LETO II.- 1960-61
t
29. NOVEMBER 1960
NAJDIHOJCA
IZ HAJDINE
Naslovno stran ilustriral Ivan Lampret 7. a ra-red
IZDAJATA LITERARNI IN LIKOVNI KROŽEK OSNOVNE ŠOLE
V HAIDINI
TO ŠTEVILKO IZDAJAMO V POČASTITEV


neva 'oztpubV.iH.e
29. NOVEMBRA 1960
DC1MOVINA NAŠA, KER IMAMO TEBE — .IMAMO VSE!
Na pot v drugo leto!
Marsikateri učenec je v začetku šolskega leta vprašal, če bomo tudi letos izdajali naš šolski literarni lisi. Vsi smo želeli, da bi nadaljevali z delom, ki ga je lani začel naš lil er ar ni in likovni krožek.
Tudi letos mpra biti naše delo tako uspešno, kakor je bilo lansko. Ce bočemo, da bo naš literarni list vsebinsko in oblikovno lep, se moramo res zelo potruditi. Saj dobre volje nam ne manjka. Kolikor bodo prešibke naše sile, bo pripomogla ljubezen do naše lepe slovenske besede, o kateri je dejal veliki Cankar:
»Slovenska beseda je beseda praznika, vriskanja in petja!«
Tudi letos bomo prispevke ocenjevali in najboljše sestavke nagradili. Želimo, da bi pri tem delu sodelovalo čim več pionirjev in pionirk Kr da bi se oglasili tudi tisti, ki doslej še niso ničesar prispevali.
lepo se zahvaljujemo spoštovanemu direktorju Ptujske tiskarne Viktorju Tomaniču, vsemu kolektivu, prav posebno pa požrtvovalnim tovarišem tiskarskim pomočnikom Polajžerju, Lepeju in Klemenčiču. Le po njihovi zaslugi bo mogel naš literarni šolski list tudi v svojem drugem življenskem letu zagledati beli dan. Prav njim je namenil pisatelj Oskar liudales sledeče besede:
»Prisrčno sodelovanje med njimi (tiskarskimi pomočniki) in vami (pionirski uredniški odbor) je pojav, ki mora razveseliti slehernega prijatelja mladih ljudi. S tem sodelovanjem ste tudi nam odraslim pokazali, kako je moč uspešno odpraviti razlike med umskim in ročnim delom, za čemer stremi vsa naša družba«
Uredniški odbor
Dravi
Drave valovi nemirno šumijo, s gorskega sveta v ravnino drvijo.
Jelše košate ji barve temnijo, elektrarne ob njenih bregovih cvetijo.
/Mogočna si, Drava, a tudi nemila, v vrtincih si mnoge nam brate utopila . . . Kljub temu si naša, o tebi rad pišem, a žrtev tvojih vatov ne pozabim, ne zbrišem.
Zorica Jakomini Z. a razred
Naš občinski praznik v Ptuju
Čeprav sem bila ves čas letošnjih počitnic le doma, sem vendar preživela mnogo lepih dni. Po večerih sem sedela na stopnicah pred hišo in poslušala petje veselih vaščanov, ho so se vračali s polja in travnikov. Meseca avgusta smo praznovali naš občinshi praznih. To je bil moj najlepši dan v počitnicah.
Vsa kmetijska gospodarstva v okolici Ptuja so se pripravljala na nedeljsko povorko in na medsebojno tekmovanje. Tudi Ptujčani so mesto lepo okrasili in jih je bilo mnogo na vseh ulicah. Naša hajdinsba zadruga se je s svojimi pripravami posebno potrudila-Povorka se je pričela ob deveti uri.
Na čelu povorke je stoje jahal tovariš Zupanič. Držal je v roki veliko zastavo, ki je za njim veselo plapolala. Nato so se v povorki vrstili različni kmečki stroji: od najstarejših pa do najsodobnejših, bi jih rabijo pri obdelovanju zemlje. Prvi je bil lesen plug; vlekle so ga kravice, ki jih je vodil star možičeb. Takoj za njim so konji vlekli železen plug, bi ga nekateri kmetje še vedno uporabljajo. Oba pluga sta imela napis: »Preteklost«. Za konjsko orno vprego pa so ropotali stroji: traktor, sejalnih, okopalnik in kombanj. Tega je vozil moj sošolec Viktor Gojkovič. Vsi ljudje so ga z zanimanjem gledali. V povorki so stopala tudi mlada hajdin-ska dekleta, oblečena v modra brila, bele bluze in pisane predpasnike. Vsaka je imela v rokah snop pšenice in srp. To so bile žanjice. Najbolj so mi bile všeč steklenice z brezalkoholno pijačo.
Tičale so v stojalu, ki je izgledalo bot nebab šotor. Tudi mesarji so bili lepa skupina. Na tovornjaku je stala miza, na njej pa je ležalo nekaj klobas in velika svinjska glava. Mesarji so rezali od svinjske glave koščke mesa, jih zavijali v papir in metali med ljudi. Tudi klobase so tako delili.
Povorka je trajala eno uro. Med tem časom je bil tudi promet skozi mesto zaprt. Povsod je bilo v id c ti toliko avtomobilov, kot v kakem velemestu.
V tekmovanju je doseglo prvo mesto Kmetijsko gospodarstvo v Kidričevem, drugo pa KZ Hajdina za odlično organizacijo in vzorni prikaz gospodarske dejavnosti v povorki.
