Samostalnost. (Konec.) Le lastno najden sklep je resnično znanje. Kdor sc je žc mlad vadil in učil samosvojno razsojevaii, ter se ni silil izgovarjati ptujih sklepov in razsodeb, tako da bi ne bil pojma, kakor tudi njih razmer popolnoma razuniil, ta je bil v resnici napeljevan k samostojneniu mišljenju, ja, ta je ob enem za samostojno delovanjc vložil dobro podlago, kajti ne da se tajiti, da se vsi sklepi ravnajo po jasnem in živem redu naših misli. Pa še na drugi strani vidno podučevanje jako pospešuje odgojevanje in izrejo k samostalnosti. Tako podučevanje učenca nekako sili in privadi, da je pazljiv, kar je perva stopinja pri gospodovanji čez samega sebe. Gospodovanje čez samega sebe pa je zopet naj bliža stopinja do samostalnosti, kolikor gospodarijo više dušne zmožnosti čez niže. Učitelj, kteri učence k pazljivosti napeljuje, je dosti pred unim, kteri ne v.m& učencev siliti k znotranji vdeležitvi pri naukih. To zahteva rečno in metodično ravnanje in skušnja, ktera učiteljevo osebo ob enein s spoštovanjem navdaja do njega samega. Pazljivost, prisvoji se po kazalnem nauku, kteri učenca tako rekoč prisili, da z vsem svojim duhotn kako določeno stvar preinišljuje. Ravno tako prisvoji se tudi pridnost, kot vravnano delavnost za doverševanje določenega nauka nasproti nepotrebnemu opravilu edino le s tem, da učenec delo, ktero od njega zahtevamo, v resnici samostojno in brez velikih težav radovoljno izveršuje. Razvidno je, koliko si po oživljenji in privadbi k pazljivosti in pridnosti pridobimo za izrejo k samostalnosti. čutenje, kteremu je jasno spoznovanje podlaga, je natorno čutenje, pred kterim je navadno mišljenje. Tu je treba vse odpraviti, kar bi mišljenje vtegnilo zadušiti, in si prizadevati, da se čedalje bolj vterja. Že dolgo prej, preden otrok more kaj redno misliti, so že v njem čuti zaupanja, ljubezni in spoštovanja! Učitelj naj jib skerbno žlalitni in varuje! Do otrok naj bode zaupljiv in ljubeznjiv, da bodejo tudi oni taki! Učitelj naj ne zapoveduje in ne prepoveduje le iz terme ali sebičnosti; ampak prizadeva naj si, da učenci spoznajo, da zabteva od njih pokorščino edino le za to, ker jim dobro hoče. Oskerbuje in oživlja naj tedf.j vsa žlahtna čutila, in ako se kdo v svojem čustvu pregreši, zaverne naj ga pohlevno nazaj na pravo pot, in naj otroku kaže, da prej ko je mogoče spozna svoj pregrešek! Tu ima podučevanje in strahovanje kaj obširno polje, da se doseže samostalno delovanje, in da se človek oprosti, gospodovanja čutnosti, ter se povzdigne čez sirovost in razuzdanost, v kteri tiči še celo v sedanji dobi veliko narodov. Res je, da človeka ne moramo kar na enkrat povzdigniti na stopinjo prostega saraostalnega delovanja, ker to se godi po dolgi navadi, vendar odgojnik lahko to zelo pospešuje. K vsemu dobremu, kar se je otrok že v začetku vadil le po natornih čutih, more se navaditi, da mu vse to po večkratnem ponavljanji postane navada. Da se pa v tem rad vadi, skerbimo za to, da združujemo s strahovanjem vselej le prijetne nasledke, neprijetne pa da odpravljamo. Pri takih vajah naj pa odgojnik nikar ne pozabi učenca v njegovih po nagonih dobrih nagnjenjib podučevati, ter v njem tako zavest oživeti, da čuje nad takimi nagnjenji in iz njih izvirajoča dela. Svetloba in luč v glavi, pomnoži gorkoto serca. Kič nravne čute tako ne vterjuje, kakor izveršeno delo, v kterem se otroku pokaže človek v vsi svoji nravni velikosti in vzvišenosti. Po njih naj mladenči in device dospejo do tega, da hrepene za uzorom, ter se tako pozdignejo do spoznanja, da nraviia všečnost ni človeška, ampak le sreča. Zato pa naj otroci spoznajo, da je človek le za to na svetu, da se uri in poskuša v nravnosti. Se ve, da v otročji starosti nihče ne dospe k pravi duševni in nravni samostalnosti; arapak še le v moški dobi, kteri se je že v otročjik letib z resnim uiišljenjem in vedno pazljivostjo za njo pripravljal in prizadeval. Šola pa more z naravnira naukora, s privado in z redom hrepenjenje po samostalnosti jako polajšati in pospeševati. Govekar.