Matija Vertovec. 4. Križanske vojske — poskušnja občinskega zgodopisa za Slovence — so naslednji veči njegov spis, ki ga je priobčil nLetopis slovenskiga družtva na Krajnskim". I. zv. v Ljubljani 1849 v 8° v 5. §. §. str. 22 — 43. 5. Shodni Ogovori. Spisal in izustil Matija Vertovc, fajmošter v Št. Vidu nad Ipavo. Na svitlo dani od slovenskiga družtva v Ljubljani. 1850. Blaznik. 8°. IV. str. 172. Predgovor se glasi: nV 40 letih svojiga duhovniga pastirstva smo doma in drugej mnogokrat priložnost imeli o velikih shodib pridigovati. Mnogi prijatli so nas že davnej nagovarjali, de bi kej naših ogovorov na svetlo dali; ali zdaj še le, od kar smo ,,Vinorejo", nKmetijsko kemijo" in neke druge sostavke za ,,Novice" pisali, se z jezikoslovjem nekoliko bolj soznanili, smo sklenili v pomnoženje domače pismenosti nektere naših shodnih pridig odbrati, sčistiti no v natis zročiti. Prizadevali smo si jih tako zdelati, de bi ne samo prostimu ljudstvu, ampak tudi bolj izobraženim dopadle. Učenc vdano poprosirao spomniti, de je veliko ložej ptuje dela presoditi, ko enake, pa bolji speljati. Nobenimu ni dano več ogovorov tako spisati, de bi vsi vsim enako dopadli. Poznamo gospoda, ki so nam večkrat rekli, de, če najdejo v novokupljenim letnim tečaju 4 pridige po svoji misli, so prav veseli. Mi pa upamo, de zmed naših, ko ravno števila letniga tečaja ne obsežejo, jim bodo tudi 4, ko ne več dopadle. Mladi dohovšini smo hotli z njimi vstreči, kteri je pri mnogoverstnih in večkrat sitnih opravilih zlo težko se še na kaki posebni shod z ogovorom prav pripraviti. Prijatlam domorodniga slovstva smo želeli z njimi vgoditi, ktere slednji enaki sad domovine veseli. Tudi višejira gospodam po mestih in deželi, kteri bi hotli svoje služabnike z zdravim, prijetnim in koristnim branjem obdariti — kakor je zlasti pri Nemcih navadno — jih ponudimo in priporočimo; ravno tako tudi vsim kmetam in rokodelcam, zlasti po samotah — ki ne morejo vselej v cerkev — v domačo službo Božjo, v duhovno rast in v lastno posvečenje. Dobre pridige, z premenovanjem glasii prav in lepo družini braue več zdajo od druziga duhovniga branja, saj so nalaš v izrečenje spisane. Serčno želimo in privošimo, de bi, nam dragi Slovenci, naše pridige v svojo duhovno rast in v pomnoženje Božje časti vedno in dolgo prebirali". — Pridige te so zložene sploh v bolj djanjskem smislu, sem ter tje v prav živi zgovornosti, nekaj 21* po kraju, nekaj po času svojem na pr. 1. 1810 — 1848 znamenite i. t. d. — Kar jih je še, daroval je vsc dr. J. Bleivveis, da se razdeljujejo mladim slovenskim duhovnikom, za kar mu bodi hvala! 6. Sporočilo slovenskim vinorednikam sosebno Ipavskim in Primorskim, spisal M. Vertovc, je knjižica, ktero so 1. 1850 v mali osmerki str. 19 za doklado prinesle BNovice". 7. Mnogo sostavkov vBerilih gimnazijskib. Iz prijaznosti že je moral Vertovec nekaj tlake storiti ali nekaj davka poslati dr. Bleiweisu v Berila za nižo gimnazijol. 1850 — 55, in spiski ti so nekteri izvirni, nekteri povzeti iz drugih knjig njegovih na pr: I. Pogled z Nanosa. Slon. II. Okamnine. Sporočilo mladosti, kako se proti živini zaderžati. Kert. Ipavska borja (ponatisnjeno tudi v Novic. 1. 1850 str. 150 — 180). Nektere posebne živalske lastnosti. Atila, šiba Božja. Tiskarstvo znajdeno. III. Voda. Vodni puh ali sopar, rosa, slana, dež, sneg, toča. IV: Podzemeljski ogenj. 0 zvezdoslovji. Od svetlobe. — Tako je i dr. Miklosič v Berila za višo gimnazijo 1. 1853 — 65 vzel več njegovih stvari na pr.: V. Živali. Živinsko telo. Križanske vojske. Cir, Kambiz in Darij. Početek habsburške moči. Sveta cerkev in vladaVI. Hindostan. Zdravje, bolezen in smert. Pogled na gerško omiko. Gerki, pervi omikani narod v Evropi. Srečna mladost. VII. Kri, rejilo človeškega telesa. Mahomed. Perva vojska Rimljanov z Mithridatom. Kužne bolezni. Pokoj serca. Mehkužnost. Voda. VIII. Matija Vertovec str. 77 — 87: Od pokoja in spanja. Tretja križanska vojska. 