Na naš občinski praznik imam zelo lepe spomine. Slišala sem tudi marsikaterega vaščana, bi je delal:	To je bil pa res lep
dan«.
Branko Selinšek 7. b razred
Nenavaden šopek
(Ob prazniku mrtvih)
1. november — praznik, posvečen spominu vseh mrtvih, posebno pa še vsem onim, bi so se borili za našo osvoboditev in so darovali za njo svoja življenja.
Vznak spoštovanja in nikdar ugasle ljubezni polagamo na njihove grobove vence in cvetje, prižigamo jim svečke.
jaz pa sem pripravil za vse one, ki so vredni, da jih nikoli ne pozabimo, — poseben, nenavaden šopek. V ta šopek nisem povezal svežih krizantem, ampak čudovite rože, take, bi nikoli ne oveno. To so cvetovi zahvale, ljubezni, hvaležnosti, bi nikoli ne nehajo dehteti.
Zdaj pa te prosim jesenski veter, nesi moj šopek po vsej slovenski zemlji, iztrgaj cvetove in jih spuščaj na grobove vseh tistih, bi so storili dobro za naš narod! Prosim te, ne izpusti nobenega 1 Najlepšo rožo ponesi visoko gor v gorsko grapo, kjer leži neznani partizanski borec — kurir, bi ga pokriva le ovela planinska trava in ga še ni našel noben tovariš!
In zapihal je veter, da še nikoli tako. Odnesel je moj nenavadni šopek daleč, daleč po širni slovenski zemlji, a meni so se v duhu prikazovali grobovi narodnih herojev, junakov iz NOV, grobovi naših pisateljev in pesnikov, grobovi vseh tistih, bi so si do roba napolnili svojo čašo nesmrtnosti.
Marija Rogač, Slavica Dominko 6. a	Ilustrirala Anica Pesek 7. b
Repa Debelka in Korenček Rnmenček
Repa Debelka in Korenček Rumen ček sta rasla na njivi prav blizu skupaj. Kar dobro sta se razumela In se večkrat pogovarjala.' Debelka je bila prav okroglih ličk, ki jih je jesensko sonce močno pordečilo. Domišljala si je, da je zelo lepa in je kar prezirljivo gledala na svojega soseda.
»Oh, revež si, korenček, ker do grla tičiš v zemlji in skoraj ničesar ne vidiš! Meni pa je ves svet odprt. Kako prijetno je, kadar me poljubljajo topli sončni žarki, ali pa mi vetrček hladi vroče čelo. Tl pa noč in dan tičiš v svoji temni luknjici. Pač ne bi hotela biti v Ivojl koši K
»Seveda, seveda, meni ni tako lepo, je odvrnil ponižni Korenček Rnmenček in se zamislil.
»Veš kaj korenček! Predlagam, da greva na sprehod! Boš vsaj enkrat videl, kako je meni lepo!«
Korenček je bil zadovoljen. Skobacal se je Iz svoje luknje in sta šla. Debelka je domišljavo stopicala ob Korenčku in ves čas pripovedovala zdaj to, zdaj ono. Rumenček se ni moo'el načuditi lepi jesenski naravi. Začel je zavidati svojo sosedo Repo, ker raste vrh zemlje, dočim se mu je zdel njegov domek tako pust, teman in tesen.
Rumenček je bil kar slabe volje, bo sta se vrnila s- sprehoda in zlezla vsak na svoje mesto.
Toda kaj je to?
Repa Debelka je tako glasno zakričala, da se je Rumenček kar stresel od strahu. Po poti, ki je vodila ob njivi, je pastirček prignal svojo kravico. Šekica je stegnila svoj vrat, odprla gobec in Repe Debelke — ni bilo več . . .
Zdaj pa je Korenček ves srečen tičal v svoji temni, ozki, a varni luknjici. Ni več zavidal rdečelične Repe, Debelke. Bil je zadovoljen s svojo usodo.
Ema Šimenbo 7. a
Bila sem v Rusiji
Moja mama je preživela svoja otroška leta v Brodih v Rusiji. Med zadnjo svetovno vojno so jo Nemci odpeljali v taborišče. Ob prihodu Amerikancev je bila premeščena v drugo taborišče, kjer je spoznala mojega atba In se z njm poročila. Leta 1945 sta prišla v Jugoslavijo in živimo sedaj v Kidričevem.
Moja babica pa je ostala v svoji domovini. Večkrat nam je pisala, da bi rada pred smrtjo še enkrat videla svojo hčerko, mojo mamo. Tako smo se v letošnjih počitnicah mama, brat Edi in jaz podali na pot v daljnjo Rusijo.
