List 45.
Politiški oddelek.
Piran — Celje.
Hud vihar je bil zaradi napisov pri sodiščih na Primorskem. Mej italijanskim prebivalstvom v Istri je kar vrelo, ako je verjeti nekaterim časopisom. Mi smo pa prepričani, da je vse to bilo umetno pripravljeno. Večina italijanskega prebivalstva bi se pa niti zmenila ne bila za to, da niso znani hujskači je našuntali. Vse je naredil denar in vino. Mnogo so pa zakrivili vladni organi, ki niso pokazali dobre volje, da se ministrovemu ukazu pomore do veljave. Marsikateri italijanski uradnik je namreč sam želel, da se ohrani prednost italijanščine in zatorej tudi ni vsega storil, kar je bilo v njegovi moči, da se izvede postavno zagotovljena narodna jedna-kopravnost.
Še huje nego v Istri je pa vrelo na Dunaji. Slovenski poslanci so z interpelacijami priganjali vlado, da izvede ministrov ukaz in varuje pred italijansko druhaljo Slovane v Istri. Italijanski poslanci in pa levičarji so pa napeli vse sile, da pripravijo vlado, da prekliče svoj ukaz. Isterska italijanska poslanca sta pretila, do pojdeta Y opozicijo, grof Franc Coronini, da odloži svoj mandat, in pa ves levičarski klub, pa tudi mej Poljaki so se našli nekateri zagovorniki italijanskih napisov. Predsednik zbornici poslancev baron Chlumeckj je pa tudi storil vse korake pri vladi, da se prekliče vladna naredba. Pretili so celo, da se razruši koalicija.
Vlada je naposled prijenjala. Obljubila je italijanskim poslancem, da se v vseh mestih na Primorskem, kjer so Italijani v večini puste, le jednojezične table pri sodiščih. To stališče je gotovo povsem napačno. Sodišč§ niso le za mesta, temveč tudi za kmete, in po zdravja pameti soditi, mora se ozirati na vse prebivalstvo okraja, ne pa le na meščane. Vladni nazori se ne vjemajo s' članom 19. osnovnih zakonov o občnih pravicah državljanov, ki   govori o narodni jednakopravnosti,   temveč tudi ne s
članom 2., po katerem smo vsi državljani jednakopravni, in torej ne gre meščanom kaka večja pravica pred kmeti.
Po Primorskem so mesta najbolj poitalijančena in če se vladni ukaz razveljavi za ona sodišča, ki so po večini laška mesta, zgubi popolnoma svojo veljavo. Tako vladno postopanje bode gotovo le povzdignilo predrznost Italijanov. Sedaj se bodo še le upali upirati pri vsaki priliki, ko so videli, da so z razgrajanjem kaj opravili, da je tropa pijanih italijanskih pobalinov v Piranu v kozji rog ugnala vse ministerstvo na Dunaji. Kaj ta-cega, kot se je sedaj zgodilo v Istri, mi ne verjamemo, da bi se kje še prigodilo v kaki civilizovani državi. Vsa državna avtoriteta se je uklonila poulični pijani druhalji, zmagali so argumenti s ceste, kateri so še nedavno bili tako zoprni knezu Windischgratzu.
V Istri pa ni šlo le za napise, šlo je za avstrijsko čuvstvo. Naj tržaška in dunajska vlada še tako prikrivati, resnica je, da se je po isterskih mestih klicalo evviva Italiji in kralju italijanskemu in pela italijanska himna. Proti vsem tem se pa ničesa ne stori. Sedaj se bode še le širila iredenta, ko vidi, da ima na Dunaji take zagovornike, da se jej vlada ne upa stopiti na prste. Če bode avstrijski patrijotizem v Istri vedno bolj zginje-val, niso brez krivde tisti, ki se niso upali proti razgra-jalcem v Piranu in Kopru z vso odločnostjo braniti državne avtoritete.
Čudimo se pa nikakor ne, da se je vlada udala. Njen obstanek je odvisen od koalicije. Če bi se razbil Coroninijev klub, bi bil to začetek konca koaliciji. Dnevi sedanji vladi bi bili šteti. In utegnil bi se povrniti grof Taaffe s Steinbachom in ž njim znani načrt volilne reforme.
Mi ne dvomimo^ da bi ne bil Hohenwartov klub mogel stvari drugače zasukati, da je dovolj podpiral težnje slovenskih poslancev. Mnogo mirnejša bi bila levica, da je Hohenwartov klub dal razumeti, da s svojim načelnikom vred izstopi iz koalicije, ako vlada odjenja neopravičenim zahtevam Italijanov. Tega pa klub ni storil in tudi ni  težko uganiti, zakaj ne.    Strah pred tem,   da
'se koalicija   razdere,   ga je   odvračal  od vsacega  odločnega koraka.
Stranke^ ki so pri koaliciji, se rade imenujejo državo ohranjujoče stranke. Dogodki v Istri so pa nam pokazali, da je vse to le goli humbug. Gibanje v Istri je bilo vse poprej kakor avstrijsko, ali vendar se koalicijske stranke niso mogle za to odločiti, da bi odločno branile avstrijstvo, temveč so naravnost ali pa posredno podpirali tiste, ki škilijo čez morje v blaženo Italijo.
Zmaga levičarjev v isterski zadevi je pa ohrabrila Nemce, da so začeli z vso silo borbo proti osnovi dvojezične gimnazije v Celji. Prav kakor v Istri začeli so se oglašati nemški občinski zastopi drug za drugim in mej nemškimi poslanci tudi nekaj vre. V poljskem klubu je tudi že nekaj nasprotnikov celjske dvojezične gimnazije. Verojetno je, da Nemci tudi tukaj zmagajo. Podpirali jih bodo gotovo tudi Italijani, kajti roka roko umije. Pogum je pa levičarjem zrastel, ko so v jedni stvari zmagali. Če so zmagali v stvari, kjer so proti njim govorili odločno avstrijski državni pomisliki, bodo pač ložje še v celjskem vprašanji, kjer tacih pomislikov ni. Nastal bode v kratkem hrup, da je koalicija v nevarnosti. Naši slovenski poslanci bodo pač nekaj napenjali svoje sile, navidezno jih bode nekoliko podpiral tudi Hohenwartov klub, ali vse svoje moči in veljave za nas ne bode zastavil.
Če pozebemo še v celjskem vprašanji, bode tega kriva le koalicija, v katero so nekateri naši poslanci zaverovani. Mi smo takoj s prvega trdili, da od koalicije nimamo v nobenem oziru ničesa dobrega pričakovati, in vse kaže, da smo imeli prav, zato pa zadeva težko odgovornost tiste slovenske zastopnike, ki so pomagali ustvariti sedanje neugodne politične razmere, napake se bodo še hudo maščevale nad vsem narodom.
430