšanje zlasti v malih državah, ker pričakujejo, da njegove pobude za znosno mednarodno sožitje ne bodo kratkomalo odklonjane
Pariz, 16. aprila, br. Rooseveltova poslanica Hitlerju in Mussoliniju je napravila po vsem svetu izredno globok vtis. Posebno v malih državah so se narodi oddahnili od strašnega pritiska skrbi za bližnji razvoj dogodkov v Evropi. V vseh evropskih glavnih mestih zatrjujejo, da je izvršil Roose-velt izredno pomemben državniški korak in da se ni bal postaviti na tehtnico svoj osebni prestiž kakor tudi prestiž svoje države. V Ženevi sodijo, da je Rooseveltov korak odločilen za nadaljnjo ohranitev miru. V Haagu in Bruslju naglašajo, da pomeni Rooseveltova poslanica pričetek nove dobe dolgega miru, ker ni mogoče verjeti, da bi Hitler in Mussolini Rooseveltov
poziv kratkomalo zavrnila, ko se jima j vendar v smislu Hitlerjevih izjav na seji državnega zbora 30. januarja t. 1. ponujajo vse one možnosti gospodarskega razvoja, zaradi.katerih si je treba glede na nemška in italijanska zatrdila sama razlagati zadnje dogoke
Tudi v gospodarskih krogih je Rooseveltova posianica napravila najugodnejši vtis. Že včerai opoldne je nastala na newyorški pa tudi na drugih ameriških borzah velika hausse. Enak pojav je nastal v Londonu, Parizu in Amsterdamu, čeprav so zvedeli za vsebino Rooseveltove poslanice državnikom totalitarnih velesil šele tik pred zaključitvijo borze.
Rooseveltova pot do miru
Pariz, 16. aprila, br. »Pariš Soir« je danes objavil izčrpno poročilo svojega posebnega poročevalca o vtisu, ki ga je napravila Rooseveltova pobuda v Zedinjenih državah in o njenih učinkih. V Evropi je težko razumeti pravi poročevalec, koliko poguma je bilo treba Rooseveltu za ta njegov korak. Dan za dnem ga v senatu napadajo, češ, da ščuva ameriški narod v vojno da si hoče obnoviti svojo popularnost s tem, da požene ameriški narod v katastrofo, katere vzroki se prav za prav Američanov nič ne tičejo. Ni dvoma, pripominja poročevalec, da ravnajo opozicijo-nalci v senatu po čisto določenih navodilih in za težak denar, toda Roosevelt ve, kaj vse je postavil v igro, da bi rešil mir. Milijoni Američanov so še vedno prepričani, da mo^a, Amerika ostati izolirana, Roosevelt pa se je že odločil, Koosevelt je sedaj vezan z Ameriko vred.
Prav v njegovi poslanici se je pokazala vsa njegova politična spretnost. Roosevelt dobro ve, da hoče država mir. Ponudil ga je Hitlerju in Mussoliniju. Roosevelt tudi ve, kaj ima spričo dogodkov po Monako-vu pričakovati od Nemčije in Italije glede na to poslanieo, toda sedaj bo lahko stopil pred senat in opoziciji dejal: Storil sem vse, kar je sploh mogoče. Naša je sedaj naloga, da sodite, kdo je napadalec. Roosevelt se v resnici nikoli ni odmaknil od svojega prepričanja in svojega programa. V resnici hoče, da bi Zedinjene države preprečile vojno. Roosevelt dobro ve, da je edino sredstvo za dosego tega cilja mobilizacija vseh ameriških nacionalnih sil. Zanj je tudi jasno, da je mogoče mir rešiti le na ta način, če Zedinjene države podpro Francijo in Anglijo. Sedaj je nastopil trenutek, ko je treba 130 milijonov Američanov, predvsem pa ono poiovico, ki živj in se duševno razvija v zapadni aferi ameriškega kontinenta, prepričati, da grozi posredno tudi Ameriki nevarnost, že več let si Roosevelt prizadeva, da bi vzgojil svoj narod. Zastavil si je veliko in tudi ne-
varno nalogo, toda Roosevelt zaupa vase in zato je tudi objavil svoje pogoje in s/oj j mirovni ultimat.
Chamberlainovi razgovori s kraljem Jurijem
London, 16. aprua. bi. Min. predsednik Neville Chamberlain je že v petek zvečer prispel v Chequers. kjer je prebil ves včerajšnji dan. Davi se je odpeljal v VVindsor, kjer je bil do večera gost angleškega kralja, s katerim je imel dva daljša razgovora. Kakor zatrjujejo, sta razpravljala v prvi vrsti o oportunosti potovanja kralja in kraljice v Ameriko. V londonskih odgo-j vornih krogih se je namreč pojavilo mne-; nje, da bi spričo sedanjega mednarodnega političnega položaja ne bilo primerno, če bi kralj zapustil svoje domovino, pripra-| ve za obisk v Ameriki in Kanadi pa so že i toliko napredovale, da bi ga b lo skoro nemogoče odgoditi, pa tudi v političnem pogledu bi taka odgoditev izzvala samo veliko vznemirjenje.
Ameriški poslanik pri angleškem kralju
i London, 16. aprua AA. Ameriški posla-; nik Kenedy je snoči govoril z angleškim kraljem o Rooseveltovi poslanici. Kakor znano, je poslanik Kenedy gost angleške -I ga kralja v VVindsorskem gradu.
Mnenje Kanade
Ottavva, 16. aprila AA. (Havas) V okolici vlade so z navdušenjem sprejeli Roo-seveltovo pebudo. ki jo poveličujejo brez pridržkov V predlogu Hitlerju in Mussoliniju ne vidijo samo žarka upanja temveč tudi plemenit in zelo vešč akt Če bi Nemč'ji in Italija odklorvli dis^u^ij-i. ali postavili nemogoče pogoje za mirovno konferenco, bo javno mnenje vseh drž^v. ki niso totalitarne. pn=»hno pa ameriških držav, stvarno proti njima.
Prvi nemški odgovor
Berlin, 16. aprila. AA. (DNB). Predsednik Zedinjenih držav je poslal brzojavko kaneerlarju Hitlerju in šefu italijanske vlade Mussoliniju, v kateri je vprašanje, ali bi bila pripravljena zagotoviti, da nemške in italijanske sile ne bodo izvršile napada na razne evropske in izvenevropske države. Roosevelt predlaga, naj bi to zagotovilo veljalo vsaj 10 let, za isti čas pa predlaga, da se olajša mednarodna trgovina. da bi se vsakemu narodu nudila mož. nost kupovati potrebne surovine, na mednarodnih tržiščih pod enakimi pogoji. Korespondenca »Der deutsche Dienst« piše glede na to brzojavko:
Predstavljati se po propagandi mržnje za apostola miru, je postopek, na katerega nismo naleteli prvič pri predsedniku Zedinjenih držav Izrazi, ki so v tej poslanici, nam niso neznani. Nasprotno jih celo zelo dobro poznamo. Odgovornost napram človečanstvu je znana. Mednarodna konferenca, ki bi narodom prinesla pravico in mir, je zopet v ospredju. Roosevelt igra vlogo novega VVilsona z največjo logiko. Vrniti hoče srečo svetu, ko ga je do-vedel do strahovanja, vzpostaviti hoče mir, ko je ustvaril eno izmed najstrašnejših voj nih psihoz. Roosevelt veruje, da se lahko posluži sličrega postopka, da bi odvrnil pozornost od propagande mržnje, ki jo izvršujejo demokracije, in da bi izbrisal re-perkusije politike obkoljevanja, ker pa smo že imeli priliko, da preizkusimo, kam vodi zaupanje v poslanice predsednika Zedinjenih držav nam svet ne bo smel šteti za zlo. če bomo ostali zelo nezaupni nasproti političnim pobudam te vrste, ki nam prihajajo z one strani Oceana. Nemški narod zelo dobro uvideva, v kako tragičen položaj se lahko potegne velik narod s pomočjo mednarodnih konferenc in če obrambo svojih življenjskih interesov poveri branilcem kake abstraktne teorije pravice. Problemi takega obsega se ne morejo razpravljati niti se ne more o njih govoriti samo s pravnega stališča. Svet ni zgradba šolsko kombiniranih sistemov ideoloških vlad in dozdevnih dobrotnikov človečanstva. Svet obstoji iz narodov, sposobnih ali nesposobnih za življenje. Močni narodi nočejo, da bi živeli na milost
Tukajšnji politični krogi splošno sodijo, da bo Nemčija zavze!a glede Rooseveltove poslanice odiofno negativno stališče. O tem priča tud; že današnji tisk. Nemška vlada je po informacijah iz omenjenih 'crogo\- mnenja, da ii spričo stališča, ki ga je zavzela v tisku, niti ni treba for. maino odgovoriti na R°osevelt°vo poslanico. Morda bo Hitler odgovori! na njo čez nekaj časa, ko se bodo okoliščine razvile zopet nek°likc njemu v prid.
Goringova posvetovanja z Mussolinijem
Rim, 16. aprila, br. Maršal Goring se je včeraj po seji poslanske zbornice, ki ji je prisostvoval, umaknil za dve uri v palačo
na trgu Esedra, ki mu jo jc dala na razpolago italijanska vlada ob 19. pa se je pripeljal v Beneško palačo, kjer je imel prvi daljši razgovor z min. predsednikom Mus-solinijem. Razgovoru je prisostvoval zunanji minister Ciano. Snoči je nato Mussolini priredil v Beneški palači na čast Gorin-gu in njegovi soprogi večerjo, ki so se je udeležili tudi zunanji minister Ciano, nem. ški poslanik, več ministrov in podtajnikov. Goringovo spremstvo in člani nemškega veleposlaništva.
Razgovori maršala Goiinga z italijanskimi državniki so se danes nadaljevali. Opoldne je zunanji minister Ciano priredil Goringu svečan obed v Oficirskem domu, zvečer pa je bil v palači Chigi velik sprejem.
Izročitev albanske krone
Italijanskemu kralju
Odgovor kralja Viktorja Emanuela albanski delegaciji
Rim, 16. apr. br. Dopoldne je albanska delegacija pod vodstvom novega min. predsednika Verlazija izročila italijanskemu kralju albansko krono. Kralj Viktor Emanuel III. je ponujeno krono sprejel.
Svečanost je bila v prestolni dvorani dvora na Kvirinalu. Kralj je sprejel albansko delegacijo na prestolu, obdan od dvornih osebnosti, članov vlade in najvišjih dosto;anstvenikov Albanski min predsednik Verlazi mu je v nagovoru v imenu albanskega naroda prisegel zvestobo ter ponudil albansko k^ono. simbol albanskega edmstva in tradicij Skenderbega.
Italijanski kralj jc v zahvali izjavil, da
ustreza želji albanskega naroda in sprejema albansko krono, ki mu je bila ponu-dena. Usoda Albanije je odslej neločljivo zvezana z usodo Italije. Italija bo izpolnila jamstva, ki jih je dala albanskemu narodu. Skrbela bo za red in mir v kraljevini Albaniji, pospeševala njen gospodarski in kulturni napredek ter zastavila vse svoje sile za obrambo skupnih mej.
Albanska delegacija je nato zapustila dvorano. Tudi kralj je po kratkem razgovoru s člani vlade v spremstvu kraljice, dvornih dam in ostalega spremstva odšel. Pred Kvirinalom je množica albanski delegaciji priredila ovacije.
in nemilost tujih interesov, temveč hočejo ostati gospodarji svoje lastne usode. Predsednik Roosevelt je v svoji poslanici predvsem pozabil na sedaj najznačilnejši problem in sicer na borbo, velike koncepcije konstruktivnega življenja proti rušečim mednarodnim silam, ki hočejo miroljubne narode pognati v krvavi pokol in ki hočejo na ta način omajajati red na svetu. Trajna harmonija v mednarodnih odnoša-jih se ne bo mogla ustvariti, dokler obstojajo rušeče sile, dokler se more nered kriti in konsolidirati pod zaščito kake države. Ne more biti ustvarljiv nov red s pomočjo konferenc, dokler se boljševizem na svetu smatra kot upravičen za enake pravice v mednarodnem političnem življenju. Smatrati moramo za prefinjen manever, če se od nas zahteva, naj obVjubimo, da bomo vzdrževali mir sredi sveta ki je prepravljen z bojno propagando in v času, ko državniki velikih demokracij izjavljajo, da ni osnovnih nasprotij med demokracijami in rušilnim boljševizmom. To bi pomenilo, da bi se v bodoče boljševizmu dale proste roke za njegove pobude in njegove zločinske načrte. Roosevelt je poslal svojo poslanico na napačen naslov. Nemški narod je postal močnejši in uspehi, katere je dosegel Wilson s pomočjo istega postopka, se ne bodo več ponovili.
Hitlerjeva posvetovanja v Monakovu
0
M°naFovo, 16 aprila, br. čim je bil Hitler prejel Rooseveltovo poslanico, je včeraj takoj zapustil Obersalzberg in ?e podal v Monakovo, kjer sta ga že čakala zunanji minister Ribbentrop in načslnik nemškega tiskevnega urada Dietrich. V popoldanski burah so se pripeljali z letali v Monakovo tudi Hess, general Keitel in še nekateri drugi vodilni nemški generali. Posvetovanja in razgovori o poslanici so trajali ves večer. R:bbentrop je čestokrat zapustil posvetvalmco in se je ponovno telefonsko razgovarjal s Cianom. Tudi , Hitler je imel daljši razgovor z Mussolinijem.
tov odhod v Berlin
Iz Nemčije bo odpotoval v zapadne evropske
države
Bukarešta, 16. aprila, br Rumunski zunanji minister Gafencu je danes odp .toval na svoje krožno potovanje po srednji in zapadni Evropi. Ob 13.20 se je z brzim vlakom odpeljal iz Bukarešte proti Budimpešti. Prva njegova pot bo obisk v Berlinu. Ribbentrop ga je povabil tia za dva dni Ka' or zatrjujejo bodo berlinski razgovori odločilni za nadaljnje rumnns''o zadržanje. Rumunija je sicer spr-jela angleška in francoska jamstva z velPim navdušenjem. sedaj pa gre za to, ali naj se od'o?i po poljskem zgledu za sVlenitev vojfšfre pofo«"«' 7 o'">i"s,ran«'|-inii obveznostmi z Anglijo in Francijo. Nedvomno
bo nemška diplomacija podvzela vse, da predeči rumunskemu zunanjemu ministru usodnost take odločitve, verjetno pa je, da v Berlinu še ne bo izrečena zadnja beseda. Iz Berlina namerava namreč Gafencu oditi v Bruselj. London in v Pariz. Kakor za*rjnjejo. se bo ra novratku v Bukarešto tisfavil tudi v Italiji.
V spremstvu Gafenca so nemški poslanik Fabrieius. pomočnik šefa protokola Cru cescu in oba šefa kabineta zunanjega ministra. Gafenca so spremili na kolodvor predsedmk vlade Calmescu. poslaniki Poljske, Jugoslavije, Turčije in Španije.
Predsednik vlade
msd slovenskimi novinarji
Včeraj je bil v Celju občni zbor stanovske organizacije slovenskih novinarjev
Celje, 16 aprila
V lepi savinjski prestolnici, v starem Celju so se danes zbrali slovenski novinarji, da po ože obračun svojega stanovskega udejstvovanja v preteklem letu. Gostom v pozdrav so izobesili državne zastave na mestnem poglavarstvu, kjer je bilo zborovanje novinarjev, in na hotelu »Evropi«, kjer so imeli po zboru skupno kosilo.
Ob 10.30 se je pričel v klubski sobi mestnega magistrata občni zbor zadruge »Novinarski dom«, ki ga je vodil njen načelnik g. Saša Zeleznikar. Po oorrč:lih funkcijonarjev je bil izvoljen dosedanji upravni odbor.
Uro kasneje je bil v okusno okrašeni dvorani mesenega poglavarstva otvorjen letni občni zbor ljubljanske sekcije Jugo-slov. novinarskega udruženja. Osebno navzočih in po nooblastilih zastopanih je bilo 65 rednih članov. Predsednik sekcije Stanko Virant je ob otvoritvi pozdravil navzoče zastopnike celi^kih oblasti in ustanov, župana dr. Vorš;ča, srbskega načelnika dr. 7ob^a. poveTjni^a 39 p-šo polkovnika M!hailov:ča. predsednika okrožnega scd;šča dr. Vidoviča ter zast°pn-'ka drž realne g!m"anje prof. dr St-mška, mag. direktorja Šubica !n policijskega komisarja Velkavrha Z občnega zbora sta bili postni uda™octni bmiavki Nj Vel. kralju Petrn II., Ni Vis knem-namestni-ku Pavlu ter pozdravne brzojavke ored-sedn:ku vlade Dra«:š! Cv°tknviču. banu dr. Natlačenu. ljubljanskemu žunanu dr Adlešiču. mariborskemu žunanu dr Juva-nu. nred^dniku M^ribor-sk^a t°dna dr Liro1d'i ter zagrebški sekciji .TNTT. ki je imela d-""0"* istočasno svni oben? "bor v
7qcfrobu MM	ob*n»era /born ip
t^di bi—o^a,'rni nn^r^v sekHje in ni°nega oredsadn'§tva Predsednik Virant se je nato spomnil lani umrlih članov ter podal predsedniško po-
slovno poročilo Sledila so poročila tajnika, blagajnika in drugih funkcij onarjev, nakar je bila odboru podana razrešnica. Pri volitvah je bil izvoljen v glavnem dosedanji odbor s predsednikom Stankom Virantom na čelu.
Ob 14. je celjska mestna občina priredila novinarjem kosilo v vrtni dvorani hotela »Evrope«. Med kosilom so prišli k novinarjem najprej predsednik senata dr. Korošec, ki je sam redni član ljubljanske sekcije JNU, za njim pa predsednik vlade Dragiša Cvetkovič, prometni minister dr. Spaho in ban dr. Natlačen. Vsi so bili od zbranih novinarjev sprejeti s toplimi ova-cijami. Ostali so v družbi novinarjev ves čas kosila. Celjski župan dr. Voršič je pozdravil visoke goste in zbrane novinarje ka terim se ie zahvalil, ker so si izbrali za svoj letošnji občni zbor ravno Celje. Prosil jih je, naj nadaljujejo svoje delo za napredek in okrepitev naroda in domovine.
Predsednik ljubljanske sekcije JNU Virant je toplo pozdravil predsedn:ka vlade g. Cvetkoviča in omenil da mu je obljubil, da mu bodo novinarji danes prizanesli z vsakim vprašavanjem in prošnjami, ker hočejo spoštovati nedeljski počitek. Zahvalil se mu je za veliko uslugo, ki jo je napravil novinarjem z uveljavljenjem novinarske uredbe o pokojninskem zavarovanju novinarjev. Prosil ga je, naj ohrani novinarski organizaciji še nadalje svojo naklonjenost.
En?ko toplo je pozdravil predsednika senata dr. Korošca, ki ne zamudi nebene prilike, da ne bi pokazal svojih tesnih zvez z novinarstvom, iz katerega jc tudi sam izšel. Nato je pozdravil piometnega ministra dr. Spaha, o katerem je šaljivo pripomnil, da se novinarji sicer vsako i leto kregajo z njim zaradi novinarskih železniških legitimacij, pa ga kljub temu čislajo in imajo radi. Pozdravil je nato bana dr. Natlačena, ki je vedno kazal za j slovenske novinarje polno razumevanja in j
veliko naklonjenost. Končal je svoj govor z zahvalo mestu Celju in njegovemu županu ter z željo, da bi slovensko in jugo. goslovensko Celje čim lepše prospevalo tudi v bodočo.
Viharno pozdravljen se je oglasil nato predsednik vlade Cvetkovič. Rekel je, da ja z veseljem izrabil priliko, ko je čul, da so v Celju, kr.mor je slučajno danes prišel, zbrani slovenski novinarji, in da je zelo rad prišel v njihovo sredo. Poudaril je. da ga vežejo na novinarstvo že stare vezi. Bil je sam mnogo let novinar po peklicu in iz ljubezni. Pozneje se je kot minister za .socialno politiko in narodno zdravje še tesneje seznanil z novinarskimi problemi, ko je študiral vprašanje pokojninskega zavarovanja novinarjev. Srečen je, da je lahko to vprašanje ugodno rešil. Zelo dobro pozna važnost in naloge novinarstva. Tisk mora biti objektiven in ne sme biti pristranski. Služiti mora javnim interesom, interesom naroda in države. Dobro pozna ogromno vlogo, ki jo pri tisku igrajo poklicni novinarji, kajti oni so tisti, ki dajo tisku svoj pečat. Zato je potrebno, da so poklicni novinarji, ako naj bodo re.s objektivni in nepristranski, tudi materialno tako osigurani, da jim vsakdanje skrbi ne kalijo pogledov v življenje Zlasti je potrebno, da so rešeni skrbi, kaj bo z njimi na stara leta. Zato se je z vsemi silami zavzel za starostno preskrbo novinarjev in pričakuje sedaj, ko je ta naloga rešena, da se bodo novinarji s pedvojeno vnemo posvetili delu za narodno in državno skupnost. Zelo prijetno se počuti vedno, kadar je med novinarji, saj se počuti med njimi kot tovariš. Tudi novinarji na.j vedno v njem gledajo svojega sodelavca in svojega prijatelja.
Predsednik Virant se je v kratkih besedah toplo zahvalil predsedniku vlade za njegove besede ter izrekel iskreno željo, naj bi bilo srečno in uspešno važno delo, ki ga opravlja prav te dni v Zagrebu.
Ob iskrenih ovacijah vse dvorane Je predsednik vlade s svojimi spremljevalci po prisrčnem slovesu odšel in se je odpeljal iz Celja. Popoldne so se novinarji z avtobusom celjske mestne občine odpeljali na izlet v Savinjsko dolino ter obiskali lepo in veliko vas v osrčju aolne Gomilsko. Zvečer so se vrnili v Celje in z vlaki odpeljali na svoje domove.
Umik španskih čet pri Gibraltarju
London, 16. aprila, br. Po informacijah agencije Reuter so se španske čete, ki so se zbirale v neposredni bližini Gibraltarja, pričele umikati proti zapadu. Španci očitno niso pričakovali, da bodo Angleži reagirali in pričeli takoj graditi utrdbe na vsej severni strani Gibraltarja in ojačeva-ti svojo posadko. Španci so se umaknili v okolico Ronde, kjer so se utaborili.
Grška zahvala Veliki Britaniji
Atene, ir>. aprila. AA- Predsednik grške vlade Metaxas je včeraj povabil k sebi zastopnika Anglije in mu izrazil globoko hvaležnost grške vlade za izjave, katere je podal o Grčiji predsednik angleške vlade Chamberlain v angleški poslanski zbornici. Metaxas je naprosil angleškega poslanika, da sporoči to zahvalo angleški vladi. Pristavil je, da je grška vlada sprejela Chambeilainove izjave z zadovoljstvom, ki ga čuti tudi ves grški narod.
Grški listi poudarjajo staro grško angleško prijateljstvo, ki se je že neštetokrat izkazalo. Tako piše list >;Katimeri-nic: Nismo dvomili, da ne bi vlada veL kih narodov priznala nedotakljive pravice Grčije. Zalivala, ki jo je predsednik vlade Metaxas izrekel angleškemu poslaniku, izraža najtopleje in najprisičneje najčistejša čustva grškega naroda.
Slične komentarje objavljajo tudi .Elef. teron Vima« in drugi grški listi.
Papeževa poslanica španskemu narodu
Vatikan, 16. aprila, br. Papež Pij XII. je imel dopoldne ob 11. po radiu govor, v katerem je sporočil svojo mirovno poslanico španskemu narodu. V početku je izrazil željo, da bi španski narod užival svoj mir tako, da bi si v njegovem okviru zagotovil svoj red, svojo čast in svoje blagostanje, v duhu tega miru naj bi se Španija razvijala in postala zopet velika, zaradi veličine svojega naroda in svojega katoliškega verskega prepričanja. Pozval je duhovščino, naj pouči vse spance o načelih sccialne pravičnosti, kakor izhajajo iz verskih naukov, da bi se na njihovi osnovi ustvaril nov sistem miru v Španiji.
Justifikacija španskega republikanskega generala
Barcelona, 16. aprila, br. Tukajšnje vojaško sodišče je včeraj obsodilo na smrt bivšega republikanskega generala Rolana. Proces je trajal od 10. do 13. Obtožili so ga, da je s svojim postopanjem preprečil, da se ni Barcelona že od vsega početka pridružila nacionalistom. Njegova povelja in ostali ukrepi so omogočili odpor barcelonskih republikancev, proti Francu. Gene. ral Rolan je bil davi ustreljen.
General Miaja v Parizu
Puriz, 16. aprila. AA. Bivši pcveljnik španske republikanske vojske general Miaja je prispel ob 8.25 iz Marseilla v spremstvu svojega nečaka v Pariz. Generala Miajo so sprejeli na kolodvoru mnogi osebni prijatelji.
Mariborska Zveza kulturnih društev in !tfeno delo ob meji
Poročil^ na občnem zbcru so pokazala marljivost ce važne prosvetne organizacije
Maribor, 16. aprila
Zveza kulturnih društev v Mariboru vrši ob naš; meji med narodom pomembno prosvetno nalogo To delo je zlasti v naši dobi neprecenljive važnosti. Marljivi obmejna prosvetni pionirji so se zbrali danes dopoldne v mali dvorani Narodnega doma k rednemu občnemu zboru zveze, ki je v pretekli poslovni dobi opravila mnogo dela, saj je v zvezi, ki obsega ozemlje bivše mariborske oblasti, včlanjenih 313 društev, ki imajo- skupno okoli 20.000 članov. Od včlanjenih društev je največ sokolskih, to je 101. Knjižnic je 31, čitalnic, prosvet.' nih izobraževalnih društev 38, pevskih društev 14, dramskih društev in odrov 11, gasilskih čet 18, godbenih društev 6. narod-noobrambnih 25, dobrodelnih 13, športnih 6, stanovskostrokovnih 43, raznih drugih društev 7. Svoje knjižnice ima 240 društev z najmanj 80.000 knjigami. 15 do 20 društev ima svoje lutkovne odre. Lutkovnih predstav so imeli ti odri 120. 63 društev ima svoje gledališke odre. Vsi odri so imeli 260 gledaliških predstav. 15 društev ima lastne godbe, ki so 152 krat nastopile, 16 društev ima svoje tamburaške zbore (57 nastopov), 29 društev pa svoje pevske zbore (120 pevskih nastopov). 72 društev je imelo 422 predavanj. Vrednost nepremičnin vseh včlanjenih društev znaša 5,071.000 dinarjev, vrednost premičnin pa 1,901.230 dinarjev, čisto premoženje 132 društev znaša 5,822.810 dinarjev.
Marljivo so delovali tudi odseki, in sicer knjižničarski, predavateljski, dramski in odsek za kino in radio. Knjižničarski odsek je ustanovil lani dve novi knjižnici: v Lendavi tn v Razvanju. Zveza ima 90 knjižnic s 5462 knjigami. Od teh je v oskrbi društev 60 knjižnic s 3600 knjigami, v oskrbi knjižničnih odborov pa 30 knjižnic s 1862 knjigami. Dramski odsek se je pečal z izposojanjem dramskih knjig in z izpopolnitvijo dramske knjižnice. V pretekli poslovni dobi je bilo 73 včlanjenim društvom izposojenih 380 gledaliških iger, 22 nečlanom pa 33 gledaliških iger. Odsek
za kino je preskrbel kulturni film »Gore kličejo«.
