"GARANTI D'APRES NATURE"^
IZUMETNIČENOST IN RESNICA
V FOTOGRAFIJAH NOŠ GIUSEPPEJA WULZA
Raffaella Sgubin
IZVLEČEK
Sestavek skuša s primerjavo s pisnimi
zgodovinskimi viri ugotoviti dokumentarno
vrednost fotografij G. Wulza, ki zadevajo
tradicionalno nošo na tržaškem območju v
drugi polovici 19. stoletja.
1
ABSTRACT
Through a comparison with written
historical sources the article attempts to estab-
lish the documentary value of G. Wulz's pho-
tographs which show traditional costumes
from the area of Trieste in the 19"' century's
latter half.
Ne vem, koliko lahko razpravljanje o fotografiji prispeva k zgodovini
tradicionalnega oblačenja na tržaškem območju, toda proučevalec noš, ki naleti
na fotografije Giuseppeja W u 1 z a^, se le težko upre njihovem čaru in skušnjavi,
da bi se ukvarjal z njimi. Seveda si ne moremo kaj, da si ne bi zastavili nekaj
vprašanj v zvezi z verodostojnostjo fotografije kot dokumenta, a prav tako je
morda vredno raziskati te upodobitve v sepijastih odtenkih, pod pogojem, da
formuliramo ustrezna vprašanja: tako se bodo lahko odprla raziskovalna
področja, bogatejša od naših predvidevanj.
Predvsem bo koristno na kratko preleteti zgodovino Giuseppeja Wulza
(1843-1918), praočeta ene izmed najslavnejših in dolgo živečih dinastij
fotografov v Evropi. Wulz je prišel v Trst iz rodnega Trbiža kot otrok in bil v
mladih letih sprejet za učenca v enega najbolj prestižnih mestnih fotografskih
ateljejev, v atelje Wilhelma Engla. Mesto, eno od glavnih emporijev
habsburškega imperija, je bilo živahno središče, odprto za vsakršno podjetniško
novost. Zato ni presenetljivo, da se je tudi fotografija, definirana kot "novost
1 Zajamčeno naravno.
2 Vpogled v fotografije je omogočil tržaški muzej Civici Musei di Storia e Arte (C.M.S.A.), ki se mu,
zlasti gospe Ondini Ninino, zahvaljujem za sodelovanje. Zahvaljujem se tudi gospodu Edoardu Mariiüju, ki mi
je priskrbel dragoceno primerjalno gradivo.
19
Raffaella Sgubin
20
Žanrska scena z mandrijerko v praznični
obleki. Posoda za mleko kaže na njeno delo,
približno 1. 1880. C.M.S.A. štev. 8/10870; 14,5 x
10 cm. ¦ Genre scene with "mandrierka"
(peasant woman from the environs of Trieste)
in festival dress. The milk vessel refers to her
work, from around 1880. C.M.S.A. no. 8/10870;
14,5 X 10 cm. ¦ Scene de genre avec une
paysanne en habits de fete. Un pot au lait fait
allusion a son métier, vers 1880. C.M.S.A.
no. 8/10870; 14,5x10 cm.
Stoletja", hitro razmahnila. Prvi fotografi so bili potujoči, večinoma Avstrijci
ali Nemci, kasneje pa so fotografi delali v pravih "stalnih" študijih. Ob
Englovem odhodu leta 1868 sta njegova mlada učenca Giuseppe Wulz in Luigi
Boccalini odprla lasten atelje s sedežem na Piazza della Borsa. Njuna združba
preneha leta 1874. Boccalini čez nekaj let odide v Rim, Wulz pa ostane v Trstu
in se preseli na Via del Corso. Wulzova dejavnost, ki je trajala vse do prve
svetovne vojne, je segala na različna področja in je dragocena, ker predoča
presek krajevne zgodovine. Wulzov objektiv je zaustavil podobo mesta in
njegovega zaliva, ko je posnel nekatere pomembne dogodke mestnega življenja:
splovitev ladje, obisk nadvojvodinje Stefanie habsburške na Miramarskem
gradu... Nič manj pomembni za rekonstrukcijo podobe Trsta ob prehodu iz
devetnajstega v dvajseto stoletje pa niso portreti, družinski portreti in skupinski
portreti rokodelcev.