Odpotovali smo zvečer z vlakom v Beograd. Vožnja je bila kar prijetna. Od razburjenja ponoči nisem mogla spati. Rano zjutraj smo prispeli v Beograd. Ves dan smo si lahko ogledovali mesto. Dan je bil lep in smo bili dobro razpoloženi. Mene je skrbelo, če mi bo ruski konzulat dal dovoljenje za potovanje. Zvečer me 'je mama prestrašila, da bomo morali potovati v Kidričevo, ker nismo dobili dovoljenja. Kmalu sem spoznala, da se je mama le šalila. Ob 25. uri smo se odpeljali iz Beograda v Subotico in prispeli ob 2. uri po polnoči na mejo. Tam so nam pregledali naše potne liste in smo bili po enourni vožnji že na madžarski strani. Objel me je stah in
mislila sem, da se ne bom več vrnila v sroj rodni kraj. Deželo, v katero sem potovala, sem si nekako drugače predstavljala. Pripeljali smo se v Čop, kjer je že ruska cona. Tam sem prvič videla ruske ljudi, k! so bili zelo prijazni in ustrežljivi. Razumela sem jih malo. Na njihovih licih sem videla, da so do nas zelo prijazni. Potem smo nadaljevali pot preko Karpatov in se pripeljali v Lvov. Pred postajo so stali avtomobili, tramvaji in druga vozila. Bilo jih je toliko in vozili so tako naglo, da smo težko prišli preko ceste. Tu sta nas čakali babica in teta. Ob svidenju se je stara mama od srca raz~ jokala, ko je po 17 letih zopet videla svojo hčerko, ki jo je vsa leta tako željno pričakovala.
Mesto Lvov je krasno. Ima velike nove domove in parke s krasnimi cvetličnimi gredami. Posebno, me je iznenadil krasni portret Lenina, ki je narejen iz samega cvetja. Par dni smo bili v Lvovu, nato smo se odpeljali proti Brodam — našemu končnemu cilju. Vozili smo se z avtobusom po 96 km dolgi lepi cesti. Pri vsaki avtobusni postajj je lep park. Brodi so malo mesto, toda zelo lepo. Tu je nekoč živela .moja mama. Za hišo teče potok v katerem sem se vsak dan kopala. Ob popoldnevih sem si ogledovala razne zanimivosti tega mesta: spomenike padlih borcev, razstave, muzeje in zadružne domove. Štirje tedni so hitro minili in že smo se morali pripraviti na odhod. Hudo mi je bilo, ko sem se morala ločiti od tega prijetnega mesteca; rojstnega kraja moje mame.
Slovo je bilo zelo. težko. Vsi smo jokali in 'se razšli z mislijo, Ali se bomo še kedaj videli.?'	~
Marija Virag 8. razred	.
V novi šoli
Že kot majhna sem si želela, da bi obiskovala tisto šolo,'na kateri poučuje moja sestra. Pri nalogah bi mi pomagala in pri njej bi imela več časa za učenje. Rada bi namreč še nadaljevala šolanje, zato sem si tembolj želela k njej. Želja sc mi je uresničila šele letos.
Prej sem hodila v šolo v Beltincih, Beltinci so večji kraj v ravninskem delu Prekmurja. V okolici se razprostirajo rodovitna polja. Večina prebivalcev se bavi s kmetijstvom. Tudi moji starši so kmetje. Okolica beltinske šole je lepo urejena, vendar je postala že pretesna. Zato imajo višji razredi pouk v gradu, ki je bil last madžarskih grofov. V bližini teče bistra reka Mura.
. S težkim srcem sem se poslovila od vseh domačih in od svoje prijateljice. Prišla sem v novo okolje, kjer nisem nikogar poznala. V Hajdini je bilo zame vse tuje. Že sama okolica se precej razlikuje od mojega rojstnega kraja. Tudi ta pokrajina je lepa in polna zgodovinskih znamenitosti. V bližini je velikanska, daleč naokrog znana tovarna glinice in aluminija.
Najbolj sem se bala prvega šolskega dne. Svojih novih sošolcev seveda nisem poznala. Toda moj strah je bil odveč. Že prvi dan so me prijazno sprejeli v svoj kolektiv. Kmalu sem se z vsemi spo-prijaznila. Med svojimi sošolci sem spoznala marljivo učenko Liziko, ki mi je postala dobra prijateljica in se večkrat skupaj učiva. Včasih jo tudi obiščem na njenem domu, kjer mi razkazuje domačo okolico.
Dnevi ml v novem okolju kar hitro minevajo; počutim se prijetno, kakor da bi bila med svojimi domačimi.
Stanbo Vogrinec 6. a	Ilustriral Ivan Klep 6. a
Žimnica za našo šolsko kuhinjo
Zadnji dan v Tednu c (roka — bila je nedelja, so na šolsko dvorišče že v dopoldanskih urah prišbrlpall težko naloženi vozovi s krompirjem. Tudi moj voz je bil med njimi. Jaz sem zadovoljen
stopal ob vozu in vodil svoja konjička, šolarji-pobirači pa so sedeli na vrhu krompirja in se bar ponosno držali, ker so svoje delo tako uspešno opravili. Ker nas je bilo zbranih 'precej otrok, smo velike kripe kaj hitro izpraznili. V šolski kleti pa je kup krompirja zrasel v velikansko goro, ki je pričala, da res živimo v krompirjevi deželi. Med vozniki je bilo tudi nekaj odraslih tovarišev, ki so nam s topimi železnimi vilami spretno polnili košare do vrha. Zato se je marsikateri krompirček pobotalil po strmih stopnicah v klet tn tako kar sam našel pravo pot v kletno shrambo.
»No, več kot dovolj ga bo za vse leto«, je rekel voznik, tovariš Stopinšek iz Zgornje Hajdine, ki si je kot zadnji po opravljenem delu ogledal našo obilno krompirjevo žimnico.