Vse to delo se je razodelo ob današnjih poročilih zveznega predsednika g. Janka P i r c a in ostalih društvenih funkcionarjev. Blagajniško poročilo je podal g. C v et. k o, za nadzorni odbor pa je poročal prof. g Lojze Bizjak. V uvodu je zaslužni predsednik g. Pire iskreno pozdravil nav-zočne, zlasti pa zastopnika ljubljanske ZKD g. Bučarja, ki je po končanih poročilih izpregovoril tople pozdravne in iz-podbudne besede. Poudarjal je potrebo smotrnega in intenzivnega prosvetnega dela. ki je danes nujnejše ko kdajkoli. Navajal je, da je bilo sodelovanje med mariborsko in ljubljansko zvezo zelo prisrčno. Da se narodno prosvetno delo razgiblje, bo 18. maja poseben praznik naše prosvete. Ta dan bode na področju obeh zvez prosvetne prireditve ob meji pa se bodo obdarovali siromašni otroci in tudi drugi ubožni obmejni prebivalci. Na ta način bosta obe zvezi manifestirali za svoje nacionalno kulturne ideale. Ob priliki sokolskega pokrajinskega zleta v Ljubljani pa bo veliko manifestacijsko zborovanje ZKD hkratu z razstavo naprednega tiska. Delegati so s toplim odobravanjem sprejeli izvajanja zastopnika ljubljanske posestrime.
Sledile so volitve novega odbora mariborske ZKD. Izvoljeni so bili: Janko Pire za predsednika, v odboru pa med drugimi Ivan Tomažič. Vekoslav Spindler, dr. Anton Dolar, Franjo Cvetko, Franjo Bratož, dr. Franjo Krulc, Marino Kralj, Ivan Robnik, Josipina Cerinškova in Vladimir Kravos. V nadzornem odboru so Alojzij; Cotič kot predsednik, kot člana pa Josip Klemenčič in prof. Lojze Bizjak, častno razsodišče sestavljata dr. Franjo Lipola in dr. Igor Rosina.
Pri slučajnostih so se obravnavale tekoče zadeve in so se sprožile razne pobude za nadaljno prosvetno delo, nato pa je predsednik z izpodbudnimi besedami zaključil lepo uspeli zbor mariborske ZKD.
Inženjerji In arhitekti iz Slovenije so zborovali
Ustanovili so si zadrugo za lasten dom — Pre-osnova vsedržavne organizacije — Nezaposlenost pada
Ljubljana, 16. aprila
V svojih novih prostorih v Kazini so snoči pod predsedstvom inž. Ladislava Bevca zborovali člani ljubljanske sekcije Udruženja jugoslovenskih inženjerjev in arhitektov. Sklepa se, da je samo v Sloveniji okrog 1200 inženjerjev raznih strok; od teh je iz vse Slovenije združenih v organizaciji 387, a samo ljubljanskih je med njimi 220.
Zbor je potekel v najlepšem soglasju. Predsednik inž. Bevc, ki je v uvodu pozdravil predsednika Inženjerske zbornice inž. Mirka Pirkmajerja, prečital pozdrav, ne brzojavke in pisma odsotnih članov in tovariških sekcij iz države in se nato spominjal tudi v preteklem letu premini, lih članov, je v poročilu opozoril zborovalce, da je vršeči se 20. redni zbor jubilejni zbor, ker obhaja sekcija 20. obletnico svoje priključitve k vsedržavni organizaciji, do katere niso dovedli kaki politični nagibi, temveč le čista in nepokvarjena zavest o neločljivosti jugosloven ske zemlje in Jugoslovenov. Ob 201etnem državnem jubileju naglašajo člani z iskrenostjo, da vidijo kot pripadniki stanu iz strok, ki globoko posegajo v razvoj gospodarstva v državi, edino zadovoljitev samo v okviru jugoslovenske državne in narodne neodvisnosti. Na kratko je predsednik nato pojasnil, da je bil po sklepu in pooblastilu lanske glavne skupščine v Splitu osnovan odbor za spremembo društvene ustave, ki je svoje delo v glavnem že končal in bodo prišli njegovi predlogi na glavno skupščino od 10. do 11. junija v Novem Sadu.
Po pozdravnem nagovoru inženjerske zfrornice inž. Mirka Pirkmaje ja je sledilo izčrpno poročilo tajnika inž. Jožeta Rusa, ki je posebno naglasil, da je bilo društveno notranje delovanje kljub negotovim časom izredino razgibano. Delo sekcije se je izživljalo v številnih odsekih po raznih inženjerskih strokah, izmed katerih je bila po članstvu najmočnejša gradbena s 110 člani. Poslovanje odbora je tako naraslo, da bi ne bilo odveč uvesti pisarno z rednim vsakodnevnim poslovanjem, novi društveni prostori pa so omogočali bolj neovirano poslovanje. Sekcija je sodelovala zelo živahno z udruženjem in drugimi sekcijami v državi. Nekateri člani sekcije so sedelovali tudi rta medna_ rodnih zborovanjih. Tajnik je zaključil svoje poročilo z željo, naj bi se še neorganizirani tovariši pridružili svoji organizaciji.
Sledla so poročila blagajnika inž. Slavka Zajca o zadevoljivem stanju blagajne, knjižničarja inž. Milana Gjuda in gospo, darja inž. Lada Khama. Ta se je predvsem zahvalil članom, ki so podprli s svojimi denarnicami lepo preureditev novih prostorov sekcije.
Na vrsto so potem prišla zanimiva poročila posameznih odsekov in klubov sekcije. Za tehnični listi je poročal inč. Rus, nato pa referent za nezaposlene inž. Vlado. Gregorič. Po njegovih podatkih sta tre-notno od organiziranih inženjerjev raznih strok nezaposljena le dva, na odslužen ju kadrskega roka jih je 17, le začasno zaposlenih pa 20. Med nezaposljenimi so kemiki in elektrotehniki, na odsluženju kadrskega roka je največ gradbenikov in slednjih tudi največ med le začasno za-posljenimi. Stanje neza posl jenih se je v vseh strokah znatno znižalo, in sicer od 50 do 100°/o- Število začasno zaprsljenih je padlo za 50%, in to posebno pri gradbenikih, ki so dobili službe v državnih in privatnih podjetjih izven Slovenije. Tudi materialni p^^žaj se je v splošnem precej zboljšal. Domačini so prevzeli me-
sta tudi v obratih, posebno v kemični industriji, kjer so bili doslej zaposljeni tuji državljani. V splošnem se opaža znatno izboljšanje v prid domačinov, kar je posebna zasluga sekcije in referenta inž. Vlada Gregoriča, Medtem ko se je klub elektroinženjerjev omejil na brušenje terminologije in splošne tehnike in reševal na svojih sestankih strokovna vprašanja, je poročal za klub arhitektov inž. arh. Milan Sever, da bo klub najprej v svojem krogu, nato pa tudi v javnosti poskusil s predavanji idejno načelnega in tudi praktično tehničnega značaja. Ta klub je po. svetil svojo posebno pozornost javnim natečajem za idejne osnutke, ki se v zadnjem času spet pojavljajo. Arhitekti so mnenja, da taki natečaji dajejo priliko mlademu projektantu, da se uveljavi. Zato ob primeru ljubljanske mestne občine, ki je začela uvajati natečaje, apelirajo tudi na državo in banovino, da slede njenemu vzgledu. Klub šteje 49 od 68 doslej na ljubljanski fakulteti diplomranih arhitektov. Od ostalih klubov se je klub inženjerjev kemije, ki šteje 64 članov, po poročilu inž. Gregorčiča bavil v pretežni meri s svojimi stanovskimi vprašanji im z zaposlitvijo domačih kemikov v naši in. dustriji, klub gradbenih inženjerjev pa je po poročilu inž. Načeta Perka precej trpe na nezainteresiranosti pripadnikov svoje stroke. Nasprotno pa je po poročilu inž. Staneta Murka kazal večjo agilnost klub pripravnikov, ki je lani podvzel akcijo zaradi plač. Zbrano gradivo kaže, da so plače v privatnih službah še dokaj ugodne (od 1800 navzgor), pri zasilni zaposlitvi v javnih ustanovah pa povsem nezadostne. Z imenovanji pripravnikov v državni službi se je število zasilno zapo. sljenih v zadnjem času reduciralo. Po poročilu inž. Staneta Premelča se je Komite tehničnega dela omejil na izpolnitev posebnih komiteju naloženih nalog. Med te spada tudi ciklus predavanj o pasivni obrambi proti zračnim napadom. Delovanje podpornega sklada, o katerem je poročal inž. Joža Malerič, je šlo v glavnem za zvečanjem fonda, ki pa s prošnjami, pri javnih oblastvih ni naletel na razumevanje. Trenotno razpolaga fond s približno 35.000 din.
V imenu nadzornega odbora je predlagal inž. Karel Tavčar razrešaico vsemu odboru, ki je bila soglasno sprejeta.
Nato so bili sprejeti nekateri predlogi upravnega odbora, med njimi predlog, naj sekcija kot društvo pristopi k Društvu prijateljev rudarskega oddelka, uprava pa naj dobi pooblastilo za votLranje dotacij podpornemu skladu. Najvažnejša pa je bila vsekakor ustanovitev Zadruge za zgraditev doma. Poseben pripravljam odbor bo izvedel vsa dela, najkasneje do septembra pa se mora sklicati ustanovni občni zbor zadruge, številni zboroval cd so že takoj po sprejemu predloga prijavili pristop k zadrugi.
članarina bo ostala ista. Sprejeti proračun znaša 94 000 din. Predsednik je nato poročal o osnutku pravil, ki bodo sprejeta na bodoči vsedržavni skupščini kot rezultat petletnega prizadevanja. V Splitu sestavljeni 24članski odbor, ki posluje povsem avtonomno brez ingerenče glavne uprave, je zaradi duha solidarnosti, ki je v njem vladal ves čas, svoje delo že dovršil. Bistvene važnosti bodo v novih statutih določila po katerih se bo udruženje preosnovalo v zvezo avtonomnih društev inženjerjev. člani bodo dosedanje sekcije, ki se bodo preosnovale v društva. Pravila so tako liberalna, da bodo omogočala pristop tudi drugim sorodnim društvom. Posebno važnost polaga udruž?nj<- ' na priključitev d'uštev rudarskih
Skdh in gozdarskih inženjerjev. V jsonrUBi
je poskrbljeno, da na skupščinah ne bo nepravičnega prevladovanja. Novost je tudi to, da predsednik ne bo moral obvezno biti tudi na sedežu zveze v Beogradu Povsem je poskrbljeno za popolno enakopravnost in samostojnost posameznih društev. Hkratu z novimi statuti bo uveljavljen tud: nov pravilnik za tehnični list, ki bo nosil naziv »Inženjer« in bo tako redakcijsko kakor tudi po zunanjosti in svoji vsebini dalekosežno reorganiziran v cilju da odpravi dosedanje ve. liko nezadovoljstvo med članstvom. Izhajati bo začel z novim letom.
Na kraju zborovanja so bile volitve nove uprave. Izvoljeni so bili za častnega predsednika inž. Janko Mačkovšek, za predsednika inž. Ladislav Bevc, za pod-
predsednike inženjerji Josip Dedek, Vlado Gregorčič, Ivan Ahtik in Igo Pehani in inž. arh. Herman Hus, za tajnike inženjerji Jože Rus, Milan Jeran in Rihad Sever, z? blagajnike inženjerji Ciril Pire, Slavke Zaje in Lado Michel, za knjižničarja in ženjerja Milan Gjud in Drago Skerlavaj, za gospodarja inž. arh. Lado Kham in inž Stanislav Murko, za člane uprave inž. arh Milan Sever in inženjerji Stane Bricl, Er-nest Pehani, Stanko Dimnik, Anton Dit-rich in Jože Kuralt. ing. arh. Vladimi: Mušič, inženjerji Hinko Čopič, Vlado Pečenko, Nace Perko. Janez Piber, Jože Plat-ner, Stanislav Roglič in Franjo Grunfeld. za nadzornike inženjerji Franc Miklavc. Viktor Skaberne in Karel Tavčar. Izvoljeni so bili tudi člani društvenega razsodišča in predsednik odsekov.
Dravska gasilska zajednica
V SI 3 ven ji imamo 957 čet z 31*690 gasilci — Lani so gasilci obvarovali za 200 milijonov dinarjev imetja
Ljubljana, 16. aprila
V veliki dvorani Uniona je bila dopoldne V. redna letna skupščina Gasilske za-jednice dravske banovine. Zbor so pose-tili tudi predsednik Gasilske zveze za vso državo minister Snoj, generalni nadzornik jugoslovenskega gasilstva Pintar, zastopnik banovine dr. Logar, zastopnik vojske polkovnik Zivanovič in zastopnik ljubljanske mestne občine svetnik Slapšak.
Zbor je vodil starešina dr. Anton Kodre in očrtal v obširnem poročilu delo zajed-nice v preteklem letu. Delovanje je v glavnem teklo v smeri izpolnjevanja že v prejšnjih letih začrtanega programa, v propagandi za spremembo zakona o organizaciji gasilstva, v cilju večje samostojnosti gasilskih edinic, v smeri gospodarske osamosvojitve z ustanovitvijo Nabavi j alne zadruge in v pripravah za letošnji vsedržavni kongres, ki bo sredi avgusta v Ljubljani. Po zaslugi predsednika sama-rijanskega odseka, dr. Frante Misa je bil sprejet nov pravilnik o organizaciji sama-rijanskega pouka v edinicah. Pripravlja se tudi pravilnik za organizacijo samari-janskih odsekov v župah in četah. Naraščaju se bo v bodoče posvetilo več pažnje. Ustanovljen je bil že mladinski odsek, ki bo dajal smernice za vzgojo gasilskega naraščaja. Posebno pozornost pa bo morala zajednica v bodoče posvetiti tudi oja-čenju našega narodnega elementa v obmejnih četah. Tehnično in administrativno izobrazbo gasilcev je doslej in bo tudi v bodoče podpiral »Gasilec«. Gasilska knjižnica je povečala svojo produkcijo z brošuro o stavbarstvu, pripravlja pa se izdaja knjige o samarijanstvu. Poleg zavarovanja za primer smrti je bilo izvedeno nezgodno zavarovanje, ki je naletelo na lep odziv gasilstva, bolj kakor »Samopomoč«, v katero so gasilci izgubili zaupanje zaradi znanih napovedi, da bodo samopomoči ukinjene. Posrečilo pa se je zvišati dohodke podpornega sklada. Podpore onemoglim gasilcem še vedno daje banska uprava. Zajednica pa razmišlja o načinu podpore tistim četam, ki so brez svoje krivde na požariščih pokvarile svoje orodje. Vsedržavna zveza je ustanovila poseben odbor za spremembo gasilskega zakona. Slovenski zastopniki skušajo uvesti v besedilo bodočega zakona med drugim zahtevo po oprostitvi od državnih taks. V novi zakon naj bi prišlo tudi zavarovanje članstva na stroške države in banovin.
Z ustanovitvijo Nabavljalne zadruge gasilske zajednice je naše gasilstvo stopilo v fazo gospodarske osamosvojitve svojih edinic. Poudarja pa se tudi potreba po ustanovitvi lastne kreditne zadruge, ki
; bi dajala kredite za splošne gasilne potrebe. To potrebo nalaga dejstvo, da je naše gasilstvo zadolženo za skoro pet milijonov dinarjev.
To poročilo predsednika je s podrobnimi poročili dopolnil tajnik Franc Mežek. Iz gasilskega sklada so čete prejele podporo v znesku 847^989 din. Vseh čet imamo 957 in je na četo prišel nezadosten znesek. Izmed vseh čet je 948 prostovoljnih, šest industrijskih, dve sta zavodski in le ena je poklicna. Kakor je poročal gasilski inšpektor inž. Dolenc, so te čete opravile za naš gospodarski blagor vprav ogromne koristi s tem da so branile ognju njegovo pogubno pustošenje. Leta 1938. je bilo v Sloveniji najavljenih 668 požarov in pri teh so vrli gasilci preprečili za kakih 200 milijonov dinarjev škode na premoženju. Težavno službo je ob teh prilikih vršilo 11.198 gasilcev 2154 ur. kar da skupno 25,412.921 delovnih ur. Že s svojim brezplačnim delom so prihranili nadaljnjih 100 milijonov dinarjev, kar bi zneslo skupaj z očuvanim imetjem nad 300 milijonov dinarjev. Po prijavah čet je 32.8% požarov povzročila nepazljivost. 4.3% slabi dimniki, 2.6°/o električni tok, 8.7% strela, 14.1% požigalci, 2.1% otroci, 0.9% dobičkaželjnost, a v 34.5% primerih je ostal vzrok nepojasnjen. Po podatkih gasilskih čet so povzročili požari za din 23,420.000 škode na zavarovanih in za din 1,319.000 škode na nezavarovanih objektih, skupno torej okrog 24,800.000 din škode. Le pri 36 požarih gasilske čete niso stopile v akcijo, ker so bile predaleč ali pa niso bile obveščene. Gasilci pa so posredovali tudi pri poplavah, pri nesrečah zaradi zemskega plazu in pri prometnih nezgodah. Da so mogle čete tako uspešno nastopati, je pripisati njih dobri kvaliteti, ki so si jo pridobile v glavnem na rednih vajah. Ker bodo imeli gasilci dokaj važno vlogo tudi pri eventualni pasivni obrambi prebivalstva v primeru vojne, so vaje in tečaji zelo važni. Moremo pa se pohvaliti, da imamo prav lepo vojsko gasilcev: 31.690. Na žalost je treba dodati, da njih oprema ni v zadovoljivem stanju.
Poročilu tajnika je sledil pozdravni nagovor ministra Snoja v imenu Gasilske zveze kraljevine Jugoslavije. Nato pa se je nadaljeval dnevni red, ki so ga izčrpali poročilo o »Gasilcu«, odobritev proračuna za prihodnjo poslovno dobo, poročilo nadzornega odbora, ki je predlagal raz-rešnico s pohvalo vsemu upravnemu odboru, pa samostojni predlogi in slučajnosti. Izmed številnih samos(o.inih predlogov so bili nekateri sprejo:	oa zavrnjeni.
Zaradi nesrečne ljubezni pod vlak
Celje, 16. aprila Davi so našli ob savinjski železniški progi piii okolišk šol v Celju razmesarjeno truplo ženske, ki je bila ponoči po. vožena, Glava in desna roka sta bili odrezani od telesa. V mrliču so spoznali 21-letno Ivanko Friškovčevo, doma iz Zevč pri Velei,ju, ki je bila zaposljena kot
služkinja pri ge. Ogrizkov! v Koiuvn jke^a ulici v Celju.
Pokojna je odšla v soboto zvečer z do. ma in izjavila, da jo bodo našli na progi. Dobre pol ure nato je skočila pod večerni savinjski osebni vlak. Pri njej so našli listek, na katerem je bilo napisano, da gre v smrt zaradi nesrečne ljubezni.
1
Zakl

kronika
Ljubljana, 16. aprila
predavanje
v „Soči" o sedobni mednarodni politiki
Snoči je Soča-matica »Pri levu« zaključila 19. predavateljsko sezono z aktualnim predavanjem dr. Branka Vrčona o elementih mednarodnega razvoja. Ob polni dvorani poslušalstva je otvoril predavanje predsednik predavateljskega odseka g. dr Joahim Ražem, predavatelj pa je za njim podal izčrpen pregled sodobne mednarodne svetovne politike ter temeljito razčlenil osnove vsega gospodarskega razvoja velesil in njih zahtev, ki so privedle Evropo v sedanjo mučno situacijo. Predavatelj je posebno naglasil potrebo po optimizmu spričo naglega valovanja današnjega političnega razvoja ter dodal današnje o-brambne smernice malih držav. Poslušalci so bili predavatelju zelo hvaležni za njegova temeljita izvajanja in v imenu vseh mu je tajnik »Soče« g. Alo^z Urbančič izrazil iskreno zahvalo. Odličen pevski zbor Krakovo-Trnovo je za 7aključek zapel nekaj rodoljubnih pesmi.
Občni zbor Ribarskega društva
V soboto zvečer je imelo svoj 59. redni letni občni zbor ljubljansko Ribarsko društvo Zbor je vodil predsedn k ravnatelj g. Rasto Pustoslemšek. V uvodu je pozdravil zastopnika banskega kmetijskega oddelka inž. Jošta, nato pa poročal, da je društvo s preteklim letom zaključilo lOletno dobo. odkar je sedanji odbor prevzel upravo društva. Bila je to doba nesebičnega, požrtvo-valn-ga in uspešnega dela. Odbor je za svojo prvo nalogo smatral da uredi raz merje med društvom in dolakratnim njr govim glasilom »Lovcem«, v katerega bla gajno se je stekala vsa letna članarin 80 din. in je društva os.alo brez vsakih
• v u.
r
p:
godbo ii.	društvu vrnil vir pripada-
jočih mu dohodkov.
Osnovala se je Zveza ribarskih društev, leta 1937. pa je bil sprejet vsedržavni ri-barski zakon, v katerem je tudi kos prizadevanj in dela sedanjega upravnega odbora. Istega leta je društvo vzelo v zakup vrhniški revir, vendar se ta poskus ni posrečil. Lani je dobilo društvo z nakupom v last dva revirja: Borovnico in revir graščine Bokavcev v Gradaščici. že letos bo poravnan zadnji ostanek dolga, ki si ga je društvo nakopalo s tem nakupom. V sedanjem odboru je bila tudi dana pobuda za izdajanje »Ribiškolovskega vestnika«. Na intervencijo uprave so oblastva znižale pristojbine za ribarske knjižice in je pristojbina določena na letnih 40 din za člane, za nečlane pa po 80 din. Odbor je sklenil znižati tudi članarino za 30 din.
Tajnik g. Petrič je poročal, da šteje društvo 217 članov. Opozoril je zlasti na čedalje večje onečiščanje naših voda po industriji in bi bili potrebni proti temu zlu nujni in strogi ukrepi. Ta zadeva se ne tiče samo Ribarskega društva, temveč tudi tujskega prometa.
Poročila so podali še blagajnik g. Tancig, gospodar in knjižničar. Ribarska knjižnica šteje letos že 888 del.
Odbor je razpravljal še o raznih perečih vprašanjih, ki zadevajo društvo in člane ter usvojil nekaj za ribai je koristnih pred. logov.
Konservatoiisti na parketu
Člani Društva ljubljanskih konservato-ristov so snoči priredili v plesnih prostorih Kazine uspel plesni večer, ki se je mogel kosati s prireditvami predpustnega časa. Večer je bil pod poki oviteljstvom profesorja Julija Betetta in njegovega namestnika profesorja Pavla Sivica. Kia'kemu nago.oru predsednika društva g. Sama Hubada. katerega že go^a pojava je zava-iala k dobremu razpoložen u. čeprav se jo .a??1 resnega Je sledil iol spored. Talno-*' 'c' ce j '- ■ ': ' > «c b;i na;inr- r.
napovedmi sporeda, ki ga je opravljal angelski moški zbor s solistom. Nastopili so Jože Vrhovnik z bavarsko polko na pozavni, sledila je »Romantična marmelada«, ki jo je priredil Samo Hubad za »zmešani« .ivartet in pa pesem »Milijon«, ki jo je po Robovi travestiji Aškerčevega mejnika priredil za bas in tenor Bojan Adamič, pela pa sta jo Orel in Gostiša. Po izvedbi »oficielnega« sporeda so Adamičev jazz, plesni mojster Jenko, buffet in bar poskr-oeli za »svoje«.
Maribor, 16. aprila.
V mestnem parku je bil letos prvi pro-menadni koncert vojaške godbe, ki je privabil v park precejšnjo množico. Sicer pa je bila današnja nedelja pretežno v znamenju kulturnih dogedkov. Zborovala je mariborska ZKD, o čemer poročamo na drugem mestu, v veliki dvorani Sokolskega doma pa je bila
slovesna otvoritev II. umetoastnega tedna
Zbrali so se številni zastopniki mariborskega kulturnega in umetniškega življenja, da si ogledajo razstavo mariborskih likovnih umetnikov, ki je med najlepšimi, naj-smotrneje pripravljenimi, kar smo jih imeli v Mariboru. Otvoritvi razstave in hkratu II. Umetnostnega tedna pa so prisostvovali tudi številni predstavniki mariborskega javnega življenja. Prisrčne otvoritvene besede je izpregovoril podpredsednik Umetniškega kluba v Mariboru Rudolf Golouh. in pozdravil sreskega načelnika za Maribor levi breg dr. Šiško, mestnega župana dr. Juvana, zastopnika mestnega poveljnika polkovnika Radovanoviča, gami-zionarja podpolkovnika Maslača, načelnika za Maribor desni breg Eiletza. predsednika okrožnega sodišča dr. Hudnika, prvega državnega tožilca dr. Zorjana, dr. Osterca kot škofovega zastopnika, predstojnika mestne policije Kosa, Santla kot zastopnika Narodne galerije in ljubljanskih likovnik umetnikov, upravnika Narodnega gledališča dr. Brenčiča in dr. Šijanca kot zastopnika Celjskega kulturnega tedna. Zatem je prečital prisrčno pozdravno pismo predsednika Narodne galerije v Ljubljani dr. Windischerja. V svojih nadaljnjih izvajanjih je g. Golouh podčrtaval veliki kulturni pomen Umetnostnega tedna. ki priča o samonikli tvornosti in umetniški sili naših obmejnih umetnikov.
Številni udeleženci so si nato ogledali prelepo razstavo, na kateri je razstavljenih 46 del domačih likovnih umetnikov, in sicer razstavljajo Karol Jirak, Maks Kavčič, Ivan Kes, France Mihelič, Zoran Mušič, Albert Sirk. Sušmelj, Zlatko Zei in Borut Hribar. Razstava, za katero se opaža v mariborskih kulturnih krogih živahno zanimanje, bo odprta do 25. t. m. vsak dan od 8. do 18. ure.
Kaši Sokoli na meji
Danes je priredilo mariborsko s0kolstvo lepo uspel pomladni izlet z avtobusi vzdolž meje od Št. Ilja preko Marije Snežne, Cmureka in Apač v Gornjo Radgono, kjer so naši vrli Sokoli položili venec na grob radgonskih žrtev. Vračali so se preko Sv. Trojice, kjer so položili venec na spomenik kralja Aleksandra I. Zedinitelja. Z današnjim izletom je naše mariborsko so-kolstvo navezalo prisrčne stike z našim obmejnim ljudstvom. Pa tudi druga nacionalna društva so organizirala danes svoie izlete na mejo, predvsem na Kozjak. k Sv. Križu, kjer je danes naše obmejno, dobro ljudstvo z zadoščenjem poslušalo našo lepo pesem.
Premiera v gledališču
Sinoči je bila v polnem gledališču premiera znamenite Piskorjeve veseloigre »Upniki na plan«. Kakor v Ljubljani, tako je bila deležna ta trodejanka tudi v Mariboru velikega uspeha. Režiral je Malec, glavno vlogo poštenjaka Jazbeca pa je sijajno odigral Milan Kosi. Občinstvo ni šte-dilo s priznanjem in pohvalo.