8. Občna Povestnica ali Zgodovina celega sveta. Spisal Matija Vertovec. Doklada Novic 1. 1853 v 8; str. 1 — 495 do §. §. 88. — Že 1. 1848/9 je bil Vertovec jel spisovati občno zgodovino ter iz nje dal za poskušnjo v Letopis slov. društva ,,Križanske vojske"; potem več oddelkov v gimnazijske Berila. L. 1851 je hujše obolel in stopil 26. febr. v pokoj ter se preselil v hišo svojega stričnika Filipa tudi v Št. Vidu, in 19. avg. je pisal nNovic" vredniku: »Rokopis moje zgodovine, ktere tudi v bolezni nisim pisati nehal, sim o preselitvi založil; vse leži še zmešano, kakor pervi dan selitve, ker dosihmal še nisim toliko moči imel, de bi bil mogel vsiga v red djati. Vunder sim rokopis unidan našel, in nektere razdelke prebravši se prepričal, de zgodovina, čeravno za ljudstvo pisana, bi utegnila morebiti vunder tudi omikanim Slovencam koliko toliko všeč biti. Berž ko bom le nekoličkaj okreval, si bom na vso moč prizadjal poslednjih 3 — 5 razdelkov, ki moji zgodovini stariga in srednjiga časa še manjkajo, izdelati. Po tem jo bom Vam berž poslal; obseže kakošnih 50 pol. Ali bom zamogel tudi zgodovino noviga časa dokončati, sam Bog ve i. t. d." (Novic. 1851 str. 203). — Ni je mogel; smert ga prehiti, in stričnik njegov pošlje po ranjcega ukazu ves rokopis dr. BleiAveisu, kteii ga v Novic. str. 225 naznani, in 1. 1852, kedar je str. 203 tudi priobčil Vertovcev iz 1.1844 zaostali rokopis: ,,Poskušnja stare slovenšine po Ipavskim in Primorskim", ponatiskovati jamc pod naslovom: nZgodo vin ske pisma" str. 2 — 211, toda v posamnili sostavkih, dokler ne pride delo v posebni knjigi doveršeno na dan. In že v vabilu na naročbo za 1. 1853 naznanja št. 97: »Za prihodnje leto hočemo, da vstrežemo mnogiia željam domoljubov, na svetlo dati, kar nam je spisal neprecenljivi rajni Vertovc nobčne povestnice" (allgemeine Weltgescbichte), to je, popis vsih zgodb od stvarjenja sveta noter do blizo konca srednje dobe" . . . i. t. d. — V ]. 104 pa po predgovoru k njej pravi, da sva z založnikom B1 a z n i k o m sklenila, jo Novicam 1. 1853 prikladati, in da si hočeva prizadevati, da najdeva moža, ki bo po izgledu natisnjene knjige v duhu in besedi dopisal še to, česar rajnki ni veČ doveršiti mogel. Po vsakem si zamorejo prijatli domorodnega slovstva svesti biti, da na srečo začeto drago delo nikakor ne bo zaostalo, in če ga ne bo hotel naš narod v kratkem času zastonj, da ga bojo dobili rodoljubi za plačilo pozneje". To se je doveršilo v istini 1. 1863, in o tem tudi pozneje. Žalosten je slovenski svet sprejel sporočilo, da je slavni pisatelj in iskreni rodoljub g. Matija Vertovec po devetmesečni hudi bolezni 2. dan septembra 1851 v Bogu zaspal. nNovice, ktere je rajnki od njih začetka z bogastvom svojih vednost zakladal, v preveliki žalosti nad toliko zgubo le zamorejo tužno klicati: Lahka mu zemljica bila, zemlja slovenska, ktero je ljubil ia obdeloval, ktere sinovi bojo njegov spomin na veke hvaležno častili". — In v istem listu 37. čitati je ob straneh mertvaškega naznanila: Nagrobnica Vertovcu. Bratje v fierno se zavimo, Britko tožbo zaženimo, Glas presilne žalosti — Vertovca med nami ni! Ah! naš otec, naša slava V grobu spava! Odiel je, kamor Prešeren, Kamor Cerer, bratec veren, Kjer Mažgon prebiva zdaj, V bolji, veseleji kraj. Žlahten biser, bratje mili! Smo zgubili. Kdo bo čislal dom odsele, Kakor Ti, iz duše cele! Kdo bo ljubil rod tako Zdaj, ko Tebe vefi ne bo! Kdo odsele bo tolika Njega dika! Kdo nas terticam kopati, Streči kdo pšenici zlati, Blažit dušo in tolo, Kdo ufiil sirote bo! Tuge bomo koperneli Osameli. Ah! zakrila ga je raka! Kdor Slovenec je, naj plakal ; Glejte, roke so terde, Več ne