Šlefica Leljak 7. b
Prvič v helikopterja
Neke nedelje sem slonela ob sosedovi ograji in slišala, kako sta se na cesti,dve že priletni ženski pogovarjali o Zagrebškem velesejmu. Ker bi bila rada kaj več zvedela o njem, sem začela še bolj vneto poslušati. Ko sem slišala pripovedovati tudi o helikopterju, sem sklenila, da pripravim mamo ali ata, da gremo tudi ml na Zagrebški velesejem. Naši so bili takoj za to. Zelo sem bila vesela, da sem lahko' šla z alkom v Zagreb, kajti helikopter mi je kar naprej brnel v mislih.
Ko smo naslednji dan prispeli v Zagreb, smo takoj zavili na velesejem. Že od daleč sem zapazila množico ljudi, ki so se prerivali okoli helikopterja. Čeprav sem bila malo v skrbeh, da se mi kaj ne pripeti, sem Se vendarle odločila, da se z njim dvignem pod jasno nebo. Težko, a malo tudi v strahu sem pričakovala uro, ko se odpeljemo. Točno ob 13 uri smo se že gnetli v helikopterju. Nismo dolgo čakali in že se je začel dvigovati. Tedaj me je spreletel grozen strah. Mislila sem, da se ne bom nikoli več vrnila domov. Toda kmalu sem se potolažila, kajti sprevidela sem, da ni tako hudo, bot sem si predstavljala. Od časa do časa sem pogledala skozi okno, a videla nisem drugega, bot podolgovate pike. Znova se mi je začel prebujati strah, bajti zmeraj sem si mislila, da letimo proti zemlji. Tako sem se vozila v strahu, obenem pa tudi v zadovoljstvu, da se vozim v helikopterju. Zdelo se mi je čudovito! Nikoli si nisem kaj takšnega predstavljala! Zelo mi je bilo žal, ko smo se začeli spuščati
proti zemlji. Komaj sem se navadila na vožnjo po zraku, že sem morala stopiti iz čudovitega helikopterja, ker je bilo izleta še konec.
Sklenila pa sem, da pojdem tudi drugo leto na velesejem in to predvsem zaradi prelepe vožnje pod sinjim nebom. Takrat ne bom več s takim strahom sedla v helikopter, kot sem prvič. Bila sem kar žalostna, ko smo odhajali. Prosila sem atka, da bi si ogledali še različne paviljone. Videla sem marsikaj, a nič me ni tako zanimalo kot čudoviti helikopter. Ko se je začelo že mračitl, sva se pripravila na odhod z avtobusom. Vso pot sem bila zelo nemirna. Vedno sem mislila na helikopter. Začela sem razmišljati, zakaj nisem rekla pilotu, da bi me zapeljal naravnost domov v Skorbo. Kako bi bilo to lepo!
Avtobusna vožnja mi ni bila nič več všeč.
Ivanfaii Zadnib 7. a
Jesenski večer v našem naselja
Ura je pet in skoro je že mračno. Nebo je ob zatonu prekrasno rdečem meno. Večerna zarja žari tudi v okenskih šipah. Po cestah se med dolgimi vrstami velikih stanovanjskih blokov kmalu zasvetijo električne cestne luči. Lepo je naselje Kidričevo v prvih večernih urah! Ljudje hitijo v kino, v trgovino ali pa po mleko. Vedno je kdo na cesti,-
Otroci se ob prvem mraku zelo radi zbiramo pri mlekarni. Tam imamo svoj živ-žav. Najraje sl zakurimo majhen ogenjček, v katerega vržemo nekaj krompirčkov in še kak koruzni storžek. To je veselje, ko potem izbrskamo iz žerjavice skoro napol zoglenele krompirčke . . . Kako so dobri 1 Ljudje, ki hodijo v kino, nas opazujejo in marsikateri si misli: »Kako je bilo lepo, ko sem bil še jaz mlad in sem se na paši takole ob ognju grel in si pekel koruzo in krompir!
Čeprav nismo pastirčki, pa si mi otroci, ki stanujemo v blokih, večkrat tako po pastirsko zakurimo in zapojemo. Starši nas opazujejo z oken in tudi njihove misli jim uhajajo nazaj v mlada leta, ko so se tudi oni tako brezskrbno igrali. Zato se nam starši včasih tudi pridružijo in so pri ognju z nami nasmejejo in razvedrijo.
Čas nam hitro mineva in ko okrog mlekarne vse utihne, se tudi mi zavemo, da je še pozno. Hitro pogasimo ogenj in vsem je šal, da moramo domov, čeprav že naslednji dan zopet nadaljujemo našo zabavo ob večernem ognju.
laz, ki odhajam zadnja, si mislim: »Res, lepo je biti mladi-
Skupno delo učencev 7. b
Zrno do zrna — pogača . . .
Že v lanskem šolskem letu je prišel k nam na šolo direktor Zadružne hranilnice v Ptuju, tovariš Cvirn, ki ga je spremljal upravnik naše KZ tovariš Kampi Maks. Odredila sta, da smo dobili v vsak razred hranilni zabojček. Ker so nam naše tovarišice učiteljice že prej govorile o pomenu in važnosti štednje, smo takoj začeli spuščali naše dinarčke skozi špranjice v predalčke. Vsak učenec je imel svoj lastni, predal. V našem razredu smo si izvolili blagajnika, lo je naš sošolec Franc Terbulec. Vsako vlogo natančno zapiše v svoj blagajniški zvezek. Štednja nas sedaj zelo veseli, ker vidimo, da se naši predalčki počasi polnijo.