Odkritje ponarejalnice kovancev na Teznem
Vrlim tezenskim orožnikom se je posrečilo, da so odkrili na podstrešju neke hiše v Dobravi razne modele za ponarejanje 20 dinarskih in 10 dinarskih kovancev. Razen tega so odkrili tudi palčice svinca in cina. V zvezi s tem so aretirali 28 letnega Franca Kožarja, ki je bil že začel razpečevati ponarejene 10 dinarske kovance, od katerih je dva izročil v neki mariborski trafiki. Ko je skušal razpečati nov kovanec v trgovini Ane Potrčeve na Teznem. pa je prišla vsa zadeva na dan, ker je Potrčeva takoj spoznala, da je kovanec ponarejen. Kožar se je sicer prvotno izgovarjal, da je kovance, ki so jih našli pri njem, slučajno našel v Maistrovi ulici na Teznem, naposled pa je le klonil pod težo dokazov in je vse lepo priznaL Dejal je, da ga je beda gnala v obup. v katerem se je cdločil za ponarejanje kovancev, da preživi na ta način sebe. ženo in otroka.
Mihael Levstik f
Umrl je v Celju po dolgem trpljenju g. Mihael Levstik, učitelj v pok., oče našega tovariša in književnika Vladimira Levstika. Pogreb bo v torek, 18. t. m., ob 16.30 izpred hiše žalosti na Bregu. Bodi rainke-mu, ki je nazadnje dolgo vrsto let služboval v Celju in ki je bil znan sadjarski in čebelarski pobornlk, ohranjen čr»c'--n spomin. Njegovim svojcem naše	no sožalje!
Objave
Zanimivo predavai ;	^ketvi ču-
stva. Drevi bo v okviiu predavanj Pedagoškega društva predaval naš priznani strokovnjak v psihotehniki in organizator banovinske poklicne posvetovalnice g. dr. Vladimir Schmidt o sodelovanju šole in poklicne svetovalnice. Predavanje bo ob 18 uri v dvorani mineraloškega instituta na univerzi. Vsi, ki se zanimajo za aktualni problem, vljudno vabljeni. Vstopnine ne bo.
Za koncert mladinskega zbora meščanske šele na Rakeku so od danes naprej v prodaji vst pnice v knjigarni Glasbene Matice. Pod vodstvom strokovnega učitelja in skladatelja bo nastopil mladinski rbor z Rakeka v veliki Filharmonični dvo-•ani v ponedeljek 24. t. m. ob pol 21. Na kor cert mlad r1 t -lo^ra še prav poseb-•v T- jamo.
Življenje za zamreženimi okni
Reportaža o srečanjih z onimi, ki jim je kazenski paragraf odmeril prostor in čas
tisto svoje, nekam skrivnostno življenje živi jetnišnica — dom kazni, kesanja in pokore, s svojimi sivimi zidovi, zapahi in rešetkami sredi pestrega, hrupnega mestnega sveta. In njeni številni prebivalci ,.rav tako tvorijo med ljudmi poseben, od vsemogočne roke kazenskega paragrafa zapečaten razred arestantov, ki ga policija in sodišče vestno vodita v svojih rubrikah in registrih. Rubrika kriminala je pač najobsežnejša; koliko pregreh, zločinskih dejanj in krivic, koliko žalostnih, pretresljivih zgodb človeških usod je nakopičenih v skladovnicah zaprašenih sodnih aktov.
Preludij
Storil si zločin, pregrešil si se proti postavam. Našli so te, te izročili policiji; ti tam izprašali vest, te fotografirali, odvzeli prstne odtise, prerešetali vso tvojo prete-
Pred senatom
klost ter te končno predali sodišču, ki bo sodilo in obsodiio tvoj greh. Zdaj si zapečaten, sojen boš. Vtaknili te bodo med are-stante in sivo, neprijazno poslopje v treh nadstropjih, obkoljeno z zidom, prepreže-no z rešetkami in mrežami bo odslej tvoj dom. Na zatožni klopi sredi razpravne dvorane sediš, s sklonjeno glavo, kot se grešniku spodobi, ter čakaš kazni. Nasproti, za dvignjeno mizo sede sodniki v črnih haljah in pokrivalih, pred njimi leže na zelenem suknu v črno vezani zakoniki. Razpelo med dvema svečama te opozarja na pot k resnici. Storil si zločin pred bogom in pred postavami ljudi, zagovarjaj se! Kazen ti ne uide, zakon je zakon. Sodniki vstajajo z resnimi obrazi, naj ti zbude njihove besede živo vest In kesanje! — V imenu Nj. Veličanstva.., po paragrafu tem in tem ... razlogi ... Ker si kradel, goljufal ali celo moril ... Karkoli že si storil zlega, povrnjeno ti bo. Roka pravice je trda in neizprosna. Tako. Zastor je padel. Prestal si prvo preizkušnjo na poti k pokori. Težka, železna vrata se počasi •zapirajo za teboj...
Celica
Hodniki. Tile brezkončni jetniški hodniki; kako votlo, zamolklo odmevajo koraki stražarjev po kamnitih tleh! Dolga vrsta vrat jih spremlja ob stenah. Debela., nepremagljiva vrata, prečkana s hrastovimi bruni. Močna ključavnica in še veriga zraven čuvata noč in dan. budno stražar-jevo oko še vsako uro posebej skrbno pazi skoz: okroglo linico v lesu. Srecfnji jetniški trakt je v sredini izvotlen, ob straneh vodijo trinadstropne galerije k posameznim celicam. V arestantskem narečju jih naziva jo »ajncel.« Samotne celice. Tablica pri vratih pove jetnikovo ime, njegov delikt, dan prihoda in odhoda. Močno prazna in zapuščena je takšnale celica. Podolgovat prostor, šest korakov vzdolž, tri počez. Mi-
Res, neusmiljeno dolge in samotne so tire dneva in noči. Pa ne zmerom. Kajti če potrkaš na steno, se ti takoj odzove sosed v usodi. Nisi čisto sam in to je prijetna zavest. Nekdo prav blizu tebe prav tako šteje dneve, prav tako ure in ure meri korake iz kota v kot. In pazniki po hodnikih venomer rožljajo s ključi. Prijazno in domače postaja to rožljanje. Če bi ga ne bilo, bi se najbrž res ustavil čas---
Randevu človeških usod
Zjutraj že na vse zgodaj zvoni po vseh nadstropjih. Zmerom ob isti uri. Železen red vlada tu. Najprej razdele juho v ci-nastih posodah. Pospravi, zravnaj rjuhe, pripni posteljo k steni, pomedi. Prav po vojaško. Ena, dve. tri. Ne misli preveč, delaj. da ti bo dan hitreje minil! Raport! Prvo, drugo, tretje nadstropje! Na rapooort! Vrata celic in sob se odpirajo, direndaj po stopnicah. Rožljanje s ključi na debelo. Na spodnjem hodniku se uvrščajo are-stantje, vsi v sivo-rjavih uniformah iz debelega blaga. Nekaj civilistov je vmes, to so novinci. Pisana družba od vseh vetrov. Stari znanci se pozdravljajo z očmi. Nekaj posebnega nosijo na obrazu sinovi kriminala. Nekakšen poseben izraz, poteze obraza, blesk oči. Med tisoči ljudi bi jih spoznal na prvi pogled. Suhljat fant bledega čela se neprisiljeno ozira in šepetaje prosi soseda za cigareto.
—	Ja hudiča, kaj si spet tu? Saj so te komaj včeraj izpustili!
—	Veš, ponoči se mi je zgodila nesreča. Snemal sem okno. pa se mi je zdrobila šipa. Prav takrat ti prinese vrag policaja mimo, no ja. pa sem spet tu ...
Priložnostni tat, že v letih, nastopa pet In dvajseto kazen. Ni videti, da bi si kaj posebno jemal k srcu to reč.
—	Cene, to moramo praznovati! Imaš kaj cigaret? ga pozdravlja star tovariš, ki že pol leta sedi. Včasih sta »delala« skupaj, to se pravi, kradla Sedaj sta se spet srečala, kdo ve, katerikrat že. Nekateri na skrivnem šepetajo strokovne stvari.
—	Koliko si dobil?
—	Osemnajst mesecev. Mislil sem. da bodo šteli kot tatvino, pa pravijo, da je to rop. Se bom pritožil.
Mlademu fantu z dežele je videti, da ne spada v tatinsko bratovščino. Nekam pre-odkrit, čisto pošten obraz mu pači strah, plašno se ozira okrog in si ne more kaj. da se ne bi glasno izpovedal.
—	Ježeš, kam sem prišel! Pijan sem bH. pa sem ga štihnil, zdaj je pa takšna reč!
:
Pogled iz občinstva med obravnavo
za, pritrjena k tlom. stol brez naslonjala, preprosta postelj, ki jo mora jetnik čez dan prisloniti k zidu, polica na steni, posoda za odpadke in ničesar drugega. Kvečjemu še visoko, pod stropom omreženo okence z ozko podobo neba. Pust, dolgočasen prostor torej, kakor nalašč za samotna razmišljanja o grešni preteklosti, o zavoženem življenju. Popisane in počečkane stene so priče usod, hrepenenj in hotenj ljudi, ki so že prebivali tu. Nekdo je z neveščo roko narisal telo nage ženske. Drugi je pod narisano dekliško glavo napisal: M-uuška moja, kje si? Nekomu je bilo presamotno ln se je izpovedal: »Jast, Jaka Peternel, sem bil v arestu od 20. III. 30 do 6.X. 31, ker sem kradel j«. Še nekdo se ni mogel sprijazniti z usodo in je narisal krsto z mrtvaško glavo pod pripombo: Tistemu, ki me je sem noter spravil... Nekateri so si krajšali čas s tem, da so vrezavali v steno število prestanih dni. Sest kratkih črt in ena dolga. Dnevi tedna i nedeljo. Ponekod se vlečejo črtice krog in krog sten. tudi pl> dvakrat. Človek je sedel leta. Zdaj je vrsta na bogve kom za njim bodo prišli drugi, zmerom tako, brez konca. Saj pravijo celo, da je prav za vsakogar vzidana opeka v to nesrečno hišo ---—»	. *..... : i .
Dvajset let
Deset mesecev! Ali sem razbojnik ali kaj? Lepa čast za domače. Arest!
—	Hišni red zabranjuje govoriti, — ga opomni paznik.
Še več je takih, ki se plašno stiskajo k steni in jim skrb bledi lica, združena z glasom slabe vesti. Zapeljala jih je družba ali pa so nemara resnično iz pomanjkanja in bede karkoli zagrešili. Zdaj so tu in železna vrata jetnišnice so jim odprla novo življenjsko plat. Kdo ve. ali se bodo še kdaj vrnili med poštene, brezmadežne ljudi? Stari gadje jih tolažijo in bodre na svoj način.
—	Nič ne maraj! Se boš že privadil. Tudi meni je bila izpočetka sitno. No, zdaj se držim poklica, samo včasih me ta preklemanska smola vrže sem noter. Malo po-trpiš, pa si spet zunaj!---
Rapcrt!
Pritožbe, prošnje. Drug za drugim stopajo pred dežurnega uradnika, kakšna pisana družba človeških izvržkov in naplavin, zapeljanih žrtev, zavrženih in ponižanih, toda navsezadnje vendar ljudi, ki čutijo^ vidijo, trpe, morejo ljubiti, ki morejo še to minuto vstati — prav tako naslednjo minuto pasti in se do kraja zavreči. Dosti pa je takšnih, ki jim je bil pečat zavrže-nosti že takorekoč ob rojstvu vtisnjen na čelo. Zanje pač ni posebnih problemov s kesanjem in vestjo, zanje pomeni jetnišni-ca nekakšen samo po sebi umeven, najbrž prvi — poslednji, edini — dom---
Zločin in kazen — Pa vest?
Ta njihov dpm je prostorna jetniška soba s sedmimi ali enajstimi slamnjačamL To je skupni zapor, pribežališče starih, preizkušenih grešnikov. Tod životarijo iz dneva v dan, pripovedujejo zgodbe svojega življenja, grade načrte in se po svoje zabavajo — prav nič hudega se jim ne zdi nikoli, saj drugačnega sveta najbrž nikoli niso videli in vzamejo za dobro in prav, kakor je. Arest jim je prijeten oddih, edino delo, ki ga store — tatvina in rop. Ze davno so se sprijaznili z dejstvom, da drugače ne bodo nikdar živeli.
—	Je pač tako, navadil sem se, pa je, razlaga eden. Nikoli nisem kaj prida živel, pa sem kradel in bom še kradel, prmej-duš, pa naj me obesijo!
Možak, ki takole filozofira. je že v letih in mu manjka pol leve roke. Menda se je poškodoval pri ribolovu, ko je metal ribam vabe in ekrazita. Bil je že nekajkrat v kaznilnici, s spoštovanjem ga gledajo tovariši. Ta je že dosti izkusil. Nenadomestljiv pri vlomih v stanovanja.
—	Fantje, kdo ve za kakšen »tempo?« Se bomo zmenili. To pot, vam pravim, nas ne bodo dobili! Tempo pomeni v arestantskem jeziku zaslužek, tatinski zaslužek kaj pa.
—	Bom povedal pa jaz eno. kako sem v Bosni sunil petdeset jurjev iz občinske blagajne, se poizkuša uveljaviti kozav fant šibke rasti; telesno zaostal.
—	Boš tiho lažnivec! Kure si kradel in nič drugega. Kvečjemu kakšnemu hlapcu si pobral obleko, reva lažniva. Da te ni sram.
Ta. ki se je razburil je zastaven in ši-rokopleč. z eleganco pustolovca. Specialist je za vlome v blagajne, slavnoznan. Ker se je izučil ključavničarstva mu vitrihi in žage ne delajo težav. Mlad. trikrat premlad fant v kotu na slamnjači z odprtimi usti posluša vse te reči. Ni še dolgo, kar je jckal.
—	Nekakšen hudič me je speljal k ponarejanju desetakov. Nič nismo napravili, so nas že prej dobili. Pomislite, skozi vso vas so me uklenjenega gnali orožniki. Kako je jokala mati!
—	Fant. potolaži se. Zaprt boš še. da boš črn. Na obrazu se ti pozna, da si naš!
Lepa tolažba
Po čudnem naključju je zlezel v to druščino star pravdač, nekdaj gruntar. zdaj propal kmet, obsojen zaradi krive prisege na svoj sedemdeseti rojstni dan.
—	Ja, fantje ni prav. kar delate. Krasti je greh. Še dobro, da so mi advokatje vse požrli. Ce bi se vi spravili name, bi me oskubili do kosti...
O. ni pa povsod in z vsemi tako. brez vsake vesti in kesanja. Koliko jih je ki samo posedajo dan za dnem po koteh. si grebejo lase in jim obup jemlje spanec. Ko-likrat kdo zajoka in potolče s pestmi na vrata:
—	Izpustite me! Za božjo voljo, saj ne bcm več! Odprite!
In ker nihče ne odpre, se spet topo umaknejo vase.
—	Vse je izgubljeno. Zavozil sem. Ali ne bi bilo bolje, da bi pri priči crknil?
Dostikrat se zgodi, da najdejo koga obešenega na konec rjuhe. Prehudo mu je bilo. docela ga je zgrizla vest in sodil se je sam ...
Nadstropja gredo na izprehod
—	Prvo nadstropje na izprehod! Drugo, tretje!
Vrata celic se odpirajo, rezka povelja paznikov. Pohod na četverokotno dvorišče. Prazno, golo, obdano s petmetrskimi zidovi. Uro ali dve vsak dan hodijo v krogu, preiskovanci posamič, šest korakov drug od drugega, kaznjenci po dva in dva. Iz-prehoda se vsakdo veseli. Prijetna izpre-memba v pusti enoličnosti dneva.
Preiskovanci hodijo molče sklonjeni. Skrb jih teži, če že ne zavest zločina. Oni še čakajo kazni, bog ve kdaj se jim bodo odprla vrata v svobodo. Kaznjenci so vsaj toliko srečni, da to vedo, da lahko po mili volji štejejo mesece in dni. Hodijo drug za drugim. Tat, roparski napadalec, mož, ki je streljal na ženo, ponarejevalec denarja, goljuf, prodajalec kokaina, tihotapec, človek, obtožen po zakonu o zaščiti države... Galerija kriminalcev in nesrečnežev, ki so podlegli slabim trenutkom zločinskih ali že kakršnihkoli strasti.
Na izprehodu kaznencev je živahnejše. Ti lahko govore, si med klepetanjem izmenjujejo cigarete. Cigareta je dragoceno nadomestilo za denar. Kdor premore sto cigaret v tem krogu, je velik bogataš. Samo paziti morajo, da mu jih pred nosom ne pokradejo tovariši: mnogokrat se zaradi tega vname prepir. Kletvice lete vsevprek
in tudi udarci, če jih ne preprečijo pazniki.
—	Hudič, ti si jih vzel, se priduša poli-zan. skrbno negovan pustolovec mestnega porekla (nihče mu ne bi prisodil, da krade samo suknje).
—	Kaj! Ti boš mene dolžil! Ti! — mu grozeče odgovarja tovariš, širokopleč kmečki fant. strokovnjak v tatvinah koles.
—	Kakor da bi bile tvoje. Sam si jih sunil drugje! Suknje krade, takle gospod!
Ze padajo prve klofute. Pazniki jih raz-dvoje in odvedejo v celice.
—	Jutri na raport!
Morala bosta na zagovor in vtaknili ju bodo za nekaj dni v kamrico, da si bosta ohladila jezo. Kamarin je disciplinska celica v prizemlju. Za razgrajače in nepo-slušneže. Malokdaj je prazen. Ze šesti dan čepi v njem ob kruhu in vodi čokat Madžar, star tat in razbojnik, zaradi večkratnega poizkusa pobega. Obetajo mu nekaj let Nič kaj mu ne diši kaznilnica! Z vražjo prebrisanostjo in drznostjo si skuša priboriti pot v svobodo. Morali so ga ukleniti in postaviti posebno stražo. Mož je od muh. ni dvakrat reči. da bo še zdaj pobegnil...
Zlata svoboda, kje si! Tri sto arestantov te željno, koprneče čaka. Vse prepočasi'teko ure...
In ko se zvečeri
Na večer vse utihne križem hodnikov, kje daleč v globini je še čuti pritajeno rožljanje — prazniki se izmenjujejo za nočno službo. Tudi v celicah in sobah je zamrl dnevni nemir — to so tihe, skrivnostne ure večera, ko prinaša prihajajoči mrak v duše ljudi spokojni mir in blagodejno toplino krog srca. V skupnih sobah polglasno brundanje narodnih pesmi, kajti nihče ni tako slab in izgubljen, da ne bi mogel zapeti iz .srca. Nekje na dnu še v vsakem počiva nekaj dobrega in lepega, četudi je na zunaj samo še spomin, dru-gocen spomin nečesa nepovratnega. Kdo ve, kako zelo bridki in v svoji odkritosti do dna pošteni so takšnile večerni pogovori s seboj pri marsikaterem izgubljencu, čez katerega so ljudje že davno napravili križ.
Da bi bil tolikšne iskrenosti sposoben človek, preden pade v greh in zločin!
L. K.
Zločinec-nmetnik: slika na dosmrtno ječo obsojenega roparskega napadalca na vlak. ki jo je narisal njegov tovariš v francoski ječi
IPaCvct&or in meitti&i
K 250-letnici njegavih knjig
Ko je L 1681. duhovnik c /r. J. L. Schoenleben. rojen Ljubljančan, izdal knjigo kranjske zgodovine, je r pohii zavesti te žav, ki so se mu stavile nasproti kot prvemu delavcu na domoznanskem polju, napisal tole: ».Vasi predniki so vihteli samo orožje, ker peresa sukati niso znali. Kaj pa mi? Mi ne sučemo rte orožja, ne peres. Jaz grem naprej, upam. da bodo prišli za mano drugi, ki bodo spretne jši.« »Sint Mae-cenates. non deerunt Llacce Marones!«. s tem klasičnim verzom se je obenem pritožit nad sodobno javnostjo in nad pomanjkanjem literarne, filomuzične sredine
v njej.	_ , . .
— — —
lo. preden je zbral n. pr. gola imena, ki jih najdemo nanizana v tretjem delu njegoi-e prve knjige.
Da sta oba naša prva domoznanstvenika imela vendarle velik uspeli, je umljivo, saj veda o deželi, prebivalstvu in njuni preteklosti je bila tedanjemu galantnemu in izobraženemu svetu bliže ko vse ostale veje znanosti. \ajvečja zasluga obeh mož je torej bila, da sta razgibala tedanje plemstvo in višjo duhovščino ter jima dala pobudo. da sta si začela delali ideale vsestranske domače kulture. V tej dvojici Ljubljančanov moramo gledati prvo zbiranje sil in sredstev za kulturno povzdigo dežele in
Gdčna Jontesova:
naroda, njuno delo je postalo zdrava podlaga in najlepša priprava na sto let mlajši Zoisov krožek.
Letos je ravno 250 let. odkar je nastopil baron Valvasor pred našo javnost s svojimi dobro znanimi štirimi debelimi knjigami. V uvodu je izjavil: »Ako je pošten rodoljub dolžan dali za čast svoje domovine v vseh potrebnih primerih kri in življenje, ji je dolžan v prav nič manjši meri služiti tudi s peresom, da r svetu ob vsaki priliki zaslovi. Ta čast. pnnim. zavezuje ne le orožje, ki ga nosimo ob bokih, ampak tudi tisto, ki ga nosimo za ušesom, namreč pero. ki se je izkazalo junaka na obeh straneh. Z orožjem v roki je nastopil l. Ht83. kot kapetan dolenjskih čet proti Turkom, s peresom pa se je proslavil kakor redek naš človek. Kljub temu ta junak ni imel ne volje, ne poguma, da bi se bil dvignil na vrhove naših dičnih snežnikov.
J' tem pogledu je bil še pravi otrok svojega časa. Čustvo zadovoljnosti so mu zbujali zgolj od človeka naseljeni predeli. Čim bolj je bila neka pokrajina plitva, prostrana in naseljena, tem večje je bilo njegovo dopadenje nad njo. \a takšen način so ocenjevali lepoto posameznih naših pokrajin tudi Dolen jci Trdinovega časa (Dolenjska. 1938. 110) in prav takšen je naš preprosti človek na kmetih še danes.
Bilo je lani. ko sem hodil po okolici Polhovega CSrudca. Dohitel sem kmeta. Ko ie ta spoznal, da sem iz Ribnice, mi ie po-\*edel. da je bil tam ob priliki vojnih manevrov nekako pred 40 leti. Rekel je da je Ribnica prav lep kraj. In ko sem ga vprašal. kaj je videl na Ribnici lepega, mi je razložil lepoto z debela praktično kmečke strani. Ribnica mu je lep kraj zaradi tega. ker ima dosti lepega, ravnega polja in ker je zemlja umno obdelana.
Valvasorjeva popotovanja križem kranjske dežele so držala le iz doline v dolino. V poglavju o gorah na Gorenjskem omenja 37 imen. Ali razen Menine. Grintovca, Storžiča. Jelovice in Krme so to sami kraji, ki jih pisatelj omenja bolj zaradi njihovih sel, cerkva in rudnatosti. Šest gora našteva tudi zato, ker pomenijo prevale tovornih poti in cest. Te gore so Vršič. Korenske Poljane, Ljubel, Kozjak, Včjak in Bezjan-ski vrh.
V više ležeče nenaseljene gorske lege je dospel le s poizvedovanjem, pa vselj samo do tja, kamor so segala gospodarska prizadevanja našega gorenjskega planšarja. Sicer priznava, da visoki snežniki v knjigi priro-de niso najslabši listi, ah obenem pove. da so iskalci zdravilnih zelišč edini, ki se jim se zdi vredno, da utrujajo svoje noge do takšnih višin. Za same lepote gorske pokrajine. ki dobiva do njih veselje danes že kar naše preprosto ljudstvo, pa ni imel nobenega smisla. Vselej, kadar se domisli gore, mu prihaja na um le njihova strašna puščobna stran, nara\-nosi^ bal pa se je »neprijetnega gorskega ozračja.«
Neutrudnosti in neustrašenosfi. dveh najbolj potrebnih duševnih in telesnih sil za gorske pohode, torej naš baron ni imel. Bil je približno tiste vrste človek, ki pravi: Gora ni nora. le tisti je nor, ki gre gor. In prav s tega stališča nam je mogoče razložiti, zakaj je ostalo Valvasorju ime očaka naših snežnikov. Triglava, dasi je že obstojalo. vendarle neznano.
Dr. Jože Run.
NI RAZUMEL
Srečni oče je dobil sina. Ves blažen stef-če na pošto ter brzojavi svojemu bratu:
»Pozdravljajo te sin, svakinja in brat.*
Še isti dan je prejel odgovor:
»Nimam nikakega sina — stop — to jfe gotovo kak pustolovec — stop — vrzi ga hiše...«
PRI ZDRAVNIKU
Pacijent: >Nikdar se nisem zdravil pri zdravniku. Ne ljubim medicine. Zato sem se vedno zdravil le po znanstvenih knjigah.«	_ .
Zdravnik: Potem se pa čudim, aa nis^e že umrli za kako tiskovno napako.«
ČUDNE SO ŽENSKE
Zena se je sprla s svojim možem. V sve-ti jezi pospravlja svoje stvari, da se odpelje k staršem. Mož mirno gleda njeno početje, nato ji položi na kovčeg trideset dinarjev.	.
»Kaj naj pomeni teh trideset dinarjev.«
ga vpraša žena.
»To je za vožnjo k staršem« ji odvrne
mož.
»Kaj, samo trideset dinarjev?« se razburi žena. »Kje pa je denar za povratek?«
Otroška
Mamica (hčerki): »Nikar se ne boj psa. Ali ne vidiš, kako ti prijazno mahlja z repom ?«
Hčerka: »Mamica, saj na tistem koncu se ga ne bojim.«
V BOLNIŠNICI
Schoenleben je bil še mož kabinetnega učenjakarstva, pivi njegov naslednik, tudi rojen Ljubljančan, pa je bil modernejšega kova. ker je bolj zaupal svojim očem kakor očem drugih. To je bil baron J. V. I'alvasor.
Pred obema prijateljema se z domoznanskim pisateljevanjem pri nas ni še nihče bavil. Zato je moral zlasti Valvasor nešteto stvari in podatkov pridobiti v potu svojega obraza in po težavah, ki o njih danes nimamo pojma. Koliko polov in dostikrat neuspešnega poizvedovanja g a je sta
Sredi dopoldneva je naenkrat zašumelo v sobi. Zaslišal se je voz, ki jee drdral proti oddelku. Kakor da bi neka sreča hušknila v Križevo, je z jasnim obrazom hitela: »Seveda, seveda. Henrik je to, na Studenec bodo šli z eno. kajpak. Poglejte, babe! Brž!« Z obema rokama je mahala bolnicam.
Bolnice so drle k oknu. Celo Mikševa se je skušala dvigniti s postelje; s spačenim obrazom se je z obema rokama obupno oprijemala stranic. Toda onemoglo je obležala in hropla ter prisluškovala z izbuljenimi očmi.
S truščem je obstal pod oknom »zeleni Henrik.« Zelen pravokoten zamrežen voz je bil to. čisto podoben konjederskim vozovom. To so tislti vozovi, ki jih konje-derci prevažajo čez vasi, sedeč leno, brezbrižno na visokem sedežu, zibajoč se leno, kakor pač poskakuje voz po zvoženih kolovozih. In medtem, ko voz drdra mimo hiš-, leno, škripajoče, se radovedno iztezajo glave izza vežnih vrat. Konjederec pa se ne zmeni za to. za drugo mu ni mar. da pobere pse. ki so iz reda. V vozu zaprti tulijo potem in se obupno zaletavajo v stene vso dolgo pot. Prav takšen voz je bil zeleni Henrik. Kraljeva je pritisnila roke na usta. da ne bi zajokala. Tudi druge bolnice so utihnile; iz pritličja je prihajal jok. To je bil strahoten krik človeka, ki je pri polni zavesti umiral; še več: ki je pri polni zavesti čutil, da je — blaznež, ki ga odpeljejo v dom blaznih, na Studenec. Ta krik je s svojim turovim prizvokom, ki je iz-
daja) tragiko človeškega umiranja, napolnil vso hišo.