Znotraj teh usmeritev imajo pomembno mesto fotografije prebivalcev
okolice Trsta, ki so bile narejene v obdobju med 1872 in 1885. Po naslovih,
žigosanih na hrbtni strani fotografskih kartonov, lahko dejansko umestimo prve
tovrstne^ upodobitve v zadnjo fazo združbe z Boccalinijem, naslednje pa v čas
delovanja v ateljeju na Via del Corso štev. 9*. Gre za žanrske scene, postavljene v
atelje z za to dobo značilnim teatralnim okusom. BukoHčni okvir, ki je poglavitna
3 Sam mojster Engel se je zanimal za to temo, kot lahko vidimo v enem od njegovih del, ki nam jih je
zapustil. Prim. Giuseppe Wuk. Lafotografia a Trieste. 1868-1918, Trst 1984, str. 92.
4 Selitev na štev. 19 v isti ulici je bila 1.1891.
Izumetničenost in resnica v fotografijah noš Giuseppeja Wulza
21
Portret mandrijerke v praznični obleki z
modnimi čevlji. Postavitev kot pri meščanskem
portretu, približno 1875-1880. C.M.S.A.
štev. 8/10894; 9,1 x 5,6 cm. ¦ Portrait of a
mandrierka in festival dress with fashionable
shoes. Arrangement as in a bourgeois portrait,
from around 1875-1880. C.M.S.A.
no. 8/10894; 9,1 x 5,6 cm. ¦ Portrait d'une
paysanne en habits de fete avec des chaussures
a la mode. La mise en scene est identique a celle
d'un portrait bourgeois, vers 1875-1880.
C.M.S.A. no. 8/10894; 9,1 x 5,6 cm.
zahteva, je ustvarjen iz neverjetnih naslikanih scenarijev, ki predstavljajo pokrajino
in arhitekturo, dejansko bolj alpsko kot kraško, v kateri odpirajoče se okno, nekaj
skal ali lesen kmečki plot, ovit z bršljanom, kar preveč poudarjajo perspektivni
iluzionizem. Izumetničene so tudi drže oseb - sicer pa čas osvetlitve ni dopuščal
veliko neposrednosti, predvsem pa združitev prazničnih oblačil s predmeti, ki
eksplicitno spominjajo na delovna opravila: košara za perico, vrč mleka z ustrez-
nim merilnim kozarcem za kmetico, bisaga za kruh za škedenjsko krušarcol Ta
kontrast da tako natančno izdelanim scenam končno še nekak izumetničen arka-
dični nadih, ki je, po drugi strani, v tistem času našel številne občudovalce. Za
vsako od teh upodobitev je mogoče sestaviti prave "serije" z bolj ali manj števil-
nimi variantami, ki pričajo o določenem stilističnem iskanju in stremljenju po
uvrstitvi v tisto smer "umetniške fotografije", v kateri so se poskušali mnogi
fotografi: razprave o fotografiji kot umetniški obliki so bile razplamenjene bolj
kot kdajkoli prej. Verjetno so bile tovrstne upodobitve razstavljene v ateljeju, da
bi strankam ilustrirale fotografovo sposobnost in dober okus; a razstavljene so
bile še z nekim drugim, zelo zanimivim namenom, če so, kot trdi Zanrder, po
njih močno spraševali turisti, ki so jih kupovali, da bi odnesli s seboj spomin na
Trst in njegovo okolico*^.
Niso vse Wulzove fotografije nastale kot umetnikov divertissement. Verjetno
5 Škedenjke so bile znane po odličnem kruhu, ki so ga same pekle in hodile prodajat v mesto. Ta slava
jim je prinesla celo povabilo na dvor cesarice Marije Terezije, da pokažejo svojo umetnost. Prim. M. Sila, Trst in
okolica. Zgodovinska slika, Trst 1882, str. 104.
^ Giuseppe Wulz ... citat, str. 118.