Ko smo ob prvem polletju lanskega šolskega leta odprli hranilne skrinje vseh razredov, smo bili zelo navdušeni. Tovariš knjigovodja hajdinske Kmetijske zadruge nam je rekel, da smo nasledili 52.52S din. Kar verjeti nismo mogli, da smo ml pionirji lastniki tako velike vsote.
Resničen je pregovor.-
Zrno do zrna — pogača, kamen do kamna — palača.
V drugem polletju smo štednjo še z večjim, navdušenjem nadaljevali in so znašali naši skupni prihranki okrog 100.000 din.
Kako veseli smo bili, ko je dobil vsak pionir svojo lastno hranilno knjižico, v kateri je vpisano, koliko si je kdo prihranil:
Tudi v letošnjem šolskem letu nadaljujemo s štednjo. Nič več ne izdajamo naših dinarčkov za nepotrebne sladkarije in druge malovredne stvari. Hranilnišk! odsek tukajšnje Kmetijske zadruge je namreč tudi letos organiziral naše šolsko varčevanje in upamo, da bomo letos prihranili še kaj več kot lansko leto. Majdinska KZ ne pomaga našim štaršem le, pri obdelovanju zemlje, ampak vzgaja tudi nas mlade k varčevanju.
Učenci 7. B razreda napovedujejo učencem vseh drugih razredov tekmovanje v štednji. Videli bomo, kdo se bo ob koncu leta veselil zmage.
Uspeh tekmovanja bomo objavili v naslednjih številkah našega šolskega lista.
Uredniški odbor
Skupni izdelek učencev 7. b
Lovska šaljivka
Zajčki v dosti so se zbrali in so rumbo zaplesali prav za 'Hrbtom lovca Jaka, ki je vlekel dim tobaka.
Glej ga, spaka! Lovec Jaka sklenil z zajčki je pogodbo, da ne bo nameril puške na šaljive dolgouščke,
če ga vzamejo 17 šolo in ga plesati učijo rumbo, sambo, rokendrot, kakor bo pač šlo okel'. . .
Stanko Brglez 7. b
Lastovkam na pot v Afriko
Ko sem nekega dne šel Iz šole domov, sem zagledal na daljnovodu jato lastovic, ki so se pripravljale na dolgo potovanje v Afriko. Obstal sem in se zazrl v te lepe ptičke, ki bodo morale prestati težko pot, preden bodo priletele v deželo sonca. Marsikatera bo omagala na svoji dolgi poti. Morda bo katera utonila v globokem morju, ali pa jo bodo ubili surovi ljudje. Tako se marsikatera ne bo nikoli več vrnila v svoj rodni kraj.
Ko sem tako premišljeval o lastovkah, ki bodo odletele v Afriko, deželo črncev, sem se nehote spomnil tudi na ubogo črnsko ljudstvo, ki se bori za svojo neodvisnost in svobodo. V mislih sem naročal lastovkam, naj povedo črnskim možem, starcem, ženam in materam, da ni več daleč njihova svoboda, za katero se že dolgo borijo in so zanjo prelili še toliko krvi. Naj ne odnehajo, dokler ne bodo vsa afriška ljudstva dosegla svojo samostojnost in neodvisnost. Črnskim otrokom pa naj povedo, da bodo v svobodi
lahho prav tabo hodili v šolo, bot sedaj mi in jih nihče več ne bo smel zapostavljati. Več jim nisem utegnil naročiti, bajti dvignile so se visobo v zrab, nebajbrat zabrožile nad hišami, nato pa se usmerile proti jugu.
Se dolgo sem gledal za njimi in v mislih potoval z njimi prebo polj, hribov, reh, jezer in morja v d iijnjo Atribo.
Da bi vam bila pot srečna!
lože Zupanič 6. a
Pri lovcih je veselo
Lov me zelo veseli. Kadar grem z očetom na lov, imam ob-čuteb, bahor bi šel na izlet. Zelo rad vodim psa ali pa nosim očetovo lovsbo torbo.
Na lovu doživim marsibaj lepega in veselega, bajti lovci so veseli ljudje in radi zbijajo šale. To pa še posebno tabrat, ho se vsedejo h južini.
Oboli poldneva, bo se zahljuči prvi del lova, se lovci zbero na gozdni jasi ali pa na robu gozda. Med njimi se razvije vesel in glasen razgovor. Vprašujejo drug drugega in se za šalo dražijo.
»Kolibo pa si jih danes že podrl?<
»Enega sem oplazil, da mu je dlaho odneslo in se je po trebuhu zavlebel v gozd. O, če bi imel psa, bi ga bil že dobil!«
Vsi se zabrohočejo.
»joj, Francelj, babo je, tvoj nahrbtnib nabasan. Zdaj, zdaj boš hlobaso Izgubil!5
Zopet smeh. Pa se spet bdo oglasi:
»Dobro si se založil, bar za tri dni . . . Tvoja pa res dobro sbrbi zate.«
Počasi potihnejo in posedejo, nebateri na štore, drugi na tla in se začno zalagati. Pri tem pa ne pozabijo svojih zvestih spremljevalcev, hi sledijo lovcem čez drn in strn. Mečejo jim bruh. bosti, vmes pa še hoščeb mesa ali blobase. Počasi pospravijo svoje torbe in nahrbtnibe, povedo še babo šaljivo in se nato zopet razvrstijo po gozdu.