In že so na pragu žalostne rumene hise bolnice zagledale ženo, po katero so prišli. Roke je imela tesno povezane pod platnenim prisilnim jopičem, zato se ie, nizko sklonjena, s hrbtom opirala ob podboje vrat, z blazno prestrašenimi očmi strmela v zamreženi voz in vreščala. Ančka in Jerca. obe močni strežajki, ki sta v svojih napetih bluzah spominjali na dobro molzne mlade kravice, sta jo porivali k vozu, bolnica pa se je upirala ko govedo, ki nagonsko sluti, da ga ženejo v klavnico. Končno se jima je posrečilo, da sta jo pripeljali k vozu. Tam je nastal najobup-nejši boj; nizko sklonjena se je borila s telesom, nogami, hrbtom in glavo in je bila skoro nepremagljiva. Tako je dovolj vztrajno držala razdaljo med seboj in vozom. Njen krik je postajal že živinski: hri-pav in žalobno nizek; kakor da bi zdaj pa zdaj zamukala krava, pa bi spet zatulil bik, ki je zaslutil, da ga porivajo v ta tesni voz, da ga odpeljejo nekam, kjer ga pobijajo. Dolge štrene slin so se ji vlekle iz razkrečenih ust. Končno sta jo strežajki — medtem ko je dvakrat padla na tla, da ji je iz ust po bradi tekla kri — po-basali v voz. In za njo so se vrata trdo zaloputnila in voznik je pognal: »hi!« Ravnodušen je bil njegov glas, ko da bi se ne bilo pravkar zgodilo nekaj groznega. Trideset let je že vozil isti zeleni voz, večno po isti dolgi cesti dalje, dalje po polju in ob sentimentalno, tiho šu©§či vodi, obrob-



Jauna tribuna
Položnice
Na hodniku pred blagajniškimi okenci stoje in se prerivajo ljudje obeh spolov in različnih let. Drže v rokah položnice, ta eno, oni dve, nekateri pa tudi več. Nestrpno čakajo. Vsem se mudi kdo ve kam. Uradnica zapisuje številke, šteje denar, žigosa položnice, vrača odrezke. Samo tu pa tam pravi: Še dinar! Popravite datum! Mehanično se gibljejo njene roke, mehanično štejejo ustnice. Kdo bi se pa tudi ne naveličal takega dela, obenem pa nosil odgovornost za vse tiste stotake. ki teko med njenimi prsti?
Toda ljudje čakajo, se prerivajo naprej, se vrivajo med druge. Zlasti nežni spol. Moški sicer nekoliko godrnjajo, pa naj bo v božjem imenu, si mislijo naposled.
Prva vrsta stoji nepremično, nikamor naprej se ne premakne. Ob okencu stoji možakar, rekel bi, da je iz kake banke ali vsaj večjega trgovskega podjetja. Pred njim kup denarja, kup položnic, ki jih namerava vse še oddati. Preteče deset, preteče dvajset minut, preteče še nadaljnjih pet minut. Še vedno premetavajo roke denar, štejejo ustnice. Čakajočih se že po-lašča jeza, ogorčenje jim gleda z obrazov, iz oči. »Taka nesramnost!« de neka dama z očali. Moški ob okencu se prezirljivo, posmehovalno ozira po ljudeh za seboj, češ, jezite se, kolikor se hočete, jaz sem tu in tu ostanem, dokler ne opravim. Če bi bil človek stopil v ono, drugo vrsto, bi bil že davno zunaj. Tako pa čakaš in čakaš in si misliš, saj bo vendar že izginil tisti od okenca. »Dajte v časopis!« pravi dama z očali ln se kaj spretno vrine v drugo vrsto, kjer bo gotovo prej opravila kakor mi. ki si ne upamo iz prve vrste.
Zdajci se odpre še eno okence na koncu hodnika. Takoj se odtrga iz prve in druge vrste polovica čakajočih in se zaleti k tretjemu okencu. Tudi jaz, ki sem
Najnovejša statistika navaja, da se nahaja v naši državi okrog 3000 gluhonemih otrok v šolski obvezni dobi. Gluhonemi v [Jugoslaviji se izobražujejo v štirih zavodih: v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Jagodini. .število zavodov pa je za obstoječe število gluhonemih v državi mnogo prepičlo in bi morali imeti v Jugoslaviji najmanj petkrat toliko gluhonemnic. V beograjskem zavodu je za ozemlje predvojne kraljevine Srbije, Črne gore, Bana-ta in Bačke do 80 gluhonemih gojencev; zagrebška gluhonemnica ima za savsko, primorsko, vrbaske, del drinske in dravske banovine okrog 130 gluhonemih; šele pred nekaj leti ustanovljena gluhonemnica v Jagodini ima do 60 gojencev; ljubljanski zavod, ki sprejema gluhonemo deco iz dravske banovine, pa ima absolutno in relativno največ gojencev, v tekočem šolskem letu 132. In pomislimo, da imamo samo v Sloveniji okrog 300 za .pouk sposobnih gluhonemih otrok! V najboljšem primeru je torej v naši državi na leto do •400 gluhonemih v zavodih, vsi ostali pa, 3u zaradi nedostajanja .prostora ne morejo biti sprejeti v zavode, propadajo telesno in duševno ter so v velikansko breme domačim družinam, občinam, sodiščem in človeški družbi sploh. Mnogo pred nami so glede skrbstva za gluhonemo deco Francija, Nemčija, Madžarska, Danska, Anglija in ostale kulturne države. Tako ima n. pr. po svetovni vojni tako zelo okrnjena Madžarska devet zavodov za gluhoneme, Nemčija nad sto, češke in slovaške dežele pa dvajset zavodov. V naši državi smo v tem pcg^edu šele v začetku razvaja, in tako je premnogo staršev, ki zaradi nedostajanja prostora v obstoječih zavodih leto za letom zaman vlagajo prošnje za sprejem evojih gluhonemih otrok, dokler ti ne postanejo prestari za sprejem in potemtakem sploh ne morejo biti več sprejeti.
ljeni z molčečimi, povešenimi vrbami in svežim ločjem naravnost, naravnost. Pred visokim obzidjem, ki je bilo obdano s svetlim mirom srednjeveške romantike, se je voz ustavil. Voznik se je zdrznil iz dre-mavice in skočil z voza. Široka vrata v zidu so se odprla: na Studencu, v blaznici so bili.
Saba je' vselej, kadar je prišel Henrik, obležala na postelji za celih par ur nepremično. Bolečina ji je stiskala prsni koš. In ko je ležala na postelji to uro, so njene oči oprezovale proti oknu. Njeni živci so bili napeti, da ji je koža na telesu drgetala kakor pri konju, ki striže z uhlji, ko prisluškuje nevarnosti, ki skrita tiči v vetru.
Studenec, blaznica ... Strahoten, mogočen, mogočnejši ko pojem smrti je bil ta pojem. Saba je ležala z glavo skrito v blazini. Kakor da bo ves svet pomrl mučne smrti, ji je bilo težko. Puščobno razpoloženje je zašlo v njo še tem močneje, ker je zunaj postajalo mračno. Črni oblaki so se zbirali in so delali ozračje temno. V Sabo je zlezla bojazen, da bo svet kmalu pokončan; morda bo še to, še to uro Tisto, kar bo prišlo nad človeštvo, pa bo prišlo iz samih nebes, ki so bila sedaj tako vsa črna. Morda bo tista pošast vesoljni orkan, potop ali potres. Tako vsevesolen in mogočen bo, kakršnega še ni doživela zemlja. V minuti bo prekucnil vso zemljo, da bo nebogljena, raztreščena ležala, kakor da je z vesoljne višine padla v brezdanjo globino.
Zagrmelo je votlo. Saba je roke sklepala k molitvi in obujala kes, da bo pripravljena za poslednjo uro. Tresla se je. Nenadoma je posluhnila in skočila k oknu: kaj je bilo to, ta nenadna tema? Ko da bo pravkar vsevesoljna noč prekrila zemljo
čakal že pol ure. Videl sem, da se je pred mene vrinilo vsaj pet žensk, ki so prej stale za menoj in najbolj zabavljale čez »tako nesramnost« posameznika, ki stoji pol ure ob okencu s svojimi položnicami in tisočaki. Uradnica je podpisovala njegove položnice. Zanimalo me je, koliko jih je pač. Štel sem do 25, potem pa so me zmotili ljudje. Sklepam pa, da je bilo tistih položnic nad 30.
Zanimivi predlogi so se slišali med ljudmi in treba bi jih bilo res poslušati. Naj bi pošta določila dan in uro za take stranke, ki imajo več ko tri položnice hkrati. Pošta naj da na razpolago poseben oddelek za stranke, ki prihajajo s toliko položnicami, da bodo drugi prej odpravljeni. Razumljivo je, da hoče biti vsakdo prvi »rešen« denarja in položnic, toda nekaj čuta za pravičen red bi pa le moral imeti vsak človek v sebi in dopustiti, da tisti, ki prej pride, tudi prej melje. To velja prav tako za ženske kakor za moške. Prepričan sem, da je med tistimi strankami na pošti, ki najbolj silijo v ospredje, največ takih, ki se jim prav nikamor ne mudi, kvečjemu v Tivoli na promenado.
Vsekakor pa bi bilo res potrebno, da se glede onih, ki imajo mnogo in dolgo opraviti pri poštnih blagajnah, nekaj ukrene, da bodo drugi hitreje odpravljeni, ker pač ne gre, da bi človek zamujal toliko časa zaradi enega samega človeka. Seveda pa je to potrebno le prvih pet dni vsakega meseca, ko zapadejo razna plačila in je v resnici največ prometa. Menda bi bilo res najbolj pame+no, določiti za take stranke ločeno blagajno, ki bi sprejemala položnice, kdor jih ima več ko pet. kajti dokler jih je manj, človek še nekako rad potrpi. Ali pa naj bi take stranke oddajale položnice neposredno pri poštni hranilnici v določenem času, kar bi bilo menda še najbolje.
Stranka z eno položnico
Pred svetovno vojno sta bila na slovenskih tleh dva zavoda za gluhoneme. Prvi zavod je ustanovil že leta 1840 v Gorici znani goriški mladinoljub, pesnik in znanstvenik Valentin Stanič. Zavod je imel dva oddelka: slovenskega in italijanskega. Slovensko gluhonemo deco na Štajerskem so starši pošiljali do csvobojenja v deželni zavod za gluhoneme v Gradcu. A tukaj so bili otroci deležni samo nemškega pouka, ki jim ni mnogo zalegel, zakaj pozneje doma so navadno nemški jezik kmalu popolnoma pozabili. Iz bivše Kranjske so se gluhonemi otroci vzgajali v Lin-zu, in to ves čas do otvoritve ljubljanskega zavoda, seveda v zelo omejenem številu, a tudi tam le v nemškem jeziku. Proti koncu minulega stoletja so se razmere vsaj toliko zboljšale, da so šolske sestre iz reda de Notre Dame v šmihelu pri Novem mestu ustanovile na svoji dekliški šoli tudi oddelek za gluhoneme deklice, seveda o kakem rednem strokovnem pouku se tudi tukaj ne more govoriti. Gluhonemi dečki pa so ee še vedno vzgajali na zavodih z nemškim učnim jezikom ali pa so ostajali sploh brez vsakega strokovnega pouka.
Mnogo Slovencev, da, niti Ljubljančanov ne ve, da imamo že skoro štiri desetletja v Ljubljani zavod za gluhoneme, kjer se poučuje in vzgaja gluhonema deca dravske banovine. Po dolgotrajnih pogajanjih med nekdanjo kranjsko deželno vlado in bivšim kranjskim deželnim odborom v preteklem stoletju je bila leta 1900 dozidana ljubljanska gluhonemnica v vzhodnem delu mesta ob Zaloški cesti nasproti splošni bolnišnici. Ta zavod je omogočila zapuščina ribniškega dekana Ignaca Holzapfla, ki je znašala leta 1878 glavnico 52.962 gold. 38 kr. Tej glavnici, ki je do leta 1900 narasla z obrestmi in ostalimi darovi vred že nad 725.000 kron.
sredi sončne luči. Zunaj je bilo povsem mirno in tiho; še listič na divjem kostanju ni vztrepetal. Toda najbolj sumljivo in grozotno je bilo za Sabo ravno to, da je kljub nakopičenim črnim oblakom na koščku jasnega neba sijalo sonce. Vijoličasta svetloba je padala z nebes. Ženske so vre-šče spet hitele k oknu. Križeva je vzkrilila z rokami in vzkliknila: »Znamenje je na nebu! Tamle, kjer je košček jasnega neba, so tri sonca: eno je veliko, drugi dve sta manjši... vidite, babe!« V sobi je postalo tiho, kakor zunaj.
»Kuga bo, vojska, lakota, potres, povod-nji, viharji, ki bodo metali mrliče iz grobov,« je že prerokovala Križeva.
»Ne, nikar,« je zastokala Saba in se prijela za čelo, prsti pa so se ji krčili. Buljila je v nebo in v Križevo, kot da bi bila poslednja razsodba odvisna od nje same.
»Jezus Kristus pomagaj, varuj nas hudega,« so bolnice stokale po sobi. Križe-vi so se ustne nasmehljale, ko je videla, kako se ji je posrečil ta poskus. Škiljasto oko se ji je zaiskrilo, ko da bi bilo stekleno, vzdignila je skrivljeni kazalec, stegnila roko in skozi zobe zažvižgala: »Ali pa ne veste, da je bilo že od začetka sveta prerokovano, da se bodo tik pred koncem sveta na nebu prikazala sveta znamenja in se bo rodil človek — Antikrist, ki se bo izdajal za Kristusa? Kakor na Nemškem nekoga že častijo za Kristusa.«
»Molimo, molimo,« so v zboru zapele bolnice. 2e so pokleknile in goreče dvigale roke k molitvi. In že je tudi zapelo po sobi: »Oče naš, ki si v nebesih...« Monotono s spokorniškimi glasovi so molile, Tudi Mikčeva je pokleknila, četudi se je s težko muko spravila na kolena. Trdo, kakor kos debla je klečala in v kesu z gla-
so se pridružila še manjša volila raznih dobrotnikov. Ves ta kapital je bil že v oporoki določen za postavitev in vzdrževanje gluhonemnice v Ljubljani, zato je bil njen naslov Ustanovni zavod za gluhoneme. Do konca svetovne vojne so se sprejemali v zavod gluhonemi otroci iz bivše vojvodine Kranjske. Po osvobojenju pa se je razširilo področje ljubljanske gluhonemnice tudi na ozemlje slovenskega dela štajerske in na vzhodni del Koroške, torej na vso sedanjo dravsko banovino. Seveda je danes zavod, ki je bil postavljen za 50 do največ 60 gojencev — danes pa je v istih prostorih 130 gluhonemih otrok — mnogo pretesen ter so vsi njegovi prostori prenapolnjeni in do skrajnosti natrpani, kar gre na škodljivi rovaš vzgoje, pouka in zdravja gojencev. Do svetovne vojne je imel zavod vse .potrebne prostore: poleg šolskih razredov delavnice, kjer se je podajal dečkom začetni pouk v mizarstvu, rezbarstvu, modeliranju, pletenju itd., nadalje bolniško in zdravniško sobo, shrambo za perilo in odeje ter razne ostale prostore, kakršne mora imeti tak zavod. Po vojni pa so nastale povsem drugačne razmere. S sprejemom večjega števila gluhonemih novincev so se morale spremeniti delavnice v šolske razrede, ukiniti sta se morali bolniška in zdravniška soba ter še več ostalih, v takem zavodu nujnih prostorov. V bivalnici, kjer se gojenci v izvenšolskih urah uče in izdelujejo naloge, ter v obednici, pa vlada skrajna natrpanost. Obstoječe razmere kričijo po nujno potrebnem razširjenju zavoda.
Duševno normalno razviti gluhonemi se izobražujejo v zavodu osem let ter dosežejo za življenje potrebno šolsko izobrazbo kakor polnočutni otroci v ljudski šoli. inteligentnejši med njimi celo več. Znajo brati, pisati, računati, risati, si pridobijo dobro podlago v realnih vedah, skratka, pripravljeni so za življenje. Zdaj pa nastane težko vprašanje: kam z njimi? Le malo je onih gojencev, ki se po končani šolski dobi vrnejo pod domačo streho ter so v pomoč očetu pri kmetijstvu ali obrti in pri njem zaposleni. Po večini izhaja gluhonema deca iz najbednejših domov in s številnimi otroci oblagodarjenih družin, zato smatrajo taki starši, da so si odvalili breme z ramen za vedno že takrat, ko so oddali svojega gluhonemega otroka v zavod. Oblasti pa smatrajo s svoje strani za dovoljno, da so dajale takemu otroku skozi osem let brezplačno hrano in stanovanje poleg potrebnega pouka. Večina absolventov gluhonemnice se mora po končani šolski dobi ozirati za kakim poklicem. že pri polnočutnem človeku je izbira poklica težka, kaj šele pri glušcu, saj eo mu zaradi pomanjkanja sluha zaprti razni poklici, ki ta važni človeški čut nujno zahtevajo. n. pr. v trgovini zaradi naglega občevanja s strankami, v tovarnah pri .-strojih, v mehaničnih delavnicah pri motorjih in v raznih drugih poklicih. Pomisliti pa moramo, da gluščevo oko v marsikaterem pogledu nadomešča sluh. Taki otroci znajo izredno dobro opazovati in posnemati. Tudi njihov tip je zelo razvit. Absolventi gluhonemnice postanejo zelo dobri krojači, čevljarji, mizarji, ključavničarji, kleparji, knjigovezi, pleskarji, risarji v stavbnih in tehničnih podjetjih, slikarji, taipetniki, zlatarji itd. Gluhe deklice pa so najbolje zaposlene kot šivilje, vezi-Ije, predice, modistke, krojačice, čipkarice in podobno. Za absolvente gluhonemnic je najvažnejše predvsem to da dobijo trajno zaposlitev pri stalnih mojstrih, to pa kolikor mogoče blizu domače družine, ki mu je v potrebi lahko v pomoč. Menjava mojstra, poklica in kraja ni priporočljiva. Izšolani gluhonemi so prav dobri in zanesljivi obrtni vajenci, s katerimi je vsak mojster zadovoljen. Ta mora sicer v začetku imeti res mogoče nekoliko več potrpljenja kakor s polnočutnimi vajenci. Zato pa imajo glušci nenavadno velik dar opazovanja in posnemanja. Pa tudi pomanjkanje sluha jih ne odvrača od zaposlitve in poglobitve v delo. Nekateri mojstri iz neumlji-vih, naravnost srednjeveških predsodkov zavračajo in odklanjajo gluhoneme vajence, češ da n;so duševno pravilno razviti, da ne slišijo da se z njimi ne morejo dobro pogovoriti itd. če se mojster le malo potrudi in razločno govori v knjižnem jeziku, ne v narečiu, kmalu opazi da mu gluhi vajenec odčita vse z ust, včasih še poprej, preden je izrazil svojo misel z besedo do kraja. Polagoma bo prišel delodajalec do spoznanja, da si je pridobil z gluhim vajencem odlično delovno moč, ki se lahko nanio trajno in trdno zanese. V mnoerih državah imajo za gojence, ki izstopijo iz gli ■ memnice, posebne poklicne posvetovalnice, kar bi bilo tudi pri nas zelo potrebno in priporočljivo.
Nujna potreba zaradi skrbstva gluhonemih, da ne bi ostali po končani šolski dobi prepuščeni samim sebi in tako rekoč zares na cesti, je rodila Podporno društvo za gluhonemo mladi-n o. Namen dništva je, nuditi gluhonemi
vo butala ob stranico postelje, da je votlo
donelo.
Saba je tudi klečala in molila. V težki slutnji, da bodo tudi po njo prišli s Henrikom, se je v svoji tesnobi silno prestrašila od prerokovanja Križeve. Sunkoma je vstala in zakričala: »Poslušajte, ve nore ženske, ki verjamete, kar vam kdo natveze: ni res, da bo konec sveta, Križeva vam laže, ker je hudičevka. To je le priroden, samo redek nebesni pojav. Zdaj sem se spomnila, da smo se v šoli učili tako!«
Niti toliko časa ni imela, da bi naredila križ; ko srna je stekla h Križevi in jo lopnila z vso močjo v obraz, prav na nos, da se ji je vlila kri.
»O, pri moji duši, ta je bila dobra!« se je režala Mikševa in se težko pobirala in ko si je ravnala hrbet, ji je kar pokalo v kosteh; z obema rokama se je držala za stranice postelje. Kljub temu pa se je zgrudila, zakričala in padla vznak.
Takoj, ko so bolnice pritekle k njej, ki je ležala trdo stegnjena, je bil njen obraz mrliško bled in hladen.
»Križevka, ta zlodjevka, je kriva te smrti!« je zakričala Saba k strežajki, ki je pritekla v sobo.
»Čakaj, ti hudičevka, se bomo že še videle kje drugod«, je zažugala Križeva in strmo zakrknjeno strmela predse; z rdečim robcem si je brisala krvaveči nos. Posluhnila je in se zazrla k oknu, zakaj na uho ji je prišlo drdranje voza.
Da, že je zadrdral voz pod oknom in se ustavil pred vhodom ženskega oddelka. Križeva je zbledela in ustne so ji vztre-petale, kakor da bi hotela zajokati. Zaslutila: Zeleni Henrik je prišel po bolnico — po njo.
mladini dravske banovine do polnoletnosti
moralno in materialno pomoč s tem, da hoče: skrbeti, da čim več gluhoneme dece poseča šolo in da se ji nudijo čim najboljši učni pripomočki; gojencem in gojenkam, ki so dovršili učno dobo na zavodu, pa nimajo roditeljev, ali pa žive v siromašnih razmerah, poskrbeti za vstop v primerno službo aii obrt, jih za časa njihove vajeniške dobe podpirati ter se brigati za njihovo nadaljnjo izobrazbo in usodo do polnoletnosti; z javnimi predavanji in izdajanjem poučnih publikacij seznanjati širše kroge o vzgoji in pouku gluhonemih ter o gluhoti in njenih posledicah; udejstvo-vati se pri reševanju vseh vprašanj, ti togih se interesov gluhonemih; ustanavljati podružnice in pridobivati zaupnike v posameznih okrajih; zanimati se za razvoj enakih društev v tu- in inozemstvu. Dohodki društva se stekajo iz članarine, doneskov javnih zbirk in prireditev, prostovoljnih darov in volil ter izkupička izdelkov gluhonemih. Društvo priredi vsako leto Miklavževo obdarovanje siromašnih gojencev s potrebno obleko, perilom in obuvalom. In take siromašne dece je večina v zavodu, saj izhajajo iz najrevnejših družin. V javnosti je še vse premajhen odziv za to prepotrebno karitativno društvo, tako s strani občin, katerim društvo odvzame vendar velik del socialnega dolžnost-nega bremena, kakor s strani imovitejših zasebnikov, katerim bi bila redna podpora le malenkost, gluhonemi deci pa zelo dobrodošla. Lep zgled je podala pokojna Antonija K a d i v č e v a, ki je volila Podpornemu društvu za gluhonemo mladino velikodušno zapuščino 10.000 din. Da bi našla plemenita gospa še obilo dobrotnih naslednikov!	R. D.
$Hate1i}a
Nikaragua: Za domači promet so izdali novo serijo znamk letalske pošte. Znamka po 1% cen tava je zelena, po 2 c. rožnata, po 3 c. svetlo sinja, po 6 c. rumeno rjava, po 7 Vt c. zelena, po 10 c. sepiasta, po 15 c. romeno oranžna, po 25. c. vijoličasta, po 50 c. rumeno zelena, po 1 cordoba pa rumena.
Mopambij-ue: Izšli sta dve dobrodelni znamki po 40 c. Prva je rdeča in črna, druga pa oranžna in črna.
Monaco: Izšle so nekatere nove fran-kovne znamke: po 70 c. je rdeče rjava, po 90 c. vijoličasta, po 1.25 fr. rdečkasta, po 2.25 fr. pa svetlo sinja.
Eksplozija v belgijski tvornici
V belgijski tvornici za strelivo pri Lie-geu je nastal iz doslej nepojasnjenih vzrokov požar, ki je povzročil silno eksplozijo. Osem delavcev je bilo ubitih, še več hudo in 1 ali ko ranjenih.
Richarda Straussa je nadlegoval rnlad goslač, ki je hotel mojstru na vsak način nekaj igrati in slišati njegovo sodbo. Da bi se ga končno iznebil, je Strauss privolil. Ko je nekaj odigral, je mladi mož vprašal: »Kako vam je ugajala moja igra?« — »Nu, kar se tiče tega, ni tako slabo.« je odvrnil Strauss. -Manjka vam samo nekaj: dobri ton!«
Angleška trgovska mornarica v primeru vojne
Državni podtajnik v angleškem mornariškem ministrstvu Shakespeare je te dr. pojasnil, da bi angleška trgovinsKa mornarica v primeru vejne takoj pridobila okoli tisoč trgovskih la* j za bojne brode. že do konca letošnjega leta bo.'.> toliko trgovskih ladij opreni-li za montiranje topov. Shakespeare je še prit orr nil. da raz-po^ga angl?ška drža\f z z<d.?5tn:*r! šte-vi om topov proti podmornic?:n. Prav ta-k' ima 'udi dovolj rr-r.:cijts.
Požar unič*"' šest novih filmov. V kopir-nici družbe »France-Color« v Saint Clou-du je nastal oni dan velik požar, ki je uničil celo vrsto pravkar izgotovljenih originalnih negativov francoskih filmov. Med njimi so »Pet dni groze«, »Latinska četrt«, »Na sinjem Dunavu«, »Kravji pastir« in »Zemlja groze«, katerega premiera bi morala biti prav te dni. Vsi filmi so bili sicer zavarovani, čeprav ne do polne višine produkcijskih stroškov. Seveda pa je škoda kljub temu ogromna, ker je bilo vse delo priprav in snemanja, ki je trajalo povprečno šest mesecev za vsak film, zaman.
Ni se zmotila, zakaj v sobo je stopila strežajka in se podala naravnost h Križevi in nato k Sabi. S povešeno glavo je brž zašepala Križeva, ko da bi se ji strašno mudilo; zbrala je iz nočne omarice svoje stvari in jih povezala v culo, nato pa je zašepala k vratom in se še poslednjič s strupenim škiljastim pogledom ozrla po sobi. Za njo pa je kakor obsojena, s povešenimi rokami in glavo počasi lezla k vratom bolnica Saba Garijeličeva. Molče sta obe sedli v voz. In voznik je zapokal z bičem in zaklical kobili: »Hi, Micka!«
Soba je ostala malodane prazna, ko so odnesli bolnico Mikševo. Na njeni postelji je še ležala njena pisana bolniška halja. Njo samo sta iz oddelka na črnih nosilih odnesli strežajki. Kraljeva je jokaje tekla za njima. Njene od joka zardele oči so bile nepremično uprte v belo rjuho, izpod katere se je visoko bočil trebuh, v vznožju pa sta se izpod nje iztezali obe trdo stegnjeni nogi. Na palcih sta se od bleščeče beline močno odražala počrnela nohta. Še trenutek in strežajki sta izginili v veži mrtvašnice.