bije mu serce Za domovje drago, milo Pod mogilo! Pred ko je doveršil dela, Ga zadene smertna strela. Nograd je zdaj sam ostal, Brez gornika posihmal, Tertje v njem se pobešuje, In žaluje. Pomnila ga bo očina, Nas osoda ostra tera, Ni se lofiil brez spomina,Grob za grobom se odpera, Hčerki je zapustil dve,Kaj jih že zagrebli smo, Oj, prekrasne hfierki ste,Ki za dom goreli so, Ki ne boste ostarele, Ah! pod koso smerti pada V vek živele. Naša nada! Perva hčerka Vinoreja, Mertvih naj spomin fiasti se, In Kemija nju pozneja! Bratje! v zlatu naj blišfii se Kadar vaj' ugledali, Blagrovano njih ime, Bomo njega mislili, Kakor dela njih lepč! Rožice na grob trosili, Večen pokoj jim vošfiimo, Ga hvalili. In molimo! PodgorsM. Da je bil Matija Vertovec res poštenjak, mož po volji Božji, to po mnozih lepih delih, kar jih je doveršil v življenji, vsemu svetu prav jasno spričuje njegova poslednja volitev ali oporoka. Redoven v vsem gospodarstvu, dasi jako gostoljuben, prihranil si je vendar dokaj premoženja, in razun tega, kar je zapustil svoji sorodovini, družini in sosedom, sporočil je mnogo rnnogo v blage namene na pr.: Siromašnici Š. Vidski 200 gold., Šmarijski 200 gold., Vipavski ia Planinski vsaki po 100 gold.; soseski Š. Vidski za zidanje potrebnega farovža nekoliko poslopja in 1500 gold.; za gluhomutnišnico v Gorici 500 gold., za Alojzijevišče v Ljubljani 500 gold.; 1000 gold. za miloščino ali vstanovo pod imenom »Matija Vertovcova miloščina za nesrečnike", od ktere ima po nasvetu fajmoštra in inilošnih mož zadnji mesec vsacega leta obrestni letni znesek 50 gold. županijski odbor med dva nesrečnika ondašnje fare, vsakemu po 25 gold. razdeliti; med take nesrečnike se ima šteti kak manj premožen kmet, ki si je roko ali nogo zlomil ali ki ga je kak voz sicer zlo poškodval, ali ktererau je živina poeepala, kterega dolgo terpeča bolezen tare, kterega je toča posebno hudo poškodvala, — ali uboga mlada vdova ali vdovec z 2, 3 ali še z več majhnimi otroci; vselej pa smč obdarjen biti le pošten človek lepe obnaše, nikdar ne lenuh, kvartopirec, pijanec, zapravljivec ali sicer malopriden človek. Pred delitvo te milostinje se ima vselej ta odstavek Vortovčeve oporoke v županijskem odboru v slovenskem jeziku prebrati. Za maše v Šent-Vidski cerkvi je oporočil 450 gold., in ako bi njegov vesoljni dedič umreti utegnil brez postavnih moških naslednikov, bo še marsiktera lepa reč spadla k Šent-Vidskerau farovžu in k imenovani miloščini za nesrečnike. Tako je naklonil blagi rajnki mož, pravijo nNoviceB 1851 str. 230, svoji žlahti lepo zapuščino, ubogiin in cerkvi lepo pomoč v gotovem denarju za vedne čase, vsem slovenskim deželam pa svojo bogato vednost v svojih neprecenljivih spisih — v duševni in svetni blagor domovini, ktere zvest sin je do poslednjega dihljeja bil". — Tako je poznal ranjkega tudi njegov duhovnijan Vitoški t. j. Matej Frohlich, in kakorPodgor- ski t. j. Luka Svetec v Novicah, tako je Vitoški zapel jo tedaj o smerti v Zg. Danici št. 38 1. 1851: V spomin rajnciga gospod fajmoštra Matija Vertovca. V vinogradu OčetaDebi vinograd blagi Jc skerben delavc bil,Še sladni sad dajal Je delal mnoge leta,Prihodnosti predragi, Se trudil in potil.Si vsc je prizadjal. Je delal neutrudno,Pa dan težave mine, Zderžval ga ni nikdarPlačila pride fias, Ne grom, ne vreme studno,In delavc iz višine Ne toča, ne vihar.Očetov sliši glas: Vinogradifi ogradil,,Sim vidil dcla tvoje, Z zeleno je mejo,,,Zaslužik tvoj poznam; Planote pa nasadil,,V kraljestvo pridi moje, S terticami lepu.,,Na veke ti ga daml" — Mladike je obrezal,In delavec poneha, Jih lifino poravnal,K pokoju gre vesel, Ofiedil in povezal,Ne dela vefi, ne peha, Skerbno jih okopval.Plafiilo je prejel. Vinograd scer žaluje, So milo joka zdaj; Pa slavno delo sluje Se v njem na vekomaj.