Tabo lepo preživim nedeljo v dobri volji, smehu in šalah. Niti ne čutim, da sem utrujen od hoje in nošnje lovshega plena — fazanov in zajcev. Vedno grem rad na lov. Najbolj pa se veselim, ho bom stopal med lovci s svojo pušho na rami.
Po temnem gozdu zajček gre, želodček mali lačen je.
Prikaže se lisička
Milan Repec e. a	/n vpraša zajčka malega:
»O, kam pa, dolgouftec ti,
Lisica iti zajček	le kam se ti tako mudi?«
»Grem onkraj gozda v deteljo po detelj’co — potičko /«
Mu tetka rekla je takoj:
»O, pojdi zajček raj’ z menoj! Jaz šla sedaj na tuje bom, kjer le kokoške jedla bom . . . Dovolj bo zate detelj’ce, ne bo preganjal lovec te.«
A modri zajček de tako:
»O, tetka, motiš se fktdo!
Na tujem tudi lovci so, ki na tatove streljajo.
Jaz raje bom doma ostal in detelj’c o si tu iskal.
Pred lovcem skrival se skrbno, dom svoj pa ljubil bom zvesto«
Upravni odbor
Tovarne glinice in aluminija
„Boris Kidrič" Kidričevo
čestita
vsem delovnim ljudem v Hajdini, posebno pa še hajdinshim pionirjem in pionirkam b
Prazniku republike
Branko Selinšek 7. b
Moj najlepši dan v letošnjih počitnicah
Ko sem mami ob zaključku šolskega leta pokazal spričevalo, je bila zelo vesela. Rekla mi je, da naj bom vedno tako priden. Rad sem ji obljubil, a jo z isto sapo vprašal: »Čuj, mama, ali bo prispelo obvestilo za odhod v kolonijo pravočasno?« »O, gotovo bo prispelo pravi čas, kar brez skrbi bodi!« me je tolažila.
Cez kak mesec pa me je mama poklicala k mizi in ml začela razlagati to in ono. laz sem takoj vedel, kam mamica dačko moli in sem dejal: »Saj vem, — rada bi videla, da ne bi šel v kolonijo... Pa nič zato! Razumem te in vem, da rabimo še to In ono, kar je res važnejše od kolonije. Bom pa letošnje počitnice preživel kar doma. Pojdem pa drugo leto, — kajneda?«
»Glej ga ho, kako resno in pametno se že lahko s teboj pogovorim...«, je rekla mama in oba sva s solznimi očmi zrla drug v drugega in bila srečna.
Mama je odšla v kuhinjo, jaz pa sem še obsedel pri mizi. Premišljeval sem, kolikokrat se je morala mama meni na ljubo odreči še lepšim In bolj zanimivim doživljajem kot je kolonija. Ko sem o tem premišljeval, mi je bilo pri srcu zelo lahko.
Iz kuhinje se je oglasila mama.- »Pridi, Branko! Kaj pa sedaj oklevaš? Pohiti raje, pozno je že! Vesel sem stekel v kuhinjo in ji pomagal pri delu.
Zame je bil to najlepši dan vseh mojih počitniških dni. To pa zato, ker sem se sam odločil, da ne bom šel v kolonijo in se mami na ljubo odpovedal prelepemu letovanju na morju.
Viktor Gojkovič 7. a
Vozil sem kombajn
Traktorist Konrad iz Hajdinske zadruge me je naučil voziti traktor, pozneje pa še kombajn.
Ker sem znal že precej dobro voziti, mi je upravnik zadruge, tovariš Kampi povedal, da bom na občinskem prazniku v Ptuju vozil kombajn.
V nedeljo zjutraj smo se odpravili na povorko v Ptuj. Med mnogimi najrazličnejšimi stroji, ki so se uvrstili v dolgo vrsto, je bil najbolj viden kombajn. V Ptuju nas je čakala velika množica
ljudi. Z občudovanjem so me pozdravljali In marsikje je bilo iz množice slišati: »Glej ga, fantiča, tabo majhen je še, pa že vozi kombajn!« Fotoreporterji so me fotografirali od vseh strani. Bil sem ponosen, da sem se lahko izkazal v spretnosti.
Po končani povorki sem z veseljem zasukal krmilo proti Hajdini. Tega doživetja ne bom nikoli pozabil.
Ivan Drobnič, Marija Pogelšek 8. razred	Ilustrirala Nada Petkovič 7. a
Gasilec v službi človeka
(^T^^^.Lep poletni dan je bil pri kraju. Ljudje so se zmučeni vračali na svoje domove veseleč se počitka po truda-polnem delu.
Nenadoma je večerni mrak razsvetlil žareč sij na spodnjem delu vasi. Od daleč se je videlo, kako ognjeni zublji objemajo streho neke kmetije. Ni bilo dolgo in že smo slišali gasilsko sireno, ki je grozeče in žalostno zavijala v noč. Kmalu je prlbrzel tudi gasilski avto. Gasilci so p-ibrzeli pravočasno na pomcč. Pešili so vso živino, vozove in še drugo imetje. Pogasili so ogenj In preprečili, da se ogenj ni razširil še na druga poslopja. S svojo požrtvovalnostjo so obvarovali ljudi pred še večjo škodo.