Raffaella Sgubin
22
Krznena baretka ("frkindiš"), uhan zamorček in srebrni gumbi krasijo nošo mandrijerja,
približno 1. 1880. C.M.S.A. štev. 8/10930; 14,5 x 10 cm. ¦ A hir beret ("frkindiš"), a Moor's ear-
ring and silver buttons decorate the mandrier's costume, from around 1880. C.M.S.A. no.8/
10930; 14,5 x 10 cm. ¦ Une barrette fourrée ("frkindiš"), une boucle d'oreille "petit negre" et des
boutons en argile ornent la tenue du paysan, vers 1880. C.M.S.A. no. 8/10930; 14,5 x 10 cm.
Izumetničenost in resnica v fotografijah noš Giuseppeja Wulza
23
žanrska scena s Škedenjko. Bisaga je služila za nošenje kruha,
približno 1. 1880. C.M.S.A. štev. 8/10874; 14,5 x 10 cm. ¦ Genre scene with woman from
Skedenj/Servola . The bag was used to carry bread, from aroimd 1.1880. C.M.S.A.
no. 8/10874; 14,5 x 10 cm. ¦ Scene de genre avec une femme de Skedenj. La besace
servait a porter du pain, vers 1880. C.M.S.A. no. 8/10874; 14,5 x 10 cm.
Raffaella Sgubin
SO mnoge dejanski portreti, kot na primer portret mlade mandrijerke^ sedeče na
fotelju capitonné, ki koketno kaže nogo, obuto v modni čevelj. To vsekakor ni
podeželska podoba: lepa mandrijerka je prišla v Wulzov atelje v praznični obleki,
okrašeni z vsem mogočim (na fotografiji je viden tudi detajl šopka z listi
roženkravta, pripetega na nedra) in želela biti portretirana "kot gospa", z naivnim
ponosom, da lahko pokaže, česar prava gospa resnično nikoli ne bi naredila,
elegantno obute noge. V času, v katerem je Josip Godina, oster opazovalec
sodobne realnosti, trdil, da vidi vedno več žensk hoditi bose celo v mestu, in da
morajo trdo delati, posebno kot perice, da se lahko v prazničnih dneh spodobno
oblečejo, to ni bilo kar tako.* Fotografija je zaradi tehničnega napredka in
razširjenosti formata carte de visite postala dostopna vedno širšim slojem in s
tem nudila povod za poveličevanje doseženih ciljev, le da so se sedaj opuščali
kmečki scenariji, kot so vrči za mleko in košare za zelenjavo, za rože ali za perilo:
skratka tiste pri umetnikih in popotnikih tako priljubljene scenske zahteve, ki so
neposredno udeležene kar preveč konkretno spominjale na trpkost vsakdanjega
življenja.
Spričo izumetničenost! drž in scenske dekoracije, kontradiktome napisu
"zajamčeno naravno", ki kar preveč očitno poveličuje fikcijo, je legitimno, da se
vprašamo, kakšno dokumentarno vrednost nam nudijo te upodobitve na področju
tradicionalnega oblačenja. Gotovo ne gre za absolutno vrednost - noben
zgodovinski vir si sam ne more lastiti takšne zasluge - zato bo za kritično branje
treba pogledati po drugih virih, zavedajoč se, da ti pogosto izkazujejo drugačno
zgodovinsko globino. Tako bo morda zanimivo primerjati Wulzove fotografije z
malodane sodobnim pričevanjem Josipa Godine, marljivim poznavalcem
"narodske obleke" na tržaškem območju. On opisuje moško** oblačilo kot sestoječe
iz širokih kratkih hlač iz črnega sukna, kratke jakne ("jakete") z dvema vrstama
velikih srebrnih gumbov ("betonov"), telovnika ("kamižole", "kamželina") živah-
nih barv s podobnim zapenjanjem, širokega črnega klobuka ("ombrele"), ki je
služil bodisi kot dežnik bodisi kot sončnik, ali značilnega krznenega pokrivala
("odzad bolj visoke, zunaj v sredi sč zelenim žametom okinčane kape ali kučme
iz žlahtne ruske kožuhovine"). Obleko dopolnjujejo volnene modre ali plave
nogavice in čevlji, ki so včasih ("posebno pri oženjenih in pa, se ve, bolj
premožnih") okrašeni z velikimi srebrnimi zaponkami ("fibijami"). Ta opis v
celoti potrjujejo analize številnih tržaških grafik, na katerih so predstavljene
lokalne noše, ki večinoma izvirajo iz prve polovice stoletja. Moška obleka na
WuLzovih fotografijah se dokaj ujema z omenjenimi viri, razen nekaterih podrob-
7 Slovenska kmetica iz okolice Trsta. Ime izvira iz "mandrija" (mandrija - kmetija z gospodarskim
poslopjem, obdana z zidom). Prim. "... s "kampanjami", ki jim tukajšnji kmetje pravijo mandrije" (J. Godina
Verdeljski, Opis in zgodovina Tersta in njegove okolice z uverstitvijo kratkega geografičnega in zgodovinskega pregleda
starih in sadanjih slavjanov kakor še tudi kratke omembe njihove osode in omike. Po domače spisal, na svetlo dal in
založil Josip Godina Verdeljski ces. kr. finančen komisar pervega razreda, rojen v teržaški okolici. Trst 1872, str. 99).