Kraljeva je čakala zunaj. Ko sta se strežajki vrnili s praznimi nosili, na katerih je ležala samo rjuha, s katero je bila pokrita mrtva Mikševa, je Kraljeva še vedno stala ob vhodu, nato pa lezla za njima in strmela v prazni črni les.
foioamaier
Fotoklub Ljubljana,
program za tekoči teden: v torek slikovna kritika, v petek običajni članski večer, v nedeljo skupni izlet: lov na najlepše pomladne motive!
Posnetki cvetočih dreves in vej
brez filtra ne veljajo, nebo je presvetlo, cveti se na njem slabo odražajo. Tudi premočan filter običajno ne de dobro, ker ustvarja pretemno nebo in to se ne zlaga z nežnim pomladnim nastrojenjem.
Nadaljevalni tečaj
Fotokluba Ljubljane se je zaključil s predavanjem dr. L Freliha o avtorskem pravu, v koiikor se nanaša na fotografijo. Pre davatelj je moral do danes pri nas popolnoma neobdelano snov, za katero ni skoraj nobenih virov, zbrati z dolgotrajnim iskanjem, rešil pa je svojo nalogo tako temeljito in strokovnjaško, da so tečajniki in ostali poslušalci izrazili željo, naj bi svoje predavanje ponovil v okviru jesenskih klubskih predavanj. Menda se bo našla tudi možnost, da se njegova razprava objavi v tisku. To bi bilo potrebno še za marsikatero drugo predavanje prvega nadaljevalnega tečaja, saj so med njimi strokovnjaki, kakor ing. Michieli in Janko Brane, obravnavali teoretske probleme fotografije, v kakršne se spuščajo le malo katere, širšemu krogu amaterjev namenjene knjige in revije. Tečaj je imel vsekako lep moralen uspeh. Pokazal je, da je pri nas cela vrsta amaterjev, ki jih zanimajo tudi najtežja poglavja fotografije. Svoj pravi pomen bo zadobil z obsežno zasnovanim praktičnim nadaljevalnim tečajem, ki ga namerava FKL otvoriti v jesenski sezoni in za katerega sprejema prijave že sedaj. Pred zaključkom sedanje sezone pa je na sporedu še nekoliko vsem amaterjem dostopnih predavanj in predvajanj. Tako bo ob koncu tega meseca nastopil znani naš amater Ljubo Vidmajer iz Zagreba s predvajanjem svojih posnetkov v naravnih barvah in lastnih tekočih filmov.
Program
Fotoamaterskih organizacij
Ljubljana bo izdelovala kulturne filme?
Iz berlinskega »Film-Kurier« posnemamo, da je bila v Ljubljani ustanovljena jugoslovenska kulturna filmska zajednica, ki jo bodo podpirala tudi oblastva in bo izdelovala kulturne filme. Družba je v Berlinu naročila kamero »Askania-Z«.
Posnetki v naravnih barvah zbledijo
če jih hranimo v prostoru, kjer vplivajo nanje lahko razni plini in kisline, zlasti n. pr. žveplov dioksid, ki izpuhteva stalno iz okisanega ustaljevalca. Iz tega je dobro razvidno, kje ne smemo teh posnetkov hraniti. Spraviti pa jih moramo tudi iz vsakega prostora, ki ga mislimo obravnavati s kakšnim razkužilom ali dezinfek-cijsko snovjo, če se je pa že zgodilo, da so nam barvni posnetki pod takšnimi vplivi zbledeli, tedaj jih v večini primerov lahko še rešimo na ta način, ki ga navaja aprilska številka »Photoblatter«, in sicer si pripravimo raztopino 12 g rdečega kr-volužca in 100 ccm vode ter 2 do 3 odstotno raztopino amoniaka. Posnetek damo v prvo kopel za toliko časa, da se barve obnovijo, kar se zgodi najpozneje v 10 minutah, če se to ne zgodi, tedaj regeneracija skoraj gotovo ne bo uspela. Ko smo posnetek kratko izprali, ga damo v drugo kopel, kjer dobi prvotno barvno svežost. Ob koncu izpiramo 15 do 20 minut v tekoči vodi, poberemo kaplje s čisto, vlažno gobo ali mehkim usnjem in damo sušit.
Novo knjigo zbornika »Ideja in oblika"
je izdajateljstvo .»Galerije« odstavilo s svojega programa. Negotovi časi in premajhno število prednaročnikov so ga, žal, prisilili, da ni moglo tvegati ogromnih stroškov, ki so zvezani z izdajo takšnega reprezentativnega dela. To moramo obžalovati tem bolj, ker bi zbornik z gradivom, ki so ga bili izbrali, pomenil pred svetom rov triumf slovenske fotografije, saj smo že poročali o tem, da so slovenski foto-amaterji pri natečaju »Ideje in oblike« odnesli med amaterji vsega sveta ne samo prvih, temveč tudi relativno največ nagrad. Nekaj nadomestila za zbornik hoče dati »Galerija« z obsežnimi komentarji na ta način, da bo objavila v teku leta slike, ki so bile določene zanj. Tako objavlja v aprilski številki med dvajsetimi prvovrstnimi reprodukcijami po delih svetovnih mojstrov nič manj nego štiri slike jugoslovanskih amaterjev, in sicer sta zastopana člana Fotokluba Ljubljane Fran Kra-šovec z odličnim posnetkom iz naših planin »Pred nevihto« ter Peter Kocjančič z montažo »Vojna«, o kateri pravi komentar, da predstavlja nov način podajanja abstraktnih idej v fotografiji, član mariborskega fotokluba Jože Kovačič je zastopan z izvrstno simbolizacijo slovenske pomladi »Pomlad«, Zagrebčan Ignjat Ha-bermiiller pa s svojim znanim posnetkom »Simfonija dela«. Odveč bi bilo na široko omenjati ostalo vsebino v tem zvezku elitne svetovne fotografske revije, omenimo naj le izmed prebogatega gradiva članek o Misonnovem plemenitem postopku »me-diobromiji«, Grabnerjeve nasvete za snemanje v naravnih barvah in drobne tehnične nasvete. Glede »Galerije« velja slej ko prej načelo: Kdor je naročnik nanjo, pomaga uveljavljati in ohranjevati v svetu sloves slovenske fotografije. Nobenega našega amaterja bi ne smelo biti, ki bi ne bil naročen nanjo!
Kar dela smrt strasno. je umiranje. Kdor ni nestrpen, ni zaljubljen. Tisti mladenič je moder, ki zmerom misli na ženitev, a se nikoli ne meni.
Čarovnik
Na ulici se producira čarovnik Okrog njega se je zbrala »množica ljudi. Na koncu reče mož:
»Zdaj pa pride moja poslednja točka programa. Snel bom klobuk z glave in ga pomolil proti enemu delu publike — v tem trenutku bo drugi del publike neopazno izginil .. *
------'-----"----it-- - ^ -g
gduftoneme pit nas
Mozaiki s poti po pomladni Jugoslaviji
Z licejskimi maturantkami v Zagrebu, Splitu, Dubrovniku, Sarajevu, Beogradu, na A vali, Oplencu, v Venčcu in Arandjelovcu
»Joj, take vožnje, devet dni na poti, pa v takem vremenu in v teh čudno negotovih časih, pa z dekleti tako daleč... nad 1.800 km ... Jaz bi ne šel, če bi me zastonj vzeli s seboj, saj jih bo polovica omagala od vsega hudega.. .« so celih 14 dni tarnali starši, tetke in godrnjavi znanci. Mi pa smo le šli in ves čas je šla sama dobra volja z nami, in pesem in smeh v novo pomlad naše lepe Jugoslavije, in božajoča mesečina nad Kolpo, Liko, Neretvo in Savo, in sonce, samo čisto nebeško sonce nad morjem in prvim zelenjem čudovitih pokrajin, nad pestrim čilimom sarajevskega mesta, nad živo prestolnico našo, nad belo marmorno molitvijo oplenško ... Toliko ljubega sonca povsod, da smo ga za vse velikonočne dni še v Ljubljano prinesli dovolj...
A in B oddelek iste stopnje se menda nikjer na svetu in na nobeni šoli posebno dobro ne razumeta, ker vedno malo tekmujeta med seboj, si privoščita oziroma zavidata posamezne profesorje, se domiš-Ijujeta na lastnosti, ki jih po navadi nikjer ni, ter sta sploh drug ob drugem nekaj neprekosljivega in nečuvenega. Razumljivo je, da sta bila taka tudi licejska VIII a in VIII.b razred. Vsak zase — seveda! Saj drugače sploh biti ni moglo. A skupni cilji in skupno veselje so zadnje dni tako temeljito izpremenili položaj, da bi na poti po Jugoslaviji složnost in povezanost obeh razredov lahko služili naravnost za najsvetlejši vzgled vsem diplomatom in politikom, ki v potu svojega obraza iščejo sporazumov in paktov. »Prid', Slovan, se les učit!« K 44 našim maturantkam in njih petim spremljevalcem na divno uspelem
zdrav, zdravoooo!« pozdravili gospoda sodnega predsednika Kuljiša, ki je z ljubeznivo gospo in nekaterimi gimnazijkami prišel pozdravit sina Androta in njegovo številno popotno družino...
Starodavni, prelepi Dubrovnik nam je naslednje jutro (bila je cvetna nedelja) v zlatem soncu odkrival svojo častatljivo sla vo in nedosežno krasoto. Pod vodstvom dveh prijaznih profesorjev smo si ogledali zgovorne starožitnosti tega našega edinstvenega mesta z doževo palačo, kolegijem, s spokojno krasnimi samostanskimi vrtovi in cerkvami, mesta, ki se je opoldne s ka-menitih Pil bohotilo pred nami kot pre-lestna vzhodna bajka ob večno modrem, neskončnem morju.
Po slastnem obedu v »Hotel de la Ville« pred Gunduličevim spomenikom smo se z udobnim motornim čolnom odpeljali na Lokrum, na pravljični otok palm. cvetočega rožmarina in pomaranč, ki je Mijo, Vlasto in še nekaj njunih tovarišic tako očaral, da jih zzvonenjem, piskanjem in niti s strogo tulbo profesorja matematike nismo mogli pravočasno priklicati na krov.
Zvečer so licejke zmagovito zavzele živahni Stradon in gneče njegovih sprehajalcev. Le prehitro pa se je bilo treba posloviti od gostoljubnega mesta, zakaj že je čakal tramvaj za Gruž in potem dalje vlak za Sarajevo. Se nekaj začudenih pogledov iz kupeja na migetajoče lučke v daljavi, pa smo z drdrajočim ritmom po ozkem tiru utonili v noč...
★
Domala vso pot do jutra se širi, oži in vijuga tik ob progi romantična Neretva, zvesta spremljevalka. Zunaj je svetlo ska-

Izletnice pred kraljevsko zaduzbino na Oplencu
izletu, ki jim je odkrival čuda tn lepoto jugoslovanske zemlje in jih potrdil v iskreni ljubezni do njenega dobrega ljudstva!
»Ce študent na rajžo gre, dobro pije, dobro je...« 2e koj za Zidanim mostom je naša pisana družba prisrčno vdana te veseli pesmi. Vsi kovčegi so odprti, vonjave poslastice skrbnih mamic vabljivo kukajo v sončni dan. Škrniclji z bonboni romajo od kupeja do kupeja. Jelka si je že opasala harmoniko. Vse se giblje in ziblje v taktu njenih sentimentalnih poskoč-nic.
V Zagrebu je prva postaja. Za tri ure. Naša karavana zmagovito naskoči Ilico, stopi zbrana v hlad stare katedrale m se nato povzpne v staro mesto. Pod nami šumi in kipi večerno mesto... Kakor razkošen plašč princeske iz devete dežele je, ves posut z rabini, ametisti in smaragdi ... Kc'.o bo naš vitez sv. Jurij, da ga bo branil pred grabežljivimi rokami?
Čez krško Liko počasi sopiha vlak. V nemi mesečini štrle skale kot vojaki na straži. Po brdih in zasekah je še sneg. Naši čebelnjaki so utihnili... Dolgo gledam v hladno noč. Ali se niso tamle volku plašno zaiskrile oči, ko je iz strahu pred sopiha j očim hlaponom kar obstal sredi ka-menite poti?
V kotu hodnika na sprevodnikovem sedežu sedita Ecka in Tatjana in čitata Bau-delaireja.
Mon enfant, ma soeur, songe a la douceur d' aller lš-bas ...
Kam pa kam. kam pa kam? sprašuje ritem jeklenih koles. I, k našemu morju.. ki smo ga v ranem jutru hrepeneče pozdravili s Kettejem:
O Adrija, kako naj te objame, kako te naj poljubi pogled moj!
V Splitu smo se za silo umfli in dodobra pokrepčali v »Gradski kavani«, pozdravili orjaškega Grgurja in se po kratkem sprehodu na Francoski obali že ukrcali na »Kosovo«. Morje je bilo kakor olje. Komaj je švignila izpred naših hvaležnih oči divna panorama Dioklecianove palače in zelenega Marjana (e, šta je pusta Londra kontra Splitu gradu!), že je preblisnil naše vrste poziv na tekmo: Katera bo najbolj ogorela? In vseh 44 sopotnic je kakor 44 sončnih rož okrenilo svoje od nočne vožnje obledele obrazke proti žgočemu Mojstru, ki je jel brž nanašati nanje osvežujoče barve svoje južne palete...
Ustavili smo se za nekaj minut v Hva-ru. Kmalu potem nas je mož z belo kapuco poklical v elegantno notranjost parnika in nam tam obilo postregel s svojimi ga-stronomgkimi čarovnijami. Lepa proza v neskončno lepo poeziji, ki nas je obdajala vsenaokrog.
Še v Korčuli je pristala naša plavajoča palača, nato pa smo dolgo rezali modro morsko gladino, ki je z desnega boka ladje že segala v nedogled. Ko se je začelo sonce utapljati v svoj kristalni morski grad, se je licej zbral k veseli domači pesmi, da je ubrano in svečano odmevalo po vsem »Kosovem« in da so kar prisluhnili tudi neki tujci, ki v svoji nezdravi objestnosti poznajo samo še en narod. Mi pa: »Hej, Slovani!...«
Gruž je bil že ves v lučkah, ko smo na obali s trikratnim navdušenim »Zdrav,
raj kakor podnevi. Polna luna boža skalo-vito in hribovito pokrajino, ki je še precej pokrita s snegom. Naša vagončka kar nočeta utihniti. Kdo bi spal na popotovanju, ko si imamo toliko povedati in je vse, kar prinese pogovor, tako veselo, dobro-j došlo. »Gospod inženir« se sploh venomer | kar smeje. Neverjetno! Kaj bi le rekli gospe Fizika in Matematika, če bi nenadoma ' z dnevnikom pod pasho stopili v naš kupe? Saj bi ga ne spoznali, prav gotovo bi j ga ne! Celo šolsko leto trije polresni na-! smeški, zdaj pa toliko dobre volje, da je ! še Liduška in Eda ne premoreta toliko... i Toda tudi najbistrejši vir veselja in zabave polagoma usahne med dolgo vožnjo.
Meštrovicev spomenik Neznanemu junaku na Avali
In ko si bosansko jutro mane zaspane oči, licejska vojska še mirno, sladko spi. Le tu pa tam kdo poškili na desno in levo. kdaj
se bo že vendar pokazalo Sarajevo... ★
Salamensko mesto — to Sarajevo! Sama turška strast ga je, sama žgoča pesem in revolucionarni ogenj! Pred 25 leti je na mostu čez Miljacko junaški Gavrilo zanetil svetovni požar, ki ga še do danes niso mogli pogasiti! Še do danes ne! Pa bi se kdo čudil, da je v tem s puntarstvom nabitem ozračju dne 3. aprila 1. 1939. vstaška iskra švignila celo v neprespane licejske Kranjice! Pomislite: v Domu Jadranske straže (kjer je bilo po programu določeno popoldansko spanje in prenočevanje) je izbruhnila prava revolucija! Krvava revolucija! Kunigunda in Evlalija sta že pred zajtrkom ugledali v kotu spalnice — stenico, ki se je nič hudega sluteč mirno iz-prehajala po nanovo pobeljeni steni... Pa je zaorilo iz štiridesetih hripavih grl: Tu ne bomo spale! Buuuu! Škandal! Zaprite kovčege!... Pritekel je hišnik, smrtno bled, in miril razburkane amaconke. »Prosim vas, preglejte vse postelje, nikjer ne boste našle mrčesa! (Vse je čisto pri nas! To edino stenico (nesrečni corpus delicti je medtem že izkrvavel kot žrtev vstaje) ste nemara ve same iz vlaka prinesle s seboj! Ne sodite, preden se niste prepričale! Tistihle pet pik na stropu so navadni kukci, ne stenice!... In res, postelje so bile čiste! Vendar so šele izprehod po pestrem Sarajevu, skodelica turške v starodavni kafani in sladka popoldanska sjesta pomirili razburkano kri zrevolucioniranih ustašinj...
»Ce imajo otroci denar, imajo kramarji semenj,« so si najbrže mislili Turčini na
Baš-čaršiji, ko se je pripodila tja licejska armada in jela zvončkljati z dinarčki. Miniaturnih opankic malo da ni zmanjkalo! Posamezne skupine so si omislile koketne bosanske čepice. Pretresalo se je^ seveda tudi vprašanje nabavke temno modrih fe-redž, pa je končno le zmagalo nesebično mnenje Razrednik-paše, da vendar ne kaže Sarajevčane tako kruto oropati milih lic in zornih pogledov ljubljanskih izletnic. Sicer bi bile pa feredže tudi usodepolna ovira v slaščičarnah, ki v tem pisanem mestu minaretov in čilimov menda že dolgo niso napravile take kupčije ...
Pravoverna ženska noga ne sme stopiti v muslimanski božji hram. Če se pa »grešna« licejska družina z neprekosljivo »mamino« približa Begovi džamiji, strogi Alah takoj malo zamiži in kavalirsko ukaže svojim ofesenim služabnikom, naj odpro to sijajno hišo Gospodovo in za nekaj tihih minut napravijo iz nje brezbožni harem.
Po večerji posedimo malo v trpezariji. Obiščejo nas gimnazijci iz Sremskih Kar-lovcev, ki bodo šestnajst dni potovali po Jugoslaviji, od Skoplja do Bohinja. Zaigrajo kolo in zaplešejo z licejkami. Eden nam z žametnim basom zapoje sevdalinko. Odgovarja mu Tjaša ob kitari: Ja nekoga volem, ja za nekim čeznem ...
In njene žive oči iščejo po dvorani...
131 predorov je naštela prizadevna raja na užički progi skozi pokrajino, ki mi je dva Francoza v sosednjem vagonu nista mgola prehvaliti. 131 predorov! To se pravi: venomer samo okna gor, okna dol! In če ti pri vsakem takem manevriranju — pa moraš biti zares spreten in pozoren — ena sama sajica smukne v vagonček, potem se ne čudi, da prideš po štirinajsturni vožnji v kraljevski Beograd kot dimnikar na novoletni razglednici...
Slavni prestolnici Jugoslavije so bili v našem programu odmerjeni trije dnevi Prav je napravil vodja izleta, da je naj-silnejše, najmogočnejše prihranil za zadnje. 90 odstotkov osmošolk še ni videlo Beograda, lahko si mislite, kako so jim blestele oči, ko jih je to kipeče mesto ob Savi in Donavi pozdravilo s tisočerimi lučkami in objelo s svojim velemestnim direndajem ...
Nastanili smo se v prijetnem domu Fe-rialnega saveza pod Terazijami, v osrčju mesta. Skrb za telesne blagre pa smo prepustili ruski restavraciji »Akvariju«, kjer pašuje bivši igralec naše drame gospod Osipovič.
Prvi beograjski dan (sreda) je bil dopoldne posvečen ogledovanju mesta S Kali-megdana, te stare trdnjave, smo se prepričali o divni in obenem tako nujni legi Beograda, o kateri je dejal nek nemški general, da na tem prostoru pač mora biti mesto; če bi ga stokrat porušili, bi ga stokrat morali spet sezidati. Taci in Metka sta našli tod mnogo motivov za oveko-večenje naših dveh osmih: skupina licejk pod grandioznim spomenikom hvaležnosti Franciji ali pod visokim Pobednikom, to so dokumenti!... V mesto smo se vračali mimo univerze in Pozorišta do beograjskega nebotičnika »Vremena«, kjer so nam razkazali uredniške naprave, ogromen nov rotacijski stroj in nas na terasi fotografirali (slika je še tisti večer izšla v listu). Po temeljitem obisku Narodni skupščini smo zaplavali v akvarij...
Popoldne je bil prost. Glavna točka tega programskega »ad libitum« je bil licej ski naskok na znano veleblagovnico »Ta-Ta«, kjer v strahoviti gneči dobiš vse od zobotrebca do klečalnika, od prima nogavic po 7 din do čaše blagodejne bože. Taki Sodomi in Gomori zapeljivosti celo naša najbolj varčna dekleta niso mogla odoleti! Po hudem boju s skominami vseh vrst so se posamezne gruče odločile za zastonjkarsko promenado po hrupni ulici kneza Mihajla, finančno silneje oboroženi krožki pa so zmagovito posedli pred kavarne in slaščičarne.
Večerjali smo ta dan v Imperialu, kjer pojo najznamenitejše beograjske pjevači-ce, med njimi šampionka Snežana, ki je letos pri tekmi prejela prvo nagrado za svoje pevsko grlo. Kar se grla tiče, smo ta večer gotovo mi dosegli beograjski, če ne svetovni rekord: pojedli smo po obilni večerji za nič manj kakor 500 din pomaranč in jabolk!
★
Po asfaltirani cesti drčita dva avtobusa proti Avali, h grobu neznanega jugoslo-venskega junaka, h grobu, kakršnega nima cela Evropa. Nedosegljivi duh velikega kiparja Meštroviča se je tu s široko ' voljo velikega kralja Aleksandra I zdru- I žil v umetnino, ki napravlja naravnost božanski vtis. Ali je to res samo hvaležnost junakom troimenega naroda, ki so preko albanske Golgote, ob Piavi in v Dobrudži prelivali rubine svoje dragocene krvi za naše osvobojenje? Mogočen, svetal, nevenljiv spomin? Ne samo to! Avala je spomenik mogočne rasti, duhovnega vzpona in svetega poslanstva našega naroda, spomenik odločnosti, hrabrosti in pripravljenosti za darovanja in žrtvovanja! Kdor si malodušen, nejeveren in spetkast, pojdi na Avalo, h granitnemu geniju Jugoslavije, da ti bodo — kakor nam — zrasla krila sokolja!
V Topoli, v srcu junaške Šumadije, nas je čakal upokojeni učitelj gospod Djordje-vič, iskren prijatelj Slovencev in izvrsten poznavalec svetle lokalne zgodovine, katero nam je izredno lepo in pregledno raztolmačil pod topolsko kulo. Naše maturantke so mu v zahvalo za spremstvo in predavanje poklonile miniat"T-n^ izdajo Prešerna.
»Zdaj pa h gospodarju, kajne?« mi je po kosilu rekel preprost seljak, ko smo se jeli vzpenjati proti belemu marmornemu hramu na Oplencu, tej nepopisno krasni zadužbini Karadjordjevičev.
Da, h gospodarju, ki bi ga naša ljuba domačija ravno zdaj tako potrebovala, da bi z vajeno in energično roko v pravo smer okrenil plug in prav pobotal svoje sinove...
Pa so ga zaman klicala drhteča dekliška ustna v hladni, tajinstveni tišini njegovega poslednjega doma, zaman so naši
temno rdeči nageljni zacveli na težki kamnitni plošči nad njegovim truplom. A da bi mogel slišati, kako rada ga ima dobra Daša in kako je že vsa leta hrepenela v to sveto bližino njegova navdušena Narda, pa bi vstal iz temnega groba, prav gotovo bi vstal, in bi obrisal solze vsem tem siroticam, po žalostnih licih bi jih mehko pobožal in veselo, modro očetovsko besedo bi jih od bogatih, a tako mrzlih mozaikov povabil ven v sonce, v zlato božje sonce, ki daje rast, voljo in silo. ★
Iz divne gornje cerkve, posvečene sv. Juriju, kjer počivata Karadjordje in kralj Peter I. Osvoboditelj, smo skozi pobožno negovani park v prvem pomladnem zelenju krenili v muzej, ki hrani srebrne vence trakove, darove in posvetila pokojnemu Zedinitelju, med drugim tudi sloven-sok žaro in trnovski štober.
Na povratku v Beograd smo se za četrt ure ustavili v Venčcu, v znani vinarski zadrugi, kjer smo si ogledali ogromne kleti z znamenitim sodom za enajst vagonov vina in se posladkali s čašo rujne kapljice. V arandjelovački banji pa smo iz samega izvira srebnili zdravilno vodo, ki nas je takč pokrepčala, da smo se navzlic 210 km dolgi vožnji vsi zdravi in čili
vrnili v prestolnico...
★
Naš zadnji beograjski dan (kako hitro minejo lepi časi!) je bil veliki petek, ki je pri pravoslavnih velik praznik. Vse trgovine so bile zaprte, delo je povsod počivalo, ulice pa so bile še bolj natrpane in žive kakor sicer. Ko sem zarana šel v »Moskvo«, se mi je zdelo, da sem v Parizu. Prav tako ozračje je bilo in tak živ-žav...
Na Kalimegdanu, kamor smo po zajtrku namenili korake — to pot zelo strumno, ker nas je vodil prijatelj major Vladimir Jaklič — so že množice sprehajal-
cev uživale krasen pomladni dan, iz katerega smo se kmalu zbrano umaknili v veličasno in zgovorno tišino Vojnega muzeja, ki hrani toliko dragocenih spominov na balkansko in svetovno vojno pa na najslavnejšega vojaka Jugoslavije, kralja Aleksandra I. Ali po svetu in po naši junaški zemlji res še ni zdrvelo dovolj blaznih hudournikov krvi in ali nas tudi naj-žlahtnejša kri Njegova na svečani admiralski uniformi še ni mogla odkupiti novi nesreči, ki spet grozi človeštvu? smo se v skrbeh spraševali. Mar je od tega temnega Velikega petka res še tako daleč do svetle, svobodne Velike nedelje? ..
Šele pri razposajenih in hudomušnih prebivalcih beograjskega živalskega vrta smo malo pozabili na te mračne misli...
Popoldne smo izpolnili zadnjo" točKfc programa: obisk muzeju princa Pavla in izložbi francoskega slikirstva XIX stoletja. Mnogo muzejev in razstav sem že videl ,toda še nobene s takim resno zgovornim in prijaznim vodnikom, kakršen je bil akademik — slikar Njeg. Vel. gospod Mihajlovič, v čigar prijetni družbi smo ostali še vse popoldne v kavarni in potem na poslovilni šetnji po Beogradu Tudi g. Mihajloviču so licejske maturantke za spomin in v zahvalo poklonile miniaturnega Prešerna s primernim posvetilom.
K večerji so se prišli od nas poslovit profesorji-odborniki Ferialnega saveza in bivši licej ski profesor, sedanji romanist beograjske univerze dr. Stanko Škerlj. Le prehitro so potekle naše zadnje minute v prestolnici. Že je bilo treba na postajo... Iz Zemuna se nam je kraljevski Beograd še enkrat pokazal v svojem edinstvenem, bleščečem nočnem plašču.. Hvaležni smo mu pomahali v pozdrav. In že je vlak za-vozil v mrak.
Naslednje jutro nas je vsa v soncu pozdravila velikonočna Ljubljana.