Kaj bi storili v primeru požara, če ne bi imeli gasilcev? Ljudje si sami ne morejo kdove kolibo pomagati, ker nimajo priprav 2a gašenje. Zato imamo gasilska društva, katerih člani so vslbdar pripravljeni pomagati vsakemu človeku v nesreči. Radi priskočijo na pomoč ne le ob požarih, ampak tudi ob drugih večjih nesrečah, kot so poplave in potresi. Mladi fantje in možje se zavedajo, kako potrebno je, da imajo gasilska društva čimveč članov. Zato se v ta društva radi vključujejo.
V mestih in tovarnah imajo poklicne, po vaseh pa le prostovoljne gasilce. Vsi se vsikdar ravnajo po svojem geslu.-»Naj bo dan ati noč, slehernemu na pomoč!«
Stanbo Golob 5. a
Po gobe
Ilustrirala Kristina Lepei 7. b
Nekega dne sem se s tovariši dogovoril, da pojdemo po gobe. Tega dne je rahlo deževalo. Ko so prišli tovariši po mene, smo se odpravili v gozd. Za nami je prisopihal še Maks. Šli smo po polju jn videli mnogo šivali: zajce, lazane, vrane In še druge ptice. Šele v gozdu smo se razdelili, jaz in moj prijatelj Maks sva šla skupaj. Nisva še dolgo hodila, ko sva zagledala na nekem drevesu veverico, bi je veselo skakala z veje na vejo. Potem se je umirila in sedla na debelo vejo. Vzela je v sprednje tačke borov storžek in začela stikati za sladkimi semenčicami, bi so pod štoršboviml luskinami. Z Maksom sva bila čisto tiho in jo dolgo opazovala pri njenem kosilu.
Kmalu za tem sva zagledala plahega zajčka, bi je bežal pred nama. Tudi gob sva imela že precej. V gozdu sva srečavala tudi
ljudi, ki so, kakor mi, iskali gobe. Nekaj časa sva še stikala za gobami, potem pa sva se obrnila proti domu. Ko sva se vračala, je še močneje deževalo. Doma sva gobe oprala in sva jih naslednji dan nesla v šolo. Nasa kuharica Edita nam je skuhala okusno gobovo juho.
Uredniški odbor
Najditiojce is Majdine
čestita
vsem staršem hajdinsbe šolske mladine, učiteljskemu zboru, DPM in PSS ter vsem predstavnikom naše ljudske oblasti k
Prašniku republike 29. novembru 1960
Svenšek, Drobnič, Žunkovič in Repec 8. razred
Obiskali so nas . . .
še dvakrat smo fiajdinski pionirji in pionirke imeli priliko, da smo v svoji sredi pozdravili mladinske pisatelje, ki smo j.fi doslej poznali le iz njifiovifi knjig.
V lanskem šolskem letu nas je obiskal mladinski pisatelj Oskar Hudales: Spremljala sta ga njegova soproga in petletni vnuček. Bil je sončen junijski dan, ko je stopil tovariš pisatelj v razred, kjer smo bili zbrani učenci višjik razredov. K sprejemu je prišel tudi tovariš Maks Kampi, predsednik šolskega odbora. Tovariša pisatelja smo spre-jeli z dolgotrajnim ploskanjem. Učenka S. razreda Marija Lenart mu je izrekla prisrčno dobrodošlico ter poklonila njemu in njegovi ženi šopek nageljčko v, malemu vnučku pa v spomin na obisk prvi letnik našege šolskega lista »Najdifiojca iz Hajdine«. Tovariš Hit Tales je bil vidno ginjen. Nato nam je prečita! še neobjavljeno nadaljevanje svojega dela -»Mladost med knjigami«. Ti To smo poslušali in marsikateremu je zaigrala solza v očeh, ko smo slišali zgodbo o njegovi babici. Potem smo s pisateljem še pokramljali, največ o našiti bodočiT poklicih. Urice svidenja so prehitro potekle in posloviti smo se morali. Ob slovesu smo izrekli željo, da bi nas tovariš pisatelj Hudales še večkrat obiskal in da bi nam napisal še mnogo lepih povesti, ki jih vsi radi beremo.
Ko smo letos čestitali mladinskemu pisatelju tovarišu Tanetu Seliškarju za njegov 60 letni jubilej, nam je na pismo ljubeznivo odgovoril, da bi rad hajdinske pionirje tudi osebno spoznal. Obljubil je, da pride v jeseni, ko bo grozdje zrelo.
Pusti, megleni dopoldan se je razvil v lep sončen dan, ko smo v razredu veselo zbrani pričakovali naš dragi obisk. Tokrat sta prišla pozdravit tovariša pisatelja tudi predsednik DPM tovariš Ivan Jakomini in predsednik PSS tovariš Ignac Gajser. V spremstvu književnika tovariša Franceta Filipiča je pisatelj Tone Seliškar veselo nasmejan stopil med nas. V imenu vsek zbranik ga je pozdravila učenka Zorica Jako-minijeva, pevski zbor pa je zapel njegovo partizansko pesem -»Na juriš P. Za dobro voljo je še poskrbela šaljiva pesmica o kudi ženi, ki je privoščila svojemu možu le račji kljun in taco. Ko smo jo odpeli, je tovariš pisatelj nasmejanega obraza, a odločno ugovarjal: -»Da boste vedeli! Aloja žena pač ni takšna P
Večkrat se je po razredu razlegal glasen s me k, ko nam je tovariš pisatelj tako zabavno pripovedoval o svojem življenju. /Mnogo zanimivega nam je povedal, kar ni zapisano v nobeni knjigi. V razredu je vladala tišina, oči nas vsek pa so bile- uprte v pisateljev obraz, ko nam je čital svoje na j novejše mladinsko delo »Jerneje ko v odred«. To delo je pri nas doživelo svoj ognjeni krst — tako nam je povedal tovariš pisatelj. Povest je bila tako lepa, da se je pion'r Janez Fkart ojunačil in prosil: -»Še eno takšno povest bi radi poslušali!« Seve 'a nam ni mogel ustreči, saj je bil že utrujen in ga je ta dan čakala še dolga pot do Ljubljane, do koder je moral prevaliti še 540 km. Zato pa je poklonil petim na F m najpridneji.m pionirjem in pionirkam lepa knjižna darila.