8 J. Godina Verdeljski, Opis in zgodovina Tersta ... citat, str. 103.
9 J. Godina Verdeljski, Opis in zgodovina Tersta ... citat, str. 101
24
Izumetničenost in resnica v fotografijah noš Giuseppeja Wulza
25
Svilena ruta, potiskana a pois, tu nadomešča
ruto ali "karpon" praznične obleke mandrijerke,
približno 1. 1875. C.M.S.A. štev. 8/10875;
14,5 X 10 cm. ¦ SUk scarf, printed a pois, instead
of the usual scarf or "karpon" of a mandrierka's
festival dress. From around 1875. C.M.S.A. no.
8/10875; 14,5 x 10 cm. ¦ Un fichu en soie avec
un motif "a pois" remplace ici un fichu ou
"karpon" de la tenue de fete paysanne,
vers 1875. C.M.S.A. no. 8/10875; 14,5 x 10 cm.
nosti: srebrni gumbi se pojavijo samo na telovniku, čevlje pa nadomeščajo škornji.
Te elemente pa sicer potrjuje primerjava z nekaterimi sodobnimi fotografijami,
narejenimi v drugih tržaških ateljejih'".
Podatki, ki jih Godina navaja o ženski noši, žal niso tako natančni: tu ostane
pri ugotavljanju, da ženske nosijo nabrane obleke, rdeče volnene nogavice - tudi
te nabrane - in čevlje z visoko peto, ki so tako odprti, da že lahko vidimo prste".
Ta opis ne omenja dveh oblačilnih tipologij, razširjenih na tržaškem območju, ki
ju sicer dokimientirajo mnoge slike in grafike'^ kot tudi obsežne serije posameznih
delov oblačil, shranjene pri zasebnikih in v muzejskih ustanovah: mandrijerska
in škedenjska noša. Prva, ki se je nosila na območju zahodnega tržaškega krasa
in v primestnih naseljih, spada v kategorijo alpske noše, za katero sta značilna
krilo in životec, ki sta sešita skupaj. Temu se pridružita naglavna in ramenska
ruta iz belega platna, okrašenega s čipkami m vezeninami - ki pogosto povzemajo
vzorce rokavcev - in predpasnik, nad katerim je privezan trak, zavezan v pentljo,
katerega konca sta lahko okrašena z inicialkami. Za zimsko obleko je predvidena
jaknica iz temnega sukna. Nenavadno neskladje se razkrije pri nogavicah, ki so
po opisih v pisanih virih na splošno rdeče barve, v ikonografiji pa so navadno
bele. Škedenjska noša, ki je bila razen v Skednju razširjena tudi na območju
10 Fotografije oseb v nošah so bile narejene v različnih tržaških fotografskih študijih. Med njimi naj
omenimo naslednje: Cobau, Benque, Ramann, Mioni, Jerkič.
'1 J. Godina Verdeljski, Opis in zgodovina Tersta ... citat, str. 102.
12 Med številnimi objavami, v katerih lahko najdemo takšne upodobitve, naj omenimo B.M. Favetta,
Trieste. Costumi e mestieri dai documaiti deliOltocento, Trst 1988; Panorama di Trieste. Vedute e piante della cittä e
del suo territorio dalla collezione Uavia, Trst 1993.