D'Artagnan
NAGRADNA KMŽAMKA
Vodoravno: 1. domača žival; 3. glasbilo; 9. velika žival; 12. del voza; 13. reka v Srbiji; 14. moravska pokrajina; 15. zaimek; 16. naša reka; 19. žensko ime; 20. žensko ime; 21. trdnjava iz križarskih vojn; 23. ime; 25. namen; 27. ne več mlad; 28. prepričanje; 30. vrsta blaga; 34. slovanska boginja zime in smrti; 38. mesto v Italiji; 40. papiga; 41. reka v severni Italiji; 42. del prvine; 44. števnik; 45. sveti bik; 46. moško ime; 47. predlog; 48. šahovska figura; 49. trenutki umiranja; 50. azijska država.
Navpično: 1. poljedelsko orodje; 2. žuželka: 3. gora na Koroškem; 4. turški sodnik; 5. vrsta žganja; 6. kraj v Sloveniji; 7 Zolajev roman; 8. azijska pokrajina; 10. čutilo; 11. Cankarjevo delo; 17. gibanje zraka; 18. znan izdelovalec gosli; 21. del cirkusa; 22. mera za drage kamne in drage kovine; 24. doba; 26. prva ženska; 29. kosilo; 31. shramba za papirje; 32. kraj v Jugoslaviji; 33. Ovdovo rodbinsko ime; 34. sorodnica; 35. sovraštvo; 36. poškodba; 37. egiptski bog; 39. žensko ime: 43. pesem.
Nagrado v znesku 100 din
je žreb tokrat naklonil Franu Habiču, članu Nar. gledališča v p., Ljubljana, Koce-nova 11. Troje knjižnih nagrad si dele Stanko Ponikvar, Čopova 1, Ljubljana, Marta Andolškova, učiteljica, Ljubljana, Nunska ,19 in Rafael Gruden, Vrhnika. Zadnja križanka je bila precej težka in nerodna — zato smo danes po«tr°g1i z malo lažjo uganko.
Rešitve je treba poslati do petka in »icer po navadni dopisnici, tako da kri zanko izrežete iz lista, jo pravilno izpol nite in izrezek nalepite na zadnjo stran dopisnice. Reševalci v Ljubljani, Mariboru in Celju, lahko izrezek iz lista z izpolnjeno križanko nalepijo tudi na navaden kos papirja in ga do petka

Po dolgem ln težkem trpljenju je v soboto 15. t. m. preminila naša srčno ljubljena soproga in mama, gospa
Cecilija Lisjak
soproga upokojenega železničarja
Pogreb drage pokojnice bo v ponedeljek 17. t. m. ob 4. uri popoldne iz mrtvašnice mestnega pokopališča v Celju.
Celje, dne 16. aprila 1939.
Žalujoči soprog ALOJZ in MIROSLAVA, hčerka.
vržejo v nabiralnike »Jutrovih« podružnic Po žrebu izbranemu reševalcu pripade nagrada 100 diu, razen tega pa so na raznolago še tri tolažilne nagrade v knjigah.
Rešitev zadnje -^nedeljske križanke
Vodoravno: aspirin, alkohol. Lar-sen, zelena, Ema, Rus, lak, kava, rabin, roke, sedim, krv, Čedad, alat, deve, lokvanj, dr, f, sinus, K, Po, rob, Tit, Rin, op, Pag, mak, sarma, Ninon, Nora, sin, drob, ki, be, It, Sora, toga, LR, rog, bat, USA, kob, aman, Katra, lama.
Navpično: Aleksandrov, Samuel, prav-dar, is, reč, in, LZ, ker, ol, holedea, ona-kav, Lakedemonci, Dubrovnik, rak, siv, ait, red, kos, JNS, rop, pir, Tara, Sand, Pariš, GM, mi, korba, sok, as, nn, Noe, iz, mira, trak. kos^L, Vrba, Tom, ata, tur, ga, Lom, ga, ka.
Naš^ ^le^l^šče
DRAMA
Ponedeljek, 17.: Zaprto.
Torek, 18.: Zaprto.
Sreda, 19.: živi mrtvec. Red Sreda.
V drami bo prihod na dijaška predstava v petek 21. t. m. ob 15. uri. Uprizorili se bodo Cankarjevi »Hlapci«. Cene od 14 din navzdol.
OPERA
Ponedeljek. 17.: Zaprto. Torek, 18.: štirje grobijani. Red A. Sreda, 19.: Aida. Gostovanje Zinke Kunc-Milanove. Izven.
f
Presunjeni sporočamo znancem in prijateljem žalostno vest, da je v noči s 15. na 16. t. m., previden z verskimi tolažili, po dolgem trpljenju preminul naš oče, gospod
MIHAEL LEVSTIK
učitelj v pokoju
Pogreb bo v torek, dne 18. t. m. ob 16.30 izpred hiše žalosti na Bregu. Proseč za tiho sožalje, priporočamo pokojnika v dober spomin.
V CELJU, dne 16 aprila 1939.
Vladimir, Marija, Jela, Vera
otroci.
Za sedmino po veliki noči
Ibaniii
Prinašamo nekaj zanimivih doživetij in poučnih opazovanj našega stalnega sotrudnika, ki se je o velikonočnih praznikih, ob zasedbi Albanije po italijanski vojski, znašel tik črnogorsko-albanske meje in je na velikonočni ponedeljek obiskal Skader in okoliške vasi
m
K
Del stare skadrske trdnjave
Po dolgi in naporni vožnji sem prispel v roke, dokler nosi glavo na plečih. Raj-v stari črnogorski Onogošt, današnji Nik- j ši bi dal, da tudi njega ubijejo in mu hi-Sie, truden in neprespan. Sveži vtisi po ne- šo zažgo, kakor da bi tebi en sam las pa-
davni tragediji bratskega naroda na severu so še vedno vznemirjali mestece in domačinom, žejnim podrobnih vesti, sem moral vedno znova ponavljati, kar je Ljubljana vedela že par tednov.
Zrak je bil težak kljub svežini, ki je dihala od s snegom pokritega Krnovega, od Duge in Golije. Nihče ne bi bil mogel ob-jasniti, odkod je prihajala teža. ki je kakor neznana mora dušila nas vse. da sem jo živo občutil ob slehernem gibu. Morda je prihajala od pesmi zvonov, ki je beg ve kolikič sporočila Nikšičanom, da je skoraj pred dvema tisočletjema na ta dan umrl največji propovednik pravice in enakosti, največji zaščitnik slabotnih in siromašnih, pod udarci predstavnikov sile in brutalnih sebičnih interesov. Morda je ta težina prihajala od mednarodne napetosti, ki neprestano grozi z eksplozijo. Dušeče pričakovanje je bilo v /raku. odpreti bi se bil moral ventil, da bi lahko zadihali ljudje. In odprl se je, še na veliki petek zvečer smo izvedeli, kaj nas duši.
Radio prinese prvo vest
Še pred mrakom so se popotniki in sprehajalci, ki jih je zmerom poln nikšički trg, začeli zbirati pred »barako«, ki ima instaliran radio z zvočnikom na ulici. Radio je pravkar sporočal, da je italijanska vojska prodrla v Albanijo, da je že zavzela neka važna mesta in da iz pristanišč prodira v notranjost. Namah so se ljudje otresli more, z bliskovito naglico se je vest raznesla iz mesta po okolici in v najbolj oddaljene vasi pod stenami Durmitora. Po telefonski žici je novica brnela na vse strani, z živo napetostjo je svet pričakoval dogodkov. Kmetje iz okoliških vasi, stari vojniki in prekaljeni borci, so začeli vreti v mesto, da povprašajo, ali so potrebni za vsak slu-ča i.
V tej razgibanosti so ljudje v tem kotu, najbližjem albanski meji, pozabili na veliko noč. S površno naglico so odpravili .starodavne običaje. Plima je tudi mene zajela in me z neodoljivo silo prignala v center. Čim se je razvedelo, da je tu novinar iz Ljubljane, so navalili name cd vseh strani, da jim odgovorim na neš+ela vprašanja o bodočih dneh. Nič ni pomagalo izgovarjanje, da sem prišel samo na dopust. da sem brez zveze z redakcijo — ljudje so terjali kakršnokoli pomirjevalno besedo Ni mi preostrdo drugega, kakor c!a ust.ežem radovednosti in se g• em na mesto prepričat kako je vsa reč.
Odpotoval sem v Podgorico. od koder ie do f.lbanske meje prav kratka razdalja, a je bila zame vendar neprehodna iz preprostega razloga, ker sem bil brez potnega lista. V stiski sem tvegal glavo in sem se zaupal enemu izm^i rojakov, ki dobro poznajo vse prehode čez mejo — v brezme-sečnih nočeh. Napotila sva se, srečno pri-sr.tia v obmejno grrsV-i vas in potrkala na vVJh Albanca, prijatelja mojega vodnika.
Besa mir-Muse
Gospodar naju je sp/ojoi s tradicionalno albansko gostoljubnostjo, in ko sva mu obrazložila namen, je zaklical moj vodn-fk:
—	Je-li besa, mir — Musa, da povedeš feua našega fanta sk^-i Skoder. da vidi, krn se tam godi, in ga potem vrneš živega
zdravega?
—	Besa! je odgovoril prijazni, robati gorjanec in nama prožil svojo krepko, žu-ijavo roko. Na mah sva bila prijatelja. Kadar ti Albanec da »beso« (besa = beseda), si lahko brez skrbi. Nikomur te ne bo dal
del z glave. Medtem ko je gospodinja kuhala kavo in nam postregla z rakijo, sem se jaz spremenil v tipičnega malisorskega pastirja, ki mu je manjkalo samo še frule in puške. Počasi sva se po strmih klancih spuščala navzdol in spotoma mi je moj varuh pripovedoval mnogo zanimivih reči iz zadnjih časov svobodne Albanije.
Albanci in njihov kralj
—	Nismo bili zadovoljni z režimom kralja Zoga in z njegovim uradniškim aparatom. Hotel je uvesti neke nove metode, ki v duši albanskega človeka nikoli ne bodo našle tal. Sami veste, kako mi gledamo na življenje, in ne želimo menjati odnosa do sveta, dokler smo živi. Režim kralja Zoga je privedel težko korupcijo v deželo. Tej korupciji na ljubo so padle glave najboljših Albancev, ki so krvaveli za zemljo že tedaj, ko njih še na svetu ni bilo. Naše pleme je bilo tudi nezadovoljno in pripravljeni smo bili, da se združimo z Miriditi, da vržemo režim, ki nam je prizadejal toliko gorja. Tudi jaz sem se hotel udeležiti pohoda Miriditov, a ko sem izvedel, kaj se je zgodilo, sem v zadnjem trenotku obrnil puško za obrambo svoje domovine. Branili smo se, a morali smo podleči, ker so nas izdali prav oni, ki so bili do včeraj edini gospodarji dežele.
Na potu srečujeva ostanke vojske, ki se je razbežala na vse strani, a se spet zbira v gerah, da od tam poizkusi srečo z ge-rilskimi vpadi. Ob cesti zavržene puške, bombe, vojna oprema. Nihče se jih ne dotakne, ker Albanec ne jemlje tujega.
V osvojenem Skadru
Nazadnje se je pred nama vzpel Skader, ki kakor jastrebje gnezdo ždi nad prostranim Skadrskim jezerom. Podoba .ie, da je civilizacija temu legendarnemu mestu prizanesla bolj kakor kateremukoli drugemu albanskemu mestu. Mnoge starinske hiše še danes stoje, kakor so stale ta čas, ko se je zanje borila črnogorska vojska, ki je tu na Tarabošu krvavela z brati iz Srbije. Pravijo, da je Taraboš vzel vase 12.000 junaških življenj, njegovo usodo in usodo vse te pokrajine pa je odločila ena sama poteza s peresom v udobnem salonu nekje sredi Evrope. Danes je Skader padel brez boja. S tehniko oboroženi Goljat je zrušil Davida, ki ni imel niti poštene puščice v rokah.
V Skadru je že italijanska policija in vojska, pomešana z albanskimi četami, ki so Italijane sprejele, kakor so že poročali listi. Spretno oko policije je po vsej priliki kmalu občutilo, da se dva radovedna potnika gibljeta po mestu. Pobrala sva šila in kopita in kmalu sva se znašla v vasi nad mestom, da si oddahneva.
Junakinje Albanke
Po hišah so po večini samo ženske doma. ki z nezaupanjem sprejemajo vsakogar, ki se približa.
Albanke imajo mnogo več nacionalne zavesti in ponosa, kakor mnoge Evrcpejke. Mimogi'ede sem se razgovarjal s starko, ki je v borbi izgubila moža in dva sinova. Pa nikar ne mislite, da je bila zlomljena v svoji tugi in da je iskala tolažbe. Nasprotno: videl sem. kako ji je moj vodnik čestital in kako ponosna je bila. da je rodila junake.
—	Rodila sem ju za Albanijo, or.a ju je vzela kot svoj dolg — je bil njen odgovor.
Pogostila naju je s kavo in rakijo. Preko svojega vodnika sem jo vprašal, kaj misli početi sedaj, ko je ostala sama. Ponosen nasmešek je starki zaigral okrog ust, ponosno in z neverjetno odločnostjo mi je pokazala velik nož in revolver in rekla:
— Dokler imam tole v rokah, mi bo lahko, potem pa je itak vseeno.
Albanski topovi in strelivo
Del tiska je pisal, da je Albanija imela večje število topov ,tankov in letal. A kakor so mi pripovedovali v Albaniji, njiho- j va vojska avijonov sploh ni imela. Nekaj | civilnih letal je privatno imel kralj Zogu sam in pa njegovi sodelavci, ki so z njimi pobegnili že prvi dan napada. Dva topova sta branila Drač in Meduo. Enega teh dveh so emigranti odvlekli s seboj in ga zakopali nekje v gorah. Najtežji udarec za Albance pa je bil. da je bilo njihovo strelivo sploh ničvredno. Na povratku so mi albanski vojaki pripovedovali, da je med 10 patronami, ki so jih prejeli, samo ena imela smodnik v sebi. Podobno je bilo z bombami, ki so bile sploh brez eksploziva. Zdaj si lahko zamislite položaj albanske vojske, ki se je s svojimi puškami in bombami postavila v bran gigantskim tankom.
Kralj je pobegnil — vojska je ostala
Dosedanji režim je v Albaniji pač odigral svojo žalostno vlogo. Albanci so bili odločeni, da ga sami vržejo, a da vendar ohranijo neodvisnost svoje države. Dogodki so jih prehiteli. Kralj Zogu je brez slovesa rešil sebe in svoje imetje čez mejo.
Z njim so odšli vsi, ki jim je hotel narod vrniti milo za drago. Vodstvo ga je izdalo, oficirji so pobegnili, ostala je samo še vojska. In vojska — to je albanski narod sam.
Po isti poti sva se vrnila v Podgorico. Podgorica, Nikšič in Kolašin so bili polni albanskih emigrantov. Po večini višji in nižji oficirji Šele na velikonočni ponedeljek so izvedeli, da Zogu ni več njihov kralj. A ta vest jih ni hudo prizadela.
Črnogorski kmetje pa vendar z razumevanjem motrijo njihovo boL Ob njihovi usodi jeklene svojo vdanost do nacionalne države, s pesmijo izražajo pripravljenost, da lahko domovina vsak trenutek računa z njimi. S pesmijo, ki je postala maksima za vsakega nacionalno zavednega državljana te zemlje.
Mr.
Tip albanskega kmeta
... in veCi&i petek v fiemurju
»Zapoj ve se/o, o kiistjan ..<*
Ob cerkvi je počil pivi stiel. štirje možje so dvignili zlato se lesketajoče nebo in procesija je krenila skozi vas. Zvonovi po-jo v klenk, duhovniki, oblečeni v bele masne srajce motijo latinske molitve, pevci pojejo. Zadaj med ženskami se sliši zate gnjeno. pojoče: »Oče nuanš..
Pod nebom, v zlati monštranci, nosijo boga.
Prav je. da so ga ponesli iz cerkve. Prav je. da tudi on malo pogleda po vasi. čez plotove in lese v d\H>rišča. v veže in kuhinje!
Počasi se pomika procesija med dvema vrstama sveže pobeljenih hiš. Bandera plapolajo v vetru, z njih pa gledata bledi obličji Matere božje in svetega Mihaela. Ljudem vise okoli črnih prstov z razpokano kožo rožni venci.
Boga nosijo po vasi.
Stokrat sem slišal;: to vprašanje. Dan za dnem ga zastavljajo — nihče jim ne odgovarja.
Majhen obrtnik je stradal dvajset let, da si je lahko postavil borno kočo. Zdaj strada dalje — i od a zgrad aiino mora plačevati točno v določenem času.
Davek na obrt — tudi ta mu tiči za vratom in se ga oklepa s koščenimi prsti, a obrt mu ne donaša niti toliko, da bi dostojno oblekel otroke.
»Nisem šeo k me&i, da nemam gvaiita... ka van viin povejn ..
Ni lagal. Imel je na sebi strgano suknjo, izpod katere je gledala umazana srajca. Bil ie neobrit, roki sta mu mrtvo viseli ob telesu in ponižno se je smehljal. Smehljal se je. ko je pripovedoval, da njegova stara mati ni Se dobila svojih sto dinarjev podpore za padlim možem in iako niso mogli kupiti kruha, da bi ga nesli k žegnu.

Toda bog je zaprt v zlati monštranci, ne more videti hiš ob cesti, ne bede v njih.
Po hišah leže bolniki.
Trumoma so prihajali verniki k svetemu misijonu, pok tekali na hladna cerkvena tla, se spovedovali in obhajali. Božji hram je bil prenapolnjen in verniki so se potili. Zunaj pa je bril od Mure strupen sever. Razgreti in prepoteni ljudje so vdani v božjo voljo hiteli proti svojim domovom, se zavijali v plašče in rute... Ljudje so zboleli. F' vsaki hiši po dva. trije bolniki...
Po hišah tiktakajo \elike. stare stenske ure.
Tik-tak. lik- tak ...
Na tej strani Mure hodi beda pritajeno po hišah, na oni strani sc šopiri pn vseh domovih.
Franc ima revmatizem v rokah in nogah. Sklepi mu otekajo. Ne ve. k;-k o bi si pom&grf. Nekdo mu je prinesel Kneipoio knjigo.
Velik dobrotnik ljudstva je bil Kneip!
Zdravivk?
Zdravniki prodajajo svojo učenost za denar.
Človek. ki nima denarja. ne more k zdravniku. Njegov zdravnik je narava. T a ceh počasi in nerigurno, toda ne zahteva honorarji*.
Zakaj nam ne dajo živeti?
Preko hiš so letale štorklje in klepetale nekje na vrhu dimnika, ob velikem gnezdu. V zraku so dišale vijolice. Pod strehami so lastovke gradile gnezda.
V	kuhinji na štedilniku se je kadila repa. ki so jo kuhali za velikonočno kosilo.
Zakaj ljudje po vaseh kolnejo in stare matere jokajo?
Palirji so opravili svoje delo — neutrudno so nabirali po vaseh ljudi za delo v Nemčiji. Matere so iz poslednje moke ume -sile vrtanike in bele hlebe, hčeram in sinovom za žalostno popotnico. Marsikdo je prodal svojo borno domačijo in kos zemlje, porabil denar za potne stroške in se z vso družino namenil na tuje. Transport bi se moral odpel jati v ponedeljek ...
Toda čez mest na Muri ni zaropota! vlak, iz. katerega bi se slišalo prešerno ukanje odhajajočih.
V	ponedeljek se je iz Sobote vračjla v vasi čudna procesija — vračali so se ljudje s svojimi culami, košutami in paketi. Transport je bil odgoden za nedogleden čas. Oni. ki so prodati svoje domačije, so čez noč ostali brez strehe nad glavo, oni pa. ki so se vrnili na svoje domen e, so razvezah cule in na delavnik jedli vrtanike in bel kruh. Bil je grenak, zakaj vanj so bile umcš.'ne roh? nu.ter in otrok...
Delo šoštanjskih jadralcev
Naselje v albanskih gorah
Plemenitost sinjega sporia je našla tudi v šoštanjski mladini svoje zagovornike. Kakor po mnogih krajih naše lepe domovine, so se tudi v Šoštanju našli mladi ljudje in ustanovili jadralno letalsko skupino. Za svoj cilj so si postavili dograditev jadralnega letala, s katerim bodo poleteli v sinje višave. Dobro so se vsi zavedali težav in zaprek, ki jih bo treba premagati, a so se z vztrajno voljo vrgli na delo.
Brez hrupnih raznašanj so se zbrali, poiskali primerno delavnico in pričeli z delom Našlo se je v Šoštanju tudi nekaj starejših ljudi, ki so stremljenje mladih pravilno razumeli in jih podprli pri ^lu. Pri večini pa so fantje naleteli na nerazumevanje in marsikdo jih je celo skušal ovi-
rati v delu. Fantje se tega niso ustrašili, vztrajno so delali dalje. Vsakdo se je dobro zavedal svoje naloge, izvrševal naloženo delo natančno, ker je pač vsak dobro vedel, da bo aparat, ki ga gradijo, nosil njih mlada življenja. Majhna napaka ali površnost bi lahko postala usodna.
Delo je napredovalo iz dneva v dan in kmalu so bili dograjeni potrebni sestavni deli. Spet so fantje naleteli na oviro. Delavnica jim je bila za sestavljanje aparata premajhna. Vendar so našli človeka, ki jim je šel na roko in jim dal na razpolago prostor, kjer so lahko nadaljevali. Zdaj sestavljajo krila in trup. Še nekaj tednov in letalo bo dograjeno. Mladi jadralci so že pregledali okolico Šoštanja ter izbrali primerne pokrajine., kjer bodo lahko ja-
dr ali. Vsi trdno upajo, da bo letalo brezhibno delovalo in da njih trud ne bo zaman. Da se skupina ves čas bori s finančnimi težkočami, menda ni treba posebej poudarjati. Pripomniti je le treba, da se v skupini udejstvuje samo slovenska mladina, ki je zatorej odvisna od podpor šo-štanjskih Slovencev. Naj bi se torej Slovenci v Šoštanju tega zavedali in to mlado in delavno skupino še v naprej podpirali. Mladina jim bo za naklonjenost hvaležna.
Iz škotske
John Barber, rojen nekako pred 600 leti, je bil redovnik, pesnik in diplomat. Njego-gova pesnitev »Bruce« — 13.000 verzov — obsega čas od 'Aleksandra III. Škotskega do smrti Roberta Bruca (19291. ki je branil škotsko samostalnost proti Edvardu I. in Edvardu II. Čeprav menih, opisuje z vidnim zadovoljstvom boje. zlasti ko gre za neodvisnost domovine. Njegovo domoljubje je bilo za vzor drugemu Škotu, W. Scot-tu. v »Popevki zadnjega godca« (Lay of the last Minstrel):
Svoboda velik ie zaklad, iz srca vszk ima jo rad. ^ložaki. ,r>.--<iv da moči: ie kdor ie prost, zares živi. \e zna počitka blagi duh. a vse je njemu prazen puh. če ni svobode:'saj prostost edina njemu je sladkost. Kdor živel presto jc ko ptič. o hlapčevstvu ne sluti nič. /tc zna sramotne sužnosti, ne zla nizkotne služnosti. .! kdor je nekdaj robova', do dobra ie gor je spoznal.
vse dragulje te zemlje svoboda mu iz rok ne gte...
Barbeiov -Bruce« je bil glavni vir za Scottov zgodovinski roman »Castle Dan-gerous.. Tu se pulijo za posest grofa Dnu Glasa (v poznejši pisavi Douglas), ki so jo zavzeli Angleži. Prvotni lastnik jo skuša zopet, in zopet zavc.ievati, četudi je ne more držati. Trudi da tamkajšnjo angleško posadko venomer vznemirja, zato so jo Angleži krstili: Nevarni srad. Mračne dogodke oživlja nastop mladostne junakinje iz saške krvi. ki roma. v moški preobleki poleg potujočega pevca v vojaški ostrog.
Delo imam v roki samo v starem nemškem prevodu brez letnice: Schloss Douglas am Blutsumpf (A. Weichert, Neue Konigstr. 9. Berlin). Na 4. strani prvega poglavja se izraža nemčitelj Erich \Valter, da nežni, vljudni dečko (to je preoblečena mladenka) nosi slovenski haljinec. pristno romarsko obleko, tesneje rr;žeto na telo. nego je hlad to zahteval. Kako je prišel semkaj »slovvenischer Kittel ? Morda tako, kakor če bi ilustratorja te knjige H. Susemihla prenesel v slovenščino kot Šuš-mela. To je mogoče, ako vsebuje izvirnik besedo »sicven«, ki pomeni »zanemarjen, zamazan«, a jo je preiagatelj razumel: Slo-vene. Slovenian. Umljivo bi bilo seveda tudi to. da se je Scott poučil o stari kranj-ki noši, na pr. v Valvasorju, in svoje znanje uporabil. Kdor premore ta original, bo hitro rešil to pravdo.	A. D.
(Radie pe bvetu
ALI ŽE VEŠ...
da stopi s 15. aprilom v Franciji in Angliji v veljavo poletni čas in da se zaradi tega tudi oddaje pomaknejo za eno uro naprej ? ...
da je poletni čas čas neviht in da deluje vsaka visoka antena kakor strelovod, ki ti brani hišo, ako je vestno narejena? Zaradi tega daj pregledati svojo anteno po strokovnjaku, da ne bo nesreče!...
da tudi za radioaparat velja pregovor: da vsaka stvar je toliko vredna, kolikor njen najslabši del? Tudi najboljši sprejemnik ne more dobro delovati s starimi elektronkami. Zdaj, na poietje, ko postaja sprejem slabši, zamenjaj stare elektronke z novimi! Ta recept resnično pomaga in ni samo za reklamo trgovin ...
da bo sprejem na normalnih in dolgih valovih v naslednjih mesecih zmerom slabši, da se bo pa nasprotno od dneva do dneva boljšal sprejem na kratkih valovih, ns. katerih oddaja zdaj že toliko postaj, da si lahko privoščimo enako pester spored kakor pozimi.
KOLIKO RADIOPOSTAJ JE V EVROPI
Ta čas oddaja v Evropi 310 postaj, katerih skupni učinek maša 8230 kilovatov. Še pred petimi leti je bilo v Evropi le 250 oddajnikov s skupno energijo 3200 kilovatov. Povprečni učinek postaje se je v tem času zveča! od 12.7 na 26.6 kilovatov. Zanimivo je, da nobena izmed treh jugoslovenskih oddajnih postaj ne doseže tega povprečnega učinka. Celo naša najmočnejša, Beograd^ ima samo 20 kw oddajne energije. Najmočnejša postaja v Evropi je še zmerom dolgovalovna postaja v Moskvi. ki oddaja z energijo 500 kilovatov,
Danes bomo poslušali
Ljubljana 12: Odmevi iz Bolgarske (plošče). — 12.45: Poročila. — 13: Napovedi — 13.20: Radijski orkester. — 14: Napovedi. — 18: Paberki iz vsakdanjega zdravstva: O prehladih (dr. Brecelj>.
—	1S.40: Iz kulturnega življenja koroških Slovencev (prof. Lojze Potočnik). — 19" Napovedi, poročila. — 19.30: Nac. ura: čakavska popevka — z glasbenimi ilustracijami (prof. Ivan Matačič). — 19.50: Zanimivosti. — 20: Koncert komornega pihalnega trio. — 22.45: Plesna glasba ca klavirju (Ch. Kunz). — 21: Koncert Radijskega orkestra. — 22: Napovedi, poročila. — 22.15: Duet harmonik: brata Goloba.