Ob slovesu smo se z obema pisateljema še slikali, tovariš Tone Seliškar pa nam je obljubil »Prav gotovo se še vidimo, preden bom odšel v krtovo deželo!« Izročil nam je še pozdrave pisatelja Franceta Pevka, ki nam je tudi obljubil svoj obisk. Zaradi »krtove dežele« 'pa od srca želimo, da bi je tovariš pisatelj Seliškar še dolgo, dolgo — ne videl!
Našim mladinskim pisateljem iskrena k vala za ves njikov trud, ki ga žrtvujejo slovenskim pionirjem! Hvaležni smo jim za vse njikov e lepe zgodbe in povesti. Kako radi jik beremo in se s pisateljevimi junaki mnogokrat od srca nasmejemo in tudi bridko vzdihujemo, kadar so v stiski. Posebno hvaležni pa smo našim dragim pisateljem, ker obrnejo zgodbe vedno tako, da smo na koncu veseli in zadovoljni. Tovariš pisatelj Hudales je imel prav, ko je rekel, da je med knjigami lepo.
Tovarna
avtoopreme
Ptuj
čestita
vsem delovnim ljudem k prazniku republike
ZDRUŽENA
KMETIJSKA
ZADRUGA
Priporočamo se vsem prebivalcem s svojimi dejavnostmi:
Z O.J.
HAJDINA
sodelujemo v bmetijshi in živalski proizvodnji, izvršujemo kvalitetno obdelavo kmetijskih zemljišč z lastnimi stroji in opravljamo tudi druge strojne usluge. Nudimo ves reprodukcijski material in zaščitna sredstva proti poljskim in sadnim škodljivcem, odkupujemo vse poljske in živalske proizvode, sklepamo pogodbeno pitanje za vse vrste živine, sprejemamo hranilne vloge in dajemo posojila, oskrbujemo gospodinjstva s kurivom in gradbenim materialom.
Istočasno čestitamo vsemu delovnemu ljudstvu Hajdine ob obletnici rojstnega dne naše socialistične domovine!
Vsem pionirjem in mladim zadružnikom hajdinske šole
ter vsem prebivalcem Hajdine čestita k
DNEVU REPUBLIKE
ZADRUŽNA HRANILNICA IN POSOJILNICA MARIBOR PODRUŽNICA PTUJ
Varčujte in vlagajte svoje prihranke na hranilne knjižice!
Ptuj
čestita tudi delovnim ljudem v Hajdini K PRAZNIKU REPUBLIKE
Istočasno priporoča vse vrste rezanega lesa vseh dimenzij in nekovinski gradbeni material, kakor tudi vse vrste premoga in drva za gospodinjstvo po ugodnih cenah

OBČINSKI LJUDSKI ODBOR
P T U 1
ČESTITA K PRAZNIKU REPUBLIKE tudi haidinskim učencem in njihovim staršem
Mladini želi pri njenem šolskem in izvenšolsbem delu mnogo vztrajnosti, prizadevnosti in uspeha!
Merkur
P T Ul
ČESTITA OB DNEVU REPUBLIKE vsem haidinsbim pionirjem in njihovim staršem
Istočasno priporoča bogato izbiro industrijskega blaga v svojih
poslovalnicah VELEBLAGOVNICA, DOM, ZVEZDA, BISERKA, POHIŠTVO
ORUŽENO KMETIJSKO GOSPODARSTVO
KIDRIČEVO
čestita k
PRAZNIKU REPUBLIKE
šolski mladini, pa tudi vsemu kmečkemu ljudstvu dravsbo~poljskega področja z željo, da bi s skupnimi napori tudi na sektorju kmetijstva čimprej dosegli visoko stopnjo socialistične izgradnje
Knjigarna v Ptuju
čestita
vsem haidinshim učencem in njihovim staršem b
Prazniku republike
Istočasno priporočamo svojo bogato izbiro šolshih potrebščin ter šolsbe in druge knjige
zbira
POSL. HAJDINA
ČESTITA
CENJENIM
ODJEMALCEM
K
Prazniku republike 29. XI.
Lovska družina
,.Boris Kidrič11
Kidričevo
čestita k
PRAZNIKU REPUBLIKE
vsem delovnim ljudem
hajdinskega šolskega okoliša
IZBIRA
POSLOV. SLOVENJA VAS čestita
cenjenim odjemalcem b
DRŽAVNEMU PRAZNIKU 29. NOV.
Istočasno priporoča svojo bogato zalogo špecerijskega in galanterijskega blaga.
Cene so konkurenčne!
Domoznanski oddelek
371
NAJDIHOJCA
1960/1961
373.3(497.12 Hajdina)
0208832,1
COBISS 0
zim