Raffaella Sgubin
Brega in v slovenski Istri, sestoji iz dolge srajce z rokavi, okrašeninu z vezeninami
in klekljanimi čipkastimi vložki, čez katero prideta dva široka plisirana in izvezena
kamižota; od teh je spodnji zmerom bel, zgornji pa bel pri samskih in rjav ali črn
pri omoženih. K celotni noši sodijo še predpasnik s trakom, bela peča in ruta.
Slednji se nosita tako kot pri mandrijerkah. Tudi kar zadeva nogavice in čevlje,
ni videti bistvenih razlik.
Wulzove fotografije v veliki meri potrjujejo to, kar dokumentira slikarska
ikonografija. V primeru Škedenjke, za katero je poleg noše značilna tudi bisaga
za kruh, obešena prav očitno, razpolagamo s preskopim fotografskim materialom
(trije različni posnetki za eno in isto obleko), da bi lahko izpeljali značilne
primerjave. Vendar je tu nekaj zanimivih elementov: mlada ženska nosi temen
kamižot in predpasnik, kar pomeni, da je ženska omožena. Nogavice so nabrane
tako, kot navaja Godina, toda čevlji imajo nizko peto in so zelo zaprti: očitna
obraba govori v prid njihove "avtentičnosti". Posebnost, ki pa še bolj bije v oči,
je, da tradicionalno belo ramensko ruto, ali vsaj svileno turko z večbarvnimi črtami,
nadomečša potiskana ruta. Ta ruta, ki združuje drobne cvetlične vzorce z zavoji,
značilnimi za kašmirske motive, kaže na zanimivo zlitje noše in mode. Ti vzorci
so prišli v Evropo ob koncu 18. stoletja z slovitimi kašmirskimi šali in se od tedaj,
poustvarjeni in predelani od lokalnih oblikovalcev, obdržali na vrhu več desetletij
in v najbolj banaliziranih oblikah dosegli zelo široko javnost. V 80-ih letih, času,
ko je fotografija pred preizkušnjo, ta uspeh sploh še ni pojenjal.
Barvaste ramenske rute srečamo tudi v povezavi z oblačili mandrijerke, ki
jih je fotografiral Wulz in s tem zabeležil, kako noša nikakor ni nespremenljiva
in neprepustna za modne vplive. Seveda prevladujejo bele rute iz vezenega in s
čipkami okrašenega platna skupaj s svilenimi karponi slonokoščene barve z
dolgimi resami, a vzporedno se pojavljajo tudi svüemfoulards (iz fotografij preseva
sij materiala) drugih barv. Na slednjih so večinoma geometrični vzorci kot so
črte, pois ali četverokotniki; alternativa so veliki vzorci, okrašeni z arabeskami.
Tudi glede načina nošenja ramenskih rut je treba opozoriti na več variant: običajno
se ruta prekriža spredaj tako, da jo zadrži predpasnik, kot je vidno že na grafikah
iz prve polovice stoletja. Kadar pa mandrijerka nosi jaknico, si ruto razprostre
na ramena in potegne vogale spredaj pod jakno. Gre za manj dokumentirano
varianto, vendar lahko njene predhodnice najdemo v znani litografiji".
Iz fotografij lahko razberemo tudi informacije o trakovih, katerih konci
običajno prosto padajo na levo stran, v nekaterih primerih pa tudi v sredino ali
celo na desno stran. To, česar nam Wulzove fotografije nikakor ne morejo dati,
pa je barva oblačil in nošenih dodatkov, kajti gre za črno bele slike, in tudi kadar
so bile ročno pobarvane z vodnimi barvami, bežna primerjava kopij istega
predmeta upodobitve hitro pokaže, da je bila barva nanešena po umetnikovem
navdihu in ne kot zvesta reprodukcija realnosti.
13 "Mandriana. Costume del dintomi di Trieste" (pri C.L. Tedeschi in Trieste. Vtisnjeno v litografijo B.
Linassija in C. ). Prim. Panorama di Trieste ... citat str. 76.