Beograd 16.45: Narodni napevi —18.20: Petje in plošč«. — 20: Narodne pesmi. — 20.30: Klavirske skladbe. — 21: Komorni koncert. — 22.15: Lahka godba. — Zagreb 17: Violinski konccrt. — 17.45: Petje in tomburaški zbor. — 20: Prenos opere iz Nar. gledališča. — Varšava 21: Berlinska filharmonija. — 22.20: Klavirski koncert — Varšava 17: Lahka glasba. — 18: Bolgarske pesmi. — 19.30: Simfonični koncert — 20.55: Nadaljevanje koncerta. — 22: Godba za ples. — Dun^j 12: Orkester. — 16: Lahka glasba.
—	18.15: Ljudski koncert. — 20.10: Koncert dunajskih simfonikov. — 22.30: Lahka godba in ples. — 24: Nočni koncert.— Berlin 20.15: Pester spored. — 22.30: Lahka in plesna muzika. — 24: Veliki orkester. — Miinchen 19.15: Plesi od povsod
—	21: Slike iz Afrike. — 21.35: Pfitzner-jeve pesmi. — 22.20: Lahka glasba. %

XX. kolo v ligi
Nič več strahu za našo Ljubljano
Včeraj je dobila še dve točki od Baska in se krepko vsidrala na deveto mesto — BSK je dokončni državni prvak
Ljubljana, 16 aprila.
XX. kolo tekem v ligi — ali tretje pred koncem — jc tudi za nami. Rezultati niso prinesli senzacij in tudi tabela je z edino izjemo za Varaždince in Zemunce ostala nespremenjena.
Da bo Ljubljana zmagala doma, smo računali na tihem. To jo je dokončno rešilo nevarnosti, da bi morala izpasti iz tekmovanja. BSK je proti Hajduku dobil obe tcčki in je tako od danes naprej prav za prav že državni prvak. K temu mu je deloma pripomogel tudi Gradjanski, ki je po nelepi borbi s Haškom mogel spraviti le eno točko. Zemunei so odpravili varaždin-•iko Slavijo, ki je za letos pogubljena, to-Ja mnogo bolje se ne bo godilo niti njim. Majhna senzacija je prišla le iz Skoplja, kjer so beograjski rdeči pustili ves izkupiček.
Ljubljana : Bask 2 : o (1 : 0)
Za slovo — preostali dve tekmi igrajo belo-zeleni v Zemunu in v Zagrebu — je Ljubljana zabeležila še dve točki v svojo korist. Sicer precej po sreči, vsaj glede višine rezultata. Po poteku igre in po regularno izkoriščenih šansah pred golom bi bolj ustrezal tesnejši rezultat iz prvega polčasa. Pa zakai se ne bi sreča enkrat tudi našim nasmehnila?
Bask uživa med ljubljansko publiko menda neke posebne simpatije. Kajti sicer bi si bilo težko raztolmačiti približno dober obisk ob tako lepem spomladanskem vremenu. Igri je prisostvovalo gotovo preko 1500 ljudi.
Tako sta bili sestavljeni enajstorici:
Ljubljana: Lindič; Ceglar. Bertoncelj; žorcer, Pupo, Boncelj; Janežič, Tonček, Giintal, Nikolič, Trko.
BASK: Bijelič; Kl sarič. Tomaševič; Ma-tijas, Lučič, Vučičevič; Komorski, Lah, Milic, Sarič, Spasojevič.
Nekaj o potek«
Kar nekam predolgo so se v teku prvega polčasa vsidrali Baskovci v polovico belo-7?lenLh. Tja do 30. minute so skoro nene-homa napadali, ali vsaj držali situacijo na ljubljanski polovici. Niso bili kompletni, saj je igral izraziti napadalec Tomaševič v branilcih, tudi Matijasa so iz napada potegnili nazaj med krilce. In vendar so se na trenotke kar tako poigravali; s tako lahkoto so prehajali zlasti preko sredine, kjer je Pupo igral pač pod svojo formo. Seveda so bili tudi belo-zeleni, ki so kakor po svojem že utrjenem običaju bili vedno za korak prekratki, s presojo položajev vedno v zaostanku, sem ter tja v napadu po bliskovitem prodoru, ali po naglo in :;loboko izvedeni napadalni akciji. Čeprav torej situacija po dogodkih v polju ni bila za belo-zeiene niti najmanj razveseljiva, šo si vendar ustvarjali pred golom neprimerno več in bolj nevarnih prilik kot Baskovci pred njihovim golom. Zadnja tretjina igTe je potekala, pod pritiskom vročine, precej mlačno in se je borba spet osvežila po 39. minuti, ko je Nikolič izne-nada neko pohlevno akcijo z desne strani zaključil s strelom v cilj. Toda do kraja je klub močnejšemu tempu ostalo pri tem rezultatu.
Začetek drugega polčasa je pripadel Ljubljani. Njene akcije so bile ena bolj energična od druge in že v 6. min. je utegnil Grintal povišati na 2:0. Dolg Ja-nežičev predložek mu je bi previsok, pa si je pomagal z roko in plasiral mimo Bije-liča. ki je poskusil s tekom iz svojega svetišča rešiti, kar bi se rešiti dalo. Nastalo
Prvenstvena tabela		bo	do	prihodnje		ne-
delje naslednja:						
BSK	20	15	3	2	61:14	33
Gradjanski Z.	20	13	3	4	48 :15	29
Hajduk	20	11	4	5	50:28	26
Jugoslavija	20	11	3	6	36 :23	25
Hašk	20	9	5	6	39 :26	23
Jedinstvo	20	8	3	9	34 :38	19
Slavija S.	20	7	4	9	32:38	18
Bask	20	5	6	9	23 :35	16
Ljubljana	20	6	4	10	20:37	16
Gradjanski S.	20	6	2	12	27 :53	14
Zemun	20	3	5	12	18 :57	11
Slavija V.	20	3	4	13	22 :46	10
Tekmovanje se bo nadaljevalo dne 23. t. m. po naslednjem razporedu: v Beogradu Bask - Slavija (V) in Jedinstvo - Hajduk, v Zagrebu Gradjanski (Z) - Jugoslavija in Hašk - BSK, v Skoplju Gradjanski (S) - Slavija (S) ter v ZEMUNU ZEMUN - LJUBLJANA.
V naslednjem naša poročila:
je parlamen tiran je Ln protestiranje; Baskovci se nikakor niso hoteli zadovoljiti s sodnikovo odločitvijo, po kateri je bil zgo-ditek regularen. Pa ni nič pomagalo. Borba je šla naprej, sedaj vse bolj zagrizeno, vse bolj robato in je kazalo, da se bo pretvorila v niz surovosti in neprijetnosti. Pa se je kmalu unesla. Belo-zeleni so zgostili svojo obrambo in vse požrtvovalno prizadevanje Baskovcev ni moglo priti do izraza. V 13-. min. je streljala njihova leva zveza v drog, v 40. ljubljansko levo krilo prav tako, samo še bolj nevarno, in s tema neizkoriščenima prilikama je do konca ostalo pri rezultatu 2 : 0 za Ljubljano.
Igra res
ni bila na posebni višini.
Gostje so sicer pokazali dovolj tehnične pripravljenosti, pa ne vsi; bili so tudi ur-nejši v startu in bolje povezani ter so proizvajali na oko lepe kombinacije. Toda posebne homogenosti v moštvu ni bilo. Po drugi strani so se belo-zeleni s svojim repertoarjem morali omejevati samo na koristnost igre in stremeti po najenostavnejših potih do cilja. Tako je samo igra trpela.
Ljubljana je nastopila v isti postavi kakor proti Varaždincem. Pokazale so se skoro iste slabosti kakor v oni tekmi. Tokrat je bila obramba najbolj soliden del moštva. Sicer je igral Ceglar od sile ne-sigurno, zato pa je bilo Bertonclja za dva igralca na terenu; začudo je bil tokrat manj konfuzen kakor sicer. Tudi vratar je lovil bolj zanesljivo. V srednji vrsti je do kraja zadovoljil šercer Boncelj bolj defenzivno kot ofenzivno, Pupo pa je bil izven, forme. Napad je bil kot običajno razbit, ker morata zvezi pomagati v obrambi. Bil pa je precej prodoren in je prihajalo s kril nekaj nevarnih situacij pred Baskov gol. Grintal je za spoznanje bolje vodil svoje napadalce kakor običajno.
Baskovci so dolgo imeli svoje najboljše moči v srednji vrsti. Zlasti sta se uveljavljala Lučič in Matijas. Proti koncu igre pa so krilci precej popustili. Napad je igral v polju dobro. Lepo je kombiniral in poedini igralci so znali držati žogo, v borbi zanjo so po vrsti zmagovali. Bolj nevarna je bila leva stran Sarič-Spasojevid. V obrambi je bil najboljši vratar. Tomaševič se je le deloma izkazal, močnejši je bil Klisarič.
Sodnik — g. Dukač iz Sarajeva — je bil precej komoden in površen. Sicer je sodil objektivno, oškodoval pa je Baskovce zlasti z drugim golom.
Tri točke za Beograd
Beograd, 16. aprila
Od obeh današnjih prvenstvenih tekem, ki sta bili odigrani pred 5000 gledalci, je bila druga med BSK in Hajdukom gotovo važnejša. V prvi tekmi med Jedinstvom in sarajevsko Slavijo je šlo v glavnem le za prestiž, ker sta se obe moštvi že zasidrali v sredini tabele, kjer bosta najbrže tudi ostali. Druga tekma je bila zlasti važna za BSK. Imel je proti sebi nevarnega nasprotnika Hajduka. Za splave« je bila vsaka točka važna, skoraj odločilna. Dobili so obe točki in zaradi tega so prav za prav že državni prvaki.
Jedinstvo : Slavija (S) 2 s 2 (2 S O)
Sarajlije so takoj pričeli iniciativno in prav lepo zaigrali. Njih kombinacije so ugajale, toda lepih situacij zaradi močne obrambe Jedinstva niso mogli izkoristiti. Bili so skoraj ves čas v premoči, kar je bila predvsem zasluga njihove krilske vrste. Kljub temu je Jedinstvo prišlo v vodstvo. V 34. min. je srednji napadalec živ-kovič dobil žogo od leve in plasiral v mrežo. 1:0 za Jedinstvo. Tudi po tem golu je Slavija boljša, zlasti se odlikuje desna zveza Šalipur, neutrudljiv in pameten borec. Toda že v 39. min. doseže spet živ-kovič s prostim strelom s kazenske črte drugi gol. Golman Krstulovič je imel žogo že v rokah, a mu je padla v gol.
V 9. min. drugega polčasa je levo krilo Jedinstva Bogič ranjen, vendar se že v 17. min. vrne v igro. Jedinstvo se nekoliko popravlja in igra bolje. V 39. min. pasira srednji napadalec Slavije Rajlič, ki se je v prvem polčasu ni preveč odlikoval, levemu krilu Matekalu in ta postavi na 2:1. Borba postaja šele zdaj zanimiva. Slavija ostro napada. V 31. min. izenači Rajlič na pas Šalipura. V 39. min. je Slavija imela zmago že takorekoč v rokah, toda Rajlič sam pred golom strelja preko prečke. Enaka situacija je za Matekala v 42. minuti; tudi njegov strel gre med oblake. V obrambi je bilo Jedinstvo nekoliko boljše od Slavije. V prvem polčasu rezultat ne ustreza poteku igre in v splošnem bi bila tesna zrnata Slavije bolj upravičena.
Sodil je g. Nenkovič iz Kragujevca.
BSK : Hajduk 2:9 (1:0)
Glavna igra je bila zelo razburljiva in v prvem polčasu tudi zanimiva. BSK je takoj v premoči, a kmalu je igra izenačena. Beograjčani imajo mnogo več šans. V 28. minuti strelja Manola pred gol, Nikolič da z glavo Glišoviču in ta z razant-
nim strelom požene v mreže 1 :0 za BSK. V 36, minuti faula Jožo Matošič zelo grobo Valjareviča v kazenskem prostoru.
' Valjarevič je namreč prodrl sam proti golu in zgoditek je visel v zraku. Valjarevič je obležal na tleh; to je bil pravi šolski primer za enajstmetrovko, ki ie pa sodnik Podupski ni prisodil. Publika zavzame ostro stališče proti sodniku: kamenje je letelo na igralce Hajduka. BSK igra do konca prvega polčasa samo z 10 možmi Valjarevič se v drugem polčasu vrne, ali samo statira na desnem krilu. Spahnil si je roko. Glišovič gre na levo krilo, Zeče-vič pa na sredino napada. Čeprav igra samo z 10 možmi, je BSK v drugem polčasu stalno v premoči. Vloga Hajduka je docela inferiorna. Tako mizerne igre Splitčanov že dolgo nismo videli. Samo dva ali trikrat so prešli preko sredine, pa še ti napadi niso bili nevarni. BSK je bil v izraziti premoči in mu ni bilo treba igre zavlačevati. V 30. minuti roka branilca Milutina v kazenskem prostoru. Nekoliko prestrogo prisojeno enajstmetrovko pošlje Dubac v mrežo in doseže drugi gol za BSK. Tekma se je končala v veliki premoči domačih, ki so bili tudi v vseh linijah boljši. Hajduk je razočaral in tudi njegovi najboljši igralci so zapustil slab vtis.
Sodil je g. Podupski slabo.	T. Z.
Gradjanski : Hašk 1:1 (1:1)
Zagreib. 16. aprila
Pred 7000 gledalci in sodnikom Mlina-ričem je bil danes odigran domači »der. by« med Gradjanskim in Haškom za točke v ligi. Sodnik je bil objektiven in je sodil pošteno, imel pa je nesrečen dan, pri tem pa so mu delo še posebno otež-kočili nenavadno razdraženi igralci obeh moštev.
Hašk, ki mu danes ni šlo za toliko kakor Gradjanskemu, je igral cd začetka mirnejše in je po preudarni igri tudi prvi prišel do gola. Dukovič je z glavo oddal Domačinu, ta pa v gol in bilo je 1:0 za Hašk. Gr. je zdaj pritisnil z vsemi silami, da bi čimprej izenačil in res sta v 14. minuti Pleše in Antolkovič spravila žogo pred gol do Lešnika, ki jo je s krasnim udarcem poslal v kot. 1:1. Zdaj se je znova začela huda borba, v kateri je imel Gradjanski iniciativo, Hašk pa se je večinoma le branil.
Po odmera se je tudi Gradjanski nekoliko umiril, toda čim bolj je šla igra h kraju, tembolj so se vrstili fouii in spopadi med posameznimi igralci. Več :'gral-cev je moralo zaradi blezur zapustiti igrišče, pa so se potema spet vračali v
igro. Višek napetosti že tako neznosnega ozračja pa je nastopil v 31. minuti, ko je sodnik zaradi ustreljene roke prisodil enajstmetrovko proti Hašku. Haškovci niso dovolili strela, nekateri so se dejansko lotili sodnika, eden je vrgel žogo čez plot in nazadnje je še sodnik zapustil igrišče. Po 10 minutah se je vrnil in dal nato po izključitvi Konstantinoviča enajst metrovko, ki jo je Kokotovič streljal naravnost vratarju pod noge. Veliko navdušenje med Haškovci! Igra se je nato nadaljevala do konca v nizu surovosti in nesportnih prizorov, zaradi katerih je bilo izključenih še nekaj igralcev na obeh straneh.
Današnji derby je bil vse prej kakor to...
Zemun : Slavija (V) 1: o (o : o)
Enaistorica Zemuna je danes na lastnem igrišču po zelo živahni in zanimivi borbi zasluženo zmagala nad varaždinsko Slavijo.
★
Gradjanski (S) :
Jugoslavija 2 : 1
Nogometna konferenca v Beogradu
Beograd, 16. aprila
Snoči se je v Beogradu sestal odbor za proučitev predlogov o reorganizaciji in spremembi pravil nogometnega saveza, na
katerem je ljubljanski podsavez zastopal I njegov predsednik dr. Janko KostL Kakor 1 znano, je bil ta sestanek že drugi od letošnjega občnega zbora in naj bi bili delegati vzeli v pretres že konkretne predloge Zagrebčano in ostalih podsavezov.
Odbor je po kratki razpravi sklenil obvestiti upravni odbor JNS, da smatra, da je treba ustaviti vsako nadaljnje delo v tem odboru in je v zvezi s tem tudi vse predloge vrnil tjakaj, in sicer iz naslednjih razlogov:
Občni zbor je pri izvolitvi tega odbora vodila volia za sporazumno rešitev vprašanja reorganizacije in je baš zaradi tc^a izvolila od»v»r, kateremu naj bi tudi zagrebški podsavez poslal svoje podrobne predlog**. Preden je začel odbor delovati .je JNS pozval ZNP, naj pošlje vanj svojega delegata, na katero vabilo pa je ZNP odgovoril, da tega ne bo storil. Na prvi seji tega odbora je bilo naročeno g. Dolja-ninu, naj izdela načrt spremembe po želji ZNP; na seji je g. Doljanin poročal, da so mu odločilni faktorji pri ZNP izjavili, da tega odbora za proučitev reorganizacije JNS zanje sploh ni.
Ker ZNP odboru noče predložiti svojih službenih predlogov, smatra odbor, da bi bilo vsako nadaljnje delo pri njem samo zavlačevanje. Ker pa ne želi rešitve zavlačevati, sporazuma ZNP pa ne more doseči, vrača mandat upravnemu odboru JNS.
Tako smo torej po dveh ali treh mesecih joka in stoka za tako potrebno novo ureditev v našem nogometnem športu tam — kjer smo bili. . .
Jože Kotnik — prvak Hrvatske v croSs-countryju. Na včerajšnjem cross-countryju za prvenstvo Hrvatske je med seniorji na 5000 m dolgi progi zmagal Concordijaš Jože Kotnik — v ostalem naš ožji roiak — s časom 14:48, njegov najnevarnejši nasprotnik Flas (Hašk) pa je s časom 15:09 zasedel drugo mesto. (Po doseženih čaih se mora sklepati, da je bila proga krajša kakor 5 km).
Finali za prvenstvo LNP
štirje najboljši so Izbrani
Po precej presenetljivih izidih povratnih tekem I. kola so se v polfinale plasirali ČSK, Bratstvo, Maribor in Kranj
Tudi v pod sa veznem prvenstvu je bil danes važen termin, kajti na sporedu so bile štiri povratne tekme iz I. kola finalnih tekem za prvenstvo LNP, ki so bile odločilne za usodo polovice moštev, kar se jih letos poteguje za naslov prvaka LNP.
Po čudnem naključju so razen celjskega rezultata vsi izidi današnjih srečanj precej presenetljivi. Za največjo senzacijo so poskrbeli Kranjčani, ki so na mariborskih tleh zadosti visoko odpravili železničarje, da bodo oni sodelovali v nadaljnjih tok m ah. Zelo izdatna je bila tudi zmaga, ki jo je Bratstvo zabeležilo nad Atle-tikom iz Celja, komaj pričakovano pa so tudi Mariborčani proti Hermesu, ki je bil že precej v prednosti, izvlekli neodločen izid in si tako po zmagi doma zasi-gurali vstop v polfinale. čakovčani so bili gotovo favoriti tudi na celjskih tleh in sq kot edini med vsemi osmimi moštvi prišli v polfnale z dvema zmagama iz I. kola.
Polfinalne tekme se bodo začele že prihodnja nedeljo, in sicer v čakovcu med ČSK in Bratstvom ter v Mariboru med Mariborom in Kranjem.
V naslednjem kratka poročila!
Hermes : Maribor 2 : 2 (2:0)
Ljubljana, 16. aprila
Od kraja so prijetno začeli. Oboji. Ši-škarji so s svežo prodornostjo nenehoma prihajali pred mariborski gol, Mariborčani pa so z elegantnejšiini kombinacijami pridobivali na terenu. Prvi naskok je ši-škarjem dobro poslužil. Ne glede na zamujene prilike so že kar v uvodu dosegli mariborski naskok dveh zgoditkov. pa so se potem šli kakor iz začetka. Do polčasa so se vsi držali dobro, močna pripeka je drugi del igre docela pokvarila; vsesplošna izčrpanost in utrujenost ni dala igri pravega razmaha.
Remis precej ustreza. Prilik so imeli oboji več ko za dva gola. Napadali po izmenoma in izrazite premoči, terenske ali taktične, ni bilo videti. Nekaj napak v obrambah je omogočilo štiri zgoditke, po dva na vsaki strani. Morda se stvar ne bi bila zasukala v remis, če ne bi bili Herme-žani igrali ves drugi del igre samo z 10 ljudmi. Po Klančnikovi izključitvi je zazijala v šišenski obrambi praznina, ki je omogočila Tičarju dva uspešna sunka.
Dva gola naskoka ni mnogo, včasih pa tudi malo ne. Kazalo je, da bodo šiškarji po uspešnem uvodu preskočili to oviro. Imeli so lepo priliko ko so zasluženo in po boljši igri odločili prvi polčas v svojo korist, da v drugem namaknejo še po-tveoni plus. Imeli so zanesljivo obrambo, ki ji nasprotnikov napad ni bil pretiran problem. In napad bi bil moral v teku tega
polčasa ujeM samo še eno priliko za realizacijo. Tudi to ne bi bil noben problem, ker so Hermežani imeli v srednji vrsti izrazito premoč. Pa jim je Klančnikova pretirana robatost, ki ga je odstranila iz borbe, napravila križ čez račune. Ni bilo treba, da moštvo po tej nezgodi pade iz koncepta!
Mariborski gostje niso mogli imponirati. Z mehkimi kombinacijami v napadu so sicer prihajali naprej, pred nasprotnikovo obrambo pa so redno kapitulirali. Tudi če so imeli prav lepe priložnosti pred golom. Stari znanec Tičar je bil v napadu naj-prodornejši, igrali so tudi ves čas nanj. Taktika ie začela uspevati, čim ni bilo proti Tičarju prave protiuteži. Ugajal je v r.c.^adu srednji napadalec, ki pa ni za borbeno moštvo. V srednji vrsti bi bilo omeniti levega krilca, sicsr pa je bila ta linija najšibkejši de1 moštva. Obramba nervozna in nesigurna. V splošnem pa precej neuglajenosti. V delno opravičilo je omeniti, da je šlo moštvo naravnost z vlaka na igrišče.
Igrali so dopoldne v Trnovem. Dobrih dvajset minut so bili Hermežani stalno v napadu. V 14. min. je zabeležil Ferjan prvi uspeh za svoje barve, pet minut pozneje pa je Derenda ukanil Marguča, mariborskega vratarja. Proti koncu polčasa so se Mariborčani vidno opomogli in so pritisnili s krepko ofenzivo.
V 8. min. po odmoru sta trčila Klančnik in Tičar v neprijetni objem in je sodnik — strogo, toda zasluženo — poslal Klančnika z igrišča. Sedaj so Mariborčani zaslutili svoj čas in se niso dali ovirati. V 19. min. je srednji napadalec postavil Tičarja na čisto in njegov ostri strel je obsedel. S tem je bil Maribor spet v prednosti. Da bi stvar bolj držala, je v 35. min. Ogrizek z desnega krila lepo prenesel do Tičarja, ki so ga tako malo čuvali, da si je utegnil žogo komodno namestiti, nakar jo je plas'ral mimo Oblaka, šiškarji so ostali del tekme sicer prenesli pred mariborski gol, toda na.oori so ostali brezuspešni.
Sodil je g. Mrdjen.
Bratstvo : Atletik 4 : O (1:0)
Jesenice, 16 aprila.
Danes popoldne je bila na igrišču Bratstva odigrana revanina prvenstvena tekma za ožje prvenstvo LNP med domačim Bratstvom in celjskimi Atletiki, ki se je končala z lepo zmago Jeseničanov Bratstvo, ki je podalo dosti boljšo igro, se je s tem plasiralo za drugo kolo. Nastopilo je sicer brez najboljšega napadalca Trifu-noviča, ki ga je pa dobro zamenjal mali Pajan. Moštvo je igralo vso igro z veliko voljo, pri čemer mu je pomagalo tudi občinstvo, ki je vneto navijalo za domače.
Triglavski dan na zadnjem snegu
V veleslalomu pod Triglavom so prva tri mesta zasedli Nemci, naš najboljši pa je bil Lojze Žvan z Jesenic
Mojstrana, 16. aprila Na mestu tradicionalnega ^Triglavskega smuka«, ki ga letos zaradi slabih snežnih razmer ni bilo mogoče izvesti, so danes prvič pod Triglavom postavili veleslalom. Proga, ki je bila letos izpeljana po popolnoma novi trasi, se je začela pod Ržjo in je od tod v velikem loku zavila pod Rja-vino, dalje močno na desno na plaz pod Ržjo ter se je končala na Apnenici. Višinske razlike je imela 500 m, dolžine 2.5 km in je bilo na njej postavljenih 25 vratic.
že na treningu se je pokazalo, da bo med Nemci, ki so prišli s precej močno ekipo z znanima bratoma Mayerjema in našimi ogorčena borba za prva mesta. Tudi naši tekmovalci so bili zbrani dovolj številno in je le škoda, da Cizelj, ki se je pokazal v treningu odlični formi, ni mogel startati. še večja škoda je pa, da ni bilo na start dobrih Italijanov ter še Ru-munov in Bolgarov, ki so tudi obljubili udeležbo, pa so jo zaradi izrednih dogodkov po svetu odpovedali.
Tudi naše smučarke so imele v dobri Nemki Schrottenbachovi, ki je kljub temu, da je bil to njen prvi nastop v tujini, bila boljša od vseh naših razen Heimove, ki je
samo zaradi smole tik pred ciljem izgubila prvo mesto.
Tehnični rezultati so bili naslednji:
1. Mayer Gustl 1:51, 2. Haberle Ernest 2:06.8, 3. Vorhofer Alfons (vsi trije Nemčija) 2:08.2, 4. žvan Alojz (Gorenjec) 2:09, 4. Funtek Anton (Skala) 2:09.8, 6, in 7. Lukam- Slavko (Tržič) in Stenvmrder Wal-ter (Nemčija) 2:10, 8. Čop Franci (SPD Maribor) 2:11.8, 9. Urbar Slavko 2:15, 10. Heim Hubert (oba Skala) 2:15.8. 2van je imel smolo, ker je kmalu po startu padel, kar ga je gotovo stalo najmanj dve mesti. Dober je bil tudi Lukanc, Heimu pa se pozna, da je brez treninga.
Po razredih je vrstni red v I. razredu tudi vrstni red do 5. mesta na cilju, v H. razredu pa naslednji: 1. Lukanc, 2. Herle Franc (SPD Celje), 3. Rekar Ivan (Mojstrana), 4. Bertoncelj Josip (Gorenjec), 5. Molnar Saša (SmK Ljubljana).
Razglasitev rezultatov je bila v hotelu »Triglav« v Mojstrani, kjer so tekmovalce pozdravili razni oficielni zastopniki, med njimi zastopnik vojnega ministra, ki je bil obenem tudi pokrovitelj letošnjega Triglavskega dneva, g. polkovnik Markelj in zastopnik Koroškega smučarskega saveza ing. Bildstein,
Vse linije Bratstva so bile precej izenačene, vendar je napad pokazal največ povezanosti in mnogo streljal, kar je tudi rodilo velik uspeh. Podčrtati je še treba, da so imeli gostje baš najboljše orožje v obrambi. Ce bo napad Bratstva tudi v bodoče predvedel tako dobro igro, bodo Jeseničani še marsikatero igro odločili v svojo korist. Krilci z Zavrlom na čelu so dali dobro igro in so stalno pošiljali svoj napad v ogenj. Ožja obramba nasprotniku ni dala dihati, tako da ni mogel doseči niti častnega gola. Gole so zabili: Crnobori v prvem, Ivaniševič, Abram in Pajan v drugem polčasu.
Gostje so dobro razvito moštvo. Igrali so tudi precej požrtvovalno, sicer nekoliko preostro, vendar so zelo disciplinirani. Napad je šibek, dobri pa so krilci, oba branilca in deloma vratar.
Igro je vodil g. Camernik. Publike je bilo zaradi zgodnje ure zelo malo. V bodoče bi želeli, naj LNP odredi tekme na poznejši čas, ker ima Bratstvo sicer občutno škodo.
Kranj: železničar 3:1 (1:1)
Maribor, 16. aprila
Športni krogi Maribora so z veliko napetostjo pričakovali izida današnje tekme med Kranjem in železničarjem, čeprav se to zanimanje na igrišču samem ni pokazalo, ker je prišlo na stadion železničarja komaj okoli 250 gledalcev. Splošna sodba je bila, da bodo železničarji na domačih tleh z lahkoto premagali kranjskega nasprotnika — saj so ga celo na tujih — in se tako plasirali za nadaljnje finalno tekmovanje LNP. Toda prišlo je drugače! Kranjčani so zmagali z razliko dveh golov in tako bodo oni igrali dalje v teh tekmah. Občinstvo je razočarano zapustilo igrišče, toda ta očitek ne gre samo na račun železničarja, temveč prav tako na račun gostov, ki niso pokazali nogometa, da bi osvajal.
Kranjčani so zmago neoporečno zaslužili. Igrali so daleko bolj efektno in koristneje od domačih; vsi njihovi deli so zaigrali dovolj dobro, razen tega pa jih odlikujeta, odličen start in dobra igra z glavo in kar je najvažnejše, brezprime-ren elan. Najtežji posel je opravila obramba, vendar se mora reči, da njeno delo ni bilo nevarno, ker je imela v krilski vrsti odlično pomoč, hkrati pa so bile železni-čarjeve napadalne akcije silno enostavne.
železničar je nastopil v najboljši postavi, vendar je imel slalb dan, ki mu ga mariborski nogomet ne more odpustiti. Moštvo je cd zadnjih tekem močno padlo v formi — kljub delni premoči v posameznih fazah igre — in je danes zaigralo tako, kakor ga sploh še nismo videli na terenu. Ko je bilo jasno, da delo ne bo šlo od rok. je najprej popustila napadalna vrsta, kjer je edino še Ronjak reševal brezupne poskuse za pozitivno igro, nato pa so klonili še ostali. Pred vsem ni bilo volje, ni bilo elana, kakor smo ga tolikokrat videli pri železničarju v manj važnih tekmah.
Vodstvo je dosegel Kranj po Vrečku v
1	.min., izenačenje pa je padlo 5 minut pred koncem tega polčasa. Po odmoru je spet v 1. min. Kranj prišel ponovno v vodstvo po enajstmetrovki, rezultat dneva in usodo železničarja pa je zapečatil Jež
2	minuti pred koncem s tretjim golom za Kranj.
Tekmo je sodil g. Kopič.
ČSK : Celje 2 : 1 (2 :1)
Celje, 16. aprila.
Na Glaziji je bila danes odigrana re-vanžna finalna tekma med CSK in Celjem, v kateri so gostje zasluženo zmagali. Tekma je bila tipično prvenstvena in malo zanimiva. Gostje so nudili tehnično boljšo igro kakor Celjani,, ki so igrali preveč raztrgano, zlasti napad se ni znašel. Po odmoru so Celjani igrali ostreje in izsilili s tem lahko premoč, ki pa je niso znali številčno izraziti. Prvi gol za goste je zabil Vugrinčič v 23. min. Drugi gol za goste pa je bil gol celjskega vratarja, ki je v 31. minuti potisnil žogo v lastno mrežo.
V	44. min. je Dobrajc iz neposredne bližine znižal na 2 : 1. V drugem polčasu je ostal rezultat nespremenjen. Tekmi je prisostvoval tudi znani teniški prvak Punčec.
V predtekmi je mladina Celja premagala mladino Atletikov s 3 : 1 (1 : 1). V drugorazredni prvenstveni tekmi je SK Štore premagalo SK Laško s 4 ; 2 (0 : 1).
V	juniorski prvenstveni tekmi je Jugoslavija premagala Olimpa s 3 : 1 (2 : 1).
Občni zbor MotokSuba Maribor
Maribor, 16. aprila
V Veliki kavarni je bil danes dopoldne redni občni zbor Motokluba Maribor, ki ga je otvoril in vodil požrtvovalni predsednik g. K. Šalamun. Po uvodnih pozdravnih besedah je g. Šalamun izčrpno orisal klu-bovo delovanje v pretekli poslovni dobi ter naglašal, da ovirajo razvoj motociklizma ob naši meji predvsem skrajno slabe ceste ter visoko obdavčenje motornih vozil. Mo-toklub Maribor je v preteklem letu priredil več zelo dobro uspelih prireditev, med drugim tudi mednarodno dirko na krožni progi Maribor—Kamnica—Maribor. Klub praznuje letos 15 letnico obstoja. Ta jubilej bo svečano proslavil o priliki Mariborskega tedna. Poročali so še tajnik J. Voršič, blagajnik Simonič, inž. Lotz za športno komisijo, gospodar Kager in v imenu nadzorstva inž. Kancler.
Pri volitvah je bila izvoljena naslednja nova uprava: K. Šalamun predsednik, inž. K. Kancler poslevodeči predsednik, J. Pelikan podpredsednik, Simonič I. tajnik. Dre-ksler H. tajnik, Majcen I. blagajnik, II. Zinthauer n. blagajnik. Športna komisija: inž. Lotz, K. Cerič in Rudolf Janežič. Gospodarja P. Kager in V. Riedl. Vodja propagandnega odseka Ivan Lotz.
Klub slovenskih kolesarjev v Celju je priredil otvoritveno kolesarsko dirko na progi Celje - Šoštanj, 30 km. Rezultati so bili: 1. Planinšek Jože 1:03.19, 2. Stante Karel 1:03.22, 3. Spajzer, 4. Jerneic, 5. Gram.
Novi ameriški odpravnik v Berlinu
Wa0hJngton, 16. aprila, br. Kakor znano, je pred nekaj tedni umrl odpravnik poslov ameriškega poslaništva v Berlinu, Gilbert. Za njegovega naslednika je bil sedaj imenovan odpravnik poslov ameriškega poslanika v Moiskvi Aleksander Cook.

Beograd - Terazile 5«-1?3
Novo sezidani hotel v centru prestolnice — na Terazijah — s 100 sobami — najmodernejši komfort — razkošno opremljeni apartmaji — v vseh sobah tekoča mrzla in topla voda in telefon — centralna kurjava — kopalnice — lift — saloni — dvorana za konference — odličen restavrant — cene zmerne —
postrežba brezhibna. Direktna avtobusna in tramvajska zveza s sejmiščem in vsem Beogradom, tako da je hotel dostopen vsakomur, a posebno
poslovnemu svetu. Hotelir MILENKO MESAROVIČ, 20-letni zakupnik hotela »London« v Beogradu.
Hotel Balkan
Urejuje Davorin Ravljen, « Maja m konzorcij »Jutra« Stanko Virant. —
kli Seje
ENO VECBA8VNE
JUGOGRANKA
SMTtoNAM
Dogodek
V predmestju so hiše, ulice in ljudje. Ali poznate tiste skrivnostne, ogromne, kakor v neskonCnost pogreznjene prostore po teh hišah? Nič se ne zgane v njih, negibno in brez vsakega pričakovanja so tu. In ulice. Ali ne bo zdaj zašumelo po njih najsilnejše življenje? Da, tu so ljudje, ulice, hiše. Vse je zaprto v mračen krog: in po tem krogu plešejo, brezumno in brez kraja misli človeka, skrbi in nešteto težkih sluten j.
Poglejte jih v obraz: kako prihajajo obremenjeni z najbolj bednim izrazom vsakdanjosti! Ali jih vidite navsezgodaj, kako hite po ulici v urade s strahom v srcu, da ne bo zdaj udarila ura — osem? Zares, ali ni v tem nekaj tako čudovito smešnega: vsak sleherni dan se ponavlja z neizpremenljivim začetkom in s prav ta. ko istim koncem. Da, in vendar je v tem nekaj trdega in okrutnega. Tu je krog in v tem krogu so ljudje, ulice, hiše.
Ne zamerite: vi pričakujete nekaj izrednega od življenja, da bi vas zagrabilo in pretreslo do dna duše — ne. vi morda sploh že ničesar več ne pričakujete, ampak ždite tja v en dan in gledate v božje solnce na nebu, kako pošilja svoje blagoslovljene žarke na vaš lepo urejeni vrtiček, če ga seveda imate. Vse je tako lepo na tem svetu, da se vam ne ljubi sploh ničesar več pričakovati. In ko gledaš ljudi, kako hite sem in tja in kako se prerivajo za košček vsakdanjega kruha s tistim edinstvenim zanimanjem, da morda pri tem boju zanj izpodrinejo svojega prijatelja, tovariša in tekmeca, tedaj ti okoli
usten zaigra tisti odrešujoči smehljaj. Vse je tako daleč od tebe, sprejemaš gospoda, prošnje, hodiš z debelo okrašeno palico' na izprehod in spremljaš svojega ljubega psa (plemenite pasme kajpak — kak bernhardinec).
Tako lepo se počutiš, nekega dne pa pridrvi mimo tebe avtomobil in ti povozi tvojega ljubega psa, s katerim si se tako rad sprehajal. Komaj se ozreš, avtomobila ni več nikjer in pred tvojimi očmi je bil storjen najnavadnejši zločin. Uboga živalca. Negibno ti je obležala ob nogah, brez najmanjšega znaka življenja. Tvoje edino veselje! Najlepši dan se ti je izpremenil v žalost in obup. Skrušen se vrneš domov in morda celo poskusiš napraviti samomor.
Morda si prijatelj filma in rad zahajaš v kino. Tarr se na platnu vrsti slika za sliko. Vidiš vojne, parade, nogometne tekme, boks-mateh, mala Shirly Temple je zad njič celo nastopila kot pomorščak. Zelo zanimivo. VitUš, obraz dneva in zemlje se spreminja! Gosta megla se okoli desetih razkadi, polagoma spoznavaš obrise človeških postav, življenje dobiva svojo posebno vrednost. Pred teboj se preliva kakor hodournik, vse zapreke padajo; ulice, poslopja ožive. Zašel si v vrtinec, ki te nosi s seboj in tedaj začutiš, da te objemajo nove moči, v tebi se je vzdramilo novo upanje, novo pričakovanje. Množica najrazličnejših ljudi se ti ponuja na ogled: izvoščki z zariplimi obrazi in rdečimi nosovi, mlekarice z vozički, ki jih prepelja-vajo zdaj sem zdaj tja, služkinje s košaricami. Kako skrbno hite s trga in nesejo nakupljene stvari, solato, zelje in krompir domov za kosilo. Pod kostanjem postopajo delavci.
Pomladni dan je, na pol zastrto nebo j« tako nizko sklonjeno nad mestom, da bi ga lahko prebodel s sulico. O, čudovito pomladno jutro; ko se prebujajo iz zaspanosti!
Dolgo je, kar sem zapustil predmestje. Težko bi se vrnil zdaj vanj. Vse je novo, spremenjeno. Tako težki so tisti prostori po hišah, v katerih je vse začarano v ne-gibnost. Tako mračen je krog, iz katerega ni izhoda. Ali ga res ni? Kdaj bo izginila z obrazov tista smešna podoba začaranega kroga? Kdo ga bo razbil?
Solnce je že visoko in se razliva po ulicah. Vidim vas, gospod, kako ste si zadovoljno prižgali viržinko in puhnili oblak dima v zrak. Ah, tako sva si res podobna, oba že nekaj časa hodiva po ulicah in gledava v izložbe: vas morda zanimajo tile kožuhovinasti plašči, da, razlika je res samo v tem, da ste vi prav pred kratkim zapustili službo in da uživate zdaj pokojnino in od dolgega časa ne veste, kam bi zdaj, tu pa je nekdo ki je ni niti nastopil in je prav tako silno bogat. Vse je njegovo: zrak in solnce.	s
Da, tam v predmestju so ulice, hiše in ljudje.
In vse je kakor v začaranem krogu. Zadnjič pa se je pripetilo, da sem pomotoma stopil v dvigalo. Treba je bilo iti v deveto nadstropje. Milostljiva iz desetega me je ogovorila: — Ali ste vi novi gost? Najbrže imate tudi vi službo do dveh. — Ah, seveda, sem odgovoril. — Do dveh.
Ta pogovor me je moralno nenavadno dvignil.
Kar se je spričo tega dogajalo v tem trenotku po svetu, je bilo tako brezpomembno, ah, tako brezpomembno!
Vsi v Ljubljani,
Za Narodno tiskarno d. d. kot tiskar narja Fran Jeran, — Za inseratni del je odgovoren Alojz Novak. —
OTVORJEN
bila pravljica . •.
Konec prazne vere
Zelo priljubljen ugovor proti enakopravnosti žensk z moškimi je bil in je morda še, da ženske nimajo smisla za logiko, za dosledno, pravilno mišljenje, čeprav so se izkazale ženske v mnogih strokah zmož-nejše od moških. Danes lahko pokažemo dvomljivcem uradni dokaz, in zanimivo je, da prav iz Anglije kjer se je najdalje ohranil kult nadrejenosti moških. V Londonu so vsako leto stroge izkušnje; kdor jih naredi, ima pravico, da se poganja za višjo državno službo Pri izkušnji izpra-šujejo o splošnem in specialnem znanju; odgovori se ocenjujejo s točkami. Samo prav inteligentni ljudje napravijo izkušnjo. Zadnja leta smejo k izkušnji tudi ženske. In zanimivo je da si izberejo navadno najtežje predmete.
Pri letošnji izkušnji sta si izbrali dve kandidatki prvikrat logiko. Ie ne le, da sta zkušnjo napravili, prekosili sta celo moške tekmece. Miss Cecily M. Alaba-ster je dosegla 74 odstotkov dosegljivih točk in je bila na drugem mestu — in sicer za tekmico miss Barbaro Green, ki je dosegla v logiki celo 88 odstotkov dosegljivih točk, medtem ko je dobi! najboljši izmed tekmujočih moških komaj 72 odstotkov. Miss Cecilv si je izbrala poleg logike še metafiziko, psihologijo in filozofijo. V filozofiji je dosegla 83 odstotkov vseh dosegljivih točk v metafiziki 78 odstotkov in v psihologiji 69 odstotkov dosegljivih točk. Za njen osebni nastop ji je bilo priznanih celih 100 odstotkov. Miss Cecily je piva ženska v Angliji, ki ima
—	vsaj teoretično — dostop k najvišjim službam: pogoj za to je 100 odstotkov za osebni nastop. In zdi se da je osebni nastop v zvezi z znanjem.
B.
.....I I '••	ri'iir_t is.
SREČNEŽ
—	Gospod, vam je zasiguran dostop v nebesa!
—	Mislite? Saj nisem tako pobožen!
—	Ne. ne — spomnil sem se samo na izrek: Blagor onim, ki so siromašni na duhu...!
CIRKUS
Na lepaku nekega cirkusa je pisalo: Ogromen bengalski tiger, dolg štiri metre in dvesto deset kilogramov težak.
Neki gledalec zapušča cirkus ter reče pri izhodu lastniku:
»Ta tiger ni nikdar dolg štiri metre in tudi ne tehta dvestodeset kilogramov.«
»Tako?« mu odvrne lastnik. »Tu imate meter, v kletki je tehtnica, tu imate ključ od kletke, pa ga izvolite sami izmeriti in stehtati.«
KRIVICA
Kuharica (slugi): »Pst! Ne štorkljaj tako
—	gospa so porodili. Zdaj so težko bolni, gospod so pa vsi divji.«
Sluga: »Tako? Zdaj bom pa že spet jaa vsega kriv?«
SOVRAŽNIK
—	Star sem štiri in osemdeset let, pa nimam niti enega sovražnika, se je pohvalil gospod.
—	To je pa res lepo!
—	Kaj ne da? Hvala bogu — moji sovražniki so namreč že vsi pomrli!
PLEMIČ
Angleški pisatelj Swift je bil znan po svojem sarkazmu. Neki lord mu je nekoč dejal:
»Pravi plemič je le oni, ki nikdar ničesar ne dela.«
»Do vraga,« mu odvrne Swift, »pri nas delajo ženske, delajo moški, delajo konji, voli, voda, ogenj — edino le svinje, te ne delajo ničesar. Ali naj bodo potem to edini plemiči na Angleškem?«
Kakor na tisoče drugih deklet, tako je tudi lepa Irena Gorday, hčerka uglednega industrijca v malem francoskem mestecu Albertville, vse življenje gojila eno samo željo: da pride k filmu. Taka želja pa ne koristi mnogo, zlasti če je mestece tako rekoč odrezano od vsega sveta. Zato mora
ga tipa za svoj film »Therese Martine, v katerem naj bi glavna igralka igrala svetnico iz Lisieuxa. Iskal je dekle, ki naj bi bilo svetnici čim bolj podobno. Bil je ves obupan, ker ni našel primernega obraza a ko je nekega dne stopil v slaščičarno v Grenoblu, je opazil mladenko, ki je bila
ker je na jugu več solnca in ugodnejše podnebje za posnetke, deloma pa zato, ker ima južna Francija prekrasne pokrajine za snemanje. V Marseilleu je v zadnjem času nastala cela filmska četrt s študiji, laboratoriji in kopirnicami. Prezidani in modernizirani so bili tudi veliki filmski ateljeji pri Nizzi.
V filmu vidimo često tudi novorojenčke. V Ameriki so zdaj uredili »zaposlitev mladoletnih in novorojenčkov«. Kalifornijski
zakoni so zelo strogi, ne samo glede na višino pristojbin in plač, temveč tudi glede na »delavne ure». Ne smete si namreč predstavljati. da lahko kako dete poljubno dolgo fotografirate. Dojenčki smejo biti izpostavljeni ostrim Jupitrovim žarometom največ pol minute. Otroku kanejo pred snemanjem v oči kapljico steriliziranega olja, da mu ne kvarijo vida. Za en tak posnetek morajo dobiti starši odškodnino 75 dolarjev. Za pol nrnute snemanja 4500 din je pač lep zaslužek.
Žene Iz srednjega veka, profesorice univerz
Angela Zalokarjeva in Matija Wieman v filmu »Poročno potovanje«
pač dekle, ki hoče k filmu, najprej v veliki svet. Roditelji lepe Irene so bili modernih nazorov in so hoteli, da dekle študira medicino. Tudi Irena se je naposled sprijaznila s to mislijo in odšla v Grenoble.
Prav takrat je znameniti francoski režiser Maurice de Canonge iskal primerne-
Ljubavni kotiček v kinu
So ljudje, ki sicer hodijo v kino, s ne zaradi filma, temveč zato, da si v temi zaljubljeno stiskajo roke in neprestano šu-šljajo. Seveda ni prijetno za obiskovalca, če slučajno sedi zraven parčka, ki si ima nepretrgoma nekaj povedati. V tem pogledu je zlasti trpelo filmsko gledališče v Uxbridgeu blizu Londona. Da se ne bi ostali obiskovalci jezili, je lastnik kinematografa sklenil, da napravi v kinu poseben kotiček za parčke. V tem ljubavnem kotičku naj bi bili zaljubljenci ločeni od ostalih. Toda stvar se ni obnesla. Lastnik namreč tega kotička ni dal nikoli dovolj razsvetliti in tako so se čuli glasovi, da je stvar nemoralna in pač nihče ne bo prisodil dobro vzgojenemu dekletu, da bo sedlo v zatemnjeni kotiček, pa makar da je zaljubljeno do ušes. Zaradi tega so morali ljubavni kotiček spet odpraviti.
Na bolj originalno idejo pa je prišel lastnik filmskega gledališča v Buenos Aire-su. Tam se namreč pred koncem filma ali preden se vžgo luči — časih tudi sredi filma — oglasi nežno doneč zvonček, ki opozarja zaljubljence, naj prenehajo z nežnostmi in se lepo zadrže. Seveda se je pa že zgodilo, da so zaljubljenci v svoji blaženosti preslišali tudi zvonček in so mar-sikak parček zalotili v tesnem objemu.
Drobiž
Walt Disney, čigar »Snegulčica« je vzbudila senzacijo po vsem svetu, bo izdelal nov trik-film. a pravico uprizoritve je plačal
svetnici podobna na las. Lepi Ireni se je nasmehn.la sreča in razume se, da je ponudbo sprejela žarečega obraza. Seveda bo pa morala šele dokazati, ali je dovolj nadarjena. Režiser je prepričan, da ne bo razočaran.
Stvar se bere kakor v pravljici, a je resnična.
slovitemu belgijskemu pisatelju in pesniku Mauriceu Maeterlincku 30.000 dolarjev za njegovo pravljico »Modra ptica«. Poleg tega bo Disney izgotovil film, v katerem bo igral glavno vlogo Leopold Stokovvski, slavni dirigent, prijatelj in oficielni ženin Grete Garbo.
Nedavno smo poročali, da sta skočila v zakonski jarem Clark Gable in Carola Lom-bardova. Kmalu nato sta se poročila tudi Annabella in Tyronne Power, a naš nežni spol gotovo ne bo z veseljem sprejel novice, da je tudi lepi stasiti Robert Taylor že dal samstvu slovo. Nedavno se je oženil z Barbaro Stanwyckovo.
Prav te dni ste čitali, da je prišel v Evropo Rooseveltov starejši s'n James, in listi so spravljali njegovo potovanje v Evropo v zvezo s posebno politično misijo, ki naj bi mu bila poverjena. Baje ima posebno spo ročilo prezidenta Roosevelta za min'strske-ga predsednika Chamberlaina. Mogoče je to res, ali v glavnem je prišel James Roo-sevelt v Evropo za to, da plasira svoj film »Wuthering Heights«. James Roosevelt je namreč filmski producent, a hkrati igra glavno vlogo v filmu.
Led pariškimi lastniki kinematografov in Mestno upravo je trajala več let huda borba zaradi previsokih občinskih do klad. Letos v februarju je finančni minister odobril 25% znižanje teh doklad, zdaj pa je bila ta odredba podaljšana do 30. aprila. Tudi naši kinematografi bi si gotovo želeli olajšave.
Francoska filmska industrija, ki je bila poprej skoraj vsa koncentrirana v Parizu, se seli na jug države, deloma zaradi tega,
Leopold Stobowsky s partnerico Deano Durbinovo v filmu »100 mož In eno dekle«
Na sodobnih visokih šolah študira zelo mnogo žena, da nekateri že načenjajo vprašanje, ali ne bi bilo treba omejiti števila visokošolk. Motil pa bi se, kdor misli, da je posvečanje žena znanstvenemu študiju na univerzah šele pridobitev naših dni. Ze v srednjem veku je veliko število žena obiskovalo visoke šole in zanimivo je, da je prav papeška univerza v italijanski Bol ogni imela že v 14. stoletju ne le mnogo slušatelj ic, temveč tudi nekaj odličnih profesoric. Nekaterih izmed njih se še danes spominja zgodovina posameznih znanstvenih panog.
Tako je Novela d' Andrea, hči slavnega profesorja prava, tudi sama predavala pravo na bolognski univerzi. Kristina de Pisan piše v svoji knjigi »Mesto žena« o nji, da ni bila samo visoko izobražena, temveč tudi izredno lepa, in da njena lepota ne bo na predavanjih motila študentov, so postavljali špansko steno pred njo. Pozneje je na isti univerzi Maria Gaetano Agnesi predavala analizo. Profesor Bosses> . ki mu je bilo naloženo, da oceni nieno I habilitacijsko tezo. pripoveduje o nji. da je »bila 181etno dekle, niti lepo niti grdo.
ki je z vsakim tujcem govorilo v njegovem jeziku in je na profesorjeva vprašanja odgovarjala v gladki latinščini«. Na vsako vprašanje je točno odgovarjala, bodisi da se je profesor z njo razgovarjal o matematiki ali filozofiji, o razmerju med dušo in telesom ali o čemerkoli. Klotilda Tambroni je v Bologni 13 let predavala grško literaturo. Ana Manzolini pa anatomijo. Delle Donne je bila profesorica kirurgije. O večini teh učenjakinj velja, da so zmerom ostale tudi prave, resnične žene, kar se o mnogih današnjih šolanih emancipirankah ne da reči. Lavra Bassi je od kraja živela pri svojih starših, a ko ji je oče umrl, se je poročila s profesorjem Verarijem, s katerim ie imela 11 otrok. To je bil izredno srečen zakon in zgodovinar Sera. ki je o tej ženi nanisal veliko knjigo, pravi, da je »bila odlična mati in je izpričala, da materinstvo in zakonska sreča nista v opreki z intelektualnim delom žene«.
Podobne sodbe sta kritika in zgodovina izrekli tudi o drugih profesoricah bo-lognske univerze.
$ože - zdravilo
Ledvice so začetni deli človeških sečnih organov, ki leže v trebušni duplini ob desni in levi strani hrbtenice, navadno v rahli mastni vezni tkanini. Drobne cevke ledvic filtrirajo kri,, ki priteka od ledvične arterije, izločujejo sečno vodo in jo vodijo kot urin po sečevodu v mehur. Ledvice preobložimo s preobilnim pitjem, zlasti alkoholnih pijač. Osebe, ki uživajo alkohol prekomerno so nagnjene k ledvičnim jetrnim in sladkorni bolezni, čim krepkeje izločuje koža pot, tem manj je nevarnosti, da obole ledvice. Ledvice so podržene raznovrstnim akutno in kronično nastopajočim obolonjem, ki morajo biti le predmet zdravniške oskrbe. Tu omenjamo bolezen le v obrisih, da. spoznamo početne znake in jo odvrnemo.
Spreminjanje lege ledvic, zlasti desne ali pa obeh, občutimo kot gibljiva telesa pod prostim robom rebrnega obloka ali v trebušni duplini; najpogosteje je to pri žen skah. Stvar pospešuje gin jen je tolšče, ki obdaja in drži ledvico trdno v njeni legi, s hitrim hujšanjem potekajoče bolezni, mlahavost trebušn h mišic po večkratnem porodu, prerano vstajanje po porodu, spreminjanje lege in obolenje ženskih spolovil. Pogosten je tudi vzrok težko telesno delo in dviganje težkih bremen. Znaki skrčenih ledvic so: izločevanje večjih množin, svetlega. a motnega seča, ki vsebuje nekoliko beljaka (okrog 4 1 na dan). Prvi pojav je srčna bolezen, temu se pridružijo napadi mrtvouda, a v nadaljnem poteku nastopi tudi vodenica. Vzrok skrčenih ledvic je najpogosteje poapnenje žil, protin, zastrupitev s svincem in sifilida. Zdravljenje prepuščamo vedno le zdravniku.
Pri obolenju ledvic pijemo čaj iz sledečih domač.h rož: afrikansko bodičevje (20 gr), bosilj, bazilika (10), brezovi listi (15), brinovice (5), dresen (15), fižolovo stročje (20), navadni gladišnik (10), medvedovo grozdje (listi 10), kolmež (10), lakotnik (bodičevje 15), peršun (semena 5), plešec (15), preslica (10), regratov koren (10), rman (10), rutica (10). sarza-parila (korenina 20), šipkove jagode (10), črni trn (cvetje 5), trpotec (suličastolist-ni 15).
»Človek božji, to mora biti preklet opravek, takšnega konja podkovati.«
Beži no! Pomisli rajši, kaj bi bilo, če bi moral okovati avto kakšnih sto konjskih sil!«