Izumetničenost in resnica v fotografijah noš Giuseppeja Wulza
Na tej točki bi bilo smotrno narediti zaključek o tem, kakšen je prispevek
Wulzovih fotografij k zgodovini tradicionalnih noš na tržaškem območju. Tako
pri žanrskih scenah kot pri portretih lahko opazimo, kako se je tradicionalno
oblačenje razvijalo v stiku z bolj ali manj konservativnimi območji. Najprej začne
izginjati moška noša, ki jo po razpustitvi tržaškega slovensko-narodnega bata-
ljona" (1868), v katerem se je običajno nosila, in spričo progresivnega opuščanja
dela na polju na račun mestnih služb, nosijo samo še starejši v bolj oddaljenem
mestnem okolišu, kot se pritožuje Godina.'^ Da bo žensko oblačilo doživelo
progresiven razvoj, se je slutilo že tedaj, saj je 1.1842 Pietro Kandier v razlagah
litografij Selba in Tischbeina v zvezi s škedenjsko nošo opozoril, da nekatere
dodatke počasi nadomeščajo drugi, bolj "modni". Ženske iz Skednja in Brega,
pa tudi mandrijerke, ki so dnevno prihajale v stik z dražmi mesta, so začele v
nošo vnašati nove elemente. Potiskana ruta ponosne Škedenjke, posneta na
Wulzovi fotografiji, bi lahko potidila ta pojav. Leta 1891 je Tomasin zaključeval
svoj opis ljudskih oblačil in žalujoč za njihovo minulo lepoto ugotavljal, da "die
jungen Mandrieri und Juzke kleiden sich heutzutage schon wie die Bürger""'
(dandanes se mladi mandrijeri in Juzke'^ oblačijo že kot meščanke). Toda graje,
ki jih navajamo, so graje tistih, ki so se za ljudski svet sicer iskreno zanimali, a
mu socialno niso pripadali. Nasprotno se Wulzove fotografije molče omejijo na
posnemanje soobstoja mode in tradicije, značilnega za prehodno fazo, pa tudi
sicer razumljivega v območju, kot je tižaško, kjer je bila komunikacija med mestom
in njegovim okolišem netežavna in pogosta. Tudi ljudje, ki so se dali portretirati,
kot na primer lepa mandrijerka, ki je prišla na Via del Corso štev. 9 s tiadicionalno
obleko in modnimi čeveljci, očitno niso čutili teh elementov, kot da bi pripadali
med seboj kontradiktornima sistemoma. Nezdružljivost mode in tradicije je bila
prej plod proučevalcev ljudskega sveta, ki so hoteli, da noša ostane v nespre-
menljivi obliki kot žuželka, ujeta v jantarju. Toda noša mnogih moških in žensk
je sčasoma resnično postala pisan metulj, dovzeten za modne vetrove bolj, kot bi
si lahko mislili...
Prevedla Alenka Novak
14 J. Godina Verdeljski, Opis in zgodovina Tersta..., citat, str. 103.
15 J. Godina Verdeljski, Opis in zgodovina Tersta    citat, str. 103.
16 P. Tomasin, Volkscharakteristik in der Umgehung von Triest, v Die österreichisch- ungarische Monarchie
im Wort und Bild. Das Küstenland, Dunaj 1891, str 196.
17 Slovenska kmetica iz okolice Trsta. Izraz izvira iz pomanjševalne oblike ženskega imena Marija (Mar-
iuzza). Prim. G. Pinguentini, Dizionario storico etimologico fraseologico del dialetto triestino. Trst 1954.
Raffaella Sgubin
LITERATURA IN VIRI
BAŠ, A.: Opisi kmečkega oblačilnega videza na Slovenskem v 1. polovici 19. stoletja, Ljubljana
1984.
BRVAR, G.: II costume territoriale triestino e le fonti iconografiche, v L'arte della discrezione.
Abiti e accessor! nella tradizione del Friuli-Venezia Giulia, Videm 1996.
Deklica, podaj roko. Ljudski plesi, pesmi in noša Slovencev v Italiji, Trst 1985.
Die österreichisch-ungarische Monarchie im VJori und Bild. Das Küstenland, Dunaj 1891.
FAVETTA, B.M.: Trieste. Costumi e mestieri dai document! dell'Ottocento, Trst 1988.
Giuseppe Wulz. La fotografia a Trieste. 1868-1918, Trst 1984.
VERDELJSKI, J. Godina: Nošnja Slovencev Tržaške okolice, v "Novice gospodarske, obrtniške in
narodne", XXII, 1864.
VERDELJSKI, J. Godina: Opis in zgodovina Tersta in njegove okolice z uverstitvijo kratkega
geografičnega in zgodovinskega pregleda starih in sadanjih slavjanov kakor še tudi
kratke omembe njihove osode in omike. Po domače spisal, na svetlo dal in založil Josip
Godina Verdeljski ces. kr. finančen komisar pervega razreda, rojen v teržaški okolici.
Trst 1872.
GRI, G.P.: Costumi in cartolina. E alcune osservazioni su riproposta e studio del costume
popolare, v "La ricerca folklorica", 14. 1986.
JAKOMIN, D.: Škedenjska krušarca. Servola: la portatrice di pane. Trst 1989.
La Trieste dei Wulz. Volti di una storia. Fotografie 1860-1980, Firence 1989.
MAKAROVIČ, M., KLARER, M.: Slovenska Istra, Ljubljana 1987.
Panorama di Trieste. Vedute e piante della citta e del suo territorio dalla collezione Davia, Trst
1993.
SELB, A., TISCHBEIN, A.: Memorie di un viaggio pittorico nel Litorale austriaco. Trst 1842
(ponatis 1979).
SILA, M.: Trst in okolica. Zgodovinska slika. Trst 1882.
STAREC, R.: Mondo popolare in Istria. Cultura materiale e vita quotidiana dal Cinquecento al
Novecento, Trieste-Rovigno 1996.
BESEDA O AVTORICI
Raffaella Sgubin. Po opravljeni medna-
rodni maturi na mednarodni gimnaziji v
Devinu je diplomirala na univerzi v Vidmu.
Leta 1996 je prejela štipendijo ljubljanske
univerze. Podiplomski študij o oblačilni kul-
turi v tržaškem zaledju opravlja na Oddelku
za etnologijo in kulturno antropologijo Filo-
zofske fakultete v Ljubljani.
ABOUT THE AUTHOR
Raffaella Sgubin. After graduating
from the United Vtforld College in Duino she
studied and graduated at the university of
Udine. In 1996 she received a scholarship from
the University of Ljubljana. She carries out her
post-gradate studies on the clothing culture
of the Trieste hinterland at the Department of
Ethnology and Cultural Anthropology of
Ljubljana's Faculty of Arts.
Izumetničenost in resnica v fotografijah noš Giuseppeja Wulza
29
SUMMARY
"GARANTI D'APRES NATURE". UNNATURALNESS AND
GENUINENESS IN GIUSEPPE WULZ'S PHOTOGRAPHS OF
COSTUMES
In the latter half of the 19* century the Triestian photographer Giuseppe
Wulz (1843-1918) made studio photographs of people from the town's environs
in their traditional costumes, either in a manner characteristic of genre scenes or
as bourgeois portraits. The present article analyses the photographs by comparing
them with more or less contemporary material and written historical sources,
and establishes - despite the vinnatural poses and decorations - that they are
illustrative documents of the process in which systems of costumes and fashions
including accessories melted; a credible process in an area like that of Trieste
which is marked by close connections between the town and its surrounding
countryside.
RESUME
"GARANTI D'APRES NATURE". L'AFFECTATION ET LA VERITE
SUR LES PHOTOGRAPHIES EVOQUANT DES VETEMENTS
TRADITIONNELS PRISES PAR GIUSEPPE WULZ
Au cours de la seconde moitié du 19e siecle, Giuseppe Wulz (1843-1918),
photographe de Trieste, a pris en photo, dans son atelier, soit de maniere «scene
de genre» soit en portrait bourgeois, des personnes des environs vetues de leur
habits traditionnels. Dans cet article, l'auteur constate, apres avoir analysé ces
photographies et apres les avoir comparées a des sources matérielles plus ou
moins contemporaines ainsi qu'a des écrits historiques, que les photographies
de Wulz illustrent parfaitement le processus de fusionnement de deux systemes:
la tradition vestimentaire et la mode, en se complétant simultanément malgré
l'affectation de la tenue et de la décoration. En tout cas, il s'agit d'un processus
concluant dans une zone ou la vule et ses alentours se lient étioitement: la région
tiiestine.
301